... ,,Šele potem bomo govorili" >vDemokratizacija šole«, kakor si jo zamišlja »Učiteljski tovariš«, bi bila še štopnjevana uniforma ljudske šole, kar bi bilo dvakrat slabo. Ljydsko šolo bo treba pač iz temeljev spremeniti, prav tako pa vzgojo učiteljskega naraščaja. Šele potem bomo z»Učiteljskim tovarišem« lahko o teh rečeh govorili. Razumemo! To se pravi z drugimi besedami »Molči in služi! Naredili bomo, kakor se nam zdi prav in dobro in — causa finita.« Poznam te tone, v moderni Evropi nam done od vseh stranii na ušesa. Ni ga, da >bi ne vedel takoj prvi trenutek, iz kake miselnosti prihajajo. Tudi pozo ljubeznivega recenzenta, ko je napisal ta stavek, si lahko sleherni poznavalec današnjih časov prav nazomo lahko predstavlja. Po velikih evropskih ilustracijah kar mrgoli takih poz, toda ne impondrajo nikomur več. Vzboijajo kvečjemu pomilovanje in pasmeh. Seveda je treba za take samozavestne po ze ustvariti nekak videz upravičenosti. Tudi za to nam je moderna Evropa poskrbela preizkušene metode. Podtakni krdvdo drugemu, pa imaš ti prav! V našem primeru se je ta metoda izživela v sledečem stavku: »Demokratizacija šole, kakor si jo zamišlja ,Učiteljski tovariš', bi bila še stopnjevana uniforma ljudske šole, kar bi bilo dvakrat slabo.« Od kod jemlje recenzent našega predzadnjega uvodnika žalosten pogum, da podtika »Učiteljskemu tovarišu« tako demokratizacijo šole, s čimer bi bila uniforma ljudske šole še stopnjevana. Iz našega uvodnika se z zdravimi možgani in brez zle volje tak namen ne da razbrati. Če odklanjamo tako reformo ljudske šole, ki bi protežirala posebne zahteve katerega koli gospodarskega sloja ter vnašala v učni načrt še nov poudarek na učno snov, moramo učitelji ugovarjati proti takim reformam predvsem v interesu ljudskošolskega učenca samega, kajti po našem mnenju mora imeti tudi on kakega zagovornika. »Da je prav po sedanjem učnem redu šolski otrok že zdavnaj zasužnjen po učni snovi,« je prežalostna resnica. Uporabljati pa to dejstvo kot argument krivde slovenskega učiteljstva, presega goto vo vse meje lojalne polemike. Zlasti je treba obsojati tak način razpravljanja v dnevnem časopisju, ker se ustvaTJa na ta način krivo mnenje v neoporečnem ljudstvu. Slovensko učitel jstvo se bori v svojem strokovnem tisku, na svojih zborovanjiih in tečajih že celo vrsto let proti didaktičnemu materializmu, ki v temeljih ogroža pravi namen in edino možno izobrazbo, ki jo more dati pametno urejena ljudska šola. Če ta borba ni bila venčana z uispehom, ampak se, naspTotno temu stremljenju po oprostitvi ljudskošolskega učenca, oglašajo zastopniki kmečkega sloja še z novimi zahtevami po razširjenju učne snovi v strokovno smer, moramo učitelji vendarle vprašati jasno in odločno: Komu naj bo v korist tak način razpravljanja o stvareh, ki ne prenesejo brez škode nikakega zavijanja in obhajanja? Če nam je reforma naše ljudske šole resno v mislih in srcih, je treba pristopiti k teimi delu z vsem potrebnim spoštovanjem do stvari same. To spoštovanje predpostavlja načelo, polagati važnost na to, kaj kdo govori in ne kdo sfovori. Če razpravljamo o reformi šole, je treba imeti poleg gospodarskih zahtev ljudskih slojev pred očmi tudi interese skupnosti in zlasti pa ljudskošolskeffa učenca samega. Vsaka reforma, ki bi zanemarila ali oškodovala kakega izmed teh treh činiteljev, bi pomenila spremembo na slabše in ne na bolje. Kdo bi si upal pri takem stanju stvari trditi, da nima »Učiteljski tovariš« — ali slovensko učiteljstvo, ki ga ta list zastopa, pravice govoriti o reformi ljudske šole, preden se taka reforma izvrši. Najprej reforma, potem bodo šele govo rili o teh rečeh z »Učiteljskim tovarišem«. Trdno upamo, da more tako žalostno trditev postaviti samo neodgovoren posameznik, ki se zaradi svoje izključujoče zagrizenosti ni nikdar toliko zbral, da bi o re&nih stvareh resno razmišljal in študiral. Naše zahteve, da smo pritegnjeni k temu delu, niso opravičljive in potrebne samo iz stvarnih razlogov — to se pravi v korist stvari sami, ampak so tudi edino mogoče v pravilno razumevani demokraciji, na katero se možje poz in ekiskluzivnosti sicer včasih sklicujejo, a menda samo zato, da se je laže otresejo. Prežalcstno pa je za našo javno moralo, če se stan. ki se zaveda svoje dolžnosti, skuša z lažnivimi argumenti diskvalificirati v očeh vsega naroda. Neodgovorni elementi se gotovo ne brigajo za slabe posledice, ki so neizibežne.