ANO SANTO Y MISIONES
EL PROBLEMA DE LAS MISIONES EN LA PERSPECTIVA DEL ANO SANTO
Del mensaje del Pa pa para el “Domingo mundial de las Misiones”.
Nuestra incorporacidn a la mišma vida de Cristo, iniciada por el bautismo, acrecen-tada por la confirmaciön y perfeccionada por la Eucaristia, nos compromete por entero en el plan divino de la salvacidn que El vino a cumplir en la tierra. Si, es verdad que Dios "quiere que todos los hombres se salven y vengan ol conocimiento de la verdad" (1 Tim 2, 4).
Pero este plan, revelado de manera pregrešiva, y que aleanza su cima en Cristo “mediador y plenitud de toda la revelaciön" (Const. dogm. ‘‘Dei Ve.bum" 7), presenta dos propiedades especificas. El plan salvffico no obraza solo a algunos hombres o a algunos grupos humanos, sino a todos los hombres y a todos los pueblos. Por otra parte, “la llamada a la fe y la respuesta de! creyente no se verifican de manera aislada y sin conexiön alguna de unos con otros", sino "en el seno de un pueblo que lo confesara en la veidad y le sirviera santamente" (Cons. dogm. Lumen gentium 9; cf. Od gentes 2).
Este pueblo de Dios, sujeto comunitario de la fe y de la vida sobrenatural, es la Iglesia, a la cual se ha confiado el depösito de la Revelaciön, no para que lo custodie como un tesoro escondido bajo tierra, sino paro que lo ponga a disposicion de todos los hombres (cf. Decreto Ad gentes 1, 29, 35; Decr. Apost. actuos, 2; Lumen gentium 13). Esperamos confiadamente que durante el Ano Santo todos los fieles y todas las comuni-clades tomen conciencia de este compromiso misionero universal, el cual, por dimanar de la mišma naturaleza misionera de la Iglesia catölica, es propio tambien de todas las Iglesias y comunidades locales y de todos y čada uno de los cristianos.
Consideramos ademäs que el Espiritu Santo, que aetüa siempre en plena armonia con el plan salvifico del Padre y con la naturaleza esencialmente misionera de la Iglesia, realiza al mismo tiempo un doble movimiento convergente: de un lado impulsa a los pueblos no cristianos 'hacia la Iglesia, y de otro, infmnde en las almas de los bautizados el espiritu misionero. Cristo, desde el cielo —afirma el Concilio— mediante el Espiritu “actua sin cesar en el mundo para conducir a los hombres a la Iglesia (Lumen gentium 48). “El Espiritu Santo unifica. . . a toda la Iglesia..., vivilficando las instituciones eclesiales e infundiendo en e! corazön de los fieles el mismo espiritu de misiön que impulsč a Cristo" (Ad gentes 4).	(Sigue.)
BARAGOVO MISIJONlSČE S „KATOLIŠKIMI MISIJONI" vošči vsem dragim misijonarjem, vsem misijonskim delavcem v zaledju, vsem dobrotnikom, bralcem in prijateljem VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN BLAGOSLOVLJENO NOVO LETO - SVETO LETO 1975!
_________________________________________________________i
GLAS MLADIH CERKVA
Kanadski škof Carter je zapisal v katoliškem tedniku „The Catholic Register“ med drugim tele besede: „Predolgo so morali afriški in azijski škofje poslušati nas evropske in ameriške. Dajmo že vendar enkrat mi Poslušati nje!“
V teh besedah je veliko resnice. Sinode počasi razbijajo obroč, ki ie Cerkev preveč ožil na evroameriško kulturo in civilizacijo. Ze koncil sam je mnoge presenetil, ko so med belimi škofi sedeli črni, rumenopolti, predstavniki vseh misijonskih dežel. Na vsaki sinodi so zastopani in ne molčijo. Počasi se vsa Cerkev zaveda svoje konkretne vesoljnosti. Nič ne spremeni na dejstvu, da so nekateri krščanski kontinenti statistično zelo katoliški, kot je naprimer vsa Južna Amerika. Zaradi tega ima Afrika vseeno svoje probleme, čeprav je procent katoličanov v primeru z Južno Ameriko zelo majhen, še manjši je v Aziji. In čim več je škofov domačinov, tem bolj se Cerkvi odpirajo problemi mladih Cerkva.
Ni dvoma, da so stvari, ki zajemajo cel svet: borba z ateizmom, problem v tehniko in materialnost zaverovanega človeka in podobno. A ob ♦eh skupnih problemih ima vsak narod svojstke, ali če nima čisto svojih problemov, mora splošne probleme reševati na svoj način.
Zadnja sinoda je bila za mnoge očitno nov pretres. Glas iz misijonskih dežel je mnoge osupnil. Tako so na primer južnoameriški škofje z negodovanjem sprejemali predloge kardinala Malula iz Zaire. Preveč drzno se jim je zdelo. Seveda nihče od njih ni bil v bivšem Belgijskem Kongu, nihče ne pozna razmer od blizu. Morda je njihova intervencija bila na mestu, če je preprečila, da bi neka lokalna Cerkev v prilagoditvi šla predaleč, morda pa je bilo v njihovem nastopu predvsem še vedno stari občutek, da je merilo evangelizacije evroameriško miselnost.
Proces gre naprej, ne nazaj. Decentralizacija v evangelizaciji je nujna. Seveda pa je prav tako nujna enotnost Cerkve v bistvenem. V reševanju teh problemov bo raznolikost mišljenj nujna in tudi blagodejna. Saj vendar škofje s papežem iščejo za dobro Cerkve in sveta najboljše rešitve. In sinode, ki nadaljujejo koncil, odpirajo in rešujejo probleme vsega sveta, tudi misijonskega. Kakšna sprememba v petdesetih letih!
Tudi na račun sinode padajo kritike, morda dobronamerne, morda včasih zaradi kritike same. Tudi to ne moti. Saj tudi v Cerkvi bo vedno prevladovala zlata sredina, bodo končno vodili delo tisti, ki se z vso ljubeznijo žrtvujejo za rast Cerkve. In nad vsemi temi modernimi apostoli: Pa naj bodo škofje, duhovniki, redovniki ali laiki bedi Sveti Duh. Zato, °b vsej različnosti mnenj moramo biti optimisti, moramo pričakovati, da skozi vse sedanje stiske Cerkev gre v nove čase.
F. S.
v v
BOŽIČNO PISMO Z BENGALSKIH POLJAN
Po plodovitem potovanju se je o. STANKO PODERŽAJ že vrnil v svojo ljubljeno Bengalijo, kjer bo zdaj po indijsko doživljal novi Božič. A mi imamo še od lanskega Božiča lepo njegovo pismo, ki ga v naslednjem objavljamo skoraj v celoti:
VSEM PLEMENITIM
MISIJONSKO ZAVZETIM DUŠAM
NADVSE VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE
ZA NOVO LETO PA
OBILJE BOŽJEGA BLAGOSLOVA
MISIJONARJI SE VAS BOMO PRI JASLICAH
Z VESELJEM IN HVALEŽNO SPOMINJALI
V NOVEM LETU NAM BODI VODNICA BETLEHEMSKA ZVEZDA
KI NAJ VODI VAS IN NAS
IN NAJ Z NAMI VRED
TRUME PAGANOV PRIPELJE K JEZUSU
BENGALSKO PISANI DNEVNIK “Juganter” je za Božič zapisal:
„Danes se kristjani in nekristjani brez razlike s spoštljivo predanostjo spominjajo svetega rojstnega dne Gospoda Jezusa Kristusa. Rodil se je v Betlehemu. Brezgrešna Devica Marija mu je bila mati. Preprosti Jožef oče. Še pred Jezusovim rojstvom sta se od Heroda ogrožena (!) starša zatekla v zavetje nekega hleva. Tam se je rodil Jezus. Pojavil se je kot odrešenik revnih, nebogljenih. Prvič je oči odprl na ubogem, slamnatem ležišču.“
ZGORNJE PIŠE POGAN. Nadaljuje pa - deloma žalibog - takole:
„Krščanstvo se je ustalilo v srednjem veku. Evropi je zagospodarila Cerkev. V 15. stoletju je Evropo jarma Cerkve osvobodila renesansa. Kristjani so se na brodovju s strelnim orožjem v roki razkropili na vse strani sveta. V Aziji in Afriki so si ustanovili razsežne imperije. Po dveh svetovnih vojnah so se jim ti imperiji zrušili. Na površje sta prišla tako komunizem kot silno napredovanje znanosti. Taka je danes pozornica sveta. Koliko pride na tem krščanskem svetu do izraza Kristusova spokornost? Zdi se, da le malo, čeprav se je njegov (t. j. krščanskega sveta) zunanji blesk povečal.“
DODAJA:
„Na ta - z zavistjo, obupom in divjaštvom okuženi božični dan — bo vsak misleč človek skušal doumeti, kakšen je zanj pomen Kristusove besede, in se bo na ta blaženi dan poklonil Kristusu Gospodu.
BANGLADEŠ OBHAJA SVOJ PRVI BOŽIČ
•	Prejšnji Vzhodni Pakistan je zdaj Bangladeš (deš = dežela). Vzhodni Pakistan Božiča ni priznaval. Božični dan je bil državnim uradom prost dan v spomin ustanovitelja Pakistana Mohamed Ali Jinnah-a (+ 1948). Po naših cerkvah je tisti dan vladala tišina.
Sedanja vlada Bangladeša je 25. december proglasila za državni praznik. Prej muslimansko verska država je postala sekularna.
25. december 1971 je bil tako dan veselja in sproščenosti za vse. V prestolnici Daki (Däcca) so bile cerkve polne domačinov. Vmes se je trlo katoliških vojakov in oficirjev Indijcev, ki so pomagali deželo osvoboditi. Po cestah so se vile vzhičene povorke, popevale so božične pesmi. Celo državni radio in televizija sta oddajala božični program.
•	Za v Zapadnem Pakistanu pridržane indijske vojne ujetnike je (sekularna) indijska vlada za lanski Božič poslala sorazmerno s številom ujetnikov:
3000 verskih knjig “Gita” za hinde,
500 “Granthov” za pripadnike hindu ločine Sikhov,
90 koranov za muslimane, in 50 BIBLIJ ZA KRISTJANE.
KAJ PA MOJI KOLYANPURSKI MUSLIMANI
V sosednem Baruiparju (mestece, kjer nameravam zidati cerkev s prostorom za duhovnika čimprej) mi precej pomaga trgovec s čevlji — musliman, že nekatero uslugo mi je storil. Kadar pride na obisk, zmeraj prinese sadja za dar. Ravno ko tole pišem, je spet prišel in mi prinesel jabolk. Za Božič in Velikonoč zastonj posodi močne svetilke. Ko se je poročil sin, sem bil povabljen na gostijo. Sorodniki so me obkolili in radovedno spraševali. Ženin, univerzitetni študent, mi je nazadnje predstavil ženo, izredno ljubko dekletce, vso odeto v zlatnino, še gimnazijko. Kar na predme postavljeni stol se je vsedla, sramežljivo priklonila glavo, potem sva se pa kar lepo porazgovorila. Kar nič se ji ni zatikalo, šola je storila svoje. Tudi v Indiji se muslimanska dekleta in žene osvobajajo. Zlasti po mestih.
Muslimani povsod ohranjajo svojsko-arabske običaje. Za največji praznik ID so baruipurski muslimani zaklali 72 velblodov. To mi je povedal moj znanec trgovec. On je zaklal vola. Nekaj mesa gre za žrtev, drugo pojedo doma, ostalo pošljejo poznanstvu za dar. Tudi meni so že prinesli tak dar.
Je med njimi kaj izgledov za spreobrnjenje? študent musliman me povabi na dom. „Father, kaj naj Vam damo? Zemlje Vam damo, kolikor jo hočete.“ — „Fant, kaj mi bo zemlja? Saj daleč naokrog ni žive krščanske duše, da bi zanje cerkev sezidal.“ - Sami seveda niso mislili, da bi se pokristjanili. Pri tem je ostalo. Ko se je ženil fantov brat, sem bil med povabljenci: muslimanska vaška skupnost. Tudi tukaj so mi predstavili nevesto in še druge ženske na domu, ki so bile kar zgovorne.
IN HINDUJCI?
ILUZIJA - UTVARA. Na zapadu prevladuje vtis, da je hindujcu ta svet le iluzija, mčho, maja (mäya) - utvara. Pa ni tako. Ne bom razlagal, v čem obstoji tista iluzija, o kateri je v njihovi filozofiji dosti govora. Dejstvo je, da hindujec kar dela, dela v pričakovanju bodočega življenja (re-birth, re-incarnation) NA ISTEM SVETU, BREZ KONCA, s kratkimi presledki, od enega rojstva do drugega. Vprašujejo se le: KAJ BOM V PRIHODNJEM ŽIVLJENJU? - Vprašam ženo, ki je prišla po zdravila: ,,Kaj, pričakuješ, bo s teboj, ko umrješ?“ - „O, kot kakšen pes bom spet rojena.“ (Ta ni imela dosti vere v svojo duhovno vrednost! ) šele ko se je duša v verigi zopetnih življenj na tem svetu znebila bremena „karme“ (skupek vseh pregreškov vseh življenj), pride mok-sha (izg. mok-ka), odrešenje, ki pa spet ni nikakršna osebna blaženost, temveč raztopitev, razblinjenje v svetovno dušo. Zadnje je seveda po filozofsko gledano, dejansko hindujec misli na nenehno vrnitev na zemljo, kakor zgoraj omenjeno.
POUČEVAL SEM univerzitetno študentko. Zapreke - od strani domačih - so bile skoraj nepremagljive. Dekle mi nazadnje obupno-vdano zaupa: „Me boste pa v prihodnjem življenju krstili!“ Tole dosti pove.
NA JUGU V DRŽAVI MYSORE JE SUŠA. časopis poroča, da je tamkajšnja vlada ukazala, naj štiri do petsto tisoč glav goveda seže-nejo iz suhih predelov na sever, kjer so gozdovi — 400 km daleč. Ta naša kravja božanstva, katerih mesa nihče ne bo jedel in najbrž tudi mleka ne pil, bodo zdaj gonili v vso to daljavo menda samo zato, ker se jim govedo smili. Da jim na poti ne bo prehudo, bodo na državne stroške na vsakih 16 do 25 km postavili počivališča.
PREPIR SE JE VNEL v naših kalkutskih časopisih: komu je pripisati največjo zaslugo, da je bil v prvi polovici preteklega stoletja ukinjen obred „sati“, sežig živih vdov skupaj z umrlimi možmi. Zadnje, kar sem te dni bral, je izjava bengalskega pisca, ki trdi, da imajo prvo in največjo zaslugo za to - krščanski misijonarji.
SANJASIJI - NIMAJO DOVOLJ POKLICEV. Misijon Ramakrišna je bil ustanovljen po zgledu naših misijonov, severno od Kalkute. Družba ima slovit tempelj, gimnazijo, osnovno šolo in razne druge zavode. Ustanovitelj je mož, ki ga zdaj slavijo oz. častijo kot božanstvo (+ 1886): Gödadhor Chätterjee, bramanec, ki si je kot spokornik nadel ime Ra-makrishna. Njegov naslednik in glavni propagandist (ki je 1893 propagiral po Ameriki) je bil Vivekenända, ki se je nekoč izrazil, da je največji greh, če kdo misli, da greh sploh je. Ta misijonska družba je letošnjega junija na vlado naslovila prošnjo, naj ta prevzame njihove šole; zaradi pomanjkanja poklicev. Kjer je prej v višji šoli delovalo šest sanjasijev, sta zdaj samo še dva. Vseh Bengalcev je skoraj sto milijonov, od teh skoraj polovica v sami Zapadni Bengaliji.
LAHKO SMO PONOSNI, da samo kalkutska nadškofija, z borimi 80 tisoč verniki med 30 milijoni nekristjani, ima več poklicev za svoje
versko-karitativno delovanje, kakor pa „paralelne““ hindu institucije. Letošnji nadškofijski popis kandidatov samo za škofijsko duhovščino daje tele številke (z imeni): 14 bogoslovcev; 13 takih, ki so končali modroslovne študije in so zdaj nastavljeni na raznih farah in šolah; in pa 36 modroslovcev z 9 pripravniki. Vsega skupaj 63 semeniščnikov in 9 pripravnikov.
KALYANPURSKI MISIJON NA DELU
Prosil sem, v lanskih božičnih „Poljanah“, da mi pomagate postaviti tri zidane cerkve. Z veseljem lahko za letošnji Božič (se pravi, lanski, op. ur.) povem, da sta dve že dograjeni in blagoslovljeni. Prva, v vasi Dömdoba, Mariji na čast. Druga, v vasi Bhänru, na čast sv. Tomažu, apostolu Indije, čigar devetnajsto stoletnico praznujemo. Tretja tudi že ima parcelo dva lučaja proč od mestnega tržišča. Parcelo smo - bila je močvirnata - zasuli, tako da je na isti višini kot cesta zunaj, dali smo ji namreč zidano ograjo. Zdaj bo treba nakupiti material. Bi ga bil že nekaj, če bi vmes ne posegla bolezen. Vrgla me je na operacijsko mizo. Zaradi oslabelosti me je nazadnje napadla še zavratna tropska bolezen. Vse to je vzelo čez dva meseca dragocenega časa. Po zdravnikovi odredbi moram še do novega leta oslička držati v hlevu in ga dobro krmiti... To je pa lažje rečeno kot storjeno. Medtem se je pojavila potreba četrte cerkve. Za to kar dva katoličana ponujata vsak del svoje zemlje, pa ne vem, če bom mogel sprejeti.
Popravljamo tudi ilovnate cerkve v štirih vaseh. Zabijamo mejne kolce in - kjer se da - cementne stebričke, da ne bo treba vsakih deset let na novo določati meja misijonskih parcel. . . Poleg tega me pa od vseh strani dregajo, naj se vendar lotim župne cerkvice, da jo povečam. Škofija je rada dovolila, ni pa dala denarja ne za zgornje gradnje in popravila ne za farno cerkev. Gospodje mi pošiljajo vsak možen blagoslov, ki je dragocen, saj „zastonj zidajo, če Gospod ne zida“ (Ps 127, 1). Upamo, da tudi od Vas, dragi misijonski prijatelji, dobim ne samo neotipljivega, temveč tudi kaj otipljivega „blagoslova“. Bog plačaj!
Karitativno delo je v tej zaostali pokrajini v polnem razmahu. Vsi misijonarji vsak v svojem okrožju nosijo veliko breme: pod njihovim vodstvom se mnogo dela, zlasti mnogo poti in cest, kjer so prej bile vse razdrapane in prenizke (ob deževju poplavljene), ali pa jih sploh ni bilo. V kalyanvurskem okrožju smo s sredstvi indijske Caritas (indijskih škofov) ngredili skoraj osem milijonov kubičnih čevljev cest in s tem dali v najbolj kritičnem letnem času zaposlitev 51.000 stradajočim kmetom (t. j. toliko dnevnic) in s tem nahranili blizu tristotisoč lačnih želodcev, škofje so nam za to delo dali na razpolago olje in žito.
PRVENSTVO IMA SEVEDA DUHOVNO DELO: krščanski nauk. Otroke pripravljamo na prvo sv. obhajilo kar temeljito. Za mnoge je to edina prilika, da jih podkujemo v verskih resnicah in v izvrševanju Verskih dolžnosti. Dal sem tiskati posebne formularje, ki jih učitelj (ica) polni in nazadnje pripelje kandidate na „rigurozno“ spraševanje. Enako spraševanje in pouk imamo za novoporočence in celo za družine. Te
katehist ali kakšen prostovoljec poučuje in sprašuje. Tiste, ki odklonijo, pustimo pri miru. Na ta način počasi ugotavljam, kaj in koliko krščanskega nauka ljudje znajo, kje so pomanjkljivosti, kje je versko znanje temeljito. Za otroke, ki posečajo nekatoliške šole (v moji fari so ti v večini, ker farne šole ni), imamo posebej obvezni krščanski nauk v štirih oddelkih po enkrat na teden. Tudi učne knjige so obvezne. Za višje razrede sem najel univerzitetne študente oz. graduante; nižje razrede - v katerih je največ učencev - poučujeta katehist in katehistinja.
Velik nedostatek te misijonske fare je v tem, da nima farne šole. Novi državni zakon nam nje otvoritev enostavno onemogoča. To bi se bilo dalo storiti prej, a kaj, ko še fare ni bilo. Morda se bo dalo še kaj napraviti, ker ustava manjšinam daje pravico, da imajo svoje šole. Pa o dejanski aplikaciji tega zakona tudi na škofiji nimajo dosti upanja. Mladino mi na fari „zavaja“ metodistična šola komaj par lučajev odtod. Ima obvezen protestantski verski pouk. šola ni od vlade priznana, zato lahko dela po svoje. (Ker je Indija sekularna država, šole ne smejo dajati verskega pouka.) Ker druge osnovne šole v bližini ni, katoliški nimajo izbire. Starejši katoliški učenci, ki so to šolo posečali, zdaj nimajo pojma o mnogih verskih resnicah in dolžnostih in je zdaj silno težko ta nedostatek odpraviti, čeprav si za to zelo prizadevamo. Skušamo zdaj vsaj mlajši rod obvarovati te pogube. Te in druge zadeve priporočam v gorečo molitev.
JUNAŠKE DUŠE. . .
AGNES JE BILA TAKA DUŠA. Sorodniki protestantje, nekateri celo pridigarji. Niso ji dovolili, da živi kot katoličanka. Da se ji želja izpolni, je z doma ušla. Poslal sem jo v katoliški vzgojni zavod. Z zvijačo so jo nekako ven spravili. Na vse mogoče načine so jo skušali pripraviti k odpadu. Brez uspeha! Nenadoma Agnes zboli in umrje - kot katoličanka! Bog jo je rešil iz neznosnega položaja in jo ovenčal s krono zvestobe.
JOŽEF JE BIL MUSLIMAN! Ni ga zadovoljilo. Dal se je krstiti. Sorodniki vsi odločni muslimani. Ker je Boga bolj ljubil kot svojce, je zapustil „očeta in mater, brate in sestre“ in se naselil v kraj, kjer je lahko živel med katoličani. Več let se je zaposlil kot hlapec. Domov ni smel. Nazadnje se mu je sreča nasmejala: poročil je katoliško dekle. Vestno in do pičice natančno živi po veri, ki jo je vzljubil in v njej našel srčni mir.
MARIJA je bila katoliško dekle. Zasnubil jo je protestant. Da si jo pridobi, je hlinil spreobrnjenje. Marijo je poročil kot „katoličan“. Po poroki je takoj spet odpadel. Marija pa je vztrajala. Fantova družina je začela pritiskati nanjo. Ni se vdala. Pretepali so jo. Niso ji dali jesti. Zbolela je. — šel sem jo previdet. „Tudi če me ubijejo, vere ne bom zatajila“ mi je zagotavljala. - Drugi dan je umrla. Kako lep sprejem ji je nedvomno pripravil nebeški ženin, iz čigar ljubezni se ni vdala izdajstvu zemskega ženina.
September 1974.
Dragi prijatelji, misijonski sodelavci!
Moja prva beseda po vrnitvi v Zambijo naj bo beseda zahvale vam vsem v obeh Amerikah in v Evropi, ki ste me s toliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo sprejeli, poslušali in me podprli. Naj vam Vsemogočni v obilju svoje ljubezni povrne in vas neprestano blagoslavlja. Jaz se vas redno spominjam pri sv. maši in za vas prosim, naj se vaša vera in ljubezen do Bega in do vesoljne Cerkve krepi in raste.
Moje novo delovno področje je župnija Chelston (izgovori Čelston) ki obsega vzhodno predmestje mesta Lusaka. Župnija je obširna in gosto naseljena. Svoj čas so tukaj v glavnem prebivali belci, a sedaj je tu le še nekaj evropskih družin. Med domačini so zastopani vsi sloji; najštevilnejši je srednji sloj delavcev in uradnikov, tem sledijo revni, ki so naseljeni v dveh naseljih na obrobju župnije, in končno je višji sloj izobražencev, ki so večinoma zaposleni v raznih državnih ministerstvih. Tudi z verskega vidika je pripadnost našega prebivalstva zelo različna. Katoličanov je precej, a še nise-m mogel ugotoviti, koliko procentov jih je; nato so pripadniki različnih protestantskih sekt, pa tudi jehovci so močni, in končno so še pogani.
V župnijo Chelston sem bil nastavljen na željo našega nadškofa, ki pravi, da naj bi župnijo malo bolje organiziral. . . sedanja cerkev je majhna in zasilna; torej naj bi sezidali novo in večjo cerkev; v onih dveh revnih naseljih: Chainda in Kamanga naj bi kaj naredili: „revnim naj bi se blagovest oznanjala“ in še pozidali naj bi kaj bolj solidnega, kar bi služilo za šolo, za verski pouk in za bogoslužje. . . in še dom za ljudske duhovne vaje je zelo potreben v naši škofiji, ako bi se dalo kaj narediti. . .
Kot vidite možnosti za pastoralno in socialno delo je veliko. Lepo prosim, vključite tudi to našo župnijo v svoje molitve in sv. daritve, naj Gospod pošlje na nas svojega Sv. Duha, kateri edini je zmožen prenoviti obličje zemlje!
Iskreno pozdravlja vaš
P. Lovro Tomažin, S. J.
Box Cn. 55, Chelston
Lusaka, Zambia, Africa.
Dr. JANJA ŽUŽEK V ARGENTINI
Pred nedavnim smo Slovenci, najprej nekateri misijonarji, ki jih je tudi obiskal, izseljenci v obeh Amerikah, nato rojaki v zamejstvu in končno v domovini, doživeli obisk misijonarja o. Stanka Poderžaja D. J., ki je pred 45 leti odšel iz Ljubljane v misijone. V domovini in v zamejstvu imajo sploh srečo, da se v tem modernem času pogosto srečujejo z misijonarji in misijonarkami iz najrazličnejših delov sveta, ki se po daljšem ali krajšem delovanju v misijonih podajo na osvežitev in odpo-čitek v rodne kraje. V izseljenstvu nam je ta prilika manjkrat dana; doživimo jo pač — z odličnimi izjemami s. Ksaverije Pirc in o. Stanka Poderžaja - ob misijonarjih, ki so iz begunstva in izseljenstva izšli in pridejo na obisk ali svojih domačih ali svojih prijateljev in dobrotnikov v izseljenstvu.
Tako smo v Argentini doživeli obisk o. Lovra Tomažina in obiske sester žužkovih, ki imajo tu svoje domače; pričakujemo misijonarja Franca Buha, pa Petra Opeka, ki zdaj v Parizu dokončuje študije in bo prišel v Argentino za novo mašo, preden se povrne na Madagaskar
Odkar je odšla v misijone najstarejša od treh sester žužek, članic Družbe Misijonskih zdravniških sester, Janja ali Agnes, kakor se uradno imenuje, je enkrat že bila med nami. Po štirih letih je spet objela svojo ostarelo mamo in druge svoje drage v okolici Buenos Airesa. Dospela je k nam dan pred Misijonsko nedeljo, a ker smo bili razumljivo zaposleni s pripravami tega največjega letnega misijonskega praznika, je nismo šli pozdravit na letališče, pač pa smo jo prvič videli na misijonski prireditvi v Slovenski hiši naslednjo nedeljo popoldne. Teden dni kasneje jo je naš sodelavec obiskal na maminem domu v predmestju Buenos Airesa, Ramos Mejia in jo je kajpada med drugim poprosil tudi za misijonski pogovor, da misijonarko potom njega predstavimo ne le bralcem v Argentini, ampak povsod po slovenskem izseljenskem in zamejskem svetu, kamor „Katoliški misijoni“ gredo.
Takole se je razvijal pogovor:
Kdaj ste bila nazadnje med nami in odkod ste tedaj pripotovala? Kaj vas je spet privedlo v Evropo in iz Evrope v Buenos Aires in od kod ste to pot prišla? Ali se potem spet vrnete v Abesinijo ali greste kam drugam?
Zadnjič sem prišla semkaj iz Fort Portala v Ugandi, in sicer januarja 1970. leta. Zdravniške sestre imamo navadno dopust na vsakih pet let; jaz sem svojega začela 4 mesece preje, ker moram biti radi okoliščin nazaj v Etiopiji že koncem februarja. Naš dopust traja navadno pol leta za tiste, ki so na misijonskem terenu. Dva meseca vložimo v našo duhovno obnovo, 2 meseca za počitnice in obisk domačih, dva meseca pa za strokovno izpopolnitev, ki je navadno združena s službo, s čimer si sestra vsaj del stroškov potovanja krije. Kajpada jaz v Argentini nimam uradnega dovoljenja za izvrševanje zdravniške prakse.
S. Žužek Janjo z otročički, ki imajo	Misijonarka jaha na muli obiskovat
bolezen na ustih.	bolnike po kočah.
Iz Addis Abebe sem šla naravnost v London za prvi del tega programa in pa po opravkih; drugje v Evropi se nisem ustavila. V Argentini bom ves ostali čas. Februarja pa moram biti že nazaj v Etiopiji, kajti tedaj naša kongregacija tamkaj prevzame novo postojanko in bo nekaj sester iz mojega misijona Attata odšlo tja, pa bom zato nujno potrebna v bolnici.
Kje so vzroki za razmeroma hitro spreminjanje delokroga?
Res, ko sem vas v Argentini nazadnje obiskala, sem prišla iz Ugande; zdaj prihajam iz Etiopije. Vzroki za razmeroma hitro spreminjanje delokroga so: Politični položaj se v deželah, kjer delujemo, hitro in pogosto spreminja in to spreminja včasih tudi možnosti našega delovanja. Poleg tega sem jaz takorekoč „rojena“ za delo v bolj primitivnih razmerah; kadar se torej začne kje kaka naša nova postojanka, se navadno jaz sama javim, da bi šla tja. Dandanes je v redovnem življenju možno zaprositi, da te porabijo tam, kjer se ti zdi, da boš najbolj koristen in uspešen.
Etiopija (ali je vseeno reči Abesinija ali Etiopija?) ni čisto misijonska dežela v našem pojmovanju misijonstva, saj so tamkajšnji prebivalci v veliki večini kristjani in je le v obrobnih pokrajinah še kake tri milijone poganov. Ali pridete v svojem delokrogu ali siceršnjih srečanjih z ljudmi v stik tudi s temi nekristjani oziroma pogani?
Abesinija ali Etiopija pomeni isto, a bolje je reči Etiopija, posebno če se v Etiopiji živi. To pa zato: Beseda Abesinija izhaja iz besede „habiša“, kar pomeni „domačin“. Ko so Italijani zasedli deželo, so jo imenovali pač po besedi, s katero so razlikovali sebe od domačinov, habiša, in tako je nastala beseda Abesinija: dežela domačinov. Odkar so se Etiopci osvobodili od Italijanov leta 1941, se uradno beseda Abesinija za deželo ne sme več uporabljati.
Beseda etiops pomeni (menda v grščini) „črn“ in Grki so že v davnih časih imenovali prebivalce te dežele „Črni“ = Etiopci, po temnejši barvi kože. Neuradno so se pa prebivalci imenovali med seboj Geez, kar pomeni Potujoči = svobodni ljudje, od česar ima tudi stari etiopski jezik ime geez. Ta jezik je sedaj mrtev jezik in se uporablja le v bogoslužju; je, kakor latinščina v razmerju do italijanščine, do modernega deželnega jezika, ki se imenuje amharščina.
Dežela v ožjem pomenu ni pred vsem misijonska, a radi razmeroma
Skupnost zdravniških sester na misijonu s. Janje Žužek; med njimi sta tudi dve Indijki (levo),
Naša misijonarka s sodelavci pri bolniku, ki ga polagajo v mavec radi kostne jetike.
velikega števila še poganskih prebivalcev, se smatra za delno misijonsko. Ima namreč okrog 3 milijone poganov; poleg tega je nekaj več kot tretjina Etiopcev, ki jih je vsega skupaj 26 milijonov, mohamedanske vere. Torej so veliki predeli, kjer ima Cerkev še veliko pionirskega dela, ni katoliških duhovnikov in cerkva tamkaj, dasi je vsa dežela teoretično razdeljena v škofije in so škofje v vseh 14 provincah Etiopije in so večinoma celo domačini.
Država je razdelila deželo v takozvane „zaprte“ in „odprte“ predele. Zaprti predeli so tam, kjer je večina prebivalcev pravoslavne vere; tja ne katoliški ne protestantski misijonarji ne smejo. V „odprtih“ predelih so prebivalci večinoma muslimani in poganski animisti in v teh predelih smejo delovati misijonarji preko šol ali drugih ustanov v dobro ljudstva. Pokristjanjevanje samo v odkriti obliki ni dovoljeno. Ker pravoslavni praktično ne pošiljajo misijonarjev med mohamedance in pogane, država pa bi raje videla, da bi mohamedanci kot pogani postali kristjani, zato oblasti dejansko nič ne moti, če pogani ali moha-medanci postanejo kristjani, bodisi protestanti bodisi pravoslavni bodisi katoličani, češ da bodo kot kristjani boljši državljani.
V provinci Guraghe, kjer mi delujemo, je 80 % mohamedancev, ki imajo pa malo verskih pravic, saj ne morejo imeti svojih šol, mošeje in svečenike le v omejenem številu; zato ni med njimi fanatizma in bi bili bolj sprejemljivi za krščanstvo kot oni v Pakistanu.
Precej pravoslavnih in katoličanov je po končani italijanski okupaciji postalo muslimanov, ker so se bali, da bi jih osvobodilna vlada gledala postrani kot tiste italijanske civiliste, ki so ostali v Etiopiji tudi po odhodu italijanskega vojaštva. Danes bi se zlasti pomuslima-njeni katoličani radi vrnili v katoliško Cerkev, če bi imeli za to kaj več primerne prilike. A kot rečeno, delavcev je malo. . .
Kakih 25 km od nas imajo kapucini misijon med muslimani in dobro delujejo. Potem pa skoraj 400 km naprej proti jugu ni nobenega katoliškega misijona ali škofijskega duhovnika za misijonsko ali dušnopastiisko delo, župnije so le na papirju. . .
Zelo je žalostno, da katoličani nimajo duhovnikov (domačih ali tujih), ki bi zaorali v to za žetev zrelo polje. Samo 2 duhovnika iz rodu Guraghe sta za milijon ljudi; škofija si je „izposodila“ v tej stiski nekaj duhovnikov iz severnega dela dežele, in še to le začasno. Za nas, sestre, je to gledanje velikih potreb in možnosti stalna bolečina. A me smo le sestre, in še to v prvi vrsti zdravnice in moramo na tem področju bližati ljudi h Kristusovi ljubezni.
Kako ste se znašla v tej starodavni deželi? Ali vas je kaj stalo vživljanje v nove razmere in ljudi, tako v zdravniško strokovnem pogledu kot v pogledu apostolata?
Ni mi bilo težko znajti se v tej deželi. Islam poznam že iz Paki-
Misijonska zdravnica ,,pri delu' .
Od daleč takole prinašajo bolnika v bolnišnico.
stana, seveda obstajajo razločki v marsičem. Pravoslavni svet je bil zame precej nov. A kot pri vsaki zanimivi stvari človek ne gleda na težave, ampak le, kako bi se čim preje in čim bolje posvetil svojemu poslanstvu, mi novosti niso delale težav, že preje so mi povedali, da je Etiopija v zdravstvenem pogledu 75 let za Vzhodno Afriko (Kenija in Uganda). Kaj posebno novih bolezni nisem našla, pač pa sem naletela na veliko pomanjkanje osnovne higijene in veliko nevednost v zadevah zdravja. Tu vsak drugi človek trpi ali na jetiki, pljučni, kostni, trebušni, ali na bezgavkah.
Kar apostolat zadeva, so ljudje dovzetni, a kot sem že omenila, dejstvo pomanjkanja duhovnikov je vedno bolj boleča točka za nas sestre. Me pač napravimo, kar moremo, v okviru našega zdravniškega poslanstva. Za muslimane je na primer pravo razodetje, da katoliška bolnica zdravi vse kar od kraja, ne glede na vero, socialni položaj ali raso, in da ne pričakujemo v zameno za zdravljenje njihovo spreobrnjenje. Namen naše kongregacije je zdraviti celega človeka, v telesnem, dušnem in socialnem pogledu. Kar same ne moremo doseči, moramo iskati rešitve drugod, če bi se ljudje mogli izkopati iz navadno težkega ekonomskega vprašanja, iz strahu pred naravnimi silami, bi jim bilo lažje prisluhniti besedi o bogastvu duhovnega življenja, vere. Me tako-rekoč pripravljamo pot misijonarjem-duhovnikom.
V	našem listu ste na naše povabilo natančno v več člankih opisala (pač prvič v slovenskem tisku) verovanje in življenje tamkajšnjih kristjanov in v prihodnjih številkah objavimo tudi vaš sestavek o poljanskih prebivalcih dežele. Kar ste v Abesiniji, se je položaj za vero in življenje po veri kaj spremenil? Se vam zdi, da gre na boljše ali na slabše?
V	teh treh letih, kar sem tam, kaže, da se je položaj za vero in versko življenje nekoliko zboljšal; vsekakor ne gre na slabše. Dvomim pa, da bi se število katoličanov kaj zvečalo. Pogoji za evangelizacijo so ugodni, a radi pomanjkanja osebja delo katoliške Cerkve v tej deželi ne gre naprej, dočim gre protestantom bolje, ker imajo dovolj misijonskih moči; vedno tudi odpirajo nove postojanke.
Kakšno je vaše gledanje na državni udar in odstranitev cesarja Haile Salaseja? Je bilo to dejanje upravičeno v resnični blagor dežele in ljudstva ali ne? Ali so bile za tem udarom nacionalistične sile, ali pa je bila pri vsem tem težnja po socializaciji dežele? Je imel mednarodni ali abesinski komunizem kaj zraven?
Državni udar je bil nujno potreben, upravičen in v resnični blagor ljudstvu. V Etiopiji vlada še fevdalni sistem: v večjem delu Etiopije niti kos zemlje, na katerem kmetova koča stoji, ni njegova last, ampak mora še za to plačati gospodarju najemnino. Naj bo letina dobra ali
Tri misijonarke (s. Janja je na detni) pred domačinsko kočo, ki so jo sezidali kot
čakalnico v bolnišnici.
Tik pred vhodom v dispanzer bolnice; radovednost ni majhna. ..
slaba, mora kmet oddati isto količino pridelka zemljiškemu veleposestniku. In teh veleposestnikov je med 26 milijoni prebivalcev le -200. Agrarna reforma je absolutno potrebna.
Iz velike želje po socializaciji dežele se je udar rodil; neposredni povod zanj pa je bila resnična brezbrižnost cesarja Haile Salaseja in njegovega kroga spričo strašne suše in lakote v severnem delu Etiopije, kjer je umiralo na stotine ljudi dan za dnem.
Revolucionarno gibanje je bilo tudi med visokošolci in med njimi je imel mednarodni komunizem, pred vsem ruski in delno tudi kitajski, velik vpliv. A revolucija sama po sebi se je izvedla skoraj brez prelivanja krvi, mirno.
Zaenkrat se zdi, da Etiopci nimajo načrtov vpeljati komunizem v svoje politično državno življenje.
Zanima nas tudi, kaj vi sodite, ali je kaj resnice na tem, da bivši abesinski cesar izhaja iz zveze med kraljico Saba in kraljem Salomonom, kakor se je izreklo časopisje?
Glede takozvane Salomonove linije etiopskih kraljev je veliko pisanega, a nič do konca dognanega. A na splošno se meni, da je bil kralj Menelik I. sin kraljice iz Sabe (današnji Yemen; ti Sabeanci so pozneje prišli v severno Etiopijo) in kralja Salomona. Sinovi in potomci Menelika so bili kralji nepretrgoma do okrog 1100 po Kristusu. Potem so 200 let vladali kralji dinastije Zagwe. A s kraljem Yikuno Amla-
kom je leta 1270 ponovno prišla na vlado Salomonova dinastija do smrti kralja Menelika II. leta 1913, ki pa ni zapustil sina. Zavladal je njegov vnuk Iyasu, a samo za tri leta. Potem je Menelikova hči Zau-ditu postala kraljica in je vladala do svoje smrti 1930 leta. Takrat pa je bil Haile Selasie po ljudski volji (in po političnih spletkah) proglašen za kralja namesto enega od sinov pokojne kraljice. Nekateri pravijo, da je bil Selasijev oče, Ras Mekonen bratranec kralja Menelika II. če je to res, bi bil Haile Selasie daljni sorodnik in potomec Menelika I., sina kraljice Sabe in Salomona; če to ni res, ni potomec. Vprašanje zgodovinske resničnosti zgodbe o kraljici iz Sabe in kralju Salomonu je precej zapleteno, kar boste mogli razvideti iz posebnega članka o tem, ki bi Vam ga rada napisala.
Kako gledate na bodočnost krščanstva v Abesiniji, kako na možnost zedinjenja s katoliško Cerkvijo, kako na pokristjanjenje poganskega prebivalstva?
Etiopska pravoslavna cerkev bi se morala hitro modernizirati. Etiopci so na splošno globokoverni ljudje, a mladini ne diše 3 ure trajajoči dolgi liturgični obredi v nerazumljivem geez jeziku in brez direktnega sodelovanja ljudstva. Mladi bodo ostali kristjani samo na papirju, že sedaj mnogi rajši pridejo v katoliško Cerkev k maši, kjer je vse krajše in manj skrivnostno. Skoraj ista nuja velja tudi za samo katoliško Cerkev, ki tudi uporablja v liturgiji stari geez jezik.
Protestanti in pravoslavni iščejo stika s katoliško Cerkvijo. Daši obstoji takozvani ekumenski svet za Etiopijo, še ni dovolj prilik in možnosti za učinkovito zbliževanje. Lani posvečeni pomožni škof za Addis Abebo Tsadua je mlad, napreden človek in je upanje, da bo v bodoče pospeševal dialog krščanskih skupin v Etiopiji.
Pokristjanjenje poganskega prebivalstva bo prišlo nekako samo po sebi. Je pa velikanska nevarnost, da iz poganstva preidejo v muslimanstvo, če se preje srečajo z muslimani kot s kristjani.
Pokristjanjenje muslimanov ima tu podobne težave kot v vseh drugih muslimanskih skupinah. Zdaj bo morda v nekem smislu še težje, kajti po prevratu je zahteva po čim večji svobodi, tudi verski za muslimane, silna; hočejo postati povsem enakopravni z večinoma pravoslavnim prebivalstvom.
Kaj si želite v misijonskem pogledu od slovenskega izseljenskega misijonskega zaledja? Kaj bi nam priporočila?
Od slovenskega izseljenskega misijonskega zaledja bi si želela:
Čim več molitve, da bi se našli mladi etiopski fantje, ki bi sledili božjemu klicu v duhovništvo. Zelo bi priporočila načrtno in vztrajno molitev za ali domače etiopske duhovnike ali vsaj za tuje misijonarje, ki bi šli tja na delo. Morda bi kaka skupina rojakov sprejela to kot svoje posebno misijonsko sodelovanje.
Komur se smilijo naši številni jetični bolniki, naj bi tudi naprej molil zanje in njihove družine, da bi jim trpljenje, ki ga ta dolga bolezen nalaga bolniku in svojcem, služilo vsaj za večnost. Kdor bi
hotel tudi kaj darovati za njih zdravljenje v moj posebni fond za jetične bolnike naše bolnišnice, bi mu bila zelo hvaležna. Skušala bi poslati sliko bolnika, za katerega bi kdo molil in daroval. Bog bo stotero povrnil!
Za zaključek Vas prosim, pozdravite potom „Katoliških misijonov“ vse Slovence, ki jih berejo, posebno tudi misijonske prijatelje in sodelavce tu v Argentini!
V gornjem razgovoru razvidimo pomembnost žrtev naših misijonarjev in misijonark za lajšanje duhovne in telesne bede naših bratov in sestra v Kristusu po širnem svetu.
Po svojih misijonarjih slovenski narod najučinkoviteje sodeluje pri vsestranskem dvigu zaostalih narodov.
Tem našim zastopnikom pri krščanskem in humanitarnem delu v človeštvu pa moramo stati vsi ob strani, vsak po svojih močeh.
Nekateri se tega živo zavedajo, zato molijo in darujejo za njih delo. Drugi se v sveta življenju in vrvenju morda tega niti ne spomnijo.
Vsakoletna, tradicionalna
XXIV. MISIJONSKA VELETOMBOLA
nudi vsem rojakom v Argentini priložnost, da vsaj enkrat na leto izpolnijo svojo ljubezensko dolžnost do slovenskih misijonarjev.
Zato vabimo in prosimo v njih imenu vse v Velikem Buenos Airesu, da sodelujejo pri tej veličastni misijonski prireditvi.
Vse, ki se ne bi mogli osebno udeležiti, prosimo, da v času okrog Božiča, Novega leta In Razglašenja Gospodovega poklonijo za misijonarje vsak svoj dar.
Z združenimi močmi moremo spraviti skupaj znatno misijonsko pomoč tem 85 rojakom na Kristusovem polju.
Darove morete oddati v Dušnopastirski pisarni v Slovenski hiši ali poslati na naslov: Ladislav Lenček CM, Loubet 4029, Remedios de Escalada, Prov. Buenos Aires.
Tombola bo v nedeljo pred praznikom Razglašenja Gospodovega, to je dne 5. januarja leta 1975.
tmasaws™ aptaaoom®®
MALO POZNO, A NE PREPOZNO smo zasledili za nas novega, a že nekaj časa delujočega slovenskega misijonarja, ki ga bomo odslej uvrščali med naše molitve in obdaritve. Že ko je naš sodelavec v Ljubljani z vodjem misijonskega krožka ljubljanskih bogoslovcev pred meseci pregledoval njih seznam slovenskih misijonarjev in misijonark, je ugotovil, da imajo oni v njem poleg o. Vladimira Kosa na Japonskem še enega slovenskega jezuita. Po vrnitvi v Argentinoi je sodelavec pisal o. Kosu, naj po možnosti kaj pove o tem svojem sobratu. Pred kratkim smo dobili od pesnika-misijonarja glede tega sledeče podatke: „Vprašujete o jezuitskem bogoslovcu Janezu Mihelčiču iz Slovenije. Je „fejst“ fant z Gorenjske. Spada k povojni generaciji. Je skoz in skoz pravi misijonar m bo v veliko pomoč japonskemu misijonu; namerava študirati ruščino na moskovski univerzi, da postane potem: profesor na tukajšnji naši misijonski univerzi.“ Tako o. Kos. Mi se mislimo' misijonarju Mihelčiču čim preje oglasiti z upanjem, da se nam tudi on kaj javi in pove to in ono o svojem delovanju in življenju.
O bivšem misijonarju, nekdaj bratu Jožetu Lukanu DJ, ki je pa sedaj postal duhovnik, smo brali v Družini tole vest, ki bo naše bravce pač zanimala: „Na praznik Mirijinega vnebovzetja, 15. avgusta, bo mariborski škof Maksimilijan Držečnik posvetil še enega slovenskega novomašnika. To je Jože Lukan iz Rovt nad Logatcem. Rodil se je 18. marca 1914. 38 let je bil jezuitski redovni brat, od tega 21 let kot misijonar v Indiji. Vedno si je želel, da bi postal duhovnik, pa to ni bilo mogoče. Študiral je zasebno in v mariborskem bogoslovju in zdaj se mu želja izpolnjuje. Nova maša bo v nedeljo, 18. avgusta, ob 10. uri v župnijski cerkvi v 'Rovtah.“ — Torej šestdesetletni bivši misijonar postal duhovnik! Krasno! čestitamo!
V	zadnji številki našega lista je Misijonski opazovalec napisal nekaj vrstic v spomin požrtvovalni misijonski sodelavki pokojni Antoniji Koritnik. Tu pa z veseljem sporoča še to, da je blagopokojna Antonija v svoji oporoki namenila za naše razmere krasno vsoto 5.000 pesov (pol milijona starih) v sklad za vse slovenske misijonarje. Očividno je bila res velika ljubezen te slovenske žene do naših zastopnikov na misijonskem1 polju, da se jih je še v oporoki spomnila, kar je res izreden primer, kajti zlepa ne naletimo, da kdo od Slovencev kaj slovenskim misijonarjem zapusti, vsaj v Argentini ne. Misijonarji in misijonarke! S tem tako zgovornim dokazom pokojničine ljubezni do Vas izkažite tudi Vi ljubezen njej s tem, da molite za popolno srečo njene duše v večnosti!
V	Slovenski vasi je umrl zvesti misijonski sodelavec Janez Lužovec, oče duhovnika salezijanca in dveh sester iz družbe Hčera Marije Pomočnice, poleg drugih hčera, ki v Slovenski vasi sodelujejo pri misijonskih zadevah. Za vsako plemenito skupnostno zadevo požrtvovalni pokojnik je bil zavzet tudi za misijonsko sodelovanje. Bil je eden poverjenikov Katoliških misijonov (med nad 60 naročniki Slovenske vasi) in vsako leto je bil v komisiji misijonske veletombole, da navedemo samo dva vidna načina njegovega sodelo-
vanja. Idealnemu družinskemu očetu in delavcu na vseh področjih slovenske skupnosti, tudi misijonskem, naj bo Gospod bogat plačnik, preostalim pa tudi od strani misijonske akcije iskreno sožalje! Tudi zanj bomo misijonarji na misijonskem polju in mi v misijonskem zaledju molili!
Na tradicionalno misijonsko veletombolo v Argentini tukajšnje rojake na več straneh te številke spominjamo... Tudi Misijonski opazovalec naj stori v tem svojo dolžnost. Misijonska veletombola v Buenos Airesu je vabilo-božje k pomoči božjim poslancem iz našega rodu. „Src svojih ne zakrknite, ko božji klic zaslišite...!“ Tombola — božji klic!
Misijonska poverjenica v Parizu s. Cecilija Prebil nam je 25. oktobra, pisala o odhodu novega misijonarja Kranerja na Madagaskar in še kaj: „V nedeljo 27. oktobra bova s Petrom Opeko pospremila na letališče misijonarja Frančka Kranerja. Sestra Kavčič se vrne v Pariz dan preje in gre čez nekaj dni nazaj v svoj Burundi. Na misijonsko nedeljo je imela namreč v Ljubljani pri sv. Jakobu (kjer imajo kapelo zavetnika misijonov s. Frančiška Ksa-verija — op. ur.) misijonsko predavanje. V Parizu smo imeli na misijonsko nedeljo nabirko za misijone, ki jo je dušni pastir mons. Čretnik izročil kar odhajajočemu misijonarju.“
Argentinsko' „Oznanilo“, je po „Družini“ objavilo novico, da je zambijski misijon dobil novega misijonarja, jezuitskega bogoslovca Janeza Mujdrica, doma iz Bratovec, župnija Beltinci v Prekmlurju, kjer se je rodil leta 1949. O novi misijonarki Mojci Karničnik, o katere odhodu smo tu poročali v zadnji številki, pa pove, da se je rodila v Ojstrici nad Dravogradom leta 1941.
Naslovna stran je poklon decemberskih „Katoliških misijonov“ Mariji Porodnici in njenemu Detetu; kaže tudi, da v misijonih božjo Mater prav tako slavijo kot pil nas.
I
1
§
?
I
$
§
1
I
$
|
I
|
BOŽANSKI MOZAIK
Včasih, ko nihče me ne motri, zazrem v nebo se: kako svetlo je v zori vere, pod upa palmami.
Severnega vetra spev se na čereh razbije.
Srebrnih pen udarci z juga bobne zamaknjeno.
Včasih, ko nihče me ne boli, se skoraj smejem.
Kako lepo je biti človek v tovarišiji zvezd.
Vzhodnega obzorja dih drhti čez sled povesti.
Neznan zaklad nas čaka v srcu gora zahodnih mej.
Včasih se mi zdi, da bo tako zares na Koncu.
Da bomo narodi začeli živeti sen zemlje:
$ simfonijo časov, s stavbami kristalne šege.
Ne veste več? Da Bog je človek postal med zimo sonc!
VLADIMIR KOS, Tokyo

46 T
MISIJONSTVO V DOMOVINI
Kako v domovini doživljajo misijonstvo, razvidimo lepo iz misijonskih okrožnic, ki jih tamkajšnje misijonsko vodstvo pošilja vsem duhovnim središčem v obliki „Misijonskih pisem“. 5. številka le-teh je izšla 15. avgusta 1974 in med drugim poroča tole:
Praznik Marije Vnebovzete je lepa prilika, da se ozremo za višjimi cilji, med katerimi je gotovo tudi evangelizacija, izpolnjevanje Gospodovega naročila: Pojdite po vsem svetu in učite vse narode in krščujte jih! Naročilo je tako glasno in tako globoko vtkano v celotni evangelij in tudi v celotno Kristusovo Cerkev, da nanj nikoli ne bi smeli pozabiti, pa naj gre za škofe, duhovnike ali laike, za službo oznanjevanja, posvečevanja ali pastirovanja. Misijonska poteza mora biti vidna v vsakem krščanskem življenju in tudi trpljenju, pri teologu kakor pri preprostem verniku. Misijonar Tomažin iz Zambije pa je opazil, da je misijonska misel v slovenski vernosti premalo navzoča. Naj bi bilo poslej tudi v tem oziru bolje.
1.	Misijonska srečanja. Gotovo je, da srečanja misijonskih sodelavcev na sejah in zborovanjih krepijo zavest misijonske dolžnosti in soodgovornosti. 'Tudi takih je vedno več. Posebno pa se ta zavest poglablja, če pridejo skupaj misijonarji, duhovniki in božje ljudstvo, kakor se je zgodilo dvakrat: enkrat na Homcu pri Slovenj Gradcu, drugič na Brezjah.
Marijina božja pot na Homcu, na severu naše lepe Slovenije, je dne 21. julija doživela pobožnost, kakršne na štajerskem še ni bilo. Okrog oltarja na prostem se je zbrala množica s svojimi duhovniki, posebno pa je bila opazna navzočnost osmih slovenskih misijonarjev in misijonark, ki so prišli v Slovenijo po več letih, da se odpočijejo in pozdravijo. Verno ljudstvo jih je z veseljem sprejelo, kakor da je hotelo zadoščevati za osamljenost, v kateri jih je pustilo doslej. Posebej pa se je hotelo prisrčno posloviti od kaplana Frančka Kranerja, ki je sklenil svojo mladost velikodušno' pokloniti tudi misijonom na Madagaskarju. Dialog z misijonarji pred mašo je bil naravnost ganljiv. Pripovedovali so o svojem življenju in delu in vabili k še večjemu sodelovanju. Maša s somaševanjem je bila krona slovesnosti, gi bo še dolgo odmevala po zeleni štajerski, od koder prihaja vedno več misijonarjev.
Pričakujemo, da bo tudi na Brezjah lepo, ko bodo dne 25. avgusta ob 16. uri posvetili nov zvon za veliko župno' cerkev v Lusaki v Zambiji, ki jo dokončuje naš rojak p. Jože Kokalj DJ. Župnija Bled se je odločila, da bo kupila zvon župniji v Lusaki, posvetil pa naj bi ga škof dr. Lenič na Brezjah vpričo božjega ljudstva in duhovnikov radovljiške dekanije. Tako se bo
zgodilo, kar misijonske organizacije v Rimu že dolgo želijo, naj bi se škofije ali župnije doma pobratile s škofijami ali župnijami v misijonih in bi se to bratstvo pokazalo v medsebojnih molitvah in žrtvah. Ni dvoma, da bo lepo dejanje gorenjskih vernikov odjeknilo močno v srcih črnih Zambijcev, ki so sicer ponosni na svojo samostojnost, hvaležni pa za vsako obliko medsebojnega spoštovanja in ljubezni. Naj bi tudi srečanje na Brezjah poglobilo misijonsko zavest v Cerkvi v ljubljanski nadškofiji in rodilo še mnogo podobnih reči.
2.	Misijonarji v domovini. Cankarjeve besede: „Domovina, ti si kakor zdravje!“ se dobesedno uresničujejo na naših misijonarjih, ki se utrujeni po krajšem ali daljšem obdobju — misijonarja p. Poderžaja ni bilo doma 45 let! — vračajo domov na počitek in zdravljenje. Takih misijonarjev in misijonark je vedno več, kakor je tudi svet vedno bolj odprt in med seboj povezan in kakor je želja koncila, naj se naravne vezi bolj in bolj spoštujejo v korist nadnaravnih. Koliko misijonarjev je prišlo, koliko jih je že odšlo in koliko jih je še doma, kdo bi vse to mogel natančno vedeti? Misijonarko Konradino Resnik iz Sel pri Kamniku, ki se je po 40 letih vrnila iz Indije v Slovenijo, smo slučajno odkrili v avtobusu. Mnogi so se oglasili pri svojih škofih ali misijonskih voditeljih, drugi so se skrili v tihoto svojih redovnih hiš ali domače družine. Vse smo prisrčno pozdravili, vsem smo po možnosti pomagali, vsem, smo zaželeli srečen povratek na delovno mesto, kjer so polja zrela za žetev. Njihova navzočnost med nami je ponavzočila misijonsko misel. Naj jim bo tudi za to Gospod plačnik! Pa ni šlo le za nazvočnost. Ti božji sodelavci tudi v domovini niso mirovali, ampak so imeli številna bogoslužja in misijonska predavanja, saj so povečini še naši državljani. Ljudje so jih radi poslušali in radi podprli. Posebej bo te vrste apostolat vršil sedaj prispeli p. Stanko Podržaj, ki bo zanj radevolje posredoval župnijski urad v Dravljah v Ljubljani.
3.	Misijonski dan za duhovnike. Že tretjič po vrsti bo tak dan in sicer dne 25. septembra letos na teološki fakulteti v Ljubljani. Nanj so povabljeni vsi slovenski duhovniki, prav posebej pa se veselimo prihoda dekanijskih referentov za misijone, da bi se med seboj še tesneje povezali in spoznali obseg svojega dela. Predavanja se začno ob 9. uri dopldne v predavalnici v II. nadstropju, kakor lani. Najprej bo govoril France Mikuž, župnik v Tržišču, o raznih oblikah misijonskega sodelovanja v župniji. Kot drugi bo nastopil p. Stanko Podržaj DJ, pa ne kot predavatelj, amipak kot tisti, ki odgovarja na naša vprašanja. Ni ga mied Slovenci misijonarja, ki bi mogel toliko povedati kot on. Popoldne pa bomo gledali dolgo vrsto slik, ki bodo ponazarjale njegovo dolgoletno misijonsko življenje. Za kosilo pa naj se vsak posebej prijavi vodstvu bogoslovnega semenišča v Ljubljani.
Za medškofijski misijonski odbor prof. dr. Vilko Fajdiga. 1. r.
MISIJONSKA NEDELJA V BUENOS AIRESU
Poleg običajnih dopoldanskih maš po slovenskih središčih Velikega Buenos A b esa, pri katerih so imeli slovenski dušni pastirji tudi misijonske govore, je bila kot vedno tudi letos popoldne skupna proslava v Slovenski hiši.
Ob povsem napolnjenem svetišču Marije Pomagaj v Buenos Airesu mons. Oretiar pridiga v proslavo misijonske nedelje pri sveti maši.
Nova cerkev Marije Pomagaj se je docela napolnila za službo božjo, pri kateri sta somaševala Andrej Prebil CM kot bivši kitajski misijonar in Franc Sodja CM kot urednik Katoliških misijonov in vodja Misijonskega zavoda. Glavni celebrant msgr. Anton Orehar je imel med mašo priložnostni misijonski govor.
Že v cerkvi smo med verniki opazili misijonsko zdravnico dr. Janjo Žužek, ki je prišla dan preje k svoji mami in drugim svojcem, pa tudi k nam iz Etiopije preko Londona v Argentino. Udeležila se je tudi prireditve v dvorani.
Po slovesnosti v cerkvi se je vse božje ljudstvo premaknilo v veliko dvorano Slovenske hiše, katera se je bolj in bolj napolnjevala tudi s tistimi, ki so' dospeli po maši.
To pot je bila teža proslave v dvorani na številnih sodelavcih iz Slovenske vasi. Nad 40 gojencev Misijonskega zavoda, katerim se je pridružilo kakih deset deklet in pet dograjenih igralcev in igralk iz Slovenske vasi, pa skoraj 30 pevcev tamkajšnjega slovenskega zbora pod vodstvom Ivana Meleta, vsega skupaj nad 80 sodelujočih, je uprizorilo Henri Gheonov misterij Živi ogenj nad apostoli.
Pred namii se je razvijala pravzaprav zgodba prve Cerkev od Kristusovega vnebohoda do Pavlovega spreobrnjenja in pohoda vsega apostolskega zbora v Šimi svet na misijonsko delo, vse v moči Svetega Duha, ki ga Kristus obljubi in tudi pošlje in ki čudovito deluje ne le v apostolih, ampak tudi v božjem ljudstvu, ki ga apostoli pridobivajo za Kristusa.
Kljub nekaterim pomanjkljivostim, ki so bile neizogibne radi nemožnosti imeti generalko primeren čas pred igro, je izvajanje misterija globoko odjeknilo v srcih in dušah navzočih, ki so mestoma tudi sami sodelovali z nekaterimi ljudskimi pesmimi. Mnogi so ob koncu zatrjevali, da že dolgo niso doživeli tako lepe misijonske prireditve, ki bi jo morali doživeti tisoči rojakov, a jo je bilo žal mogoče prirediti le enkrat samkrat.
Izkazalo se je, da je misterij z nekaj prilagoditvami nad vse primeren za misijonske proslave, kajpada z nemajhnimi žrtvami. Besedilo je bilo v celoti objavljeno v enem zadnjih letnikov KM.
Sv. Peter krsti Pavla. — Spodaj: apostoli po prihodu Svetega Duha zavzeto oznanjajo Kristusa Judom od blizu in daleč na Binkoštni praznik.
Pogled na pozorišče ob izvajanju misterija ,,Živi ogenj nad apostoli". Na odru zbor apostolov z Marijo in spreobrnjenim sv. Pavlom, spodaj judovsko ljudstvo in v kotu pevski zbor Slovenske vasi. — Spodnja slika: Judeža (na stopnicah) izganjajo iz svoje srede.
MISIJONSKA PROSLAVA V MENDOZI
V	Mendozi, ki je 1073 km oddaljeno mesto cd Buenos Airesa pod Andi, živi živahna skupina Slovencev, ki ima med drugimi tudi zveste misijonske sodelavce, katerim se je zadnje čase pridružil še misijonski krožek, ki ga sestavlja samo mladina. Kako so tam praznovali m/isijonsko nedeljo, je poročala Svobodna Slovenija in poročilo v naslednjem ponatiskujemo:
27. oktobra smo se spomnili naših dolžnosti do vseh tistih bratov in sestra, ki se še niso srečali s Kristusom. Posvečena je bila misijonski misli dopoldanska maša s priložnostnim nagovorom in priložnostnimi pesmimi.
Popoldne pa nam je Misijonski krožek pripravil uspelo prireditev v domu.
Pred dvorano smo na vseh straneh mogli z lepakov in slik spoznavati prirodne, kulturne in verske značilnosti misijonskih dežel; na mizah so bile razstavljene zbirke znmk iz misijonskih dežel in dežel, odkoder izhajajo današnji misijonarji v svetu. Mnogi lepaki so nam tudi klicali v zavest naše misijonske dolžnosti.
V	dvorani pa so nam. mladi člani Misijonskega krožka predočili misijonsko misel in nas ogreli v ljubezni do vseh ubogih, ki jim še ni bilo dano, da bi jim mogel v dušo posvetiti žarek Kristusovega odrešenja. Pripravili so recitacije in deklamacije z vse hvale vredno vsebino ter končno postavili na oder zelo dobro in lepo pripravljen misijonski prizorček z zdravo mislijo, kako mora vsakdo za misijonski apostolat pričeti izžarevati krščansko avtentično življenje v svojem okolju.
Posebno se je z nastopom odlikoval v glavni vlogi Damijan Hirschegger iz našega slovenskega šolskega tečaja.
Na programu je bilo tudi predavanje misijonske zdravnice s. dr. Janje žužek, ki je v zadnjem trenutku morala odpovedati svoj obisk zaradi zadržanosti.
Prireditev je organizirala gdč. Anica Grošel. K uspehu iskreno čestitamo.
MISIJONSKA NEDELJA V TRSTU
Iz Trsta nam je poslala poročilo poverjenica Katoliških misijonov Dora. Kosovel o tem, kako so pri njeni Marijini družbi na via Risorta praznovali misijonski dan. Ker je bila njegova igralska družina odsotna zaradi gostovanja drugod, so predvajali misijonski film in pobirali prispevke za slovenske misijonarje, ki so jih tudi že poslali naprej za obogatitev sklada Katoliških misijonov za vse slovenske misijonarje in misijonarke. Zbrali so prav lepo vsoto, ki je objavljena med misijonskimi darovi v tej številki. Zelo. velja pohvaliti skrb tamkajšnje Marijine družbe, da vsako leto lepo proslavi Misijonsko nedeljo. S takim in drugim vztrajnim spominjanjem na misijone se vzbuja in ohranja ter množi misijonska zavest in sodelovanje; oboje je pri omenjeni Marijini družbi tradicionalno na zavidljivi stopnji.
SLOVO 0. PODERŽAJA OD MISIJONSKEGA ZALEDJA
Rim, 26. oktobra 1974.
Dragi gospod Lenček!
Jutri odletim v Indijo. Včeraj zvečer sem na vatikanskem radiu ob transmisiji popravil pomoto g. Klemenčiča, ki je v Družini Misijonske nedelje napisal, da sem „največ pomoči dobil od naših salezijancev“. Odkod je dobil ta vtis, ne vem, ker jaz gotovo tega nikdar nisem* rekel, najbrž je krivo razumel, ko sem rekel, da sem poleg nekaterih posameznikov in slovenskih dobrotnikov v USA največ pomoči dobil od gg. lazaristov v Argentini.
Na radiu sem — za primer če niste slišali, saj gotovo ne poslušate — takole povedal (morda bi to priobčili v KM?): Ob povratku na svoj misijonski delokrog v Bengaliji, v nedeljo 27. novembra, iz Rima preko Beiruta in New Delhija v Kalkuto, kamor prispem v ponedeljek 28. oktobra popoldne, bi se rad zahvalil vsem misijonsko zavzetim Slovencem, ki sem jih imel priliko srečati križem sveta. Najprej tistim v Združenih državah Amerike, v Kanadi in Južni Ameriki. Potem pa neštetim prijateljem v rodni Ljubljani (zlasti faranom moje rojstne fare pri sv. Petru v Ljubljani) in drugod v Sloveniji. Povsod ste z zanimanjem poslušali, kako v Bengaliji še vedno orje božjo njivo (ledino?) peščica Slovencev. Razne nevšečne svetovne razmere so nam preprečile ostvaritev lastnega misijona. Indija ne dovoli več vstopa tujim, misijonarjem. Zato naši jezuitski sobratje Slovenci skupaj s Hrvati zdaj odhajajo v afriško Zambijo. Bengalski sobratje z zanimanjem in molitvijo spremljamo' njihovo delo.
Tole priliko bi rad tudi uporabil za to, da se osebno zahvalim nekaterim Izredno velikodušnim, prijateljem bengalskega misijona, ki me že dolga leta gmotno podpirajo, drugim, ki z nabirkami omogočajo polaganje temeljev Cerkve na postojankah, ki so mi jih predstojniki kdaj poverili. Zahvalo naj še posebej izrečem, gg. lazaristom in Katoliškim misijonom v Argentini, patrom frančiškanom pri lemontski Ave Mariji in ameriških Brezjah, ter listu Misli istih patrov v Avstraliji. Brez zgoraj omenjenih prijateljev, zlasti gospe Ane Bregarjeve v Sheboyganu, gospodičen Marije Hudolin in Ivanke Pograjce v Clevelandu, v Buenos Airesu pa; predvsem g. Ladislava Lenčka, bi gotovo nikdar ne mogel pozidati toliko za misijon prepotrebnih ustanov. Bog naj vsem povrne s svojimi darovi! Pozdravljeni še enkrat pred odhodom v mojo sedanjo dcmov.ino Bengalijo. Saj ne boste zamerili, če Vam zaupam, da me navzlic prijetnemu oddihu v sončni Kaliforniji in v še marsikaterem drugem Kraju zapadnih dežel, predvsem pa po čaru naših slovenskih gorskih mini— velikanov („mini“ jim pravim, ker se mi pred očmi porajajo ogromni himalajski vrhovi, ob katerih vznožju sem preživel toliko let), pravimi: navzlic čara slovenskih gora in prijaznih dolenjskih in štajerskih goric me spet vleče nazaj na bengalske poljane.
Nepozabno mi bodo v spominu ostale slovesnosti, ki sem jim imel čast prisostvovati. Tako ganljiva mi je bila blagoslovitev zambijskega zvona na Brezjah, saj ste nam jih v Bengalijo poslali že devet. Bil sem pri odkritju spominske plošče škofu Janezu Vertinu, nasledniku Baragovemu v Marquettu. Tolažilen in nadvse spodbuden za misijonarja je bil duhovski misijonski dan
fine 26. septembra v Ljubljani, ko so duhovniki treh škofij in številne redovnice pokazali toliko zanimanja in razumevanja za naše misijonsko delo^ Predavanja s skioptičnimi slikami predvsem na Gorenjskem, v Trstu in na Goriškem in nekaj tudi v Mariboru sc pokazala, da misijonska misel med Slovenci živi, raste in se krepi. Daj Bog da bi obenem rastli tudi pravi misijonski poklici!
RAZDELITEV SKLADA VSEM MISIJONARJEM 1973
Ob koncu leta 1974 naj objavimo vsote, ki smo jih v teku leta poslali slovenskim misijonarjem iz sklada 1973, kolikor jih zbirajo in razpošiljajo Katoliški misijoni.
Objavljene pošiljke so omogočili dobrotniki iz večine dežel, kamor prihaja naš list.
Prav lepe vsote pošiljajo v ta sklad KM preko slovenskega dušnopastir-skega urada koroški rojaki potem pa tudi oni iz Goriškegai in Tržaškega, čeprav obe skupnosti zelo veliko pomoči oddajata ali pošiljata posameznim misijonarjem naravnost, zlasti ob osebnih srečanjih z njimi, ko obiščejo domovino.
Tudi slovenski izseljenci iz Francije in Anglije sodelujejo s prispevki, dočim se spomni tega sklada od izseljenskih duhovnikov v Nemčiji samo eden, ki zvesto letno' pošilja lep prispevek.
Od ostalih kontinentov nekaj malega prispevajo rojaki iz Avstralije, dočim se je sodelovanje iz Venezuele izredno dvignilo po zaslugi tamkajšnjega sodelavca. Cirila Bartola, ki vztrajno pridobiva svoje rojake za pomoč slovenskim misijonarjem. Da argentinski rojaki pri tem skladu, upoštevajoč razmere, silno lepo sodelujejo, je razumljivo.
Rojaki v Kanadi v ta sklad KM domala nič ne prispevajo, kajti njihov misijonski krožek pri Mariji Pomagaj v Torontu izvaja sam direktno velikopotezno akcijo v pomoč slovenskim misijonarjem in misijonarkam. Prav tako tudi iz Združenih držav od tamkajšnjih rojakov v sklad 1973 ni dospel skoraj noben prispevek, kajti tam imajo široko razpredeno organizacijo Misijonske znamkarslce akcije, ki zbere in pošilja slovenskim misijonarjem izredno lepe vsote.
Če smo veseli vseh tistih darov, ki nam pridejo v Sklad Katoliških misijonov za vse slovenske misijonarje in misijonarke, mpramo biti prav tako-veseli tudi vseh onih, ki se darujejo misijonarjem po drugih poteh, saj je glavno, da se misijonarjem pomaga.. In z veseljem lahko ugotovimo, da iz slovenskega zamejstva in izseljenstva prihaja misijonarjem vsako leto več pomoči, nekaj zaradi tega, ker imajo izseljenci vedno več možnosti pomagati, nekaj pa tudi, ker vsa Cerkev oznanjevalcem evangelija in graditeljem Cerkve tam, kjer je še ni, vedno bolj zvesto stoji ob strani po zadnjem vesoljnem cerkvenem zboru.
Iz sklada Katoliških misijonov v pomoč vsem slovenskim misijonarjem leta 1973 je prišla pomoč 81 misijonarjem in misijonarkam.
V denarju je bilo razdeljenih 16.044 dolarjev, tako da bi prišlo povprečno na vsakega misijonarja malo manj kot 200 dolarjev. Pošiljali smo pa raz-
lične vsote, po okoliščinah delovanja posameznega misijonarja; tako na primer smo pošiljali misijonarjem-duhovnikom več kot misijonarkam.
Salezijanski duhovnik Pavel Bernik je prejel 395 dolarjev.
Dva malgaška misijonarja Franc Buh in Janko Slabe sta prejela vsak po 350 dolarjev. Jože Cukale DJ je prejel 338 dolarjev; Vladimir Kos DJ je dobil 322 dolarjev; frančiškan Hugo Delčnjak pa 320 dolarjev, dočim Albin Kladnik iz družbe Sinov misijonarjev presv. Srca 314 dolarjev.
Po 300 dolarjev so prejeli sledeči misijonarji oziroma misijonarke: Franc Bratina, Emil Čuk, Silvo Česnik, Rok Gajšek, Jože Gider, Janko Kosmač, Ivan Keefe, Jože Kokalj, Andrej Majcen, Jože Mlinarič, Lovro Ošnjak, Stanislav Pavlin, Ksaverija Pirc, Stanko Poderžaj, Franc Rebol, Janez Puhan, Radko Rudež, Ivan Štanta in Lovro Tomažin.
294 dolarjev je prejel sobrat Huga Delčnjaka frančiškan Evgen Ketiš.
Po 250 dolarjev so prejele misijonarke Frančiška Novak, Janja žužek in Silva žužek.
Edvard Roberts je prejel 233 dolarjev.
Po 200 dolarjev so prejeli misijonarji Jonez Ehrlich DJ, zdravnik dr. Janez Janež, Franc Rink in misijonarka Marjeta Merhar.
160 dolarjev smo poslali s. Deodati Hočevar OSU, dočim je s. Ksaverija Lesjak prejela 157 dolarjev.
Po 150 dolarjev so prejeli sledeči: sestre Bogdana Kavčič, Ernesta Kosovel, Kalista Langelholz, Terezija Medvešček, Anica Miklavčič, Terezija Pavlič, Marija Pavlišič, Amanda Potočnik, Cecilija Rode, Zora Škerlj, Marija Sreš, Danijela Šeme, pa misijonarja Zdravko Kravos in Ivan Selak.
142 je prejel Ludvik Zabret, 137 pa je dobila Vincencija Novak; 130 smo poslali bratu Francu Preglju.
125 je dobil brat Valentin Poznič.
Po 120 smo poslali sestram Elizabeti Pogorelc, Tereziji Benigni Šteli in "Tereziji Alojziji šteli.
111 dolarjev je prejela s. Konradina Resnik.
Po 100 dolarjev je bilo poslanih misijonarkam Rozaliji Brilej, Frančiški Flajšman, Katarini Jančar, Magdaleni Kajnč, Benjamini Kardinal-, Kristini Mlakar, Barbari Kous, Tončki Suhadolnik, Mirijam Zalaznik, Ani Zidarič, Jožefi Zupančič in dr. Rezki žužek; pa misijonarjem Ivanu Germcku, Jožetu 'Grošlju, Marcelu Kerševanu, Ivanu Kešpretu, Janezu Mlakarju, Jožetu Rovtarju, Lovrencu Štanti, Janezu Udovču in Leopoldu Vidmarju.
To je bilo iz splošnih darov za vse slovenske misijonarje. Poleg tega smo poslali vsakemu misijonarju še posebej tisto, kar so izrecno zanj določili dobrotniki. Vsem misijonarjem in misijonarkam smo pošiljali slovenske regije in knjige.
Za nekatere misijonarje so bile kajpada poslane vsote le kakor kapljica v morje njihovih potreb; pa nas je tolažila misel, da prav najpotrebnejši prejemajo pomoč še iz drugih slovenskih virov. Drugim spet so bile naše pošiljke, •čeprav skromne, skoraj edini dar; tem je bila naša pošiljka ne le v gmotno, ampak še posebno v moralno oporo.
Če pomislimo, da danes tudi dobrotniki slovenskih misijonarjev v domovini kljub težavam za pošiljanje pomoči v svoji iznajdljivi ljubezni le
najdejo lepe možnosti, da pomagajo slovenskim misijonarjem, zlasti ob priliki njihovega obiska domovine, smo lahko veseli ob pogledu na toliko zanimanje slovenskega človeka za pomoč slvenskim graditeljem Cerkve v svetu. Brez skrbi in pretiravanja lahko rečemo, da v slovenski misijonski zgodovini zadnjih petdeset le)t, odkar izhajajoi Katoliški misijoni, še ni bilo tako splošnega zanimanja za slovenske misijonarje med nami. Seveda nam to ne sme biti v potuho, da ne bi žrtvovali več in več njim v pomoč. Z žalostjo moremo ugotoviti nič razveseljivo dejstvo, da se mnogi, ki jih je Bog izredno blagoslovil v njihovi blaginji, misijonarjev skoraj ne spomnijo. Če bi še ti svojim zmožnostim primerno storili svoje, bi bila slovenska pomoč rojakom na misijonskem polju veliko izdatnejša in bi mogli še bolj uspešno delovati. Nekateri misijonom sicer naklonjeni ljudje si pa pomišljajo pomagati kaj več iz nekakega pohujševanja nad dejstvom, da danes tudi slovenski misijonarji veliko več potujejo in časa ter denarja trošijo za obiske med izseljenci in v domovini. Hvala Bogu, da je to danes možno! Ne le, da se misijonarji v svoji vnemi požive ob doživetju krščanskega sveta, iz katerega so izšli, ampak prav ta krščanski svet, mi, ki nismo v misijonih, si ob njihovem obisku, srečanju z njimi, približamo misijonstvo in njegovo problematiko. Ni odličnejšega pripomočka za utrditev in poglobitev misijonske miselnosti in zavzetosti, kot je osebni stik z misijonarji. Tako ob obiskih misijonarjev drog ob drugem rastemo v silnejšo misijonsko zavzetost, od katere ima misijonstvo Cerkve največjo korist.
Slovenske misijonarje, ki to berete, prosimo, da na.m sporočite, če morda kdo vam poslanega prispevka ni prejel, ker ni nemogoče, da se to in ono pismo kje izgubi, dasi so vsa naša denarna pisma priporočena. Če se je kar koli izgubilo1, bomo skušali nadoknaditi, da dragi misijonar ne ostane celo brez te njemu namenjene malenkosti.
Vsem dobrotnikom in pospeševalcem, ki so prispevali v ta sklad KM v pomoč vsem slovenskim misijonarjem ali pridobivali zanj, pa tudi na tem mestu v imenu obdarovanih misijonarjev: Srčna hvala in iskrena prošnja k Bogu, naj vsakemu stotero povrne!
Prosimo še naprej za prispevke v ta naš sklad KM. Spomnite se naših misijonarjev ob raznih prilikah, tudi v oporoki, ko razmišljate, kdo bi naj od tega, kar vam bo ostalo ob prestopu v večno domovino, kaj imel. Vsem za vse že vnaprej: Bog plačaj!	KATOLIŠKI MISIJONI
Večina darov v sklad vseh slovenskih misijonarjev od strani argentinskih rojakov pride potom sodelovanja pri misijonski veletomboli v Buenos Airesu. Lansko leto smo z združenimi močmi spravili skupaj blizu 2.600 dolarjev, kar je za tukajšnje razmere prav lepa vsota. Ce hočemo s 24. misijonsko tombolo letos pridobiti enako vsoto za slovenske misijonarje, moramo doseči nad 6 milijonov starih pesov čistega dobička, ker se je dolar tu tako podražil. Zato lepo vabimo, da sodelujete pri bližajoči veletomboli prav vsi!

nam mtsvfonarji
e •
• Wz
ptsejo
FORMOZA
Iz Čung Li nam piše s. ANICA MIKLAVČIČ, kanosijanka, v dveh pismih sledeče: „Tukaj zdaj vlada strašna vročina (misijonarka piše sredi junija 1974 — ou. ur.). Pri nas se začne poletje že meseca maja. Človek se v njej slabše počuti. Za veliko noč sem pripravila za prvo sveto obhajilo lepo vrsto otrok. Meseca julija pa začnem s poletnim veroukom za vse
tiste otroke, ki med letom nimajo časa; in teh je veliko, kajti tu šola mladino zelo zavzame.
Moj pevski zborček je medtem postal kar pravi zbor, ker jih je že čez dvajset. Vse so katoličanke in lepo prepevajo. Vsako nedeljo pojejo pri maši, vse lepo belo oblečene. Za veliko noč je bila krščena še zadnja od pevk, ki sem jo na krst pripravila; a zdaj mi je pripeljala še tri tovarišice.
Sestra Anica Miklavčič s svojim pevskim zborom.
K sliki desno je pripisala s. Anica Miklavčič: «/Wen kun puo“ je moj mali prijatelj, ponesrečen na eni nogi, ki sem ga jaz pripravila za prvo sv. obhajilo za Velikonoč.“
K sliki spodaj pa sledeče:
„Lepa krščanska družina: 2 mašna strežnika in 3 pevke v mojem pevskem zboru, vsi dobri in pobožni. Očka ni na sliki, ker je fotografiral, mati pa je ona na desni.“
Poučujem tudi klavir in sicer revne katoliške deklice, ki si sicer profesorice ne bi mogle plačati; pri nas dobe pouk za prav nizko ceno. Za veliko noč so bili naši verniki presenečeni, ko so videli za harmonijem 13 letno organistko, eno od pevk, ki sem jo pred štirimi leti začela učiti klavir; krščena je bila pred dvema
letoma. Zelo lepo igra in je pridna in pobožna.
Delo med jetnicami še vedno nadaljujem. Pred dnevi sem tam naletela na 25 letno dekle, našo nekdanjo učenko, ki je študirala v Hongkongu pri naših sestrah. Nekdo jo je zapeljal na slabo pot, a po šestih mesecih zapora se bo vrnila domov v Hongkong. Zelo je bila vesela, da je prišla na obisk v ječo ena od sester, pri katerih se je doma učila. Ni še katoličanka, a se že pripravlja na krst. Dala sem ji podobico Matere božje in rožni venec...“
S hribov sredi formoškega otoka piše v začetku septembra s. KALISTA LANGERHOLZ FMM:
„Ko vam pišem to pismo, sem daleč od bolnišnice. Sem sredi otoka, daleč in visoko v gorah pri gorskih plemenih, kjer šest naših sester že deset let pogumno m.isijonari. Pred 60 leti so bili še .divjaki' in so rezali glave nasprotnikom!. Ko so Japonci zasedli Formozo, so jih prisilili, da sc se naselili po vaseh. Sezidali so si lesene kolibe in začeli obdelovati zemljo. Kakšna sprememba v teh rodovih zadnjih 60 let! Lepe vasi, polne otro-čadi, kar lepo oblečene. Vsa zemlja po hribih in gričih je lepo obdelana in je krasen pogled vse naokrog mene, ko se oziram s hriba, na katerem stoji lepa cerkvica. Misijonarje in naše misijonarke je stalo veliko dela, da so vse to dosegli; ljudje so še kot otroci, zelo lahkomiselni; marsičesa jih je treba šele učiti. Ko imajo kaj denarja, ga radi zapijejo. Naše sestre so takoj začele s prevzgojo pri otro-kih, posebno zaradi pijače; vpliv se že pozna tudi med starši: manj pijejo, prihranjeni denar pa nosijo k sestram v hranilnico. Sestre uče žene negovati otroke, vzdrževati red in snago po hišah. K nedeljski maši ho-
dijo tudi od zelo daleč; med mašo vse prepeva, mlado in staro. Ker misijonar ne obvlada dobro jezika, je ena. naših sester dolgo poučevala tudi najvplivnejše poglavarje in le-ti sedaj vsako nedeljo pri mašah ljudem „pri-digujejo" krščanski nauk. Kako blagodejno vpliva tu krščanstvo, je posebno meni opazno, ko vidim veliko razliko od mojega prvega prihoda semkaj, ko sem pred desetimi leti prišla pripravit vse potrebno za prihod naših sester. Zdaj tu delam svoje letne duhovne vaje in tudi malo počivam, da bom spet lažje delala v bolnišnici, ko pridem čez teden dni nazaj.
Tu nimamo vsakdanje maše, ker je šel misijonar domov v ZD za tri mesece na počitnice. Ob nedeljah bo gotovo prišel maševat škof z ravnine in bo posvetil tudi hostije, ki jih potem zjutraj prejmemo. Na žalost je že več misijonarjev zapustilo gore in ljudi tukaj, nadomestila pa ni. Naši štirje možje so se odločili, da bodo šli tudi v vasi, kjer ni misijonarjev in bodo tudi tam ljudi učili krščanski nauk. Zadnjič je konec tedna močno deževalo in je tisti, ki je bil določen za pridigo v soboto po vaseh, ostal doma. A ko je vodja te apostolske skupine to zvedel, ga je spodbudil, naj gre vendar učit in je res šel; videla sem ga, ko se je vračal ves premočen in truden, a vesel. Pota v teh hribih so zlasti ob dežju nevarna in težavna.
Naše sestre so trdno odločene, da na vsak način ostanejo med hribovci, čeprav je težko; a je lepo delo za širjenje božjega kraljestva med njimi."
HONGKONG
Od tu se nam je najprej oglasila v pismih julija in septembra letos poslavljajoča se misijonarka s. ERNESTA KOSOVEL. Takole poroča:
Birmanci Pavlinove šole; v ozadju škof in ob njem naš Stanko Pavlin.
„Prejšnji teden so z letalom pripeljali iz Vietnama k nam spet nekako 150 beguncev; a so jih oblasti zavrnile; morali so nazaj, ker še za tiste, ki so že tu, ni ne stanovanja ne hrane...
Poslavljam se od Hongkonga in se še enkrat zahvaljujem za vso pomoč, ki ste mi jo v teh štirinajstih letih tu naklanjali. Bog naj tisočero povrne vsem, ki so sodelovali pri tem! Jutri, 8. septembra, odpotujem. Naj-prej pojdem v Italijo in v Slovenijo, potem pa na novo misijonsko mesto-v Afriko. Priporočam se vsem, da se •ne spomnite v molitvi!“
Njenemu pismu je pripisal tudi v Hongkongu delujoči misijonar salezijanski ravnatelj STANKO PAVLIN sledeče:
„Vidite, sestra Ernesta gre na novi misijon v Afriko. Zato sem jo pri-
šel obiskat v bolnišnico, kjer je delala toliko let. Tako bom spet sam od Slovencev tukaj. G. Majcen je že več let v Vietnamu; g. Geder je šel po plačilo v nebesa; sestra Kosovelova pa gre v Afriko, ker se ji menda v Hongkongu ne zdi dovolj vroče...“
Misijonarkina sestra Dora Kosovel, peverjenica Katoliških misijonov pri Marijini družbi na via Risorta v Trstu, nam je sporočila, da se je njena sestra tudi od domovine že poslovila in odpotovala v Tanzanijo. Sestri Kosovelovi želimo obilo božjega blagoslova v novem delokrogu.
VIETNAM
Od avgusta letos imamo od ANDREJA MAJCNA SDB dve pismi, iz katerih povzemamo sledeče, kar zanima vse bralce:
„Za marsikaj se vam moram zahvaliti: za Zbornik Svobodne Slovenije 1971-72, v katerem tako ljubeznivo pišete o meni, ubogem misijonarju, za lepo duhovno knjižice Pot z 999 globokimi mislimi; za Vaše drago pismo z voščili za mojo 70-letnico septembra, pa še za lep ček za moj duhovniški naraščaj, da pomagam poklicem iz teh dobrih katoliških družin, ki so izmučene od gospodarske krize in vojne stiske, ki se ne konča.
Moji novinci m.i nameravajo za 70-letnico pripraviti malo družinsko slavje, da se bom mogel tako s svojimi duhovnimi sinovi zahvaliti za nadvse velik dar svetega krsta in za redovniški poklic, saj sem pred 50 leti prejel prvič sveto obleko- (in talar še danes nosim), ko sem vstopil v salezijanski noviciat leta 1924. Seveda se bom še posebej zahvalil za misijonski
poklic, ki mi je še vedno drag in ljub. Za vse to se moram res zahvaliti v prvi vrsti Bogu, pa tudi vsem prijateljem — med katerimi ste pač Vi prvi — in pa salezijanski družbi.
Don Boško je dejal, da je s 68 leti pravzaprav konec življenja, zato se bom Bogu še posebno zahvalil že vnaprej za vsako leto-, ki mi ga bo še dodal, in obljubil mu bom, da ga bom čim bolje porabil za duše in Cerkev.
Kako sem hvaležen Bogu, da mi je posebno od leta 1960 naprej zaupal vzgojo duhovniškega naraščaja, bodisi kot magistru novincev, kot ravnatelju, vzgojitelju aspirantov in mladih redovnikov. Pred dnevi sem soma-ševal s škofijskimi novemašnikom, ki je bil najprej moj dober novinec. Sredi meseca bom pa sprejel večne obljube mojih osmih novincev in jim dal talar. Prišli bodo sorodniki, ki viso-
S. Kalista Langerholz (na levi) z domačinskim poglavarjem, ki je katehisl svojih ljudi.
Misijonar Majcen SDB z glavnim predstojnikom Družbe sv. Janeza Krstnika.
ko cenijo duhovniški poklic in cerkveno obleko. Taki obredi me kar poži-ve. Seveda bo tudi zame prišel čas, ko bom s starčkom Simeonom zapel: Nune dimittis... Zdaj odpuščaš svojega služabnika, Gospod... In bom mimo odšel, saj bom pustil četo teh, ki bodo lahko stopili na moje mesto.
Danes sem prejel pismo ravnatelja deške kaznilnice, kamor hodijo moji aspirantje ob nedeljah z nekaterimi sobrati-duhovniki na delo med mladino. Pravi, da bi v četrtek rad napravil izlet z 200 kaznjenci v naš zavod, da bi skupaj igrali žogo in se pozabavali v bratskem ozračju z našimi aspiranti. Zelo sem vesel tega obiska, ker vem, da bodo naši fantje storili vse, da jih lepo sprejmejo, saj tako potrebujejo bratske topline, ki jim jo sedanja naša družba v strašnih vojnih razmerah ni nudila.“
V naslednjem pismu misijonar jubilant pošilja fotografijo, o kateri pravi, da nas bo morda zanimala. Sliko
tu objavljamo. Misijonarjeva razlaga je pa tale:
„Svoj čas so tudi Katoliški misijoni pisali o belgijskem misijonarju, ki se je naturaliziral v Kitajca, o. Lebbeju, ki je ustanovil kitajsko redovno družbo. Jaz sem ga osebno' spoznal v Kunmingu, tam okrog leta 1947-48, ko je prišel obiskat svoje sobrate, ki so delovali med izobraženimi kitajskimi sloji. Po končani vojni so se tudi ti umaknili na Formozo, kjer je po smrti ustanovitelja patra Lebbeja družba zelo pešala. A zdaj se hoče obnoviti. Vrhovni predstojnik, ki ga vidite na sliki, je ustanovil malo semenišče za vietnamske kandidate in imajo že svojo postojanko kakih 6 km od tu na poti v Saigon. Jaz sem jim preskrbel nekaj kandidatov in ti so prišli danes s predstojnikom k meni na obisk; vesel sem bil, ko sem jih našel kar zadovoljne v tej kitajski redovni družbi sv. Janeza Krstnika.“
DAROVI ZA MISIJONE
Argentina - v pesih: Družina Cukjati, Tablada, 100; Pavel Božnar, Men-doza, 250; rojaki v Mendozi ob Misijonski nedelji. 601; N. N., Mendoza, 10; Franci Markež, Olivos, 200; N. N., Villa Ballester, 100; t Antonija Koritnik, v oporoki, 5.000; Darinka Avanzo, Slovenska vas, 20.
Venezuela - v bolivarjih, po Bartol Cirilu: Šega Ivan, 100; Majer Aleksander, 100; Ilija Anton, 100; Ilija Lovrenc, 100; Jakoš Anton, 50; Hojnik Ivan, 45; Bartol Ciril, 42; Boštjančič Anton, 25; Majster Konrad, 10; Silla Slavko, 10 in Willivald Franc, 10.
Avstralija: Franc Vrabec, 50 funtov.
Italija: Po Marijini družbi na Via Risorta 3 v Trstu - v lirah. Zbirka na Misijonsko nedeljo za slov. misijonarje pri Marijini družbi, 350.000; nabirka pri sv. Ani, cerkev Žalostne Matere božje, 16.000; Josipina Janežič, 10.000; Šabec Francka, 5.000; Fanika Tranič, 10.000; Baldassi Fani, 5.000; N. N., 12.000; N. N., 30.000; N. N., 5.000; N. N., 3.500; Jerič Marija (za Afriko), 3.000; N. N. (za gobave brate), 10.000.
Francija: N. N., Tucquegnieux, 100 frankov.
ZA MISIJONE
Nabirka pri službi božji v Carapachaju na Misijonsko nedeljo: 700 pesov (Argentina).
ZA POSAMEZNE MISIJONARJE
Za Franca Buha na Madagaskarju: Franc Pečar, Slov. vas v Argentini, 20 pesov; rojaki iz iste Slovenske vasi, ob tkzv. Buhovem asadu, 2.150 pesov; za malgaške misijonarje, ki delajo med gobavci: N. N., 4.000 Lir; za misijone na Madagaskarju, v spomin f Seljak Viktorije, N. N., Trst, 30.000 Lir.
Za o. Jožeta Cukale v Indiji: Dr. Vlado Pezdirc, Buenos Aires, 10 dolarjev; za Bangladeš N. N., Trst, 10.000 Lir.
Za s. Ernesto Kosovel, zdaj v Afriki: Cigoj Marija, 10.000 Lir, Šinigoj Antonija, 5.000 Lir, N. N., 2.000 Lir; vse potom Marijine družbe na Via Risorta 3 v Trstu.
TISKOVNI SKLAD
Družina Stanovnik, Slovenska vas, 15 pesov.
VSEM DOBROTNIKOM NAJ BOG STOTERO POVRNE!
Rojaki! Spomnite se slovenskih misijonarjev ob jubilejih in drugih prilikah, ko se zahvaljujete Bogu za prejete dobrote!
NAROČNIKOM V ARGENTINI
sporočamo, da bo za leto 1975 naročnina 50 pesov zaradi razvrednotenja valute. Lepo |	'	azumevanje.
“KATOLIŠKI MISIJONI” so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih druib, slovenskih misijonarjev, “Slovenske misijonske zveze”. Izdaja ga "Baragovo misijonišče”. Urejuje Franc Sodja C.M., soureja in upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: Loubet 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editorial Baraga S.R.L.", Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenjem.
NAROČNINA ZA LETO 1973: V Argentini in sosednjih deželah: navadna 40.00 pesov, podporna 80,00, dosmrtna 500,00. V ZD in Kanadi: 4 (8, 60) dolarjev; v Italiji: 2000 (4000, 30.000) Lir; v Avstriji 80 (150, 1.200) šilingov; v Franciji 16 (30, 250) NF, v Angliji 1 y2 (3, 20) funtov; v Avstraliji 4 (8, 60) dolarjev.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Baragovo misijonišče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires.
— Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires.
ZDA.: Rev. Charles A. Wolbang CM, St. Joseph's College, P.O. Box 351, Princeton, New Jersey, 08540. — Mr. Rudi Knez, 679 E. 157 th St., Cleveland, Ohio 44110. — Mr s. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. —Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, CHICAGO,, III. 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: 61 1 Manning Ave, Toronto 4, Ont. Za Ontario (razen Port Arthurja) in za Quebec: Rev. Jože Časi CM, istotam. Za Montreal in okolico: Rev. Ivan Jan CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P. Q. Za Port Arthur (Ontario) in za vso ostalo srednjo in zapadno Kanado.- Rev. Jože Mejač CM, 95 Mac-donald Ave, Winnipeg 2, Man.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario 7, Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3 Francija: s. Cecilija Prebil, Rue du Bac 140, Paris VI.
Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt.
Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford.
Avstralija: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEV/, Vic. 3101.
PRED PRAZNIKOM RAZGLAŠENJA GOSPODOVEGA VELIKI PRAZNIK SLOVENSKIH RAZGLAŠEVALCEV, NAŠIH MISIJONARJEV IN MISIJONARK:
24. MISIJONSKA VELETOMBOLA 5. JANUARJA
BO POMAGALA 85 SLOVENSKIM MISIJONARJEM RAZGLAŠALI KRISTUSA PO VSEM SVETU!
S SODELOVANJEM PRI TOMBOLI SODELUJEMO PRI OZNANJEVANJU KRISTUSA!
ROJAKI! SRČNO VABLJENI PRAV VSI!
Ta slika naj spomni naročnike v Argentini, da bo kmalu spet misijonska veletombola za vse slovenske misijonarje.
Registro de Prop. Int. No. 1 150563
Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467 Buenos Aires
FRANQUEO PAGADO Concesiön N9 3143
TARIFA REDUCIDA Concesiön N9 5612