Pomladni žarki.
Zložil A nt.
Na nebu je solnce zaplulo mogočno, nadela je zemlja obleko poročno, popevajo ptice, šepečejo viri — vse vstaja in raja v kipečem nemiri. Kdo zdaj bi umiral, ko smrt je umrla? Kdo zdaj bi ne peval iz polnega grla?
In greje me in boža spet tvoj topli žar, tvoj mehki cvet, pomlad, nebes poslanka srečna. Gradove v prah razsipa čas, preminja srca in obraz, v lepoti svoji ti si — večna In jaz sem, kakor nekdaj, spet ves tvoj, od tebe ves prevzet, in spev po duši mi odmeva tako sladak, tako močan. O, ko bi mogel ves na dan, zvenel do zadnjega bi dneva.
Ali bilke, ali cvete sleherna poganja gruda. Božji prst po zemlji piše sam neviden vidna čuda.
O ta knjiga, polna, živa, davno vsem Zemljanom znana, vedno vsem očem odprta in nikoli vsa prebrana!
In vendar bolj kot knjige vse, kar jih človeški duh rodi, pogled globok v prirode knjigo srce nam širi in topi. Zakaj se lep ne vidi cvet
Medved.
sosedu cvetu, ptiču ptič? Zakaj priroda mati svoje lepote ne občuti nič? A ti zemljan pomladi čar uživaš v svoje duše dnu. Lepote čut, lepote žeja uči te, kaj si in čemu.
O prvi pomladanski cvet. pozdravljen bodi tisočkrat! Pogledal komaj si na svet, in že bi te odtrgal rad. Nemilo smrt ti pač zadam, a rešim te viharnih dob. In kam naj nesem te? Ah kam Na materin samotni grob.
Komu poje ptiček v pomlajenem logu ? Solncu ali drugom, sebi ali Bogu? Srečen se ne meni, če ga kdo posluša. Lepše kakor včeraj peti ne poskuša. Stvarnica mu dala pesem je gotovo. Kar zares je lepo, zdi se zmeraj novo.
Dovolj ljubezni čutim do tebe, miljena pomlad, ljubezni, žarke kakor solnce, in rad bi te proslavil, rad. Obilo praznih listov črnila in peres imam in gibko voljo za pisanje in za pisanje dobelj hram. Navdiha prsi tudi sam pevske boginje ukaz, ah vse imam — le ti si boren, čutil odrešenik — izraz!