IVAN KELC: Ustavoznanstvo. Izmed vseh preobilih predmetov na ljudski šoli se je menda dosedaj najbolj zanemarjal pouk o ustavoznanstvu, akoravno že ukaz c. kr. deželnega šolskega sveta štajerskega z dne 8. oktobra 1874, štev. 5639, zahteva, da se otroci višjih in najvišjih oddelkov seznanijo o dolžnostih in pravicah državljanov. Ustava je dala avstrijskim narodom v roke mogočna sredstva, da lahko rečemo, da je boljša ali slabša njihova bodočnost v njihovih rokah. Treba je samo, da se teh sredstev poslužujejo pri vsaki priliki, poslužujejo v prav obilni meri. Po zgoraj navedenem je tedaj učiteljeva dolžnost, da v šoli že. navaja mladino, da bo v poznejšem življenju v praktičnosti ne samo vedela, kaj ji kot državljanom predpisujejo zakoni kot dolžnosti, nego da se bo tudi popolnoma zavedala svojih pravic. Storili smo skupno, da smo ljudstvo dovedli do samostalnosti v mišljenju in dejanju, kar je tudi najvišji smoter vsega pouka in za blagohotnega narodnega učitelja najblažja uteha in največje plačilo. Lahko z mirno vestjo javimo, da smo storili svojo dolžnost. Drugega plačila učitelji, ki jih celo po izreku starih Rimljanov bogovi črtijo, nimamo itak pričakovati. Ljudstvo bo jelo motriti in spoznavati družabne in druge razmere, jih primerjati s prejšnjimi, nedavno še preteklimi in spoznavši te, bo sodilo obstoječe; kratko rečeno, postalo bo zavednejše. Uvidevši, da v družabnem življenju marsikaj ni tako kakor bi imelo po mnenju naobraženejih biti, bo po povoljnem pouku spoznalo, da je ljudstvo tega nedostatka krivo samo. In spoznanje pregreška je prvi korak k poboljšanju. Ako bo ljudstvo zaradi pravilnega pouka dobro poučeno, kako se je go-dilo svobodnim ljudem za dobe suženstva in kakšne pravice do samoobrambe v potrebnih slučajih ima sedaj, gotovo se ne bodo več slišala med prostim ljudstvom mnogokrat nepremišljena in neresnična jadikovanja, češ, da je bilo nekdaj bolje, nego je sedaj, ter nehala bodo vzdihovanja po nekdanjih »boljših« časih. Le pregostokrat poslušamo po prostem, neukem ljudstvu preklinjati gosposke in zakone, samo največkrat zaradi tega, ker dotični ni poznal — ali zaradi svoje trmoglavosti ni hotel spoznati — dolžnosti, ki jih mora izvrševati kot državljan. Prekoračivši zakonite meje ter prišedši zaradi tega dq morebiti prav občutne kazni, ne more ali morebiti noče razmer spoznati, da je vseh takšnih nezgod kriva njegova nevednost, oziroma nemarnost in brezbrižnost ali celo trmasta samovoljnost. Človek pa, spoznavši vsaj najpotrebnejše zakontf, učinkujoce na njegovo usodo, se bo vedel v mejah, po zakonih mu določenih. Potem bQ vedel, kakšne dolžnosti ima kot državljan in kot ud človeške družbe do sebe in do bližnjega. Ako se tedaj že res ne skrega s pametjo, ne bo zaradi vsake malenkosti prišel navskriž z zakonitimi doIoebami. Živel bo mirno, čuteč se celo srečnega, ako bo mogel kaj storiti v dobrobit ne samo sebi, nego tudi bližnjemu, da, vsej državi, vsemu človeštvu! i Kdo in kako naj ljudstvo dovede do tega? Kdo drugi, nego zopet in zopet šola in delavci v njej, namreč učitelji — vzgojevalci narodove nadepolne mladine! Poglavitno vprašanie, ki ga imamo danes rešiti, je, kako naj se ljudstvo seznaai z ustavo, t. j. kako naj zve, katere so njegove dolžnosti in katerih pravic se mu ,je posluževati? Kdor ne pozna svojih pravic, mu jih ni mogoče braniti in se jih tudi ne more posluževati o primernem času. Enako je tudi z njegovimi državljanskimi dolžnostmi. Potrebno ie tedaj, da polagamo vsemu temu temelj že v domači šoli, da seznanimo mladino z osnovnim zakonom z dne 21. decembra 1867, in sicer vsaj z najvažnejšimi določili. Pred zakonom smo v Avstriji vsi državljani enaki. Enakost vseh ljudi, bo disi imovitih ali neimovitih, nizkega ali vsokega stanu zahteva, da se moramo zakonitim določbam ukloniti vsi in se jih tudi posluževati v potrebah. Čut enakopravnosti mora prešiniti vse mase ljudstva, ta čut povzdigne tako posameznika, kakor cele narodnosti v etičnem in moraličnem smislu. Kdor se čuti zapostavljenega, manj vrednega. ta se ne more čutiti zadovoljnega, srečnega. in to ne velja samo za posameznika. nego tudi za cele narode. Pouk o ustavoznanstvu bodi tedai tudi kakor sploh vsak pouk v ljudski šoli vz@ojevalen! Javni uradi so vsem državljanbm enako pristopni. Kdor je tedaj zaradi naobrazbe in tudi fizično dovoli sposoben za opravljanje kakršnesibodi javne službe, ima se pravico na prosilen način potezati zanjo. Omeniti se mora učencem, kako se morajo sestavljati prošnje, kakšno zunanjo obliko imajo in kako morajo biti kolkovane. Opozori se pri tem lahko, ako sestavlja kdo kakšno prošnjo, naj glede kolkovanja pravočasno povpraša finančno oblast, da dotičnik pozneje ne trpi škode. To se posebno med prostim ljudstvom pripeti le premnogakrat. Ljudstvo pa varovati po mogočnosti škode bodi nas vseh sveta dolžnost! Omenjeno tudi bodi, da naj se dandanašnji nihče več ne zanaša na znani nemški izrek: »Wem Gott gibt das Amt, dem gibt er auch Verstand«, utegnil bi se jako varati. — Selilna svoboda tako zastran osebe, kakor glede imovine v državnem ozemlju se ne krati nikakor in nikomur. Preseljevanje ljudi je v novejšem času, posebno v inozemstvo, zavzelo najbolj pri Jugoslovanih take opasne dimenzije, da o tem ni dovolj samo premišljati jn proučevati, nego tudi po činiteljih, ki imajo vpliv, kaj storiti, da se temu za vso državo pogubnemu početju pride v okom. Ako se kdo preseli v državi sami v kak drug kraj, tudi ni dovolj, da se samo preseli, nego je dotičnika dolžnost, da se takoj javi z vsemi svojci na novem občinskem uradu. To je jako važno za njega in njegove glede domovinstva. Ako je namreč kdo dovršil 24. starostno leto in biva po javljenju na novem občinskem uradu neomadeževano in neprenehoma v novi občini, spada on kakor njegovi potomci zaradi novega domovinskega zakona v to občino. Za sprejetje v občino mora podati on ali njegova prejšnja domovinska občina primerno prošnjo. Na ta način se ognejo on in njegovi kakor tudi razne oblasti nepotrebnemu poslu.  (Dalje.)