C. Zlobec Antikronika Slovenski Solženicin na obzorju. Najpopularnejši Slovenec našega časa je v teh veselih predpustnih dneh izpovedal v eni svojih številnih izjav tudi nasled- nje: če se bodo pomisleki zoper njegovo Maškarado obdržali, utegnemo Slovenci dobiti svojega Solženicina. — Torej je vendarle napočil tudi naš čas. Zdaj 214 Antikronika baje tudi najbolj vneti pristaši Maška-rade, celo tisti iz vrst slovenskega sub-novinarstva, pritiskajo na cenzurno komisijo, naj ne podpiše tiste slavne cenzurne kartice, kajti priložnost je le priložnost, in neumno bi bilo, če bi kar tako, iz gole sentimentalnosti, zapravili svojega Solženicina. Še ni vse izgubljeno. »Ali je režiser Boštjan Hladnik,« se zanosno sprašuje Nedeljski dnevnik, »s svojim najnovejšim filmom res primazal klofuto naši morali?« — Kjer je dim, je tudi ogenj, pravijo, torej je med nami še morala, pa smo že obupovali... Jezikovni purizem. Peter Zobec (asistent režije pri Maškaradi) se je začudil: »Doslej sem bil mnenja, da je v naši kulturi prepovedana samo beseda — prepovedano!« — Narobe, dragi Peter, celo vse bolj in bolj jo priporočajo, ker da so celo tiste znane prepovedi »Prehod za pešce zabranjen«, »Zabranjeno hoditi po travi«, »Zabra-njeno kaditi«, »Vstop zabranjen« itd. prav grdi hrvatizmi. Umetniški kriteriji so vendarle spet med nami. V že omenjenem Ljubljanskem dnevniku piše Janez Mally: »... Ob vsem tem bi dodali samo še to: naj gredo člani cenzure, pa tudi vsi ostali, ki jih tako skrbi javna morala — predvsem morala mladine, za pol ure sedet v »Evropejčka« ali kateri drugi lokal, v katerem posedajo tisti, ki bi ob ogledu Maškarade menda doživljali hude psihične pretrese! Prisluhnejo naj govorici mladih (tistih, ki jih je v svojem filmu prikazal Hladnik!), slede naj njihovim izrazom in kretnjam, pa bodo kaj hitro ugotovili, da bi od vsem tem zardel celo — Boštjan Hladnik!« — Kritiki, umetniški kriterij je zdaj pri roki: če stvar diši bolj po mladih, stopite k »Evropejčku«, če gre za svet odraslih, se napotite, recimo, v gostilno »Pri Amerikancu«. Tu je izhod, betežna ljubljanska Drama. Matjaž Zajec straši v Mladini mladino, da je filmska komisija »fosil, ostanek preteklosti, ki pa utegne kaj kmalu koristiti nekaterim, ki bi hoteli zavreti proces demokratizacije in samoupravljanja«. — V tem grmu tiči torej zajec vseh težav našega samoupravljanja: prijatelji iz Drame, prisluhnite Matjažu Zajcu, če hočete zlesti iz svojih težav, ki pravimo, da so težave samoupravljanja. Gospodarska stabilizacija in socialni čut za množice. Kot so nam sporočili številni jugoslovanski časopisi, je tudi Svetozar Vukmanovič — Tempo izrazil svojo zaskrbljenost zaradi majavih nog našega gospodarstva, stabilizacija da je res nujna, je rekel, saj da se mora tudi on, pri svojih 800.000 S din mesečnega dohodka, marsičemu odreči, kaj šele tisti s sto starimi tisočaki na mesec. — Spoštovani gospod Vukmanovič, ker ste izobražen mož, imate najbrž pri roki drugi zvezek Enciklopedije Leksikograf-skog zavoda, vzemite jo v roke, odprite na strani 65 in na njej poiščite geslo CINIZAM: drskost — tako tam piše — gruba otvorenost, bestidnost, surovost, prezir morala i svake društvene forme ___ Slovenska Cerkev prestopa prag novega leta. V anketi s tem naslovom (Družina, 10. januarja 1971) pravi mariborski škof Maksimilijan Držečnik med drugim: »Slovenci smo se radi ponašali, da smo krščanski narod. Radi smo to naglašali, medtem pa je vera v celih slojih naroda pešala, namesto nje je marsikje stopila nova ,vera' •— brezboštvo.« — Ni kaj reči, nov, spravljiv pokoncilski duh, pravi pravcati dialog. Antikronist 215