11 so sestaTljene iz zdravilnih mineralnih soli in ne» ikodljivih, toda zelo učinkovitih praSkov in ekslrak-tov zdravilnega rastlinstva. Vse le izbrane sestavine, delnjejo jako poživljajoče na človeSki organizem,, ne vsebujejo nikakih Škodljivih snovi In so takt> »I nemoteno delovanje «rca, ledvic in ostalih organov popolnoma neškodljive. Dietetične slatinske tablete za hnjšanje odstranjujejo na najprimemejäi in edino priporočljivi način vse, posebno pa neprijetne in nelepe znnanjei inake čezmerne debelosU, razkrajajo in raztope preobilno mast na telesu, podbradku, vratu, trebuhu^ stegnih, bokih, trebušni mreni, črevah, ledvicah itd. Abnormalna težina telesa prične postopoma padati, telo postane prožno, ves organizem pridobi na sveioEti, elastičnosti in mladostnem občutku. Težina Vašega telesa se zmanJSa tekom; 1 leta za 8 do 14 kg. Dietetične slatinske tablete za hnjšanje dobite v vseh lekarnah, in sicer doza s 100 tabletami za Din 46 —, velika z 200 tabletami za Din 74-—, kjer jih pa ne bi dobili, ae obrnite direktno^ na proizvajalca: Lekarna Mr. L. BAHOVEC Ljubljana, Kongresni trg Vsak začetek ie težak Podarite svojemu otroku tubo zobne paste Chlorodo u t in 55elko za zobe Chlorodont. PokaJSite mu nato kaico se zobje pravilno čistijo, £:ako jih treba s Sžetko. drgniti vodoravno in navpično, oilzunej in odznotraj. Tako ga uJitc, Jim bo znal SŽetko samostojno uporabljati. Samo oni dobi dobro zobovje, ki ima zdrave mleüne zobe. Tuba Din. 8.-, velika tuba Din. i3.- Za otroke - samb Chiorodorifl ŽENSKI SVET SEPTEMBER 1933 LJUBLJANA LETO XI-9 DUBROVNIŠKO SVETOVNO POZORIŠČE - JN ŽENE Lili N o-"vy Pomembmi prizori enajistega svetOYJiega Pen-kongresa v Dubrovniku so Itako mo6no \ipli\'ali name, da prihajajo iposamezni vtisi šele sedaj do odločilne veljave. Tolik'šna je hila pestrost pokrajine, stavbarstva in ljudi, da se vrtež doj.niov le počasi polega, nebistveno se pogreza in vse, kar je pomembno, stopa jasno pred oči. Eno stvar sem pa že koj.v zaičetku določno videla; sicer mi ni bila nova, a le redko kedaj sem tako živo občutila, da pokaže davnomani človelc šele premaknjen iz svojega vsalcdanjega življenja pravo bistvo, da nudi igloblji vpogled v svojo notranjost, kakor pa v večno istem teku dni, ko si preko povsean domačih položajev pomaga s priučenimi kretnjami. Mogoče se odlcrije pravo bistvo sploh samo itam, kjer nenavaden ipoloižaj zrahlja navadno vedenje ali pa omama raznovratnega in novega doživetja kakor vsalsa lahna omama odstrani notranje ovire, podolme pretesni obleM, in se talco pokaže resnična podoba duše. Celo ljudi, ki jih prvič vidiš, lahko bolje oipaizuješ, če jih ne gledaš v vsalcdanjem življenjn. Človek se v svoji posebnosti in pomembnosti kot posameznik in kot socijalno bitje jasneje pokaže kot sicer. Na krovu pamilca Kralj Aleksander sem odtrgama od domače družbe kcit izreden ig«4t nastopila poriiorsko potovanje v Dubromilf. Pred ozadjem bledih dalmatinskih hribov in močno modrega morja, pred tisto poltrajino vseh pokrajin, kot jo mienuje Pavla Preradovičcva v svojih dalmatinskih sonetih, so začeli nastopati ljudje iz najraizličnejših dežel, ki so si v kraljestvu knjige pridobili domovinske .pnavice. Marsikatero markantno, tujo osebo s^ v Dubrovniku spet srečala, izvedela, odkod je doma in kaj pomeni v sodobnem duiiovmem svetu. Nekateri so mi pa za vedno izginiili izpred oči. Ladje, Id sc spotoma srečajo. Ko sem prebila noč v čarobnem dubrovniškem predmestju Lapadu, sem z.]utraj čalcala v pristamišču Gružu na pamik Kralj Peter, s katerim je priplul velik del naših književnikov, čudno je bilo videti, käko je počasi pristajajoča ladja postavila domače ljudi pred te tuje kulise. ,še bolj čudno, kalio novi in drugačni so se zdeli, ko so maliali in odzdravljali s krova. Med njimi sem ugledala ženo, naslonjeno na ladijsko ograjo. Bila je skoraj edina neznana oseba, ki som jo v pivem trenoHm opazila. In ra^iio ona je dala sliki pečat pestre pustolovščine. Bila je zelo lepa. Oblečena je bila v modno, zeleno pižamo iz blesteče svile in na ozkih lehteh je imela široke zlate zaipestnice. Drobni, rjavkasti obraz ipod črnimi, gladkimi lasmi je nalahno sklonila, podobna sužnji, kala-šaie so nekdaj bogati .tngovoi vodili iz daljnih krajev. Njena podoba mi je bila šc vodno pred očmi, ko sem se bližala mogočnemu mestnemu obzidju. Zdelo se mi je, da vidim simbol žene, kaikržna je bila, je m mogoče tudi vekomaj bo, dn kakršna vendar ni več in ne bo, ker v svojem najglobljem bistvu ne isme in me mara bili samo tališna. Vsaj vredne predstavnice ženstva hrepenijo po tem, kar vsakemu človeku največ velja, kai- je bil tudi smisel sestanlca na zgodovinsko primernih tleh dubrovniškega mesta in o čemer 185 se je -vedno na no\'o razpravljalo pri konferencah v Bonđijevem gledališču. To je STOboda. Svoboda osebmostd dii njenega diihoviiega lizživljanja. Eoliiko te dragocene dobrine, brez katere ne more »nihče razv,iti in uveljaviti svojdh zmožnosti, .si je že priborila žena? Kakšna iso njena pola do tega zaklada? Kako naj valeti v w&avo, kakor golob, ki se dvigne dz odiprte toloLke proli nebu? Z nelcaterimi izmed naših sem stopila sfcori vrata na Pdlah v mesto. Mesto je čudovito. Tesno druga ob drugi stojijo palačam podobne hiše; ceiikve, vodnjaiki in spomemikd s.o ja.snio govoreče priče o močni, kljubovahid preteklosti Dubrovnika. Ob Spasovi cerkvi, agiajeni po zaobljubi leta 1520. do 1536. ^ baje so mestne gospe same iznašale kamenje za zgradbo — vodijo tesne, ozke stopnice k samostamslcemu vrtu frančiškanov. Mislim, da še niikoli nisem videla italao tihega, začaranega kotiča. V Štirikotnem koščiku sveta, ob-danem s stebriščem, se bohotno razraščajo južne rastline, steza pa je na vsaki slramd ograjena z dolgo kamenito klopjo. Na konou ipoti je star vodnjak. Nad stebriščem je v višini tprvega nadstropja nepokrit hodnilc, obdan z manjšimi stebri. Tam se je isiprehajal menih; nem in teman, visoito nad njiim pa je letalo nešteto glasnih, veselih lastovk. Šla sem dalje po „Stradonu", mimo frančišlcanske cerkve z lepim portalom, sredi ikaterega je vklesana Maiti Božja z mrtvim sinom v naročju. Povsod na poti v mesto, Isi me je vodila ob bogato okrašeni baročni cerkvi sv. Vlaha pred rektorsko palačo in do Bondijevoga gledališča, so hodili mimo mene kmetje in kmetice v svojih lepih, starih nošah. Kako ponosno so stopali ti ljudje! Videti so bili vz\'išemi nad radovednostjo tujcev, ki so jih z očmi požirali in se celo izpozajbili, da so oliiparvali povečini temno blago in pestro vezenino njihovih oblek. V teh ljudeh živi dostojanstvo, kakršno izvira samo iz strnjenih, zvesto ohranjenih navad in nazorov, lid prav tako čuvajo dobro staro pleme kalior mogočno, varno zi-dovje. Zdelo se mi je, da te Isimetsike žene nelcallco zviška gledajo na modno oblečne tujke, ki jih je veter prinesel, zdelo se mi je, da stoje na višjih dn trdnejših tleh. Zvečer sem iste .kmetice videla na trgu pred rekitonsJco palačo, kjer so obkrožale ljubko pasliirico iz Gunduličeve pesnitve „Dubravka", ki so jo vprizoriM pred igledalci iz vsega sveta. Dubraviki so bili bogovi naldonjeni, da je postala kljub sovražni usodi in navzlic vsem temnim močem žena izvoljenega moža. Postala mi je podoba najvišje ženske svobode. Kaj -oi najbolj svobodna tista, ki sledi svojemu praveanu poslanstvu, ki gre močna in čista z ljubljenim možem, da mu bo v veselje in mati njegovih otrok, tista, ki ne podleže nizkim mijam in vabam in niti sebe, niti sadu STOjega telesa ne prodaja in ne potvarja za denar in za mehfcobno življenje! Tista, ki se ne odreče najdiagocenejšemu, otroku, kalvor eena, ki je sama že prazna posoda, trta, ki ne mara rodili in od katere ne bo niti grozdje razveseljevalo ust, niti vino src. Dubrävko sem videla obliki s svetlobo pred oltarjem svobode. Stari duhovindk jo je blagoslavljal in nad njo in njeaiim izvoljencem sta zletela dva bela goloba v nočno nebo. V Bondijevem, gledališču so bili nasedeni parketni prostori in laže. Vst je bilo v napetem pričakovanju, zakaj igra, ki se je začenjala, se je imenovala „Resničnost". Igralci na odru in gladalci so bili ono, včasih so celo menjavali vloge. Na odru so tiiU razen Missis Dawson Soott-ove, pTeprosto materinske žene — saj je, kakor saima pravi, mati 4000 otrok — zastopani samo moški. Herbert G. Wells, tipičen Anglež, je z neomajno mirnostjo predsodovaJ zborovanjem, vodil jih je preudarno in včasih s težko pojmljivim namenom skozi viharje razburjenja. Pri vseh udeležencih kongresa, najsi so bili v stvari njegovi proilivmijki ali pripadniki, je zapustil vtis, ida je kongres pod vodstvom moža, ki je stal hladno in .suvereno nad trenotnimi situacijami, ostal z\'est svojiim resničnim in važnim principom, da jih je mogoče prvič 186 poudaidl tako učinkovito. Vsaik izmođ nas je z napetostjo pričakoval, dali se bo razpravljalo o jedru najvažnejšega vprašanja, istega vprašanja, ki je kasneje vse točke dnevnega programa kratkmnalo izbrisalo, kalior anočan piš ugaisiie vrsito sveč. Vprašanje je bilo lole: kakšno stališče ibo zavrel Pen-klub, torej tudi nemški delegatje, do dtigodkov v Nemčiji, do javnega .sežiganja knjig, do sovražnega delovanja proli znamenitim nemškim pisateljem, do njihovega izgnanstva 'iz nemškega Pen-klnba an še do nekaterih podobnih dogodkov. Predvsem je šlo za to, kalco se loli'td teh pa'oblemov, ki so deloma politični, ko ipa vendar pravila Pen-kluba izključujejo politiko. Ali zadostuje, da nemška delegacija formalno pnizna resolucijo in obsoja nekatera dejstva, ali pa naj pride vkljub ijipirataju te delegacije do razprav o posameznih toökali m ali maj se zahtevajo od nemških delegatov podi-obna ^pojasnila. Glede teh dveh -mložnosti 'se je razvila vr-oča borba, ki se je končala s tem, da je dobil izgnami nemški pisatelj Emst Toller besedo za razpravi j am je o teh vprašanjih, nakar so Nemci s protestom zapustili dvorano. Sledili so jim avstrijska dele-gatinja Grete von Unbanitzky im nekateri Nizozemci z nizozemsko delegatinjo gospo Jo van Ammers-KüUer. Na odru je stal Toller. Vse, kar je redcel v tej seji, o čemer je govoril v naslednji, ko je izasadil oster nož naravnost v gnojno rano nemškega kulturnega telesa, je izzvalo burno priznanje. Žid Sdialom Asch, ki je s pretresljivimi besedami pokazal bolečine svojega rodu, ki je, boreč se z jezikom in zmagovit z močjo dislcremoiga čustva, izrekijl krščanskemu svetu v imeaiu judovskega svota zahvalo ,za doliazano krščansko ljubezen, pa bo Mnogim ostal v večnem spominu. Čeprav so na kongresu žene le malo nastopale kot govornice, se je dalo pri posameznih zastopnicah ugotoviti, kakšno stališče so zavzemale do velikih vprašanj kongresa in kaj so pomenile kot duhovni faktorji. Popolnoma jasno SI spomal veliko ali malo vreden, pravi ali slab denar, prildadcn ali ne za pridobivainje novih vrednot ^človeštva. Zopet sem dobro videla, kako važen je ,za ženo napaedok v duibovnem življenju. Zakaj kalcor more človelc — torej tudi žena — biti resnično svoboden samo pri izpolnitvi pravega svojega poslanstva, tako vsebuje vsalco poslanstvo svoj duhovni dol, ki, dvignjen, dvigne vse poslanstvo an njegovo veljavo. Cc žena -pripada duhovnemu svetu,' na.1 se zato nikakor ne odtuji svojemu pravemu poklicu, samo popolneje naj ga izpolnjuje. To pa more le, če je njeno pripadništvo pristno, preprosto in pošteno, nesebično, kakor je vse, kar je dobro, brez ničomurnosti, kakor vse veliko. Ne sme ji biti do toga, da bi se znebila dolžnosti, marveč da prevzame višje, ne do tega, da hi se šopirila, marveč do dela, za katerim radevolje stopa v ozadje. Tako mislijo in delajo nrnoge. Tako se mnogim posreči kaj vrednega, nekaterim kaj velikega. Tako je nastal Pen-ldub sam iz misli, ki jo je imela „mati Pen-kluba" Missis Dawson Scott-ova, ko je, kakor je sama povedala, hotela pravzaiprav ustamoviti samo pi-cprosto, pristno angleško društvo, da bi pisateljem olajšala medsebojne stike. Njen namen je bil pravi. In glej, kaj ise je zgodilo! Sama pravi, da ji je zadeva zrasla čez glavo. V ogromiii stvari, ki se je razvila iz njenega laQco iskiromnega zaimisleka, je komaj mogla spoznati SVOJ prvotni načrt. Dobre moči privabijo dobre moči. John Galsworthy se je zelo zavzel za idejo, ki se je na tako nepredviden način širila in katere posledica je danes svetovna organizacija Pon-kluba, ki šteje ofaoglo 50 centrov . v najrazličnejših državah. Missis Dawson Scott-ovo sem-spoznala šele v Ljubljani in tudi šele zadnje jutro pred njenim odhodom, žal sem zamudila povabilo neke gospe, da bi se v njoni vili ob Savi pri čaju seznanila prejšnji popoldaai z Missis Dawson Scott-ovo, njenim sinom, s tajnikom londonskega Fen-kMa Mr. H. Ouldom in pisateljem dr. Artiirjem Lynchem, slokim, cilim, belolasim gospodam, čigar življenje je pustolovni roman im čigar oseba je najboljša rddama za starost. To se pravi, zamudila sem odhod avtobusa 187 in drugega ni bilo več. Ko je pa naslednje jutro šla IVKssis Dawson Scott-ova v veži hotela „Union" mimo mene, sem se ji predstavila in ji na kratko povedala svojo nezgodo. V ćasu od najinega srečanja do odhoda njenega vlalca sem si ustvarila jasno in ljubezni vredno podobo te žene. S svojo preprosto dobroto je sprejela novo pomanstvo, naravnala takoj pogovor v središče tega, kar naju je obe enako zanimalo, in mi s tem omogočila, da sem v kratom času dojeia njeno bitje, kakor je sicer možno le po daljšem poznanstvu. Na zunaj je priprosta in nekoliko utrujenega, težkega koral«, toda pohio, bledo obličje ji v ipogovom takoj prikupno oživi. Nai-avno je, da sva govorili o Pen-klubu, ira spoznala sem, kako važen ji je položaj in sodelovanje žene v tej organizaciji in kako bi s to velilio ustanovo rada pomagala ženski nadarjenosti do širšega udejstvovanja. Pogovarjali sva se o raznih članicah Pen-kluba, kolikor so iz kakršnegakoli razlaga vzbudiJe najino pozornost ali najino izanimanje. Kako bistro gleda in sodi ta žena! Koliko zaupanja dobiš do njene majteiiinske in nararae oseliiiosti! Žal mi je bilo, da se je začel vlak pomiliati in da so mi prijazni obrazi Missis Dawson Scott-ove in njenih spremljevalcev izginili izjjred oči. Nehate sta imi prišli zdaj na misol dve popohioma drugačni žeiii. To sta dami Grete v. Urbanitzky in Jo van Aomners-Küller, avstrijska in nizozemska delegatinja. Obe sta močno in mučno vplivali name, prva ves ča4, druga pa v najpomembnejšein trenotku kongresa. Grete v. Urbanitzky je v moni vzbudila naravnost instinldiven odpor. Ta žena se ;mi je videla v vsaki posameznosti svojega nastopa, v stališču, ki ga je zavzemala do važnih vprašanj, v vsaki gesti in sploh v vsaki sliki, ki jo je podala, kot popolno nasprotje toga, kai- mora po mojom občutju žena po svojem najelementar-nejšem bistvu biti in dajali. Imela sem vtis, kot da pri njej nič ne izvira iz neskaljenega in naravnega nagona. Videla sem jo, ko je -stresala roko Feliksu Saltenu, svojemu avstrijskemu kolegu in predsedniku dunajskega Pen-kluba, ki se je, poudarjajoč svoje židovstvo, odpovedal govoru o perečih vprašanjih nemškega kulturnega boja ne s prav razumljivo utemeljitvijo, da mu to brani stoletna povezanost avstrijske kuHuire z reichovsko. Videla sem jo, kako je ogorčeno Eapustila dvorano in se drzl;o zoipet vrnila. Videla sem njeno oglato, nizko postavo z moško frizuro plesati v teMiom, belem, skoraj duhovniškim plašču.'Videla sem jo poleg njeme visoke, pestro našmiiAane, rdeče oblečene tajnice. Čitala sem fiaposled v časopisih o njenem prepiru z gospodom Frischanerjem. /jmerom je delala name zopern vtis, ki se je včasih sprevračal v obžalovanje, kako more nedvomno nadarjena, mogoče vredna žena tako krivo razumeti in na glavo postavljati 'Smisel svojega poslanstva. Ali ni prava ženskost in pristna naravnost pri ženi celo v najlxilj javnem položaju po.goj za vsak dober učinek? Saj samo ti, najčistejši naman brez namere, pristojaš ženi! Gospa Jo van .4nmiers-Küller je naredila name popolnoma đragačen vtis. Značilna zanjo je težka nizozemska klmost, zato je njeni impozantni .posta-vi dosti bolje pristojalo ogrinjalo iz hermelina in mirna kretnja kakor pa nediscipliniran izbruh v trenutku, ko je ne ravno z nežnim očitkom proti predsediniJiu vsa solzna zapustila dvorano. Kolikšna škoda za njeno sliko! Že mnogokrat som obžalovala, da je ženska v primeri z moškim, ki že od nekdaj stoji v javnem življenju, premalo disciplinirana. Gospa van Ammers-Kiiller me je preverila, kalro važno je za ženo, ki hoče biti vredna svojega mesta v zboru duhov, da se zna premišljeno prilagoditi celoti, ne da bi se dala motiti od trenotnih izbruhov čuvstva. Kasneje sem spoznala gospo Jo van Ammers-Küller-jevo kot samozavestno in preudarno damo. Njene knjige so na Nizozemskem, posebno pa v Nemčiji, zelo razširjene in so doživele veliko izdaj. Pred kratkim je izšla njena najboljša knjiga „Upornice" v slovenskem pre- 188 vođu. Pdsateljlica značikio slika pretakle čase, zlasti pa obvladuje v vseh podrobnostih biedermeiersko dobo. V tej knjigi podaja čitatelju dobro začrtam razvoj ženslce emancipacije, in sicer v treh dobah, okrog lota 1840., 1872 in 1924. . . V Dubrovniku sem zopet srečala tri pomembne zastopnice svojega spola v duhovnem svetu južnih Slovanov, ki sem jih že pri prejšnjih priložnostih ispnmala v Ljubljami. Te so bile gospa Desanka Maltsimoviič, znamenita srbska pesnica, lin pa veliki bolgarski poetesi Dora Gabe in Liza Eagrjana. Razumljivo je, da so me te tri zone prav posebno zajiimale, saj pripadajo našemu južno-vzhodnemu svetu in iSO res zanimive, vse tri skupaj radi različnosti in pa vsaka zase kot posebinost. Zlasti zasluži našo pozornost gospa Desanka Msdisimoviceva kol največja sodobna srbska pesnica. Izdala je tri zbirke nežno in izvinno občiitendh pesmi in več zvezkov proze. Tej ženi zlasti ne smemo pozaibiti, kaiko velike, tople in lodkritosrčne so njene isimpatije do našega slovenskoga maroda. Če gledamo to drobno dekliško bitje, kalco vneto se zavzcina za dobre namene in občutja najrazličnejših ljudi v naši jugoslovanski domovini, nas to veseli, da še več, to vzbudi v nas željo, da bi se maslo v vseh delih naše državo še mnogo ljudi, mnogo žena, ki bi s tako lepo odločmostjo posvečale :svoje srce skupnemu delu. Velika je razlika mod njo in bolgajsko pesnico Doro Gabe, če je pri Desanki Maksimovićevi, pri tem preprostem, kot ptička nežnem bitju, glavni vtrs vroča idealistična oÄritost, se ti zdi elegantna Dora Gabo 'kakor poosebljena skrivnost. Njen hrepeneči poglod, njena hoja, njene malce ü'udne krelinje, vse je kakor v teaičice povito. Ona ise mi vidi mogoče najbolj orientalska, gotovo pa najbolj romantična v tej trojici. Pristojalo bi ji mnogo bolj, ■če bi se kretala ipo vrtovih, mod vodometi, v svilenih vezenih oblačilih, v neevropskem, nedanašnjem'življenju, kakor pa v konferenčnih dvoranah, med debatami, v a^?tomobilih in krojaških kostumih. In vendar, kako mirno in jaisno zna ita zona v javnosti povedati svoje mnonje! V kratkem govoru je gospa Gaibejova v Bondijevem gledališču predlagala, da bodi mednarodno izmenjavanje abecednikov svobodno, kar je zlasti velike važnosti za otroke narodnih manjšin. Njen predlog je bil .sprejet. Gospa Dora Gabejeva velja na- Bolgarskem za veliko liričarko in jo precej olwgalila tamkajšnje mladinsko slovstvo. ■ ' Gospa Liza Bagrjana, zelo znana bolgaiska pesnica, ima kakor njena rojaka,nja gospa Gabejeva svetski nastop in prijetno eleganco, učinkuje pa poleg hropeneče roiiiaotičnega, nožno zapeljivega tipa one povsem drugače, to pa zlasti s svojim izvirnim tein^eramoniom, ki radi izrazito ženske note m nikdar kričav, ampak samo žari iz njene osebnosti. „Bagrjana" pomeni y inašem jeaiku „.šferlatmo rdeča" in to ime jo kakor nalašč' izinišljeaio za to polnokrvno žensko. V Ljubljani sem imela priložnost za daljši pogovor z njo. Razložila mi je nokaj svojih pesmi, iki so izšle v dveh zbirkah. To pesmi pojo, kot poje divja kri, in vsebujejo veliko lepoilo, ki je lastna vsemu nepotvorjcno naravnemu. Tudi Liza Bagrjana je spisala ljubke, mladinsko knjige. Naša linka si je pridobila v njej dobro prijateljic» in sklenila je izdati bolgarske prevode naših odličnih pesnikov. Predno som zapustila Dubro^iik, ki je na svojih častitljivih tleh dajal prostor svojevrstnemu boju za s\'obodo, sem srečala še eno ženo, Iti je ne bi rada pozabila. To se pravi, ni mi prišla nasproti, saj miti ni bila v Dubrov-oiiku, toda brala sem njeno, knjigo, ono, v ka.teri ta nadarjena nemška, a po SVOJI krvi^ pristno slovamslia pesnica, vnukinja velikoga hrvaškega pfsnika Preradoviča, oznanjuje pokrajino svoje domovine. Ker pripovedujem na teh listih vse, kai- je na kongresu Pen-kluba poseihno vplivalo .name in zlasti kar me je zanimalo na ženskah in v njih, nikakor ne sinom prezreti „dalmaitinskih 189 sonetov" PaVle Preradovićeve. Kakor ona obuja otoke, kamne, kače in rastline, mesta in stavbe in končno svoje ljubljeno južno morje, talvo ume obujati le pesnica. Čeprav je insti-uinent njenega izražanja nemšlia beseda, vendar čuli j; .našo krvjo, gleda z našimi očmi dn slavi lepoto naših krajev kot lepoto svoje domovine. Burni konigres v Bondijevem gledališču se je bližal koncu. Vsi smo občuliili, da bi se moralo zdaj šele pričeli pravo zborovanje, izdaj, ko so se razburjenja polegla, ko so se siporna vpraäanja razčistila in je iprišel smisel in namen Peii-kluba jas^no na dan. A prav 'tedaj se je igra končala. Knjiga se je ipo napetem uvodu zaprla, pogovx>r se je prekinil in abor duhov je po viharni dn učinkoviti ouverturi obmoUinil. Ainpali. to nič ne de. Saj se nikdar nič ne konča, saj ni zaključlia. Tako je žiivljonje. Hoteti naprej, boriti se naprej, delati naiprej, to je geslo, iin dolžnost žene je, z vsemi močmi pomagati Leipemu, Dobremu in Resnieneanu do pravega mesta na svetu, ki mu bodi ohranjeno. POD DALMATINSKIM SOLNCEM Maša Slavčera Iz temne noči se luščijo sive sence. Zvezde blede. Svetlejši postajajo obrisi otokov; nebo in morje nalahno modrita. V vijoličaste odtenke se preliva pokrajina, ker se zora smehlja za otoki. Črički na borih, svetlozelenih, so vreščali vso noč do jutra in iz jutra bodo v dan, do pozne noči. Nad spečimi vinogradi švigajo molče lastavice in redki vrabci ne kriče. Le ostri krik galebov pade zdajpazdaj 7. neba. Ponoči se oglaša mala sova kukumavica s straliotnim ku-ku-mul. in ni ga otočana, ki bi se .drznil ob pozni uri po cesti mimo groblja, ograjenega s kamnitim zidom. V težka železna vrata se uprem z vso močjo. Ko jih odrinem, za-škripljejo z glasom, ki gre skozi mozeg. Trenutek postanem, predno vstopim. Živci mi drhte od tega glasu. Tu je zares kraj miru. Ozke ciprese so negibne kakor iz voska. V jutranjem mraku so videti podobne črnim stožcem. Sredi malega groiblja je .razvalina hiše. Izumrl je rod v njej in groblje je zraslo okoli. Smrt je zasejal rod v vrtu in zdaj zbira tu vse, ki si jih izvoli. Napol podrte stene so neme. Streha jim je nebeški svod. Nemo sanjajo v brezdanji mir. V hiši med .stenami rasto oljke v plahi sivozeleni barvi, ki ne moti simfonije brezupja. Vse je negibnOi kakor okamenelo. Tri, štiri grobnice samevajo ob zidu. Zapuščene. Brez zelenja in cvetic. Samo gol, razpokaii -kamen. Latinski napisi so nečitljivi. Grobov ni. Oko uzre veliko ploščo čez četrtino groblja: cementna tla. V njih zaklopna vrata, poleg zaklopnih vrat skupna selska grobnica. Napisa raima, niti imena, ne okraska. Le na slehernih vratcah železni okrogli ročaji, ki so jih nevihte pobarvale z rjo in narisale nečitljiva runa na cement. Osat in redka trava, ki poganja na gi-oblju, je sežgana od silne vročine. Stopim nekaj korakov naprej. — Pred menoj završi -- 190 Roj za prst veEkih kobilic skaće akrog mene. In beži--- Vsak koirak jih splaši dvajset in već. S suhim prastelom skačejo med oisatom, rjave kakor ta zel. Ojgaiino-- Prvi solnčni žarek se dotiplje do vršičkov cipres. Med njimi stopam, ko se mi čez lice spusti gosta bela tančica, pajčevina. Za tolar velik, debel, nagnusen pajelc se izrblje v njej. Trepetaje se rešim nitk. Solnce se lije počasi po cipresah navzdol. Goste mreže pajčevine so spredene med njimi. V rosi se zlato, in biserno iskre. Ali se ne gibljejo krošnje borov izven groblja v vetra? Tu ga mi čutiti. Vrhovi cipres so negibni, ko da jih tišči zakon lisočletnega spanja. Pajki so negibni, le kobilice mi ob slehernem koraku skačejo med trnjem in osatom-- Melanholija--Njen inkarnator je bil Bocklin. To je njegova pokrajina. Manj temna, a bolj brezupna. Tako brezupna, da bi človek kričal z raztegnjenim krikom brezumja — ne — takoj bi utihnil. Tu je krik zaman. Otoki ti ga lahko ponove, še dalj, zategnjeno, še bolj brezupno. — In potem je zopet vse molk. Vse utoee v vodah, ki oblivajo otoke. Želje, hrepenenja, sovraštva, — vse, vse-- Obmolkneš 'kakor pokrajina, okameniš kakor ona. Kdor je-lu pokopan, izgine. Le iskupen grob ostane. Brez imena, brez cvetja, brez napisa. Cemu tudi? Vse to izgine, izbrisano z viharji in vetrovi. Ostane le večni pokoj, ki ga tudi vihar ne razruši. Vihar preide in vetrovi se menjavajo, večni, večno spremenljivi — a pokoj tu je le en sam in ta je večen — Sedem na mestoma razrušeno ogrado groblja, ki je prav taka kakor ograde okrog hiš in vinogradov: "vise kakor razvaline. Z grička preko vinogradov mi gre pogled. Zakaj groblje je sredi med vinogradi. Sredi zorenja zlatih in krvavih grozdov leži. Tako «ta blizu smrt in življenje, a to nikogar ne moti. Mrtvi spe sredi trt, kakor so živeli med njimi — — Terakotna cesta se vije ob obali. Tako je žareča. — Edini smehljaj na otoku — — Od daleč se is komaj zaznavnim vetrom izgubi do groblja glas zvona — Gruča ljudi spe z naglimi koraki po cesti. Moški, ženske, otroci. Iznad njih se dviga polglasno mrmranje. Gredo, skoro teko. Tiho, kakor po opravilu, ki iga je treba čimpreje dovršiti. V mislih že napol pri njem, da krene življenje v stari tir. Sredi gruče gre župnik, še mlad mož. V staroslovenskem jeziku čita polglasno mrmraje pogrebno molitev. Za njim nese nekdo na glavi pravokotno desko, meter dolgo. Na njej nekaj voščenemu liltu podobnega: mrtvo dete. V belo tančico je zavito drobno trupelce. Razkrito belo lice obroblja venček živordečih papirnatih rož. Deska se na glavi moža narahlo ziblje in dete na njej. Nad glavami otočanov plove kakor majcen čoln na valovih jutranjega diha. 191 Obrazi vseh so brezgibni. Nikjer solze v očesu. Le lice enega samega moža je okamenelo. Kamniteje je od kamna. Oće detetov. Včeraj mu je umrlo. Ni jokal, ne govoril. Hodil je po selu kakor lutka. Ničesar ni videl ne slišal. Pritaval je v gostilna, sedel za mizo. Nekdo mu je primaknil čašo; zatoi je pil. Gledal je v kot in nezavedno sukal kupico med prsti. Hrbet je okrenil tovarišem, ves večer jim lica ni pokazal. Prav tak je zdaj. Strahoten je ta mir brez solza, brez besede — Pred grobnico so. Župnik odinoli. Blagoslov. Vse poklekne. Dete odmotajo iz belega pajčolana. Žene ga poljubljajo. Sadje mu dajejo v obleko. Prastar običaj — tu še živi-- Nekdo hoče odpreti prvo zaklopnico. „Ne, ne — zadnjič smo položili Joco tja — smrdelo bol" Na nasprotnem koncu odpro druga za-klopna vratca: „Tu sem!" Dva moža primeta dete za ramenca in nožice ter ga spustita v grobnico. Se poslednji križ preko njega-- Vse je tiho-- Ali niso zaškrlali zobje? Očetu so roke bele. Tako trdno so se sklenile--- Vratca zapro. Pogreb je končan. Pisana gruča se vrača z župnikom. S hitrimi koralo, na delo se jim mudi. Zakaj njih zemlja hoče nege. Od ranega dneva do pozne noći--Pije jim življenje, pije jim kri. Zato je tako rdeča-- Obrazi so vsakdanji: zarjaveli od solnca, nagubani od vetra. Nasmihajo se, smejo se, če nanese tako pogovor, ki je živ. Ni jih izkvariila civilizacija. Ne znajo glumiti žalosti, če je ni. In će je — jo zataje. Nikjer mi gravitetičnega koraka žalosti in poze, neznosno glumljene, stokrat videne laži. Umrlo je dete. Kaj zato — mnogo je še majk in očetov, Bog jim ibo dal še mnogo otrok. Ljubezen nikoli ne mine. Nikoli. — Večna je kakor morje-- Sredi gruče gre nekdo, ki nosi belo desko in belo tančico — za prihodnje dete, ki bo umrlo. V zgodnjem jutru se izgubi gruča za ovinkom. Veter zaveje nekaj glasov do mene, potem utihne vse. Oči si pomanem in se vprašam, če sem sanjala--ne — — Do grobnice stopim, gledam zaklopna vrata z zarjavelimi obroči; Sest in šest. Dvanajst. Dve vrsti. A tu leži mnogo več ljudi. Vsa vas se zbira pod temi vrati. Drug poleg drugega, možje, žene in otroci, v svojih vsakdanjih oblekah. Tu doh leže in molče. V živ kamen je vklesan njih poslednji dom. Vsi so enaki. Nič znamenj, nič napisov. Nehali iso biti. Prah so bili in v prah so se povrnili. Tam na zidu je velik kamnit križ, za njim morje — daleč. — Svetlo-vijoUčasto kakor prve plahe vijolice, mirno kakor stekleno. Večno nosi 192 na svojih vodah usodo teh ljudi, spokojinih taikor pokrajina. Brezupno vdanih. Mir veje od ondi. Mir vsepovsod. Crne ciprese, voščene, vitke -- Negibni pajki v bisernih mrežah. Brezglasen mir. Ob grobnici stojim in tik ob njej uzrem mak. En sam cvet. Edina barva v tej puščavi. Majhen, tenek, a rdeč — rdeč — Nad zaklopna vrata se sklanja, kamor sO' dejali dete. Čudež, da ga nihče ni pohodil — Da mu z dotikojn nihče ni otresel cveta — On edini je znak krvi, živega življenja — In zdaj —! Zdaj v mrtw, brezveterni tišini se spusü 'rdeč list na vratca — in drugi — tretji — še in še — poslednji. Bdeče se je razjokal mals. — golo steblo stoji negibno ob grobnici. Na njej leži petero kapelj — rdeče rdečih — krvave solze — — Umrlo je dete anno domini 1933 na dalmatinskem otoku in bilo pokopano po stoletnem običaju. Nihče ni tožil za njim — Le rdeči mrak se je razjokal in zvenel. ZMENEK Slika iz „Lovčevih zapiskov" Ivan S. Turgenjev — Marija Kmetova in Janez Rožencvet Sedel isem v brezovem gozdiču, jeseni, nekako sredi septembra. Že od jutra je pršel droben dežok, ki ga je zdaj pa zdaj zamenil topli sijaj solnca; nestanovitno vreme je bilo. Zdaj se je nebo vse prevleklo Z' meglenimi, belimi oblaki, zdaj se je mestoma nenadoma na mah razčistilo, in tedaj se je izza razmalinjenih oblakov prikazala vedrina, jasna in mila kakor prelepO' oko. Sedfel sem, se oziral okrog in poslušal. Slaboten vetrc je komaj, komaj vejal po vršičih. Notrina gozda, mokrega od dežja, se je neprestano izpreminjala, kakor se je baš solnce svetilo ali skrivalo za oblake.. Listje na brezah je bilo še skoraj vse zeleno, čeprav znatno^ poble-delo; komaj tu in tam je stala kaka prav mlada breza, vsa rdeča ali vsa zlata, in treba je bilo videti, kako je vzplamtela v solncu, kadar so jo njegovi žarld naglic posvetili, polže in lesketaje se skozi gosto sito tenkih vejic, ki jih je bil pravkar opral bleščeči se dežek. Vgnezdil sem se bil pod drevescem, čigar veje so se začenjale nizko^ pri tleh, da so me zato lahko varovale dežja, in ko sem se naužil slik naokoli, sem zadremal v tisti mirni in krotki spanec, ki ga poznajo le lovci. Ne morem ireči, koKko časa sem prespal, a ko sem odprl oči, — je bila vsa notrina gozda polna sotaca in na vse strani se je skozi radostno šelesteče listje kazalo in kar iskrilo jarko-sinje nebo: oblaki so se poskrili, razgnal jih je prešeren veter. Hotel sem vstati in znova poskusiti srečo, kar se mi oči iznenada ustavijo na nepremični človeški. 193 podobi. Zagledal sem se: bilo je mlado kmečko dekle. Sedela je dvajset korakov od mene, z zamišljeno povežemo glavo in obe roki spuščeni na kolena; v eni rold,- na pol odprti, je ležal obilen šopek poljskega cyetja in pri vsakem aijenem vzdihu tiho podrsel po mizičastem krilu. Cista, bela srajca, zapeta za vratom in v zapestju, se j.e vlegala v mirnih, mehkih gubah po njenem životu; debele, rumene, steklene jagode so se ji v dve redi spuščale ea prsi. Po sebi ni bila prav nič napačna. Gosti, plavi lasje, prekrasne pepelnate barve, so se v dveh, skrbno pričesamh polkrogih razločevali izpod ozke rdeče poveze, potegnjene skoraj prav na čelo, belo kakor slonova kost; ostali del njenega obraza je komaj nadahiiila ona zlata zagorelost, Id se prijemlje le tenke polti. Oči ji nisem mogel videti — jih ni dvignila; ali videl sem njene tenke, vzbo-čene obrvi, njene dolge trepalnice; bile so vlažne, a na enem licu se je na solncu blestela posušena sled solze, id se je ibila ustavdla šele pri na-lahko pobledelih ustnicah. Vsa njena gla^'ica je bila zelo mila; celo nekoliko debel in oltrogel nos je ni kazil. Zlasti mi je bil všeč izraz njenega lica: tako preprost in krotak je bil, tako tožen in poln otroškega nerazumervanja lastne žalosti. Očitno je nekoga čakala; v gozdu je nekaj polahko zaJirstnilo. Naglič je dvignila glavo in se ozrla; v prosojni senci so «e bistro zasvetile pred menoj njene oči, velike, jasne in plašne, kakor oči košute. Nekaj trenutkov je prisluškovala, ne da bi odmekinila široko odprte oči s kraja, odkoder se je razlegel slabotni zvok, zavzdihnila je, nato počasi okrenila glavo, se sklonila še niže in jela počasi prebirati rože. Veke so ji zardele, trpko so se zgenile ustnice, in nova solza je pripolzela izpod gostih trepalnic, se ustavila in svetlo blestela na licu. Tako je preteklo precej časa; uboga deklina se ni ge-nila, — le včasih je otožno premaknila roke in prisluhovala, samo pri-sluhovala... Znova je v gozdu nekaj zašumelo, — vztrepetala je. Šum ni ponehal, še razločnejši je postajal, približeval se je, in slednjič so se čuli odločni, nagli koraki. Ona se je vzravnala, kakor bi se bila prestrašila; njen pazljiiv pogled je zatrepetal in vzplamtel v pričakovanju. Skozi goiščo se je hitro prikazala podoba moškega. Zazrla se je, zagorela, se veselo in blaženo nasmehnila, hotela je že vstati, a koj je spet vsa vase zlezla, prebledela, se zmedla — in komaj je potem dvignila svoj drhteči, skoraj proseči pogled v prišleca, ko se je ta ustavil pred njo. Radovedno sem ga premotrH iz svoje zasede. Reči moram, da ni napravil name prijetnega vtisa. To j,e bil, vsa podoba je kaizala, raz-pašen sluga mladega, bogatega gospoda. Njegova obleka je izpričevala hlepenje po okusu in gizdalinski bezskrbnosti: na sebi je imel prav kratek plašč bronaste barve, bržčas z gospodoräh pleč, črno kapo z zlatim pramom, potisnjeno prav na obrvi. Okrogli ovratnički njegove bele srajce so mu neusmiljeno podpirah uhlje in rezali lica, a poškrob-Ijeni rokavčki so mu zakrivali vso roko prav do zaripljenih in krivih prstov, okrašenih s srebrnhni in zlatimi prstani s spominčicami iz tur-kizov. Njegov obraz, rdeč, poln in predrzen, je spadal k onim obrazoan, 194 ki so, kakor sem jaz imel .priliko opaziti, skoraj zmerom zoprni moškim, in, na žalost, prav pogosto všeč ženskam. Vidno si je prizadeval, da bi dodal svojim prostaškim potezam še izraz preziiijivosti in presedanja; neprestano' je mežikal s svojimi že itak zelo drobnimi, svetlo sivimi oćesci, mrščil ćelo, poveišal konce ustnic, priisiljeno zehal in z malomarno, vendar ne baš prav spretno neprisiljenostjo zdaj z roko po-gladil rdečkasle, drzno zasukane lase na sencih, zdaj pukal rumene kocine, ki so mu sršele na debeli zgornji ustnici — skratka, neznosno se je pačil. Začel se je zvirati, čim je zagledal mlado kmetico, ki ga je čakala; polagoma in razkoračeno' je pristopil k nji, postal, skomignil z rameni, pogreznil obe roke v žepe plašča in komaj, da je ubogo deklino naglo in brezbrižno pogledal, se je spustil na tla. — Kaj si že, — je začel in gledal kar naprej nekam v stran, tresljal z nogo in zehal: — že dolgo tukaj? Dekle mu ni moglo precej odgovoriti. — Dolgo že, Viktor Aleksandrič, — je slednjič spregovorila s komaj slišnim glasom. — A! (Snel je čepico, veličastno potegnil z roko pO' gostih, čvrsto nakodranih laseh, ki so se začenjali skoraj že pri obrvih, in ko je do-stojaaistveno pogledal okrog sebe, je spet skrbno pokril svojo dragoceno glavo.) A jaz sem bil skoraj čisto pozabil. Vrbtega, vidiš, dežek! (Spet je zazehal.) — Pa dela čez glavo: ne moreš vseimu kaj, in še zmerjajo te. Jutri odpotujemo. — Jutri? — je spregovorilo dekle in uprlo vanj svoj preplašeni pogled. — Jutri... No, no, no, lepo te prosim, — je hitro in nejevoljno pristavil, ko je opazil, kako je vsa zatrepetala in tiho sklonila glavo: — lepo te prosim, Akuhna, ne jokaj. Saj veš, da tega ne morem trpeti. (In namrgodil je svoj topi nos.) Ce ne, kar precej grem ... Taka neumnost — kisati se! No, saj se ne bom, se ne bom, — je vneto odvrnila AkuKna ki s težavo požirala solze. — Tak jutri greste? — je dodala po kratkem premolku: — le 'kdaj bo Bog dal, da vas spet vidim, Viktor Aleksandrič? — Se bova že še videla, že še. Ce ne drugo leto — pa pozneje. Kaže tako, da bi moij gospod rad v Petrogradu v službo vstopil, — je nadaljeval in izgovarjal besede nemarno in malo hohnjavo: — a morda greva tudi za" mejo. — Pozabili me boste, Viktor Aleksandrič, — je otožno dejala Akulina. — Ne, zakaj neki? Ne bom te pozabil: le pametna mi bodi, neumnosti ,ne uganjaj, očeta ubogaj ... Pa te ne bom pozabil — nee-nn-ee. (In mirno se je pretegnil in spet zazdehal.) — Ne pozabite me, Viktor Alelisandrič, — je dejala ona 'S prosečim glasom. — Saj sem vas, mislim, tako ljubila, vse, se mi zdi, sem zaradi vas... Vi pravite, naj očeta ubogam, Viktor Aleksandrič... Kako naj vendar ubogam očeta .. 195 — Käj ne? (Te besede je spregovoril kakor iz trebuha, leže na hrbtu in s pod glavo podloženimi rokami.) — Ali kako meki, Viktor Aleksandrič, — vi sami veste... Umolknila je. Viktor se je poigral z jeldeno verižico svoje ure. — Ti, Akulina, nisi neuiimo dekle, — je dejal slednjič, — torej ne govori neumnosti. Jaz ti veaidar dobro želim, me razuimeš? Gotovo, saj si pametna, nisi čisto kmečka, bi dejal; tudi tvoja mati ni bila zmerom kmečka. Vse res, a ti si brez izobrazbe — in zato moraš ubogati, kadar ti rečejo. — Ali to je strašno, Viktor Aleksandrič. — I-i, kaj čvekaš, ljuba moja: v čem si našla strah! Kaj imaš tukaj, — je pripomnil, ko se je k njej primaknil: — rožice? — Rožice, — je poparjeno odvrnila Akulina. —'Tukaj, sew nabrala vratičaS — je nadaljevala malo bolj živo: — ta je dober za teleta. A to-le, lejte, je strela" — zoper bramorje.'' In zdaj, poglejte no, kakšen čuden cvet: odkar sem na svetu, misem še take čudne rožice videla. Tukaj so mačje oči," tukaj pa mačehice.' In lejte, to je pa za vas, — je dodala in potegnila izpod rumenega vratiča anajhen šopek modričastih plavic, - povezartih s tenko travo: — ali č'te? Viktor je lenobno iztegnil roko, vzel rožice, jih malomarno poduhal in jel vrteti med prsti, dočim se je zamišljeno in dostojanstveno zagledal navzgor. Akulina ga je gledala... V njenih žalositnih očeh je bilo toliko nežne vdanosti, blažene pokornosti in ljubezni. Tudi bala se ga je in se ni upala jokati, in poslavljala se je od njega ter zadnjilarat uživala njegovo podoibo; a on je ležal, razvaljen kakor sultan, in je z velikodušno potrpežljivostjo in vzvišeno dobrostivo prenašal njeno oboževanje. Priznam, da sem % mejevoljo motril njegov rdeči obraz, kjer je izpod pritajene prezirljive ravnodušnosti sililo zadovoljno, prenasičeno samo-Ijubje. Akulina je bila v tem trenutku tako lepa: vsa njena duša se je zaverovano, strastno razodevala pred njim, hlepela je po njem in se mu laskala, a on... on je vrgel plavice v travo, izvlekel iz stranskega žepa plašča okroglo stekelce z bronastim okvirčkom in je jel vtikavati na oko; a čeprav se je mučil, da je udrži z nagubančeno obrvjo, nakremženim licem in celo z nosom — stekelce se mu je vselej izmuznilo in mu padlo v roko. — Kaj je to? — je slednjič vprašala začudena Akulina. — Lornjet, — je dejal on važno. ■ ■ — Cemu pa je? — Da se bolje vidi. — Pokažite ga, no. Viktor se je namrgodil, ali dal ji je stekelce. — Pazi, da ne razbiješ. ' TEmacetiuH' vulgai-e. ' Bidens tripartita. » Bramorji = äkrofelni. ä Myosotis palustris. ' Viola tricolor. V originalu stoji „matkina duša", kar je navadna.vijolica. (viola odorata,) Id pa sredi seplemtbra ne cvete. 196 — Ne bojte se, ne razhijem. (Boječe je približala lećo k očesu.) Jaz nič ne vidim, — je nedolžno rekla. — I, zamiži na oko, — je dejal on z glasom nezadovoljnega učitelja. (Zamižala je na oko, .pred katerim je držala stekelce.) — Ali ne tako, ne tako, neumnica! Z drugim! — je vzkliknil Viktor in, ne da bi ji dal, da popravi amoto, ji je vzel stekelce. AkuHoa je zardela, komaj-komaj se je nasmešknila in odvrnila se je. — Se pozna, da to ni za nas, — je rekla, — In še kaj! Sirota je utihnila in globoko vzdihnila. — Ob, Viktor Aleksandrič, kako mi bo prestajati' brez vas! — je nenadoma dejala. Viktor je otirl lornjet s škricem in ga spravil spet v žep. — Že, že, — je slednjič spreg0!\'0ril: — spočetka ti bo težko, seveda. (Milostivo jo je potapljal po rami; ona je polablio vzela njegovo roko a svoje rame in jo je boječe poljubila.) — No, že res, že, ti si seveda dobra punčka, — je nadaljeval in se samoljubno nasmebnil; ali kaj bi? Presodi sama! Midva z gospodom pač ne moreva tukaj oslali; zdaj je skoraj zima, in na kmetih je pozimi — to sama veš — kar .strahota. To ti je v Petrogradu vse drugače! Tam so, zares, taka čudesa, kalcoršnih si ti, nevednica, še v sanjah ne moreš predstavljati. Kakšne hiše, ulice, pa družba, olika — sploh čudovito!.,.. (Akulina je z zanimanjem požirala njegove besede in malone odprla osta kakor otrok.) — Pravzaprav pa, — je dodal in se zvrnil po tleh: — čemu ti vse to pripovedujem? Saj ti tega ne moreš razumeti! — O, zakaj ne, Viktor Aleksandrič? Razumela sem; vse sem razumela. — Glej jo no! Akulina je pobesila glavo. — Preje niste z menoj tako govorili, Viktor Aleksandrič, — je spregovorila, ne da bi dvignila oči. — Preje?... preje! Glej jo!... Prej! — jo je nekam nejevoljno zavrnil. Oba sta pomolčala. — Zdaj je pa že čas, da grem, — je dejal Viktor in se že na komolce oprl. — Počakajte še majčkeno, — je s prosečim glasom rekla Akulina. — Česa naj čakam?... Saj sem se že poslovil od tebe. — Počakajte, — je ponovila Akulina. Viktor se je spet vlegel in začel požvižgavati. Akuhna ni genila oči od njega. Mogel sem opaziti, da se je je polagoma polaščalo razburjenje: ustnice so ji podrhtevale, njena bleda lica so lahno zardela... — Viktor Aleksandrič — je spregovorila slednjič s pretrganim glasom: — to je pregrešno... to je pregrešno, Viktor Aleltsandrič: Bog ve, da je! 197 — Kaj je tako pregrešno? — je vprašal on, namršil obrvi, se malo sldanil in obrmil glavo k njej. — Greh je, Viktor Aleksandrio. Da bi mi vsaj lepo besedico rekli za slovo; vsaj besedico bi rekli meni, ubogi sirotici. .. — Pa kaj naj ti rečem? — Jaz ne vem; vi to bolje veste, Viktor Alelcsandrič. Lejte, vi od-potujete, in vsaj besedico bi... S čim sem si to zaslužila? — Kako si vendar ćudna! Kaj morem jaz? — Vsaj besedico bi ... — No, zdaj si pa začela svojo goniti, — je nejevoljno zaigodrnjal in vstal. — Ne hodite hudi, Viklor Aleksandrič, — je naglo dodala ona in komaj zadrževala solze. — Jaz nisem hud, a ti si tako neumna... Le kaj hočeš? Veš, da se ne morem s teboj oženiti? Veš, da ne? Torej, kaj češ vendar? Le kaj? (Obregnil se je z obrazom, kakor da čaka odgovor, in razkrečil prste.) — Nečem ... nič nečem, — je odvrnila, zajecljala in se komaj upala iztegniti k njemu drhteče roke: — ali tako, vsaj besedico bi, za slovo ... In curkoma so jo solze oblile. — No, tak zdaj se mi pa jokaš, — je hladnola-vno zagodrnjal Viktor in si od zadaj potisnil čepico na oči. — Jaz nečem nič, — je nadaljevala ona, hUpaje in zakrivaje si lice oberoč: — ali kako mi bo zdaj pri domačih, le kako mi bo? in le kaj bo z menoj, kaj se mi, revi, obeta? Z njim, Id ga ne maram, me omože... Nesrečna moja glavica! — Kar pi-ipevaj, kar pripevaj, — je polglasno zamrmral Viktor, Id se je v zadregi obiral na svojem mestu. — A on, vsaj besedico :bi, vsaj eno bi... Recimo, Akulina, naj bi dejal, jaz ... Nagla, prsi trgajoča ihta ji ni dala dokončati besede — zvalila se je z obrazom v travo in bridko, bridko zajokala... Vse njeno telo je krčevito plalo in zatilnik se ji je dvigal... Dolgo zadnžano gorje se je slednjič utrgalo kakor hudournik. Viktor je malo postal pred njo, postal, skomignil z rameni, se obrnil rn odšel z dolgimi koraki. Minilo je mekaj trenotfcov. .. Utihnila je, dvignila glavo, skočila na noge, se ozrla.in tlesknila z rokami; rada bi bila stekla za njim, a noge so ji klecnile — in zgrudila se je na kolena... Nič več se nisem zdržal in planil sem k njej; ali komaj me je utegnila zapaziti, se je — le kje je vzela moči — s slabotnim krikom dvignila, izginila za drevjem in pustila raiztreseno cvetje na tleh. Obstal sem, pobral šopek plavic in odšel iz gozdiča na polje. Solnce je stalo raizko na bledo-jasnem nebu, in žarki so bili tudi nekako obledeli in ohlajeni: niso sijali, razlivali so se z enakomernim, skoraj vodenim svitom. Nekdo se je peljal za golim holmom in gromko ropotal s praznim 198 Vrnil sem se domov; ali obraz uboge Akuline mi dolgo ni šel iz glave, in njene plavice, že zdavnaj vele, še dosibmal branim doma. ft ft ft Za peldesetletnico smrti Turgenjeva izda Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani popoln prevo^d njegoYih slavnih „LovčevUi zapiskov". Prevajati jih je začel Bogomil Vdovič, a ker ga je pri delu prehitela smrt, nadaljujeta prevod naša sotrudnika Marija Kmetova in Janez Eožcncvot Knjiga izide še letos in opozarjamo nanjo cenj. čitateljice. Z blagohotnim dovoljenjem založnice priobčujemo tu devetnajsto sliko iz knjige. Objavljamo jo nekolUco oljrajšano, vendar tako, da izpričuje šle vse vrline velikoga realističnega pisatelja. — Op. ur. ZOFIJA PODLIPSKA 01) stoletnici njenega rojstva Vera Dostaäova H krasnemu razvoju češke lilerature so prispevale v veliki meri glöbalio izobražene žene. Ne samo, da so nudile pisateljem moralno oporo, temveč tudi same so bile literarno alrtivne. Imena, kakor Božena Nemco^'a, Karolina Svella, Tereza Novaltova dn Zofija PodHipska so močno obogatile čošfco liiteraturo pretekle dobe. Najmanj znana iizmed teh je Zofija Podlipska, katere 100 letnico rojstva je praznoval češki narod v letošnjem maju. Bila je mlajša sestra Karoline Svetle, obe pa sta bili hčerki prašlcega trgovca Rotta. Vzrastll sta v starem domu v Poštni ulici. To ulico popisuje Karolina Svčitla v svojih „Spominih". Tukaj so bili stari, mali domi s pozno v noč odprtimi vrali proti peščeaienmi bregu Wave. Obe deldici sta bili često priči romantično groznih sporov, ki so ise odigravali pred doanov dn -zadaj med barvarskimi vajenci in «loižlaiinjaini ter so se često krvavo končala. Svetla popisuje življenje na obrežju Vltave, kjer sta is stanši hodili v Stromovko in gledali na nasiprotai, s stebri podprti dom. Na njem je Marija držala svoje dete in bila zavita v jasnomoder plašč, ki je kljub 150 letom obdržal žive barve. Bili sita pod Marijino obrambo. Z babico sta potovali na Sv. Goro. Ve^-at je obema sestrama motil ispanec šmn vode, krik ljudi in zvonjenje čuvaja. Zaidonol je strel iz anožmarja, Id je na Vdšegiradu oznanil, da voda narašča lin iiaj iSC 'IjudsitTO lza'^'cl^■ujc iprod povodiijo. Za. «časa. povoctnji več noči niso spali, voda j:im je segala že (do stanovanj, okoli aijih so pluli čolni, v katerih so jim prinašali jedil. Za vzgojo deklic se je mnogo trudil oče. Tako je Zofija podedovala po očetu globale razum in upornost proti predsodkom in itradiciji, po materi nežno čuvstvovanje in umetniški polet, po bahici pa nagnjenost h katolicdzmu ter romantično domišljijo, nagibajočo se k misličraim pojavom. Močno so nanjo vplivali bolestni dojmi družinskih sporov, mučen dojem šole in družbe. Opazovanje napačnega vzgojnega načina jo je privodio do tega, da je pričela razmišljati o spremembi obstoječega 199 stajija. Bogastvo tsvojih materinskih čuvstev je razširila na vso jnladino, predvsem na zapuščeaie otroke. Vodila je več let diaištvo „Zaščita zapuščeoih ioi zanemarjenih deldet". Za cilj si je vzela proglašanje obče ralorale, socijalne in dogmatične ideje. Nemška idealistična poezija je nanjo močmo vplivala, iamed domačih pisateljev pa Smetama, Jam PurJsyiie ter Eomenskj'. Velik vpliv nanjo je imela tudi romantična idealisitka Sandova s svojimi psihološkimi popisi strastnega in erotičnega oloveika. Od romainrtieno seaizacijo-nalnih romanov je prešla ik socijološkim opisom, ki pa pripadajo že zrelejši dobi. V svoji mlaidosti je ipojjisovala že minuli svet ler prenapetost običajev starega končujočega se in novega nastajajočega sveta.. V to vrsto spadajo povesti kakor „Na domačih tleh", „Pravica ljubemi", „Cehinja in Nemec", „Zakonci". Glavne njone ideje so: religijoznost, nravstveno in narodnostno vprašanje. Najbližje pa ji je bilo seveda žensko vprašanje. Zanimivi so od-lolnki iz njenih del: Vihai- med narodi in društvi je koristen. Pretiesa bitja, ki padajo v lenobo; tali vihar potisne sile naprej. V dolgem miru in 'blaginji gine svežost in sila. Vihar naim samo razsvetli cilj in vzibudi isamiozavest., — Vzgoja v mirni samoti dela ljudi tooječc in občutljive, skratka slabe proti naipadom sveta. Bolje je udeležiti se gibanja, to krepi.dn jači. — Viprašanja uboštva ni moči rešili z miloščino, ta samo potnižuje. Ne pomaga obdarovati posameznega čoveka. Treba je pomoči s wedstvi, da sam uspe. — Ljubezen je dvojna; gmotna in idealna. Gorje poikolcnju, ki idealne ljubezni ne razume. — Blaginja zakona je v enakosti in skladnosti ter v razumevanju cilja, življenja. Brezsmotma.st je bolozein. — Nedostatak ženiskosti jc nesreča moža, kakor .je analitičnost in razkroj volje pri možu ženina nesreča. — Dekleta se ne smejo vzgajati samo za moža, hrez katerega hi same ne mogle obstati. Mo^ rajo si izvoliti kalcršenkoli koristen posel, ntrjali morajo lastoi um in sito. Proti napadom otožn'osti ni boljšega leka kakor smotrno delo. — Dete more hiti srečno samo s pomočjo rodbine. Ljubezen do otroka mbra preprečili ločitev staršev. — Dete, iztrgano iz rodbiri'Skih tal, je povsod ubogo tuje hitje. Ta idejna smer, ki si kleše pot k izvirnemu češkemu humanizmu, je tičala glolioko v naravi Zofije Podlipske. Monlno ljudomilstvo predmarčne diol)e je bilo drugačno. Bilo je golo posnemanje plemenitih vodilnih duhov. Podlipska je ljubila ljudi in njih rcismično doživljanje, pa se je vedno bolj osvobajala romantičnih sfer in se hližala vsakdanjii realnosti življenja. Tako jc dospela do resničnega sooijološkega romana, orisala ni človeka samo eno-, stransko, temveč v okviiru celotnega življenja, kako se vzgaja in obliliuje od pokolenja do polcolenja. Zanima se za podrobnosti m vsakdanjosti, samo da bi iz njih vzra^stla življenjska resnica. V literaturi si je pridobila trajno vrednost z romani; „Ana" in „Breg": V teh delih se je povzpela dio mojstrskega slikanja staropraškega trgovskega stanu; dzvTstno je opisala zaJsonce in staroaneščanske družine. V zgodovini je posegla v dobo Ane Pfemyslovne, katere dobo in značaj je orisala v trilogiji: „Aiiežka Premyslovna", „Jai^oslav Sternberg" in „Premysl Otakai- IL" Pisala je tudi drame, taJio „Svatbeni dan" ter razne razprave lin študije, med njimi: „Žene v Tisoč in oni noči", kjer dokazuje, da se žena stalno razvija k boljšemu in je njen namen, omiliti ljudsko divjost. Napisala je tudi mnogo otroških in vzgojnih povesti ter življenjepis Boženc Nemcove. Najznačilnejše je njeno razmerje do sestre pisateljice Karoline Svetle in njenega zeta pesnika Vrohlickega. Karolina Svetla jc pisala Janu Neradi, znamenitemu pisatelju: „Mene je rešila sestra, a jaz rešim Vas, po meni se naučite verovati v sebe in upati v življenje. Cemu pa me nazivajo Svetlo, če bi ne mogla razsvetliti teme v ljudskih srcih? Kakor je ona meni neutrud-Ijivo klicala; „Delavnost, delavnost!" tako toom. itudi jaz Vam klicala; „De-laraost!" Jaz moram oživiti Vašo dušo, saj čutim v sebi lok stoterih življenj." 200 Zofija Pođlipska je Mia materinska prijateljica in zaupnica Jaroslava VTchlickega v prvi dobi njegovega pesniškega razvoja. 0 pnijateljskem razmerju priča njuna bogata korespondenca, ki izvira v glavnem izza časa, fco je mladi pesnik bdval v Italiji. O tem, kaiko sla ise seznanila, je pisal Vrchlicky Podlipski iz Livomia 26. j an. 1. 1876.: „Nakoli ne bom pozabil dneva in trenutka, ko sem Vas pr\dč olirsäval. Vi ste morda, ui to po pravici, pozabili ma to maleinkast. Dal sem Ottu neke verze za almanah Souzvuk, kateremu ste bili vi redakteriia. Niseim vedel, kaka usoda j.ih je doletela \ Vaših roikah, in šel sem Vas maravnost vprašat. To je bila samo pretveza, kei. isem marljivo iskal vse možno-sti. Poznal sem Vas samo iz Vaših spisov in dam pred tam sem se močno spopadel s svojim prijateljem zai-adi Vaše Hanuše. Videl sem in še sedaj 'vidim v tem delu odino možno poctičaio stran naše zgodovine dn naj reče kdo, karkoli hoče. Kar pa je .glavno, jaz sem v Čakal sem trenutJia, da sle prišli iz druge sobe. Dojom, ko sem Vas ugledal, je bil tako močan, da sem mogel komaj govoriti, toda tudi Vi niste Mi povsem zbrani, morda sem Vas zmotil pri delu, zdelo se mi je, da .so bile Vaše oči vlažne kaltor po noči, prečuti zavoljo bolečin. Moj pogled je zasačil na Vašam čelu nekalio senco, kakor bi presenetil misel, preden je zbežala pred moposvečencem v Vašo skianjo. Ne vem, kaj sem spravil iz sebe, a tudi Vi ste govorili nekoliko neskkidno, vendar ste md bili že lakrat enako ljubeznivi in dobrotljivi kalior danes. Jaz otročaj sem si predstavlja], da Vi tujci nenadoma razkrijete globine .mislečega duha, videl :sem prod Vami -svojo neznatnost in nakaj Sfingi slionoga je ležalo v Vašean pojavu in to me je samo dražilo. I.ahko se temni smejete, ako se hočete. Bil sem talcrat začeLnik, nelcolilio razvajen, nekoliko nesmel. Ko sedaj analiziram celoto, v resnici nc vem, kako se je dalje zapletel vozel iiajmega jioznanstva in se zadrgnil v iprdjateljstvo. A kaj je na tem, samo da se nisva zgrešila, da se le poznava." TalvO je še veliki pesnik Vrchlicky spoznal vrednost in globino Zofije Podlipske. Velika šifcoda je, ri-jelno. Mnogokrat se pripeti, da po naravii resnicoljubni sodrug končno ugodi svoji šibkejši polovici in ji laže, da se le-ta ne čuti zaipostavljene v svoji osebnosti. Pravijo tudi, da zakonska zveza v vsaikdanjosti otopi. Naziranje, da se pojmi zakona in erotike medsebojno izključujejo, je našlo nmogo zagovor-nilcov. Francoski pisatelj pravi, da so še dobni zakoni, toda srečnih ni veC, ker v trajni skupnosti enolično osrečevanje gineva. Dodati hi moral, da velja to za one, ki si ga pokvarijo. Saj daje baš samo trajna skupnost možnost za polno sporazumevanje v spolnih vprašanjih. Čeiprav so z vsakdanjim zakonskim življenjem združene skrbi, žalosti, neprijetnosti boja za obstanek, se vendar zakomil-ovania: babica, ikr se je -po-takraitnem običaju možnla proti svoii volji in brez ljubezni. aU ded, ko žena radi svoje aeizo.brazbe n-i razum,ela poleta niegovih .misli". Božena Nemcova priporoča svojemn sinu, naj se ne naslanja na očeta, saj ga pozna. Žena, ki si ne dela iluz-ilj o svojem mložu ta se zaveda svoje večje m-očil „Naše 'mami-nky" je prisrčna knji-ga, ki bi jo iposebno žene morale či-tati. Dr. J.ul'ka Ojorgjevjć-Chlapcova OBZORNIK „OPENDOOR INTERNATIONAL" je nai-mJajše mednarodno fe'mini'Sti'čno udruženje. Ustanovilo se je 1. 1929. v Berlinu, ko je zborovala Medn. alijansa za polit, -pravo žen. Družba ima sedež v Londonu, najvažnejšo pisarno pa v Ženevi. Predsednica, tajnica -in voditeljica ženevske podrnžnice (vse tri Angležinje) podpirajo družbo tudi gmotno. ' I ' 1 ' ';' ! Koncem julija t 1. je i-mel „Opendoor" ikon-gres v Pragi. Namen Opendoor-a je, da se i-zdela enaka delovna .pogodba za moške in že-nske, flri odločanju dela liii 'O'dmerjanju plače se ne sme ozirati na spol delavca nego na ^'tsto dela. Tudi žena m'O'ra .hneti ista prava in seveda iste dolžnosti v -službi kaikoi moški. . . . . 'Čeprav se nam zdi zahteva, ki j-o zastopa „Opendoor , naj'pir-ipravneiša m naj-moralnejša, -še ni sprejeta in je obče znano, da žena za isto delo navadno še ne dobiva rste plače. To pa ie samo del izrednih zakoniit^h lin družabnih odredb, od katenh je žena odvisna. Vse te razlike se utemeljisjejo kot „obramba ali zaščita" žene, kot nekaka posebna .protekcija. Celo politično enakoipravnost žene na eni strani m njeno zapostavljanje pred moškim na drugi strani smatrajo kot posebno prednost zanjo. Moz pravi da ie za ženo bolje, ako je doma, rodi in streže njemu, ki io v nagrado za to 206 hrani in brani. „Opendoor" ie torej proti takozvani zaščitni politiki, posebno proti zaščiti delavke, v koli'kor je delavka izven zaščite, ki velja za 'moškega delavca, ker to ni obramba nego prepoved dela. Kako se kaže ta stvar dejansko? Kdo je ipo zakonu potreben posebne zaščiite? Deca m umobolnii. Res večkrat čitamo, da je žeaia uvrščena v to družbo. Ali kadar dosežejo otrooi določeno starost in rko unioi)olni ozdrave, so izklj-učeni od zaščite, ker sta zajkon in družba mnenja, da se vsak nonmalen zrel človek lahko sam iščiti, samo žena je do smrti pod zaščito. S tem da žene prizaiavamo potrebo zaščite, dokazujemo, da smo kakovostno manj vredne. A ipravo zahtevati enakopravnosit, imajo samo oni, ici so enaiki. Radi izrednih predpisov za ženo jemljejo ženi -delo, dajejo ji manjšo 'plačo, positoipajo ž njo, kakor se moäkim zdi. Zaščita delavke-žene ima svojo pra™« podlago v vaš ing t on ski k on ve n-ciiiji o delu, kateri so pristopile skoro vse države in ki jo pri Društvu narodov v 2enevi zastopa mednarodni urad za delo (iprejšnji -predsednik Francoz Albert Tomas, sedanji Anglež Butler). Ta vašingtonska konvencija, ki io je podpisala tudi naša država, ima v obrambo žene sledeče določbe: 1. ženam je nočno delo prepovedano, 2. prepovedano ijim 'je delo v ■rudnikih, 3. prepovedano je delo 6 tednov pred porodom in po porodu; prepovedano je delo 2 uri opoldne in ob soibo.tah popoldne itd. Vašingtonsko konvencijo so sestavljali moški, člani „urada za delo" v Ženevi so večinoma moški, vsaka država pošilja tja kot zastoipniika le moškega. Edino izjemo dela (Danska, ki ima ondi zadnje čase zelo delavno zastopnico Julijo Arnhof, navdušeno članico „Opemdoor-a". Kakor viidimo, ta zaščita žene ni združena z dajanjem kake podpore ali olajšave, nego obstoji v „prepovedi dela" brez odškodnine. Ako pa dola žena ponoči, pomeni, da ni dobila podnevnega dela ali da ji ije močno delo iz katerih koli razlogov Jažje in ugodnejše. Ako dela do poroda, pomeni, da ji to ne šikodi ali da bi dirurače umrla od glada. Ta žena ni umobolna ali dete, ki ne ve, kako je treba delati. Cesto pravijo, da 'je ta prepoved zato-, ker mož s-ili ženo k delu. -Dobro, potem naj -se .pa predrugačijo naši bračni zakoni i-n naj se odpravi to patrijarhalno viairuštvo, ki ga pomeni današnji brak. -Kdo skrbi za -kmetico? Ali hodi ona spat ob 9. uri in 6 tednov pred pOT-odom na izprehod? Na konferenci Opendoor-a v Pragi so med drugim navedli tudi- dva primera, ki zelo 'dobro kažeta, kakšno korist ima žena od te zaščitne politike. V znani tovarni Bat'a v Zlinu .so imeli v nekem .oddelku moški in ženske zelo dobro plačano in lahko delo (izrezavanje okraskov na čevljih). Delali -so po zaporednih skupinah in -nehali ob soboiah ob 2. pop. Ker po vašingtonski konveniciji žena ne sme deilati ob -sobotah po 12. uri, -so delavci zahtevali, da se žejisk-e odpuste; s tem 'bi pa bilO' 5000 žen ,na cesti. Minister za socialno delo je moral podpirati zahteve delavcev. Spor --se je končal ugodno za žen.s.ke samo zato. ker je lastnik Bata na prizadevanje ženskih društev prcmenil vrstni red tako. da je skupina za irezanje .okraskov nehala ob 12. Ce bi ne bil Bat'a tako velikodušen, -bi bile .imele žene ogromno škodo. D.rugi pnmer; V «^mni Afriki 'je delo ponoči mnogo lažje, ker je podnevi neznosna vrocma, toda ladi vasang-toii'.ske konvencije moraijo -delati žene podnevi, moški ponoči. O za-ščiti bi se moglo govorMi -samo takrat, ko bi jo sestavile žene, ko bi zaščita^za to ženi določala odškodnino in ko bi se lahko prilagodila razmeram posameznih dežel. Tako zaščito, kakor ie sedaj, pa izkoriščajo na škodo že.ne, podjetniki .se pa bramio sprei-emati zen-ske delavke, ker so .potem vezam. ^ Kongres Opemdoor-a ie bil iako dobro obiskan. CepTav je ta organizacna še sako mlada, so -se ji vendar pridružila velika žen'Ska udruženja na Švedskem. Angleškem, Cehoslovaäkam, pa tudi katoliške feministične organizacije, n.pr „bt. Jeanne a Are na Francoskem. Z Balka'Ua -so pokazale IJO'Seb-no zammanje Bolprke., Resolu^^^^^^ 'bi,le sprejete enoglasno in zahtevajo odpravo posebnih odredb za zeno, ker se dosedaj .i'Zva«o na ško,do že^i. ^ ^^ ^^^^^ C h 1 ap c o v i - G j o r g 1 e v i č (Op. uredništva: Jugtjslava,n-ska ženska društva se kongresa uradno .niso -udeležila. Med našimi feministkami, ki se seveda tudi bore za pravice žen, prevladuje mnenje da je treba ženo ščititi pri delu; nekatere -delovne panoge so zdravju zene 'kot rodite jice otroka bolj škodljive kakor -moškemu. Ce zahtevamo za zeno pn nek-atenh deih posebne obzire, zahtevamo to predvsem v korist otroka Ena,kopravno.st je sicer bistvena toBka feminističnega programa, toda upoštevanje dejstev, izviirajocih iz fiziolo-šltih razlik moža 'in žene, -je prav tako potrebno kakor upoštevanje 'dejstev, ki «vrajo iz gospodarskega življenja. Kar sc tiče očitka, da so yaši,igtonsko konveno.jo sestavljali samo moški, -moramo pripomniti, da so imele nanje ženske orpnizacije velik vpliv, da imaj-o pni' „Mednarodnem uradu .dela" vedno več žensk-ih zastopnic (za f'^^ J« Milena Atanackovičeva) in da so delavke soc. dem. stranke doslej z a vašmgtonsko konvencijo in se niso pridružile Opendoor-u.) 207 OSEMDESETLETNICA LJUDMILE ROBLEKOVE Tiha m skroimia, ikaikor je biJa vse svoje dela-Ijoi™ življenje, ipieiivlja juWlaji'tka svojo ipozmo jesen v Jožetišču v Liubljaini. Kljub njeni skromnosti jo dan na dan posecajo številne prijateljice in znanke, is ikalerimi se je sre-čavala v delu za narodno obrambo, kulturo in jprosveto dolgo, dolg-o visto let. „ . u Ljudmila Roblekcrva se je rodila 9. septembra 1853. v Moikronogu, Mer je bil njen oče sodnmski kancelist. Tu ije obidkovala o.snovno šolo, višje razrede je pa dovršila pri ss. uršulinkah v Ljubljani, kjer ji je bila učiteliiica s. Sta.TO.slava, pesrtica in zavedna Slovenka, ,ki je v on^ih, za Slovenstvo težkih časih, znala vzbujati tudi svojim učenkam narodno zavest. Oktobra 1. 1875. je stopila v pisarno notarja Luke Svetca v Litiji kot notarska uradnica. Po dolgih letib prakse je sama veokrat vodiäa pisarno, ,posebno ko je bil šeir notar brez Ikonoipiiienta. Vso dobo skoraj 40 letne službe ni imela dneva dopusta. Ko se je ustanovila Družba sv. Oirila in Metoda, je postala L. Roblekova njena najmarljivejša delavka. Po njend zaslugi iso zaslovele Litijke po vsej Sloveniji kot izredne 'delavke za slovensko obrambno društvo. .lubilaiitka je bila silno iznMdljiva., Naročala je iz Prage, posebno pa iz Velehrada češke razglednice, ki jih je dajala pri nas v promet v korist šolski družbi. , Tako smo po njej dobili Karolino Svetlo, Tyrša, Husa, Smetano, HavhÄa, Pa-iackega, Komenskejia i. dr. Na njeno pobudo je Družba izdala razglednice s sliko nasih pisateljev: Vodnika, Prešerna, Jurčiča, Kersnika, Gregorčiča Meska ,i. t. d. Ljsti Slovanski svet Slovenski Narod, Slovenka, Edinost so ipmnasalr mformatiivne m bodnlne olanke izpod peresa Ljudmile Roblekove, ki se je podpisovala „Mokronoska . Leta 1906. je dobila .iz glavne pisarne CM družbe zahvalo kjer se ji vod&tvm odbor zahvaljuje za njeno vneto in iznajdljiivo delovanje .U.nieli ^^ n^ireč - pi^^ ii med drujnim, „ustvariti tisto 'sredotoč e v slovenskem damskem svetu, do kajega se v Tosve^e zatekajo gospe in gospice vsega Slovenstva 20 let druzbme^ obstank^ V zadnii dobi ste si izmislili umetnost Svetcevih veselic, ki se bodo _vrSiIe po vsem Is™ ozemlju. S tem ste storili i zaslužno počastitev tem« najodličnejsemu mozu itd. A 1 1915 je mien šef Luka Svetec opustil pisarno ta Ljudmila Roblekova, ki !e bivala v niego4 hai ™ službi le nekaj mesecev manj kot 40 ki iŽ pmzSJ rokami .nepreskrbljena, pravi „hlapec Jernej" v onemosh, staru zeni, ki je tedai postala odvisna od usmiljenih src. ' ,, , , j Ni si .šla iskat pravice - saj bi je tudi ne bila našla. Ker je razlikovala stoar od osebe e ddovala naprej, dasi vsa slaba in bctežna. Tako je dobila se i. 1920. zahvalno pLmo ženskega drXa v Uubljani, kjer se ji odbor zahvaljuje za njeno neutrudlj.vo delovanje in nabiranje članic. ' ^ . In leto oozneie 1 1921., se ji vodstvo CM družbe zahvaljnoe najnskrenejse za njeno nad v e mafmvo''deiova™e našemu listu, Ženskemu svetu je ®r.đoWa mno^ naročnic in še zdaj nporablia vsako pri iko, da priporoča ™ ^"JÄra. tako kakor je pred petintridesetimi leti delala živahno propagando za „Slovenko - p^rvo slovensko žensko glasilo. POPRAVEK. ugibali. {; * i lladi pomanjkanja „r»t„,. se bo čkack „Srbske književni»' nadalje«! šele , prih. .ve.ku. - Ur. 208 VSEBINA 9. Številke ULI NOVY: DUBROVNISKO SVETOVNO POZORIŠCE — IN ŽENE MASA SLAVCEVA: POD DALMATINSKIM SOLNCEM IVAN S. TURGENJEV — MARIJA KMETOVA IN JANEZ ROŽENCVET: ZMENEK VERA DOSTALOVA: ZOFIJA PODLIPSKA VIDA TAUFERJEVA: RDECA PENTLJA, IPRI KRI2U DR. E. JENKO-GROYERJEVA: ZAKON (BRAK) V KRIZI KNJIŽEVNOST IN UMETNOST: La femme slave (Marica Bartolova) — „Naše ma- minky" (dr. Julka GiorgleviS-Chlapcovd) OBZORNIK: Opeodoor international (dr. Julka Oiorgiević-ChlapcoTi) — Osemdesetletnica Ljudmile Rohlekove (M. B.) PRILOGE: Naš dom — Modna priloga — Krolna pola — Ročna dela 2en«kl Svet izhala viak mesec t LlabUaa). Letaa naročnina Dfa «4-—, poBetaa Din 32-—, «etrtletna Din 16—, za U. S. A. DoL 2 —, za Avstrijo Sch. I«"—, ostalo Inozeastro Din 85. Uredništvo In uprava v Tav£ar|evl aUd 12/a — izdala KonzorcU „2entkl Svet" v LInblianL Za konzorcjj In uredništvo odcovonu Marica Baitokiva. Tiskali J. Biasnika nasL, Univerzitetna tiskarna in Ittozratiia d. d v UuUlaai. Odcovoren L MiknL LISTNICA UREDNIŠTVA: Vania: Vaše pesmice so ie za Vas, ne za svet, kaikor iprav mislite sami. Vam so to „krvave kaipiie iz resnično inpeSega srca", zato so Vam samim tudi v uteho. V pesmi, ki «lai bo „za svet", mora pa pesnik resnično doživetje tako preliti v besedo, da ne čutimo v njej samo resničnosti, temveč nam vzbudi tadi občutek umetnine. Jozela: Kako me vseici ganejo Vaše besede in žeije! V tem listu pa ne morem objaviti ne Vašiii besed ne svojiii občutkov, skušala jih bom pa kje drugje. Fak. M.: To bi bilo za dnevni časopis, iie za revijo. Pesem je kot slavnostna deklamacija sotovo učinkovala, toda umetnina ni. Meta K.: Vaš članek bo v prih. štev. AK^^^ASjaMSIa Mi^kMa mislili ljudje, ko so ■VdPOlICniH 9 vril ogledovau svetilke, ki jih je . _ izdelala tvrdka lldeluje svetilke in lestence vsake vrste in oblike xa sobe in dvorane, po lastnih ali predloženih osnutkih, kovinska okovja za pohištvo. Srebrl. zla«, nlkla itd. rabljeno jedilno orodje. Cene lelo imeme! Josip Hafner kovinska IndiistrUa Uubllana, PrisoiM (blun sv. Petra ali Tabora) VSI H In podobni IscIeikI se lahko kosajo po obliki in kakovosti s Istfelkl naiveCilli firm v InosemstvHl Jz same volne za vsa oblačila, volnene odeje. V vseh barvah pletilna volna i, t. d. Rekord današnjih dni sta nizka cena in poznana odlična kvaliteta. mUHNO TEOHAROVIC g-MUBLJ/^IVJ CKADIŠĆB 4 HASPiOU MAHI ^ Jiate^li s swfd, ki totehai» na šeUdcu, aetfesih, mehuxiu, sva, tedokah aii feivh, aÜ H Uftt tisUd $otčnih kamao», aJlogaskaSlaima! Tu Melajte, odlaćajU doMtn ^ še časi V iescHski seatmi (cd i. sepUmha dalje) istedua smione, cene, 25 d» 50%. - Za uspešna in poceni sdtaolienie, kaiM tudi oddik je jesenska sesotta naipmmeiuteiŠa. jMlMoinefe infcuHadie daje dinekctia sdtaoiiišča. -o* Gospodinje, kspojte pri B. 2II.IÖ, trgovlaa k želesnlno, porcelanom in steklenino, I4iib)Jaiia, Dnnajska c. 11., polegr „Pigovca" vsa gospodinjske potrebščine, knhinjsko posodo, emajlirano in shuninjasto, porcelan, ctelclenino, rame moderne stroje za ku-biqjo, jedilni pribor, kamise i. t. d. Eleganca ~ Solidnost — Nizke cene pri tordki B, MIKLAUC„Pri Mofu", Ljubljana Lingarjeva — Medarska ulica. — Pred Škofijo,