V.b.b.
Cena 55
kulturno - politično glasilo
in domačih do g o d ko v
2. leto
V Celovcu, dne 12. julija 1950
Številka 28
Beljak je po velikosti na Koroškem drugo mesto, po svoji gospodarski važnosti pa brez dvoma pred Celovcem prednjači.
Lega mesta je v gospodarskem in prometnem ožini izredno ugodna. Saj lezi mes+o ob Dravi in je v železniškem proijtetu središče, ki izžareva v Italijo ili Jugoslavijo in ima z vsemi deli Koroške in Avstrije neposredne zveze. Beljak je križišče črt iz severa proti jugu in iz. vzhoda proti zapadu. Prva linija povezuje Avstrijo in Italijo neposredno, posredno pa vso srednjo Evropo s Trstom oziroma obratno. Enako veže tudi linija preko Beljaka Balkan z Nemčijo. Švico in ostalim zapadom Evrope. Podobne važnosti so tudi ceste, ki vodijo preko Beljaka.
Načrti: v Beljaku zgraditi velika blagovna skladišča in osredotočiti blagovni promet z inozemstvom na tej točki, imajo stvarno podlago. Bližina državnih mej važnost lege mesta še podčrtava, ker je blagovni promet z inozemstvom podvržen gotovim predpisom kar velja tudi glede prometa z blagom, ki sicer ni namenjena Avstriji, pač pa gre preko avstrijskega ozemlja, kakor n. pr. na Češko in Madžarsko ter obratno. Dobave UNRE in Marshallove pomoči so že nekako nakazale potrebe v tem pogledu.
Za inozemskega trgovca, ki kupuje v Avstriji, naj bi Beljak postal neke vrste sejem, kjer vidi in najde vse, s čimer razpolaga avstrijsko gospodarstvo. Podob no bi tam lahko tudi inozemski prodajalci našli svoje odjemalce.
Razumljivo je, da je treba takim gospodarskim načrtom ustvariti potrebnega vzdušja, tako doma, kakor tudi pri neposrednih sosedih. Bistven korak na tej poti bo velika razstava od 22. do 30. julija 1950 v Beljaku. Trgovina, obrt, industrija in kmetijstvo bodo na tej razstavi pokazali svoje izdelke in pridelke tako iz Koroške kakor iz vse Slovenije ter iz Gorice in Trsta. V teh dneh bo Beljak nekako zrcalo neposrednega tržaškega zaledja.
Ko v drugih debh sveta že zopet rožlja orožje, se v Beljaku brezdvomno pripravlja podlaga novemu sosedstvu treh držav in treh narodov, ki bodo preko gospodarskih nujnosti našli tudi odnosov na kulturnem in političnem polju.
Da se ravni Slovenci upravičeno veselimo vseh poskusov po zdravem sodelovanju. je razumljivo; saj smo ravno mi razdeljeni na tri države, ki se bodo ob razstavi znašle v Beljaku. Na drugi strani pa je obrt v Sloveniji bila na taki višini, da se lahko pokaže povsod. Uverjeni smo, da bo ta prvi poizkus na taj gospodarski razstavi ustvaril temelj tesnemu gospodarskemu sodelovanju. Vsi trije narodi, ki se bodo srečali na beljaški razstavi imajo drug drugemu na gospodarskem polju mnogo nuditi.
Ameriški Marshallov načrt sloni v glavnem na misli, da se bližajo narodna gospodarstva preko državnih meja in se tudi medsebojno izpopolnjujej'o in krepijo. V tem oziru bo beljaški poizkus nedvomno tudi kazal odkritost in resnost posameznih držav in narodov, v kolikor stremijo za gospodarskim sodelovanjem.
Gospodarske težkoče, katere ima vsaka država, pa bodo gonilna sila v tej smeri.
Ne dvomimo, da bo medsebojno spoznanje gospodarskega znanja in gospodarske zmogljivosti tudi bistveno doprineslo k medsebojnemu spoštovanju vseh treh prizadetih narodov in tako ublažilo marsikatero nasprotstvo.
(Glej zemljevid v prejšnji številki „Našega tednika“)
Iz glavnega stana vrhovnega poveljnika čet Združenih narodov na Koreji poročajo:
Komunistični sunek -v območju mest Chonan in Chochiwan je sicer malo popustil, vendar pa je ravno v tem delu pričakovati še nadaljnih močnih ofenzivnih poizkusov komunističnih čet. — Na glavnem odseku bojišča, ob cesti, ki vodi iz Soeula proti Taejonu, prodira močna severnokorejska divizija, ki je oddaljena še nekaj nad 20 kilometrov od mesta Taejon. ki je začasno sedež južnokorejske vlade. V bližini mesta Chinchon, ki je okrog 25 kilometrov vzhodno od Chanona, napada druga severnokorejska divizija in severozahodno cd mesta Umbong pridobiva na ozemlju 15. severnokorejska divizija.
Ravno tako poizkušajo severnokorejske čete priti za hrbet tudi južnokorej-skim četam, ki se bojujejo na vzhodnem obrežju korejskega polotoka. Na tem odseku bojišča je gotovo namen komunističnih čet prodirati proti mestu Taegu, ki leži 110 kilometrov severno od južnokorejskega pristanišča Pusan. To pristanišče je glavno pomorsko opo-
rišče čet Združenih narodov na Koreji.
V ponedeljek je prvič poseglo v boj proti prodirajočim komunističnim četam ameriško težko topništvo, ki je uničilo preko 50 komunističnih oklepnikov, vsaj toliko, oklopnikov pa je uničilo isti dan tudi letalstvo.
Doslej so imela svoje oporišče letala Združenih narodov na Japonskem in so se morala po izvršenih nalogah spet tja vračati. Sedaj pa imajo letala svoja oporišča že na sami Koreji.
Zastopnik ameriškega vojnega ministrstva je te dni v Washingtonu izjavil, da ne smemo presojati dogodkov na Koreji s prevelikim optimizmom in da se bodo morale mogoče čete Združenih narodov na Koreji še nekaj časa umikati komunističnim četam. V ameriškem vojnem ministrstvu so tudi v ponedeljek izjavili, da bodo morali čim. prej vpoklicati 20.000 rezervistov.
V. Tokio so odpotovali iz Washingto-na šefi generalnega štaba, Združenih držav, da se bodo tam posvetovali z vr-hovnim poveljstvom čet Združenih narodov o položaju na Koreji.
V ponedeljek so se sestali zastopniki zunanjih ministrov za sklepanje avstrijske državne pogodbe v Londonu na svoji 256. seji. Na tej seji je najprej prebral zastopnik Sovjetske zveze, poslanik Zarubin, sovjetsko noto vladam zapad-nih sil glede Trsta z dne 8. julija in je izjavil, da zapadne sile v svojem odgovoru z dne 16. junija na sovjetsko noto glede Trsta z dne 20. aprila niso mogle ovreči sovjetskih trditev, ampak so jih mirno obšle. — Nadalje je izjavil poslanik Zarubin, da ni nikakega jamstva, da ne bodo zapadne sile ravno tako prekršile določila avstrijske državne pogodbe. kakor kršijo določila italijanske mirovne pogodbe glede Trsta. Končno je sovjetski zastopnik še predlagal, da
In Trst
ponovno razpravljajo o onem članku osnutka avstrijske državne pogodbe, ki govori o demilitarizaciji Avstrije.
Zastopniki zapadnih sil niso bili pripravljeni ponovno razpravljati o onih členih avstrijske državne pogodbe, ki so jih že preje sporazumno sprejeli. Po-udarjali so, da ni prav nikake zveze med avstrijsko državno pogodbo in tržaškim vprašanjem.
Ko je nato sovjetski zastopnik vsako rapravo v smislu predloga zastopnikov zapadnih sil odklonil, so zapadrii zastopniki predlagali odgoditev sej do 7. septembra. Sovjetski zastopnik je dejal, da mora tudi za pristanek na ta predlog dobiti najpreje odobritev svoje vlade.
e v severni Nemčiii
Potres v Kolumbiji
Že v zadnji številki smo poročali, o potresnih sunkih v južno-ameriški državi Kolumbiji. — Ta potres je bil dne 3. julija. V nedeljo.^ dne 9. julija pa je ponovni, še močnejši, potres v pokrajini Santander ob severni meji popolnoma porušil tri večje kraje in močno poškodoval 8 krajev. Število mrtvih zaradi potresa dosega 200, več sto o,seb pa je ranjenih. Potresu se sledili močni nia-livi. Najbolj prizadeto je mesto San Jose de Cucuta, ki je bilo že pred 65 leti po potresu popolnoma porušeno. Zaradi potresa so bile prekinjene vse prometne in telefonske zveze s potresnim ozemljem in vlada oskrbuje te kra-je z živili in zdravili po letalih.
O manjših potresnih sunkih poročajo tudi iz južno-ameriške republike Chile.	________ k
Posvetovanje ameriških diplomatov
Zunanje ministrstvo Združenih držav je sklicalo za ponedeljek dne 24. julija v Frankfurt ob Meni v Nemčiji konferenco vseh veleposlanikov in poslanikov Združenih držav pri vladah držav zapadne Evrope. Na dnevnem redu te konference je razprava o političnem položaju v zapadni Evropi. — Kakor poročajo se bosta te konference udele-žila tudi veleposlanik Združenih držav pri sovjetski vladi v Moskvi in pa za-stopnik Združenih držav pri svetu držav severno-atlantske zveze.
Zavežniške čete v Trstu
Iz Wasiiingtona sporoča poročevalna služba „Reuter“, da so uradniki ameriškega zunanjega ministrstva neuradno izjavili, da bo Amerika zavrnila najrio-vejšo sovjetsko zahtevo, naj se ameriš-ke in britanske čete umaknejo iz Svobodnega tržaškega ozemlja.
Zunanji minister Združenih držav, Dean Acheson, je že pred nekaj meseci zavrnil podoben predlog, ki je prišel iz Moskve.
Sovjeti proti Varnostnemu svetu
Moskovski radio je ostro napadel glavnega tajnika Organizacije združenih narodov, Trygve Lie-a, ker je dovolil Amerikancem — kakor pravi radio —, da so iz Organizacije združenih narodov napravili privesek zunanjega ministrstva Združenih držav. Vse to je dovolil Trygve Lie — kakor pravi radio iz Moskve —, da bi Združene države podpirale njegovo ponovno izvolitev za glavnega tajnika Organizacije združenih narodov.
Preteklo nedeljo so bile volitve v deželni zbor nemške zvezne države Schleswig-Holstein. — Doslej so imeli v deželnem zboru veliko večino socialisti, ki so imeli od 69 poslanskih mandatov 43 poslancev. Pri nedeljskih volitvah je bilo vseh volivnih upravičencev 1.7 milijona. Od teh volivcev so dobili socialni demokrati 27.5%, „Zveza brezdomcev“ ali begunska stranka 23.4% in krščan. ski demokrati 19.7%. Komunisti, ki so imeli pri prejšnjih volitvah še 4.3% volivcev za seboj, so mogli pri nedeljskih volitvah dobiti še samo 2.2% glasov.
V novem deželnem zboru bodo imeli socialni demokrati 18 poslancev, begunska stranka 16, krščanski demokrati 16, svobodna nemška stranka 8, nemška stranka 7 in stranka danske manjšine 4 poslance. Komunistična stranka v novem deželnem zboru ni več zastopana.
Značilno pri teh volitvah je. da so izgubili socialni demokrati veliko število poslancev, vendar so še vedno najmočnejša stranka. Druga značilnost teh volitev je, da je dobila zelo veliko število glasov begunska stranka, za katero
so glasovali skoraj vsi begunci. Dežela Schleswig-Holstein je nemška dežela, v katero je prišlo največ beguncev iz izpraznjenih vzhodnih pokrajin in je skoraj lA prebivalstva v Schleswigu beguncev iz teh pokrajin. Tretja značil-nost volitev pa je. da so izgubih komunisti polovico svojih volivcev.
Sovjetska vlada je obvestila Varnostni svet Organizacije združenih narodov, da ne more priznati sklepa Varnostnega sveta z dne 7. julija o imenovanju vrhovnega poveljnika čet Združenih narodov, ker je ta sklep zaradi nenavzočno-sti zastopnika Sovjetske zveze in komunistične Kitajske protizakonit.
Ob jugoslovanikih mejah
Iz Soluna prihajajo poročila o ne-' običajnem premikanju čet na jugoslo-vansko-bolgarski meji. Ta poročila vedo povedati, da se zbirajo v trikotu Sv. Vrač—Küstendil—Breznik močne bolgarske čete, katerim poveljuje sovjetski general Vladimirov. — Bolgarsko civilno prebivalstvo je moralo te kraje zapustiti. Na drugi strani pa so Jugoslovani ojačili svoje čete na tem mejnem odseku in tudi na jugoslovanski strani je moralo civilno prebivalstvo izprazniti nekaj vasi.
Poročila iz Rumunije in Madžarske pa vedo povedati, da je na rumunsko. jugoslovanski in na madžarsko-jugoslo* vanski meji zbranih šest sovjetskih divizij. ki so opremljene z večjim števn lom oklepnikov. Po teh poročilih zbirajo te čete Sovjeti zato, da bi dali pogum in pobudo za delovanje sovjetskim prijateljem v Jugoslaviji. Ti pristaši kom-informa naj bi pripravili vstajo proti Titu, nakar naj bi sovjetske čete ali pa s sovjetskim orožjem opremljene bolgarske in madžarske, čete dobile povelje, naj napravijo v Jugoslaviji red,
Politični teden
Vojna na Koreji zavzema vedno večji obseg. Tega ni mogoče zanikati, pa čeprav so visoki sovjetski diplomati bili gostje ameriškega poslaništva v Moskvi ob priliki ameriškega praznika svobode ter so si medsebojno napijali. In prav na podlagi teh dveh dejstev si je mogoče predstaviti vso nepreglednost in zamotanost vehkega konflikta dveh svetov. Pri vsem tem si tisti tretji, med katerimi je velika večina narodov, ne žele ne zmag ne porazov, temveč miru.
Zadnji dogodki v Koreji so pokazali, na kako tenki niti visi svetovni mir. Zelo mnogi, ki so komaj podpisali neke mirovne resolucije in ko se črnilo njihovega podpisa ni niti dobro posušilo, pa so priča, da mir ne zavisi od lepih besed, temveč od resne volje in dejanj. Dejanja pa so bila prav nasprotna.
Severna ljudsko-demokratična Koreja je napadla južno Korejo, potem ko so se ameriške zasedbene sile umaknile. Četudi izzivanj od prve in druge strani na umetno postavljeni meji 38. vzporednika ni manjkalo, bo vendar tisti, ki res želi mir, obmejne nevšečnosti omejil ter jih izgladil, ne pa poslal najmodernejše oborožene divizije stotine kilometrov na široko v sosednjo deželo. In te divizije je bilo treba pripraviti za napad. Istočasno pa poročajo, da je 47 milijonov Rusov dalo podpise za mirovno resolucijo. Ruski narod želi mir, to je jasno. Le nekaj jih je, ki mislijo drugače. Morda pa bodo tudi ti prišli do spozna-nja, da bi v bodoči svetovni vojni bili zmagovalci samo mrliči. Upajmo.
Na Koreji so v teku likvidacije civilnega prebivalstva, enostavno: bratomorna borba, kakršne smo videli pred leti tudi v Evropi.
Iz zgolj vojaškega stahšča gledano, je imel napadalec do sedaj vehke uspehe. Zasedel je že približno polovico južne Koreje z glavnim mestom Soeulom ter zbira sile za odločilni spopad, ki mu bo prinesel zmago ali pa umik. Ta spopad pa ne bo med Korejci samimi, temveč med ruskim in ameriškim vojnim orožjem. Korejcem samim bi gotovo ne prišlo na misel medsebojno se pobijati, saj se v zgodovini še nikdar niso. Ruski in ameriški tanki bodo imeli poslednjo besedo, da ne govorimo o letečih trd-njavah, Stalinovih orgijah in letalonosilkah.
Nepregledne fronte hladne vojne so se na nekem mestu vžgale. To je bilo tisto področje, kjer je eden od obeh na-sprotnikov bil slabši. To so bili Ameri-kanci. Toda trenutna slabost še zdaleka ni resnična slabost. Moralna zmaga je predhodnica tudi vojaške zmage. In če danes vihra na strani napadancev
sinje(=modro)-bela zastava Organizacije združenih narodov,
ni mogoče več dvomiti, v katerem taboru je večina narodov in človeštva. Zmagovalec nad Japonsko in danes ma-lodane po Japoncih oboževani ameriški general Mac Arthur je poveljnik vojaških sil, ki se bore proti Ijudsko-demo-kratični armadi Sev. Koreje. Kar ^ je Amerika do sedaj storila, je približno toliko kot migljaj s prstom. Odločnost pa, ki jo je pokazala, je začudila ves svet.
Spet mednarodne komunistične prostovoljske brigade?
Zadnje vesti so kaj malo razveseljive. Na obeh straneh kopičijo vojaški material in novi, močnejši oddelki stopajo na fronto. Medtem ko se ves svet boji, da se korejska vojna ne bi razširila na druga področja, javlja neki berlinski časopis, da nameravajo države vzhod-nega bloka organizirati brigade prostovoljcev za pomoč severni Korejk Organizacijo naj bi prevzel neki „Komite borcev za mir" in sicer neuradno. Vlade omenjenih držav ne bi bile neposredno udeležene.
Ali bo iz Koreje nastala druga, mor-da še strašnejša izdaja španske državljanske vojne?
Nova orožja se pojavljajo na bojišču. Amerikanci so uvedli za borbo proti tankom izredno učinkovito „tankovsko pest“ in uničili nad sto oklepnikov. Druga, najmodernejša oborožena ame-
riška elitna divizija je stopila na bojišče. Amerika se ne šali.
Če odvrnemo pogled od korejskega bojišča na evropski zapad, se nam tudi tam hladna vojna pokaže, v vsej neizprosnosti. „Angleško-francoski odbor za proučevanje evropskih vprašanj" je dal izjavo, v kateri priporoča, da je treba pripraviti vse za bliskovito ofenzivo proti morebitnemu napadalcu. Treba bi bilo pripraviti do tisoč atomskih bomb in pa napad z bakterijami.
Vse to gotovo ni prijetno za naša ušesa. Sicer imajo te zahteve zgolj namen zajamčiti svetovni mir in prestrašiti domnevnega napadalca. Upajmo, da bodo ta cilj tudi dosegle.
Ozrimo se še na kratko po drugih važnejših dogodkih.
Francoska vladna kriza še ni rešena
Ko se je Henry Queuille-u posrečilo po velikih težavah sestaviti vlado, je ta že na svojem prvem nastopu v skupščini doživela poraz. Morala je odstopiti. Obstojala je verjetnost, da bo francoska vladna koalicija močno desničarska, vendar se je pokazalo, da je vpliv socialistov premočan. Na drugi strani pa se je njih dosedanje odklonilno stališče do udeležbe v vladi spremenilo in tako utegne najnovejši poverjenik za sestavo vlade, Pievens, vendarle uspeti. Nova vlada bi potem sestojala iz socialis-tov, krščanske MRP stranke ter radi-
Buenos Aires, 22. maja 1950.
Na mnogo pisma, ki jih dobivam iz Koroške, in še posebej iz Železne Kaple, ne morem posamezno odgovarjati. Zato bi prosil, če bi mogli objaviti v listu „Naš tednik — Kronika“ moj priloženi dopis. — Za uslugo Vam bom prav hvaležen, pa tudi čitalci bodo zadovoljni. Vaš list, ki mi ga je naročil moj prijatelj Franc Eržen iz Železne Kaple, vedno z veseljem prebiram in ga komaj pričakujem. Vendar se več številk izgubi, kar pa ni nič čudnega, saj se izgu-bijo celo pisma po zračni pošti. — Če bi hoteli, bom poslal še kak dopis iz Argentine z opisom dežele in življenja v njej.
*
Kmalu bo že dve leti, kar sva se z ženo poslovila od Železne Kaple. Ker je bil najin odhod takrat tako hiter, se od mnogih prijateljev in znancev še posloviti nisem imel časa. Kdor koli pa nama je takrat stisnil desnico v slovo, je tudi dodal: „Pa še pišite nam kaj in na nas ne pozabite." Ker pa vsakemu posebej ne morem pisati, sem se spomnil urednika lista „Naš tednik — Kronika“ in sem ga naprosil, naj bi odstopil nekaj prostora v listu, da morem številnim znancem na Koroškem sporočiti prisrčne in iskrene pozdrave. Prav vse v Kapli pozdravljam, pa ne samo v Kapli, tudi vse znance v Kortah, tja do Plesnikarjevih in Grubelnikovih in po drugi strani po dolini Bele pozdravljam. Še na Remšenik gredo moji pozdravi prav do Posada in v Lepeno do Bajdlo-vih, Kebrovih in Mlačnika in do večnega stražarja Sv. Lenarta.
Zdravi smo in — hvala Bogu — dobro nam gre tu v daljni Argentini. Po-vem naj pa tudi svojim prijateljem, da nisva z ženo nič več sama, imava male-ga nagajivčka Joškota. — Ne smete misliti, da sem pozabil na vas, ker nisem nič pisal. Vsak dan se pogovorjava z ženo o vaših krajih in vzbujava spomine na vse tiste kraje, kjer sva živela. Pregledujeva pri tem slike krajev in te slike katerih sem vzel precej s seboj, bom shranil, da jih bom pozneje pokazal Joškotu, ko doraste. Pri tem pa mu bom pripovedoval o lepih koroš-kih krajih in o dobrih ljudeh, med katerimi sem v hudih in težkih dneh našel prijatelje in med katerimi sem tako preživel nad dve leti svojega življenja.
Pripovedoval bom našemu malemu o lepih vaseh in belih cestah, o zelenih, z
kalov. To bi bila sredinska vlada, ki bi razpolagala z dovoljno večino v parlamentu.
Bo maršal Petain pomiloščen?
Okrog sivolasega starčka, ki je že z eno nogo v grobu, se v Franciji vodijo ostre juridične in pohtične debate. Na dosmrtno ječo so ga bili obsodili po končani vojni, ker da je sodeloval z Nemci. Del francoskega izobraženstva pa Petaina z vso vnemo zagovarja in zahteva njegovo izpustitev.
Visoke politične in vojaške osebnosti se zavzemajo za ponovitev sodnega procesa proti njemu. Javile so se priče, ki dokazujejo, da je njegovo ravnanje bilo taktično pravilno, da je pač izbral „manjše zlo", da je preprečil večjega.
Če še pomislimo na smer sedanje francoske uradne pohtike, ki se zavzema za zbližanje z Nemčijo, potem je skoraj podoba, da Petainova tragedija ne bo več dolgo vznemirjala francoske javnosti.
V Belgiji
Vse belgijsko časopisje je polno člankov za in proti vrnitvi kralja Leopolda. Krščansko-socialna vlada, ki razpolaga v obeh skupščinah z majhno večino, se je pretekli četrtek predstavila poslan-cem in senatorjem s predlogom, ki predvideva ukinitev zakona o pregnanstvu kralja Leopolda. Prišlo je do ostrih prerekanj in tudi dejanskih spopadov.
rododendronom ali ravšem okrašenih planinah, o belih duhtečih šmarnicah ob robu gozdov, o bistrih potokih, o belih, po hribčkih postavljenih cerkvicah, pripovedoval bom tudi o gradovih, o kmetijah in še o revnih bajtah, v katerih živijo dobri ljudje. Pripovedoval bom o kapelskih pevcih in o pevkah, ki so nam tako lepo peli, ko sva stopila pred oltar vašega farnega patrona sv. Miha-ela, in še nazadnje, ko sva se podala na dolgo pot preko oceanov v daljno Ameriko. ,
Amerika. To je svet zase, ki vam ga ne morem tako hitro popisati. Naravnih krasot, ki jih ima Koroška tako vse polno zbranih na mali površini, tu ni tako blizu mesta. Tu je vse tako ogromno veliko in razseženo, kakor je velika in razsežna pač tudi Amerika sama. Če bi se vozil po Argentini z vašim „fikijem“ od juga na sever, bi se postaral za nekaj let, predno bi te razdalje prevozil. Kakor je ta dežela velika, je tudi lepa. še bolj pa bogata. Vse, kar srce poželi, se tukaj dobi. Vse to si lah-ko tudi vsak privošči, ki je količkaj sposoben in se dela ne boji.
Tudi če v Argentini potuješ kar naprej, te neboden policaj ali orožnik ne vpraša za potno dovoljenje ali kakšen „permit". Če bi mi šel gledat v torbo, kaj nesem s seboj, bi pomenilo to veliko razžaljenje časti in bi ga mogel zato tožiti. Tu je torej svoboda brez primere.
Povem naj še. da nas od časa do časa razveseli kaka številka vašega koroškega slovenskega tednika, ne smete pa misliti, da nam tukaj našega slovenskega čtiva manjka.
Še več vam bom drugič napisal o Argentini in o življenju v tej deželi in upam, da bo uredništvo vašega lista take dopise vsaj deloma objavilo. Za da-nes pa le toliko, da sva se vam oglasila, da veste, da se živiva, da sva srečna in zadovoljna in da se še vedno spominjava na vas vse, katerim se zahvaljujem za bratsko sožitje in vse dobrote, ki sva jih bila deležna. Naj _ Bog ^v obilni meri blagoslavlja vse vas. in vašo koroško deželo.
Pozdrave pošiljam tudi v Gonovece pri Pliberku in v Žvabek, kjer pozdravljava prečastitega gospoda župnika pa tudi gospodinjo Lenčko, ki nas je pri zadnjem obisku tako sijajno pogostila.
Ostanite vsi zdravi in srečni. To vam z ženo in sinčkom vsem želi iz daljne Argentine vaš bivši kapelski grajski vrtnar	Jože Stefanie.
iiiuiiiiiiiiiiiuiiiiiiuiiniiiiimiiii!imiiiiiiiiiiiiimuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii!iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiii!iiiimiiu!iiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiii!iiiiiiiiiiii
PISMO IZ ARGENTINE
Angleška vlada in opozicija enotni Voditelji obeh so v angleškem parlamentu dovolj jasno povedah, kako mislijo o korejskem spopadu. Z vsemi silami je treba podpreti Organizacijo združenih narodov in napadalcu pokazati moč. Mnogo pa svetovno časopisje piše o razgovoru, ki ga je bivši zunanji minister Eden (konservativec) imel med vojno s Stalinom. Takrat je Stalin Edenu dejal: „Vem, zakaj se smehljate. Vi mislite sledeče: če vojno dobimo, po-tem ne bom vedel, kdaj je treba z njo prenehati.“ — Eden je to povedal v angleški spodnji zbornici in dodal: „Danes bi rad vedel, ah je prišel čas, ko se Stalin spomni teh svojih besed in morda premišlja, če ni že zadnji čas prene-hati.“
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimniiiiimimiHiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiHiiiiiiiuiiiiii
Glsnova Evrope
Prejšnji teden je nakazal urad Marshallove pomoči za obnovo Evrope spet večje zneske. Zanimive so številke, ki nam povedo, koliko so doslej dobile posamezne države iz tega sklada. Od začetka Marshallove pomoči do začetka junija letos so dobile posamezne države (zneski v dolarjih):
Avstrija Belgija in Danska Francija Nemčija Grčija Islandija Irska Italija Nizozemska Norveška Portugalska Švedska Trst Turčija
Velika Britanija
420.935.000 Luksemburg 479,635.000
199.287.000
1.962.336.000
870.460.000
421.796.000
12.131.000
119.625.000
1.021.370.000
742.945.000
188.512.000
15.973.000
92.060.000
25.723.000
89.392.000
2.487.202.000
Romunke morajo v rudnike
Romunke, 18 do 20 let stare, morajo sedaj delati v romunskih premogovnikih. O tem j,e nedavno poročalo uradno glasilo romunske komunistične stranke „Scanteia“. Ta list piše, da so same žene zaprosile, da jih zaposlijo v premo-govnikih.
List „Le Syndicaliste Exile“, ki ga iz-daje mednarodni center svobodnih sindikalnih organizacij v Parizu, prinaša to novico in omenja zakonodajo, ki jo komunisti prezirajo, čeravno se bahajo, da so zaščitniki delavcev.
Zbornica za trgovino, obrt in industrijo
Pred kratkim so bile volitve v koroško zbornico obrtnega gospodarstva. Ker predstavlja ta zbornica velik del koroškega gospodarstva, je tudi važno, kakšno zastopstvo so poslali koroški gospodarski krogi v to ustanovo. Zbornico sestavlja 72 zborničnih svetnikov, ki so se sestah na prvo sejo preteklo soboto, da izvolijo predsedstvo. Postavljena je bila le ena sama lista, ki je bila s tem soglasno izvoljena.
Za predsednika zbornice je bil izvoljen dipl. ing. Robert Rapatz, za podpredsednika pa sta bila izvoljena direktor Hubert Kern, kot zastopnik koroške industrije in pa direktor Anton Reichel, kot zastopnik koroške trgovine.
Po volitvah je označil nato predsednik dipl. ing. Rapatz najvažnejše naloge koroške zbornice za trgovino, obrt in industrijo. Glavne točke njegovega govora. priobčimo v prihodnji številki.
Po volitvah je v imenu deželnega glavarja, ki je še na bolezenskem dopustu, deželni poslanec Sagaischek pozdravil zbornico gospodarskih obrti in želel novemu predsedstvu zbornice čim več uspeha pri delu.
V	imenu kmetijske zbornice je pozdravil zbornico gospodarskih obrti predsednik in ekonomski svetnik H. Gruber, ki je izrazil željo, naj bi zbornica čim uspešneje vodila koroško gospodarstvo iz zadnjih ostankov vojnega gospodarstva v mirovno gospodarstvo.
V	imenu mestne občine celovške je pozdravil zbornico še župan Schatzmayr, v imenu delavske zveze in delav-ske zbornice pa predsednik Herke, ki je poudarjal važnost skupnega dela med zbornico gospodarskih obrti in pa delavsko zbornico.
IVistra in tiskanine (Drücke)»««široko, samo S 9*30 ph MAX FILAČIH » cawK-KiMBffwiT. 8.-nai-$im« i
JltfLö-ta iL&aeii&kt ttamdtit fL£$Lmi
Bila je nedelja. Doživeli smo praznik, ko smo vsi — tržaški, goriški in koroški Slovenci tako globoko kot malokdaj občutili, da smo veja enega in istega drevesa. Ko so se vrstile pesem za pesmijo, ena toplejša in milejša od druge, takrat so govorila naša srca. Zilja in Soča in Jadransko morje so se sešli na ljubem griču Repentabru ter zapeli pesem o skromni lepoti, mladi ljubezni ter živem zanosu slovenskega naroda.
Ne bi se hotel spuščati v opisovanje celotnega sporeda. Bil je pač tak, kakr-
je razumevanje za kulturne potrebe slovenskega življa. Prireditev na Repentabru je poleg tega dokazala, da posedujejo Slovenci visoko pevsko kulturo. In to je za Slovence velika prednost. Dokazovali bomo tudi v bodoče, kakšni smo in kaj znamo. Tisoči prisotnih so to v svojih srcih sklenili.
*
Komaj dva meseca sta potekla, odkar je odmevala naša pesem po Gorici in Trstu. In že smo se zopet oglasili na povabilo tamošnjih rojakov, da skupaj
0
Vroče je tržaško sonce, slovenske pesmi pa sa še bolj ogrele na tisoče src. — Slika predstavlja dal množic na repen-tabrskem zmagoslavju slovenske narodne pesmi.
Ü
šni so vsi zborovski koncerti na prostem, tisti, ki so tako dobro prirejeni, da delajo čast prireditelju in nastopajo čim. Občutje pa, ki ga je zapustila v nas repentaborska manifestacija slovenskih pesmi, je težko opisati z besedami. Bili smo v deželi Lepe Vide, kjer buči morje Adrijansko. Slišali in povzeli smo poezijo te prelestne dežele, kjer žive in se bore naši Slovenci za svojo zemljo in kri. In mi, njih bratje, sinovi iste ljubeče in trpeče matere, smo jim ponesli to, kar mi imamo. „Mav čez izaro“ smo jim zapeli in tildi oni so zaživeli v našo Koroško, deželo jezer in rek, starih gra dov in bistrih studencev. Brhki hčeri planin — Soči — se je pridružila bistra Zilja,
Da, tudi tam deli je bila slovenska zastava mnogokrat omadeževana in zaničevana. Ko pa so to nedeljo zadonele fanfare in povzdignile slavnostno razpoloženje* in sta se dvigali slovenski zastavi, tedaj nam je bilo kot da zremo skozi megleno tenčico v težko pretek lost, močnejša in veličastnejša pa je bila zavest lepše bodočnosti. Stopili smo pod ti dve zastavi ter zapeli iz srca.
In če smo pozneje v svojem radostnem razpoloženju zapazili morda kako temnejše in neprijazuejše oko, nas tudi to ni zmotilo. Hoteli bi mu samo dopovedati, da ga kljub temu imamo radi in želimo soseda kot dobrega mejaka. Samo razume nas naj in po naši pesmi na j nas sodi.
Prireditev sama je bila veličastna. Krstili smo jo tabor. Tabori so vsem Slovencem v živem spominu. Ko sc je bil pred stoletjem prebudil naš narod, je na taborih izpovedoval svojo narod no pripadnost. Vžigali so ljubezen do lastnega naroda in dvigali njegovo samozavest. Prirejali so se tabori svoj čas po vsem Slovenskem. Danes so potrebni vendarle še marsikje. Mlačnežev in malcdušnežev še vedno ne manjka. Po čigar žilah teče slovenska kri, kogar je slovenska mati rodila, naj poje in kramlja v svoji materinščini.
Repentaborsko slavje se je vršilo na Svobodnem tržaškem ozemlju. Prav gotovo pa smo tudi na Koroškem slišali zadnja leta mnogo pritožb o zapostavljanju slovenskega življa v Svobodnem tržaškem ozemlju. Nehote smo njih položaj primerjali z našim. Tudi mi ne moremo biti z vsem zadovoljni. Na re-pentaborski prireditvi pa je bil navzoč zastopnik vojaške uprave Svobodnega tržaškega ozemlja, major g. Keilet. — Uradno zastopstvo na shodu zbranih slovenskih pevskih zborov nam zato da-je prijetno upanje, da bo v bodoče več-
manifestiramo za skupno stvar, da pokažemo svobodni Slovenci vsemu svetu, da nismo to, kar nam stalno očitajo. — Svoboden duh, brez strahu, je vladal med to množico.
že kmalu popoldne so se valile ogromne množice ljudi na izletniško točko: Repentabor. Nešteto prenapolnjenih avtomobilov, motorji, kolesa in še veli-
morala v taki vročini obleči toliko stvari kot jih zahteva prav ziljska noša. Velika čast pa je še posebej doletela naš šentlenartski zbor, ker smo smeli na stopiti kot prvi in zato smo se čutili posebno počaščeni. Kljub temu, da je poleg našega zbora pelo še več drugih zborov, ni bil skoro nobeden zbor deležen takega ploskanja kot prav naš. Val navdušenja pa je zajel množico, ko so naša dekleta podarila v znak trajne povezanosti rojakom v Trstu umetniško izdelan zglavnik. Ob tej priliki je spregovoril tudi prof, dr. Valentin Inzko in kot zastopnik koroških Slovencev, pokazal naše delo na Koroškem. Z vero v Boga in v narod bomo to delo nadaljevali in tako želi pozneje sadove, ki smo jih sedaj zasadili.
Pa tudi kvartet ..Slavčki“, ki so peli pod vodstvom dr. Valentina Inzka, so bili deležni splošnega priznanja. Posebno zanimanje je vzbudila povezava med posameznimi pesmimi, ki jo je imel v rožanskem narečju g. Franci Inzko. Tudi MajeVčeva Trezca je v ziljskem narečju spregovorila nekaj besedi in pohvaliti jo moramo, kajti govorila je res prisrčno in lepo povezano, kar ni kar tako; kajti govoriti je morala pred veliko navdušeno množico.
Zbor za zborom se je vrstil, vsak je pokazal svoje najboljše. Tri ure je trajala ta slovesnost, saj nastop enajsterih zborov zahteva precej časa. Iz Trsta samega in iz Gorice ter bližnje okolice so prišli pridni pevci in nam predvajali slovensko narodno pesem, ki nas je tega dne posebno zbližala. Užitek je bilo poslušati zbrane glasove in skupna, pesem je zaključila to veličastno slavnost. Še dolgo v noč je bilo slišati petje, kajti nobeden ni hotel domov, saj to je bil zopet lep dogodek, ki ga nihče ne bo pozabil,kdor ga je doživel.
Toda žalibog, posloviti smo se mora-
0
Šentlenarski pev. ski zbor je zapel „Slovenec sem, tako je mati d’jala“...
0
ko . število jih je prišlo peš. Vsi so napolnili za ta popoldan cesto in vsak je govoril samo o Repentabru. Vkljub vročini, ki je pripekala prav te dni najbolj, se je zbralo na Repentabru toliko ljudi, da si moral paziti, da te niso zmečkali. Kraj, kjer se je vršila ta slovesnost, leži nekoliko na hribu in je oddaljen od Trsta 15 km. Na vrhu leži cerkvica z župniščem in ves kraj je obdan s starodavnim obzidjem, ki naredi videz trd njave. Oh, koliko takih taborov je že doživel Repentabor, toda takega kot je bil letos na dan 2. julija, gotovo ne pomni nihče.
Vkljub majhnemu obsegu Svobodnega tržaškega ozemlja in onih sloven skih delov, ki leže pod Italijo, je število j ljudi, ki so se zbrali tukaj, bilo neka. | veličastnega. Vsakemu izmed nas, ki j | doživel to slovesnost, bo ostal Repenta ; bor simbol lepega in veličastnega. Po | sebno naši vrli šentlenartski pevci v koroški noši pod vodstvom Uštinijeve-ga Lojzeka ter naša brhka dekleta v ziljskih in rožanskih nošah so bila de ležna splošnega občudovanja.
Ljudje se niso mogli nagledati lepih ziljskih noš, čudili so se njihovi lepoti, zraven pa so pomilovali dekleta, ki so
li od teh veselih in dobrih ljudi, oditi smo morali domov, da pojdemo naslednjega dne z novimi močmi na delo, ki smo ga bili prekinili za nekaj dni.
Dragi tržaški in vsi dobro misleči pri-
morski Slovenci! Nepozabni nam bodo ostali trenutki, ki smo jih preživeli med Vami. Vaše pozdrave, katere ste nam izročih, smo ponesli domov, poslali jih bomo vsem od Pliberka do Šmohorja in povedali vsem, kako dobri ljudje ste tam na Primorskem, posebno pa bomo čuvali spomin, ki ste nam ga izročili. Vez, ki smo jo vzpostavili, naj nas vedno bolj veže, naj nas druži misel bratstva in sloge in nas, če je tako božja, volja, pripelje nekoč zopet skupaj, da bodo ločeni udje narodnega telesa končno združeni in kot prerojeni šli boljšim in lepšim časom nasproti.
Predvsem se pa zahvaljujemo tudi Vam, goriški Slovenci, za Vaš ljubeznivi sprejem in Vam zagotavljamo, da boste priljubljenega slavčka, našega Uština, ki ste ga tako občudovali, v kratkem mogli videti. Vse Vas pa vabimo k nam na Koroško, da se nekoliko ohladite, česar ste v Gorici v teh vročih poletnih dneh posebno potrebni.
Najlepša hvala tudi slovenski radijski sekciji v Trstu, ki nam je pomagala, kjer je le mogla.
:f' ff 'v % ' 1 T ^
iiikf
Pevshi kvintet „Koroški slavčki“ iz Bistrice v Rožu. Med njimi v sredini v ozadju g. Franc Inzko, avtor prisrčnega besedila, ki je vezalo posamezne pesmi. — Na skrajni desri g, Janko Tischler.
Iloco&ld
v Cfaid in Ttsiu
Amerikanski list „American Home'1 (Ameriška domovina) ki izhaja v Cie-velandu, piše sledeče o prvi pevski turneji šentlenarških pevcev:
„V dneh 29. aprila do 1. maja je cerkveni pevski zbor iz št. Lenarta na Koroškem obiskal Gorico in Trst. Koroški pevci so želi velik uspeh. Zavedni gori-ški in tržaški Slovenci so jih prisrčno pozdravili. Dvorani v Gorici in Trstu sta bili premajhni za vse ljubitelje slovenske pesmi. Pesem koroških pevcev je zajela Slovence ob Jadranu in združila mehka koroška srca s toplimi srci bratov in sester v Gorici in Trstu. Koroški pevci so peli tudi po tržaškem radiu, ki je ponesel pesmi koroških bratov daleč po svetu.
Koroški pevci so peli znane koroške narodne pesmi: „Juhe, pojdam v Škufce“, „Je pa krajčie posvava“, „Tam, kjer teče bistra Zilja“, „Rasti, rasti rož-marin“, „Moja lubca mi je pošto posvava“ in druge.
Iz kulturnega ustvarjanja tržaških Slovencev
JAVNI NASTOP GOJENCEV GLASBENE ŠOLE SLOVENSKE PEVSKE
MATICE
V ponedeljek, dne 3, julija t. 1. zvečer se je zaključilo šolsko leto z uspelim nastopom gojencev instrumentalnih oddelkov. Gojenci so nastopili tudi v tržaškem radiu s svojim samostojnim sporedom. Ponosni smo lahko na tako lepe uspehe, ki jih je pokazala ta glasbena šola že v prvem šolskem letu svojega obstoja. Na vseh treh produkcijah je nastopilo 13 violinistov, 39 pianistov, 1 trobentar in 7 harmonikarjev. Izvajanih je bilo 109 skladb. Od teh: 62 slovenskih. 16 ostalih Slovanov. 31 klasi kov in drugih mojstrov.
Že kakovost izvajanja nam je pokazala. da je pretežna večina glasbeno nadarjena in s pridnim in vztrajnim de-
lom bo lahko dosegla naslutene uspehe pod vodstvom takih učnih moči, katerih imena jamčijo za vsak napredek. Ni treba posebej podčrtavati, da gre zasluga za tako lepe uspehe, tega šolskega leta predvsem iniciativnosti in strokovnemu izkustvu šolskega vodstva, (prof. K. Sancin), ob odličnemu sodelovanju pedagoginje prof. Mirce Sancino-ve (klavir) in g. Marija Sancina (trobila,-klavir in harmonika).
Slovenska mladina se je po končani sklepni produkciji vzradoščena in zadovoljna razhajala, zavedajoč se. da si je pošteno zaslužila počitnice, ob prisrčnem poslavljanju od svojih učiteljev, sošolcev in vseh svojih ljubiteljev.
Mauser Karel:
(fyatada dvajsetega stoletja
Mesta se sesedajo, obličje zemlje se spreminja.
Dobivam nov obraz. Železnega. Mrk, trd obraz, obraz robota.
Atomska bomba. Osemdeset tisoč ljudi napravi prostor drugim. Pepel se vrača v zemljo.
Nismo več ljudje. Neznan goreč plamen smo, ki žre samega sebe. Samo še plamen.
Vzeli smo vodik številka 3. Napravimo si novo sonce. Sami smo se postavili izven postave. Boga prodamo. Sami smo bogovi.
Treznim se. Saj to je čas Adama in Eve. Zahrepeneli smo po tem kot onadva. Joj!
Ne upam si prižgati luči. Nag sem, gol in se hočem skriti pred Bogom.
Za menoj stoji angel z gorečim mečem in nazaj ne morem več.
Romar
Matevž je trpel in bojeval strašen no- I tranji boj. Premetaval se je po postelji brez spanca, čeprav je bil truden od dela, da go je bolelo vse. Ječal je... Saj ga ni nihče slišal. Sam je bil, čisto sam.
Nova hišica se je belila na griču. Delo njegovih pridnih, mladih rok je bila. Nove njive, novi travniki. Vse je iztrgal močvirju, gozdu, praproti in mahu. Mlado drevje je raslo in bilo vse obsuto s cvetjem. Nad gričem je šumel studenček — še tega je speljal v hišo, da je imel vodo v veži in v hlevu. Krasna je bila domačija, mladi Matevž pa do obu-pa nesrečen.
„Speljala me je Franca. Preveč sem ji zaupal, preveč verjel njenim vedno se smejočim očem, njenim zgovornim ustnem. Kakor bi bil začaran, sem bil priklenjen nanjo. Nisem hotel slišati dvoumnih besed, ki jih je s tako lahkoto govorila, še odkritih kvant nisem hotel doumeti —. Saj bo boljša, saj ne misli tako, kot govori... Pa je le resnica, da je skoro do dna pokvarjena. Zdaj me je ujela, da ne morem več nazaj. Tihe, dobre Marice se nisem več spomnil ob Franci —‘ premrtva mi je bila; zdaj vidim, kako lepa, visoka, čista je bila njena mirnost in tišina.“
Ura na steni je že odbila eno. Matevž je vstal, segel v omarico v zidu in vzel zelenko iz nje. Še očetovo lončeno pipo je nabasal in prižgal. Spil je dva, tri Šilce žganja in nervozno vlekel iz pipe. „Kaj bi. kako bi? Koga naj vprašam, Kam naj se zatečem?"

Čakam na veliki Confiteor sveta.
Ob njem bo vodikova bomba tako majhna kakor kamenita sekira koliš-čarja.
Prst Nevidnega in Živega bo zmaknil osi svetov, da se bodo mleli kakor lupine med kamni in tedaj bomo mirni obstali pred Njim, koliščar v drevaku, rimski vojak v železju in mi s soncem, ki smo ga ustvarili v dvajsetem stolet-ju. Ne bo več sijalo. Kakor mrtvo oko bo, ki nas bo tožilo.
Spovemo se...
Dvajseto stoletje je na tehtnici. Ob vsej teži je lažje od gorčičnega zrna.*
Nekje na zemlji leži človek na hrbtu in žveči travo. Umrl je od lakote.
Sonce, ki smo ga ustvarili, mu je za zadnjo luč.
Smejemo se. Rdeči lampijoni gore.
Ne upam prižgati luči, ker sem nag in gol in se bojim Boga.
Matevž
Hipoma se je zamislil, začel je vleči počasneje in počasi puhati dim iz ust. „Pa bo res morebiti dobro.“ Stopil je v kot pri vratih v kamro. Pred Mater božjo je prižgal luč.
„Ta-le luč bo odsedaj naprej gorela toliko Časa, dokler ne pridem iz te hude zadrege. Za prvo nedeljo v juniju bom romal na Višarje."
Matevž je romal. V četrtek proti večeru je poklical iz bajte pod gričem staro Marijano, ki mu je gospodinjila, in ji dal ključe. „Marijana, jaz grem. Do torka me ne bo, imam opravke. Poskrbi, da živina ne bo lačna in pa hišo varuj; najbolje, da si kar v hiši poste-Iješ. Saj sem že mislil, da bi bilo najboljše, ko bi se kar k nam preselila.“
„Dober si, Matevž. Rada bi bila pri tebi, pa se bc^im, kaj bo, če pride mlada k hiši. Če bi mogla ostati.“
„Poskusi —. Bog ve. kdaj bo prišla, ali pa nikoli,“ se je grenko posmejal. „Poglej, Marijana, tebi, povem, ker vem, da znaš biti tiho. Na Višarje grem, tam se bom odločil, kako bo. Pomoli tudi ti zame in za luč pred lurško Marijo, ki sem jo prižgal, skrbi, da ne ugasne.“
„Prav, Matevž, zelo prav si naredil. Da bi bilo le kaj tebi podobnih v tvojih letih!“
Matevž se je spustil po griču navzdol v grapo. Niso ga zanimale ne njive, ne travniki, Še potoček, kjer je tako rad lovil postrvi, da je skoro za vsako vedel, kje „stoji“, ga ni zanimal, čeprav ga je drugače še vedno zaneslo, da je pogledal za ribami. Pospešil je korak,
Imam namizno električno luč in tale papir, nalivno pero, pepelnik na mizi, cigarete Diamond, knjige in mačice, ki sem jih včeraj natrgal na prisojnem bregu.
Časopise sem vse prebral in zdaj razmišljam. Sicer mi je nekdo dejal, da je to neumno, ker v tem stoletju ni vredno razmišljati. Vse pride kakor vsiljeno. Toda nocoj moram. Ravno sem namreč odložil knjigo o koliščarjih in sem neznano srečen.
Biti srečen v dvajsetem stoletju je velika sreča. In jaz bi rad videl, da bi bili vsi srečni. Silno preprosto je to.
Sem bral v knjigi, da so nekoč živeli koliščarji. živeli so v stavbah na ko-leh in se vozili v drevakih. Imeli so orožje iz kosti, jedli so meso in oreščke, oblačili so se v kože ubitih živali. Natančno tako je bilo. Poznali so ljubezen in sovraštvo.
Preprosto, kajne? Silno preprosto. Meni je neznano dobro, da sem se vrnil nazaj.
Govorim s starim koliščarjem. Mo-drejši je od mene. Neznano moder je. Zdaj šele vidim, da je naše stoletje zlagano, da ga sploh ni.
Čas je menda zaporednost hipov. Hipi so bili vse od tedaj, ko se je svetovje pričelo gibati. Hipi so nekaj velikega, čeprav so kratki. Ko rečem hip, hipa že ni. Je že drugi, nov.
S koliščarjem se zgovarjava. Gledam njegov nož iz kosti in njegovo kameni-to sekiro.
Z enim očesom škilim na časopis. Nič več me ni groza kakor me je bilo še pred kratkim. Ob meni je preprost človek. tak, ki reče da in vem, da je rekel da. In če reče ne, vem, da je rekel ne. Stvar ni tako preprosta, kakor je videti na videz.
Z mastnimi črkami je natisnjeno na prvi strani časopisa:	Atomska bomba
in njeni učinki. Spodaj je slika slepega človeka. Meso mu odstopa od kosti.
Koliščar maje z glavo. Modrejši je od mene in ne' more razumeti. Zdaj, ob njem, tudi jaz ne morem. Čutim, da sem zblaznel, da je za mojo čelno kostjo neka skupna pamet, ki ne dovoli, da bi mislil po svoje.
Vodikova bomba. Dva kroga vidim. Eden je manjši, eden večji. Razlika med učinkom atomske in vodikove bombe. Pravi učinki so še neznani. Možno je razkrajanje vsega, konec sveta, padanje zvezd, spreminjanje rudnin, spreminjanje zemeljskih plasti.
Smrt ne. jaha več ha konju. Prepočasen je zanjo. Smrt jezdi raketo, za katero ostaja hitrost glasu.
Nekoč, ko sem bil še otrok, sem slišal, kako je bilo neko mesto razdejano v sončni prah. Tisto je bilo pra.yljica; Toda ne smem tako reči. Pravljica ni bila. Bila je resnica, ki je čakala na pravi hip, da si nadene vidno podobo.
Koliščar ob meni ogleduje svoj koščeni nož in kamenito sekiro.
Tako je vse preprosto, če sediš ob človeku.
Zdrav sem in stojim v drevaku. Sonce sije na gladino vode in v preprosto mrežo lovim ribe. Samo kamenito sekiro imam in nož iz kosti.
Nisem več koliščar. Čas je zaporednosti hipov, nenehno gibanje. Ob meni leži bronasta, težka sekira. Svet se širi.
Spreminjam se. Z vsakim hipom se spreminjam. Železo me utesnjuje, slišim težko udarjanje oblegovalnih ovnov, mesta vidim, narodi se valijo, novi svetovi se odkrivajo, morje šumi in vidim srebrne repe, ki se vlečejo za jadrnicami.
Zemlja ni plošča, zemlja je okrogla in se vrti s soncem vred. Zvezde se bliža-
CfantoMka
Zbivaže1 v kovšču2 sem češnjo posadil, zbivaže deČvo sem zalo zasnubil, češnjo in dečvo, oboje sem ljubil, češnjo in dečvo s skrbjo sem" ogradil.
Letos bi češnja že morala cvesti, dečva pa.ohcetne krancelče plesti, pa na ograjo premalo sem pazil, drug je zdaj k češnji in dečvi zagazil.
Češnjo iz kovšča bom suho izdrl, zavoljo dečve ne bom še umrl, zbivaže novo bom češnjo poiskal, dečvo novo in veselo zavriskal.
Nantej Klemen jak
1 zbivaže — spomladi; 2 kovice = sadni vrt
V
(Ižanjiea
Pšenico sem skrbno oplela, požgala bodeči osat; stezice so dalje hitele in z njimi odšla je pomlad.
Prispelo je sončno poletje, dobrohotno smehlja se nebo, ko z biseri trate posiplje in klasje preliva v zlato.
Moj srp je nabrušen in žanje od zarje do trde noči.
Ne mika me v senco prijazno, čeravno se čelo poti.
Srce mi utripa hvaležno, pozablja trpljenja bridkost, obilne dobrote deležno, uživa in pije sladkost.
Limbarski
jo. Svet se tesni.
Teleskopi motre svetovja. Človek je naznanil zvezdo z računi. Zvezda se ukloni in se pokaže.
Človek hoče leteti.
Rodi se Ikarus in v meni ni začudenja. Po zraku so ceste in z drugimi ljudmi vred moram gledati v tla.
Sem še človek? Nad mano je ropot motorjev, nekdo govori od onkraj mor-ja in jaz ga slišim kakor da govori ob meni.
GLedelplko (utio
Spodaj med kočami sveti Vid jutro zvoni.
V	meji se svetijo živo kristali zlata.
V	bregu si dom je utrl zaspane oči.
Cisti dan Stvarniku znova je hvalo zapel, sončen in lep ko nedolžno otroäko oko.
Janko („Naša pesem“)
rad bi bil čimprej iz grape in preko mesta, kjer ga že niso več poznali.
*
Marijana si je skuhala čaja in pri njem in kruhu zamišljena obsedela. „Kaj ga mori neki, tega fanta. Res je sirota že dolgo brez staršev, pa to bi ga morilo tudi prej. Lepo hišico ima, vse je s svojimi pridnimi rokami naredil. Samo sam je; kje. se bo oženil?“ Zdaj se je Marijani obraz zresnil. „Le katera bi bila dosti dobra za tega pridnega fanta ? Ne pije, ni bab jek. ne kolne, priden je za v cerkev, dober do vsakega in —• kar je čudno za njegova leta — zares kristjan, ki bi za vero vse dal; ni ga sram ne moliti ne odkriti se pred znamenjem ali kadar zvoni; še kvantače užene ,s svojo resnostjo.
Gube na Marijaninem obrazu so se stisnile. V kot ja zastrmela, kot bi se hotela nečesa domisliti. „Res je, da ni Hrastniška Katra zadnjič nekaj čudnega omenila. Da bi s Franco Žolščarje-vo? Ne, ni verjela. Pa ji je prav za gotovo pripovedovala. Saj verjamem, da je spregovoril z njo, saj je za vsakega imel dobro besedo; da bi se pa tako da-leč zmotil?“ „Pa zakaj je tak sedaj, zakaj?“, je vrtal dvom v njeno srce. „Če bi bilo pa le res? Moj Bog. taka čudna dekle; saj ne rečem, da ni zala, da ni delavna, samo preveč fantovska je, za molitev in za cerkev ji je manj kot za kakšno zabavo s fanti. Če bi ga pa le ujela — nova hiša in dober postaven fant. O, saj ne morem verjeti...“
Marijana je ob čaju dn razmišljanju zadremala... Matevž pa je romal in romal.
Na vrh višarskega hriba je prišel pozno popoldne, ves utrujen in prepoten. V gostilni se je nekoliko pokrepčal, po-tem pa šel v cerkev. Pozno v noč je molil rožni venec za rožnim vencem. Redki so bili romarji. Začudeno so gledali mladega fanta, ki mu je na obrazu bilo brati, kako hude težave ga more.
Zagorel, koščen visok duhovnik je stopil k njemu. „Fant, ali bi se rad spovedal?“ Matevž je vstal in šel za gospodom. Sunkoma je metal vso bridkost iz sebe in vso morečo skrb. „Kaj naj naredim, gospod? Zato sem molil, zato romal, da bi mi Mati božja pot pokazala, katero naj uberem. Šel bom po njej, pa če bo še težja.“
Ko bi Matevž v temi videl spovednikove oči, bi vedel, da so bile solzne. „Fant, mlad si še, pa imaš križ zato, ker so dober in resen. Lahkomiselni vetrnjak bi si iz tega skrbi ne delal. Semle gori, fant, hodijo ljudje strašno obloženi. Niso polena, ki jih nosijo gori, tisti križ, vse huje jim krivijo hrbte drugi križi. Nekaterim je odvzet prvič, drugim ne — jim je samo dana moč in potrpežljivost in vdanost, da ga nosijo naprej, in še romajo in prosijo. Enkrat si se spodtaknil. fant moj, pa si si naložil križ. — Ali jo imaš rad?“ „Bi jo imel, če ne bi ne bila taka,“ je odkrito rekel Matevž.
„Vzemi jo sedaj, da bo otrok očeta imel, da ne bo slabši od matere. Ti pa naloži križ in ga nosi; Matere božje nisi prišel zastonj prosit; zmogel ga boš, če boš ostal tak, kot si... Če bo težko, pridi spet po pomoč. Jaz bom molil zate, čeprav te ne poznam, ker si mi postal drag, kot bi bil moj otrok.“
Matevž je odšel v romarsko kočo na seno in zaspal od utrujenosti in olajšanja, ko je tako breme odvrgel.
Gospod pa je v sobici pokleknil pred podobo Višarske Marije in se zamislil. „Tudi meni bi se v tistih časih brez Tebe, Mati božja, skoro isto zgodilo. Čudno, kako se skoro do pike kakšna stvar ponovi. Kakšnih strašnih bolečin sem bil obvarovan. Jaz sem poromal k Tebi pravi čas, Marija, da si me obvarovala. Ta revež je zamudil. Bodi mu sedaj dobra mati tolažnica in pomočnica.“
Matevž je romal na svoj grič. Še so bile skrbi in muke, pa se mu je vseeno zjasnilo. Pot je videl vsaj, po kateri mora nositi svoj križ. „Čez mladost sem naredil križ, naj me sedaj vodita Bog in Mati božja, da bo prav.“
Pripeljal je Franco v belo hišico na griču. Ob otroku se je zdelo, da se bo zresnila. Luč v kotu ni ugasnila nikoli. Še v njem je zraslo veliko upanje, da bo v njegovi hiši le sreča doma. Pa je kmalu začel trpeti. Žena je ostala ista. Ne (Nadaljevanje na 7. strani)
Uim mMmkem
CELOVEC
Slovenska služba božja jo vsako nedeljo cb pol devetih v starem bogoslovju (Priesterhausgasse).
Novi župnik stolne cerkve. Pred letom je že odstopil od svoje službe velezaslužni gospod kanonik dr. Blüml. Upali smo, da se mu bolezen morebiti v teku časa zboljša. Doslej zdravnikom ni bilo mogoče bolniku vrniti trdnejšega zdravja in cerkvena oblast je morala sprejeti odpoved. Doslej je vedno stolnega župnika dal iz svoje srede stolni kapitel. Zdaj to ni mogoče, zato župnija ni bila razpisana in pre-vzvišeni je novega župnika sam imenoval. Imenoval je dr. Friderika Illwitzerja, ki je rodom iz Spitala in je bil doslej ravnatelj škofijskega dušnopastirskega urada. Slovenski del tega urada oskrbuje zaslužni dekan dobrolski in župnik iz Železne Kaple, dekan Al. Zechner.
Novemu stolnem župniku želimo obilnega božjega blagoslova. Ko ja bil stolni župnik blagi kanonik Martin Kovač, je iz slovenske Koroške hodilo veliko ljudi v takozvano „škofovo cerkev“ k spovedi.
Šola organistov. Škofija razpošilja dekanom poziv, naj se zavzamejo za to šolo, ali pa naj sporočijo škofiji, da tiste ni treba. Stroški za to šolo od leta do leta rastejo in ravnateljstvo poroča, da je dolg narastel že na 7000 š. Število mladih organistov pa tudi že ustreza potrebam, zato pri škofiji sodijo, da bi mogli šolo za nekaj časa prekiniti. Če bi ukinitev te. šole ne odobra-vali, bi bilo pač treba poskrbeti, da ljudstvo več prispeva.
Obisk tržaških Slovencev. Trideset članic tržaške Marijine družbe je preteklo nedeljo prišlo na Koroško in obiskalo staroslavno romarsko božjo pot Gospo Sveto. V ponedeljek so se dragi gostje oglasili tudi v prostorih Mohorjeve družbe, kjer se je razvil prijeten in domač razgovor. Pod vodstvom č. g. Omerze so se članice Marijine družbe pomudile v pisarnah in si ogledale poslopje Mohorjeve družbe. Odpotovale so v sredo in kot so povedale, zelo zadovoljne z vtisi, ki so jih dobile med nami.
ŽELEZNA KAPLA
Mirko Brežjak, p. d. šimun v Zaplaz-nici si je izbral za življenjsko družico Marijo Kuhar, p. d. Kolarjevo iz Lobnika. Poroka se je vršila v farni cerkvi v železni 'Kapli. Viktor Sadovnik, p. d. Peršmanov iz Podpece je poročil Kuke-
Martina Paul, p. d. Blajsa v Koprivni in Ane Osojnik. Izmed 5 vrlih Blajsovih sinov je preživel zadnjo vojno samo Martin. Prišel je iz amerikanskega ujetništva in prevzel očetov dom v visoki Koprivni. Vsem novoporočenim želimo mnogo sreče in božjega blagoslova na novi življenjski poti.
Tudi v naših gorah je letos izredna vročina. Stari ljudje se ne spominjajo, da bi bila kdaj tukaj taka vročina kakor letos. Gorske kmetije posebno po sončnih straneh so težko prizadete. Trava je deloma požgana, tudi žito je zaostalo, bojimo se, da ne bo kruha. Ker ni dovolj dežja, so se posušili mnogi studenci pitne vode.
DOLINA
V nedeljo 2. julija smo v Dolini obhajali žegnanje in pranganje. Zbralo se je ogromno ljudi iz vseh krajev Koroške, tako iz Podjune kakor severno od Drave. Ob tej priliki se je spet pokazalo, kako nujno je potrebno, da se ta lepa romarska božjepotna cerkev čim-prej pozida in dobi požja pot tako primerno cerkev, ki bo lahko dostojno sprejela pod svoje okrilje vse pobožne romarje.
Kraj Dolina ima tako srečno lego in dobre zveze z vseh strani, da je ta božja pot zelo priročna sa romarje, ki hočejo v enem dnevu ali v poldnevu opraviti svojo pobožnost. Želeti bi bilo, da bi za take prilike bilo dovolj spovednikov na razpolago, da romarji lahko že v jutranjih urah prejmejo sv. zakramente. Za to bi pa morali skrbeti okoliški gospodje dušni pastirji.
Pranganja se je udeležilo veliko romarjev, mnogi pa so žal ostali ob strani in zijala prodajali, misleč najbrž, da s tem tudi Boga počastijo, posebno če nemško zraven pounajo. Da bi pa pred Najsvetejšim pokleknili, to pa nekaterim kar ne gre več v glavo. So jim v tisočletnem rajhu najbrž hrbti odreveneli.
Za dozidavo Marijine cerkve se veliko trudi mil. g. prošt iz Podkrnosa. On zna tudi ljudi ganiti, da radi darujejo za svetišče.
ŠT. RUPERT PRI VELIKOVCU
Za šentrupertsko faro je leto 1950 res pravo sveto leto, ki ji je prineslo že več izredno lepih praznikov. O lepo us-pelem dnevu šofovske vizitacije in sv. birme smo vam že poročali. Poleg lepe nedelje, ki je vsako leto velik dogodek za faro in vso okolico in je bila tudi letos, smo letos prav posebno slovesno obhajali dan vednega češčenja, 25. VI., ki je prišel topot na nedeljo. Krasno
ževo Amalijo. Isti dan je bila poroka | okinčan oltar z velikim srcem iz rdečih
rož je kakor magnet pritegnil k sebi veliko vernih človeških src, da je bila cerkev pri dopoldanskih sv. mašah in pri večerni sv. maši polna pobožnih molivcev, pa tudi pri popoldanskih molitvenih urah vedno dobro obiskana.
Praznik posebne vrste pa je bila nedelja, 2. VII. Cerkev obhaja ta dan praznik Marijin. Obiskanja. Za našo faro je bil letos ta Marijin god res milosti-polno Obiskanje božje po Mariji sred-niči: dobili smo po dolgem času zopet štiri novo-posvečene zvonove v zvonik. Ko so se 1. 1916 in spet 1. 1917 morali oddati za vojne potrebe razen najmanjšega vsi, t. j. 4 zvonovi, se je tedanjemu župniku č. g. Treiberju izvil iz prs vzdih, zapisan v farno knjigo: Bog ve, kdaj bomo zopet imeli redno zvonenje! Res je trajalo dolgih 33 let. Po prvi sve-tovni vojni si namreč naša fara ni mogla napraviti novih zvonov, ker je težavna poprava zvonika, ki bi bil sicer kmalu razpadel, zahtevala prevelike žrtve. Tudi zdaj ni bilo lahko izpeljati to misel, ki je izšla od par gorečih faranov in prijateljev naše častitljive cerkve; kajti št. rupertska fara je predmestna fara in take fare imajo svoje posebne težkoče. Toda začetniki gibanja za nove zvonove niso odjenjali, kljub velikim oviram so gnab stvar naprej do srečnega konca. Pri naročilu novih zvonov se sicer žalibog niso upoštevale upravičene želje dobrih faranov in zvestih obiskovalcev cerkve; kljub temu so ti nesebično sodelovali in darovali za vehki cilj, da bi farna cerkev vendar že dobila toliko zaželjeno in potrebno zvonenje. Tako smo mogli po mnogih prestanih naporih in težavah v nedeljo, 2. VII. obhajati vehki praznik posvečenja zvonov in to ob najlepšem vremenu in ogromni udeležbi ljudstva iz vse okolice, pa tudi v res prazničnem razpoloženju in v najlepšem redu.
Posvetitev zvonov je s pooblastilom nadpastirja izvršil mil. g. prošt Anton Benetek iz Tinj, ki je tudi imel v cerkvi med slovesno sv. mašo lepo, poljudno pridigo v slovenskem jeziku. Pred cerkvijo je nato v nemškem jeziku ognjevito govoril zbrani množici č. g. provizor Benke iz Velikovca. Celo slovesnost je mogočno povzdignilo dovršeno petje združenih cerkvenih pevskih zborov iz št. Ruperta in Ž slin j pod spretnim vodstvom salez. duhovnika č. g. Miheliča. Vmes so otroci, dekleta in fantje dobro prednašali deklamacije v obeh jezikih. Posebno dobro so podali slovenske deklamacije Jesihova Anči in Doniževa Barbi ter dva Andreja, Donižev in Ur-basov. Ob sklepu slavnosti je podal g. dr. Mayrhofer poročilo o vseh vprašanjih, ki se tičejo novih zvonov in izrekel zahvalo vsem darovalcem in sodelavcem. Dopoldansko slavje je zaključil s kratkimi zahvalnimi in spodbudnimi besedami domači dušni pastir. Ob štirih pop. so se zvonovi prvič oglasili iz lin v nepopisno veselje vseh faranov; ob
5.	uri je prihitelo veliko vernega Ijud-J stva k zahvalni pobož., pri kateri smo s
Karel Mauser:
IZVIREN ROMAN IZ ZILJSKE DOLINE
33.
Zdravnik ga je gledal z resnimi očmi.
„Je to prvi vaš otrok?“
,,Prvi,“ je izdavil Foltej.
„Morda rešimo vsaj ženo," je strmel zdravnik predse.
„Oboje, gospod!" je skoraj zavekal Podlipnikov.
,,Veliko zahtevate. Pomirite se."
Foltej ni imel nobenega upanja več. Kakor v sanjah je narekoval naslov, kjer je žinjal nočiti.
Potlej so mu rekli, naj gre.
Večer je bil mrzel, ceste zledenele. Hotel se je obrniti in pogledati v svetla okna, za katerimi trpi Greta, toda bal se je zasukati. Kakor nor se je pognal po prečni ulici in v glavi mu je tolklo, da ga je bolelo celo telo.
Hiše so rasle nad njim, ljudje so hodili mimo njega, tuji, nepoznani.
Na mostu se je ustavil. Drava pod njim se. je bledo svetlikala.
Kaj išče tod? Znanec vendar stanuje na drugi strani. Obrnil se je in se zagnal proti kolodvoru. Na sredi poti se je ne-
nadoma ustavil in težka misel ga je udarila kakor z bičem.
Morda Greta umira in te ljudje iščejo na stanovanju, ti pa se podiš po mestu kakor brez pameti.
Spustil se je v beg in upehan padel pred znančeva vrata.
„So me iz bolnice že kaj iskali?"
Noro je buljil v prijatelja.
„Nobenega ni bilo, Foltej. Ne ženi Se! Lezi in se spočij. Tak vendar nisi za nikamor.“
Dal se je peljati kakor otrok.
Klicali so ga kmalu dopoldne. Ko je obstal na hodniku, ni mogel nikamor več.
Kakor da mu prinaša smrt je zabol-ščal v sestro, ki je prišla do njega.
„Ste vi, gospod Podlipnik?“
Prikimal je.
Pomignila mu jc, naj gre za njo. Vlekel se je kakor senca. Zdravnik, s katerim je govoril sinoči, ga je sprejel in mu ponudil stol.
„Je še živa?" je hlipnil.
Zdravnik mu je položil roko na ramo.
„Zdaj še oboje, gospod Podlipnik. Ne bodite taki!“
Foltej je dvignil oči.
„Otrok je tudi že?“
„Ponoči je bil. Zakaj se tako tresete?“
„Gospod, kako bo?" je zlomilo Pod-
' Upnikovega. Ni mogel več ustaviti veka.
Zdravnik se je zresnil.
„Počakajte še dva dni, gospod Pod-, lipnik. Po dveh dneh se bo videlo.“
„Ali bi ženo lahko videl?“ je zaprosil Foltej.
„Če ji hočete dobro, ne.“
„Pa otroka, gospod doktor?“
„Otroka vam pokažemo, če hočete. Pojdiva.“
Foltej je opletal za njim.
Stopila sta v ozko, vročo sobico.
„Otrok je šibak, zato ga imamo posebej.“
Foltej se je sklonil nad rdeče telesce. To bi naj bil njegov otrok? To šibko, zveriženo telesce, ki komaj živi.
„Deklica je," je mimo rekel zdravnik in se obrnil.
„Pojdiva!"
Brez besede jo Foltej omahnil za njim.
Na hodniku sta obstala.
„Pridite čez dva dni, gospod Podlipnik. Poklicali vas bomo samo v slučaju, da bi ženi šlo na slabše. Zbogom in pogumni bodite."
Ponudil mu je roko.
Foltej se jo je oklenil kakor zadnje bilke.
Foltej se je odvlekel po hodniku kakor na smrt ranjen človek.
*
Čakal je cel dan, vso noČ. Niso ga
petimi litanij, počastili Mater božjo io srednico našo ter se ji zahvalili za vso pomoč, nato pa navdušeno zapeli zahvalni Te Deum.
Novi zvonovi, ki jih je vlila in lepo izdelala firma Oberascher v Solnogra-du imajo skupno težo 3309 kg, naj-veČji tehta nekaj čez 1400 kg. Uglašeni so na glasove d—f—g—b in prav lepo pojejo. Posvečeni so: veliki zvon Kristusu Kralju in Mariji srednici ter sv. Jožefu, drugi sv. Rupertu in sv. Hemi, tretji sv. Roku in sv. Urhu, četrti sv. Barbari in sv. Alojziju; vsi nosijo tudi slike teh svetnikov.
Zdaj nam torej zvonijo ti štirje no-voposvečeni klicarji in nam naznanjajo ure molitve zjutraj, opoldne in zvečer, vabijo k sv. maši. Klicah nas bodo posebno resno k praznovanju Gospodovih dnevov od sobotah popoldne in zvečer ter ob nedeljah zjutraj. O, da bi jih poslušali vsi farani!
GORENCE
Na Alojzijevo nedeljo dne 25. junija je bil za našo faro eden najlepših in najsrečnejših praznikov. Tega dne smo malo po osmi uri pred drugo, to je farno službo božjo, v slovesnem^ sprevodu spremljali v farno cerkev naše prvoob-hajance, da se prvikrat v svojem življenju združijo z evharističnim Jezusom.
Lep je bil pogled na procesijo nedolžnih otrok, katere so spremljali k nebeški gostiji tudi njihovi starši in ostali šolarji, ki so potem tudi vsi zanje darovali sv. obhajilo. Sv. maša tega dne je bila še posebej vehčastna zaradi lepega ljudskega petja. K tej sv. maši se je zbrala skoraj vsa naša mladina. Saj je mladina čutila, da je to njen prav poseben praznik, ne samo zaradi prvoob-hajancev, ampak tudi radi praznovanja sv. Alojzija, zaščitnika nedolžne mla-dine.	_	.
Po vstopni pesmi: „Bodi pozdravljen, zlati moj dan..ki je pesem prvoob-hajancev, je zadonela iz vrst mladine že stara pa večno lepa pesem na čast sv. Alojziju: „O, poglej, Alojzij mili..."
Po lepi in skrbni pripravi na sv. ob-hajilo je sledil temu višek slovesnosti vsega dneva, sv. obhajilo prvoobhajan-cev, kar je posebno doživetje ne samo za prvoobhajance, ampak tudi za vse navzoče. — Po kratki zahvali so nato prvoobhajanei v slovesnem sprevodu odšli v župnišče k skupnemu zajtrku.
Popoldne istega dne se je vršila pri Favu v Srednji vasi, v veliki dvorani na čast našim prvoobhajancem izvencerk-vena prireditev. O vsebini treh igric, ki so jih tu predvajali, žal danes zaradi pomanjkanja prostora ne moremo poročati; bomo pa poročilo prinesli ob drugi priliki.
Lepa mladinska ^prireditev, ki je bila poleg tega še močno povezana z ljudskim petjem preprostih, otroških verskih in narodnih pesmi, je vsem navzočim zelo ugajala. Udeležba od strani občinstva je bila zelo lepa. Saj je bila (Nadaljevanje na 7. strani)
klicali. Počasi se je pričel umirjati. Drugi dan je šel po mestu, obstal pred bolnico, se zagledal v velika okna in se
vrnil.	„ _ .
Spet je čakal cel dan in vso noc. Prisluškoval kakor na smrt obsojeni korakom straže, hodil na okno in gledal po ulici.
Nikogar ni bilo.
Koj opoldne je odšel v bolnico. Že na začetku hodnika je naletel na sestro, ki ga je spoznala. Nasmehnila se mu je.
„Zdravnik vas čaka. Mislil je, da boste prišli že dopoldne."
Kakor otrok je obstal pred njim. Ko je sedel, se je s splašenimi očmi zastrmel v zdravnika.
„Napravili smo, kar smo mogli. Otrok je umrl.“
Povedal je brez ovinkov.
Foltej se je samo stresel.
„ženo smo tokrat rešili. Vse je viselo na nitki.“
Foltej je obrisal oči in zahlipal.
Zdravnik se je dvignil.
„Ste zadovoljni, gospod Podlipnik?“
Foltej se je z obema rokama oprijel zdravnikove.
„Gospod doktor..."
Več ni spravil iz sebe.
Nenadoma je zdravnik stopil po sobi, se ustavil ob oknu in se počasi obrnil.
(Dalje prihodnjič)
Izboljšanje kmetijskih zemljišč
Zvezna republika Avstrija ima — ako vpoštevamo tudi mesto Dunaj kot posebno zvezno deželo — skupaj 9 zvez-nih dežel. Preračunano je, da je v vseh teh zveznih deželah toliko nerodovitne, zapuščene, zamočvirjene ali vsled drugih razlogov neobdelane zemlje, da bi z izboljšanjem teh zemljišč dobili površino desete zvezne dežele. Z drugimi besedami bi torej mogli reči, da je v Avstriji približno 10% zemljišča neobdelanega. Kar pa velja za celo Avstrijo, velja tudi za Koroško samo. Brez nadalj-nega moremo računati, da je gotovo na Koroškem 10% takih zemljišč, ki so danes neobdelana, katera bi pa mogli s primernimi ukrepi tako kultivirati ali izboljašti, da bi na njih mogli pridelovati vsaj travo, če jih že ne bi mogli vporabljati kot njive.
Kakor je dolžnost vsakega posameznega posestnika, da skrbi za izboljša-
8. Raslrelitev osamljenih pečin in skal na travnikih, pašnikih in na njivah. — Prispevek je določen na največ 20 šilingov za vsak meter navrtane in razstreljene peči.
SKUPINA B.
Kakor že preje rečeno, spadajo v drugo skupino dela, ki jih izvršijo posestniki sami ah pa so se za izvršitev teh del pogodili s kakim podjetjem. V to skupino spada.jo:
1. Preoranje, obdelovanje, gnojenje in zasejanje zemljišč v smislu, kakor je to označeno pod skupino Ä, točka 3 in 4. — Prispevek je določen, za stroške gnojenja in setve na 50% stroškov, toda največ 550 šilingov za hektar; treba pa je predložiti saldirane, to je, že izplačane račune. — Ako je moral najeti za preoranje in obdelovanje izravnanih in izboljšanih zemljišč posestnik tujo vpre-
žno silo, se povrnejo stroški do 50 %.
2.	Trebljenje izsekanih gozdnih površin. Treba pa je preje dobiti dovoljenje za trebljenje teh gozdnih površin. Prispevek za stroške trebljenja, preoranja, gnojenja in zasejanja je določen na 50% dejanskih stroškov, toda največ 3.550 šilingov na hektar. — Za najeto vprežno živino Velja točka B-l.
3.	Trebljenje in čiščenje po poplavah zasutih zemljišč, kakor tudi preoranje, gnojenje in zasejanje očiščenih zem-Ijišč. Prispevek je določen na največ 80% dejanskih stroškov ter čiščenje in za oranje, gnojenje ter
zasejanje očiščenih zemljišč.
Predpogoj za plačilo prispevka je obveza prosilca, da bo zadevno zemljišče vsaj 2—3 leta uporabljal kot njivo ali travnik in da bo to zemljišče gnojil z umetnimi gnojili po dobljenih navodilih.
Ako ni zaradi gnojenja posebnega, predpisa po kmetijskem zavodu, velja kot predpis tole gnojenje na 1 ha: 1000 kg apna, 500 kg Thomasove moke, 250 kg kalijeve soli in 150 kg apneno -amonij o-vega sohtra.
Vsi posestniki, ki bi hoteli dobiti spredaj označeni prispevek za izboljšanje zemljišč, naj se čimprej obrnejo na pristojno okrajno kmetijsko zbornico, kjer bodo dobili vsa potrebna pojasnila.
Ponovno pa moramo v interesu posestnikov nerodovitnih in zato neobdelanih kmetijskih zemljišč nujno svetovati, da resno premišljujejo, kako bi ta zemljišča čimprej izboljšali in naj nato takoj dobijo vsa potrebna navodila. — Pomislijo naj. da bo treba v bodoče na ,	,..	. isti površini čim več pridelati, da bo
! treba čim več del izvršiti s stroji in posebej naj še premislijo, da morajo plačevati davek od vsakega zemljišča, pa do gotove mere tudi od neobdelanega zemljišča. Razen tega pa zahtevajo tudi koristi splošnosti, da ostane čim manj zemljišč zapuščenih in neobdelanih.
nje svojih zemljišč, tako pa je tudi
dolžnost iavaih ustanov da posamezni- af'ni,,!,ll,!!1,ll,,,,,l!limi,I,,ll!,l,,l|l|*|!,|||,|,|,,|!Ii||»iiiHiiii»i»i,|,|I|I|||iiiH<iiiiiii!iiiii»iiiiiiH»ii|1>|||!,|'i'ii'»i'iiiiiiiiiii,iiiHiiiHiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiniiii!iiiiii!iiii!ii!iiiiiii!iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHn
kom pri teh izboljšavah pomagajo z na-1 sveti ter z denarnimi in stvarnimi pri-1 spevki. Daši sicer priznavamo zasebno | lastnino in smo gotovo proti raznim | pretiranim podržavljenjem zasebne last-1
nine, vendar pa je že splošno danes ve- | Menda ni bolezni, radi katere bi bili Ijavno načelo, da zasebna lastnina m | razni znanstveniki in zdravniki prelili neomejena, j. ravica zasebne lastnine ne |ga toliko črnila kot radi najhujšega bo-sme iti tako daleč, da bi bilo to v sko- |iezenskega strašila — raka! Kaj vse do splosnosti V škodo sposnosti pa go- |sino	že čitali po časopisih o na-
tpyo F, ako ležijo velike površine zem- |stanku raka in njegovem zdravljenju! Ijisc neobdelane, ^ato moramo vse po- |xako je neki francoski zdravnik z vso sesetnike tanni zemljišč v njihovem m- |vncmo trdil, da je uganko nastanka ra-teresu in zaradi koristi splosnosti opo- |jEa nagej v močni uporabi električnega,
zoriü na razglas deželne kmetijske zbor |izmeničnega toka_ Dotoro! Toda? ka.
nice. v,9elovcu ° 1200^sanJu kmetijskih |ko razlaga potem dejstvo, da je med zemljišč.	| črnci neko pleme „Bantu“, ki je dva-
I.	Namen akcije za izboljšanje zemljišč. ! krat bolj podvrženo raku, kakor vsa
Namen akcije za izboljšanje zemljišč Idruga plemena na svetu? Električna je spremeniti v večvredno in donosnejšo =hič pa menda nobenim črncem ne sveti zemljo ona kmetijska zemljišča, ki so =nad glavo! Čudno je tudi to, da napada sedaj zaradi zamočvirjenja, zaradi za- |rak na otoku Javi mnogo bolj pogosto blatenja in naplavin, zaradi grmovja, ki šKitajce kakor pa Javance same! Ravno jih prerašča in zaradi podobnih razlo- Itako se čudijo, zakaj je med Holandci gov nerodovitna. Za izboljšanje teh Inajti za sto odstotkov več rakastih zemljišč je mogoče dobiti prispevke iz = obolenj nego pri Angležih in zakaj trpe javnih sredstev.	|V Veliki Britaniji ubožnejši sloji bolj
„	-	,	špogostoma na raku kakor iniovitejši.
D. Višina m oblika prispevkov i£0sS0 vprašanja. lia katera ni mogoče
Vsa dela pri izboljšanju zemljišč mo- | rja ti gotovega odgovora. Vzroki, ki so remo razdeliti v dve skupini. V prvo § jjk ge včeraj smatrali za prave in ras-skupino spadajo ona izboljševalna dela, =^glle s0 danes že neresnični, ki jih izvršimo s pomočjo strojev in oro- 1 v ^ wsti zanima zdravnike, kate-dja kmetijske zbormce. V drugo^kupi- Briiniakšni s0 pravzaprav povzročeval-no pa spadajo dela ki jih izvršimo v |d	* ^ ^	^ ^
lastnem delokrogu ali pa izvede delo po | dyrženosti n" m raku mnogo tudi zasebni pogodbi kako obrtno podjetje. =£ podedljiv0sti. Mogoče, da je nekaj na SKUPINA A.
Maš
KUPUJEM
KOŽE IN KOŽUHOVINO
po najvišjih dnevnih cenah
Mma Bm
TRGOVINA Z USNJEM Celovec-Klageni'urt, Osterwitzg. 4 Prevzamem kože tudi v strojenje.
V prvo skupino spada:	|
1.	Izravnan je — s pomočjo gosenič- | jega traktorja —onih poljedelskih zem- |
Ijišč, ki so jih napravili nerodovitna | vojni in povojni dogodki.	|
Prispevek je največ 50% izkazanih f stroškov.	|
2.	Izravnanje — z goseničjim trak-1
torjem — poljedelskih zemljišč po izvr-1 šeni zložbi (komasaciji), da tako z iz- | ravnanjem raznih potov, vdolbin in jar- | kov dobimo ravno površino, ki jo je | mogoče obdelovati s stroji.	|
Prispevek je največ 50% dejanskih | stroškov.	|
3.	Preoranje, obdelovanje, gnojenje ||-em joda gotovega pa le ničesar! Za-
in zasejanje zemljišč vodnih zadrug po | £ek so tudi postavljati na „pranger“ izvršeni osusilvi teh^ zemljišč.	| razne krivce, ki bi naj bili krivi nastan-
Prispevek največ 50/0 dejanskih |ku raka kot n_ pr_ saje, katran ali ter,
stroškov.	.	v. |razna barvila, prah, maščobe, prekaje-
o. Odstranitev kamenja s pomočjo |no meso> sur0vo maslo, moko in — ne gosemejih motornih^ zbiralcev.	Ivem, kaj še vse. Te hudodelce so krep-
Prispevek največ o0,,0 dejanskih |ko drkaj| za a rak se jim je na-
etroskov.	_ _	_	_	f vadno le izmuznil in šel svojo pot na-
6.	Trebljenje izsekanih gozdnih povr- |prej! Te navidezne krivce so polagoma Sin in livad, ako je bilo preje izposlova- § začeli izpuščati in začeli so iskati dru-no dovoljenje za trebljenje teh gozdnih |ge. To iskanje pa še vedno traja. Naj-površin in ako je dana obveza, da bodo |več izgledov, da vendar zadenejo pravo, iztrebljene površine po končanem delu | je naziranje, ki gre za tem, da je vzrok preorane, pognojene in zasejane. — |za nastanek raka iskati najbrže v ne-Prispevek za trebljenje _ znaša največ | pravem ravnotežju v hormonskem de 6.000 šil. za hektar; ali pa prispevek ii0vanju ali pa v pomanjkanju vitaminov za trebljenje največ 50% dejanskih |aii sličnih učinkovitih elementih, ki stroškov, za naknadno potrebna dela i imajo svoj vpliv na hormone.
pa tudi 50% stroškov, toda največ 550 | y zadnjih časih narašča število sluča-šilingov na hektar.	Ijev pljučnega raka, kar spravljajo v
7.	Trebljenje in čiščenje pri poplavah |zvezo s premočnim kajenjem tobaka
zasutih zemljišč.	Iposebno cigaret! Nekateri zopet pobi-
Prispevek je največ do 80% dejan- |jajo to trditev, češ da močni kadilci
šujejo poapnenje žil, ne pa raka. Torej, kot vidimo, tudi tu ni enotnega mnenja. Res pa je, da najdemo pljučni rak mnogo bolj pogostoma pri moških kakor pa pri ženskah, in da je med moškimi veliko več kadilcev kakor pa pri ženskah. V splošnem pa obolijo ženske v prvi vrsti na prsih in na maternici, medtem ko sta pri moških želodec in črevo tista, ki najčešče obolita na raku.
Kako pa je dandanes z zdravljenjem in kakšni so uspehi ? Kakor smo že prej omenili, slutimo med povzročevalci raka neka nesoglasja v delovanju žlez oziroma hormonov. Na drugi strani pa vidimo včasih, da imajo hormoni neko učinkovito vlogo pri zdravljenju raka! Posrečilo se je že, da so zamogli z dajanjem moških hormonov zmanjšati ali celo odpraviti rak na ženskih prsih in narobe — pri. moških izboljšati rakasto obolenje na prostati z ženskimi hormoni! Ne smemo pa teh — takorekoč — poskusov že vzeti za zanesljivo zdravilo in jih raztrobiti v svet kot senzacijo, ker ne vemo, kaj bo rekla bodočnost! Šele dolgoletna opazovanja in dolgoletni preizkusi tega načina bodo prinesli končnpveljavno sodbo! Saj.se tudi naj-spretnejšemu kirurgu včasih zgodi, da je uspešno izvršil operacijo na rakastih ženskih prsih, toda je pozneje ženska podlegla na raku — jeter! Kajti metastaze (prenosi bolezenskih rakastih klic na druge organe) so najbolj zavratna stran rakastih obolenj!
Od mnogoštevilnih receptov proti raku ostane — vsaj zaenkrat — v veljavi edinole — nož kirurga! Samo pravo-č a s n o spoznanje bolezni in prav o-časna operacija sta danes še najsi-gurnejša rešiteija pred smrtonosnim koncem! Znameniti in svetovnoznani dunajski kirurg, prof. dr. Finsterer, je pred kratkim obelodanil na zdravniških kongresih v Ameriki in Evropi svoje odlične uspehe, ki jih je dosegel pri operacijah raka, posebno na želodcu in črevesu! Pri takšnih obolenjih ne pomaga nobena „žavba“, nobene kapljice ali tablete, nobene zdravilne rastline ali kopeli, nobeni javni ah zakotni mazači, ki le izkoriščajo nesrečne žrtve v svoje dobičkanosne namene, bolniki pa navadno radi tega zamudijo uspešno operacijo, ki bi jih edina bila lahko re-
skih stroškov.
=slabijo svoje srčno mišičevje in pospe-
(V högjiü izhiu
TSCHERNUTTER
CELOVEC—KLAGENFURT Karfreitstraße 1
šila — smrti! Brez dvoma so razne zdravilne rastline velikanske važnosti pri lažjih obolenjih in za ohranitev zdravja, ako jih začnemo uporabljati, ko smo še zdravi, ker vplivajo povolj. no na pravilno delovanje žlez in hormonov. Nimajo pa moči. da bi zamogle pomagati pri — raku! Tudi z rentgeno-vimi žarki ne moremo pomagati mnogo, posebno ne pri notranjih obolenjih. V notranjosti, kot je to pri raku želodca ali čreva, taki žarki sicer uničujejo ra-, kaste snovi, obenem pa ravno toliko škodijo še zdravemu tkivu, ker ne moremo določiti točneje meje med zdravim in obolelim!
Pravočasno spoznanje bolezni, ki je največje važnosti za pravilno in zanesljivo ozdravljenje, večinoma ni lahko! Tu so nekateri znaki, ki so sumljivi in ki jih ne smemo prezreti! N, pr. lahko pokašljevanje brez pravega vzro-. ka, naenkrat nastale težave v želodcu, pogosto spehovanje in naenkratna ne-redna stolica, ki je bila poprej navadno točna. Sumljivo je, tudi, ako te tišči na stran, ne da bi sledilo pravo izpraznje-nje ali pa, ako opaziš v stolici kri ali sluz! Takrat ne odlašaj in pojdi k zdra-vniku! Včasih se za hemoroidi ali zlati žili skriva zahrbtni rak! Močno hujšanje, breztečnost, bruhanje, vedno ponav-Ijajoči se glavobol, so že dovoljni vzrok za takojšno zdravniško preiskavo, rav-notako je sumljiva tudi že majhna bula na prsih ali kje drugje na telesu! Ne misli pa, da mora eden ah drugi od omenjenih pojavov že pomeniti rak! Previdnost bodi pa vsekakor na mestu! Ako pa preiskava res dožene, da se je pojavil rak, ne čakaj na čudeže! Vedno je boljša takojšnja operacija kakor pa trpljenja polno hiranje, ki pelje v gotovo smrt! Vedi, da je med operiranci vendar 60—80 odstotkov ozdravljenih, seveda pod pogojem, ako so pravočasno obiskali zdravnika!	Dr. K.
PROTI BELI KUGI
Dva mednarodna sestanka strokovnjakov za sifilis se bosta vršila pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije, in sicer v Helsinkih in v Parizu. Sestali se bodo ameriški in evropski . zdravniki strokovnjaki in razpravljali o preprečitvi in zdravljenju sifilisa.
Sestanka v Helsinkih, ki bo od 4. do 10. septembra, se bo udeležilo kakih 25 strokovnjakov iz Danske, Islanda, Norveške, Švedske, Združenih držav in Finske.
Sestanek v Parizu bo cd 25. septembra do 7. oktobra. Udeležili se ga bodo strokovnjaki iz Belgije, Grčije, Irske, Italije, Luksemburga, Nizozemske, Portugalske. Anglije, Združenih držav, Švice. Jugoslavije in Francije.
IZRABA SIL
V ponedeljek se je pričelo v Londonu veliko posvetovanje strokovnjakov iz 47 držav. Ti strokovnjaki, katerih je zbranih v Londonu okrog 1,600, se posvetujejo o vprašanjih izvora in proiz-vodnje energije ali sile na svetu. Tako razpravljajo o izvoru in o možnosti izrabe sončne sile, o izrabi sile vetrov in o izrabi velike sile, ki jo povzroča razlika toplote na morski površini in v globočini morja.
Romar Matevž
(Nadaljevanje s 4. strani)
dobrota, ne rahli opomini, nobena stvar je ni spravila k resnosti. Matevžu se je zdel križ neznosen. Slišal je namigava-nja, osate opazke, porogljive poglede ujel, kamor je prišel.
Romal je ob letu drugič, za leta postaran, in romal tretjič in četrtič in petič.
Tretjega otroka je čakala Franca, ko je romal petič. Strašne so bile misli, ki so ga spremljale in bičale celo dolgo pot. Da ta otrok in morda že prejšnji ni njegov, je slišal namigavanj preveč, da bi mogel še nositi.
Tokrat je tudi nazaj priromal nepo-tolažen, nepomirjen, kakor izgubljen. „Ali mi je sedaj tudi to odpovedalo, mi tudi Mati božja ne more več pomagati?“ Njegov pogled je zgubljeno begal v kot. Na obličju lurške Matere božje se je igrala svetloba oljnate svetilke. Žene še ni bilo domov.
Tokrat je legla predčasno; otrok se je rodil mrtev. Ženo je zdelovala silna vročica. Poklicali so gospoda. Ko je odšel, je Matevžu zunaj hiše dal roko na rame:	„Matevž, močen bodi! Pa moli,
veliko moli, da boš tudi ta križ prenesel.“
Stopil je v hišo. Otroka sta dremala v Marijaninem naročju. „Že dvakrat te je klicala,“ mu je šepnila in pokazala kamro. Zaprl je duri in se usedel na stol k ženi.
„Matevž. Matevž,... so šepetale raz-pokane ustnice. Roka njena je trudno iskala njegovo. Matevž jo je prijel in jo dobrohotno božal: „Franca, ne trudi se, potrpi, saj bo bolje. Tudi zate bom poromal na Višarje. Bom pa šel še šestič in sedmič, če bo treba."
„Nisem vredna, Matevž. Za srečo sem te ogoljufala. Vem, da si trpel, danes čutim. Strašno sem bila lahka. Ti si bil pa predober, tako da si bil v mojih očeh vse prej kot moški. Vem, da bom umrla.
Z Bogom sem se spravila. Sedaj te prosim, da mi prizaneseš tudi ti. Takrat sem izrabila Tvojo slabost, ker sem te hotela imeti. Potem sem te prevarala. Norca sem se delala iz tvoje dobrote, iz tvoje vernosti in resnosti. Ni bilo vse res, kar si slišal o meni, veliko pa je bilo res. Ta otrok, ki je umrl, res ni bil tvoj. Bog me je udaril zato. Umrl je otrok in jaz bom tudi. Rada vzamem to pokoro nase. Samo še ti, moj dobri Matevž, bodi prav do zadnjega dober. Odpusti, prizanesi!“
Matevžu se je tresla roka in glas, v očeh se mu je bliskalo.
„Franca, samo ne umri mi sedaj, ko si postala dobra, zares moja. Nikoli ti ne bom ničesar očital, vse pozabi. Samo ne umri.“
Franca je dotrpela še tisto noč.
Mlada, zala kot nevesta, je ležala na mrtvaškem odru. Matevžu je bilo do smrti hudo, ni se mogel utolažiti.
*
Še je romal, še isto leto. Kot zrel mož je klečal na Višarjah s križem, ki se mu je zdel pretežek za njegova utrujena ramena.
Pod večer je sedel na skali in gledal na lučke, ki so se prižigale spodaj v dolini.
„Matevž, ali bi malo čaja? Pa ogrni se, da se ne. prehladiš.“ Ozrl se je in za seboj zagledal Marico, ki mu je ponujala steklenico.
„Jaz sem tudi prišla, seveda ne peš kot ti.“ Prisedla je. Dolgo sta se razgo-varjala.
„Marica, še zmeraj si dobra, kot si bila,“ ji je nazadnje hvaležno šepnil in stisnil roko.
Ko je drugo jutro odhajal, je že vedel, koga mu je Mati božja poslala, da mu pomaga nositi križ, ki je postal zanj pretežak...	Z e m 1 a k
(„Duhovno življenje")
nas, na JCav&skem
(Nadaljevanje s 5. strani.)
velika Favova dvorana skoroda polna.
Vsem, ki so pri lepo uspeli dopoldanski in popoldanski prvoobhajilni prireditvi na ta ali oni način pomagali, izrekamo stoteren: „Bog povrni!“ Še posebej pa se moramo zahvahti Favovim, ki so nam za to priliko dali dvorano brezplačno na razpolago.
SELE
Dne 29. junija se je vršil občni zbor našega prosvetnega društva „Planina“, Naša mladina se ga je prav številno udeležila. Saj so pa bile na sporedu tudi prav mične točke. Zelo je ugajala Gregorčičeva pesem „Rože je na vrtu ple-la‘\ predvajana od igralcev med petjem moškega zbora. Nič manj pa nas je pri-jetno presenetil koloples deklet in njihove simbolične vaje s petjem „Rožic ne bom trgala“. Da se je razpoloženje še bolj dvignilo, je s petjem poskrbel
tudi moški zbor. Poročila odbornikov so podala pregled društvenega delovanja od zadnjega občnega zbora. Društvo je s celo vrsto dobro obisankih prireditev mnogo doprineslo k podvigu umske in srčne kulture. Knjižnica šteje 488 knjig; izposojenih pa je bilo le 337. Bila so pa leta, ko je hodilo po knjige do 120 bralcev in je bilo izposojenih do 1600 knjig. Zdaj se pozna, da mladina, ki se je šolala v hitlerijanskih letih, ne zna dosti slovensko čitati, oziroma nima veselja do branja. Mnogo pa je zdaj tudi časopisov in listov skoro v vsaki hiši, kar navadno zadostuje. Vendar je knjižničarka s pohvalo omenila dve družini, v katerih je bilo prečitanih 30 knjig. — Blagajniško poročilo je bilo prav zadovoljivo. Od članarine in čistega donosa prireditev se je nabrala v blagajni že čedna vsota, tako da se bo
mogoče lotiti prenovljenja odra. Pri vo-litvi je bil z velikim navdušenjem za predsednika vnovič izvoljen dosedanji predsednik Albin Olip, tudi odbor je. z malimi spremembami ostal isti. Ko minejo vroči poletni meseci društvenih počitnic, naj se na jesen zopet vname živahno delovanje. Občni zbor je pokazal, da ima mladina mnogo zmožnosti, pa tudi dobre volje.
*
Selško poletno Urhovo žegnanje slovi daleč okoli. Tudi letos je privabilo poleg domačinov še mnogo izletnikov posebno iz Borovelj in Celovca. Večina od njih se je tudi udeležila pranganja okoli Husovega travnika, ki je res nekaj lepega. Med celo procesijo je vladal lep red, device so pele, odmevalo je petje cerkvenega pevskega zbora, domača godba je svirala procesijske koračnice in melodije znanih cerkvenih pesmi; iz dolgih vrst vernikov pa se je glasila tudi glava in prošnja Stvarniku. Ta dan je bila selska cerkev seveda premajhna, a vsi, ki so jo napolnili do zadnjega kotička, so navdušeni sodelovali pri ljudskem petju. Prenapolnjeni pa so bili ta dan tudi avtobusi, ki so trajno dovažali in odvažali izletnike. Bil je vroč dan, žejno in krepčila potrebno je bilo vse. Na vrtu, pod lipo in v vseh prostorih obeh gostiln se je nudila potrebnim jed in pijača in da je vse bolj teknilo, sta neumorno svirali dve dobri godbi, plesalcem proti plačilu, drugim zunaj pa brezplačno. Hudih nerodnosti, pretepov ali čezmernega pijančevanja pa ni bilo, vse se je še dosti gibalo v pravih mejah, tako da varnostnim organom ni bilo treba nastopati.
ŽELUČE
Ob krasnem, čeprav malo prevročem vremenu smo imeli v nedeljo dopoldne naše „pranganje“. Zelo, zelo veliko nas je bilo. Ne samo nas Želučanov, prišli so tudi iz vse okolice — iz Podgore, št. Janža, Št. Jakoba, Št. lija in Kaple na Dravi. Pel je mešani zbor pod vods-stvom Folteja Kapusa iz Bilčovsa, pesmi Rešnjega Telesa. Višek pobožnosti pa je bila pesem „Ave Maria“. Naša draga domača cerkev pa je, kot vsi veste, že potrebna popravila. To so videli tudi vsi verniki, ki so prišli na našo cerkveno slavje, želuška dekleta so pa po sv. maši dala priliko radodarnim rokam, da so prispevale za dober namen, na ta način, da- so nudila v nakup srečke za loterijo, ki bo vsaj za prvo silo polepšala našo podružnico. Pa tudi fantje niso hoteli zaostati. Oni pa so bolj mojstri v keglanju in namesto za „ceho“ je šel izkupiček v isti dober namen.
ZGORNJI ROŽ
Tudi okrog naše mogočne Jepe vlada trenotno huda vročina. Vse hiti v potu svojega obraza s pospravljanjem krme. Zadnjo soboto pa nas je presenetilo neurje ,s točo in vetrom. Toča je opusto-šila številne njive, sadovnjake in vrtove, veter pa je celo podiral drevje in kar toča ni pokončala na polju.
Glavna šola v Ledenicah je nastopila z lepim uspehom v celovškem radiu. Le-
po sestavljeni program bi žel več pri. znanja, če ne bi imeli poslušalci vtisa, da poslušajo dve različni prireditvi. Pri-reditelji so bili tudi napačno predstavljeni svojim cenjenim poslušalcem, kar je motilo in pri nastopajočih vzbudilo upravičeno nejevoljo. — Istočasno je ista šola otvorila svoje običajno vsakoletno razstavo, ki je bila namenjenja v prvi vrsti staršem, da lahko vidijo, kaj so se njih otroci naučili in kaj znajo. Moramo reči, da smo lahko v splošnem z uspehom zelo zadovoljni in da je učiteljstvo doprineslo dokaz agilnosti in požrtvovalnosti. Seveda bi bilo za one gojence, ki bodo zapustili šolske klopi in ostali doma, koristnejše, da bi se v zadnjem letu presmeril pouk v praktič-no udejstvovanje.
Zadnjo nedeljo smo pohiteli na Pečni-co, kjer smo prisostvovali novi maši č. g. Gabruča. Lepo vreme, odmevajoči streh iz možnarjev, velikanska množica vernikov in radovednežev predvsem pa slavnostna pridiga, ki je napravila najgloblji vtis in prodrla globoko v srca vseh navzočih vernikov in radovednežev, nam bo najlepši spomin na ta veh-ki in redki ljudski praznik v naši okolici.	cj
LOČE
Blagor onemu, ki daje, gorje pa tistemu, ki jemlje — pravi star pregovor. Medtem ko na Dunaju že dolgo prav pridno delijo dolarje iz Marshallovega plana za dvig tujskega prometa in za „popravo potov gospodarsko zaostalih krajev itd., spi prošnja za popravo pota v Rutah spanje pravičnega že mesece v predalu domače občine. Z veseljem in zadoščenjem prebiramo, kako „talajo“ dolarje v razne namene, zato upravičeno nestrpno pričakujemo tistega vese-lega trenutka, ko bomo brali novico, da so se tudi naših krvavih potreb spom-nili gospodje. Skozi- našo vas se ne bo več vila bela, ampak črna cesta, — ker so jo katranizirali, — kar bodo oni, ki se iste poslužujejo in niso preveč navdušeni „čihovci“, z veseljem pozdravili.
Tujski promet se pri nas lepo razvija, treba pa bo še marsikaj zboljšati in olepšati okolico, ki bo še bolj očarala in privabila tujca v še večjem številu. Zanimivo je, da so nam ti ljudje celo v verskem oziru nekako za zgled, ko se razmeroma mlad svet zelo intenzivno poslužuje mize Gospodove.
V našem verskem glasilu „Nedelja“ izhaja lepa in posebno za naše pevce in organiste zelo poučna izvirna povest „Pota božja“. Posebno začetek te povesti bi lahko služil marsikomu za zgled.
ŠT. LENART PRI SEDMIH STUDENCIH
Ja, hudo je, če mora človek gledati, kako se drugi ženijo. Vsak bi rad poskusil kaj takega, toda to ne gre kar tako. To je tudi mislila naša Leni Gallob in, ne bodi lena, omožila se je. Za moža si je izbrala pridnega in delav-nega Franca Aichholzerja. Želimo njej kakor tudi njenemu možu vse najboljše na njuni življenjski poti. naj ju ljubi Bog spremlja povsod in naj jima da kup otrok.
I
Z. I. M:
stcß1
17.
Konjička bom kupil... življenje je v delu, skrbeh in veselju teklo naprej. Lepo so obhajali pri Rutarju šmiklavža, božiče in druge praznike. Mlada gospodinja je po pridnosti in pobožnosti že zaslovela po celi vasi. Prvikrat je pripravila oltar za pranganje in to tako lepo, da so ga vsi občudovan. Rože na oknih so Rutarjevo hišo kar poživele in čutiti je bilo, da je v hiši mlada gospodinja. Rutarica si je nekoliko oddahnila. Z molitvijo je spremljala delo mladih dveh in se že veselila novega rodu. Pa ni hotela vprašati Ne-žije, kdaj bo zavekalo. Sliši se, da materi sama pove. Od dneva v dan je pri-čakovala vesele novice, saj bi bil že čas, da kaj naroče, a Neži še ni nič izdala. Tudi nova zibelka je še ostala na starem prostoru in ponižno čakala, da tudi ponjo pridejo in ji odkažejo njen posel.
Jesen se je približavala in na Malo Gospojnico sta Rok in Neži poromala v Podgorje. Imela, sta vsaj priliko poraz-govoriti se, ko je v velikem poletnem
delu kar naprej polje klicalo. Razlagala sta si svoje načrte, on iz gospodarstva in ona iz gospodinjstva. Pa se je tudi Rok presneto dobro na kuhinjo in na ženska opravila spoznal in tudi Neži si je doma nabrala mnogo izkušenj iz kmetijstva.
„Veš kaj, konjička bom kupil, Neži!“
„Tega pa ne,“ je branila žena.
„Zakaj pa ne? Poglej, koliko bi z njim zaslužil. Gospodo s Fužine bi vozil v Borovlje, Celovec, Beljak. Vsak teden bi prav gotovo zaslužil toliko kot cel mesec ne priredimo v hlevu. In tudi na polju bi s' konjem delo hitreje šlo od rok. Z Vrščem sva se že menila, da bi potem skupaj orah. Neži, in v Podgorje potem nič več ne bi hodila peš. Za-pregel bi konjička, ti bi sedla zad. pognal bi in že bi drčala proti Podgor-jam."
„Pa to pomisli, koliko konj žita sne. In kar me najbolj skrbi, je pijača. Saj so vsi furmani tudi pijanci. Kar poglej jih: Jurjevec, Uštin, Pogačar in drugi. In kako nevarno je ponoči ge voziti. In potem tudi nikdar ne boš doma.“
„Neži, prazne skrbi! Še raje bom potem hodil domov; ponoči mi bosta luna in luč svetili. In koliko žegnanja ti bom zmeraj prinesel.“
Neži pa se ni mogla umiriti. Konjiček ji«ni šel iz glave. In tako lepo novico je hotela povedati možu! Zdaj jo bo pa še ohranila zase in jo najprej zaupala Materi pri kapelici in šele domov grede možu.
Po končanih opravilih je Neži še ostala v cerkvi. Rok je zavil med gospodarje, ki so se menili o letini, o bolezni pri živini in seveda tudi o konjih.
Že poldne je zvonilo, ko sta Rok in Neži stopala pod rebrijo proti Suhi.
Neži je nežno prijela moža pod roko in mehko dejala: „Rok, v prvi spomladi bomo pa tudi pri nag zibali, če Bog zdravje da.“
„Neži, moja, da je le res!“ Stasnil ji je roko, da jo je kar zabolela. „Le pazi, da se ti kaj zgodi ne, da nam otroški blagoslov zaradi tega ne bo odvzet."
V tihi sreči sta držeč se za roke stopala skozi senčat gozd proti domu. Sonce je sijalo še svetleje, ptički so žgo-leli še slaje in rože cvetele še. lepše, bodoči materi v pozdrav.
Ko sta bila že blizu doma pa je Neži še enkrat prosila: „Rok, ne kupuj konja, ne bo nam prinesel sreče.“
„Pusti zdaj to. bom že še premislil, jo je zavrnil' mož.
Oktobra je Neži svojo skrivnost izpovedala tudi svoji rodni mami in Ruta-rici. Posebno veselje je kazala Rutarica, ki je Nežiji odvzemala vsako težje delo. To je delala z največjo ljubeznijo in skrbnostjo, da je še Roku v oči padlo. Tudi zibelka je prišla v izbo. Neži je že parkrat poskusila, če prav teče, se-šila je slamarico, jo napolnila z drobno sirkovo slamo, pripravila tanke rjušice in drugo otroško perilo. V mislih je že imela zbrano ime za dečka ali deklico, tudi botre in celo krstno svečo je poskr-bela. Sto sladkih skrbi jo je spremljalo po vseh njenih potih. Pogovarjala se je z malčkom pod srcem, ga blagoslavljala in zanj molila. Prelepi dnevi pričakovanja so jo zresnili, poplemenitili in ji dajali ženske časti in materinske lepote.
Rok je bil dober in ljubezniv do nje. Le kadar je spomnila konja, ji ni dal jasnega odgovora. V svoji notranjosti se je zanj že zdavnaj odločil in za kar se je Rok enkrat vnel, v tem nikdar ni po-pustil.
Do tega so pripomogli tudi starejši gospodarji. Ko je nekoč namignil, da se za konja žena ne ogreva, ga je Jok I Gmajnar vščipnil: „Ali pri vas ženska I hlače nosi?“	(Dalje prihodnjič)
Simmske add&§e v eadiu
SREDA, 12. julija:
14.30—15.00 Poročila; predavanje za gospodarje; zanimivosti.
ČETRTEK, 13. julija:
14.30—15.00 Poročila; predavanje za gospodinje; zdravniško predavanje.
PETEK, 14. julija:
14.30—15.00 Poročila; pregled svetov-nega tiska.
SOBOTA, 15. julija:
9.00—9.30 „Za naše najmlajše“.
NEDELJA, 16. julija:
7.15—7.45 Duhovna obnova; pester jutranji spored.
PONEDELJEK, 17. julija:
14.30—15.00 Poročila; „Zgodba stotnika Petra“.
TOREK, 18. julija:
14.30—	15.00 Poročila; „Po širnem svetu“.
18.30—	19.00 Koncert narodnih in umetnih pesmi solistov ljubljan. opere.
SREDA, 19. julija:
14.30—	15.00 Poročila; predavanje za gospodarje; zanimivosti.
Radia Stkmdl
„Velika hiša malega človeka“ Radioaparati za vsakogar. Tovarniško novi 4 cevni Super od 526 S naprej. — Popolnoma prenovljeni aparati od 200 S dalje. Najbolj moderna popravljalnica. Žarnice za dom in preprodajo.
CELOVEC - KLAGENFURT
Bahnhofstr. 22 — Tel. 29—48
NAJVEÖJA IZBIRA MOŠKIH SRAJC
z orig. italijanskim krojem ovratnika
Celovec - Klagenfurt Burggasse
MALI OGLAS
Dve dnevničarki iščeta meblirano sobico s štedilnikom pri večjem kmetu ali na graščini. Naslov pri upravi lista.
&e tillia
BARVE IN LAKE
DOBITE sedaj fudi v Kanalfaler- naselbini v TRGOVINI
Wolfgang MOROCUTTI
CELOVEC - KLAGENFURT, SiebenhügelM» 73
A. Cerny
CELOVEC-KLAGENFURT, Neuer Platz 3
brez rokavov
LIN O LEJ
vsako	Ua$a
Elektromotorje
ŠTEDILNIKE in ves material za instalacijo
pri domači tvrdki
HANS KREUTZ
* CELOVEC
Kramergasse 11 — Tel. 21-73
FILME
DOBITE PRI FOTO-FIIMD
HUBERT WANDERER
DOMGASSE 4	CELOVEC • IfLAGEAFDRT
Razpošiljanje po pošli
CERKVENI PRISPEVKI
JAVEN POZIV
Vse katoličane, ki so dolžni plačati cerkveni davek za drugo četrtletje 1950, M poteče 1. junija 1950 in še davka niso plačali, pozivamo, da v opomiujeval-nem roku treh tednov, t. j. od 10. julija naprej, brez nadaljnjih opominov plačajo svoj prispevek do 31. julija 1950 pri pristojnem župnem cerkvenem svetu in da se pri tem izkažejo s svojim davčnim predpisom ali mezdnim izka-zom.
Cerkveni prispevek je po zakonu dolg, ki ga je treba plačati in cerkev ni dolžna, da ta davek po svojih zastopnikih iztirjava.
Proti svakomur, ki cerkvenega davka ne plača, je dopustna pravna pot.
Če pobirajo davek zastopniki cerkve, uživajo pri tem pravno zaščito ter imajo pravico, da zaračunajo pristojbino enega šilinga.
FINANČNA ZBORNICA KRŠKE ŠKOFIJE, Celovec, Mariannengasse 2
IIIIIIIIIIIIIIIIIIItllilllllllllllllllllllllllltllitlllllllllllltllllllllllllllllllllllH
w
CAS
DENAR
JEZO
si lahko prihranite, če zahtevate od nas cenike, proračune in predvajanja.
Dobavljamo električni material, motorje, dinamo in instalacijska sredstva.
Sprejemamo naročila za elektro-instalacije, električna popravila vseh vrst in popravila radioaparatov.
Posredujemo priložnostne nakupe rabljenih bencinskih motorjev.
Napišite svoje želje na dopisnico in jo naslovite na:
$eišn$chekpri$iutz-u
Celovec-Klagenfurt, Renngasse 5 IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIINIIIIIIIIIIIIIIIIlillllllllllllHIIIIIII
2ELJ1 SE JE IZPOLNILA

Gotovo je . vsaka gospodinja že večkrat premišljevala, kaj naj postavi na .mizo. — Pri močnatih jedilih sedaj te skrbi ni več. Poiskati je treba le recept v slikanicah in nato je delo po preizkušenih navodilih hitro in zanesljivo. Posreči se prav gotovo, ker KÖNIG-ov pecilni prašek je zanesljiv.
Gospodinji	pomop
BACKPULVER W^.i,■■-■--i,
« w mr w mr.


IX I iM O II
"Celovec - Mtogenfunt
Predstave ob 16., 18,15 in ob 20.30 uri,
STADTTHEATER
7.—13. VII. „Die seltsame Geschichte des Brandner Kaspar“
14.—20. VII. „Die lustige Witwe“
PRECHTL
11.—13. VII. „Ein Unsichtbarer geht durch die Stadt“
14.—20. VII. „Sahara“
CARINTHIA-LICHTSPIELE
7.—13, VII. „Die toten Augen von London“ 14.—20. VII. Die Flucht von der Teufelsinsel
PETERHOF
7.—13. VII. „Ein gefährlicher Bursche“
14,—20. VII. „Die Flucht aus Java“
(Hetjatz - Vitteutk
BAHNHOFLICHTSPIELE
Predstave ob 12., 14., 16., 18,15 in 20.30; ob nedeljah in praznikih tudi ob 10. uri. 11.—13. VII. „Skandal um Julia“
14.—17. VII. „Gefährliche Liebe“
18—20. VII. „Arizona“
STADT-KINO
Tl—1:3.' VII,’ ,;Die .TähWehrer“'
14—17. VII. „Die HeUigc und ihr Narr“ 18—20. VII. „Eine Frau, die weiß, wag sis will“
Elite Filmbühne
11.—13. VII. „Der Verteidiger hat das Wort“ 14.—17. VII. „Die keusche Sünderin“
18.—20. VII. „Die letzte Zuflucht“
Apollo Lichtspiele
Predstave ob 10., 12., 14., 16., 18. in 20. uri. 11.—13. VII. „Das indische Grabmal“
14—17. VII. „Glück auf Rezept“
18.—20. VII, „Miranda“
OD 22, DO 30. JULIJA 1950
i.V
(VILLACHER AUSSTELLUNG)
\a meji treh dežel
_ smiASKA RAZSTAVA
l/cfolt	Reprezenfafivna tuzemska in zamejska razstava • Obrt • Industrija • Trgovina • Kmetijstvo
Razstavni prostor: Richard-Wagner-Sfrafje (Hauptschule und Gewerbeschule), Telephon: 43-48, od 15. julija 60-00 VeSCliOli prOSlOr.' Ossiacherzeile
MOŠKO PERILO SRAJCE — POLOSRAJCE SPODNJE HLAČE KRATKE NOGAVICE DOKOLENKE SPALNE SRAJCE PIŽAME ROBCI
Beljak - Viilaih • BahnhofstraBe 9
Naročniki, pozor!
Od 1. oktobra 1949 do 1. maja 1950 stane list mesečno šil. 1.60. Od 1. maja 1950 naprej stane list mesečno šil. 2.—.
Naročniki, ki lista še niso plačali, so dobili ali bodo še tekom tega meseca dobili račune, ki izkazujejo vsoto za čas od začetka dostavljanja lista do konca leta 1950. — Prosimo vse naročnike, da
tiUultta ttpeviM
SAMOUK
nudi:
la ženske svilene dokolenke v vseh barvah S 14.90
BEUAK-VILLACH
Weißbriachgasse12
poravnajo naročnino.
Za inozemstvo pa bomo ustavili list vsem onim, ki naročnine no poravnajo do 1. avgusta, z zadnjo julijsko številko. Onim naročnikom v inozemstvu, ki so že plačali polno naročnino šil. 60.— letno ali dva USA dolarja, pa redno do-stavljamo list vsak teden. Zelo nas bo veselilo, ako dobimo sporočilo, da list redno prejemajo.

HOLZGROSSHANDEL
, \/öiUmt%acUtcc Shafc 38
TELEFON NR. 15-95
Vabimo najvljudneje k obisku novo otvorjenega oddelka naše KONDITORIJE, kjer strežemo s prvovrstno
BIPIPB$0-KA\W0 M ILI1KIEIP1II
M, II 1^1 IR» K/tSTNER Odprto io 2. ure zjutraj
Prvovrstna slaščičarna, specialitete sladoleda, likerjev in vin.
List izhaja vsako sredo. — Naroča se pod naslovom „Naš tednik“, Celovec, Viktringerring 26. — Cena mesečno 2 šil Las tnik^ in^ izda j a tel j Narodru svet koroških Slovencev. Odgovorni
Telelonska številka uredništva in uprave 43=58. — Poštni čekovni urad štev. 69.793.