Drobtinice iz dnevnika slovenskega učitelja. Spisuje Josip Levičnik. Moto: ,,jVnlla dles sine linea t" Htari riniljaiiHki pregovor. Nadaljevaje sadjerejni uk govorilo se je o njegovi razdelitvi v razna plemena, in sicer v naslednja: a) peščeno ali mehko sadje; ^ b) koščeno sadje; c) jagode in d) lupinasto sadje. Pri peščenem in koščenein sadju, t. j. pri jabelkah, bruškab, češnjah, slivah, češpljah, marelicah in breskvah tiči senje v sredi sadeža, tedaj je njegovo vnanje, — strdk ali luščiaa — za vžitek; pri lupinastem sadju pa se nahaja sad v sredi lupine. #) Vsi le-ti sadeži pa so divji, ali pa žlahtai. Divja sadna drevesa rastejo brez vse človeške priporuoči; žlahtna pa raorajo po umetnosti in gleštanju biti oskerbovane, da nam potem rodijo lepi in žlahni sad. Da sadna drevesa dobivamo naj več iz seinen, je splob znano. Navadno semena rodijo drevesa svojega plrmena, vender s to razliko, da pri peščenem sadju (pri jabelkah in bruškah) dobivamo iz semena slabejšf zarod, kakor nam ga daje uiatcrno deblo; pri koščenem sadju pa se pogosto požlabtni zarod sara, t. j. novega mladega drevesca sad zboljša se brez človeške pripouioči. Ona drevesa tedaj, ki nam v novi rasti dajejo slabejši zarod, uioramo požlahnovati, kajti po tem opravilu drevo tako rekoč prisilimo, da nam mdra dali dobrega sadja. Ker požlabnenje dreves pride še pozneje na versto, hočemo tii naj prej nekoliko o semenih in par besedi tudi še o drevesnicab spregovoriti. Senie inianio za naj bolj naravnega roditelja mladih drevesic, drevesnico ali drevesno šolo pa imenujemo oni kraj, kjer si jih izrejamo. Da svet mora biti za to dober, omenili smo že v zadnjem sostavku. Gnojiti drevesnicam se ne svetuje; pač pa naj se zemlja pripravlja na pribodno rodovilnost s tem, da se kakib 5 ali 6 tednov poprej globoko izkoplje in prerablja, kar pa se pred setevjo ali sadenjein semen more zopet ponoviti. Ako bi bilo gnojenje neobhodno potrebno, naj se ston' to s kompostom, ki se napravlja iz sožganih rastlin itd. Tudi o dobri legi drevesnic se je v zadnjem sostavku govorilo*danes naj se doda še to, da naj bodo gredice ravne, ker bi sicer o deževjih lahko voda seniena in tudi mlada drevesca poplaknila in odnesla. Nasvetovale so se za sejanje semen zlasti nianjšim sadjerejcem tudi vertne gredice (Mistbeetcben), kar je v njih seme pred raznim merčesom in škodljivimi živalinii bolj zavarovano. Ker je tedaj seme tako rekoč oče novih drevesic, zasluži torej tudi vso pczornost sadjerejčevo. Perva pogoja je, da je pnpolnoma zrelo in tacega moremo dobiti le od popolnoma zrelega sadja. Ne dovolj zrela, ali pa tudi prestara semena ne veljajo; eno leto staro seme daje naj boljšo gotovost kalitve; kar je čez, je že dvouiljivo, *) To so sicer navadne reei, kterih bi skoraj navedavati treba ne bilo, ako bi ne spadale v naravoslovjc, na kar se mladina mimogrede Uliko nekoliko zavrača. Pis. razun pri kostanjih in orehih, ki kalivost dalj ohranijo. Seme si moremo nabrati iz sadja in naj bolje je, ako se mladina k temu priganja; — jabelčnih in liruševih pešek pa nam mnogo dajo tudi moštovi ostanki. Je li senie dobro ali ne-, se lahko s tem poskusi, da se peške, zlasti česnjeve, jabelčne in hruševe, vsujejo v kako z vodo nalito posodo. Kar je dobrib senien, potonejo, puhle in nerodovitne ostanejo plavajoče na poveršju. Kar snio nabrali semena v jeseni ali čez zimo, je dobro, da-ga sbranimo v kako leseno po-sodo ali kaki pisker in sicer naj se vloži ena versta seraena, ena versta pa suhega peska. Pesek nanireč stori seme že nekako pripravno za prihodno setev. Preden se seme vseje, naj se pusti tudi še pred kaliti. To se zgodi s tem, da se posoda s semeni postavi 14 dni pred setevjo na kak topel kraj, n. pr. na solnce ali v toplo stanico. Seme začenja vsled tega kaliti, se razvijati, rasti, ter gnati koreninice malini žilicam enake. Kaj mikavno je opazovati to razvijanje prihodnih niladih drevesic. Na dveh niestih se prikaže mlado življenje, ena bilkica gre kot koreninica v zeraljo, druga pa kot stebelce na kviško. Kjer pa se to razvijanje ne pokaže, je znamenje semenove neplodiiusti. V toplih krajib predkalenje semen ravno ni neogibno potrebno, vendar pa priporočenja vredno; v krajib merzlejega podnebja naj se to nikakor ne opušča. Ali naj se semena sejejo in sadijo v jeseni ali spomladi, so si sadjerejci navskrižnih misli. Jesensko sejanje in sadenje je v nevarnosti zastran mnogih podzemeljskih živalic iu ludi glede mraza; če se pa že v jeseni hoče sejati, naj se vsaj gredice vselej zagernejo s slaino, praprotjo ali s kaj enakim. Bolj varno in zanesljivo je to delo opravljati še le na spomlad, zlasti, ako se je seine predkalilo. Krajne okoliščine, se ve, morajo tudi tii biti sadjerejcu postavodajavec. Mehka semena se sejejo žitu enako. Priporočuje se sicer, da naj se ne seje pregosto, vender pa naj se po inLsIib g. P. Schirnbofer-ja s semenom ne skopuje, ker se pri pregostem plodu lahko bolj šibka drevesca iz gredic populijo. Pri sadenju orebov pa je treba že večje pozornosti, ker le-ti zastavijo že koj s pričetka precej inočne koreninice. 4, 5, tudi 6 palcev narazen naj se sadijo. Tudi na to je paziti, kako globoko da seme položinio. Pri jabelčnih in hruševih peškah je dovolj ya paleca; kaj(i seme ima že samo po sebi to natorno lastnost, da si išče zemlje. Koščene peške (češnje, češplje, slive, breskve itd.) vender morejo globokejše v tla, ker potrebujejo za kalitev več zemeljske vlage. Da nam seraena miši ne pojedd, je dobro, da jih pred setevjo namočimo nekoliko v gnojnico; dobro je tudi, ako moremo okoli gredic, ali pa okoli celib drevesnic l1/^ čevelj globok prekop narediti, kar zabranjuje kertom, mišim, hrošcem itd. podzemeljski Vhod V Škodo. (Dalje prih.)