soda no de o letnik 36-februar 1997-št. 1 visoka šola za socialno delo ljubljana Izdajateljski svet Vika Bevc Vito Flal. obletnici Visoke šole za socialno delo je nekoliko pozen (obletnica je bila lani), vendar tehten. Avtorica kritično obravnava polpretekle in sedanje tokove v slovenskem socialnem delu in podaja iztočnice za boljše koncepte in s tem seveda boljšo prakso. Zlasti pomembno se spričo poudarka, ki ga ima ta tema v sodobnih svetovnih tokovih v socialnem delu, zdi njeno obravnavanje vprašanja moči. Vprašanje moči pa je (ne le implicitno) osrednje tudi v problematiki, ki seje loteva Tanja Lamovec v svojem poročilu o dosedanjem delu projekta zagovorništvo, ki gaje v veliki meri sama zastavila in razvila. Gre seveda za zagovorništvo uporabnikov psihiatričnih storitev, ki pa je le eno izmed številnih področij, ki si — kljub očitni »upravičenosti do obstoja«—nikakor ne morejo utreti poti v institucije, kjer nedvomno je njihovo mesto (čeprav ne le tam). Vito Flaker TIMI KOT NAČIN INTERDISCIPLINARNEGA SODELOVANJA DUŠEVNO ZDRAVJE V SKUPNOSTI * a . JE INTERDISCIPLINARNA ARENA Duševna stiska kot stanje človekovega bivanja je nedvomno kompleksen pojav. »Duševna bolezen«, »norost«, »odtrganost«, »živčni zlom« ali zgolj občutek »rahle po- trtosti«, vse to načenja številna vprašanja o stvarnosti človekovega bivanja, subjektiv- nosti in zgradbi človekove izkušnje, o delovanju možganov in celega telesa, o vlogi, statusu, stigmi, ki to spremljajo z odzivi družine, okolja, potem so tu vpraša- nja pravne narave, ki zadevajo odgovornost in prisilo, in končno vprašanja, kako obrav- navati te bolezni, kako pomagati, oskrbovati in zdraviti. Kakšno pomoč ponuditi, kako ravnati v takih situacijah, kaj storiti? Gre torej za torej predmet, s katerim se ukvar- jajo številne znanosti, stroke in poklici, od medicine in psihiatrije, psihologije in psi- hoanalize, filozofije in teologije, sociologije in antropologije, zgodovine in politike, socialnega in zdravstvenega dela, delovne terapije in umetnosti in še in še. Skozi zgodovino in v različnih kulturah najdemo različne pristope k istemu pojavu, ki segajo od tistih odkrito nasilnih, z veri- gami in palicami, do poskusov tolažbe in prepričevanja. Za našo diskusijo je pomem- bno, da so bili v obravnavo vedno vpleteni različni družbeni akterji. Ponekod so imeli pojav za družinsko zadevo, ponekod za stvar javnosti ali plemena, pogosto so se z njim ukvarjali zdravitelji ali duhovščina, včasih tudi prijatelji, sorodniki, izkušeni ujci, modri starci. Včasih so blazne pustili pri miru, da so živeli, kot je naneslo, ali pa so sami tavali po nikogaršnji zemlji. Vendar pa so šele pred kratkim, v začetku XIX. stoletja, začeli norce zapirati v azile. Do tega je prišlo zaradi potrebe po nadzoru in ure- janju družbe neposredno po industrijski revoluciji. Medicina je prispevala pojasnilo ali alibi za to družbeno dejanje in je prejela pooblastilo za upravljanje z življenji teh ljudi. Tako sta se za več kakor sto let uve- ljavila prevlada psihiatrije in norišnice kot simbola za obravnavo ljudi v duševni stiski. Seveda so vseskozi, zlasti pa v XX. stoletju, sodelovale tudi druge vede, vendar pa v glavnem kot pomožne psihiatriji. Šele s spoznanjem, kako boleče in neučinkovito je lahko ujetništvo v duševnih bolnišnicah, in z razvojem duševnega zdravja v skupno- sti, ki je sledil temu spoznanju, se je začel pravi razvoj interdisciplinarnosti pri ob- ravnavanju vprašanj, povezanih z duševno stisko. Res je sicer, da so bili v psihiatričnih ustanovah (zlasti v okviru tako imenovane socialne psihiatrije) že prej aktivni multi- disciplinarni timi, vendar so delovali po logiki ustanove in pod nadzorom psihia- trov. Člani tima — psihologi, sestre, socialni delavci, delovni terapevti in drugi — so bili zbrani pod isto streho s pacienti in pod nadzorstvom najvišje avtoritete, predstoj- nika bolnišnice. V skupinah za duševno zdravje v skupnosti so sicer zbrani ljudje z istimi poklici, le da so tukaj hierarhične vzorce povezovanja zamenjali bolj enako- pravni. To spremembo bi lahko primerjali s spremembo iz množične produkcije v tovarni v ustvarjalno obrtniško delavnico. Time v skupnosti vodijo ljudje različnih poklicev: medicinske sestre, socialni delav- ci, psihologi in tudi drugi. Institucionalno 3 VITO FLAKER gledano je potemtakem socialno delo, skupaj z njim pa država blaginje, postalo pomemben dejavnik, ko je v skupnosti duševna stiska nehala veljati za zgolj zdrav- stveni problem. Sprememba je tudi v tem, da danes ljudje drugače gledajo na naravo duševne bolezni ali stiske. Nekdaj prevladujoč medicinski model, ki je duševno stisko prikazoval kot bolezen, ki zadeva posameznika in jo je treba diagnosticirati in zdraviti zunaj posa- meznikovega družbenega konteksta, je zamenjal bolj pluralistični model, ki vklju- čuje sociološke, antropološke, psihološke sisteme in druge perspektive. Prevladujoča tendenca je obravnavati vprašanja dušev- nega zdravja celovito, začenši iz perspek- tive in izkušnje samega uporabnika in v povezavi z njegovim kontekstom in okolico. Toda določena razhajanja ostajajo. Še zme- rom smo priča nasprotjem, denimo, med psihiatri in socialnimi delavci, ki izhajajo iz različnih modelov (medicinskih in social- nih). Čeprav se zdijo ta nasprotja včasih v načelu in v teoriji nepremagljiva, se zdi, da postavlja praksa imperativ skupne akcije in sodelovanja. Ker je uporabnik ponavadi entiteta, ga ni mogoče razdeliti med raz- lične poklice, in če so poklici resnično za- vezani uporabnikom in njihovi blaginji, morajo najti način, kako dati svoja konce- ptualna razhajanja v oklepaj. Treba pa je omeniti še dve novejši smeri razvoja. Prva je nadaljnje razprševanje služb in druga gibanje uporabnikov. Prva na neki način pomeni logični razvoj duševnega zdravja v skupnosti. »Vmesne strukture«, kakršne so stanovanjske skupnosti, dnevni centri, zaščitene delavnice, so bili vsekakor premik od »trde tehnologije« azila k »me- hkejšim« oblikam skrbstva v skupnosti. Vendar pa te prehodne strukture ne od- pravljajo vseh represivnih in nehumanih značilnosti azilov. Čeprav so bližje običaj- nemu življenju skupnosti, so to še zmerom dovolj koncentrirane in od stokovnjakov vodene oblike oskrbe, da prihaja v njih do relativnega onemogočanja uporabnikov, da bi se zares postavili na svoje noge, kajti moč je še vedno v rokah strokovnjakov. Tako je, deloma zaradi take kritike in deloma zaradi nenavadne povezave z neoliberalno ideo- logijo, ki si je prizadevala v skrbstvene službe vpeljati tržno logiko, nastala cela vr- sta najrazličnejših oblik individualiziranega skrbstva. Te službe, ki prihajajo s čudnimi imeni (menedžment primera /čase mana- gement/ ali skrbi /care management/, načrtovanje skrbi /care planning/, indivi- dualni načrti storitev /individualised ser- vice plans/, posredništvo /brokerage/^, te- žijo k bolj individualiziranemu načrtovanju in financiranju storitev, h koordinaciji storitev glede na potrebe posameznega uporabnika in k večji moči posameznika, da nadzira to, kar z njim počnejo. Druga smer razvoja je pojav novega akterja na prizorišču duševnega zdravja. Medtem ko so bili v šestdesetih in sedem- desetih letih glavni nosilci sprememb kritični strokovnjaki, je v osemdesetih in devetdesetih ta prapor prešel v roke samih uporabnikov. Glas in vpliv uporabnikov, artikuliran bodisi v slogu aktivnega sodelo- vanja uporabnikov ali gibanja za človekove pravice, samopomoči ali zgolj protesta proti zlorabljanju, je čutiti v kampanjah proti krivicam, v zagovorništvu ali celo v tem, da uporabniki sami vodijo ali organi- zirajo storitve (Brandon 1991). Sodelovanje uporabnikov pri načrtovanju in realizaciji storitev bi moralo vplivati na samo naravo interdisciplinarnosti in ji, upamo, dodati nekaj, kar bi lahko imenovali transdiscipli- narnost. TIMl KOT KONKRETNA OBLIKA v INTERDISCIPLINARNE AKCIJE DEFINICIJE TIMOV Interdisciplinarno sodelovanje je mogoče na najrazličnejših ravneh in v različnih oblikah. Dogaja se v izobraževanju (zgled je projekt TEMPUS — »Študij duševnega zdravja v skupnosti«), pri raziskovalnem delu, kjer se združijo znanstveniki iz različnih ved, da izmenjajo različne poglede na isti problem, pri konzultacijah, kjer izvedenci pomagajo posameznemu prakti- ku, timu ali organizaciji pri reševanju določenega vidika problema, za katerega nimajo posebnega znanja ali pristojnosti. 4 TIMI KOT NAČIN INTERDISCIPLINARNEGA SODELOVANJA Vendar pa so timi brez dvoma ena bolj konkretnih in razširjenih oblik inter- disciplinarnega sodelovanja. Pri tem gre prav za to, da se ljudje zberejo in poskusijo nekaj početi skupaj, se vprežejo v delo, da bi dosegli skupni cilj. Sicer pa je tudi izvirni pomen besede team »dve ali več skupaj vpreženih vlečnih živali«. Sicer pa tim navadno definiramo kot »manjšo skupino ljudi, ki se povežejo med seboj, da bi prispevali k skupnemu cilju« (Ovretveit 1993). Primere lahko najdemo skoraj na vseh področjih dejavnosti, od športa do dramske produkcije, dela v industriji in v vsakdanjih življenjskih situa- cij, v katerih ljudje oblikujejo improvizirane time, da uprizorijo tisto, kar narekuje de- finicija situacije (Goffman 1956). Zgornja definicija je za naše potrebe zadostna, a si vseeno poglejmo še definicijo razvitejših timov. Payne (1982) definira sodelujoči (kola- borativni) tim kot nekaj, kar ima »skupne cilje, člani tima pa obdržijo osebno in individualno odgovornost ter si delijo delo tako, da vsak s svojo aktivnostjo prispeva kar največ in zagotovi, da skupaj dosežejo svoje cilje«. Multidisciplinarni tim pa lahko defini- ramo tudi kot »manjšo skupino ljudi, po navadi iz različnih poklicev in dejavnosti, ki se povežejo med seboj, da bi prispevali k skupnemu cilju, ki je zadovoljevanje zdravstvenih in socialnih potreb enega klienta ali populacije klientov v skupnosti« (Ovretveit 1993). i> ' ' ČEMU TIMI? ZARADI UPORABNIKOV, ZARADI STROKOVNJAKOV? V nekaterih primerih je to nadvse očitno — nogometa, na primer, ni mogoče igrati individualno. Pogosto slišimo, daje skupina več kot zgolj skupek posameznikov. Po drugi strani pa iz vsakdanjih izkušenj vemo, da lahko delo v skupinah rodi hude frustra- cije in včasih celo škoduje ciljem in nalo- gam, ki smo si jih zadali. Vsekakor si je pametno še enkrat postaviti to vprašanje, še zlasti, ko gre za področje socialnega dela in duševnega zdravja, kjer je tradicionalna metoda delo posameznika s posamez- nikom. Zakaj bi torej hoteli svoje delo na področju socialnega dela in drugih človeku namenjenih služb opravljati kolektivno? Odgovora sta v bistvu dva. Prvi je, da so timi v korist uporabnikom, saj zadovoljujejo zelo kompleksne potrebe. Uporabniki storitev s področja duševnega zdravja, zlasti dolgotrajni, kakor tudi uporabniki drugih zdravstvenih in socialnih storitev pred te službe pogosto razgrnejo kompleksne življenjske situacije, s katerimi se ne more ukvarjati en sam strokovnjak; pri tem moramo upoštevati še naraščajočo speciali- zacijo v socialnih in zdravstvenih službah. Stranka, denimo, ki ima dolgotrajne težave, ne potrebuje le pomoči v obliki zdravljenja, temveč tudi pri nastanitvi, zaposlitvi, potrebuje koga, ki ji bo svetoval in pomagal pri navezovanju odnosov s sorodniki in sosedi itn. Vse to je mogoče le z usklajeva- njem med delavci na teh področjih. Tako ima lahko uporabnik »korist od širokega spektra znanja in metod, ki jih ne more prakticirati zgolj en delavec ali predstavniki enega poklica«, četudi sta »določena uspo- sobljenost in znanje skupna poklicem, ki se ukvarjajo s pomočjo človeku« (Falck, cit. v Carlton 1984), kar nazadnje omogoča integracijo timskega dela. Drugi odgovor bi bil, da so timi v prid strokovnjakom. Time potrebujemo zaradi delitve dela in porazdelitve moči. Uporab- nikov čas je omejen, zato se morajo delavci odločiti, kako ga bodo uporabili. Ko tim raznih strokovnjakov multidisciplinarno oceni posameznega uporabnika, se kaj lahko pokaže, da bi čas, potreben za vse oblike zdravljenja in obravnav, mimogrede presegel 24 ur. Uporabnik je čedalje bolj razdeljen med ure, ko je prejemnik različ- nih storitev. Timsko delo je torej priložnost za strokovnjake, da se soočijo z dejstvom, da je uporabnikov čas omejen, in to ugoto- vitev koristno uporabijo — določijo priori- tete in uskladijo svoje dejavnosti. Še en raison d'etre timskega dela za strokovnjake so odnosi moči med različnimi poklici. Različni poklici vstopajo v time z različnimi stopnjami moči, tako glede na zakonske kompetence kot tudi glede na status in 5 VITO FLAKER usposobljenost. Iz tega zornega kota lahko torej gledamo na timsko delo kot na talilni lonec različnih moči, ali bolje, na prizorišče boja za premoč. Tipičen tim, ki deluje v okviru bolnišnice, na primer, lahko domi- nantna medicina izrabi kot orodje za kolo- nizacijo drugih poklicev, po drugi strani pa smo pri timih duševnega zdravja v skupno- sti lahko priča temu, da si moč uzurpirajo novi skrbstveni poklici (Hughman 1991). Vendar pa je v največ primerih stranka tista, ki je obsojena na največjo nemoč. ..r -''^ KAKŠNI TlMl? ■ /iiKiV^r :i FORMALNI TIMI IN NEFORMALNE MREŽE Strokovnjaki se lahko povezujejo na veliko različnih načinov. Večina jih sodeluje med seboj neformalno, z bolj ali manj rednimi stiki, iskanjem nasvetov, posvetovanjem aU včasih z intervencijo, kadar sami ali njihova organizacija niso zmožni zagotoviti določe- ne storitve. Po drugi strani imamo skupine ljudi, ki se zberejo (v nekaterih primerih pa jih zberejo), da bi dosegU neki skupni cilj ali opravili skupno nalogo. Pri tem mo- ramo razlikovati med navadnimi delovnimi skupinami in razvitimi, sodelovalnimi timi (Payne 1982). V tej domnevi je predpostav- ljeno, da ljudje, ki se zberejo, ne postanejo avtomatično tim, da mora ta skupina skozi skupinski proces in se priučiti timskega dela. Isti avtor tema stiloma timskega dela doda še dva določnejša, ki se umeščata nekam med prejšnja dva: stil, osredotočen na vodjo, in individualistični stil. Mogočih je več načinov klasifikacije, denimo glede na strukturo moči, mentaliteto skupine itn. Vendar pa se moramo zavedati, da so vsi ti modeli v sociologiji znani kot »idealni tipi«, ki za socialnega ali katerega koli drugega pragmatičnega delavca niso dosti več kot nekaj, po čemer se lahko orientira in s či- mer si pomaga razjasniti, kje se nahaja v konkretni situaciji. Večina timov je tako ali tako zgrajena na naključjih vsake posamez- ne situacije in okoli dejanske naloge. Čeprav torej lahko pokažemo na nekatere prednosti timskega sodelovanja in kolabo- rativnih timov, »idealnih tipov« ne smemo jemati kot nekakšnega normativa, temveč moramo time ocenjevati glede na okoUšči- ne. V naslednjem poglavju se bomo sezna- nili s še eno tipologijo, ki nam bo pomagala nekoliko bolj razumeti zgradbo timov, po- zneje pa se bomo vrnili k procesom v timu. TIMI STRANKE, STALNI TIMI IN MREŽNI TIMI fNETWORK-ASSOCIATION TEAMSj Najbolj ohlapne formacije so mreže ljudi, ki se med seboj poznajo, ki imajo bolj ali manj skupne ideje in vrednote, ne delajo pa nujno v isti ustanovi ali poklicu. V Sloveniji, na primer, je v poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih obstajalo izrazito zanimanje za skupin- sko delo in humanistične psihoterapije. Čeprav so v tem prednjačili nekateri psiho- logi, so se s tem ukvarjali tudi ljudje iz drugih poklicev: socialni delavci, psihiatri, delovni terapevti, medicinske sestre in drugi. Organizirali smo skupne prireditve, kakršna so bila mesečna srečanja in poletne šole, vendar pa je bilo med člani te mreže tudi veliko neformalnih stikov. Glavna dejavnost mreže je bilo podpiranje skupin- skega dela s teorijo, praktičnimi spretnost- mi in tehnikami skupinskega dela, izgradnja skupnih vrednot, pa praktična medsebojna pomoč članov s konzultacijami, super- in intervizijo in tudi z napotitvami strank h kolegom. Podoben proces opazimo tudi v procesih, ki so spremljali študij duševnega zdravja v skupnosti. Študentje so se sprva odločili, da bodo na mesečnih srečanjih izmenjavali izkušnje, pretresali skupna vprašanja; vendar pa se srečujejo tudi zunaj tega okvira, medsebojno sodelujejo pri projektih, prispevajo svoje poglede na delo drugih in priložnostno tudi pomagajo drug drugemu pri delu. Na drugi strani kontinuuma imamo formalne time z natančno določenimi vlogami in nalogami in z jasno začrtanimi pravili komuniciranja in delovanja. Včasih delajo v njih ljudje iz iste ustanove, včasih pa so zbrani skupaj iz različnih organizacij. Za primer lahko vzamemo stanovanjsko skupino, skupno domovanje za štiri moške, ki so prebili v instituciji od 4 do 17 let. To 6 TIMI KOT NAČIN INTERDISCIPLINARNEGA SODELOVANJA skupinsko domovanje je bilo v začetkih nekoliko »preobremenjeno« z osebjem — v njem so delali štirje člani osebja —, ker je bil to prvi projekt te vrste. Dva izmed osebja sta bila socialna delavca, eden socialni pedagog in eden splošni zdravnik, ki ga je zanimal razvoj duševnega zdravja v skupno- sti. Temeljno organizacijsko načelo je bilo, da je bil vsak član osebja ključni delavec za enega izmed stanovalcev, poleg tega pa je vsakdo imel še individualne dolžnosti. Eden izmed socialnih delavcev je bil vodja pro- jekta, zdravnik je bil zadolžen za zdravstve- ne zadeve in za zvezo z institucijo, od koder so stanovalci prihajali, drugi socialni delavec je imel za nalogo vzdrževanje, socialni pedagog pa organizacijo dela in prostega časa. Ta notranji tim so dopol- njevali psihiater in nekaj prostovoljcev. Prvi je svetoval pri psihiatričnih zadevah in nadzoroval zdravljenje, prostovoljci pa so bili stanovalcem družabniki, tako zunaj kot tudi doma. Tim je bil spočetka pod super- vizijo mednarodne prostovoljke, ki je bila prej vodja stanovanjske skupine v Zdru- ženih državah. To je torej primer organizacije tima, ki sledi dvema usmeritvama. Ena so stanoval- ci, druga so specifična področja različnih poklicev in njihovih vlog. Prva dimenzija zagotavlja stanovalcem osebo, na katero se lahko obrnejo, ki zastopa njihove interese v bivalni skupnosti in skrbi, da se v procesu timskega dela ne pozabi na individualne potrebe in želje posameznega stanovalca (Brandon 1992). Druga dimenzija omogoča različnim poklicem in posameznikom, da k delu prispevajo svoje specifično znanje ali razvijejo specifične vloge v skladu s potrebami konkretnega tima. V stanovanjski skupini se je razvil tudi tim, ki bi ga lahko poimenovali tim stranke: Enemu izmed stanovalcev so se po dolo- čenem času, ko si je v skupnem domovanju opomogel od negativnih učinkov življenja v zavodu, začele obnavljati zmožnosti. Žal je to pomenilo tudi večje težave. Življenje v skupini je postalo nevzdržno za druge stanovalce in za nekatere člane osebja. Po nekaj incidentih smo se odločili, da omenje- nega stanovalca premestimo na drugo loka- cijo, kjer bo živel sam. Potrebna je bila nova ureditev. Po finančni plati je to pomenilo poseben proračun za tega stanovalca in za članico osebja, ki je bila njegova ključna delavka in se je »preselila« z njim. Ker sta bila stanovalcu potrebna večja podpora in nadzor, kot mu jo je lahko ponudila, je z njo delal tudi vodja projekta, k sodelovanju pa smo povabili tudi nekaj prostovoljcev. Vsi ti ljudje so oblikovali poseben tim, ki se je ukvarjal samo s tem stanovalcem. Še zmerom je bil zadolžen za nadzorovanje zdravljenja psihiater, v svetovalne namene pa se mu je pridružil še en psihiater, ki je poznal stanovalca že od prej in mu je ta zaupal. Vsi ti ljudje so skupaj s socialnim delavcem s Centra za socialno delo in s predsednikom društva sestavljali širši tim, ki se je dobival (s stranko) v določenih časovnih presledkih na sejah, da so ocenili proces in razpravljali o vprašanjih, povezanih z življenjem tega stanovalca. - ; y Medtem ko so timi strank bolj ali manj po- vezani z razvojem upravljanja skrbi (čare managemenf), v tem primeru ni bilo tako. Seveda je šlo tudi za poskus individualnega načrtovanja, a bolj ali manj je bila to ad hoc rešitev problemov, ki so spremljali delova- nje stanovanjske skupine. Pa vendar lahko pri tem opazimo bistveno značilnost tega tipa tima, ki je po mojem ta, da se zberejo strokovnjaki samo zaradi enega uporabnika in da so vanj vključeni formalni in nefor- malni oskrbovalci. Tako je nekoč eden izmed navzočih strokovnjakov, obupan zaradi stanovalčevega »slabega vedenja«, vzkliknil: »Vsi ti ugledni ljudje prihajajo sem zaradi tebe, pa poglej, kaj počneš!« In na neki način je imel prav: Uporabnik je kralj! Ovretveit (1993) povezuje te tri tipe timov s tremi glavnimi načini organizacije, ki so po njegovem Birokracija, Trg in Dru- štva, tem pa naj bi ustrezali formalni timi, timi stranke in povezujoče se mreže. Gre za idejo, da naj bi način organizacije porodil oblike timov, ki bi ustrezali njeni zgradbi. In dovolj logično je, da bi dajanje denarja omogočilo uporabniku bolj pogodbene odnose, povečalo njegovo pogodbeno moč in mu zagotovilo višji status, res pa je tudi, da pa bi bil z zgolj plačanimi prijatelji celo 7 VITO FLAKER Še bolj osamljen kakor v azilu. Naš primer, v katerem so se srečali z vsemi tremi načini, kaže, da način organizacije ne pogojuje nujno določenega tipa tima. DINAMIKA TIMSKEGA DELA Timi, kot vse druge skupine, grejo skozi nekakšen proces, ki ga lahko vidimo kot zaporedje faz. O teh stopnjah je veliko teorij, ki jih za naše potrebe lahko na kratko povzamemo takole (Bion 1963, de Board 1978, Southgate, Randall 1980): V začetku je navadno faza orientiranja, ko hočejo člani skupine vedeti, kaj se dogaja, kaj se od njih pričakuje, skrbi jih, kakšen vtis bodo naredili. V naslednji fazi se vprašanja vrtijo bolj okoli namena, umestitve v tim, to pa je tudi čas za konflikte, čas, ko skupina šele začne zares delati; ko so konflikti kreativno rešeni, lahko skupina kaj doseže — in to lahko imamo za nekakšen vrhunec skupine, ki mu sledi sprostitev, povzetek aktivnosti, zadnje finese in razpustitev. Tako idealno sosledje stopenj lahko poteka le v ugodnih okoliščinah, če ljudje upoštevajo emocio- nalne, produktivne in organizacijske vidike skupnega dela. Problem je v tem, da skupine v glavnem le težko sledijo temu vzorcu, da se pogosto zataknejo v eni teh faz in začnejo vso pozornost posvečati enemu samemu vidiku delovanja skupine. Znanje o skupinskih procesih, teoretično in izkustveno, je zato bistvenega pomena za ljudi, ki delajo v timih, da o vodjih timov niti ne govorimo. Vloge v timu. Pomemben del dinamike timskega dela je povezan z vlogami, ki jih imajo in razvijejo člani tima. Včasih se vloge razvijajo v podobnem stopenjskem zapo- redju kot skupinska dinamika. Nekateri avtorji govorijo o ločevanju e;/og v začetku, ko se strokovnjaki oklepajo svojih tradicio- nalnih vlog in ohranjajo stroge meje v od- nosu do drugih članov tima, temu pogosto sledi precenjevanje usposobljenosti in znanja drugih članov, v kombinaciji s podcenjevanjem kompleksnosti dejanske naloge, kar lahko pripelje do razočaranja (in morda včasih do izgube zaupanja v idejo sodelovanja v timu, kar pripelje do uporabe rigidnejših vzorcev). Rešitev je v tem, da drug drugega oce«/mo bolj realistično, kar se ponavadi zgodi, ko začne tim zares delati, in razlike je mogoče akomodirati, ko postane komplementarna narava različnih disciplin bolj očitna; takrat se tudi pokaže prostor za integracijo tima in vloga lahko postane del interdisciplinarnega tima. Profesionalci iz različnih poklicev se učijo drug od drugega in med nalogami, ki jih opravljajo različni ljudje, pride do določene izmenjave, določenega prekrivanja nalog in do določenega zabrisovanja vlog. Medtem ko lahko prekrivanje nalog štejemo med bistvene pogoje za timsko delo, ker pač mora obstjati neka skupna osnova, da tim sploh nastane, je zahrisovanje vlog neko- liko težavnejši koncept in mnenja o tej zade- vi so razdeljena. Nekateri avtorji (Bailey 1984) menijo, da to povzroči »dvoumnost in zmedo pri pacientih in družinah«, ali da postanejo vloge strokovnjakov nejasne, v čemer lahko vidimo izogibanje konfliktom med nekaterimi poklici (Carlton 1984), ali pa celo diskvalifikacijo in nezadovoljstvo z delom. Drugi pa, nasprotno, vidijo v pro- cesu zabrisovanja vlog možnost za kreativ- no spremembo. S tega vidika je določena mera zabrisovanja vlog potrebna, da se ljudje vživijo v nove vloge, ki so specifične za posamezen tim. Gre za idejo, da v pro- cesu razvoja tima ljudje prevzamejo naloge, ki se postopoma uskladijo v vlogo, ki je v določenem timu nujno in organsko potreb- na. Tukaj smo spet priča dvema pojmova- njema tima, izmed katerih eno ustreza ideji »talilnega lonca« in drugo »areni delitve dela med strokovnjaki«. Praktično se zdi, da je zahrisovanje vlog legitimen proces v timih, ki se iz zelo strukturiranih in hierarhičnih organizacijskih temeljev pomikajo v smeri večje fleksibilnosti in enakopravnosti in kjer so potrebni nova znanja in vloge. Primer za to bi lahko bil prehod iz tima, ki deluje v bolnišnici, v tim v skupnosti. Do določene stopnje zabrisovanja vlog mora priti tudi v timih, ki deluje po sistemu ključnih delavcev. Morda lahko predpostavimo, da proces zabrisovanja vlog ni dobrodošel v bolj strukturiranih, hierarhičnih okoljih, vendar pa je priporočljivo razjasniti vloge tudi v 8 TIMI KOT NAČIN INTERDISCIPLINARNEGA SODELOVANJA kaotičnih okoljih, kjer postanejo ljudje nezadovoljni z nekaterimi nalogami, ki jih morajo opravljati, ali pa obstajajo naloge, s katerimi se ne ukvarja nihče. Dinamika moči. Pravilno lahko sklepa- mo, da so timi tudi sredstvo, ki ljudi pripravi k delovanju, saj jih prisili, da si prizadevajo za cilje določene organizacije. Pridružiti se skupini ali timu vsekakor pomeni odreči se določenemu deležu individualne suvere- nosti. Po drugi strani pa je tim tudi nosilec pooblastil. Različni strokovnjaki prihajajo v tim z različnimi formalnimi kompeten- cami, poklicnim prestižem, organizacij- skimi in institucionalnimi privilegiji in osebno močjo. Veliko je odvisno od tega, kako bodo vse to uporabili v timu. Psihiater, denimo, ki ima formalno moč, da odredi prisilno hospitalizacijo, lahko odloča o tem ne glede na to, kaj mislijo drugi člani tima, lahko se posvetuje z njimi in se odloči na podlagi tega posveta, lahko pa prenese svojo moč na tim, da skupaj najdejo rešitev, s katero so zadovoljni vsi. In ne pozabimo, da v slednjem primeru na moči ne pridobi le tim, temveč tudi sam strokovnjak, kajti če mora zunaj tima utemeljevati odločitev, ki je bila sprejeta kolektivno, so njegovi argumenti odmevnejši in tudi močnejši, saj ima za sabo celo skupino. Postati skupina-subjekt—argument za sodelovanje uporabnikov. Pravi problem (ne)moči je povezan s problemom sodelo- vanja uporabnikov. Večina delovnih skupin in timov so odvisne skupine, kot jih opre- deH Guattari (1972; 1984); odvisne so od hierarhije v organizacijah, ki jim pripadajo po definicijah svojih ciljev, in obsojene na notranje boje zaradi delitve dela in moči, ki imajo porazen učinek na njihovo domi- šljijo in ustvarjalnost. Na drugi strani so sku- pine, ki jim Guattari pravi skupine-subjekti, s svojim imaginarijem, ki ni vezan z vezmi odvisnosti, pač pa je izpostavljen surovim eksistencialnim problemom smrti, drugač- nosti... Naša izkušnja je, da je v duševnem zdrav- ju v skupnosti obstoj takih skupin pogosto povezan s sodelovanjem uporabnikov. Logika je precej preprosta. Če je pri zago- tavljanju storitev ljudem v duševni stiski glavno merilo to, kaj ti ljudje potrebujejo. potem gotovo ni bolj zainteresiranih za zadovoljevanje teh potreb kot uporabniki sami. V Ljubljani imamo zaenkrat izkušnje z dvema timoma, ki so ju vodili uporabniki in v katerih so sodelovali razni strokovnjaki. Eden je bil projekt zagovorništva, drugi društvo uživalcev mamil. V obeh primerih je bilo vodenje projekta več kot služba, bilo je vokacija, skrb za dobrobit, ne le lastno, temveč tudi za dobrobit skupine, ki so ji po sili pripadali. Projekta bi bila veliko revnej- ša, ko bi ne bilo njihovega poznavanja vsakdanjih situacij, v katerih se znajdejo uporabniki bodisi v civilnem življenju ali zaradi neustreznih služb. Še na dve razpo- znavni potezi smo naleteli v teh timih. Razlika med »njimi« (uporabniki) in »nami« (strokovnjaki), ki je navzoča v večini sto- ritvenih služb in timov, je nekako izginila. In strokovnjaški žargon se je spremenil v bolj navaden in vsem razumljiv jezik, kar je še toliko bolj pomembno, če uporabniki, ki sodelujejo v timih (denimo timi stranke), niso izobraženi ali izučeni v določeni po- klicni tradiciji. Kaj torej ostane strokovnjakom, če so uporabniki tako dobri in ključnega pomena pri vodenju lastnih storitvenih služb? Če- prav so uporabniško vodene službe trend, sta še vedno dve stvari, ki jih strokovnjaki lahko prispevajo: moč in usposobljenost. Moč je nekaj, kar sodi k strokovnjaku, brez nje ne bi bilo strokovnjaka. Zvijača je v tem, da lahko strokovnjak moč, ki mu jo podelijo razne instance družbe, podeljuje naprej uporabnikom. Uporabniki lahko uporabijo strokovnjakovo moč, da dosežejo, da se jih upošteva, ta moč jih lahko predstavlja v formalnih strukturah moči, kjer strokov- njaki že imajo svoje mesto, kot tudi pri povezovanju z finančnimi viri itn. Tudi usposobljenost je nekaj, kar je mogoče deliti, podajati itn. In ne smemo pozabiti, da je moč uporabnikov hkrati tudi njihova pomanjkljivost. Vodja projekta uživalcev mamil je, denimo, brez ustrezne pomoči pri upravljanju in pri osebnih zadevah, pre- gorel, zdrsnil nazaj v svojo zasvojenost, pobegnil in svojim vrstnikom prizadel rano v upanju, da lahko kaj naredijo. Umetnost strokovnjaka naj bi torej bila v tem, da je v zadostno podporo, ne da bi bil preveč 9 VITO FLAKER pokroviteljski in kolonizatorski. Kar je, če sklepamo po zgodovini skrbstvenih in zdraviteljskih poklicev, spretnost, ki jo je težko obvladati. VLOGA SOCIALNEGA DELA PRI > INTERDISCIPLINARNEM SODELOVANJU EPISTEMOLOŠKE PREDNOSTI SOCIALNEGA DELA: INTERDISCIPLINARNOST, KONTEKSTUALNOST, SOCIALNA REFLEKSIVNOST Socialno delo ima pred drugimi vedami posebno prednost, daje interdisciplinarno že po svoji zgradbi. Socialni delavci se med izobraževanjem naučijo osnov skoraj vsega, kar je povezano s socialno in človeško eksi- stenco, in po navadi potem v svojem delu tudi uporabljajo heterogene koncepte. Še pomembneje je, da so socialni delavci med praktičnimi poklici, ki se ukvarjajo s člo- veško eksistenco, edini, ki nimajo svetišča svoje znanosti (Jordan 1984; 1987). Zdrav- niki imajo klinike, učitelji šole, pravniki sodišča — vse to so kraji, ki vsakdanje in običajno življenje spremenijo v posebej kodirane nize primerov zdravja in bolezni, znanja in discipline, pravice in krivice, ki se izražajo v posebnem jeziku duhovščine določenega svetišča. To pušča socialnega delavca v območju navadnega človeka, kjer govori njegov jezik in razpravlja o njegovih posvetnih eksistenčnih problemih (deni- mo, kaj storiti z bolnim sorodnikom, kako dobiti prevoz za obisk na kliniki, kje dobiti denar za plačilo elektrike itn.). Socialno delo se ukvarja s podobnimi problemi kot gospodinja: mozga, kako se prebiti, le da se spoprijema s težjimi primeri (nezaposle- nost, dolgotrajna invalidnost itn.). Druga razpoznavna značilnost socialnega dela kot vede je, da je to znanost delovanja in ne pojasnjevanja (v nasprotju, denimo, s psi- hologijo ali sociologijo). Če se spomnimo, kaj smo povedali malo prej, se socialno delo od drugih praktičnih znanosti (medicine, pedagogike, prava) razlikuje po tem, da ne daje predvidljivih rezultatov (standar- diziranega zdravljenja, izobraževanja ali pravice), temveč zgolj možnost večjega blagostanja v posameznih primerih. Socialno delo v interdisciplinarnem okviru torej lahko: • deluje kot prevajalec (ker uporablja preprost vsakdanji jezik) med vedami in poklici in med strokovnjaki in uporabniki in njihovimi bližnjimi skrbniki; • povezuje procese v timu z vsakdanjim socialnim kontekstom uporabnika in z institucionalnimi realitetami v zvezi s sredstvi in situacijami; • prevaja teorijo v akcijo, pri čemer uporablja priročne potenciale in se izogiba vnaprej predvidenih standardiziranih rezultatov. PRISPEVEK SOCIALNEGA DELAVCA K TIMU Tilbury (1993) pravi, da je prispevek so- cialnega delavca k timu duševnega zdravja ta, da poskrbi za uporabnikov preživetje, s tem da delikatno uporabi svojo moč za minimaliziranje tveganj; da zagotovi nad- zor, tudi z vključevanjem mrež, in da ob- varuje in izboljša kakovost življenja. K sami postavitvi diagnoze in zdravljenju lahko po Tilburyju socialni delavec prispeva social- no zgodovino in socialno oceno, lahko osvedi ozadje tistega, kar opredeljujemo kot duševno bolezen in kar obsega več kot krizo, s katero imamo opraviti, lahko po- maga razumeti osebni, socialni in material- ni kontekst, iz katerega se je porodila stiska: prispeva torej razumevanje problema kot celote. Vse to omogoči timu, da poveže svojo strategijo z obstoječimi potenciali v vsakdanjem okolju. V fazah zdravljenja je prispevek socialnih delavcev koordinacija tima, pri čemer prevzamejo neke vrste tajniško vlogo in poskrbijo za stalen pretok informacij, tako da ljudje vedo, kaj počnejo. To bi tudi pomenilo, da delujejo kot tolmači, kar vključuje tolmačenje sklepov strokovnjakov uporabnikom in svojcem, pa tudi skrb za to, da drugi člani tima slišijo uporabnikov in oskrbovalcev glas. Bistve- nega pomena je, da uporabniki in svojci niso postavljeni pred izoblikovane odlo- čitve strokovnjakov, temveč da se jim predstavi probleme, ki jih je treba rešiti — tako so vključeni v delo tima in imajo vpliv na svojo usodo (Freire 1972; Rose, Black 10 TIMI KOT NAČIN INTERDISCIPLINARNEGA SODELOVANJA 1985). To včasih pomeni vključevanje uporabnikov in svetovalcev, povezovanje z viri blaginje, vključno z vključevanje neformalne pomoči, lokalnih sredstev itn. Prispevek socialnega delavca bi moral biti tudi skrb za nemoten pretok storitev v skupnost (v bolnišnicah se zdravljenje pogosto konča na njihovem pragu) in to, da sledi razvoju, poroča o njem in poskrbi, da tim redno pregleduje in ocenjuje svoje delo. IDEALI IN STVARNOSTI Zavedati se moramo, da smo se v tem besedilu, kot v številnih drugih tekstih o socialnem delu, ukvarjali z idealizacijo, ki se socialnim delavcem pogosto zdi zelo od- daljena od njihovega vsakdanjega življenja. (Na našo srečo so tudi praktični delavci nagnjeni k idealiziranju.) Pri tem se sreču- jemo z dvojno težavo. Soočamo se ne le z idealizacijami, temveč s tujo idealizacijo. Včasih je težko presaditi koncepte, ki so se oblikovali v drugačni socialni strukturi in kulturi. Koncepti, kot so strokovnjak, samo- pomoč, supervizija, uporabnik in torej tudi tim, imajo v kulturi, ki jih sprejema, drug pomen kakor v kulturi, iz katere izvirajo. Drug problem, s katerim se soočamo, ko se srečujemo z idealnimi oblikami, denimo, skupnostnih služb, je, da nam, ki sodelu- jemo pri njihovem postavljanju, zmanjkuje časa. Toliko je treba storiti, toda časa je malo in tako ugotavljamo, da marsikdaj nismo storili vsega. Ostanejo nam razne tolažbe. Ena je, da »tisti, ki dela, dela tudi napake«, druga ta, da bi morda sploh nikoli ne začeli delati, če bi hoteli vse narediti perfektno, tretja, da stvari tudi na Zahodu niso tako idealne, in četrta, da se je marsičesa mogoče naučiti tudi iz napak. Prve tri tolažbe so zgolj racionahzacija, medtem ko je zadnja resnična. Druga frustracija izhaja iz spoznanja, kako skromne vire imamo na voljo v primer- javi z zahodnimi državami. Toda pomanjklji- vosti se lahko spremenijo v prednosti. To, da nimamo vmesnih struktur, ki so v skupnostih še zmerom ločene, se lahko spremeni v prednost, če se domislimo, kako izkoristiti obstajajoče storitve za »nor- malne« in ustvariti res integrirane storitve. Pomanjkanje profesionalizma je mogoče spremeniti v enakopravne odnose z upo- rabniki. Čeprav imamo tukaj problem z neravnovesjem med razvitim poklicem psihiatrije (v bolnišnici) in premalo razviti- mi poklici socialnega dela in skupnostne skrbi. In na tem mestu se moramo vprašati, kako je mogoče poklicu dvigniti ugled, a še vedno ostati blizu vsakdanjemu življenju naših uporabnikov. Literatura F. Basagua (1981), A^e^aaj« m5?/fMcye. Beograd: Vidici br.5. — 09Sl^,Psychiatry Inside Out: Selected Works ofFranco Basaglia. New York: Columbia University Press. W. R. Bion (1963), Experiences in Groups. London: Tavistock. D. Brandon (1991), Inovation Without Change: Consumer involvement in psychiatric services. London: Macmillan. D. Brandon, A. Brandon C1991), StaffPractice Handbook: A guide topractice in servicesforpeople wtih learning difficulties. University College Salford. — (1992), Praktični priročnik za delo z ljudmi s posebnimi potrebami. Ljubljana: VŠSD & PEF. C. Bailev Germain (1984), Social Work Practice in Health Care. London: Free Press. T. O. Carlton (1984), Clinical Social Work in Health Care Settings. New York: Springer. 11 VITO FLAKER 12 R. Castel (1976), Uordrepsychiatrique. Pariš: Minuit. V. CouLSHED (1990), Management in Social Work. London: Macmillan. R. de BoARD (1978), Psychoanalysis of Organisation. London: Tavistock. P. Freire (1972), Pedagogy ofthe Opressed. Penguin Books. E. Goffman (1956), Selfpresentation in Everyday Life. Doubleday, Anchor Books. - (1961), Asylums. Doubleday & Co. (Pelican edition 1968). — (I963), Stigma: Notes on the management of spoiled identity, Engelwood Cliffs: Prentice-Hall; (1968) Penguin edition. F. Guattari (1984), Molecular Revolution. Penguin Books. — (1972), Psychanalyse et transversalite. Pariš: Maspero. R. HuGHMAN (1991), PoM^er m C«rwgPro/e5«ow5. London: Macmillan. ' P. HuxLEY (1991), Social Work. V: D. H. Bennet, H. L. Freeman (ur.), Community Psychiatry. Edinburgh: Churchill Livingstone. B. Jordan (1984), Invitation to Social Work. Oxford, Basil Blackvvell. - (1987), Counselling, Advocacy and Negotiation. British Journal of Social Work 17, 2: 135-146. J. Oevretveit (1993), Coordinating Community Care: Multidisciplinary teams and care management. Buckingam: Open University Press. M. Payne (1982), Working in Teams. London: Macmillan. S. Ramon, m. g. Giannichedda (ur.) (1988), Psychiatry in Transition. London: Pluto Press. S. Rose, B. Black (19^5^, Advocacy andEmpoiverment:Mentalhealth care in community. London: Routledge & Kegan Paul. A. ScuLL (ur.) (1981), Madhouses Mad-Doctors and Madmen: The social history ofpsychiatry in Victorian era. London: The Athlone Press. J. Southgate, R. Randall (1980), Cooperative and Community Group Dynamics. London: Barefoot Books. D. TiLBURY (1993), Working ivith Mental Ilness. London: Macmillan. Sonja Žorga ODPRTE DILEME OB IZVAJANJU PROFESIONALNE SUPERVIZIJE FUNKCIJE SUPERVIZIJE IN KAKO JO IZVAJATI UVOD :iiHv - - 1 , Med nujnimi standardi in zahtevami, ki se postavljajo pred strokovnjaka v sodobnem svetu, je kontinuiran profesionalni razvoj. Garret in Barretta-Herman (1995) pojmuje- ta profesionalni razvoj kot širjenje in po- glabljanje strokovnega znanja in kompe- tenc, seznanjanje in osveščanje strokovnja- kov s praktičnimi in teoretskimi novostmi v stroki ter sodelovanje v takih oblikah dela, ki omogočajo kritični pregled in podporo kolegov. Supervizijo lahko imamo za eno od specifičnih metod izobraževanja in razvoja strokovnih delavcev v praksi, ki je med drugim namenjena tudi pridobivanju, pre- nosu in izmenjavi poklicnega znanja, spret- nosti in vrednot. Ideja o nujnosti vključevanja strokovnih delavcev v supervizijske oblike dela v zad- njih letih vse bolj prodira tudi na področje socialnega varstva in šolstva pri nas. Toda če se določena organizacija odloči, da bo za svoje delavce organizirala profesionalno supervizijo, se vodstveni in strokovni delav- ci navadno znajdejo pred številnimi vsebin- skimi in organizacijskimi vprašanji. Odprte dileme, s katerimi se soočijo, so npr.: • Katere cilje naj bi supervizija uresni- čevala? • Ali naj bo supervizija prostovoljna odločitev ali obveznost delavca? • Kdo naj bi bili člani supervizijske skupine in kakšna naj bo njena velikost? • Kako pogosta naj bodo supervizijska srečanja in kako dolgo naj trajajo? • Kako izbrati primernega supervizorja? In tako naprej. Enaka vprašanja si po- stavlja tudi financer, ki naj bi odobril sredstva za izvajanje supervizije (če plačnik ni sama organizacija), posamezni delavci, zlasti v primerih, ko se prvič odločajo za supervizijo in še ne vedo natančno, kaj lahko od nje pričakujejo, in ne nazadnje tudi supervizorji, ki se trudijo uskladiti zahteve strokovnega dela z željami, po- trebami in dejanskimi možnostmi upo- rabnikov. V prispevku bom poskusila predstaviti nekatere strokovne poglede na omenjeno problematiko. Pri tem je seveda treba po- udariti, da na nobeno od zgoraj navedenih vprašanj ni mogoče odgovoriti enoznačno, saj je odgovor odvisen od vrste okoliščin, želja in predvsem namenov, ki naj bi jih supervizija uresničevala. Zato je najbolje, da se o načrtovanju supervizijskega procesa pogovorijo skupaj: supervizor, naročnik (delodajalec in/ali plačnik) in strokovni delavec, ki mu je supervizija namenjena. Le ob soočanju pričakovanj in možnosti vseh sodelujočih se lahko izognemo neprijetnim nesporazumom in sestavimo učinkovit supervizijski dogovor, ki se ga potem tudi vsi držimo. V primeru, ko si strokovni dela- vec sam plačuje supervizijo in jo obiskuje v svojem prostem času, ali pa ko njegov nadrejeni meni, da si lahko delavec sam poišče supervizijo, kakršno jo potrebuje in mu najbolj ustreza, in pri tem ne pričakuje, da bo supervizija zadovoljevala čisto dolo- čene interese ustanove, je dovolj, da je supervizijski dogovor sklenjen med super- vizorjem in supervizantom. V supervizij- skem dogovoru se med drugim opredeli namen supervizije oziroma teme in podro- čja, s katerimi naj bi se zlasti ukvarjali na superviziji, kraj, čas in pogostost sestajanja, 13 SONJA ŽORGA trajanje supervizijskih srečanj in njihovo skupno število, način komuniciranja in usklajevanja med člani in supervizorjem v času izven supervizijskih srečanj, obvezno- sti supervizorja in supervizantov, kar za- deva pisanje refleksijskih poročil, sklepne evalvacije in podobno. OPREDELITEV IN FUNKCIJA SUPERVIZIJE Izvorno pomeni beseda supervizija nad- ziranje —v smislu kontrole, ki jo odgovorna oseba izvaja nad delom osebe z nižjo odgovornostjo in v idealnem primeru tudi manjšo strokovno kompetenco. Vendar pa lahko besedo nadzirati razumemo tudi v smislu pogleda (zrenja) na naše delo od zgoraj navzdol oziroma z razdalje. Pogled od zgoraj oziroma z distance nam namreč omogoči drugačno, novo zaznavanje in razumevanje dogodkov. In prav to je eden od namenov supervizije v poklicih pomoči, kjer se je izraz uveljavil za proces, v katerem pridobiva strokovni delavec boljši vpogled, podporo in strokovno vodenje za delo. Pojmovanja različnih strokovnjakov o tem, kaj je supervizija, se med seboj silno razlikujejo. To se je pokazalo tudi pri strokovnjakih, ki se teoretsko ali praktično ukvarjajo s supervizijo v slovenskem pro- storu. Ivo Škoflek v svojem prispevku »Kaj je in kaj ni supervizija« predstavlja mnenja sedemnajstih slovenskih strokovnjakov, ki jim je supervizija bodisi teoretsko ali prak- tično področje delovanja. Iz prispevka je razvidno, da jo razumejo vsak po svoje in jo po svoje tudi izvajajo. Zato avtor v sklepu ugotavlja: »Če ste prebrali prispevek v celoti in če na koncu ne veste, pri čem ste oziroma komu bi verjeli, ste po mnenju avtorja tega prispevka na pravem križišču, vaša naloga je v tem, da najdete pravo — svojo pot« (Škoflek, 1994: 22). Podobno razmišlja tudi angleška tera- pevtka in profesorica Gaie Huston, ki je prepričana, da ni ene same poti za to, da si dober supervizor. Meni, da je način, kako superviziramo, edinstvena mešanica tiste- ga, kar smo se naučili, kar smo zmožni že po naravi, in (najbolj formativno) naših prepričanj (Houston, 1990: 8). Zato je razumljivo, da različnim supervizantom ustrezajo različni supervizorji, saj se ti ne razlikujejo le po svojem strokovnem znanju, delovnih izkušnjah in metodah dela, ki jih v superviziji uporabljajo, temveč tudi po svojih osebnostnih značilnostih in lastno- stih ter osebnih in strokovnih prepričanjih. In prav je, da si lahko vsakdo izbere tistega supervizorja, ki najbolje ustreza njegovim potrebam in se najbolje sklada z njegovimi lastnostmi, učnim stilom, stališči in prepri- čanji. Sama razumem supervizijo kot posebno učno, razvojno in podporno metodo, ki omogoča posamezniku, da z lastnimi izkušnjami prihaja do novih strokovnih in osebnih spoznanj, da integrira praktične izkušnje s teoretskim znanjem, se razbre- meni napetosti in stresov in kontinuirano izgrajuje svojo strokovno identiteto. V skladu s to opredelitvijo je cilj super- vizije torej zlasti omogočati strokovnemu delavcu integracijo tega, kar dela, občuti in misli, integracijo praktičnih izkušenj s teoretskim znanjem, prenos teorije v pra- kso in učenje avtonomnega izvajanja dela. Pomemben vidik v superviziji je tudi po- moč pri iskanju lastnih rešitev v zvezi s pro- blemi, ki pri delu nastajajo, iskanje lastne strokovne in poklicne identitete, ozavešča- nje možnih in dejanskih vlog, ki jih strokov- ni delavec prevzema, ter odgovornosti in dolžnosti, ki jih določeno delo prinaša. In kakšna je pri vsem tem vloga super- vizorja? Supervizor spremlja strokovnega delavca v njegovem učnem procesu in je odgovoren za to, da mu omogoči optimalne pogoje učenja, v katerih posameznik sam išče svoje rešitve in pri tem uporabi delov- ne izkušnje kot učni material. Njegova nalo- ga ni, da sodi, temveč skuša biti ogledalo. Skuša torej reflektirati vedenje strokovnega delavca in mu omogočiti, da vidi, kaj je delal in kako ga pri tem doživljajo drugi. Pri tem sicer neizogibno izžareva svoj odnos do obravnavane teme, vendar pa strokovnega delavca ne uči, kako naj bi delal. V taki superviziji je namreč osnovna vrednota omogočiti posamezniku svobodo iskanja lastnih rešitev, svojih poti, spoznavanja sebe, soočanja s samim seboj in podobno. Supervizor je tudi tisti, ki posamezniku 14 ODPRTE DILEME OB IZVAJANJU PROFESIONALNE SUPERVIZIJE omogoča varno eksperimentiranje in pre- skušanje zanj novih poti in rešitev. Skrbi torej za to, da supervizirani ne gre v »avan- ture«, ki bi ga temeljno ogrožale. Zato je pomembno, da se z njim pogovarja tako o tem, katere so možne rešitve, kot tudi o tem, kakšne so posledice teh rešitev. Le na ta način si lahko supervizirani avtonomno in odgovorno izbere svojo rešitev. Katero rešitev izbere in kaj se nauči iz supervizijske situacije, pa je odgovornost vsakega posa- meznega supervizanta (Žorga, 1994a: 160). Skladno s tem Christian in Kitto (1987: 3) opredeljujeta delo supervizorja kot ne- kaj, kar ni svetovanje ali poučevanje, temveč omogočanje delavcu, da bolje razmišlja o svojem delu in zato to delo tudi bolje opravlja. Supervizor je tisti, ki pokaže delavcu, da se o vprašanju, ki ga je sprožil, da razmišljati, mu pokaže načine, na katere se lahko o njem razmišlja, ter mu olajša sam proces mišljenja. Bistvo supervizije torej ni v terapiji, vo- denju, svetovanju ali kontroli, čaprav lahko supervizija v večji ali manjši meri zajema tudi vse te elemente. Od predhodno skle- njenega supervizijskega dogovora, materia- la, ki ga posameznik prinaša na supervizijo, in seveda od osnovne strokovne usposob- ljenosti in naravnanosti supervizorja je odvisno, na čem bo v konkretnem procesu supervizije poudarek. Tako npr. supervizorji, ki so se v svoji praksi in izobraževanju ukvarjali zlasti s terapevtsko in svetovalno dejavnostjo, vnašajo navadno tudi v supervizijo več svetovalno-terapevtskih prijemov in prvin. Tisti pa, ki so se ukvarjali z razvijanjem določenega koncepta ali metode dela, s katero se ukvarja tudi njihov supervizant, ali pa so bili dlje časa uspešni praktiki na področju, kjer zdaj dela on, navadno vnašajo v proces supervizije več didaktično- konceptualnih vidikov. V prvem primeru je pogosteje poudarek tudi na podpornih oz. zaščitnih, v drugem pa bolj na kontrolnih vidikih supervizije. Kakšna bo supervizija, je seveda odvisno tudi od vloge, ki jo v odnosu do supervizi- ranega zavzema supervizor. Če je supervi- zor hkrati tudi vodstveni delavec v organi- zaciji, v kateri strokovni delavec dela, ali njegov neposredno nadrejeni, se vodstve- no-organizacijski funkciji supervizije navad- no pridruži tudi kontrolna; pri supervizor- ju, ki je od organizacije neodvisen strokov- njak, pa je pogosteje v ospredju razvojno- izobraževalni in podporni vidik. Ne glede na to, kateri pristop in metodo uporablja supervizor, pa je za uspešno supervizijo, podobno kot za terapijo, osred- njega pomena kvaliteta odnosa med super- vizorjem in strokovnim delavcem. Stanner- sova (1995: 178) meni, da je osnova za učinkovit supervizijski odnos medsebojno zaupanje in spoštovanje posameznikovega znanja in izkušenj. Da bi lahko bolje razumeti, kako to, da prihaja do tolikšnih razlik v pojmovanju in izvajanju supervizije pri različnih strokov- njakih, je treba poznati različne vloge ozi- roma funkcije supervizije. Hawkins in Shohet (1992:42) jih delita na naslednje tri dimenzije: 1. Edukativna oziroma formativna funk- cija se nanaša na razvijanje spretnosti, razu- mevanja in sposobnosti superviziranega, in sicer s pomočjo osvetljevanja in prouče- vanja supervizantovega dela s klienti. Pri tem supervizor pomaga delavcu bolje razu- meti klienta in svoj odnos z njim, osvešča ga o reakcijah, ki jih ima v zvezi s klientom, o tem, kako intervenira in kakšne posledice imajo te intervencije, ter mu pomaga pri proučevanju drugih možnih načinov dela. V zvezi z edukativno funkcijo supervizije govori Bernardova (1979, po Wilkins, 1995: 245) o vprašanjih a) procesa (kako supervizant deluje kot strokovni delavec), b) konceptualizacije (kakšno razume- vanje ima strokovni delavec do klienta) in c) personalizacije (v zvezi s stališči in vrednotami strokovnega delavca). 2. Suportivna ali restorativna funkcija (podpirajoče-obnavljalna) se nanaša na ozaveščanje čustev, ki so se pojavila ob delu s klientom — bodisi zaradi podoživljanja njegove situacije ali pa kot reakcija nanj. Če na ta čustva nismo dovolj pozorni, se nam lahko zgodi, da nas preplavijo in se začne- mo pretirano identificirati s klientom, ali pa se ga začnemo izogibati, da nam ne bi več zbujal bolečih emocij. Posledično nas 15 SONJA ŽORGA lahko to pripelje do sindroma »izgorevanja« (burn-out sindrom), v zadnjem času tako pogosto omenjan v poklicih pomoči. Ulf Lukan (1995) v zvezi s tem močno poudarja zaščitno funkcijo supervizije v smislu pre- poznavanja in ozaveščanja transfernih in kontratransfernih odnosov, s čimer prepre- čimo, da bi prišlo do opisanih situacij. 3. Vodstvena oziroma normativna funk- cija supervizije pa zagotavlja nadzor kva- litete dela z ljudmi. Tega ne potrebujemo samo zato, ker imamo premalo znanja ali izkušenj, temveč čisto zaradi »človeških slabosti«, slepih peg, ranljivih področij in predsodkov, ki lahko nevede pomembno vplivajo na naše delo. Supervizor pogosto prevzema tudi del odgovornosti za to, kako supervizirani dela s svojimi klienti — še zlasti, če je po funkciji hkrati tudi delavcu nadrejen. Pa tudi kadar supervizor nima for- malno nadrejene vloge v organizaciji, pra- viloma čuti nekaj odgovornosti za to, da nje- gov supervizant opravlja svoje delo strokov- no ustrezno in v okviru etičnih standardov. V procesu supervizije se supervizor na- vadno giblje po celotni paleti omenjenih treh dimenzij, čeprav je razmerje pri posa- meznikih lahko različno. Prav tako pa se razmerje razlikuje tudi od seanse do seanse pri istem supervizorju in strokovnem delavcu, v odvisnosti od materiala, ki ga predelujeta, ter od potreb, ki so v danem trenutku v ospredju. Avstrijski supervizor Ulf Lukan (1995) navaja različne stopnje oziroma ravni, na katerih lahko poteka supervizija s psiho- dinamičnega vidika. Meni, da se supervizija stopnjuje od kontrole, v smislu najmanj intenzivnega in najbolj površinskega pri- stopa, ki ga le težko imenujemo supervizija, pa vse do predelave transfera in kontra- transfera kot najbolj globinskega. Razlikuje naslednjih pet ravni: 1. kontrola strokovnega dela (nadzorni vidik), 2. svetovanje kot metoda dela (didaktični vidik), 3. diagnosticiranje in pomoč pri proble- mih, ki jih ima supervizant pri svojem delu (svetovalni vidik), 4. psihično razbremenjevanje (suportiv- ni vidik). 5. predelava transfera in kontratransfera (zaščitni vidik). Zanimiva je tudi opredelitev funkcij su- pervizije, ki jo podaja Stannersova (1995) na podlagi večletnega delovanja kot super- vizorka prostovoljcem in plačanemu osebju v nevladnih organizacijah. Po njenem mne- nju naj bi supervizija zagotavljala varen prostor zlasti za: • ocenjevanje in nadzor praktičnega de- la in delovne obremenitve posameznega delavca, • razčiščevanje politike, postopkov, ravni odločanja in prioritet v organizaciji, • izmenjavo informacij, <5 . • učenje in razvoj, • modeliranje dobre prakse, • reševanje problemov, • podporo oziroma suport. Kompleksen model supervizije lahko spodbuja tako razvoj strokovnega delavca kot tudi organizacije, v kateri deluje. Zato je pomembno, da je supervizor pozoren na vse bistvene aspekte supervizije. Pogoj za to, da lahko tovrstna supervizija sploh poteka, pa je, da so delavcu vsaj v minimalni meri zagotovljeni osnovni strukturno- organizacijski pogoji dela, med katere sodijo npr.: • jasna izobraževalna politika znotraj organizacije, v kateri deluje, • jasni cilji, prioritete, ravni odločanja in prevzemanja odgovornosti, • jasnost hierarhične strukture, pri čemer je vsem razvidno, kdo je komu od- govoren za izvedbo in kvaliteto določenega dela, • vsaj grob opis koncepta dela in razme- jitve delovnih nalog, ki se v okviru organiza- cije izvajajo. -t- t'?-^ PROSTOVOLJNOST ALI OBVEZA? Ker je supervizija med drugim tudi oseben proces, je za resnejše supervizijsko delo pravzaprav nujno potrebna ustrezna moti- vacija in osebni angažma strokovnega de- lavca. V nasprotnem primeru lahko delavec, ki je »prisilno« vključen v supervizijo, na- merno ali pa tudi nenamerno destruktivno deluje v skupini. S tem otežkoča in zavira 16 ODPRTE DILEME OB IZVAJANJU PROFESIONALNE SUPERVIZIJE celoten supervizijski proces — ne le pri samem sebi, temveč tudi pri kolegih, ki so vključeni v skupino z njim. Poleg tega pa supervizija, ki je obvezna, že s svojo obvez- nostjo pogosto izgubi dobršen del svoje privlačnosti. Kadar je vsak delavec v organizaciji sa- mostojno vključen v supervizijsko skupino, ki si jo je izbral, možnost prostovoljnega odločanja za vključitev v supervizijo ne po- vzroča posebnih težav. Drugače pa je, kadar je v ustanovi organizirana supervizija tima. To je namreč težko izvajati, če v supervizijo niso vključeni vsi člani, saj se pogosto dogaja, da so v probleme, ki se na tovrstni superviziji obravnavajo, posredno ali nepo- sredno vmešani tudi drugi člani strokov- nega tima. Če so v supervizijo vključeni le nekateri delavci, se lahko v kolektivu po- stopoma pojavijo problemi v odnosih med delavci celotnega tima. Zato je, če je v or- ganizaciji predvidena supervizija tima, verjetno smiselno predvideti sodelovanje na superviziji kot delovno obveznost že v opisu del in nalog vseh strokovnih delavcev, vsakega kandidata pa že v sprejemnem postopku seznaniti s to obveznostjo. POGOSTOST, TRAJANJE IN ŠTEVILO SUPERVIZIJSKIH SREČANJ Naravno je, da pri supervizantu obstajajo vsaj občasno določeni odpori do super- vizije, saj je supervizijski proces nepre- trgano delo na sebi, naporni pa so tudi učenje in spremembe. Zato je pomembno, da supervizija ni le redek dogodek, ki se zgodi takrat, kadar imamo čisto določen in prepoznaven delovni problem. V tem pri- meru si namreč postopoma izoblikujemo strategijo, kako čim lažje shajati s problemi, jih spregledati, obiti ali zadušiti. Delo, ki sicer ponuja vse polno izzivov za učenje in razvoj, se na ta način počasi sprevrže v dolgočasno in naporno rutino. Če želimo, da je supervizija zares učinko- vita, potem mora biti kontinuiran proces, ki poteka redno in skozi daljše časovno obdobje. Le tako je tudi mogoče, da se v skupini in/ali med supervizorjem in stro- kovnim delavcem postopno razvije varno in zaupljivo vzdušje, ki omogoča učenje in strokovno rast vsakega posameznika. Hawkins in Shohet (1992:139) poudarjata, da je supervizija »neprestano potekajoč proces, ki bi moral prodreti v kulturo vsake učinkovite organizacije, ki izvaja pomoč ljudem«. Po standardih nekaterih zahodnoevrop- skih supervizorskih združenj zajema super- vizijski proces najmanj 15 do 20 srečanj, ki si sledijo vsakih dva do tri tedne in trajajo nekako med eno uro (kadar gre za individu- alno supervizijo) in tremi (kadar gre za tri- ali veččlansko skupino). Socialna zbornica Slovenije v svojem pre- dlogu Pravilnika o načrtovanju, spremljanju in izvajanju supervizije strokovnega dela strokovnih delavcev v socialnem varstvu zagovarja, »da ima vsak strokovni delavec in sodelavec na 80 ur neposrednega stro- kovnega dela z uporabniki pravico do 3 ur supervizije v skupini do 6 strokovnih delavcev« (Brišar Slana, 1995: 78). Pri nas se v nekaterih organizacijah že dobro zavedajo pomena, ki ga lahko ima ustrezna supervizija za učinkovito in kva- litetno opravljanje strokovnega dela in za splošno duševno zdravje strokovnega delav- ca. Zato se vse bolj poskušajo držati sodob- nih strokovnih normativov. Pri tem pa se žal neredko otepajo s finančnimi težavami, saj jim financer vse prepogosto ne priznava potrebnega »strokovnega razkošja«. V marsi- katerem našem vzgojnem zavodu, domu ali stanovanjski skupini se je zato že uveljavila praksa, da poteka supervizija enkrat meseč- no vse šolsko leto (torej približno 10 krat v letu). Supervizijska srečanja trajajo navad- no dve uri, ne glede na to, koliko članov je v skupini. Skupina neredko zajema celoten strokovni team, kar lahko pomeni od štiri pa do dvajset strokovnih delavcev, odvisno od velikosti organizacije ali delovne enote. V glavnem so to bolj pragmatične re- šitve, ki se jim supervizorji prilagajajo z uporabo ustreznih metod in pristopov. Res je, da je lahko ob ugodnih pogojih, zaupljivi klimi in spretnem supervizorju včasih tudi tako organizirana supervizija do določene mere koristna. Vendar pa hkrati vnaša tudi nevarnost, da bodo delavci zavzeli negativ- no stališče do supervizije. Ob tako izvajani 17 SONJA ŽORGA superviziji si udeleženci pogosteje pridobe neugodne izkušnje, na podlagi katerih pridejo do takih sklepov: »Če je to super- vizija, potem je ne potrebujem.« Zato bi bilo prav, da začnemo načrtovati strokovne supervizije bolj sistematično, zavestno in v skladu s strokovnimi standaradi. Seveda se tudi glede pogostosti in dol- žine supervizijskih srečanj ne more postav- ljati pravil, ki bi bila za vse optimalna, dobro pa je, da ima vsak strokovni delavec zagotov- ljeno možnost supervizije vsaj v skladu s »strokovnim minimumom«, ki ga predvide- vajo razna strokovna združenja (npr. Social- na zbornica Slovenije, zahodnoevropska supervizijska združenja ipd.). Na tej podlagi lahko potem v praksi prilagajamo tempo in trajanje supervizij dejanskim potrebam posameznih delavcev in ustanov. Če je organizacija v procesu sprememb in tranzicij, če je kolektiv v nastajanju, kadar nastopi konkreten problem, ali pa delavci preprosto želijo delati na svojem strokov- nem razvoju, je torej navadno optimalno, da supervizija poteka kontinuirano na 14 dni. Pri tem pa je treba upoštevati, da pri- pravnik ali delavec, ki se je trenutno znašel v stiski, potrebuje supervizijo v določenem obdobju morda celo vsak teden ali še pogo- steje. Po drugi strani pa izkušenemu stro- kovnjaku, ki trenutno ne vpeljuje kakšnih novosti v svoje delo in je že leta vključen v stalno supervizijsko ali intervizijsko skupi- no, v določenem obdobju poklicne kariere morda zadostuje supervizija enkrat na me- sec ali celo redkeje. Zato pa si bo tak stro- kovnjak najverjetneje poleg supervizije omislil tudi nekatere druge, po svoji sestavi in organiziranosti bolj fleksibilne oblike strokovnih srečanj, npr. konzultacije, raz- prave in posvetovanja, organizirana s kolegi iz iste stroke ali iz drugih. Tudi kadar poteka supervizija v približno enakem sestavu skupine in z istim vodjem že vrsto let ter se je v njej že utrdila potreb- na klima varnosti in zaupanja, redkejše se- stajanje ne ogrozi že vzpostavljenega vzdu- šja. Pri novih skupinah pa se le počasi in s težavo ustvari ustrezno vzdušje, če se člani dobivajo enkrat mesečno ali še redkeje. Če zanemarimo časovne in finančne možnosti, je torej pogostost supervizije med drugim odvisna od delovnih izkušenj, starosti in stabilnosti skupine, stanja v orga- nizaciji in ne nazadnje tudi od pripravljeno- sti delavcev za angažma pri svojem profesio- nalnem razvoju. Najpogosteje so primerna, kot sem že omenila, redna srečanja na vsa- kih 14 dni. Pri sklepanju pogodbe s supervi- zorjem pozorni tudi na to, da se ciklus uvod- ne, osrednje in končne faze supervizije lahko zaokroži (vsaj 15 srečanj). VELIKOST SKUPINE n Glede velikosti skupine se mnenja različnih avtorjev sicer razlikujejo, vendar število, ki ga navajajo, navadno ne presega sedem članov. V skupini sedmih ima vsak še dovolj prostora zase, supervizor pa je s sedmimi člani hkrati še sposoben vzdrževati ustrez- no komunikacijo. Atherton (1986) predlaga kot splošno pravilo za supervizijsko skupi- no, da je skupino tako majhna, kot je le mogoče. Meni, da skupina ne bi smelo biti več članov kot štiri ali pet. V večji skupini se namreč izgubi intimnost in osebna vple- tenost v nalogo. Poudarja, da velja splošno matematično pravilo, po katerem je koli- čina odgovornosti, ki jo občuti vsak po- sameznik v zvezi z uspešnostjo skupine, recipročna številu ljudi v tej skupini. Če so npr. v skupini štirje člani, bo delež vsakega posameznika četrtina oziroma 25%, to pa je tudi minimum, ki je potreben, da super- vizija sploh deluje — namreč, deluje tako, da ima svoj vpliv ne le znotraj skupine, temveč tudi zunaj nje (Atherton, 1986:183). Lahko bi rekli, da je štiri ustrezno število tudi zato, ker je dovolj veliko, da je v skupini veliko komunikacijskih možnosti, pa ven- dar tudi še dovolj majhno, da skupina ne razpade v podskupine (npr. pare in trikot- nike). Vendar pa je optimalno število članov v skupini odvisno tudi od metode dela, ki jo uporabljamo v supervizijskem procesu. Če supervizor pri svojem delu uporablja kot sredstvo oz. »instrument« skupino samo in njeno dinamiko, tedaj je seveda bolje, da skupina ni premajhna. Lukan (1995) meni, da mora v takem primeru skupino sestav- ljati vsaj 5-6 članov in ne več kot 10-12. 18 ODPRTE DILEME OB IZVAJANJU PROFESIONALNE SUPERVIZIJE Skupina je lahko zaprta ali napol odprta, vendar je prav, da se člani skupine srečajo vsaj kakšnih desetkrat v enaki sestavi, tako da ima skupina dovolj časa za vzpostavitev varnega vzdušja, ki je potrebno za učinko- vito učenje. SESTAVA SKUPINE t Tudi v zvezi s sestavo skupine obstaja precej različnih mnenj. Atherton verjame, daje po- membneje uskladiti osebnostne značilnosti članov skupine kot pa značilnosti, kakršne so izkušnje, izobrazba ipd. Vendar poudar- ja, da je potrebno, da opravljajo podobno delo, kajti »skrbi, ki jih ima kuharica, niso podobne tistim, s katerimi se ukvarja vzgojitelj« (Atherton, 1986: 184). Moje izkušnje ne govore povsem v prid tej trditvi. Ne zdi se mi namreč potrebno, da bi vsi člani skupine opravljali podobno delo, kadar gre vsaj za približno podobno področje, na katerem delujejo (npr. delo s starostniki, z mladino, v preventivni dejav- nosti ipd.). Sama sem sodelovala v skupini, ki so jo sestavljali vodstveni delavec, sve- tovalna delavca ter vzgojitelj. Opravljali so različna dela, vendar s podobno populacijo klientov, a v različnih ustanovah, tako da so bili med seboj povsem neodvisni. Kmalu so ugotovili, da je prav dejstvo, da v službi opravljajo vsak drugo pokUcno vlogo, tisto, ki dodatno bogati skupino. Odpirale so se jim boljše možnosti, da pogledajo na izkušnjo, ki so jo predelovali, z različnih zornih kotov — skozi očala direktorja, vzgojitelja, svetovalnega delavca. Ti pogledi so se neredko med seboj razlikovali; več je bilo različnih opcij in pristopov k problemu ter več različnih ravni mišljenja; prisiljeni so bili razmišljati o problemu širše, kot bi bili pripravljeni sicer. Tako so se pobliže seznanili s težavami, ki jih imajo njihovi nad- rejeni, osebje, kolegi na drugih delovnih položajih, in so lažje upoštevali njihove argumente pri sprejemanju strokovnih odločitev. Seveda pa je bilo treba za tako delo najprej doseči v skupini ustrezno sprejemajoče in varno vzdušje. Po drugi strani pa izkušnje kažejo, da je pomembno, da v isti supervizijski skupini ne sodelujejo delavci iz iste ustanove, razen če gre za supervizijo teama. Še pomembnej- še pa je, da supervizantje niso v medseboj- no odvisnem položaju. Zato je najbolje, da v isti supervizijski skupini sodelujejo strokovnjaki različnih ustanov, ki se vide- vajo le na supervizijskih srečanjih. V tako sestavljeni skupini lahko govorijo o svojih skrbeh, strahovih, delovnih problemih in napakah dosti bolj svobodno in odprto, kot pa če so s člani skupine tudi v kakšnem drugem delovnem, prijateljskem ali sorod- stvenem odnosu, meni na podlagi svojih izkušenj nizozemski supervizor Hank Hanekamp (1994: 504). Na splošno pa lahko rečemo, da je tudi sestava skupine odvisna od namena super- vizije. To pomeni, da je v primeru, kadar obravnavamo zlasti poklicne izkušnje in teme posameznikov, najbolje sodelovati v skupini, v kateri so člani med seboj neodvis- ni in se po možnosti med seboj iz drugih situacij sploh ne poznajo. Če je potrebno intenzivno in poglobljeno supervizijsko delo na določeni temi, je morda najbolje imeti kar individualno supervizijo. Kadar pa je eden ključnih namenov supervizije izgrajevanje tima ali pa skupno spoznavanje oziroma uvajanje novega kon- cepta dela, izvajanje inovativnega projekta itn., je bolje, da so v skupini vsi člani stro- kovnega tima, ki med seboj tesneje sode- lujejo. Pri tem se moramo zavedati, da se bodo v superviziji tima obravnavale druge teme in na drugačen način, če bo v skupino vključen tudi vodja (ravnatelj, direktor...). Kako bo delovala skupina, v kateri je tudi vodja, je seveda odvisno od že vzpostavlje- nih odnosov med njim in ostalimi delavci. Verjetno bo v tako sestavljeni skupini delavec težje izpostavljal svoje neprijetne delovne izkušnje, napake in strahove in se odprto učil iz njih, čeprav bo po drugi strani v taki skupini več možnosti za raz- jasnjevanje organizacijskih in konceptual- nih dilem. IZBOR SUPERVIZORJA Poti za pridobitev supervizijskega znanja je več in se lahko med seboj precej razlikujejo; 19 SONJA ŽORGA vendar se različni pristopi ne izključujejo, prej dopolnjujejo. Raziskave so pokazale, da se pristopi in metode dela pri posameznih supervizorjih v začetku namreč dokaj razlikujejo, toda dlje ko supervizor dela, bolj postaja njegova supervizija podobna supervizijam ostalih kolegov. Čeprav imajo torej na začetku različna izhodišča in izhajajo iz različnega osnovnega znanja, izvajajo postopoma v okviru supervizije izkušeni strokovnjaki pravzaprav zelo podobne stvari. V Sloveniji imajo predstavniki raznih psihoterapevtskih smeri možnost doseči naziv supervizor v okviru svoje »šole« (na- vadno kot najvišjo stopnjo strokovne uspo- sobljenosti na tem področju). Pogoj je, da opravijo ustrezne treninge, izvajajo zahte- vano prakso na tistem področju in opravijo določeno število ur supervizije svojega dela pri supervizorju ustrezne smeri. Na področ- ju psihiatrije obstaja pri nas že nekaj let tudi JQub supervizorjev. V preteklem letu je začel potekati kot aplikativna podpora projektu uvajanja supervizije v socialno varstvo tudi projekt usposabljanja supervizorjev, ki ga izvaja Socialna zbornica Slovenije. Program uspo- sabljanja supervizorjev zajema teoretski del (78 ur), 20 srečanj supervizijske skupine in delo z lastno skupino supervizantov (Brišar Slana, 1995: 80). Na Pedagoški fakulteti načrtujemo v študijskem letu 1996/97 začetek izvajanja programa specialističnega študija super- vizije v obsegu 450 ur. V program se bodo lahko vključili strokovnjaki z visoko izo- brazbo različnih družboslovnih smeri (pri katerih program zajema tudi osnovna psi- hološka in pedagoška znanja), ki imajo večletne izkušnje pri delu z ljudmi in pri vodenju skupin. S širjenjem supervizijskega znanja med strokovne delavce-praktike želimo najprej izboljšati kvaliteto ponudbe supervizije v našem prostoru in tako omo- gočiti boljše pogoje za kvalitetno delo strokovnih delavcev. Čeprav študij supervizije na Pedagoški fakulteti ni edini način, da se pride do formalnega naziva supervizorja in do ustreznega znanja, potrebnega za omenjeni naziv, bo to zaenkrat, kolikor mi je znano, edini tovrstni študij pri nas, organiziran v okviru verificiranega specialističnega programa. Ko si bomo izbirali supervizorja, pa seveda ne bo odločilno le, katere šole je supervizor končal in kakšne so njegove strokovne delovne izkušnje, temveč bomo pri izboru najverjetneje pozorni tudi na njegov stil dela, vrednote in življensko mo- drost. Poleg tega bomo največkrat prisiljeni sklepati kompromise med strokovnim, praktičnim in finančnim optimumom. Zato je pomembno, da kriteriji za to, kdo je pravi supervizor in kdo ne, niso preozki. S tem bi namreč zmanjševali možnost zdrave konkurenčnosti (in s tem boljše kvalitete) ter zlasti svobodo izbire supervizorja. Ne smemo namreč pozabiti, da ne ustre- zajo vsakemu strokovnemu delavcu in za vsak namen enake kvalitete in značilnosti supervizorja. Medtem ko si nekateri želijo za supervizorja kompetentnega strokov- njaka, ki zna v vsaki situaciji primerno sve- tovati, bo za druge ustreznejši nedirektivno usmerjen supervizor rogerjanske ali pa kognitivne šole, ki bo znal pomagati in usmerjati supervizante pri iskanju lastnih rešitev. Če na superviziji obravnavamo zlasti poklicne izkušnje supervizantov in se učimo iz njih, je pomembno, da je super- vizor strokovnjak za supervizijo in da ima za strokovnega delavca sprejemljiv vred- nostni sistem. Pri superviziji tima pa je pomembno, da je supervizor tudi dober strokovnjak s področja skupinskega dela in delovnega področja, s katerim se ukvarjajo delavci tima. Včasih je supervizija v rabi tudi kot pomoč pri vpeljevanju določene nove doktrine v ustanovo. V takem primeru je supervizor navadno strokovnjak s področja, s katerega izhaja uvajana doktrina, super- vizija pa je le orodje v službi vpeljevanja koncepta. Supervizor v takem primeru deluje v povezavi z vodjem ustanove, ki je lahko vključen v supervizijsko skupino, ali pa tudi ne. Na čem bo poudarek pri izboru supervi- zorja, je torej odvisno od veliko dejavnikov. Seveda pa je treba pri izboru supervizorja usklajevati potrebe in želje supervizantov s strokovnimi potrebami ustanove in njeni- mi možnostmi. Tako smo pogosto prisiljeni 20 ODPRTE DILEME OB IZVAJANJU PROFESIONALNE SUPERVIZIJE , Literatura J. S. Atherton (1986), Professional Supervision in Group Care. New York: Tavistock publication. ž. Brišar Slana (1995), Socialna zbornica Slovenije in njene naloge na področju supervizije v socialnem varstvu. V.: B. Dekleva (ur.), Supervizija za razvojne in preventivne programe. Ljubljana: Drušrv^o za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela (74-85). C. Christian, J. KiTTo (1987), Thie Theory and Practice of Supervision. London: YMCA National College. K. J. Garrett, A. Barretta-Herman (1995), Moving from Supervision to Professional Development. The Clinical Supervisor 13, 2: 97-110. P. Hawkins, R. Shohet ^1992), Supervision in thehelpingprofessions. Philadelphia: Penn University press. H. Hanekamp (1994), Intervizija. Socialno delo 33, 6: 503-505. U. Lukan (1995), Transfer in kontratransfer v superviziji. Zapiski s seminarja za supervizorje, Jezersko. C. Stanners 1995), Supervision in the voluntary sector. V: J. Pritchard (ur.), Good practice in supervision. London, Bristol: Jessica Kingsley Publishers. I. Škoflek (1994), Kaj je in kaj ni supervizija. V: Didaktični vidiki supervizije, referati s seminarja. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo in šport (7-24). P. WiLKiNs (1995), A Creative therapies model for the group supervision of counsellors. British Journal of Guidance and Counselling 23, 2: 245-257. S. žorga 1994), Model supervizije na področju pedagoških dejavnosti. Psihološka obzorja, 3, 3-4: 157-170. — (1995), Supervizija v razvojnih projektih. V: B. Dekleva (ur.), Supervizija za razvojne in preventivne programe. Ljubljana: Društvo za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela (5-30). , ' 21 iskati kompromise in usklajevati razpolo- itn. Dobro bi bilo, da bi bila svoboda žljiva finančna sredstva, krajevno oddalje- izbiranja in usklajevanja vseh teh in drugih nost, časovne možnosti supervizantov in su- dejavnikov zares čimbolj v naših rokah. In pervizorja, strokovne želje delavcev in nad- čim več bomo imeli različno usposobljenih rejenih, ponudbe različnih supervizorjev in supervizorjev in os\^eščenih supervizantov, njihovega strokovnega znanja, potrebe tem bliže bomo temu cilju in kvalitetnejši ustanove in njenih vizij strokovnega razvoja bo lahko naš izbor. Zorica Mrševič POSLEDICE SPOLNE ZLORABE OTROK INCESTNEGA TIPA NAMESTO UVODA Številni tipi zlorabe otrok se uvrščajo v ne- kaj kategorij: zloraba na področju prostitu- cije in kriminalnih dejanj nasploh, zloraba otrok v delovnem procesu (od institucij), v oboroženih spopadih in političnih krizah ter zloraba otrok v družini. Slednja se deU na fizično, psihično, spolno zlorabo in zane- marjanje. Za najbolj travmatsko izkušnjo (glede značaja in dolžine trajanja posledic), ki jo lahko doživi otrok, velja spolna zloraba incestnega tipa, o kateri bomo govorili tudi v tem besedilu. V času, ko je končevala doktorsko diser- tacijo, je Ines (Nova Zelandija), ki je imela 32 let, med delom za računalnikom vse pogosteje nebrzdano planila v jok. Sprva ni vedela, zakaj, postopoma pa so se začeli spo- minski utrinki. Počasi se je začela spominja- ti vsega, vseh podrobnosti, občutka krivde, še zlasti pa svojih strahov. Pogosto je jokala na fakulteti, v polni računalniški dvorani, med mnogimi neznanci ali, še huje, med znanci. Prijateljicam je povedala, da je bila kot otrok očitno spolno zlorabljena, in sve- tovale so ji, naj poišče terapevtsko pomoč. V tistem času pa ni ne mogla ne smela svoje zgodbe nikomur osebno povedati. Od tedaj je preskusila mnoge terapije, s katerimi je bila bolj ah manj zadovoljna. Toda od prvega stika pa vse do danes odkrito in redno »govori« o svojih težavah po elektronski pošti. Mnoge, ki so preživele incest, upora- bljajo to posredno obliko komunikacije, bodisi da so v stiku s konkretno osebo (pa vendar osebno neznano in celine oddalje- no), kakršna je na primer podpisana, ali pa svoje izkušnje uvrstijo na ustrezne sezname naslovnikov. Tukaj je nekaj odlomkov teh zgodb, ki na različne načine pričajo o dolgo- trajnosti posledic preživetega incesta. ZGODBE Z ELEKTRONSKE POŠTE Nekega poletnega dne sem tavala po dvo- rišču, kot navadno le v hlačkah. Prav nič še nisem bila razvita, prsi nisem imela, bila sem le suhljat, enajstleten in prav nič ženstven ali zapeljiv deklic. Moj sorodnik Veine je začel iz sosednjega dvorišča bolščati vame na zelo neprijeten in napadalen način, zato sem v strahu sklenila, da grem v hišo. Staršev ni bilo doma, moja mlajša brata, stara 6 in 8 let (ki sta se zelo bala nasilnega Veina), sta bila na drugem koncu hiše. Šla sem v sobo in zaprla vrata, vendar je Veine skočil noter skoz okno. Zavpila sem, naj odide, a se je le smejal in rekel, da sta ga povabila moja brata. Veine je imel 15 let, bil je veliko močnejši in višji od mene. Zelo grobo me je prijel za prsi in me začel stiskati in gnesti, pri tem pa govoril, »morala bi nositi modrček, mala« in »veš, kaj fantje počnejo s takšnimi kurbicami, kot si ti«. V popolnem šoku sem molčala, on pa je s svojimi umazanimi rokami še naprej grebel po mojem telesu, stiskal me je in ščipal. Kon- čno je brutalno potisnil roko za moje hlačke in mi v vagino grobo potisnil dva prsta, tako da me je razdevičil. Od bolečine sem začela kričati in pritekla sta brata. Veine je z zmago- slavnim izrazom na obrazu skočil skozi okno na piano, pred tem pa zagrozil, da »bo zažgal hišo, če samo pisnem«. Zares nisem nikomur nič povedala, tako zelo sem se bala njegovega maščevanja. Nikoli več nisem šla na dvorišče samo v hlačkah, niti oblečena, če zunaj ni bilo 23 ZORICA MRŠEVIČ nikogar drugega. Po dveh mesecih je Veine iz objestnosti zažgal našo hišo. Zgorel je zadnji del hiše, kjer sta bili lopa in kuhinja. Veinov oče je moral poravnati škodo in nato so se odselili. Jaz pa sem ves čas živela v strahu, da bo kdo požig povezal z menoj. Ves čas sem mislila, da sem jaz kriva in daje moje obnašanje nekako povzročilo škodo. I Ali ima še kdo to, kar jaz imenujem »sindrom poredne deklice«? To je, ko rada sedim v svojem malem kotu, ... ki je mračen in zelo zaprt. Težko mi je, kadar ga moram zapustiti. Tu je seveda tudi moj računalnik, a to je na drug način tudi... poseben kraj. Morda zato, ker se tu počutim varno. Pa saj ima vsak svoje gnezdo. Ali sploh lahko obstaja ptica brez njega? Borim se s toliko različnimi problemi. Sča- soma mi je bolje, a mi je težko, če pomislim na čas, ki mineva in na življenske obveznosti ... razmišljanje, da bo bolje, me spravlja v jok, razmišljanje o upanju me spravlja v jok. Vse se mi zdi strašno boleče, tako tisto, kar je lahko dobro, kot ono slabo. Do zlorabe je prišlo pred 15 leti, imam otroka in dobrega partnerja. Bom lahko kdaj spoznala svoje lastne želje in potrebe? Kako naj si povrnem ta del sebe? Ko sem bila minuli teden in teden poprej na terapiji, sem dojela, da se sploh ne počutim varno in da nikoli nikomur nisem verjela. To bi zares rada spremenila, a ne vem, kako naj začnem. Vsaj terapevtki bi morala zaupati — saj se videvava že leto in pol, a mi je tam še vedno zelo težko že samo govoriti. / Ena izmed stvari, ki jih zelo sovražim v zvezi z vplivom incesta, ki sem ga preživela, je, kako je porušil mojo sposobnost biti intimna s partnerjem. Moje telo se je tako navadilo na zlorabo, da je včasih edini način, da uživam v spolnosti, grobost, da me partner med spolnim odnosom muči, da čutim močno bolečino. Čez manj kot uro bo trinajsta obletnica mo- jega prvega resnega poskusa samomora. Ne- koč sem bila zelo samomorilsko razpoložena. Ko sem imela dvanajst let, sem vzela preve- liko dozo uspaval in še nekih drugih zdravil, nato pa so me odpeljali v bolnišnico. Takrat nisem mislila, da se bo to še kdaj ponovilo. Ne spominjam se niti enega posebnega razloga, zaradi katerega bi hotela umreti, vem le, da mi je to potrebno. Oče me je posiljeval od takrat, ko sem bila dojenček, pa do mojega 17, 18 leta. Odtlej je to počel le še, kadar je bil povsem pijan, drugače ne. Spolna zloraba se je začela, ko mi je bilo pet let in ko smo se preselili v novo hišo, v delu katere sta živela stric in teta z otroci. Stric je bil takrat še aktivni oficir, pozneje pa so ga zaradi različnih resnih incidentov iz vojske odpustili. Neprestano je nosil pištolo. Posilil me je takoj, ko smo prišli, še kovčkov nismo spraznili. Odtlej je to počel pogosto, pri tem pa uporabljal nabito pištolo, ki mi jo je prislanjal na čelo, potiskal v nos, usta, vagino, anus, mi grozil, da bo sprožil, v kar nisem prav nič dvomila. Nekoč me je skupaj s svojo hčerko odpeljal v kasarno, kjer je bil zapo- slen, kupil nama je sladoled in rekel, naj mir- no sediva na klopi pred vhodom in gledava, kako bo »nekoga ubil«. Mimo je šla skupina vojakov in dejansko je enega od njih ustrelil, ranil. Pozneje se je opravičeval, da je šlo za nesrečen slučaj, in verjeli so mu zlasti zaradi najine navzočnosti. Živela sem v stalnem strahu in prosila boga, naj eden izmed naju, vseeno kdo, umre. Z mano je spolno občeval in me zlorabljal tudi na druge načine, pri tem je pogosto nosil uniformo. Njegova hčerka, s katero je počel isto, mi je pokazala pot preživetja, to pa je bil bife njene mame, poln alkoholnih pijač. To mi je zares rešilo živ- ljenje. Pila sem vse, kar mi je prišlo pod roko in tako je življenje postalo znosnejše. Kako srečna sem, da nisem mrtva niti nora, ampak le alkoholičarka. Prestala sem zdravljenje in zdaj sem že 4 leta trezna. Moji starši so se ločili, ko mi je bilo 12 let, in od takrat očeta nisem več videla. Spominjam se, da je veliko kockal. Veliko je dobival, in 24 POSLEDICE SPOLNE ZLORABE OTROK INCESTNEGA TIPAJ nekaj časa smo resnično živeli od tega denar- ja, kupili smo si celo stanovanje. Ko pa je izgubljal, je imel navado soigralcem dolg »vrniti« tako, da jim je dovolil, da so se zvrstili na meni in mojem mlajšem bratu. Ničesar se ne spominjam, ne bolečin, ne tega, kdo so bili ti ljudje, le vrstili so se, kakšnih pet, šest zaporedoma, spominjam se le, kako je moj brat jokal in kričal. Mama o vsem tem ni vedela nič. ■ POSLEDICE rf A V ČASU INCESTA ' Zaman ste prebili noči brez sna, ki bi vam jih zavidali tudi mučeniki — če te niso pustile sledi na vašem obrazu, vam nihče ne bo verjel. V pomanjkanju prič se boste še naprej zdeli kot komična figura, in s tem, ko se boste pretvarjali bolje ko vsi drugi, boste pravzaprav zarotnik s tistimi, ki vam ne verjamejo (Cioran 1995). Spolna zloraba otrok je redko osamljen, posamezen dogodek; najpogosteje gre za stanje, ki traja leta (Ville 1995). Tudi posle- dice niso kratkotrajne, celo kadar gre (v redkih primerih) za enkratne pojave spolne zlorabe otrok. Paradoksno so posledice pre- živetega incesta v času dogajanja ali nepo- sredno po njem manj očitne in manj in- dikativno karakteristične. Nekateri od vidnih znakov pa vendar lahko opozarjajo na spolno zlorabo: urinar- ne infekcije, venerične bolezni, trebušne težave, bolečine, krči, nezmožnost mirnega sedenja zaradi bolečin v spodnjem delu trebuha ali v genitalijah, nosečnost, modri- ce v predelu genitalij, kronične motje v prehrani (anoreksija, bulimija), depresija, poskusi samomora, samopoškodovanje, pomanjkanje samospoštovanja s samozane- marjanjem, nočne more/nespečnost, napa- di panike, kompulzivno umivanje (obse- sivna čistoča), hitre spremembe razpolo- ženja, begi od doma, izostajanje iz šole, strah pred moškimi ah določenim moškim, regresija k nižji starosti, neznačilno obnaša- nje, ki spominja na seksualno, podrobno poznavanje spolnosti, izraženo z besedami ali risbami. Težava je v tem, da se nekateri izmed teh znakov pojavljajo kot znaki vsake otrokove krize, ne le v primeru spolne zlorabe. Dejstvo je tudi, da mnogi spolno zlorabljeni otroci ne kažejo nobenega izmed naštetih simptomov. Otroci lahko med igro s punčkami prika- žejo nenavadne prizore, ki spominjajo na oralni seks ali druge spolne prakse. Tudi otroške risbe lahko izrazijo otrokove ob- čutke skoz simbole nevarnosti in strahu. Problem je tudi v tem, da otroci ne bodo usmerili svoje jeze neposredno na storilca. Izražanje jeze je za otroka nevarno čustvo, saj običajno prinese kazen. Otroci, ki so spolno zlorabljeni, pogosto verjamejo, da je izražanje jeze najnevarnejše, saj jih storilec ustrahuje in so primorani čutiti odgovornost in krivdo za vse, kar se jim dogaja. Bes, ki ga otroci nosijo v sebi zaradi spol- ne zlorabe, je pogosto preusmerjen na druge stike in ljudi. Izrazili ga bodo namreč le tam, kjer ga lahko, proti vzgojiteljici, živalim, manjšim otrokom. Nekateri otroci pa ne reagirajo z javnimi napadi jeze, ampak imajo težave pri sklepanju prijateljstev. Lahko imajo trajen občutek »drugačnosti« od drugih otrok, saj se počutijo umazane zaradi občutka krivde ali sramote kot posle- dic zlorabe. Skrajni primer umika je polo- žaj, ko otroci dobesedno onemijo, ko zavra- čajo govorjenje in komuniciranje z okolico. Treba je tudi upoštevati, da mnogi storilci otroke podkupijo, z darili ali tako, da ji/mu v družini zagotavljajo posvečeni status, jo/ga nagrajujejo s posebno pozor- nostjo. Spolno zlorabljano dete torej do storilca nima vedno nujno le negativnih čustev, nasprotno, lahko ima tudi pozitivne. Pozitiven odnos žrtve do storilca torej ni dokaz, da se spolna zloraba ni zgodila. POZNEJŠE POSLEDICE SPOLNE ZLORABE Posledice tipa »dosmrtna romanca« so red- ke, se pa zgodijo. V vlaku sedi ženska srednjih let in srednjega ugleda, njej nasproti pa očitno duševno 25 ZORICA MRŠEVIČ zaostal tip, njen sin, ki ima kakšnih trideset let, ki jo od časa do časa prime za roko, jo nanjo goreče poljubi, nato pa blaženo gleda. Ona je blestela od sreče in se nasmihala. Ni- sem vedel, kaj pomeni okamenelo koprne- nje. Zdaj vem, ker sem ga okusil v tem prizo- ru. Razkrila se mi je neka nova vrsta groze (Cioran 1995). Posledice incesta v otroštvu je treba v po- znejših življenskih obdobjih dešifrirati, dekodirati, pogosto mora to narediti tudi žrtev sama (Mrševič 1995). Ena najstrožjih zapovedi storilca incesta je molčati, tako da je treba mnogim ženskam, ki so preživele incest v otroštvu, vedno znova dopustiti, da govorijo, se spominjajo (saj je spominjanje »govor samemu sebi«). Po drugi strani so strokovnjaki ta doživetja nasilja predolgo umeščali v kraljestvo ženskih in dekliških fantazij. Veliko žensk se ni naučilo govoriti, niso se naučile izražati in se samopoja- snjevati. Pogosto sploh ne verjamejo svojim ugotovitvam. Redko najdejo sogovornike, ki jih zares želijo poslušati. Ponovno se naučiti govoriti, izstopiti iz nemosti, biti poslušan, je prvi korak k razkitju obstoja incesta v preteklosti. Kajti »zavest je zbir naših nelagodij od rojstva pa do danes; nelagodja so izginila, zavest ostaja — toda izgubila je svoje izvire ... zanje celo sploh ne ve« (Cioran 1995). Odkritje nekaterih postavk s seznama poznejših posledic spolne zlorabe je dober kazalec, da je do zlorab nekoč prišlo. Odkrivanje več ali skoraj vseh teh postavk pa je skoraj zanesljiv dokaz, da je oseba pretrpela neko obliko spolne zlorabe. Ne glede na to, s kakšnimi metodami smo »signale« nekdanje zlorabe odkrili (vsak- danje opazovanje otroka v vzgojnoizobra- ževalni ustanovi, šolski nadzor, psihotera- pevtsko diagonsticiranje), jih ne smemo zanemariti. Tak seznam je lahko tudi vodič v »sumljivih« primerih, ki bi jih bilo treba proučiti s kriminalističnimi metodami (Blume 1990). 1. Strah, da bi bila sama v temi, da bi sama spala v sobi; pojav nočnih mor (še zlasti preganjanja, grožnje, grabljenja). 2. Pretirana občutljivost na goltanje in dušenje; gnus do vode na obrazu, dušenje med kopanjem ali plavanjem. 3. Odtujenost od svojega telesa — odsot- nost občutka samega sebe v lastnem telesu; neposvečanje pozornosti signalom, ki jih daje telo, zanemarjanje telesa; zanemarjanje telesnega videza; manipulacija z obliko telesa, da bi se izognila spolni privlačnosti. 4. Gastro-intestinalne težave; ginekolo- ške motnje, tudi spontane vaginalne infek- cije; glavoboli, artritis ali bolečine v sklepih. 5. Nošenje pretiranega števila oblačil, celo poleti; nošenje vrečastih oblek; ohran- janje oblačil celo v primerih, ko se je treba sleči, na primer med plavanjem, kopanjem, spanjem; pretirana potreba po intimnosti med uporabo kopalnice. 6. Motnje v prehranjevanju, zloraba ma- mil ali alkohola (ali pa popolna odsotnost tega); druge vrste odvisnosti; prisilno (kompulzivno) obnašanje. 7. Avtodestrukcija; samopoškodovanje, zloraba same sebe. 8. Fobije. 9. Potreba biti nevidna, popolna ali po- polnoma slaba. 10. Samomorilske misli, suicidalni po- skusi, obsesije (tudi »pasivni« umor). U. Depresija (včasih pripelje do popol- ne pasivnosti), jok, ki navidez nima razloga. 12. Težave z besom: nezmožnost prepo- znavanja besa, biti besna, izraziti bes; strah pred resničnim aU možnim besom; nepre- stana jeza; izrazito sovraštvo do celega rodu ali etnične skupine nasilnežev. 13. Razcep osebnosti (izguba osebnosti); bezanje v krize; psihična otopelost, fizična bolečina ali otopelost, povezana z določe- nimi spomini, občutki (jeza) ali situacijo (seks). 14. Strog nadzor nad procesom mišlje- nja; pomanjkanje smisla za humor ali pre- tirana resnost. 15. Pri otrocih skrivanje, pogosto zadrže- vanje in zbiranje po skrivnih krajih, kotih (iskanje varnosti); pri odraslih nelagodje, če so opazovani ali če jih kdo preseneti; občutek, da jih kdo gleda, zbadanje. 16. Težave z zaupanjem: nezmožnost, da bi komurkoli verjeli (verjeti ni varno); popolno zaupanje; nekritično zaupanje. 17. Prevzemanje velikih tveganj (»izzi- vanje usode«); nesposobnost, da bi se spu- 26 POSLEDICE SPOLNE ZLORABE OTROK INCESTNEGA TIPA Stili V kakršnokoli tveganje. 18. Težave z omejevanjem; nadzor, moč, teritorialnost; strah pred izgubo nadzora; obsesivno vedenje (poskus, da bi nadzirali nebistvene stvari, samo da bi imeH nad čim nadzor). 19. Občutek krivde in sramu; šibko samospoštovanje, občutek ničvrednosti, pretirano cenjenje čisto majhnih uslug. 20. Samoobtoževanje; odsotnost občut- ka lastne moči aU svojih pravic, nezmožnost postaviti mejo ali reči »ne«; nagnjenost k odnosom z veliko starejšimi osebami (ki se navadno začne v puberteti). 21. Občutek imperativa, da bi bila »korist- na in ljubljena«, instinktivna »vednost«, kaj druga oseba potrebuje in temu primerna pripravljenost ustreči; odnos je trgovina (ljubezen se jemlje, ne pa daje). -,a 22. Problemi z zavračanjem. 23. Izključevanje, pozaba določenih ob- dobij v otroštvu (še zlasti od prvega do 12 leta) ali nekaterih ljudi in krajev. 24. Občutek, da hranimo strašno skriv- nost; potreba, da bi jo vendarle razkrili, in strah, da bi prišla na dan; prepričanje, da nihče ne bo poslušal; v glavnem skrivnost- no obnašanje, skrivanje vsega pred vsako- mer, tudi tistega, kar ne sodi v ožje področje zasebnega; občutek zaznamovanosti (da je na primer »kurba«). 25. Občutek norosti; občutek različnosti, drugosti; občutek nestvarnosti; ustvarjanje namišljenega sveta, odnosov ali identitete (še zlasti pri ženskah predstava, da so mo- škega spola). 26. Oporekanje; popolno nezavedanje obstoja zlorabe; zatiranje svojih spominov; pretvarjanje; minimaliziranje (»saj ni bilo tako hudo«); pojavljajo se spomini in sanje (»morda je to le moja domišljija«); močne in globoko negativne »neustrezne« reakcije na neko osebo, kraj ali dogodek; kratki in močni čutni občutki (luč, kraj, fizični občutek) brez razloga in brez poznavanja njihovega pomena; spomin na ambient, ne pa tudi na dogodke. 27. Težave s spolnostjo: mnenje, da je spolnost »umazana«, odpor do dotikov, še zlasti pri ginekološkem pregledu; močan odpor (ah potreba po) določenem spolnem delovanju; občutek, da nas je izdalo naše lastno telo; težave z usklajevanjem spolnosti in emocionalnosti; zmedenost ali preklap- ljanje občutkov, spolnosti, prevlade, napa- dalnosti in nasilja; občutek potrebe po moči v spolni areni, kar je v resnici spolna igra (pretvarjanje), zloraba samega sebe in manipulacija — še zlasti pri ženskah; prisilna »zapeljivost« ali prisilna aseksualnost; občutek, da je treba biti nasilen ali pa nič; brezosebni, »promiskuitetni« spolni odnosi z neznanci in hkrati nezmožnost spolnih odnosov s tistimi, s katerimi dejansko občutijo bližino (nasprotje med spolnostjo in »ljubeznijo«); ukvarjanje s prostitucijo, striptizom, sprejemanje vloge »seksualnega simbola« v pornografskih filmih; seksualne igre, da bi se ohladila jeza ah potreba po maščevanju; odvisnost od spolnosti; izogi- banje; izključevanje; jok po orgazmu; stalna preganjavica zaradi občutka, da smo nekaj naredili narobe; vnos spolnosti v odnose povsem druge vrste; spolno sanjarjenje o prevladi in posilstvu. 28. Model ambivalentnih ali stalno ko- nfliktnih odnosov (bUžina je problem); tudi usmerjanje pozornosti na problem incesta. 29. Izogibanje ogledalu, povezano z ne- vidnostjo, sramom, samospoštovanjem, vznemirjenost ob podobi telesa. 30. Želja po spremembni imena, simbo- lična ločitev od nasilneža, ali želja po nadzoru nad imenovanjem samega sebe. 31. Omejena strpnost do sreče; izrazito odvračanje od sreče, zavračanje vere v srečo. 32. Odpor do proizvajanja glasnih zvokov (vključno z zvoki med spolnimi odnosi), joka, smeha ali drugih telesnih funkcij; pretirana verbalna previdnost, pazljivo spremljanje besed, tih glas. 33. Kraja (odrasli); kraja in podtikanje ognja (otroci). 34. Multiple osebnosti. Seznam posledic incesta ni in nikoli ne bo končan. Bolj ko raste zavest o problemu, bolj se bo dopolnjeval. Končno se bodo ta spoznanja povezala in povečala naše razumevanje izkušenj tistih, ki so preživele incest, in tako bo moč bolje opisati tudi post-incestni sindrom. Mnoge od tistih, ki so v otroštvu doživele spolno zlorabo, so v poznejšem življenju 27 ZORICA MRŠEVIČ tihe, mirne in malo govorijo. Navadile so se truditi, da jih ne bi slišali (tudi če so pozabile razlog), in zato se tudi odrasle tako obnašajo. Tiste, pri katerih se kaže ta naknadni učinek, to počnejo zato, ker se počutijo ničvredne, ker menijo, da ne zaslužijo pozornosti in ne verjamejo, da bi taka pozornost, če bi jim jo posvečali, lahko bila pozitivna. Neslišna je lahko, ko se smeje ali kadar izraža drugačna čustva, kot je na primer jeza. Med obedom skuša biti kar najmanj vidna in kar najhitreje in tiho konča obrok, nato pa pedantno pospravi vsako drobtinico in pomije z največjo pozornostjo. Tudi hoja po ulicah, obnašanje v javnosti ali v prijateljskih krogih je dis- kretno in pretirano nevsiljivo. Nič nima povedati, nemo se z vsemi strinja, je pasivni opazovalec dogajanja. Že davno se je na- učila, da ne kriči zaradi bolečine ob vsiljeni spolnosti. Glasno ne izraža več niti zadovolj- stva (še zlasti ne zadovoljstva), saj čuti, da sta njeno zadovoljstvo in njena seksualnost sramotni in se ju sramuje. Za tako osebo gla- sno izražanje radosti ne bi imelo nobenega smisla. Ko privre na dan spomin, se stari strahovi pojavijo skupaj z željo po mašče- vanju. Še vedno obstaja prepoved pripove- dovanja, spomin pa je govorjenje samemu sebi. Temu se pridruži primarni občutek nevarnosti. Bolj ko se zares približuje govorjenju, na primer prijatelju, terapevtu, skupini — močnejši je ta občutek, ki se povezuje z občutkom krivde zaradi kršenja zaukazanega molka. Oseba, ki je preživela spolno zlorabo, lahko, da bi izbrisala nezaželene spomine, blokira neko obdobje svojih mladih let, najverjetneje prav obdob- je, ko je do zlorabe prišlo. Mnoge take osebe »izgubijo« leta svojega otroštva, najpogoste- je od 1. do 12. leta. Prvo resnejše opozorilo je prav, kadar se bolnik ne more spomniti dovolj stvari iz svojega otroštva. Ta za žrtve incesta običajen pojav opozarja na resno fizično ali psihično mučenje ali emocional- no zlorabo, kakršna je incest. Nekatere osebe, ki so preživele spolno zlorabo, se spominjajo mnogih podrobno- sti tega mučenja, vendar s tem ne povezu- jejo nikakršnga čustvenega odgovora. Morda so nekatera čustv^a blokirana, druga pa se morda zdijo le kot spomin, na primer. če se kdo nikoli ne more razjeziti, vedno pa lahko joče. Ali nasprotno: jeza je lahko edino čustvo, ki ga doživlja, celo kadar se zdi, da je žalost edini razumni odgovor. Za nekatere osebe, ki so preživele incest, je travma prehuda. To so tiste ženske, ki »znorijo« — zapustijo stvarnost in doživljajo nekontrolirane halucinacije in privide. Postanejo shizofrenične. Močna travma lahko resno vpliva na kemijo možgan; zato tudi druge oblike ekstremnih mentalnih motenj, npr. manična depresija, verjetno pogosto izhajajo iz travme otroške spolne zlorabe. Mnoge osebe, ki so v otroštvu pre- živele spolno zlorabo, so danes hospitalizi- rane na psihiatričnih klinikah, ker se jim nikoli ni posrečilo pobegniti iz svojega osebnega pekla. V teh ustanovah so zato, ker so jih vanje zaprli člani njihove družine ali psihiatri, ki so narobe razumeli post- incestni sindrom. Nekatere osebe, ki so v otroštvu preživele incest, se zdijo v odrasli dobi shizofrene, a to v resnici niso. Pri tveganju napačne diagnoze so osebe, ki so preživele spolno zlorabo, še zlasti ranljive, ko ponovno preživljajo te dogodke; neka- tere imajo blage halucinacije, ki so skrajno specifične, to je, omejene in se nanašajo le na njihove izkušnje. Nekatere si celo po- gosto domišljajo, da jih kdo kliče po imenu, da se jih dotika ali opazuje, kadar ni nikogar v bližini. To je povezano z zanikanjem meja, ki jih predstavlja incest, ki taki osebi ne pušča zasebnosti, nikakršnega osebnega prostora. Toda to ni norost, četudi pogosto tako izgleda. Take osebe pogosto napačno diagnosticirajo kot shizofrenične. Če se kdo res mora soočiti z bolečimi spomini ali z neprijetno stvarnostjo, potem jih skuša nekako opravičiti ali reducirati. To se imenuje proces »racionalizacije«. Če ose- ba, ki je doživela incest, reče sama sebi: »to je storil, ker je bil pijan« ali »saj je imel tudi sam težko otroštvo«, potem zloraba, ki jo je pretrpela, morda ne bo videti tako strašno. Ali pa »prečisti« spomine, tako da so manj zastrašujoči. Lahko misli, da je tisto, kar se ji je zgodilo, le »žgečkanje«. Lahko se spo- minja le manj travmatičnih dogodkov ali zlorabe kakšne manj pomembne osebe, ne pa dogodka ali osebe, ki jo bolj vznemirja. Lahko se na primer spominja dotikanja, ne 28 POSLEDICE SPOLNE ZLORABE OTROK INCESTNEGA TIPA i pa tudi penetracije, zlorabe polbrata ali očetovega prijatelja, ne pa očetovega napa- da. Lahko se spominja prizora zlorabe, ne pa tudi obraza storilca, spominja se lahko poznejših zlorab v puberteti, ne pa onih iz ranega otroštva. Odrasle osebe pogosto doživljajo hro- mečo depresijo, ko se začnejo spominjati, oziroma, ko se neizogibno soočijo z dejst- vom obstoja spolne zlorabe v svojem otro- štvu. Če komu vsilimo neprijetne spomine, se pojavi depresija, za katero se zdi, da nima prave osnove. V svojem zavračanju ali ne- zmožnosti, da bi v spolni zlorabi v otroštvu videli vzrok težav, nepoučeni zdravniki splošne prakse in psihiatri predpisujejo zdravila proti depresiji, obravnavajo ta sin- drom simptomatično, ne da bi razkrili prave vzroke. Ko žrtev incesta joče »brez razloga« (vprašanje je, ali kaj takega sploh obstaja, ali pa je bolje reči »iz razloga, s katerim se še ni soočila«), resno tvega, da jo razglasijo za »noro«. Za depresijo tudi pravijo, da je »bes, obr- njen proti samemu sebi«. To se nanaša tudi na osebo, ki je doživela spolno zlorabo v otroštvu. Njen bes je pogosto ujet, saj brez spomina, na koga ali kaj naj bo jezna, in ker iskreno verjame, da bo umrla, če se s svojo jezo sooči, svoj bes obrne proti sebi — sovra- ži samo sebe zaradi tega, kar so ji naredili drugi. Depresija je upravičen in potreben od- govor na določene dogodke. Po izgubi je zdravo žalovati. Oseba, ki je preživela otro- ško spolno zlorabo, mora veliko žalovati in ima veliko razlogov za obup, tudi če jih ne pozna. Utrpela je veliko izgubo, tudi samega otroštva in nedolžnosti. Objokovati izgubo pomeni priznati bolečino notra- njega otroka, oceniti sebe na način, na katerega te ni nihče. Bolj ko protestira, se upira, praska, bolj je zdrava. To, kar lahko to depresijo naredi neproduktivno, je njena zgodnja nemoč in pasivno prepuščanje, kar pripelje do tega, da naslednja leta preživlja v vdanosti. Aktivno žalovanje s svojimi fa- zami šoka/zavračanja, prizadetosti, občutka krivde, besa, žalosti in sprejemanja dejstva so boljša možnost kot neproduktivna depresija. Ni presenetljivo, da so mnoge osebe, ki so preživele zlorabo, na robu samomora, in vse kaže, da se je več kot tretjina tudi dejansko poskušala ubiti. Nekatere osebe razvijejo progresivni odnos do samomora. Lahko so aktivno ali pasivno samouničeval- ske. Samomor lahko poskušajo pogosto ali občasno. S samomorom lahko doživijo celo neke vrste romanco. Samomor je stalni spremljevalec; nikoli ga ne zapustijo in njihova privrženost samomoru raste v času krize. Ko tak človek pride v fazo poskusa, mu je potrebna podpora, dokler kriza ne mine. Pri nekaterih ljudeh pa samomor ni povezan z depresijo, ampak s povrnitvijo moči s pomočjo izvršenega dejanja. To je način zaustavitve zlorabe, potem ko so bili preizkušeni že vsi drugi načini. To je drug primer duha preživetja, četudi skrajno paradoksen. Življenje za žensko, katere mlada leta so bila izpolnjena s strahom, grozo, popolnim zanemarjanjem njenih potreb in občutkov, pogosto ne pomeni veliko. Zlorabljeno zaupanje pušča globoko bolečino. Kaj lahko pomeni za otroka, če njegov roditelj, ljubljeni starejši brat ali najljubši stric, ki mu zaupa, prezre njegove prošnje in ga rani? Pogosto prikrita manifestacija tega post- travmatskega stanja je kraja: drobna kraja po trgovinah — kleptomanija, prisilno, kom- pulzivno odvzemanje stvari, ki so pogosto brez vrednosti. Njeno pojasnjevanje je smi- selno v okviru post-incestnega sindroma. Najprej, kraja je zelo tvegano ravnanje. Drugič, gre za potrebo po nadzoru: »To si želim — to bom tudi vzela. Nisem vprašala, niti plačala. Enostavno, vzamem, ker to hočem.« Seveda ve, da bi ji kdo tudi kupil/ podaril tako malenkost, če bi zanjo prosila. Psihološko pa je kraja varnejša od preje- manja daril — kazen je sprejemljivejša od hvaležnosti. Preživeta spolna zloraba emocionalno in fizično pripelje do strahu pred izgubo nadzora. Ta strah je značilen za mnoge ljudi, ki se zatekajo v terapijo. Toda žensko, ki je preživela incest, čaka na drugi strani nje- nega strahu temen duh, strah, da se ji bo zgodila ena mnogih stvari, ki se nanašajo na posttravmatski sindrom incesta: 29 ZORICA MRŠEVIČ Bojim se, da bom izgubila nadzor; bojim se, da bom znorela (in me nihče ne bo mogel sestaviti); bojim se, da bom začela jokati in ne bom mogla več nehati; bojim se, da bom hotela vstati in se prebuditi, a ne bom mogla spregovoriti; bojim se, da bom koga ubila, če bom izživela vso svojo jezo; bojim se, da me bo kdo ubil, če bom rekla NE; bojim se, da me bodo spomini, če jim bom dovolila, da pridejo na dan, preplavili. HOMOSEKSUALNOST NI POSLEDICA INCESTA Zelo razširjeno mnenje celo med poklic- nimi terapevti je, da spolna zloraba otroka pripelje v homoseksualnost. Predsodki do tistih, ki so drugačni, zme- raj obstajajo, tisti proti spolnim manjšinam pa se ohranjajo, če ne celo spodbujajo, četudi se druge, na primer rasistične ali antisemitistične, obsoja. Eden od načinov izražanja predsodkov do homoseksualnosti je vztrajno iskanje vzroka za ta pojav, v poskusu razložiti, »zakaj je nekdo tak«. Ta »vzrok« je treba zaradi predpostavke, da je homoseksualnost »nenormalna«, torej iskati med travmatičnimi dogodki iz otroštva. Teorija, po kateri je homoseksualnost posledica slabih, travmatičnih doživetij v otroštvu, le podpihuje predsodke proti ho- moseksualcem. Toda generacije raziskoval- cev so bile vse doslej neuspešne v iskanju dokaza, da so homoseksualci manj zdravi ali srečni od heteroseksualcev (Chesler 1972: 184). Incest prinaša zanesljivo zatočišče za predsodke, ki so jih izražali in dopuščali mnogi terapevti, ki o sebi verjamejo, da so brez predsodkov. Tako mnenje je lahko tenkovestno, a nič manj škodljivo. »Incest provzroča zmedo v spolni identiteti,« piše v takih člankih. »Ko uspeš razrešiti svoj problem z incestom, boš hkrati osvobojena te zmede, t. j., rešila boš problem svoje homoseksualnosti.« Težnja, da bi obsodih homoseksualnost, češ da je le negativna posledica nečesa, česarkoli, je tako močna, da je prilagojena skupinskemu razglabljanju, po katerem je mogoče brez jasnega in univerzalnega dokaza verjeti, da incest povzroča homo- seksualnost, da torej homoseksualnost izvira iz incesta. Bistvena netočnost tega argumenta pa je, da homoseksualen ne postaneš pomo- toma; kot tudi ne drži, da je mogoče tistega, ki človek ljubi, definirati z onim, ki ga mrzi. Homoseksualci to dobro vedo iz lastne izkušnje, a jim pogosto ne verjamejo dovolj: Imela sem lepo otroštvo. Bila sem prvi otrok in tako so me razvajali in mi posvečali vso pozornost. Ne potrjujem teorije, po kateri sem taka, kot sem, zaradi česa v otroštvu. Nisem bila ogrožena in deležna sem bila več kot dovolj ljubezni. Ne mislim, da je TO kakorkoli povezano z otroštv^om in vzgojo, po moje gre za neko predispozicijo, s katero se rodiš. Vprašanje je le, ali se bo kdaj razkrila. Odkar pomnim svoja čustva, so mi bolj všeč ženske. Ali je tako od mojega rojstva, ali pa je na to vplivalo kaj v mojem otroštvu, ne vem. Ne spominjam se. Otroštvo s TEM nima zveze. Mislim, da je to genetsko pogojeno. Pri nas so geji običajno ljudje drugega reda in kot take jih razvrščajo v problem, ki se seveda vedno pojasni z ne- srečnimi družinami. Ne izviram iz nesrečne družine, niti v mojem življenju ni bilo nikakršnih nesrečnih okoliščin. Vse je bilo lepo in skladno. Malo ljudi se strinja z mojo teorijo, da je to posledica genov in hormo- nov. Le malo ljudi se s tem sploh ukvarja. Celo geji se ne vprašajo, od kod njihova usmeritev, četudi mislim, da bi jim bilo lažje, ko bi ugotovili, zakaj je do tega prišlo. Menim, da je to nekakšna podedovanost, vendar ne bi primerjala zaostalosti in homoseksualnosti. Ženska, ki sovraži moške, ker so jo zlo- rabljali, samo zaradi tega sovraštva nikakor ne more pridobiti sposobnosti, da bi jo vzburjala druga ženska, še manj, da bi z njo ali nasploh z ženskami uživala v spolnosti. Mit o incestu kot vzroku homoseksualnosti torej odpade, tudi ko gre za lezbijke, v otroštvu zlorabljene od moških, kaj šele v primeru drugih variant, pri dečkih, ki so jih zlorabljali moški, pri od žensk zlorab- ljenih deklicah idr. (Blue 1990: 224-227). Logika iskanja incestne izkušnje kot 30 POSLEDICE SPOLNE ZLORABE OTROK INCESTNEGA TIPA vzroka za homoseksualnost se v mnogih primerih ne pokaže konsistentna. Mnoge lezbijke in homoseksualci poznajo svojo spolno usmerjenost, še preden se zgodi zloraba; mnogi znanstveniki menijo, da se celotna spolna usmerjenost določi v ranem otroštvu, celo pred petim letom. Nikakršnih dokazov ni, da je homose- ksualnost posledica česarkoli slabega v življenju posameznika. Dekleta, ki jih ni nihče zlorabil ali prizadel, prav tako lahko odrastejo v lezbijke (Mrševič, 1994: 140). Družba sicer neprestano vzdržuje predpo- stavko, da homoseksualnost povzročajo razne slabe izkušnje, mi pa še vedno ne vemo ničesar več o vzrokih za homose- ksualnost, kot vemo o vzrokih za hetero- seksualnost. Vse namreč kaže, da sta ena in druga spolna usmerjenost pojava, primer- ljiva z levičarstvom, barvo oči ali las, potezami obraza, višino in telesno zgradbo (Hoagland 1990: 199). Za tiste, ki menijo, da je raziskovalni postopek možnost odkritja pravega odgo- vora na vprašanje, Judit Herman na temelju svojih raziskav, »ki ne potrjujejo predpo- stavljene zveze med incestom in homo- seksualnostjo«, poroča, da je prevladujoča velika večina tistih, ki so preživele incest, prepričanih, celo zelo zavzetih heterose- ksualk. Tiste, ki so preživele incest in o kate- rih obstaja poročilo o najresnejših poškod- bah, imajo po izsedkih Raselkine študije naj- več izgledov za poroko. Njene hetroseksu- alne anketiranke ji neprestano sporočajo, da jih je incest naredil do moških nezauplji- ve, da pa vsekakor ostajajo heteroseksualne. Incest zares lahko vpliva na spolno usmerjenost tistih, ki so ga preživeli. To je ravno tisto, česar vas niso učili. Lahko povzroči, da se deček vpraša, ali ni gej; lahko povzroči, da se deklice obrnejo k lezbištvu. Dečkom lahko incest sproži vprašanje nji- hove seksualnosti z različnimi odgovori, na primer: »Zakaj je izbral ravno mene? Sem v resnici, ne da bi to vedel, gej?« Toda pred- postaviti, da deček postane homoseksualec le zato, ker ga je v otroštvu spolno zlorabil moški, nima nikakršnega smisla — in kot kažejo dokazi, se to tudi v resnici ne dogaja. Homoseksualnost in pedofilija nista ista stvar in nista povezani. Tisti, ki so preživeli incest, lahko doživijo obdobje spolnega eksperimetiranja, kar je običajen pojav med moškimi in ženskami, pa naj so homo- ali heteroseksualno usmer- jeni, pa naj so preživeli incest ali ne. Ženske, ki so preživele incest, lahko namerno po- skušajo živeti lezbično življenje, ker čutijo, da jih to lahko zaščiti pred post-incestnim sindromom, ker s tem bežijo pred spolom, ki mu je pripadal obraz, ki jih je spolno zlorabil. Toda nekaj poskušati ne pomeni to tudi postati. Smo, kar smo. Za heteroseksualne žen- ske je spolna ali romantična zveza z ženska- mi ravno tako prazna in nerazburljiva kot bi bih občutki lezbijke v heteroseksulanem odnosu. Biti zdrava pomeni možnost obeh, tako heteroseksualne ženske kot lezbijke, da se dobro počutita s svojim statusom. Tiste, ki so preživele incest, niso obvezno obsedene z razmišljanjem, ali naj po vsem tem postanejo lezbijke. Zmeda spolne iden- titete je isto kot inhibirana sposobnost, da dojamemo in sprejememo lastne občutke in nagnjenja, kakršnakoli že so. Morda niti ne ve, ali je homoseksualna ali ne. Lahko je heteroseksualna ženska, ki se sprašuje, ali je homoseksualna ali pa misli, da bi to lahko bila. Lahko je tudi lezbijka, ki morda raz- mišlja o tem, ali je heteroseksualna, ali pa celo misli, da je. Zaradi številnih družbenih pritiskov, ki prepovedujejo homoseksual- nost, veliko lezbijk doživi to fazo — pogosto zelo dolgotrajno, ki lahko prinese tudi poro- ko in rojstvo otrok. Ženska, ki je preživela incest, se lahko večkrat oprime in odvrne od homoseksualne identitete, njeno zmedo pa lahko še poveča terapevt, ki meni, da je ena spolna identiteta pravilna, druga ne. Obstaja veliko nevarnosti »homofobič- nih« in »heteroseksističnih« predsodkov. Lezbijke, ki so preživele incest, včasih te predsodke privzamejo; o sebi govorijo, da so homoseksualne zaradi vsega, kar so pre- živele. Če ima tudi terapevt enak predso- dek, ga ženska še lažje sprejme. Ali pa se lezbijke, ki so preživele incest, bojijo, da jih bodo napačno sodili — da bo terapevt nji- hovo homoseksualnost razlagal kot posle- dico preživete zlorabe. Strah, da bi bile dvojno zlorabljene, zato mnoge odvrača od iskanja pomoči, ki bi je bile potrebne. 31 ZORICA MRŠEVIČ Četudi incest ne povzroča homoseksual- nosti, ne gre prezreti, da ima določen vpliv na lezbijke. Kot možen dodaten sum v sa- mega sebe, v sovraštvu do samega sebe in v zmedenosti lezbijke, ki so preživele incest, ponovno doživljajo izkušnjo, povezano z mnogimi incestnimi temami. Lezbični življenjski stil zajema stigmo in za nekatere sramoto. To lahko poveča občutek krivde zaradi lastnih spolnih občutkov ali izkušenj. Toda življenju, polnem skrivalnic (celo naj- pogumnejše in najsrečnejše se morajo vsaj kdaj pa kdaj pretvarjati, da so heteroseksu- alne), lezbijke, ki so preživele incest, dodajo še eno skrivnost v svojem spolnem življe- nju. Incest v resnici lahko (na največje začu- denje lezbijk) zaplete prav njihov odnos z ženskami, morda še bolj kot z moškimi. SKLEP: ZAKAJ JE INCEST »ŽENSKO« VPRAŠANJE? Problematika incesta ni postajala aktualna tedaj, ko se je v družbi domnevno razširila zavest o pomenu otroka kot o zalogi za prihodnost, niti ko se je začela izgradnja državljanskega statusa otrok z ustreznimi družbeno priznanimi pravicami in potre- bami po zaščiti osebnosti, četudi je vse to tudi pripomoglo k njeni razjasnitvi. Do ob- ravnave incesta je prišlo pravzaprav »prek« posilstva. Avtonomne ženske skupine za pomoč ženskam, žrtvam nasilja, so se sooča- le z ženami, ki so imele dolga leta težave zaradi posilstva. Zapletenost in dolgo- trajnost njihovih težav je večstransko in večkratno izkustveno podkrepljena, tako da ni bilo nobenega dvoma, ko se je odprla še ena Pandorina skrinjica problemov: odrasle osebe, ki so v otroštvu preživele spolne zlorabe različnih vrst, v glavnem pa od odraslih ljudi, ki so jim zaupale. Ko so torej ženske organizacije začele predstavljati problem spolne zlorabe otrok, ki so jo zagrešili ljudje, ki jim ti otroci za- upali, in so s tem zavrnile mit o »neznancu« kot domnevno največji nevarnosti za otroka, od moških niso dobile podpore, in prav tako seveda ne od ustanov, v katerih prevladujejo moški in v katerih so neomaj- no vladale patriarhalne družbene in družin- ske vrednote. Ker so se s problematiko obstoja incesta ukvarjale zlasti ženske iz feminističnih organizacij, je incest postal »feministično vprašanje« ali »ženski pro- blem«, kar ne pomeni zanikanja, da so med žrtvami otroci obeh spolov, in da so med storilci tudi ženske. Ženske, ki so odpirale centre za pomoč posiljenim, telefonske službe in skupine za podporo tistim, ki so preživele kakšno ob- liko spolnega nasilja, so se v vsakodnevni praksi soočale s številnimi primeri incesta (Interni prevod 1994). Moški so se tako znašli po eni strani v položaju obtoženih kot najpogostejši storilci spolne zlorabe otrok, po drugi strani pa kot zagovorniki »nerazkrivanja umazanega družinskega perila«, se pravi, kot zagovorniki ohranjanja statusa quo oziroma zanikanja ali minima- liziranja problema. Sodoben pristop k problemu spolne zlo- rabe je njegovo proučevanje v kontekstu kulturno sprejete in spodbujane moške prevlade. Ta se kaže v vseh življenjskih aspektih neravnotežja moči, političnega, ekonomskega, družbenega in spolnega tipa (Dreikurs 1971:130). Eden od derivatov te vseobsegajoče prevlade je tudi moško nasilje, ki se najpogosteje izrazi v posilstvu, fizičnem nasilju nad ženskami, spolni zlorabi otrok, družinskem nasilju. Z nasil- jem se povratno podpira in ohranja status moških kot nadrejenih, kar jim omogoča ohranjanje nadzora nad žensko. Iz moške družbene prevlade in neena- kosti družbenih možnosti moških in žensk izhaja tudi molk, se pravi, prikrivanje in nereagiranje na posamezne ali obče pojave moškega nasilja. S tem se zanika njihov obstoj ali storilčeva odgovornost, ali pa se oboje zmanjšuje (Bass, Daviš 1992: 92-94). 32 POSLEDICE SPOLNE ZLORABE OTROK INCESTNEGA TIPA 33 Literatura E. Bass, L. Daviš (1992), The Courage toHeal.A Guidefor Women Survivors ofChildSexualAbuse. New York: Harper Perennial. E. S. Blume (1990), Secret survivors: Uncovering incest and its aftereffects in luomen. New York: Ballantine books. P. Chesler (1972), Women & Madness. Nev^ York: Avon Books. E. Cioran (1995), Priznanja i anateme. Novi Sad: Matica srpska. R. Dreikurs (1971), Social Equality: The challenge oftoday. Chicago: Alfred Adler Institute of Chicago, Inc. J. L. Herman (1992), Trauma and Recovery: The aftermath of violence-from domestic abuse to political terror. New York: Basic Books. S. L. Hoagland (1990), Lesbian ethics. Palo Alto: California Institute of lesbian studies. Interni prevod Autonomnog zenskog centra protiv seksualnog nasilja (1994), št. 2, Beograd: F. Briggs (1993), Why my child?: Supporting the families of victims of child sexual abuse. S. Forward, C. Buck (1978), Betrayal of Innocence. K. K. Swink (1986), The Dinamics of Feminist Therapy, Incest and its devastation. Z. Mrševič (1995), Incest: scenario zbivanja. Psihologija kriminala (Beograd) 2, 1: 151-163. —, (1995) Proces žaljenja. Psihologija kriminala (Beograd) 1, 2: 78-94. R. Ville (1995), Child abuse: Some reflection based on the situation in six European countries. Rim: UNICRI. Cveto Uršič ZAPOSLOVANJE INVALIDOV V INVALIDSKIH PODJETJIH Ustanavljanje invalidskih podjetij (v nada- ljevanju: IP) oz. usposabljanje in zaposlova- nje invalidov pod posebnimi pogoji je eden izmed ukrepov za spodbujanje (zaposlit- vene) integracije invalidov. Drugi ukrepi so: kvotno zaposlovanje, zaščita pred odpus- tom z dela, rehabilitacija in poklicno uspo- sabljanje, prilagajanje delovnega okolja, na- domestilo plače zaradi zmanjšane delovne sposobnosti in finančne stimulacije delo- dajalcem za nadomestilo manjše produktiv- nosti itn. Ker pa je zaposlovanje tudi del so- cialne politike, ne smemo pozabiti, da tudi ukrepi s področja zdravstva, izobraževanja, mobilnosti, dostopa do zgradb, življenjskih pogojev pomembno vplivajo na možnosti poklicne in delovne integracije invalidov. Številni mednarodni dokumenti poudar- jajo, da je treba tistim invalidom, »ki jim dostop do redne zaposlitve ni mogoč« (Pri- poročilo Mednarodne organizacije dela št. 168 o zaposlovanju in poklicni rehabiUtaciji invalidov iz leta 1983, 11. člen), omogočiti zaposlitev pod posebnimi pogoji v obliki podprte zaposlitve, IP, varstveno-delovnih centrov ali v kakšni drugi obliki. Potrebo po zaposlovanju pod posebnimi pogoji lahko opravičimo vsaj s tremi raz- logi: ; evidentno je, da obstaja opazen odpor zoper zaposlovanje invalidov v rednem delovnem okolju, tako v zasebnem kot javnem sektorju; vedno so bili in bodo invalidi, ki so težko oziroma težje prizadeti; obstaja stalna potreba za zagotavljanje ukrepov, s katerimi se invalidu omogoči usposobitev za poznejše delo pod splošnimi pogoji« (Vogel-Polsky 1984: 33). Študija, katere del želimo predstaviti — in jo je v letu 1996 financiralo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve — je bila usmerjena zlasti v analizo stanja v sloven- skih IP. Zadnja leta je namreč zaposlovanje invalidov v IP del zelo živahnih, vendar pogosto preveč poenostavljenih in eno- stranskih razprav. Tako se na eni strani pojavljajo delodajalci, ki bi želeli vse svoje invalidne delavce prezaposliti v IP, saj jim je vsakdo, ki ni polno produktiven (starejši, z zdravstvenimi težavami itn.), moteč. Po drugi strani pa se najdejo tudi nekateri, ki trdijo, da naj bi bila IP namenjena le naj- težjim invalidom, vsi ostali pa naj bi se inte- grirali v »običajno« delovno okolje. Analiza stanja v IP — ob poznavanju osnovnih podatkov o stanju na trgu dela in v podjetjih in drugih organizacijah — in na tej osnovi boljše poznavanje IP je zato nujen pogoj, da se bo tudi zaposlovanje pod posebnimi pogoji v Sloveniji lahko primerno umestilo v koncept aktivne politike zaposlovanja oziroma v celovito politiko invalidskega varstva. V nadaljevanju bomo predstavili usme- ritve za ustanavljanje in delovanje IP, spre- jete v mednarodnih organizacijah, analizo stanja v Sloveniji in državah Evropske Unije (v nadaljevanju: EU), tekst pa bomo sklenili s povzetkom predlogov za nadaljni razvoj IP v naši državi. USMERITVE MEDNARODNIH ORGANIZACIJ V raziskavi smo analizirali dokumente, ki so bili sprejeti v Mednarodni organizaciji dela (Konvencija št. 159 in Priporočilo št. 35 CVETO URŠIČ 168 O poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov — konvencijo je Jugoslavija ratifi- cirala leta 1987), Svetu Evrope (Priporočilo št. R(92) 6, Usklajena politika rehabilitacije invalidov) in Standardna pravila OZN o izenačevanju možnosti invalidov iz leta 1993 (GS OZN, Res 48/96). Anahza teh dokumentov nam pove zlasti naslednje: • zaposlovanje pod posebnimi pogoji naj bi bilo dostopno tistim, ki se zaradi svoje invalidnosti niso sposobni zaposliti na odprtem trgu dela — kljub različnim pod- poram in spodbudam tako delodajalcu kot invalidu; imeli naj bi možnost obdržati to zaposlitev in v njej tudi napredovati; • pristojni organi morajo sprejeti ukre- pe, s katerimi oblikujejo in razvijajo pogoje (finančne, materialne, strokovne, program- ske itn.) za usposabljanje in zaposlovanje pod posebnimi pogoji; • zaposlovanje pod posebnimi pogoji naj bi potekalo pod splošnim, strokovno kom- petentnim nadzorom; • IP naj bi invalidom omogočila, da o- pravljajo koristno in plačano delo ter jim pri tem dajala vso potrebno osebno pomoč; oblikovala naj bi proizvodne enote, ki so sestavni del konkurenčnega tržno-ekonom- skega sistema; prizadevala naj bi si, da bodo ob upoštevanju njihove posebne družbene vloge finančno čim bolj uspešna. ANALIZA STANJA V SLOVENIJI IN DRŽAVAH EU V Sloveniji so bile prva IP ustanovljena takoj po drugi svetovni vojni, in sicer na osnovi Uredbe Vlade FLRJ o gospodarskih podjet- jih invalidskih organizacij (Ur. 1. FLRJ št. 70/ 47). Kot primer naj navedemo le IP Zvezda (parna barvarna, kemična čistilnica in tkal- nica), ki je bilo ustanovljeno leta 1948 v Kranju z odločbo Federalnega odbora voja- ških vojnih invalidov v Ljubljani. V 60-tih letih je bil na podlagi Pravilnika o invalid- skih delavnicah za poklicno rehabilitacijo in zaposlitev invalidov (Ur. 1. SFRJ št. 3/61) Republiški sekretariat za zdravstvo in socialno varstvo pooblaščen priznati status IP vsem delavnicam, ki so imele redno zaposlenih najmanj 50% invalidov. Tako je leta 1963 delovalo v Sloveniji 23 IP, leta 1965 še 19 in leta 1971 le 12. V drugi polo- vici leta 1972 se je njihovo število zmanjšalo na 10 Gonak 1974: 10-11). Leta 1976 je bil sprejet Zakon o uspo- sabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb (Ur. list št. 18/76), ki je v 4. poglavju naštel in definiral posebne organizacije za uspo- sabljanje in zaposlovanje invalidov, med njimi tudi IP. Po tem zakonu so morala IP zaposlovati od skupnega števila zaposlenih najmanj 40% invalidov, ki se »glede na svojo invalidnost in preostalo delovno zmožnost ter glede na svoje zdravstveno stanje ne morejo usposabljati in zaposliti pod enaki- mi pogoji kot druge invalidne osebe« (29. člen). Ker je v obdobju samoupravljanja prevladovala ideja, da naj bi vse invalide zaposlili pod splošnimi pogoji, se je število IP zmanjševalo, tako da je v 80-ih letih delovalo od 8 do 10 IP. S sprejetjem zakona o podjetjih (Ur. 1. SFRJ št. 77/88) in pozneje še zakona o gospodarskih družbah (Ur. 1. RS, št. 30/93) se je razvoj IP nadaljeval v smeri delovanja na temelju tržnih zakonito- sti. Leta 1991, torej v času intenzivnih družbenih sprememb, je bilo v Sloveniji že 51 IP, v katerih je bilo zaposlenih približno 2.500 invalidov. Večina jih je bila ustanov- ljenih leta 1989 in pozneje. Žal je potekal ta proces brez dobro pripravljenega načrta. Tako je kljub temu, da so bila ta podjetja v veliko korist, s tem da so ohranjala oziroma zagotavljala invalidom zaposlitev, prihajalo tudi do različnih nepravilnosti, ki so bile zlasti posledica izkoriščanja posebne držav- ne finančne podpore. Konec leta 1995 je bilo v Sloveniji 100 IP. V njih je bilo zapo- slenih okoli 6100 delavcev, od tega približ- no 3.150 invalidov ; Zaposlovanje invalidov pod posebnimi pogoji — in v tem kontekstu tudi razvoj oziroma položaj IP — je v državah članicah EU urejeno zelo različno. V Združenem kraljestvu je bil sprejet zakon o zaposlo- vanju invalidov, na podlagi katerega so začeli ustanavljati IP takoj po 2. svetovni vojni, leta 1944. V ostalih članicah EU obstajajo IP od 50-tih let dalje, zakonodaja pa je bila sprejeta še nekaj pozneje. Tako so bili na osnovi Priporočila št. 99 o po- klicni rehabilitaciji invalidov Mednarodne 36 ZAPOSLOVANJE INVALIDOV V INVALIDSKIH PODJETJIH organizacije dela iz leta 1955 sprejeti predpisi v Franciji leta 1957, v Belgiji 1958 in Luksemburgu 1959. Na Nizozemskem sta bila leta 1967 dva splošna zakona o zaposlo- vanju brezposelnih oseb spremenjena v predpisa, namenjena invalidom. V 60-tih letih so bila ustanovljena prva IP tudi v Nemčiji in na Danskem, vendar pa je bila ustrezna zakonodaja sprejeta šele leta 1974. Zadnja, ki je sprejela predpise s tega po- dročja, je bila Grčija (1988), vendar pa v tej državi še ni bilo ustanovljeno nobeno IP. Da v EU ni enotnega koncepta oziroma doktrine razvoja IP, se vidi tudi iz analize poimenovanja teh podjetij v posameznih državah. r - ^ - : r Tabela 1: Poimenovanje invalidskih podjetij v posameznih državah EU Vira: E. Samoy (1992: 17); Zakon o gospodar- skih družbah (1993), člen 569. V EU je zaposlenih v okviru zaposlovanja pod posebnimi pogoji približno 350.000 oseb. Tri države (Nemčija, Francija in Nizozemska) imajo skupaj kar 80% vseh tako zaposlenih invalidov. Zaposlovanje pod posebnimi pogoji je v obravnavanih državah organizirano na tako različne načine, da je vsaka primerjava števila IP ali zaposlenih nemogoča. Zaenkrat je edina mogoča primerjava tako zaposlenih invali- dov s številom vseh zaposlenih (podatki za Slovenijo niso povsem primerljivi z podatki EU, saj se primerjava ne naša na isto leto!). Tabela 2: Primerjava števila zaposlenih pod poseb- nimi pogoji z aktivno populacijo Vira: Samoy (1992: 19); Republiški zavod za zaposlovanje Poročilo za leto 1995. RZZ, str. 91 in 111. ORGANIZACIJSKI KONTEKST Med IP, ki delujejo v Sloveniji v zadnjem obdobju, obstajajo velike razlike glede na proizvodne in storitvene programe, ki jih ponujajo na trgu — pri tem pa naj bi, kot določa tudi zakon o usposabljanju in zapo- slovanju invalidnih oseb, izvajala podjetja tudi programe usposabljanja. IP se razliku- jejo od ostalih organizacij za zaposlovanje pod posebnimi pogoji (tu mislimo zlasti na varstveno-delovne centre) tako po osnovni usmeritvi v delovanje po »zakonitostih trga« 37 CVETO URŠIČ (ob Upoštevanju posebnosti tako glede ob- veznosti kot posebnih ugodnosti, ki jih določa država) kot tudi glede statusa zapo- slenih invahdov. Podjetja se lahko organizi- rajo kot osebne ali kapitalske družbe in so lahko tudi v zasebni lasti. Tudi analiza proizvodnjih oziroma sto- ritvenih programov IP v EU nam pokaže vso pestrost in raznolikost teh ustanov. Samoy (1992: 16) je v študiji primeroma navedel, da so značilne dejavnosti IP naslednje: pakiranje, tesarstvo, proizvodnja zaščitnih oblek, tiskarstvo, poštne storitve, kovinar- stvo, sestavljanje elektronskih delov za medicinsko opremo itn. Delo se večinoma opravlja v IP, v nekaterih primerih pa gredo skupine delavcev iz IP tudi v običajna podjetja in delo opravijo tam. V nekaterih državah je večina aktivnosti usmerjenih v storitvene dejavnosti (vzdrževanje parkov in javnih vrtov) ali administrativno delo (za potrebe knjižnic, deželnih uradov, zavodov za zaposlovanje). Mnoga IP imajo kot do- datek k proizvodnji in storitveni dejavnosti tudi oddelke za rehabilitacijsko ocenjevanje in usposabljanje. V Nemčiji, Belgiji, Nizo- zemski, Danski, Španiji in Združenem kra- ljestvu obstaja samo en tip IP; vendar pa je notranja raznoUkost večja npr. na Nizozem- skem kot v Belgiji. Francija, Luksemburg, Irska in Italija imajo številne oblike IP — skupno pa jim je to, da v nasprotju z dnev- nimi centri, okupacijskimi centri ali tera- pevtskimi centri delujejo kot podjetje — njihova prva naloga je proizvodnja izdelkov ali storitev. IP organizirajo ali oblasti (deželni uradi, javno zdravstvo ali drugi javni zavodi) ali pa neprofitne privatne organizacije. PRAVNI STATUS IN PLAČA ZAPOSLENIH V 1? V IP v Sloveniji veljajo za vse zaposlene v IP — torej invalidne in ne-invalidne delavce — isti predpisi s področja delovnih razmerij kot za ostale delavce, zaposlene v organiza- cijah in pri delodajalcih. To torej pomeni, da imajo invalidi, zaposleni v IP, enake pravice in obveznosti iz delovnih razmerij kot invalidi, zaposleni pod splošnimi pogoji. Vsi zaposleni v IP prejemajo plačo (ne socialne pomoči!). Pri določanju višine plače se upoštevajo veljavne kolektivne po- godbe, rezultati poslovanja itn. Zaposleni invalidi pa lahko poleg osnovne plače pre- jemajo še razne dodatke zaradi invaUdnosti. Pravni status zaposlenih invalidov in s tem posledično tudi njihova plača se v EU od države do države razlikujeta. Tako imajo v Avstriji vsi delavci, invalidi in ne-invalidi (to pa so le vodstveni in »režijski« delavci), status zaposlene osebe oziroma delojemal- ca. Invalidi tudi zaslužijo polno plačo in jim ne pripada socialna pomoč. Nasprotno ima v Nemčiji večina invalidov v IP status varovanca. To je razumljivo — iz tabele o glavni zdravstveni okvari vidimo, da je kar 83% vseh invalidov duševno prizadetih — tako da nas s tega vidika nemška IP bolj spominjajo na slovenske varstveno delovne centre. Zanimiva je ureditev na Nizozem- skem. Invalidni delavec ima status deloje- malca. Z IP ima sklenjeno pogodbo o zapo- slitvi za nedoločen čas. Nasprotno pa imajo ne-invalidni delavci — to so tudi tu le »režij- ski« delaci — status občinskih uslužbencev. FINANCIRANJE IP Tabela 3: Financiranje invalidskih podjetij Vir: IREL (1995). V Sloveniji se IP financirajo zlasti s prodajo proizvodov in storitev na trgu. Uveljavljajo tudi številne olajšave pri poslovanju: obra- čunavajo prispevke za pokojninsko in in- validsko zavarovanje, zdravstveno varstvo, 38 ZAPOSLOVANJE INVALIDOV V INVALIDSKIH PODJETJIH za zaposlovanje in otroško varstvo, a jih ne odvajajo (ta sredstva naj bi se uporabljala za materialni razvoj IP); oproščena so plačila carine pri uvozu specifične opreme; ne plačujejo davka od dobička poslovanja; naprej. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije vsako leto nameni do- ločena sredstva za sofinanciranje investicij v teh podjetjih; RepubUški zavod za zaposlo- vanje izplača mesečno posebno subvencijo za vsakega zaposlenega invalida v povpreč- ni višini približno 50% z zakonom določene zajamčene plače v Sloveniji; itn. IP se financirajo v državah EU različno. Kot lahko vidimo iz Tabele 3, avstrijska podjetja večji del prihodka ustvarijo s pro- dajo izdelkov in storitev. Povsem nasproten položaj je na Nizozemskem, v Franciji imajo IP dva vira financiranja. Država daje pod- poro (iz proračuna države ali lokalnih skup- nosti), ki je namenjena za plače uslužben- cev v režiji. Vsi ostali stroški, od plač invaUd- nih delavcev naprej, pa morajo biti kriti iz prihodkov, ustvarjenih v samem podjetju. V Nemčiji priteka prihodek iz treh virov. Največ prispeva proračun, pomemben delež pa se ustvari tudi s prodajo lastnih izdelkov oziroma storitev. CILJNA POPULACIJA Tabela 4: Značilnosti zaposlenih invalidov glede na glavno okvaro zdravja Viri: IREL (1995); Uršič, Drobnič (1995); Samoy, E. (1992: 32). V Sloveniji se v IP lahko zaposlujejo vsi invalidi, ki jim je invalidnost priznana z zakonom. Pri tem zgornja in spodnja meja sposobnosti/zmožnosti za delo nista opre- deljeni z določenimi deleži oziroma odstot- ki sposobnosti/zmožnosti, tako da se — to velja zlasti za zadnja leta — v IP zaposlujejo vse osebe, ki so pridobile status invalida. Vendar pa moramo opozoriti na določila zakona o usposabljanju in zaposlovanju invahdnih oseb iz leta 1976, ki v 29. členu določa, da se v IP zaposlujejo invahdi, ki se glede na svojo preostalo delovno zmožnost ne morejo usposabljati oziroma zaposHti pod rednimi pogoji. Isti zakon določa tudi spodnjo mejo, ko pravi, da se v delavnicah pod posebnimi pogoji (to je v varstveno- delovnih centrih) zaposlujejo osebe, ki se ne morejo zaposliti niti v rednih razmerah niti v IP; po drugi strani pa je spodnja meja določena tudi z opredelitvijo kriterijev za invalidsko upokojitev. Med zaposlenimi v IP v EU prevladujejo duševno prizadete osebe. Največji delež imajo v Nemčiji, najmanjšega pa v Združe- nem kraljestvu. Podrobnejša primerjava populacije, načinov financiranja in prav- nega statusa nam takoj pove, da je v drža- vah, kjer so IP podobna slovenskim varst- veno-delovnim centrom, tudi populacija podobna (prim. Nemčija), in narobe (prim. Avstrija in Združeno kraljestvo). SKLEP ; • V uvodu smo zapisali, da potekajo številne razprave o poslanstvu IP. Na tem mestu bomo poskusili odgovoriti na dve temeljni vprašanji. KAKŠNA JE VLOGA IP V POLITIKI ZAPOSLOVANJA INVALIDOV? Že v uvodu smo poudarili, da so IP eden izmed ukrepov za spodbujanje (zaposlitve- ne) integracije invalidov. S tega vidika je »razvojna prihodnost invalidskih podjetij dobra in zanesljiva« (Šuštaršič 1996:58). IP ostajajo del mreže ukrepov, ki omogoča vsem invalidom, skladno z vrsto ali stopnjo 39 CVETO URŠIČ njihove invaHdnosti, socialno oz. delovno integracijo in s tem tudi lastno potrjevanje. Tako z vidika posameznikovih človekovih pravic kot tudi z vidika zahtev produkcij- skega procesa je namreč nesmiselno uve- ljavljati idejo »grobe« integracije v odprti trg dela. Za številne invalide ima to lahko povsem nasprotni učinek od želenega in se konča v izločitvi in celo poznejši socialni osamitvi. Po drugi strani pa ravno tako ne moremo in ne smemo pristajati na pritiske nekaterih skupin delodajalcev, da naj bi vse invalide izločili iz trga dela in prezaposlili v IP, za katera naj potem skrbi država. IP so torej integralni in zaenkrat ne- pogrešljivi del celovite aktivne politike zaposlovanja in seveda tudi sestavni del usklajene politike invalidskega varstva. ALI NAJ BI BILA IP NAMENJENA ZLASTI TEŽKO PRIZADETIM INVALIDOM? Na to dilemo — tudi z vidika stanja v Slove- niji — povsem ustrezno odgovarja razprava v študiji o stanju na področju IP v EU. To vprašanje lahko razumemo, kot da trenut- no IP zaposlujejo le manjše število težko prizadetih invalidov. Statistični podatki, s katerimi razpolagamo, ne omogočajo niti pritrdilnega niti nikalnega odgovora. V ne- katerih državah obstaja določeno prekriva- nje med stopnjo oviranosti pri populaciji v IP in na eni strani invalidi, ki so zaposleni v običajnih podjetjih, na drugi pa varovanci v delovnih oziroma okupacijskih centrih. Gotovo pa je, da bi se lahko velik delež invalidov iz IP zaposlil kjerkoli. Ker pa so IP zlasti produkcijske enote, ne morejo zapo- slovati samo težko prizadetih invalidnih delavcev, razen če se bo državna podpora drastično povečala. Če pa IP zaposlujejo lažje prizadete invalide zlasti zaradi komercialnih razlogov, se lahko njihovi cilji spremenijo v dveh smereh: ponujajo premalo zaposlit- venih možnosti za težko prizadete invalide in hkrati spodbujajo zavračanje zaposlovanja lažje prizadetih invalidov v splošnih pogojih. predvsem v privatnem sektorju. Izhajajoč iz razlogov, zaradi katerih se IP ustanavljajo, bi lahko pričakovali, da težje prizadeti invalidi v njih ne bodo v manjšini. V tem trenutku pa to ni zagotovljeno niti z zakonskim opisom ciljne populacije niti z dejanjsko politiko zaposlovanja pod posebnimi pogoji (Samoy 1992: 39). ■I Če povzamemo ugotovitve iz analize stanja in usmeritev mednarodnih organizacij, lahko priporočila, ki smo jih pripravili v zaključkih raziskave, strnemo v naslednje: • oblikovati je treba politiko, ki bo ko- ordinirala ukrepe za spodbujanje zaposlo- vanja invalidov in bo skladna s sprejetimi modeH socialne politike; • razvijati moramo boljša orodja za oce- njevanje delovne oviranosti invalidnih delavcev in s tem posledično oblikovati kri- terije za odločanje o umeščanju invalidov vIP; • v IP je treba spodbujati uvajanje novih programov in tehnologije, ki so zanimivejši za invalide in tudi komercialno zanimivi; • večati je treba možnosti za usposab- ljanje invalidov v IP; • preprečiti moramo, da bi bile posamez- ne skupine invalidov izločene iz zaposlo- vanja pod posebnimi pogoji zaradi vrste prizadetosti (npr. duševne bolni); • spodbujati je treba sprejem ustreznih ukrepov, ki bi zagotavljaU, da se težko priza- dete invalide sprejema v IP; • pri iskanju najprimernejše zaposlitve za posameznega invalida moramo spodbu- jati sodelovanje med IP in podjetji oziroma organizacijami, ki poslujejo pod »splošni- mi« pogoji, ter varstveno delovnimi centri; • uveljavljati moramo tak sistem finan- čnih spodbud (invalidom in delodajalcem), ki bo spodbujal zaposlovanje pod splošnimi pogoji, IP pa omogočal enakovredno nasto- panje v okviru konkurenčnega tržno-eko- nomskega sistema; • končno naj bi oblikovali ustrezen informacijski sistem, s pomočjo katerega bo mogoče evalvirati uveljavljanje teh ukrepov v družbi. 40 ZAPOSLOVANJE INVALIDOV V INVALIDSKIH PODJETJIH 41 Literatura IREL (1995), Razvoj invalidskega varstva in izgradnja informacijskega sistema. Ljubljana: Inštitut za regionalno ekonomiko in razvoj. R.JoNAK (ur.) (1974), Informacija o zaposlovanju invalidnih oseb v SR Sloveniji in predlogi zakonske ureditve. Ljubljana: Socialistična republika Slovenija, Konferenca za rehabilitacijo invalidov Slovenije. E. Samov (1992), Sheltered Employment in European Community. Brussels: Commission of the European Communities, Directorate General Employment, Industrial Relations and Social Affairs B. Šuštaršič (1996), Razvojne perspektive invalidskih podjetij. V: C. Uršič (ur) (^1996), Smeri razvoja poklicne rehabilitacije v Evropi in Sloveniji. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo C. Uršič, J. Drobnič (1995), Usposabljanje in zaposlovanje invalidov. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo in Republiški zavod za zaposlovanje. E. VoGEL-PoLSKY (1984), Tke Economic Integration ofthe Disabled: An Analysis ofMeasures and Trends in Member States. Brussels: Center de Sociologie du droit social OB 40-LETNICI VISOKE ŠOLE ZA SOCIALNO DELO Darja Zaviršek SOCIALNO DELO V SLOVENIJI V OBJEMU GLOBALIZACIJSKIH KONCEPTUALNIH PREMIKOV Socialni delavci in delavke ne smejo biti več žrtve perverznih situacij, da jih obtožujejo pomanjkljivega znanja ljudje, ki udobno sedijo v univerzitetnih pisarnah in se izogibajo realnosti, kije vedno težavna. Joseph Canals, 1995 UVOD Zgodovina slovenskega socialnega dela ostaja skorajda neraziskana. Skromni hi- storiografski fragmenti kažejo, da so začetki povezani s krščansko dobrodelnostjo, ki jo je po vojni nadomestil socialistični akti- vizem s partijskimi resolucijami (Dragoš 1996: 420). Prihodnja raziskovanja zgodo- vine sociale bodo zagotovo usmerjena še bolj v preteklost. Zgodovinopisje, ki išče zgodovino socialnega dela zgolj v 19. sto- letju in na celotno socialno delo gleda kot na proizvod zahodnoevropske industriali- zacije, temelječ na idejah krščanske in judovske dobrodelnosti, je v resnici evropo- centrični mit (Payne 1996). Zaradi vse večje globalizacije socialnega dela je za novejše pisanje zgodovine še pomembneje, da ohra- ni razumevanje socialnega dela v določe- nem kulturnem konteksu v preteklosti. Slovenija ima na nakaterih področjih dobro in na drugih področjih skromno razvito socialno delo. Pestrejšo ponudbo socialnih služb in pestrejšo paleto pomoči najdemo na področju dela z družinami in z mladimi, slabše pa je razvito socialno delo na področju dela s starimi, gibalno ovi- ranimi, osebami z duševnimi motnjami in z ljudmi z diagnozo duševna prizadetost. Statistični podatki kažejo, da je bilo socialno delo v preteklosti osredotočeno zlasti na delo z mlajšimi ljudmi, na tem področju so v 70. letih nastali tudi prvi skupnostni projekti. V devetnajstih centrih za socialno delo, na primer, je bila leta 1991 najpogostejša starost ljudi, s katerimi so se ukvarjale socialne delavke, 18 let, povpre- čna starost pa 34 let (Inštitut za socialno medicino in socialno varstvo. Center za socialno varstvo 1992). Čeprav ima torej Slovenija v nasprotju z drugimi post-komu- nističnimi državami daljšo tradicijo izobra- ževanja in profesionalizacije na področju socialnega dela (prvi Center za socialno delo nastane leta 1961), se srečujemo tako kot v drugih post-komunističnih državah z večjo tabuizacijo družine in sfere privat- nosti v celoti. Zastavlja se torej vprašanje, katere probleme je socialno delo prepo- znalo kot »probleme« in v kolikšni meri je taka zastavitev ustrezala realnosti? Kateri konceptualni modeh so določali, kakšna naj bo pomoč in kaj naj se prepozna kot problem? In še naprej, kako je socialno delo s svojimi konceptualnimi zastavki re- flektiralo vladajoče norme vsakdanjega življenja in kako je reproduciralo določeno podobo normalnosti? SLEPE PEGE SOCIALNEGA DELA Zdi se, da se je do konca 80. let konceptual- no razvijalo zlasti socialno delo, ki je iskalo rešitve za ljudi, za katere se ni predpo- stavljalo dolgotrajno bivanje v institucijah. 43 DARJA ZAVIRŠEK Za vse druge pa je socialno delo iskalo klasične institucionalne rešitve, ki jih poznamo iz 19. stoletja. Ob dobro razviti mreži velikih institucij, kakršne so bile psihiatrične bolnice (6 psihiatričnih bolnic s 1.614 posteljami) s svojo azilarno prakso, zavodi za ljudi z različnimi prizadetostmi (6 posebnih socialnih zavodov) in 47 domov za stare, se je zdelo, da je vloga socialnega dela zgolj v nameščanju ljudi v ustanove, ki so bile (in so ponekod še da- nes) v marsičem podobne totalnim ustano- vam. Nedolgo tega je ena od socialnih delavk v največji psihiatrični bolnici, ki ima 450 postelj in je locirana na mestnem obrobju, dejala, da je glavna naloga socialne delavke v psihiatrični bolnici nameščanje dolgotrajnih pacientov v enega od domov za stare. V tej izjavi se kaže klasični medicin- sko azilarni model, ki preprečuje, da bi na tem področju nastale skupnostne službe. Zato ne preseneča, da se kljub visokemu odstotku starih ljudi, ki so leta 1994 sestavljali 12 odstotkov prebivalstva, niso razvile druge oblike pomoči kot klasične institucije (4% ljudi, starih nad 65 let, živi v institucijah). Tudi na področju pomoči ljudem s prizadetostmi se je ohranila azilarna praksa. Izmed 5% oseb z različnimi prizadetostmi v Sloveniji je na primer 2.134 ljudem (2,1%) odvzeta poslovna sposob- nost, torej nimajo niti volilne pravice. Očitno je torej, da so se najpočasneje razvijala tista področja socialnega dela, ki bi zahtevala radikalen odmik od medicin- skega modela, interdisciplinarni pristop in politični angažma za dosego sprememb na področju pomanjkljivih in zastarelih zakonodaj (zakonodaja na področju dušev- nega zdravja sploh ne obstaja). Razloge, da do tega ni prišlo, gre iskati v: 1) kulturnih specifikah družinsko-cen- trirane družbe, ki se reflektira tudi v mo- delih socialnega dela; 2) simbolno in dejansko marginalizira- nem položaju socialnega dela v Sloveniji, ki se odraža tudi v podrejeni vlogi socialnega dela v psihosocialnih institucijah in v dodat- no marginaliziranem položaju socialnega dela glede na medicinsko osebje; 2) prevladujočem medicinskem po- gledu znotraj socialnega dela, ko gre za ljudi s prizadetostmi, za stare ali za ljudi, ki trpijo zaradi različnih odvisnosti. Prevladujoči medicinski pogled najde- mo že v terminologiji in nato v načinih dela z ljudmi, ki prihajajo po pomoč. Raziskava Bernarda Stritiha (1996) je pokazala, da v institucionalnih obravnavah v socialnem delu prevladuje »patološko-diagnostični kavzalni model«, ki se osredotoča bolj na motnjo kot na človekove zmožnosti in sposobnosti samoorganizacije. Po eni strani so torej socialne delavke ponotranjile izključevalski pogled medicinske stroke in se same začele prepoznavati kot manj pomembna stroka na področju pomoči lju- dem, po drugi strani pa so ob dominant- nem medicinskem modelu same prevzele medicinsko-patološki kavzalni diagnostični model pri obravnavi svojih strank. Zdi se, da tudi v socialnem delu, ko gre za delo z ljudmi s prizadetostmi in s starimi, obstaja skrito nelagodje in da socialno delo reflektira negativne stereotipe širše družbe o določenih skupinah ljudi. Tudi v social- nem delu se je pogosto verjelo, da ljudi z duševnimi motnjami in ljudi z duševnimi prizadetostmi zaznamujejo biološke po- manjkljivosti, njihova prizadetost pa potem- takem nima nobene povezave z njihovo socialno biografijo. Socialno delo je iskalo rešitve v pokroviteljstvu ali v sočutju, pri tem pa je postalo bolj del problema kot del rešitve. Taka »naturalizacija« socialnih dejstev je šla z roko v roki z drugimi ideološkimi pre- pričanji, ki so definirala ljudi s prizadetost- mi kot radikalno »druge« in »drugačne«. Biti drugačen nima le negativne konotacije, temveč pomeni tudi, da pripadnikom sku- pine »mi« ni treba ničesar vedeti o »drugih«. Ko druge v navidezni tolerantnosti ozna- čijo kot »drugačne«, jih v resnici izločijo. Kot je pokazala Birgit Rommelspacher (1995), pomeni »biti drugačen« biti nekaj manj. Posledica tega je, da ljudje s prizadetost- mi nimajo možnosti in pravice govoriti o svojih potrebah. Mlajša uporabnica invalid- skega vozička, ki živi v domu za stare, je pripovedovala o vsakodnevnih zlorabah, ki jih doživlja, ker je nihče ne vpraša, kaj zares potrebuje: 44 SOCIALNO DELO V SLOVENIJI Nekega dne so v dom prišle prostovoljke, študentke socialnega dela. Prišle so zato, da bi se z mano »družile«, ker so jih naučili, da smo invalidi osamljeni in potrebujemo dru- žbo. Jaz pa nisem potrebovala družbe, tem- več koga, ki bi mi premaknil roko, mi kaj natipkal, šel v knjižnico po knjige. Morala sem sedeti z njimi v dnevni sobi in piti kavo — z mladimi gospodičnami. Zgodba pokaže, da tako izobraževanje za socialno delo kot praksa socialnega dela reflektirata obstoječe družbene vrednote in stereotipne podobe o »ljudeh, ki jih je življenje prikrajšalo za velike stvari«. Zato jim je treba »popestriti življenje«. Tako smo v jedru neintencionalnega rasizma, ki je rav- nanje, ko z izražanjem naše naklonjenosti, s katero mislimo, da delamo »dobro«, v res- nici diskriminiramo uporabnike, za katere mislimo, da vemo, kaj potrebujejo in kaj si želijo. Tak neintencionalni rasizem najdemo tudi v konceptualni zastavitvi strokovnega posveta o ljudeh s prizadetostmi, ki ga je leta 1996 organizirala Socialna zbornica. Podnaslov srečanja se je glasil: »Kam z odraslimi osebami s težko, težjo in najtežjo motnjo v duševnem razvoju?« Že Jelka Škerjanc (1996) se sprašuje, ali ne spominja to vprašanje na stavke, »kam z jedrskimi odpadki« — kam z odpadki različnih vrst. Naslov nas nehote spomni na izključevalski pregovor: »Kdor ne dela, naj ne je«. In če vemo, da je večina ljudi s prizadetostmi brezposelna ali celo definirana kot opravil- no nezmožna, je drugi korak v tej imanent- no evgenični drži ta, da se strokovnjaki sprašujejo, »kam z njimi«? Brezposelnost ljudi s prizadetostmi se je namreč od leta 1993 dramatično povečala za 63,8%. Če ne delajo, naj torej tudi ne jedo? Ali naj umrejo, ali naj se zanje najde »primeren prostor«? Neintencionalni rasizem praviloma spregledamo, saj je povezan z obrambnimi mehanizmi, s katerimi nezavedno spremi- njamo realnost, da bi se zmanjšal njen boleči učinek. Obrambni mehanizmi omo- gočajo, da na bolečo realnost odgovarjamo z vajenim, konvencionalnim odzivom (Clark 1991 v Ridley 1995). Neintencio- nalni rasizmi vsebujejo torej vse elemente, ki so značilni za obrambne mehanizme: nezavedno motivacijo, spreminjanje ali zanikanje realnosti, zmanjševanje emocio- nalne bolečine in vajen odziv na situacijo, ki sproža intrapsihični koflikt (Ridley 1995: m^.^_____________________..............................._.....^^^^....._.........___________ MIT O UNIVERZALNEM »ETIČNO DOBREM« Kaj hitro je torej mogoče videti, da socialno delo reflektira določene družbene ideolo- gije. Skupna značilnost ideologij je ta, da sebe nikoli ne prepoznajo kot ideologijo, temveč da »ideološko« locirajo bodisi v preteklost ali pa v »druge«. Tako lahko danes beremo o »socialnem delu kot o produktu preteklega komunističnega režima«, ko je vladajoča kasta komunistov ideološko usmerjala tudi področje socialnega dela. »Ideološko« je v tem smislu locirano v preteklost. V komunističnem režimu je bilo ideološko locirano v Zahod, na kar nas lahko spomni zgodba o posledicah, ki ga je imel prevod zahodnega učbenika za social- no delo v slovenščino. Kljub temu pa je socialno delo danes najpogosteje dojeto kot nevtralna, vrednotno neobremenjena de- javnost. To stališče najdemo celo v novem Kodeksu etičnih načel v sociem varstvu, ki naj bi bil potemtakem očiščen ideologije. Njegovo implicitno sporočilo je torej, da ideološke diskurzivne prakse delujejo le v totalitarnih režimih. Tako se spregledajo subtilni mehanizmi delovanja ideologije v formalno demokratičnih političnih siste- mih. V prvi točki etičnih načel, ki jih je leta 1996 izdala Socialna zbornica Slovenije kot nevladno združenje strokovnih delavcev s področja socialnega varstva, se namreč Kodeks Etičnih načel sklicuje na »princip obče dobrega«. Po tem principu se socialne delavke/delavci: ravnajo po načelih etičnosti — obče dobrega, da bi tako zavarovali ljudi, ki jim pomagajo in sami sebe pred napačno uporabo strokov- ne in družbene moči. Če prvi princip etičnega kodeksa kon- tekstualiziramo, se znajdemo pred na- sprotjem med etičnimi načeli kot obče 45 DARJA ZAVIRŠEK dobrim in dejansko prakso. To se najbolj dramatično pokaže ne področju velikih institucij. Raziskave kažejo, da vsi ljudje, ki živijo v posebnih zavodih, govorijo o konstantnih občutkih strahu. V socialnih zavodih za odrasle v Sloveniji je ob koncu leta 1995 živelo nekaj več kot 11.000 oseb (Cafuta 1996). V teh institucijah se etično načelo obče dobrega kaj kmalu spremeni v zastrašujoče razmere, ki jih najdemo v socialnih zavodih za stare in odvisne ljudi in ki jih Cafuta dokumentira takole: Specifika teh ustanov je tudi v tem, da umre v povprečju na leto dobra četrtina vseh »oskrbnovancev«, kar predstavlja določeno kopičenje občutkov tesnobe pri drugih sta- rih ljudeh v teh ustanovah in pri zaposlenih. ... Vsak človek, tudi star in bolan, potrebuje občutek, da v pomembnem delu vodi in nadzira svoje življenje. V tej zvezi je potrebno razmišljati o morebitnem uvajanju stanovanj- skih skupin kot relativno samostojnih podenot v okviru (ali izven) obstoječih f domov za stare po vzorcu drugih evropskih dTŽ2i\. (Ibid: 14.) Etična načela so torej vedno povezana z obstoječim družbenim kontekstom, torej s političnim. Univerzalna humanost, obče dobro, se lahko v nekaterih okoljih bolje uresničuje kot v drugih. Z drugimi bese- dami, za nekatere ljudi velja več »etičnega« kot za druge. V kontekstu institucionalne kulture se kodeks ne more uresničevati niti glede na pravice uporabnikov niti glede na pravice in potrebe osebja. Raziskave po- ložaja uporabnikov v velikih institucijah dokazujejo, da se osebje v institucijah ne opira na pozitivne dejavnike v življenju uporabnikov (Kodeks, točka 3), da uporab- niki nimajo niti pravice niti možnosti izbire strokovnega delavca/delavke ali preme- stitve v drug zavod (Kodeks, točka 9), da institucije ne omogočajo varovanje člove- kove potrebe po zasebnosti in varovanjem identitete posameznika (Kodeks, točka 12) in da uporabnice in uporabniki v ustanovah nimajo pravice soodločanja o svojem vsakdanjem življenju in počutju (Kodeks, točka 15; Lamovec 1995; Škerjanc 1996). Obenem pa so številne raziskave dokazale tudi visoko količino obrambnih mehaniz- mov, ki jih osebje velikih institucij razvije zato, da se ubrani tesnobe in nelagodja in zmanjša količino stresa (Menzies Lyth 1988). Nobenega dvoma ni, da v nekdanjem ko- munističnem sistemu (ne v nekdanji Jugo- slaviji ne v kakšni drugi vzhodnoevropski državi) ne bi mogel nastati kodeks etičnih načel, ki bi vključeval načela različnosti in izbire, spodbujanje neodvisnega življenja, upoštevanje etničnih razlik in razlik med spoloma. Vse to lahko najdemo v sedanjem Kodeksu, ki govori o »sprejemanju različ- nosti«, »izbiri pomoči«, »informacijah«, »samostojnost v domačem življenjskem okolju«, »spoštovanju zasebnosti in avto- nomije«, »preprečevanju zlorab« itn. Ti ^ principi dokazujejo, da se je slovensko socialno delo vpelo v procese globalizacije, ki potekajo v socialnem delu po Evropi. Z uporabo besede »uporabnik«, ki jo najdemo v Kodeksu, pa se je oddaljilo od medicinske terminologije, ki govori o pacientih, in od psihoterapevtske, ki govori o klientih. SOCIALNE DELAVKE IN MOČ Ena od slepih peg slovenskega socialnega dela je tudi vprašanje moči socialnih delavk, ki je bilo dolgo tabuizirano. Šele konec 80. let je postalo vprašanje ambi- valentnega odnosa socialnega dela, ki se giblje med pomočjo in nadzorom, predmet pogostih razprav. Takrat se je koncipiralo socialno delo kot stroka, kjer ima strokov- njak moč, da vpliva na določene odločitve, ki so lahko v korist uporabnikov ali pa tudi ne. Tudi iz te perspektive je mogoče zavreči idejo obče dobrega v socialnem delu. Hugman in Smith (1995) namreč po- udarjata, da etika ne sme biti zgrajena na prepričanju o univerzalni humanosti, temveč mora upoštevati, da se tudi hu- manost razvršča znotraj družbenih stru- ktur. Etična načela so povezana z dolo- čenimi ideološkimi praksami, socialni delavci pa so sami, kot poudarjata avtorja, vedno tudi nosilci določene družbene moči. 46 SOCIALNO DELO V SLOVENIJI Vseeno imajo mnoge socialne delavke do vprašanja moči abivalenten odnos. Za nekatere pomeni beseda moč nekaj nega- tivnega, nekaj, kar je povezano z manipu- lacijo in nadzorovanjem. Socialno delo ostaja pogosto definirano kot delo, ki za- hteva predvsem »dobro srce« in ljubezen do ljudi in manj strokovno usposobljenost. KONCEPTUALNI PREMIKI V začetku 90. let je v socialnem delu prišlo do velikih konceptualnih premikov, ki so bili deloma posledica razvoja teorije in prakse socialnega dela v Sloveniji, konca komunističnega obdobja in prehoda v sistem pluralistične sociale, deloma pa posledica večjega vpliva zahodnih kon- ceptov na razvoj sociale v Sloveniji. Izmed konceptualnih sprememb so po mojem mnenju pomembne naslednje: 1) Socialno delo je začelo kritizirati vladajoči bio-medicinski model dela z ljudmi s prizadetostmi in začelo razvijati svoje modele pomoči za ljudi z diagnozami. Usmerjeno je bilo v humanizacijo psihia- tričnih institucij, zlasti pa v procese deinstitucionalizacije. Tako so se začele razvijanje nove izveninstitucionalne prakse tako za dolgotrajne uporabnike psihiatrič- nih institucij kot za ljudi s prizadetostmi. Leta 1994 se je začel na Visoki šoli za socialno delo izobraževalni program social- nega dela na področju duševnega zdravja. Nastala je skromna mreža skupnostnih služb, na primer stanovanjske skupine za dolgotrajne uporabnike psihiatričnih institucij, socialni klub za uporabnike institucij in druge, zagovorniška služba in krizni timi. Ena najzanimivejših socialnih inovacij je ustanavljanje kriznih timov, skupin prosto- voljcev, ki spremljajo človeka v hudi duševni krizi. Krizni tim pomeni možnost, da se človek izogne psihiatrični hospi- talizaciji in s tem tudi azilarni mentaliteti, ki je pogosta posledica bivanja v instituciji. Člani in članice kriznega tima stojijo človeku ob strani, omogočajo mirno in varno okolje, v katerem oseba preživi krizo, ne da bi bila zaradi duševne stiske iztrgana iz konteksta vsakdanjega življenja. Eden najbolj inovativnih elementov kriznih timov, v katerih delujejo socialne delavke, študentke na področju socialnega dela in osebe drugih skrbstvenih poklicev, je, da sodelujejo v njih tudi sami uporabniki psihosocialnih služb. Uporabnice in upo- rabniki pogosto trpijo zaradi občutka prikrajšanosti, ker so »oropani« pravice dajanja, ki je eden do načinov soodvisnosti med ljudmi. Praviloma so pasivni spreje- malci, ki nimajo priložnosti, da bi zvečali svoj občutek lastne vrednosti tudi tako, da bi bili sprejeti v sistem recipročne menjave (Zaviršek 1996). 2) Socialno delo je začelo spodbujati širjenje skupin za samopomoč, ki namesto kulture krivde in samoobtoževanja razvijajo kulturo pripovedovanja zgodb. Ena od skritih diskriminacij v socialnem delu je dejstvo, da so uporabniki socialnih služb oropani svoje zgodovine in osebnih zgodb. Njihova izkušnja je, da jih strokovnjaki nikoli ne vprašajo po tistem, kar je zares pomembno v njihovem življenju, ali po tistem, kar bi lahko začelo krepiti njihovo pozitivno identiteto. Tako so se začele širiti zlasti skupine za samopomoč med starimi, med ljudmi, ki imajo težave z odvisnostjo, in med ljudmi, ki so preživeli različne izgube. Skupine za samopomoč starih ljudi so se začele širiti od leta 1992 in so nastajale zlasti v domovih za stare. V tem je njihova moč in njihova šibkost. Po eni strani se zavzemajo za manj razvrednoteno življenje starih ljudi, po drugi strani pa ohranjajo obstoječo institu- cionalno mašinerijo in pripomorejo k nje- nemu nemotenemu delovanju. V domovih za stare in deloma tudi v skupnosti je leta 1995 delovalo 265 skupin, v katere je bilo vključenih okoli 4.000 ljudi. Vodijo jih socialne delavke in delavci, ki jih je na tem projektu po vsej Sloveniji okoli 200 (Kla- dnik 1996). Mreža skupin za samopomoč temelji na konceptih samopomoči, ki so v socialnem delu nastali sredi 80. let in so pripeljali do prvih skupin za samopomoč, te pa so v tistem času pomenile velik premik od univerzalizacije k individualizaciji osebne izkušnje. 47 DARJA ZAVIRŠEK 3) Še večji premik v smeri emancipacije uporabnikov je pomenilo spodbujanje in poudarjanje vloge uporabnikov pri načrto- vanju služb za socialno delo in poudarjanje vloge uporabnikov pri procesu izobraže- vanja za socialno delo. Ta konceptualni premik lahko vidimo le pri manjšem delu strokovnjakov, ki podpi- rajo nastajanje uporabniških skupin bodisi v okviru institucij bodisi kot avtonomnih skupin, v katerih ljudje v duhu identitetnih politik ozaveščajo svoj deprivilegiran položaj in iščejo pozitivno identiteto in možnosti politične artikulacije (Zaviršek 1995). Tako je eden od direktorjev Centra za socialno delo zapisal: ;. it , Temeljna razvojna norma socialnega dela je v tem, da danes ni več zadosti delovati le zno- traj javnih ustanov ter na osnovi avtoritete države, temveč je treba za svoje aktivnosti in usmeritve pridobiti pooblastilo uporab- nikov (Vončina, 1995: 410.) Nekateri akademiki, ki so sami povezani s prostovoljnimi organizacijami, vključujejo uporabnike kot gostujoče predavatelje na predavanjih iz socialnega dela. Takrat se pokaže, da večina študentov še nikoli v živ- ljenju ni srečala človeka, ki ne vidi, in niko- li ni govorila z osebo, ki uporablja invalidski voziček. To kaže na stopnjo segregacijskih politik na področju prizadetosti v Sloveniji, pa tudi na potencialno količino predsodkov in diskriminacijskega obnašanja ne-prizade- tih do ljudi s prizadetostjo, j Tak koncept učenja ima številne pozitiv- ne učinke: študentje doživijo uporabnike psihosocialnih služb v družbeno cenjeni vlogi predavatelja, kar zmanjšuje negativne stereotipe o ljudeh s prizadetostmi; uporab- niki imajo priložnost preskusiti svoje talen- te in deliti svojo življenjsko zgodbo z drugi- mi; študentje se učijo spoštljivega odnosa do uporabnikov prek odnosa, ki ga ima do njih profesor; namesto akademskega znanja dobijo študentje izkušnjo neposrednega stika s človekom, ki uporablja socialno službo; zmanjšuje se socialna distanca in prepričanje, da so ljudje s psihiatričnimi diagnozami ljudje »drugačne vrste«. 4) Poudarjena je postala zagovorniška vloga socialnega dela. V začetku 90. let se je govor o zagovorništvu razcepil na zastop- nike radikalnejšega in zastopnike Uberalnej- šega pogleda na zagovorništvo. Prvi so trdi- h, daje lahko socialna delavka zagovornica le takrat, ko ni v vlogi strokovnjakinje z legalnimi državnimi pooblastili. Po tem prepričanju je zagovornica lahko le oseba, ki je socialna delavka v nevladni ah privatni socialni službi. Drugi pa so trdili, da je socialna delavka lahko zagovornica vedno, ko dela v korist uporabnikov in ko njeno delo navkljub formalnim obveznostim do države opravlja tako, da kar najbolje ščiti pravice uporabnikov. Nekatere socialne delavke so pri svojem delu začele podpirati iniciative samozago- vorniških skupin, vrstniškega zagovorništva in zagovorništva staršev. V mestih ob slovenski Obali (Koper, Izola, Piran) je tako nastala močna skupina zagovorništva star- šev, katerih otroci imajo diagnozo duševna prizadetost in izkušnje dolgotrajne institu- cionalizacije. Njihovo starševsko zagovor- ništvo je usmerjeno v zahteve za boljše institucionalne pogoje, manj kršitev člove- kovih pravic in nove modele pomoči, ki od njihovih otrok ne bi zahtevali selitve v institucijo, ko starši ne bodo več sposobni skrbstvenega dela. Tudi nevladne socialne službe vidijo enega svojih najpomembnješih nalog prav v zagovorništvu. Take zagovorniške iniciati- ve so se na področju socialnega dela razvile na področju dela z ženskami, ki želijo pravno pomoč, in na področju dela z ljudmi s težavami v duševnem zdravju. 5) V začetku 90. let se je v socialnem delu okrepilo zavedanje o razlikah med spoloma in zlasti o pomanjkanju dobrih služb za ženske, ki preživljajo nasilje. Avtonomne skupine, ki so začele delovati na področju pomoči ženskam, so začele nasprotovati trditvi večine socialnih delavcev, da smo »vsi zgolj ljudje« in da je upoštevanje razlik med spoloma nepomembno. Številne socialne delavke in delavci so poudarjali, da ne opazijo razlik, ko delajo z uporabniki različnih spolov, razen te, da je žensk, ki prihaja po pomoč, veliko več kot moških. Kljub temu je konec 80. let najprej nastal telefon za ženske in otroke žrtve nasilja, od 48 SOCIALNO DELO V SLOVENIJI leta 1992 pa so nastale ženska svetovalnica in različne skupine za samopomoč: za ženske z motnjami hranjenja, za ženske s psihiatričnimi diagnozami, za ženske, ki so v otroštvu preživele spolno zlorabo. Neka- tere socialne delavke so se skupaj s študent- kami socialnega dela in akademičarkami lotile kvalitativnih raziskav, ki naj dokažejo, da tudi v Sloveniji obstajata nasilje nad žen- skami in spolna zloraba otrok. Še v začetku 90. let je namreč tudi v socialnem delu vladalo prepričanje, da je nasilje nad žen- skami zgolj posledica ženske motenosti ali posledica disfunkcionalne družine, spolne zlorabe otrok pa izmišljotina nekaterih feministično usmerjenih akademičark. V prvi polovici 90. let so socialne službe, ki so osredotočene na pomoč ženskam, nastajale zlasti kot avtonomni socialni projekti. Večino dela v teh službah so opravljale ženske prostovoljno, poleg svojih rednih dejavnosti. V splošnem pomanjka- nju literature, javnih diskusij in izobraževa- nja na področju razlik med spoloma je tako delo zahtevalo veliko samoiniciativnoati, samoizobraževanja in samorefleksije. Socialne delavke so v eni od diskusij o zgodovini nastajanja omenjenih socialnih služb v Sloveniji leta 1996 pripovedovale o svojih občutkih negotovosti in strahu, ko so začele delati na tem področju, saj niso imele priložnosti za strokovno izobraže- vanje in strokovno poporo. Govorile so o občutkih nemoči in jeze zaradi pomanj- kanja resursov za pomoč ženskam, ki preživljajo nasilje, in o občutkih veselja in solidarnosti v primerih uspešne pomoči. Značilnost prvih socialnih projektov na področju dela z ženskami je bila, da so ostali osamljeni in marginaHzirani med večjimi in vplivnejšimi socialnimi službami. Razmere so se spremenile šele v drugi polovici 90. let, ko je začelo zavedanje o razlikah med spoloma postajati del jedr- nega izobraževanja za socialno delo in ko so začeli nastajati podobni projekti tudi znotraj državnega socialnega dela. Leta 1995 je bil na Visoki šoH za socialno delo vpeljan nov predmet z naslovom »Ženske in moški v socialnem delu«. Konec leta 1996 je v Mariboru nastala prva varna hiša za ženske in otroke, ki preživljajo nasilje — plod desetletnega prizadevanja avtonom- nih ženskih skupin po takem prostoru. Čeprav ženske še vedno redko prijavljajo izkušnje fizičnega in spolnega nasilja, pa nasilje vse bolj narašča, kar nekateri povezujejo z vse težjo socialno situacijo prebivalstva in z vse manj možnostmi za pridobitev stanovanja in službe, ki omogo- ča samostojno življenje. Ena od značilnih situacij v Sloveniji je, da zakonski pari po ločitvi še vedno živijo skupaj zaradi pomanj- kanja možnosti za ločeno življenje. Delež brezposelnih žensk pa se iz meseca v mesec veča. TERMINOLOŠKI PARADOKSI Pomembni premiki so se zgodili tudi na področju poimenovanja, ki vsebujejo tudi številne paradokse. Eden od njih je v tem, kako se pogosto zavzemamo za to, da bi v socialno delo vpeljali »ustrezne strokovne izraze«, v resnici pa analiza pokaže, da so strokovni pojmi pogosto »pokrivajoče besede«, ki zameglijo tisto, kar je v situaciji enkratno. Strokovni izrazi silijo v zdravo- razumskost, to pa je pogosto v nasprotju z večplastno in zapleteno realnostjo social- nega dela. Poimenovanja, kakršna so na primer diagnoza, urejanje klienta, reha- bilitacija itn. zacementirajo in poenostavijo kompleksnost realnega. Ljudem, ki so označeni, pa etiketa spremeni odnos do samih sebe in odnos drugih do njih. Tako so v procesu razvijanja socialnega dela nekateri uveljavljaH »strokovne izraze« in se s tem pogosto približali medicinskemu modelu, drugi pa so nasprotno poudarjali pomen ne-ekspertnih poimenovanj za opisovanje raznovrstnih in običajnih socialnodelavskih intervencij. Tisto, kar so nekateri videli kot vrlino, so drugi videli kot slabost. Drugi paradoks na področju poimeno- vanj je prevzemanje anglosaksonskih izrazov, ki so jih nekateri strokovnjaki in akademiki sprejeli, drugi pa zavrnili. Ker prevzemanje ali zavračanje nove termino- logije praviloma pomeni sprejemanje ali zavračanje konceptov, se slovenski strokov- njaki in akademiki med seboj razlikujejo že 49 DARJA ZAVIRŠEK po tem, katere besede uporabljajo. Termi- nologija torej razdeli ljudi, še preden je mogoča konceptualna debata o različnih pogledih. Ponekod uporabljajo iste anglo- saksonske izraze za povsem drugačne kon- cepte, drugod pa različne besede označu- jejo podobe koncepte in ustvarjajo videz velikih razlik. Tako na primer sintagmo »neodvisno življenje« uporabljajo v svojih koncepih tako zagovorniki velikih institucij na področju prizadetosti kot tisti, ki se borijo za sistem neodvisnega financiranja in za to, da bi ljudje s prizadetostmi živeli v običajnih soseskah in običajnih stano- vanjih. Ista terminologija se torej uporablja med zagovorniki različnih konceptualnih smeri, kar se izkaže takoj, ko se pozorneje ozremo na njihove koncepte. Prvi zagovarjajo koncept invalidskega varstva, invalidno osebo pa definirajo kot »človeka, ki ne more zadovoljevati (niti povsem niti delno) potreb po normalnem družbenem ali zasebnem življenju, zaradi prirojenih ali pridobljenih pomanjkljivosti v fizičnih ali mentalnih sposobnostih« (ISSRS 1990:12). Po tej definiciji je prizadeta oseba nekdo, ki česa ne zmore. Osredotoča se na čoveko- ve pomanjkljivosti in ne na njegove sposob- nosti. Prizadeta oseba je tako definirana prek tistega, česar nima, in ne prek tistega, kar ima. Podoba normalnosti je ponovno koncipirana prek norme normalnosti, sposobnosti, versus nenormalnosti, nespo- sobnosti. Tako se v socialnem delu repro- ducira norma normalnosti na skrit neinten- cionalni način, saj govori v »njihovo dobro«, tj., »v dobro invalidov«. Druga smer pa se zavzema za konceptua- Hzacijo prizadetosti kot družbenega dejstva in opozarja na izgube številnih državljan- skih pravic, ki so posledica okvare. Zavrača besedo invalid, opozarja na njeno stigmati- zirajočo konotacijo in vidi izboljšanje po- ložaja prizadetih ljudi zlasti v izveninsti- tucionalnih rešitvah. Njeni zagovorniki nasprotujejo segregacijski politiki, ki ustvar- ja tako v širši družbi kot v svetu socialnega dela dva različna svetova: svet »normalnih« in svet »prizadetih«. OSEBNO-MEDOSEBNO-POLITIČNO I Iz konceptualne raznoličnosti slovenskega socialnega dela naj predstavimo le perspek- tivi, ki ju Malcolm Payne (1996) imenuje ref leksivno-terapevtska in politično-kolek- tivna. Prva perspektiva poudarja zlasti pomen dela s posamezniki in skupinami, zato da se ljudje ponovno zavedo svojih notranjih resursov in jih uporabijo za izboljšanje kvalitete svojega življenja. Druga perspektiva pa poudarja zlasti socialno delo, ki opozarja na razmerja neenakosti in socialno izključevanje ter zahteva politične spremembe. Čeprav se obe perspektivi med seboj ne izključujeta in nekatere socialne delavke prehajajo od refleksivno- terapevtske perspektive k politično-radikal- ni in nazaj, sta v praksi med seboj pogosto ločene. Payne (ibid.) poudarja, da prevladu- je v socialnem delu v Veliki Britaniji pred- vsem refleksivno terapevtska perspektiva, kar lahko ugotovimo za slovensko socialno delo, zlasti v klasičnih institucijah. Za mnoge socialne delavke politično delo v javnosti ni združljivo s predstavo o social- nem delu. V takšnih primerih se socialni delavci in delavke usmerjajo v tehnike svetovanja, terapevtsko delo s posamezniki in s skupinami, manj pa se delujejo na področju ustvarjanja raznoličnejših podob normalnosti. Čeprav socialne delavke pogosto pripovedujejo o svoji nemoči zaradi zastarele zakonodaje, ki jim onemo- goča delo, tovrstne odločitve vseeno pre- puščajo državnim birokratom. Slogan »osebno je poHtično«, ki je dodobra spre- menil številne prakse v socialnem delu na Zahodu, nima v Sloveniji skoraj nikakršnega pomena. V tem se slovensko socialno delo razliku- je od nekaterih drugih vzhodno- in srednje- evropskih držav, kjer od začetka 90. let izrazito poudarjajo vlogo socialnega delav- ca kot aktivista, ki ne pomaga zgolj ljudem v revščini, temveč si prizadeva za spremem- bo situacije, ki pripelje v revščino (Zamfir, lonescu 1994; Goencz, Pik 1994). Morda je poudarjanje refleksivno-tera- pevtske perspektive izraz nemoči socialnih delavk, ki jo je eden od socialnih delavcev izrazil kot »občutek nemoči ob prehodu v 50 SOCIALNO DELO V SLOVENIJI mobitel kapitalizem«. »Mobitel kapitalizem« prinaša socialne razlike in vse subtilnejše vrste diskriminacij. Od leta 1990 do leta 1993 je število materialno ogroženih od- raslih ljudi, ki je iskalo pomoč v socialnem delu, dvignilo za več kot 100 odstotkov, torej od 15.704 na 37.100 oseb (Nacionalni program socialnega varstva do leta 2000). To kaže na vse slabši materialni položaj določenega dela prebivalstva, ki je povezan z naraščajočo brezposelnostjo. Brezposel- nost se je z 1,7% leta 1986 povečala na 5,5% v letu 1990. Konec leta 1996 je bilo registri- ranih brezposelnih že skoraj 14% (13,5% moških in 14% žensk). Na vse to socialno delo komajda še lahko odgovarja drugače kot tako, da se ozre po človekovih notranjih resursih. Če pa so tudi ti resursi odločilno odvisni od izboljšanja materialnega polo- žaja človeka, od njegove ekonomske samo- stojnosti in pridobitve cenjenih družbenih vlog, potem lahko socialna delavka s svojimi uporabniki zgolj deli občutke nemoči in spoznanja, da v razmerjih socialne neena- kosti in diskriminacij izgubljamo vsi, privi- legirani in deprivilegirani. V takih primerih je pomoč, da se človek vrne k svojih oseb- nim resursom, pogoj ne le za samopomoč, temveč tudi za samozagovorništvo. Bilo pa je tudi nekaj ljudi, ki so socialno- delavski angažma poleg interpersonalnega dela videli tudi v politični socialni akciji. Prav ti so v začetku 90. let verjeli v hitro spreminjanje institucij od znotraj in v paradigmatske premike na področju social- ne politike. Njihovo vero so spodbujali politiki, ki so se v nuji po novih socialnih programih ozirali za strokovnjaki in akade- miki. Ti so zato verjeli, da postajajo soustvar- jalci velikih in hitrih sprememb. Najpogo- steje do sprememb ni prišlo, akademiki in strokovnjaki pa so se resignirano odvrnili od socialne akcije, ali pa so nemočno spremljali obstoječo prakso in iskali nove načine političnosti. Vončina (1995: 412) je to izrazil z vprašanjem: Kako torej oblikovati nove strategije za spremembo na praktični ravni v situaciji, ko politika sistematično vabi stroko, da ji skorajda dobesedno piše programske doku- mente in pomaga izdelovati zakone, potem pa tega ne vzame resno in omogoča, da se zakoni ne izvršujejo? Vse povedano dokazuje najprej to, da social- ne delavke niso le uradnice državnih služb, temveč so zagovornice pravic ljudi, so prostovoljke in nosilke socialnih inovacij. Mnoge prehajajo iz državnih služb v pro- jekte, ki prinašajo inovacije in negotovosti, in spet nazaj. Zdi se, da postaja tudi za socialno delo v Sloveniji značilno součin- kovanje različnih perspektiv, v katerih se prepletajo osebno, interpersonalno in politično. Socialno delo, raje kot da bi preveč iskalo svoje lastne meje in se s tem zgolj samoomejevalo, iskalo »prave« teorije in »najpomembnejše« koncepte, se priprav- lja na pot samoraziskovanja, ki obljublja na človeka osredotočene raznoHčnosti rešitev in množico soobstajajočih interpretativnih modelov. Literatura Janko Cafuta (1995), Etika in etična načela v socialnem varstvoi. Socialni izziv 2,3:10-16. Ljubljana: Socialna Zbornica Slovenije. Srečo Dragoš (1996), Socialna etika: med prepričanjem in odgovornostjo. Socialno delo 35, 3: 217-227. Kinga Goencz, Katalin Pik (1994), Changing Horizons of Education in Social Work and Human Services in Hungary. V: R. Constable, V. Mehta, Education for Social Work in Eastern Europe: Changing Horizons. Chicago: Lyceum (65-81). 51 DARJA ZAVIRŠEK 52 Richard Hugman, David Smith (ur.) (1995), Ethical Issues in Social Work. London: Routledge. Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije (1990), Obvladovanje in razvoj invalidskega varstva v sodobni družbi. Ljubljana. Inštitut za socialno medicino in socialno varstvo, Center za socialno varstvo (\992),Informacijski sistem centrov za socialno delo v Sloveniji: Problemi strank in storitve centrov za socialno delo. Ljubljana. Tone Kladnik (1996), Skupine za samopomoč kot odgovor na nematerialne potrebe starih ljudi. Magistrsko delo, FF, Ljubljana. Tanja Lamovec (1995), Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup. Ljubljana: Lumi. Isabel Menzies Lyth (1988), Containing anxiety in institutions. London: FAB. Malcolm Payne (1996), What is Professional Social Work. Birmingham: Venture Press. Charles R. Ridley (1995), Overcoming UnintentionalRacism in Counseling and Tlierapy. London: Sage. , _ -..v...,: ^ -i- Birgit Rommelspacher (1995), Dominanzkultur: Texte zu Fremdheit undMacht. Berlin: Orlanda. Bernard Stritih (1996), Pogled na socialno delo v sedanjosti za prihodnost. Socialno delo 35, 5: 385-394. Jelka škerjanc (1996), Zgodba o ekologiji in moči. Socialno delo 35, 4: 283-289. Marjan Vončina (1995), Vpliv programa duševno zdravje v skupnosti na sistem socialnega varstva. Socialno delo 34, 6: 409-413. Elena Zamfir, Liliana Ionescu (1994), From the Culture of Silence to a Culture of Freedom: New Directions and the Practice of Social Work in Romania. V: R. Constable, V. Mehta, Education for Social Work in Eastem Europe. Chicago: Lyceum (5-19). Darja Zaviršek (1995), Social Innovations: A new Paradigm in Central European Social Work. Perspectives in Social Wbrk 1: 15-127. — (1996), The crisis team as a form of preventing psychiatric hospitalisation. Breakthrough 1, 1 (BASW Anglia Polytechnic Univ., Birmingham/Cambridge): 11-23. ESEJ Tanja Lamovec RAZVOJ ZAGOVORNIŠTVA ZA UPORABNIKE PSIHIATRIJE V SLOVEN KAJ JE ZAGOVORNIŠTVO o* »Zagovorništvo vključuje temeljno preus- merjanje moči, pomaga ljudem, ki so bili zlorabljeni in zatirani, da si pridobijo moč in vpliv nad lastnim življenjem,« je zapisal eden od pobudnikov zagovorništva v Veliki Britaniji, David Brandon. Zagovorništvo daje posamezniku podporo pri soočanju z zunanjim svetom, tj., družino, ustanovami duševnega zdravja in socialnega dela, de- lodajalci, stanodajalci itn. Pomeni pa tudi zaščito notranjega sveta uporabnika ali uporabnice, njihove samoopredelitve, sa- mopodobe in stališč o svetu in sebi. ZAGO- VORNIK NIMA PRAVICE ODLOČATI O STVAREH, KI ZADEVAJO UPORABNIKA. Lahko mu le svetuje, pomaga do odločitve in sodeluje pri njeni izvedbi. Zagovornik torej sprejema iskalca pomo- či kot osebo, ki sama odloča o sebi. Tak pri- stop omogoči uporabniku uveljaviti večji vpliv nad svojim življenjem, ki ga institucije po pravilu ne dajejo. Tako se krepita njego- va samozavest in aktivni pristop ter zmanj- šajo psihične posledice stigmatizacije. Za- govornik praviloma ne dela stvari namesto uporabnika, temveč skupaj z njim; to mno- ge opogumi, da se pozneje sami soočijo s spornim ravnanjem drugih, ob zavesti, da imajo nekoga, na katerega se lahko obrnejo. Zagovornik je oseba, cesto edina, ki je povsem na strani uporabnika in skuša doseči, da se njegove potrebe in želje upoštevajo. Včasih seveda. Včasih seveda to ni mogoče, večkrat pa je z malo dobre volje mogoče doseči spremembe, ki uporabniku veliko pomenijo. V vsakem primeru pa dobi uporabnik osebo, ki ga je pripravljena poslušati in ga jemlje resno. To je pogosto pomembnejše od izpolnitve želja. V slovenskem prostoru se širijo zmotna pojmovanja o vlogi zagovorništva, ki bi utegnila nepoučeno javnost zavesti. Znani slovenski psihiater je na nedavnem posveto- vanju v Portorožu dejal, da je za uporabnika poniževalno imeti zagovornika, saj naj bi ga to delalo še bolj nemočnega in neboglje- nega. Tu smo znova priča poskusu, da se zamisel, ki pomeni učinkovito varovanje človekovih in zakonskih pravic deprivile- girane skupine, izmaliči in spremeni v svoje nasprotje. Zato sem se odločila, da poleg temeljnih teoretskih in zgodovinskih iz- hodišč prikažem zagovorništvo na delu, kakršno poteka že četrto leto v okviru dru- štva ALTRE — Odbora za inovacije v dušev- nem zdravju. Če se prislovični povprečni državljan znajde v stiski, si poišče pravno ali kako drugo strokovno pomoč, ne da bi se zato čutil ponižanega ali nebogljenega. Večina uporabnikov psihiatrije nima denarja za plačevanje teh storitev in, verjemite mi, zelo težko je najti odvetnika, ko si prisilno hospitaliziran in ti ne dovolijo telefonirati. Pa tudi če bi ti dovolili in če bi imel denar, je malo odvetnikov, ki bi bili pripravljeni posredovati v teh okoliščinah. Na uho mi je prišla izjava odvetnika, ki sicer rešuje prošnje uporabnikov, vendar z njimi noče imeti nobenega opravka, ker bi to menda škodilo njegovi karieri. Tako pač opravlja svoje delo prek posrednikov. Mnogi odvet- niki pa še tega nočejo. V telefonski anketi, ki so jo opravili prostovoljci ALTRE, smo ugotovili, da dobra polovica odvetnikov od- klanja delo z uporabniki, kar so največkrat 53 TANJA LAMOVEC Opravičevali z nepoznavanjem problema- tike. Kako naj potem uporabnik psihiatrije uveljavi svoje zakonite pravice? VRSTE ZAGOVORNIŠTVA Poznamo več vrst zagovorništva, med njimi laično z^Lgovorništvo, samozagovorništvo, kolektivno inprofesionalno zagovorništvo, pa morda še kakšnega. Različne vrste za- govorništva se med seboj dopolnjujejo in opravljajo različne funkcije. Laično zago- vorništvo streže zlasti spoprijateljevanju med prostovoljcem in uporabnikom in pomaga, da se slednji bolje vključi v skup- nost. Kolektivno zagovorništvo se navadno razvije v uporabniških organizacijah, ko želi skupina ljudi doseči neki skupen cilj. Samo- zagovorništvo je po pravilu mogoče le, če posameznika podpira močna uporabniška ali zagovorniška organizacija, na katero se lahko sklicuje. V tem primeru se posa- meznik sam zavzame za svoje pravice. Profesionalno zagovorništvo izvaja brez- plačne pravne in psihosocialne storitve in mora biti neodvisno od državnih ustanov duševnega zdravja, ker lahko le tako na prvo mesto postavi izražene želje uporabnika. Glede tega načela se dogajajo številne kršitve. Tako sem, na primer, v Združenih državah spoznala zagovornika, ki ga plačuje kar lastnik bolnišnice. Bojim se, da se bo kaj podobnega zgodilo tudi pri nas. V teh primerih se zamisel zagovorništva zares kompromitira, saj je nameščenec najprej dolžan lojalnost svojemu delodajalcu. V zagovorništvu ne bi smele sodelovati osebe, ki so na plačilni listi državnih služb dušev- nega zdravja. i RAZVOJ ZAGOVORNIŠTVA V SVETU Prvi zapisani dokument kolektivnega za- govorništva izvira iz Velike Britanije in je nastal leta 1620. To je peticija, v kateri so opisane pritožbe na nevzdržne pogoje v znani bolnišnici Bedlam. V istem stoletju je neki duhovnik, ki je v mladosti sam preživel duševno krizo, objavil pamflet, v katerem poudarja pomen osebne izkušnje krize pri pomoči drugim. Oseba, ki je us- pešno prebrodila krizo, lahko druge pre- priča, da je krizo mogoče premagati, pozna pa tudi poti do njene razrešitve. Prvi formalni zagovornik je bil sir John Perceval, ki je leta 1845 skupaj s somišlje- niki ustanovil društvo za zagovorništvo in postal prvi reformator azilov za duševno bolne. Sam je preživel več let v tovrstnih ustanovah in se mu je šele po dolgotrajnih prizadevanjih posrečilo priti na svobodo. Napisal je več knjig, v katerih je opisal svoje izkušnje in tudi pogoje, v katerih je preživel hospitalizacijo. Uspešno je zagovarjal večje število ljudi in dosegel njihovo izpustitev. Deloval je približno dve desetletji, tako po parlamentarni poti kot tudi z ozaveščanjem ljudi. Po njegovi smrti je organizirano giba- nje zagovorništva za več kot sto let zamrlo. Ponovno je oživelo v šestdesetih letih te- ga stoletja in je sovpadlo z vzponom gibanj za pravice različnih marginalnih skupin. Opozorilo je javnost na področje duševne- ga zdravja, kjer so se dogajale precejšnje spremembe. V Združenih državah in v raz- vitih evropskih državah so začeli zmanjše- vati število postelj v duševnih bolnišnicah ali pa jih zapirati. Motivi so bili zlasti finan- čne narave, saj je tako država prihranila nekaj denarja. Res so začeli ustanavljati službe za obravnavo duševnih motenj v skupnosti, a te pogosto niso bile priprav- ljene na naval uporabnikov in jim niso zmogle zagotoviti ustreznih bivališč. Tako se je še ena dobra zamisel — deinstitucio- nalizacija — sprevrgla v pravo moro, saj so mnogi ostali brez najosnovnejših sredstev in bivalnih pogojev. Dobrih idej, ki so se sprevrgle v svoje nasprotje, je bilo na področju duševnega zdravja že precej, kajti vse je odvisno od tega, kako jo izvedemo. V tem obdobju so nastala številna zdru- ženja uporabnikov, ki so opravljala tudi zagovorniško dejavnost. Še zlasti se je ta razvila v osemdesetih letih, ko so nekatere države, med njimi Avstrija, zagovorništvo uzakonile, druge pa so v ta namen namenile precej sredstev, s katerimi so razpolagale zagovorniške organizacije. V razvitih evrop- skih državah ima danes vsak uporabnik, ki želi, možnost stika z zagovornikom. Tako se je zagovorništvo začelo vse bolj profe- 54 RAZVOJ ZAGOVORNIŠTVA ZA UPORABNIKE PSIHIATRIJE V SLOVENIJI sionalizirati, čeprav se vseskozi razvijajo tudi druge oblike. ZAČETKI ZAGOVORNIŠTVA V SLOVENIJI Zamisel o ustanovitvi projekta zagovor- ništvo za uporabnike psihiatrije se je poro- dila leta 1992 v okviru študija TEMPUS (duševno zdravje v skupnosti). Predavatelji iz tujine so predstavili delovanje zagovor- ništva v razvitih evropskih državah. Izobli- kovala se je skupina, ki je začela preučevati našo zakonodajo s področja duševnega zdravja, izdelala pa je tudi koncept za de- lovanje zagovorništva pri nas. Študentom duševnega zdravja v skupnosti so se pri- ključili prostovoljci in prostovoljke iz vrst pravnikov, študentov socialnega dela, psi- hologije, pedagogike in sorodnih usme- ritev. Skupina je štela 10 do 15 članov. Istega leta se je projekt zagovorništvo pridružil Odboru za družbeno zaščito noro- sti, ki smo ga pozneje na željo uporabnikov preimenovali v društvo ALTRA. Pri projektu je sodelovalo devet strokovnih delavcev: štirje pravniki, trije socialni delavci in dva psihologa. Odločili smo se za profesionalno zagovorništvo, ki je v začetku delovalo na prostovoljni osnovi. Vključevali smo tudi študente in jim dali ustrezno edukacijo, da so opravljali laično zagovorništvo, obisko- vali hospitalizirane osebe ter se družili z uporabniki, ki so potrebovali posebno pozornost. Začeli smo delati s strankami, ki so iskale pomoč v ALTRI, posebno pozor- nost pa smo posvečali medijski dejavnosti, saj smo želeli opozoriti javnost na proble- me s področja duševnega zdravja. V Cankar- jevem domu smo priredili javno tribuno, tam smo predstavili svoj koncept dela. Leta 1993 smo v posebni številki Social- nega dela objavili zbornik »Duševno zdrav- je v skupnosti — Zagovorništvo« (154 stra- ni). Nadaljevali smo medijsko aktivnost ter s prireditvami, na katerih smo predstavili delo zagovorništva zlasti strokovni javnosti v različnih krajih Slovenije. Hkrati smo delali tudi s strankami, ki so prihajale v vse večjem številu. Leto 1994 je bilo prelomno v delovanju zagovorništva, ker smo dobili finančno pomoč Ministrstva za delo, družino in so- cialne zadeve. Začeli smo redna dežurstva na dveh lokacijah: v prostorih ALTRE in v prostorih Svetovalnice Fužine (Pregljev trg 15), kjer so nam brezplačno odstopili pro- store. Naše delo je postalo bolj sistematič- no. Imeli smo redne tedenske timske ses- tanke, na katerih smo izmenjavali izkušnje pri delu, se seznanjah s problemi posamez- nih strank, tako da slednjim ni bilo treba stvari ponavljati, če so po naključju naletele na drugega sodelavca, izmenjavali smo povratne informacije in zamisli o tem, kako izboljšati delo. Poleg tega smo imeli tudi edukacijo o pristopu k stranki, ki smo jo pogosto dopolnjevali z igranjem vlog in drugimi aktivnimi tehnikami. Začeli smo sistematično zapisovati demografske značil- nosti strank, njihove probleme in naše ukre- pe, pri čemer smo varovali njihovo anonim- nost. Imen nismo pisali, pač pa smo zapise označili s šifro, ki nas je spomnila na osebo. Na vsakem dežurstvu je bil navzoč pred- stavnik ali predstavnica pravnikov kot tudi psihosocialne službe. Ozračje je bilo spro- ščeno, saj od strank nismo zahtevali nobe- nih dokazil, niti imena, in smo pustili, naj povedo, kar želijo. Šele pozneje, ko smo navezali stike z neformalnim kramljanjem, smo začeli postavljati vprašanja v zvezi s problemom. Po pravilu nismo spraševali nič drugega kot tisto, kar je bilo nujno za rešitev problema, saj so stranke močno na- veličane odgovarjati na vsa mogoča vpraša- nja, ki jih zastavljajo uradne službe. Precej pozornosti smo namenili tudi propagandnemu gradivu. Tako smo izdelali zloženke, plakate ter poslali informacije o našem delovanju na različne časopise, revije in radio. Vedno pogosteje smo se pojavljali na radiu in televiziji, nadaljevali pa smo tudi izobraževanje strokovnjakov. Posneli smo glasbeno kaseto, ki govori o življenju uporabnikov; pel je Boštjan Pogo- rele, besedila pa je napisala avtorica. Začeli smo se povezovati tudi zunaj meja Slovenije, in sicer s profesionalnimi zago- vorniki iz Avstrije, udeleževali smo se sre- čanj Alpe-Adria, povezali smo se z evrop- skim združenjem bivših uporabnikov psihiatrije ter obiskali več italijanskih združenj uporabnikov. Člani zagovorništva 55 TANJA LAMOVEC SO sodelovali na več kongresih in simpozijih v tujini (Madrid, Linz, Rim itn.). V letu 1995 smo posvetili precej pozor- nosti tudi ozaveščanju samih uporabnikov. Tako kot ostala javnost imajo tudi oni pod- cenjevalni odnos do sebe in svojih vrstni- kov. V okviru ALTRE smo pomagali ustano- viti uporabniško združenje, tam smo člane seznanjali z njihovimi pravicami in dosegli večje vključevanje uporabnikov v vodenje in načrtovanje dela ALTRE. Občasno smo organizirali krizni tim in pomagali nekaj osebam prebroditi krizo brez hospitalizacije. Nekateri psihiatri so nam pomagali z zdravili, vendar so želeli ostati anonimni. Menda povezovanje z na- mi ne bi dobro vplivalo na njihovo kariero. V okviru kriznega tima se je izoblikovala samopomočna skupina, ki jo je koordini- rala Radmila Pavlovič, vodila pa jo je ena od uporabnic. Pod vodstvom Mihaela Ciglerja je nastala Iniciativna skupina za pripravo zakona o duševnem zdravju, ki je izdelala skupino predlogov za novo zakonodajo v zvezi z ne- prostovoljnim pridržanjem. Videti je torej, da so začeli nastajati podprojekti, ki težijo k osamosvojitvi. Spodbude zanje so prišle iz neposrednega zagovorniškega dela z upo- rabniki. Število strank se veča iz leta v leto, v letu 1995 pa se je povečalo do te mere, da dežurstva niso več zadoščala in smo jih po- gosto opravljali na terenu. Izšla )e knjiga izpod peresa podpisane z naslovom Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup, ki je hkrati tudi učbenik za predmet, ki so ga uvedli na Visoki šoli za socialo delo in vključuje tudi tematiko zagovorništva. Avtorica ta pred- met tudi predava slušateljem, skupaj z Vitom Flakerjem, ustanoviteljem in dolgo- letnim predsednikom zdajšnje ALTRE. G Če na kratko povzamem bistvene značil- nosti delovanja zagovorništva v teh letih, lahko opazimo naslednje trende: bolj ali manj kontinuirano naraščanje števila oseb, ki smo jim dajali neposredno pomoč, širje- nje v prostor, od ljubljanske regije na vso Slovenijo kot tudi onstran njenih meja, vedno večjo medijsko odmevnost, nastanek novih podprojektov in uveljavitev tematike zagovorništva v visokošolskem študijskem programu. Iz vsega tega lahko asklepamo, da se je zagovorništvo v družbenem prosto- ru dokaj uveljavilo. IN KAJ ZDAJ? Jeseni leta 1996 smo ostali brez vseh sred- stev, ker nam Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ni odobrilo sredstev za nadaljnje delo. Zanimivo je, da je denar namenilo popolnoma novemu projektu zagovorništva, pri katerem sodelujejo tudi nekateri psihiatri, ki so redno zaposleni v državnih ustanovah duševnega zdravja. To pa s konceptom zagovorništva ni združljivo. Očitno je, da je ministrstvo zainteresirano, da se koncept zamenja, čeprav to pomeni, da ga bodo izvajali ljudje, ki nimajo s tovrst- nim delom nobenih izkušenj. Izčrpna poro- čila, ki smo jih dostavili ministrstvu in ki kažejo, da smo, na primer, v zadnjem letu pomagali 168 osebam, očitno nimajo nobe- ne teže. Opisi vseh primerov so na voljo v arhivu zagovorništva pri ALTRI. Delo bomo seveda nadaljevali ali, bolje rečeno, že nadaljujemo, saj se stranke ogla- šajo vsak dan. Nekatere imajo le nekaj dni, preden jim poteče rok za pritožbo. ALTRA in Svetovalnica Fužine sta ponudili skrom- no pomoč, da bomo imeli za znamke (posla- ti bo treba propagandno gradivo), avtobus, pa še kakšno fotokopijo. Medtem pa bomo poskušali pridobiti sredstva drugje. Ne bomo dopustili, da propade ali pa se celo sprevrže zamisel o tem, kako zagotoviti uporabnikom psihiatrije uveljavitev legi- timnih pravic in izboljšati njihov položaj. Težko si predstavljamo, kje začeti s krče- njem storitev. Dežurstva bodo vsekakor ostala, verjetno pa bodo odpadle mnoge te- renske intervencije, ki so se prav v zadnjem času začele razvijati. Nekaj časa je mogoče delati iz čistega entuziazma, a kot kažejo izkušnje iz tujine, kjer je prostovoljno delo precej bolj cenjeno kot pri nas, tudi tam ne gre brez občasnih nagrad. Morda niti ne gre toliko za denar kot za pomen, ki ga ljudje pripisujejo plačanemu delu. »Pa ja ne boš zastonj delal!« pravijo dobronamerni znanci. »Če bi bilo tvoje delo kaj vredno, potem bi ti plačali,« pravijo drugi. Pri nas 56 RAZVOJ ZAGOVORNIŠTVA ZA UPORABNIKE PSIHIATRIJE V SLOVENIJI je že tako, da neplačano delo osebo prej razvrednoti, kot bi ji bilo v čast. Saj nagrade tudi prej niso bile velike, a bile so. Dokler ne dobimo sredstev, se bo moral obseg dela nedvomno zmanjšati, koncept dela pa ostaja in se razvija skladno s potre- bami, kot jih izražajo uporabniki. Oglejmo si zdaj nekatere temeljne vidike koncepte delovanja zagovorništva. KONCEPT DELOVANJA ZAGOVORNIŠTVA Koncept, ki ga je izoblikovala skupina za zagovorništvo, se razlikuje od večine sorod- nih projektov v tujini po tem, da je zastav- ljen precej širše in poskuša vsestransko izboljšati položaj uporabnikov psihiatrije, ki je v primerjavi z razvitimi evropskimi državami dokaj slab. Poleg ambulantnega zdravljenja, ki je zvečine omejeno na pred- pisovanje zdravil, je edini način obravnave hospitalizacija v duševni bolnišnici. Po od- pustu iz bolnišnice, ko večina uporabnikov skupaj s svojci preživlja največjo stisko, niso predvidene nikakršne oblike pomoči. V tujini imajo že precej razvejeno mrežo t. i. vmesnih struktur, kot so »hiše na pol poti«, dnevni centri, klubi, stanovanjske skupine itn. Pri nas so nekaj tega omogočile nevlad- ne organizacije, kot so ALTRA, ŠENT in 02ARA, ki pa se vse srečujejo z gmotnimi težavami in ne morejo napraviti toliko, kot bi ljudje potrebovali. Zato je ena temeljnih nalog zagovorništva opozarjati javnost na neustrezno skrb na področju duševnega zdravja, od kršitev človeških in zakonskih pravic do pomanjkanja služb za terensko delo in nerešenih vprašanj v zvezi s stano- vanjsko problematiko. V zadnjem času se je zelo povečalo število invalidskih upokoji- tev, ki največkrat pomenijo popolno pasi- vizacijo, saj restriktivna zakonodaja onemo- goča skoraj vsako plačano delo. Poseben problem predstavlja delovanje totalnih ustanov, kakršne so tudi naše du- ševne bolnišnice, ki uporabnikom odvza- mejo vso svobodo in dostojanstvo ter ga naredijo povsem brezpravnega. Njihove pripombe, vprašanja in pritožbe največkrat obravnavajo izključno kot »izraz bolezni«, zato ostajajo brez odgovora, ali pa jim sledi povečana doza zdravil. Ko se uporabnik navadi, da je raje čisto tiho, je tudi to »izraz bolezni«. Zagovornik ima ob hospitalizirani osebi več nalog. Po eni strani jo pozorno posluša in jo vzame resno ter ji tako potrdi status človeškega bitja. Druga pomembna naloga je, da mu posreduje informacije o pravicah hospitalizirane osebe, ki jih v bolnišnici ne dobi. Tretja naloga pa je, da po želji uporabnika intervenira pri članih osebja, ali pa vloži tožbo, če je bil kršen zakon. Teh kršitev je veliko in so bolj pravilo kot izjema. Le redko se namreč držijo rokov za obisk predstavnika sodišča aU pa sled- njega sploh ni blizu. Zakonodaja o neprostovoljnem pridrža- nju je pomanjkljiva in nedorečena, zato je nujno, da se spremeni. Prizadevanja zaspre- membo zakonodaje so pomemben del na- log zagovorništva. Potem pa so tu še številni življenjski pro- blemi, s katerimi se obračajo uporabniki na zagovornika, potem ko so obredH že vse državne instance. Neposredna pomoč upo- rabnikom je ključna sestavina zagovorni- štva. Je zelo zahtevno in odgovorno delo, kajti največkrat pomeni za uporabnike zadnje upanje. V nadaljevanju si bomo ogledali sestavo in število ljudi, ki iščejo pomoč zagovornikov, kakšni so njihovi pro- blemi in naši ukrepi. Če povzamemo: zagovorništvo si po eni strani prizadeva pomagati konkretnemu posamezniku, po drugi strani pa se zavze- ma za družbeno problematizacijo in spre- membe v službah duševnega zdravja in za- konodaji nasploh. V svojem delovanju po- nazarja model, v katerem naj bi uporabnik namesto pasivnega pacienta postal aktiven in odgovoren sogovornik. Ni pretirano, če rečemo, da zagovorništvo pomeni spre- membo paradigme. Izhaja namreč iz po- treb uporabnika in jim skuša slediti, v nasprotju z institucijo, ki izhaja iz lastnih potreb po nemotenem delovanju in si prizadeva uporabnika kar najbolj prilago- diti sebi. 57 TANJA LAMOVEC OSEBE, KI so ISKALE POMOČ PRI ZAGOVORNIŠTVU V prvem letu sistematičnega delovanja zagovorništva, to je leta 1994, smo pomagali 71 osebam. V prvi polovici leta 1995 smo obravnavali že 65 oseb. V obdobju od sep- tembra 1995 so septembra 1996 pa smo ob- ravnavali kar 168 oseb. S 154 osebami smo delo končali, druge pa še obravnavamo. V času pomoči Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve smo torej pomagali skupaj 204 osebam. Število oseb, ki želijo pomoč, narašča. Podatki, ki jih bom navedla, se nanašajo na 154 oseb, s katerimi smo končali sodelo- vanje v obdobju 1995/1996. 104 osebe, to je 67,5%, so bile ženskega spola, 50 oziroma 32,5% pa je bilo moških. Podobno razmerje smo imeli tudi v prejšnjih letih. Po starosti so prevladovale osebe med 40 in 50 leti. Takih je bilo 69 oziroma 40,8%. Sledi skupina od 30 do 40 let, in sicer jih je bilo 31 oziroma 20,12%. Skoraj enako številčna je bila tudi skupina oseb med 20 in 30 leti, ki je štela 27 ljudi ah 17,5%. Druge osebe so bile starejše od 50 let, ena pa je bila mladoletna. Glede izobrazbe je kar 52 odstotkov oseb imelo srednjo izobrazbo, 25 odstotkov je imelo osnovnošolsko izobrazbo, za druge pa ne vemo. Očitno je, da je ozaveščenost o pravicah ali pa obveščenost o našem delovanju bolj navzoča jpri osebah, ki imajo vsaj srednjo izobrazbo ali več. Informacije o našem delovanju so se pogosto širile od ust do ust in to znotraj določenega kroga ljudi. Hkrati pa to pomeni, da bi bilo treba najti način za seznanjanje ljudi iz najbolj deprivilegiranih slojev. Kar se tiče zaposlenosti, je bilo 35,78 odstotkov strank zaposlenih. 31,3 odstotkov oseb je bilo upokojenih in invalidsko upokojenih, 8 odstotkov je bilo brez- poselnih, 3,5 odstotkov se jih še izobražuje, za druge pa nimamo podatkov. Po kraju bivanja jih je bilo 78,58 odstotkov iz Ljubljane, 21,42 odstotkov pa je živelo v različnih krajih Slovenije. Glede vrste pomoči je 79 odstotkov oseb prejelo pravno pomoč, 21 odstotkov pa je bilo deležnih psihosocialne obravnave. VRSTE PROBLEMOV, KI SO JIH NAVAJALI UPORABNIKI Tudi pričujoča analiza je izdelana na teme- lju poročil iz obdobja od septembra 1995 do septembra 1996. V tem času je bilo rešenih že 160 primerov. Ker so nekateri uporabniki navedli več problemov, je število obravnavanih problemov večje kot število oseb. Največ problemov (21) je bilo neposred- no povezanih s svojci, zlasti z bivšimi partnerji in starši. V ospredju je bil spor, na primer s pretepanjem in grožnjami, pred- met spora pa je bil manj pomemben. Svojci so v veliki meri vključeni tudi pri drugih vrstah problemov, na primer zaradi dedi- ščine (16), stanovanja (16) itn. Pri večini teh primerov je bilo tipično, da so svojci poskušali izrabiti nemoč in deprivilegiran položaj uporabnika in še pogosteje uporab- nice ter jih oškodovati za legitimni dedni delež, ali pa doseči, da se izselijo iz stanova- nja. Manjši del stanovanjske problematike izraža stisko oseb, ki niso imele bivališča, kamor bi se vrnile iz bolnišnice. V skupino problemov s svojci lahko uvrstimo tudi probleme ob razvezi (5), neplačevanje preživnine (4), zaščito premoženja (4), skrbništvo (3) in dodelitev otroka (1). Ocenimo lahko, da je bilo okoli 70 proble- mov tako ali drugače povezanih s svojci. Obsežna skupina problemov (20) se je nanašala na invalidno upokojitev, pokojni- no in dodatek za invalidnost. Pred spreje- mom nove zakonodaje so bili mnogi zaskr- bljeni in so si hoteli pravočasno zagotoviti sredstva za preživetje. Mnogi so potrebovali zgolj informacije, drugi pa tudi konkretno pomoč. Zanimivo je, da se ni nihče pritožil zaradi invalidske upokojitve, ki je v teh časih množična. Vse pritožbe so bile zato, ker so uporabniki menili, da so jih neupravičeno razglasili za delazmožne. Problemov v zvezi z delovnim razmer- jem oziroma delovnimi spori je bilo 17. Največ pritožb se je nanašalo na premesti- tev na slabše plačano delovno mesto. Precej je bilo tudi sporov s tretjo osebo, firmo ali ustanovo, v kateri posameznik ni bil zaposlen (29). To so bile banke, stano- vanjska podjetja, sodišče, policija, kataster 58 RAZVOJ ZAGOVORNIŠTVA ZA UPORABNIKE PSIHIATRIJE V SLOVENIJI in druge državne ustanove. Pogosto je bil vzrok za spor neplačevanje obveznosti v času hospitalizacije, kar je včasih vključe- valo precejšnje kazni. Bilo je tudi nekaj primerov, ko je bil uporabnik po krivem obdolžen neplačevanja, saj je dolg že po- ravnal. Šest uporabnikov je bilo udeleženih v prometni nesreči in niso vedeli, kako priti do odškodnine. Tri osebe so potrebovale pomoč pri napovedi dohodnine, oziroma, niso mogle plačati kazni, ker je niso pravočasno javile. Med javne ustanove prištevamo tudi^m- ševne bolnišnice, vendar se nam zdi umest- no to problematiko predstaviti posebej. Pet oseb se je pritožilo nad neprostovoljnim pridržanjem in dejstvom, da jih ni obiskal predstavnik sodišča, kot je po zakonu dol- žan. Na tožbo so se v bolnišnici odzvali tako, da so nekatere od njih nemudoma preme- stili na odprt oddelek, vsaj enega pa so na zahtevo sodišča odpustili, ker ni ustrezal kriterijem za neprostovoljno pridržanje. Nadaljnjih pet oseb je izrazilo bojazen, da jih bodo prisilno hospitalizirali, in so pro- sile za zaščito. Sedem oseb je želelo občasen ali trajen izhod iz bolnišnice Polje oziroma premestitev. Nekaj oseb se je želelo odva- diti jemanja zdravil ter je želelo pomoč kriz- nega tima, da bi prebrodili krizo brez hos- pitaHzacije. Več oseb je tudi želelo seznam privatnih psihiatrov. Petnajst oseb je prosilo za pomoč pri reševanju psiholoških problemov. Nekateri so takoj začeli navajati osebne težave, drugi pa so prišli s pravnim problemom, a so kma- lu pozabili nanj in se preusmerili na svoje težave. Tu vidimo, kako pomembno je, da dajemo hkrati pravno in psihosocialno po- moč, saj se mnogi še vedno sramujejo svojih psihičnih problemov. Ti problemi so bili: slišanje glasov, različni strahovi, pomanjka- nje koncentracije, slab spomin, psihomoto- rični nemir in splošna razdražljivost, osam- ljenost, nezmožnost za delo in študij. Med osebami, ki so navajale psihološke proble- me, je bilo kar pet študentov, ki so po hospitalizaciji opustili študij in niso vedeli, kako naprej. Ena uporabnica je poročala o spolni zlorabi, ki se ji je zgodila v otroštvu. Zanimivo je, da so skoraj vsi problemi uporabnikov, morda z izjemo ah dvema, izrazito realni, mnogi od njih pa so eksisten- čne narave. Iz poročila jasno vidimo, da si uporabniki ne »izmišljajo« problemov, niti po pravilu ne pričakujejo čudežnih rešitev, kot včasih slišimo. Nasprotno, zelo priza- devno so sodelovali pri reševanju proble- ma, prinesli ali poiskali ustrezno dokumen- tacijo in pogosto tudi sami odnesli dobljeno listino na ustrezno mesto. VRSTE INTERVENCIJ ZAGOVORNIŠTVA Še bolj kot za probleme velja za intervencije, da jih je bilo navadno več ne le za posamez- no stranko, temveč tudi za posamezen primer. Sestankov je bilo navadno več, saj je bilo treba zbrati dokumentacijo. Za reševanje posameznega primera so naši sodelavci včasih porabili tudi 30 ur ali več. Pri pravnih problemih je treba najprej zbrati gradivo, izvesti ustrezne poizvedbe, včasih telefonsko, včasih pa z obiskom sodišča ali kakšne druge instance. Vsega tega namreč v analizi ne navajam, želim pa, da je bralec seznanjen z dejanskim obse- gom dela, ki je pogosto potrebno, preden lahko napišemo pritožbo ali prošnjo. Če torej začnem z oprijemljivimi storit- vami (pri tem sem upoštevala le prvi se- stanek, na katerem je bil narejen načrt za ukrep), sem naštela 77 pravnih nasvetov. Sem sodijo razlage zakona, pouk o možnih ukrepih, posredovanje informacij itn. Vse druge pravne intervencije so vključevale konkretne storitve, to je, pisanje dokumen- tov. Bilo je 23 dopisov, izjav, prošenj in pogodb ter 16 tožb in pritožb. Pisnih in osebnih intervencij na sodišču je bilo 15. To so bile zvečine urgence. V 13 primerih so bile potrebne intervencije na policiji, centrih za socialno delo in podobnih usta- novah. Naštela sem 26poizvedb, 10 sestan- kov s svojci, 3 obiske na domu in 6 overov- Ijanj podpisov. Opravili smo tudi precejšnje število obiskov v Polju. Ker gornji rezultati temeljijo na delu, ki je bilo predvideno ob prvem sestanku, ne izražajo ustrezno opravljene količine dela, pač pa domnevam, da dovolj točno prikazu- jejo vrsto dela, kar je bil moj namen. Občas- no so se namreč pojavljale nepredvidene 59 TANJA LAMOVEC komplikacije ali situacije, ki so zahtevale nujno ukrepanje. Med takimi lahko nave- dem pomoč pri selitvi iz zaklenjenega stanovanja s pomočjo policije, preprečitev rubeža, doseg sprejema v splošno bolniš- nico, doseg izhoda iz bolnišnice Polje, doseg odpisa dolga ali obročnega odplače- vanja, vključevanje v različna društva, preprečitev odhoda v Hrastovec itn. Veliko večino pravnih storitev je opravila dr. Tjaša Strobelj Kragelj, ki je znala v svoje delo vključiti tudi ustrezen psihosocialni pristop. Znala je prisluhniti strankam in včasih je hkrati reševala tudi njihovo psiho- socialno problematiko. Zelo pomembna je tudi njena ekspeditivnost. Pogosto je bilo treba dokumente izdelati hitro in jih poslati še pred iztekom roka. Kljub temu je njeno strokovno delo ocenjeno kot izjemno kva- litetno s strani nekaterih vodilnih sloven- skih odvetnikov. Obravnavali smo 29 primerov psihoso- cialne pomoči. Navadno je obravnava vključevala več sestankov, na katere smo občasno povabili tudi svojce. Kjer je pro- blem vključeval svojce, smo izvajali kratko družinsko intervencijo, v kateri smo učili družinske člane, kako se pogovarjati in dogovarjati ter postavljati meje. Skupaj smo reševali enega od problemov, ki so ga navedli, in pripeljali pogovor do sporazu- ma. Namen intervencije je bil omogočiti izkušnjo, da se problemom ni treba izo- gibati aH jih zanikati, ker jih je mogoče rešiti na ustrezen način. Druga oblika dela je vključevala pogovor o načrtih za prihod- nost, pri čemer smo se trudili skupaj z upo- rabnikom izoblikovati kratkoročne načrte in se sproti pogovarjati o njihovem izvaja- nju. Pokazalo se je, da tak način dela ne za- dostuje, zato smo ustanoviH samopomočno skupino, načrtujemo pa še eno za svojce. S tem končujem prikaz dela zagovor- ništva pri ALTRI, do nedavnega edinega zagovorništva za uporabnike psihiatrije v Sloveniji, nedvomno pa prvega, ki je opozorilo na problematiko, ki je navadno raje ne vidimo. 60 POROČILO NEGA NA DOMU: RAZVOJ IN INOVACIJE MEDNARODNA KONFERENCA JERUZALEM, 13.-15. MAJA 1996 Ker že od začetka ves čas bolj ali manj od blizu spremljam razvoj gospodinjske pomo- či na domu, se mi je zdelo, da bi lahko o tem kaj povedal tudi mednarodni strokovni javnosti, zato sem se odzval vabilu na mednarodno konferenco o negi na domu. V začetku si angleške besede care niti nisem prevajal kot »nega«, ampak bolj kot »var- stvo«, »skrb«, kar lahko pomeni tudi pomoč na domu, zato se mi je zdelo povsem ustrez- no, da se prijavim. Ko so mi sporočili, da je mojpaper sprejet in da sem dobrodošel, pa sploh nisem več dvomil, da je naslov konference mišljen v najširšem pomenu besede care. Pozneje sem videl, da je zadeva bolj zdravstveno usmerjena: soorganizator konference je bila medicinska fakulteta univerze Čase Western Reserve iz Cleve- landa (Čase Western Reserve University School of Medicine); med uvodnimi refe- renti je bilo več ameriških profesorjev z različnih medicinskih fakultet; v sekcijah so prevladovali prispevki o zdravstveni negi; med nastopajočimi je bilo veliko medicin- skih sester. Bilo pa je tudi veliko socialnih delavk in delavcev in predstavnikov drugih strok, ki se srečujejo na tem področju. Konferenca se je torej začela štiriin- dvajsetega dne meseca iyarja leta 5756 od stvarjenja sveta v svetem mestu Jeruša- lajimu, pravzaprav zunaj obzidja starega mesta, v njegovem novem delu, za katerega nisem prepričan, ali je še svet. Kot je pač navada na velikih konferencah, je delo potekalo v številnih sekcijah, tako da sem lahko vsak dan neposredno spremljal le uvodne referate in dogajanje v eni ali dveh sekcijah (dopoldne in popoldne). Zato lahko posredujem le odlomke in drobce celotnega dogajanja. YAD SARAH i Konferenco je organizirala Yad Sarah, naj- večja prostovoljska organizacija v Izraelu, kot lahko preberemo v propagandnem letaku. Ustanovljena je bila pred dvajsetimi leti in bi ji po slovensko rekli »Sarina roka«. Sara je bilo ime materi njenega ustanovitelja Jacoba Lupolianskega — materinska roka torej. To je organizacija, ki zastonj ali za karseda skromno plačilo ponuja različne pripomočke in storitve, ki naj bi olajšale življenje bolnim, invalidom, starejšim in okrevajočim ljudem in njihovim družinam. Starejšim in bolnim ljudem naj bi na ta način pomagali, da bi lahko čim dlje ostali doma in zunaj ustanov, saj so v organizaciji prepričani, da domača oskrba v naravnem okolju družine največ prispeva k okrevanju v telesnem in duševnem pomenu. Poglavit- ne dejavnosti te organizacije so: zastonjsko posojanje zdravstvenih in rehabilitacijskih pripomočkov, prevoz invalidov, izvajanje rehabilitacijskih programov, usposabljanje priseljencev, dnevna središča za rehabih- tacijo, pralnice za perilo inkontinentnih, zobozdravstvene klinike za starejše, uprav- ljanje računalniških alarmnih sistemov, varovanje starejših na domu v odsotnosti svojcev. Organizacija izvaja storitve za mlade matere, dojenčke in otroke z zdravst- venimi težavami, odpuščene bolnike in druge. Ima več kot 70 podružnic po vsem Izraelu, vključuje več kot 4.000 prosto- voljcev in po zatrjevanju predstavnikov organizacije prihrani izraelskemu gospo- darstvu letno kakih 250 milijonov bolniš- ničnih stroškov in stroškov zdravljenja. Letni predračun te organizacije pokrijejo skoraj v celoti z donacijami, od katerih je 80 odstotkov iz Izraela. Država ne prispeva ničesar. Organizacija ima po vsem Izraelu 61 POROČILO mrežo svetovalnih in razstavnih središč, kjer si lahko ovirani ljudje ogledajo in izberejo pripomočke, ki jih potrebujejo, ob tem ko strokovnjaki pojasnjujejo njihovo ra- bo in svetujejo. Storitve Yad Sarah uporabi letno kakih 250 000 izraelskih družin. UVODNI REFERATI Po mnenju profesorice Hane Hermanove z univerze West Virginia (prej je delovala v Pragi in je znana tudi pri nas na področju rehabilitacije) se v večini držav hkrati odvijata dve temeljni demografski spre- membi: prebivalstvo se vse bolj stara in hkrati kopiči v mestih. Najhitreje se pove- čuje starostna kategorija starejših od 85 let. Toda z naraščajočo starostjo se veča tudi obolevnost, zmanjšujejo se funkcionalne sposobnosti ljudi in zvečuje potreba po pomoči. Zlasti velike so potrebe v velikih mestih. Vse sodobne družbe poskušajo ustvarjati pogoje, da bi starejši ljudje lahko čim dlje ostali doma, in v ta namen obliku- jejo programe pomoči in nege na domu za ljudi, ki so funkcionalno ovirani, vezani na dom in potrebujejo pomoč pri gospodinj- skih opravilih in negi. Prof. Hermanova se je zavzela za to, da bi široko pojmovana ne- ga na domu postala znanstvena disciplina. Zato pa bi morala definirati svoje meje, na multidisciplinaren način opredeliti značil- nosti svojih klientov, proučiti svojo stroš- kovno učinkovitost, evalvirati uspehe nege na domu, razviti indikatorje kvalitetne nege in razviti primerno tehnologijo nege na domu, ki bi bila cenovno dostopna in ki bi si jo bilo mogoče priskrbeti. Eden od pere- čih problemov v prihodnosti je nega na domu za starejše v oddaljenih podeželskih področjih. Profesor Jack Habib iz Jeruzalema (JDC- Brookdale Institute) je menil, da je eden poglavitnih problemov na področju varstva starih ljudi, kako vzpostaviti ravnotežje med zavodskim in skupnostnim varstvom, tako z vidika stroškov kot z vidika kvalitete življenja starih ljudi. Uri Lupolianski, sedanji predsednik Yad Sarah, je utemeljil pomen prostovoljstva z judovsko tradicijo in svetimi spisi. Človek se razlikuje od živali prav po svoji globoki potrebi dajati, ne da bi zato pričakoval po- vračilo. To izražajo svetopisemske besede, da človeku ni dobro samemu biti. Veliki srednjeveški judovski modrec Maimonides je pisal, da ni judovske skupnosti, ki ne bi skrbela za tiste svoje člane, ki potrebujejo skrb, in ki ne bi poznala prostovoljne pomoči. Potreba dajati in potreba prejeti pomoč, se skleneta, ko se srečata prosto- voljec in prejemnik pomoči. Da bi bila taka srečanja učinkovita in trajna, mora obstajati ustrezna organizacija. Predsedujoči konference prof. Kalman J. Mann je v uvodnem referatu spregovoril o domu kot okviru zdravstvenega varstva. V zadnjih dveh ali treh desetletjih smo bili priča silnemu porastu stroškov zdravstve- nega in socialnega varstva. Stroški naraščajo zaradi vse kvalitetnejših storitev, zaradi večanja števila starih ljudi, zaradi večanja števila zelo starih, ki potrebujejo nego in zaradi stroškov zavodskega varstva. Prvih treh faktorjev ne moremo kontrolirati; kon- troliramo lahko edino stroške zavodskega varstva, in sicer tako, da ne pošiljamo v domove tistih ljudi, ki take oskrbe ne potrebujejo. Zato je treba okrepiti varstvo na domu, okrepiti s tehnologijo in človeško pomočjo, ki naj bo prostovoljska. Na ta način bo lahko več ljudi ostalo doma, stroški zdravstvenega varstva pa se bodo zmanjšali. Z delno nadomestitvijo zavodskega varstva z varstvom na domu in plačanih delavcev s prostovoljci, s spodbuditvijo skupnostnih služb, kot so centri dnevnega varstva in skupnostni zdravstveni centri, bomo lahko oskrbeli več ljudi, jih zadržali doma in bolj zgodaj odpuščali bolnike iz bolnišnic. Bolnišnice bodo skrajšale število oskrbnih dni na pacienta, premaknile del svojih dejavnosti na zunanje oddelke in dnevno varstvo, pa tudi v »bolnišnično nego na do- mu«. Na vse te načine bo lahko odpuščeni bolnik dokončal svoje zdravljenje in okre- vanje tako, da ne bo več bival v bolnišnici, bo pa pod nadzorom osebja bolnišnice. Jack Medalie, zaslužni profesor družin- ske medicine z univerze Čase Western Reserve v Clevelandu, je govoril o prilaga- janju bolnika in njegove družine na kronič- no bolezen. V sodobnih družbah se veča 62 NEGA NA DOMU. RAZVOJ IN INOVACIJE Število in razširjenost kroničnih boleznih, skrajšuje pa se doba hospitalizacije, bolniki odidejo v domačo nego, zaradi česar se je povečala obremenjenost svojcev. Večina družin sicer zadovoljivo obvladuje težave, povezane z nego svojca s kronično bolez- nijo, vendar se tudi pri večini družin poja- vijo obdobja nestabilnosti in težav, ki jih družina ne zmore obvladati sama, brez pod- pore od zunaj. Ko razmišljamo, kako vpliva navzočnost kroničnega bolnika na družin- ski sistem, bi morali upoštevati bolnika samega, naravo in potek bolezni, značilno- sti družinskega sistema, ki oskrbuje bolnika, sistem zdravstvene skrbi in nege in odnose med vsemi temi dejavniki. Ves ta nadsistem je treba obravnavati v času, v okviru živ- ljenjskega cikla. V prispevku profesorja Me- dalie je bil razpoznaven sistemski pristop k obravnavanju pomoči na domu. Zdravnik Arie Roth s kardiološkega oddelka zdravstvenega centra v Tel Avivu je poročal o »telemedicini« in sodobnih teh- nologijah pri nujni negi na domu. »Teleme- dicina« je uporaba različnih telekomuni- kacijskih tehnologij, povezanih v sistem, z namenom posredovati zdravstvene infor- macije in omogočiti zdravstveno nego v različnih situacijah. V Izraelu obstaja sistem SHAHAL, ki kombinira nujno nego na do- mu s telemedicino. Naročnikom omogoča strokovno zdravstveno pomoč. Sestavljajo ga mobilne enote intenzivne nege, ki jih sestavljajo zdravniki in drugi zdravstveni delavci. Te ekipe usmerja spremljevalno središče, ki ga upravljajo sestre za nujno pomoč. Bolnik, ki potrebuje pomoč ali kdo od njegovih svojcev pokliče ustrezno telefonsko številko in sproži se mreža obveščanja, tako da se na bolnikovem domu kar najhitreje zbere ustrezna zdravstvena ekipa. Zdravstveni podatki vsakega naroč- nika so shranjeni v osrednjem računalniku in se neprestano dopolnjujejo. Vsi naroč- niki nosijo srčni odzivnik in tako transtele- fonično prenašajo EEG. Poleg tega imajo pri sebi avtomatično intramuskularno 300 miligramsko lidokainsko injekcijo, da si jo lahko takoj dajo vbrizgajo, če jim tako veli center za nujno pomoč. Ko so pregledah 137 primerov, pri katerih je bila injekcija uporabljena pri srčni aritmiji, so ugotovili, da je bilo med njimi 42 odstotkov primerov, pri katerih je šlo za potencialno življensko nevarne aritmije in je bila torej uporaba injekcije vsekakor upravičena. Poleg tega lahko člani, če želijo, dobijo napravo za merjenje krvnega pritiska in spirometer. Ko so proučili skupino 43 pacientov z bron- hialno astmo, so ugotovili, da se je bistveno zmanjšalo število njihovih klicev v sprem- ljevalno središče (od 6 v prvem mesecu na 2 v zadnjem mesecu spremljanja), poleg tega pa so se pomembno izboljšale značil- nosti njihovega dihanja. To pomeni, da sta transtelefonsko spremljanje simptomov in uporaba spirometra izboljšala pacientovo samoobvladovanje astme. Mobilne enote intenzivne nege so opremeljene s trombo- litičnimi sredstvi, ki jih po potrebi lahko uporabijo. Sistem oskrbuje trenutno 32.000 naročnikov v starosti od 14 do 95 let, med katerimi je 35 odstotkov zdravih. Letno se odzovejo na približno 150.000 klicev. 80 odstotkov klicev obravnava in uredi po transtelefonski poti spremljevalni center, pri 20 odstotkih pa mora posredovati mo- bilna enota nujne pomoči in le pri slabi polovici teh posredovanj (45 %) odpeljejo bolnika v bolnišnico. 95 odstotkov naročni- kov pokliče v prvi uri po tem, ko se pojavijo simptomi, le 29 odstotkov jih odlaša s klicem več kot 3 ure. V raziskavi, ki je zajela naključni vzorec 1089 naročnikov, jih je 89 odstotkov izjavilo, da se počutijo bolj varne, odkar so naročniki SHAHALA. Dr. Knight Steel, direktor inštituta za nego na domu (Hackesack University Medical Center) iz New Jerseya, je poudaril, da dobiva nega na domu osrednji pomen v zdravstvenem varstvu. Ker pa jo imajo še vedno za pomožno ali dodatno storitev, ni učinkovito povezana z izobraževalnimi in raziskovalnimi ustanovami. Tako se na po- dročju nege na domu še niso lotili vprašanj o učnih programih za nego na domu, o prednostih in pomanjkljivostih nege v različnih pogojih, o povezavi nege na domu s sodobno tehnologijo in s temeljnimi ve- dami. Vse države bi morale pripraviti us- trezne raziskovalne programe in zagotoviti njihovo izvajanje. To pomeni, da bi morali tradicionalni izvajalci nege sodelovati pri prilagajanju razpoložljivih tehnologij za 63 POROČILO rabo na domu, pri prilagajanju postopkov evalvacije in drugih postopkov, tako da bi spremljan spremembe pri pacientih, zlasti na področju obvladovanja vsakdanjih funk- cij in na področju zagotavljanja kvalitete življenja. Sodelavci univerzitetne bolnišnice Ha- dassah in Inštituta za geriatrično medicino v Jeruzalemu so poročah o izidih raziskave .o programu nege na domu, ki so ga izvajali v zadnjih letih. Po njihovem ima zdravst- vena nega na domu očitne človeške in eko- nomske prednosti. Kronično bolni ostane- jo v krogu svoje družine, medtem pa lahko zanje skrbi zdravstveno osebje in uporablja širok razpon izpopolnjenih terapevtskih postopkov. Čeprav se zdi, da ima nega na domu očit- ne prednosti, evalvacijske raziskave doslej niso bile spodbudne. V njih so ugotavljali, da bolniki, ki so dolgo časa v domači negi, ne živijo dlje, niso bolj neodvisni v svojem funkcioniranju, niso bolj zadovoljni in ne ostanejo dlje doma, zunaj zavodov, kot tisti, ki so v domači negi le krajši čas. Raziskave tudi ne ugotavljajo, da bi dolgotrajna nega na domu zmanjšala osebno obremenjenost svojcev. Zaradi teh nespodbudnih ugoto- vitev so preusmerili pozornost na kratko- trajno usmerjeno nego na domu. Poroče- valec si dovoli pripomniti, da taka primer- java ni preveč smiselna, saj razlika med dolgotrajno in kratkotrajno nego nujno vključuje razliko v naravi bolezni, zato je treba pri kratkotrajni negi pričakovati boljše uspehe kot pri dolgotrajni. Zato ni čudno, da so se pri nadaljnjem snovanju usmerili zlasti na kratkotrajno nego. Pri zlomu kolka ali antikoagulantni terapiji venskega tromboflebitisa je nega na domu prav tako uspešna, a veliko cenejša kot hospitalizacija. Na osnovi teh izkušenj je organizacija ClalitSick Fund (s sedežem v Jeruzalemu) leta 1991 začela celovito zdravstveno oskrbo na domu. V program »hospitalizacije na domu« so vključevali bolnike, ki so bili po krajšem bivanju v njih odpuščeni iz bolnišnic in bolnike, ki so bili doma, da jim ne bi bilo treba v bolnišnico. Kriteriji za vključitev v program so bili: soglasje pacienta in družine, članstvo v fondu, bivališče v Jeruzalemu, zdravstveno stanje, ki bi sicer zahtevalo hospitalizacijo in obstoj domače podporne mreže, ki zago- tavlja zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb. V obravnavo sprejeti bolniki so se delili v tri kategorije: na tiste, ki so potrebovali zdravljenje; na tiste, ki jim je bilo treba blažiti simptome (paliativni ali terminalni) in tiste, ki jim je bila potrebna rehabilitacija. Bolniki, ki so izpolnjevali kriterije, so bili sprejeti v 24 urah po napotitvi ali odpustitvi iz bolnišnice. Vsakega bolnika je najmanj šestkrat na mesec obiskal njegov lečeči zdravnik. Pogosto je sodelovala tudi medi- cinska sestra, od 12-krat mesečno do dva- krat dnevno. Oba, zdravnik in sestra, sta bila ves čas na voljo za telefonsko svetovanje in nujne obiske. Dodatne storitve so obsegale: fizioterapijo, zaposlitveno terapijo, elektro- kardiogram, odvzem krvi ali urina za analizo, posvet s specialistom (na voljo 11 specializacij) in intervencijo socialnega delavca. Enkrat na mesec je paciente obiskal nadzorni zdravnik skupaj z lečečim zdravnikom. Od novembra 1991 do konca leta 1994 so na ta način obravnavali 1596 bolnikov (695 moških in 901 žensko). Povprečno so bili stari 75 let (razpon 13-95). Opravljenih je bilo skupaj več kot 90.000 dni nege, ob sodelovanju 88 zdravnikov. Povprečno trajanje nege je bilo 56 dni. 20% bolnikov je umrlo, medtem ko so bili vključeni v program (med temi je bilo 53% terminalnih onkoloških bolnikov). Od preživelih bolni- kov se jih je 62% vrnilo v rutinsko oskrbo družinskega zdravnika, 17% je ostalo vključenih v ta program, vendar so pri njih postopoma omejevali obseg storitev, 1% bolnikov se je odselil, 19% pa je bilo hospi- taliziranih (17% je potrebovalo akutno nego, 2% sta šla v negovalni dom). Bolniki in družine so bili zelo zadovoljni. V anketi na naključnem vzorcu je 71% bolnikov ocenilo nego kot zelo dobro, 25% pa kot dobro. Analiza podatkov je pokazala, da je bil program stoškovno učinkovit. Pri bolnikih, ki so bili vključeni v ta program, se je v letih od 1990 do 1995 znižalo število dni hospita- lizacij na bolnika za 21%, upoštevajoč le hospitalizacije v dveh večjih jeruzalemskih 64 NEGA NA DOMU: RAZVOJ IN INOVACIJE bolnišnicah. Prav tako se je zmanjšala uporaba geriatričnih bolnišnic, za 18,5%. Pri članih drugih zavarovalnih skladov pa se je število hospitalizacij zvečalo. Mary Lou V. Stricklin, predsednica in iz- vršna direktorica Zveze patronažnih sester v Clevelandu (VisitingNurseAssociation), je poudarila, da ima nega na domu globoke korenine v zgodovini ZDA in tudi drugih dežel. Javne in zasebne organizacije izvajajo tako nego že celo stoletje. Nego na domu so dolgo imeli za »naravno« vrsto nege, ki jo opravlja družina, kar vključuje družinsko vzdušje, toplino in varnost. V zadnjih letih pa so na tem področju velike spremembe: kar je bilo v začetku prostovoljsko prizade- vanje, da bi odgovorih na potrebe v skupno- sti, je danes zapletena množica različnih vrst storitev. Nega na domu je danes sestavni del kontinuuma nege, ki sega od najbolj zapletenih tehničnih in strokovnih oblik do najpreprostejše prostovoljske podpore bolnikom na njihovih domovih. V ZDA se zdravstvena nega vse bolj podreja tržnim načelom in vse manj je to zajamčena nega po kriterijih upravičenosti. Vse bolj je tržno blago in profitna dejav- nost. Uporabo vseh vrst nege agresivno upravljajo in kontrolirajo. Zdravstveno varstvo za revne je prešlo iz dejavnosti, ki so jo upravljali na zvezni ravni, do dejavno- sti, ki jo vodijo zasebne organizacije po posameznih državah. Odgovornost in tveganje sta prešla od naročnikov in zavarovalnic na izvajalce. ; SEKCIJE Prvega dne sem se udeležil sekcije s pre- prostim naslovom Dom. Vsa poročila v tej sekciji so obravnavala vprašanje, kako zago- toviti ljudem s prizadetostmi neodvisno bivanje doma. Socialna delavka Gita Eshel je predstavila model pomoči na domu v kibucu. Kibuci, ki so bili v začetku obstoja sodobne izrael- ske države, ko je šlo za preživetje v neprijaz- nem okolju, model pionirske skupnosti, osnovane na egalitarnih in kolektivističnih načelih, se danes spreminjajo v naselja starih in se soočajo z vprašanjem, kako veteranom zagotoviti kar najboljšo oskrbo v skladu z vrednostnim sistemom, na katerem je doslej temeljilo življenje v kibu- cu in v katerem je recipročnost — načelo »jaz tebi, ti meni« — ena od poglavitnih vrednot. Starejši ne morejo več polno- vredno vračati pomoči, ki jo prejemajo od drugih članov, ne morejo pa se tudi sprijaz- niti s svojo vlogo zgolj prejemnikov pomo- či. Zato poskušajo strokovnjaki razviti pristop, v katerem bi starejši v čim večji meri zadržali neodvisnost in čim dalj ostali doma. Pri tem pristopu socialni delavec, član kibuca, prouči položaj veterana in oceni sposobnost njegovega funkcioniranja v vsakdanjem okolju. Poročilo o primeru predstavi nato timu, v katerem so strokov- njaki različnih strok (fizioterapevt, zaposlit- veni terapevt, geriatrična sestra in socialni delavec). Tim skuša najti vsakemu človeku posebej prilagojeno rešitev za vsako od po- sebnih potreb. Spremlja izvajanje pomoči in prilagaja priporočila in predloge, če je treba. V kibucu je manjša delavnica, v katero se lahko veteran vključi in ima tako občutek, da še nekaj prispeva k skupnemu življenju. Etika dela je namreč bistvena za to vrsto skupnosti. Poleg tega pa se v delav- nici srečuje z drugimi in tako premaguje izolacijo. Poleg tega deluje v kibucu center za dnevno varstvo, kjer se starejši lahko hranijo, okopajo, počivajo in pogovore z drugimi, potem pa se vrnejo domov. Starejši lahko v centru tudi prenočijo ali ostanejo v njem nekaj dni, kadar je treba razbremeniti družino. Zanimivo je, da bi bilo v nasprotju z navadami v kibucu, če bi starejši dobivali pomoč na dom, če bi jim na primer pri- našali kosilo na dom. Pri načrtovanju skrbi ves čas sodeluje veteran sam, poleg tega pa tudi družinski člani, ki ne živijo v kibucu. Če veteran nima družine, se v skrb zanj vključijo prostovoljci iz kibuca. Samo v primerih, ko je potrebno 24-urno varstvo, se starejši preseli v negovalno enoto, v kate- ri je 6 postelj, ki pa so le redko vse zasedene, kar kaže, da je pomoč na domu učinkovita. Rachel Suissa je v imenu skupine ko- legov poročala o delovanju skupine zapo- slitvenih terapevtov za pomoč na domu. Izraelsko ministrstvo za stanovanjska vpra- šanja kupuje stanovanja za invalide, ki lahko 65 POROČILO Živijo neodvisno. Vladno podjetje, ki te nakupe izvaja, dela to le na priporočilo zaposlitvenega terapevta. Potem ko ocenijo funkcionalno sposobnost klienta in opišejo njegove ali njene življenjske vloge in po- sebne potrebe in sposobnosti, se zaposlitve- ni terapevt odloči, ali je mogoče prilagoditi stanovanje potrebam klienta. Ko kupijo stanovanje, izdelajo podroben načrt skupaj s klientom in v posvetovanju z inženirjem stanovanjskega podjetja, ki je tudi odgovo- ren za to, da se adaptacije zares izvedejo. Zaposlitveni terapevt mora pripraviti seznam vseh potrebnih sprememb, kot so npr. posebne kljuke, ročaji in posebni ma- teriali. Na načrtu mora biti jasno razvidno sedanje stanje stanovanja in predvideno stanje po adaptaciji. Ko načrt odobrita Ministrstvo za zdravstvo in Ministrstvo za stanovanjska vprašanja, odobrijo sredstva in delo pri preurejanju stanovanja se lahko začne. Zaposlitveni terapevt zagotavlja, da se adaptacije izvedejo po načrtu. Ko se klient preseli v novo stanovanje, zaposlit- veni terapevt skupaj z njim preskusi, ali lahko opravlja vse dejavnosti vsakdanjega življenja, tako da bo lahko živel kolikor mogoče neodvisno. Referentka je pokazala video s posnetki dveh primerov bivanja v tako prilagojenem stanovanju. V prvem stanovanju sta bivala Ora, ženska z osteogenesis imperfecta, in njen mož Leonid, tetraplegik na električ- nem vozičku. Ora je bila pritlikava, sicer pa funkcionalno sposobna. Za Leonida so posebej priredili kopalnico, tako da se je lahko sam premestil z vozička na posebej narejeno premično posteljo in z nje na stranišče in pod tuš ter nazaj. Kamera je spremljala Leonida in Oro pri več vsak- danjih opravilih in razločno je bilo videti, da sama, z medsebojno pomočjo in zaradi posebnih prilagoditev prostorov in pohišt- va, zmoreta vsa pomembna vsakdanja opra- vila. Bila sta videti prav vitalen, samostojen in srečen par. V drugem primeru pa so pokazali Shai in Yaela, ki sta oba preživela možgansko kap, a ju je različno močno prizadela. V nju- nem primeru načrt preureditve stanovanja ni bil dobro izdelan in so morali po pre- selitvi dodatno prilagajati stanovanje. Poleg tega so morali stanovalcema pomagati z intenzivnim usposabljanjem za samostojno opravljanje dejavnosti vsakdanjega živ- ljenja. Oba primera kažeta, da je tudi v naj- težjih primerih invalidnosti mogoče s strokovnimi napori usposobiti ljudi za samostojno življenje. Magister socialnega dela David Meyer, koordinator socialnega dela pri ženski soci- alni službi REUTH (prostovoljski organiza- ciji v Tel Avivu), je opisal delovanje te orga- nizacije pri zagotavljanju cenenih zaščitnih stanovanj za starejše, ki nimajo denarnih sredstev in tudi ne družine in ustrezne so- cialne mreže, da bi lahko mirno in neodvis- no živeli v domačem okolju. Stanovalce zaščitnih stanovanj pestijo poleg tega števil- ne nadloge: spomini na holokavst, telesna in kognitivna prizadetost in druge tegobe. Strokovno osebje, ki skrbi za stanovalce, se odziva na vse te raznolike potrebe. V stanovanjih in servisnih enotah imajo na razpolago različne storitve, omogočena pa je tudi uporaba storitev zunaj, v skupnosti. Druga sekcija, ki sem se je udeležil, je nosila naslov Družina. V njej je najprej psi- holog Axel Triebel iz Nemčije, sicer zasebni psihoanalitik, govoril o generacijskih kon- fliktih v zvezi s skrbjo za starejšega svojca v družini. Opozoril je na to, da so možnosti skrbi na domu odvisne od odnosov v družini, od strukture in delovanja družine. V trigeneracijski družini — takih je največ —, ki skrbi za starejšega člana, so stari starši, starši in otroci oziroma vnuki povezani z nevidnimi vezmi. Te vezi so dostikrat nepopolne, v njih nastajajo vrzeli, vezi se trgajo. Vidne prekinitve vezi med genera- cijami je mogoče nadomestiti in popraviti s posegi od zunaj. Socialni delavci, na pri- mer, lahko olajšajo pogovor med družin- skimi člani in organizirajo različne vrste socialne pomoči. Nevidne »raztrganine« pa lahko krpa psiholog. Vendar so tudi njegovi posegi po svojih učinkih le omejeni. So družine, ki, čeprav so navidez popolne, niso sposobne prevzeti bremena skrbi za sta- rejšega, kar bi morali upoštevati pri načr- tovanju skrbi in pri bolj zadržanem pro- pagiranju pomoči na domu. C. Tangharajan, predavateljica na oddel- ku za socialno delo kolidža Stella Maris v 66 NEGA NA DOMU: RAZVOJ IN INOVACIJE Madrasu v Indiji, je poročala o raziskavi o družinskih mrežah shizofrenikov. Raziskave o shizofrenikih so pokazale, da so poleg velikosti mreže tudi kvaliteta odnosov in stališča ključnih članov v mreži vplivali na potek bolezni in socialno funkcioniranje bolnikov. V svojo raziskavo je vključila 73 shizofrenikov, ki so bili prvič sprejeti na kliniko, pri katerih je bolezen trajala že najmanj 5 let, ki v času raziskave niso imeli vidnejših simptomov in so živeli pri svojih družinah vsaj eno leto, preden se je začela raziskava. Ugotovila je, da so pacienti najbolje fun- kcionirali pri gospodinjskih opravilih, naj- slabše pa v svoji delovni in partnerski vlogi. Socialne mreže so obsegale povprečno de- vet oseb; korelacija med stopnjo funkcio- niranja in velikostjo socialne mreže je bila nizka. Ugotovila je razlike v suportivnem delovanju članov mrež. Družinski člani so dajali čustveni suport in zdravstveno po- moč, drugi sorodniki so pomagali le ob krizi, nesorodniki pa pri zaposlitvi. Pri pacientih, ki so jih družine bolj podpirale, so opazili boljše funkcioniranje in bolj redno in ubogljivo so jemali zdravila. Tisti pacienti, ki so imeli večje nesorodstvene mreže, so tudi bolje funkcionirali; ženske so bolje funkcionirale kot moški. Leah Abramowitz, socialna delavka v eni od bolnišnic v Jeruzalemu, je obravnavala vprašanje, kako vpliva navzočnost kronič- nega bolnika v družini na otroke in vnuke. Skrb za invalidnega ali kronično bolnega svojca v družini je težka naloga, ob kateri so družine vse bolj nemočne in ki lahko vodi do nesoglasij v družini, do zdravstve- nih težav pri družinskih članih, finančnih težav in celo do zlorab starejšega svojca. Mnoge raziskave opozarjajo, da lahko skrb za onemoglega v družini negativno vpliva na druge člane, zlasti če ni dovolj podpore formalnih institucij. Družinam, ki bi bile pripravljene skrbeti za onemoglega svojca, strokovnjaki to dostikrat odsvetujejo. Vendar pa to ni potrebno. Družine pogo- sto kar dobro obvladujejo to težavno nalogo. Naučile so se spopadati z različnimi težavami; naučile so se pridobiti za sodelo- vanje različne formalne službe. Zaradi tega so zadovoljne, čutijo, da so nekaj dosegle. da se jim je posrečilo obdržati svojca doma. Zgledi staršev vplivajo na vnuke. Kjer se od- rasli otroci dobro znajdejo v skrbi za svoje starše in dobro igrajo vlogo koordinatorja skrbi, se vnuki tudi dobro prilagodijo položaju in pri njih ni opaziti, da bi bili obremenjeni, ker imajo starega in bolnega starega starša v svoji sredi. V večini prime- rov ti vnuki sami postanejo del neformalne mreže pomoči. Tudi oni čutijo, da delajo prav, ko prispevajo k temu, da je lahko stara mama ali stari oče doma. Skrb za starega se ugodno odraža na samopodobi družine. Družine, ki s skupnimi napori obvladujejo tak položaj, niso nujno iz višjega socialno- ekonomskega razreda. Zdi pa se, da jih je v določenih etničnih skupinah več kot v drugih. Občutek navezanosti, dolžnosti in verska pripadnost so pri odločitvi družine, da bo obdržala svojca doma, pomembnejši kot velikost družine, dohodek in stopnja izobrazbe. Ta raziskava je opozorila na to, kako pomembno bi bilo primerjati izkušnje različnih družin z nego prizadetega člana, saj bi tako odkrili načine, kako se lahko nekatere družine izognejo prehudim obre- menitvam, ki se jim druge ne znajo ali ne morejo izogniti. Nancy Dorfman-Schwartz, socialna de- lavka iz judovskega urada za otroke Qewish Children 's Bureau) iz Chicaga, je opisala, kako pri njih rešujejo problem predaha za starše, ki doma skrbijo za otroke s poseb- nimi potrebami. Sploh je bilo vprašanju, kako poskrbeti za vsaj kratkotrajen oddih od neprestane nege, kar precej pozornosti na tej konferenci. Njihova agencija najema, usposablja in nadzoruje delavce, ki omogo- čajo predah družinskim članom in ki skrbi- jo za otroke na njihovih domovih. To je krat- koročen predah, za katerega poročevalka trdi, da krepi družino in lajša obremenitve staršev, ki skrbijo za bolne ali razvojno in čustveno prizadete otroke. Potrebe po ljudeh, ki bi za nekaj časa vskočili namesto staršev, se povečujejo, ker je vse manj otrok, ki jih starši oddajo v zavode, ker zaradi velike mobilnosti v ameriški družbi širše sorodstvo manj sodeluje in pomaga. Predah omogoča staršem, da se rabremene in ukvarjajo s svojimi dejavnostmi, zmanjšuje pa tudi izoliranost družine, v katero prihaja 67 POROČILO varuška. Predstavili so več načinov, kako je mogoče organizirati predah. V tretji sekciji z naslovom Projekti je Pip Sutcliffe s Fakultete za zdravstveno in socialno varstvo Univerze Zahodne Anglije v Bristolu poročala o službah za dementne, ki obstajajo v državi Kerala v Indiji. Demen- ca je bolezen, ki močno obremeni celotno družino. Ker pa se družine tudi v Indiji manjšajo, se to breme ne razporedi več ena- komerno na več družinskih članov, ampak obleži, tako kot pri nas, na plečih tega ali onega. Namen projekta je bil vzpostaviti službo za pomoč prizadetim posamez- nikom in družinam, ki skrbijo zanje, povsod tam, kjer v Indiji obstajajo društva za Alz- heimerjevo bolezen. Pri tem so se oprh na organizacijo Help Age International. Iz poročila smo lahko razbrali, da vztrajno in metodično prizadevanje po pomoči rodi sadove, tudi če okoliščine niso naklonjene. Skupina socialnih delavk in delavcev (Rivka Ish Shalom in drugi) iz Jeruzalema je predstavila 15-letno delo pri projektu Melabev, v okviru katerega skrbijo za dementne v skupnostnem okviru. V tem času so oskrbeli preko tisoč starejših z Alzheimerjevo boleznijo in podobnimi tegobami. Storitve te organizacije so: centri za dnevno varstvo, razširjena negovalna enota, center za kratkotrajno bivanje za predah, socialnodelavsko svetovanje in podporne skupine za starše. Pri skrbi za dementnega v družini je pomemben oseben pristop v naravnem socialnem okolju, ponudba dejavnosti, ki stimulirajo dementnega, vendar ne tako, da bi se čutil pod pritiskom; pomembne so metode zmanjševanja napetosti v skupini in razumevanje neurejenega in agresivnega vedenja prizadetega. Resnična žrtev demen- ce je družina. To spoznanje je pripeljalo do oblikovanja suportivnih skupin in oseb- nega socialnodelavskega svetovanja. Pri skrbi za dementnega človeka in njegovo družino moramo poznati skupinsko dina- miko, zagovorništvo pri stikih s službami, poznati pa moramo tudi naravo prizade- tosti in njen potek. Z leti so prvotnim storitvam dodali nove: poseben center za blago dementne, inter- generacijske programe, izobraževalne dejavnosti za splošno populacijo in stro- kovnjake. Projekt Melabev izdaja knjige, prevode, organizira tečaje, usposabljanje ob delu, delavnice o psihogeriatriji. Kar se je začelo kot poskusno, prostovoljsko po- djetje za peščico starejših dementnih, se je razvilo v inovativno, neprestano izpopol- njujoče se organizacijo s širokim družbe- nim vplivom. Orna D. Goldwater iz skupine za človeš- ke potenciale (Human Potential Group) iz Dallasa je opisala narativno terapijo kot »tretji val« v tradiciji družinske terapije in na kratko predstavila vsebino informa- tivnega usposabljanja za narativno terapijo, to je tehnike, kot so: pozitivno konotiranje, eksternaliziranje problema, rekonstrukcija življenjske zgodbe, nadomeščanje problem- ske realnosti z alternativno rešitveno real- nostjo, cirkularno spraševanje. V drugem prispevku je opisala uporabo narativne terapije doma, pri obravnavi otrok in odraslih s kroničnimi duševnimi motnjami. James G. Barber, profesor socialnega dela z univerze Flinders v državi Južna Avstralija, je spregovoril o programu skup- nostne skrbi in pomoči na domu, namenje- ne mladim in starim invalidom in njihovim skrbnikom. Eden poglavitnih smotrov tega programa je preprečiti prezgodnji odhod teh ljudi v zavode. Opira se na spoznanja raziskav, da je najpomembnejši dejavnik v tem oziru sposobnost svojca, ki neguje, da obvlada to delo in težave. Bistveno za to, da bi svojci obvladali ta položaj, pa je možnost občasnega predaha. V raziskavi so presku- sili več modelov, kako zagotoviti predah: predah s kratkotrajno oddajo v zavod, predah doma s pomočjo varuške, predah v dnevnem centru za dementne in v navad- nem dnevnem centru. Program je vključil približno 1000 gospodinjstev v 18 ločenih projektih po vsej državi Južna Avstralija. Rezultati kažejo, da so bili svojci, ki skrbijo za prizadete v družini, zelo zadovoljni z možnostjo za predah, pojavile pa so se tudi organizacijske in druge težave. Različni modeh imajo razhčne prednosti in pomanj- kljivosti, za vse pa velja, da ne morejo zadovoljiti vseh potreb skrbnikov. James Barber je na koncu menil, da bi morali iz javnih sredstev podpreti pro- 68 NEGA NA DOMU: RAZVOJ IN INOVACIJE grame predaha kot obhko skupnostne podpore družinam, ki doma skrbijo za pri- zadete svojce, če hočemo, da bo nega na domu postala realna alternativa zavod- skemu varstvu. To pa bi bil lahko tudi nauk za naše razmere. DRUGO Naj navedem samo nekaj naslovov drugih predavanj, ki se jih nisem mogel udeležiti (študentje, pozor, to bi lahko bile tudi teme diplomskih nalog). V sekciji, ki je obravna- vala vprašanja starejših bolnikov, so obrav- navali naslednje teme: vplivanje strukture in funkcioniranja socialne mreže na prila- gajanje starejših invalidnih bolnikov na kronično bolezen; načrtovanje odpusta iz bolnišnice pri starejših bolnikih s funkcio- nalno ali kognitivno prizadetostjo; samo- ocene zdravja starejših, ki živijo doma, po bivanju v vmesni enoti; povezanost nege na domu in družinske mreže; starejši pripad- niki manjšin. V sekciji o svojcih, ki skrbijo za družinskega člana, so poročali o nasled- njem: o vprašanjih predaha, posebej za lju- di, ki skrbijo za dementne svojce; o razmer- ju med avtonomijo in paternalizmom pri zdravstveni negi na domu; ali so obiski sester na domu rešitev za rano odpuščene iz bolnišnic; o odnosu med pomočjo na domu in zdravstveno nego na domu; o osebnem razvoju svojcev, ki negujejo člana družine, v odnosu na vprašanje odvisnosti in neodvisnosti. V sekciji o prizadetih otrocih in mladostnikih so razpravljali o skupinah staršev in otrok z motnjami mo- torike; o celostnih odgovorih na vzgojne potrebe otrok, ki so vezani na posteljo; o svetovanju in suportu družinam s prizade- timi in kronično bolnimi otroki in drugem. V sekciji o prostovoljcih so bile naslednje teme: prostovoljci in pomoč na domu lju- dem z mentalno zdravstvenimi težavami; pridobivanje prostovoljcev; organizacija prijateljev družine; o partnerstvu pri pomo- či na domu itd. Veliko sekcij je obravnavalo posebna vprašanja zdravstvene nege — in še in še. Ni mogoče vsega našteti. V kongresnem središču je bila zanimiva razstava, pravza- prav sejem, razHčnih pripomočkov za ovira- ne ljudi, od sanitarnih naprav do drobnih vsakdanjih predmetov, ki so lahko v pomoč starejšemu človeku. Ob konferenci so bili organizirani ogledi ustanov, izleti in dru- ženje z izraelskimi družinami. OCENA Organizacija konference je bila brezhibna. Prostovoljci, člani organizacije Yad Sarah, so pomagali pri organizaciji, so se pa tudi udeleževali plenarnih predavanj; eno od popoldanskih plenarnih predavanj je bilo namenjeno posebej njim in udeležili so se ga množično. Tako široka mobilizacija pro- stovoljcev, njihova zavzetost in disciplinira- nost, so me spomnili na čase socialističnih manifestacij prostovoljske predanosti. Tudi druga znamenja so kazala, da je izraelska (civilna?) družba dobro povezana in organi- zirana. Z govorniškega odra pa so zadoneli tudi tradicionalistično usmerjeni paternali- stični toni — kot bi poslušal grmenje kakega preroka iz stare zaveze. Hebrejščina se mi je s številnimi, kot s kladivom zabitimi jambskimi poudarki na koncu besed, za- zdela prav idealen jezik za tak eksorcizem. Organizatorji pa niso bili vsiljivi in so prepuščali udeležencem, da so si po svoje uredili svoje bivanje v dneh konference. Prepovršno poznam zgodovino Izraela in premalo vem o strukturi izraelske družbe, zaslutil pa sem ne samo globoko nasprotje med njenim judovskim in palestinskim delom, ampak tudi nasprotja znotraj judov- ske družbe, ki je zelo pester konglomerat naseljencev z vseh koncev sveta in tudi dokaj razslojena. Prav zato sem tem bolj občudoval pionirsko zagrizenost, delavnost in discipliniranost, ki se je pokazala ob organizaciji konference. JERUZALEM »Kako je tam?« so me spraševali prijatelji, ko sem se srečno vrnil, potem ko sem pred odhodom ukrenil vse potrebno, če bi se primerilo, da me ne bi bilo. Odhajal sem v deželo krhkega miru prav v času, ko se je 69 POROČILO nadaljevalo obstreljevanje palestinskih taborišč v južnem Libanonu in je bilo pri- čakovati reakcijo Palestincev v Izraelu. Ko se je letalo iz obotavljive slovenske pomladi spustilo v štirideset stopinj izraelske in so me, natanko tako, kot piše v vodniku, s shared taksijem dostavili iz Tel Aviva v spodoben sodoben jeruzalemski hotel, ne da bi med potjo kje kaj pokalo, sem se kmalu pozabil bati in sem se hitro vživel v mesto in na koncu postal celo malo nepre- viden. Jeruzalem se mi je zdel kot kako drugo sredozemsko mesto, ki se v njem človek hitro udomači. Toda bogato zalo- ženo pokrito tržnico v bližini kongresnega centra sem vendarle z nelagodnim občut- kom in ne da bi dosti raziskoval, premeril bistveno hitreje kot podobno tržnico v Barceloni. A tu kot tam sem našel, kar sem iskal — sočne nešplje. Pokroviteljica konference je bila Reuma Weizman, žena izraelskega predsednika. Skupaj s predsednikom sta nas že prvi večer — potem ko so nas pri vhodu skrbno pre- gledali — sprejela v dobro varovani palači kneseta, sredi sproščujočega parka. »Hvala, ker ste prišli v tem času, ko mnogi mislijo, da bi se nas morali izogibati,« je dejal Weiz- man. Zatem smo se sprehodili do starega mesta, kjer so nam na notranjem dvorišču Davidove trdnjave priredili nekakšno več- občilno predstavitev izraelske zgodovine, ki ji je sledilo medsebojno seznanjanje ude- ležencev ob obilici okusnih svežih vrtnih jagod, zanimivih prigrizkov iz judovske narodne kuhinje in napitkov. Na konferenci sem imel vtis, da je Izrael n-ta država Združenih držav Amerike. Morda je k temu prispevalo dejstvo, da so konferenco soorganizirali Američani. A ne samo to: večina domačinov je govorila amerikanščino in veliko med njimi se je je nedvomno naučilo v ZDA; mnogi so se pri- selili od tam. A ko sem na ulici po angleško povprašal mlad par za pot, smo se le težko sporazumeli. Podobno v knjigarni, kjer sem kupoval zemljevid mesta. Konferenca je v celoti potekala v sodob- no oblikovani palači »središča za shode« (Convention Center) z zasteklenim proče- ljem, kjer je poleg velike dvorane za plenarna zasedanja več manjših za delo skupin. Pri vhodu vedno pregled osebne prtljage — »za vašo varnost«. Kratko pot od hotela do konferenčne dvorane sem hitro obvladal. Vodila pa je mimo avtobusne postaje, kjer je kdaj že pokalo. V bližini hotela mimogrede opazim listek, prilepljen na ulični transformator, v cirilici. Po rusko obvešča, da iščejo dekleta »dlja psiholo- gičeskih issledovanyj fotografiji«. Zanimive raziskave. Po ulicah običajen mestni vrvež, le da je povsod polno zelo mladih unifor- miranih in oboroženih deklet in fantov — meni se je zdelo, da je deklet celo več. Na vsaki postaji mestnega avtobusa je taka str- aža. Mladina kramlja in se zabava, a puškice so nabasane. Potem vidiš prizore: tu se dekle poslavlja od fanta, ki odhaja v vojsko, tam fant od dekleta. Mimo pa preudarno koračijo nakravžljani bradati hasidi v svojih črnih gvantih s širokokrajnimi klobuki. Oni nočejo nositi orožja in nihče jim nič ne more. Tisti do kraja pravoverni, ki se za- našajo na to, da bo bog poskrbel zanje kot za lilije na polju in ptice pod nebom, pa beračijo ob podhodih. Oboroženi ljudje so povsod. K uniformiranim orožje še nekako sodi, čudno pa je, ko vidiš možaka v majici, z visečim trebuhom v kratkih bermuda hlačah in v »japankah«, v rokah pa avtomat. Vrag vedi, kaj ali koga straži. Ko sem se naveličal peš meriti tista dva kilometra do starega mesta, kamor sem se podal, če je le bilo kaj časa, sem se okorajžil in skočil na avtobus. Saj veste, avtobuse rešetajo. Normalni, krasni avtobusi, malo nenavaden je le občutek, ko poleg tebe, meni nič tebi nič, sede fant z avtomatom. Za mojo varnost? Starega mesta ni mogoče odpraviti z nekaj besedami, zato o zgodovini in lepotah raje — nič. Le dve srečanji naj omenim. Ko sem se pretikal po ozkih prehodih mimo stojnic v arabskem delu, sem zašel v malo manj obljuden temačen prehod. Dohitel me je deček kakih desetih let in me opozoril, da imam odprto zadrgo na torbi. O, hvala, kako prijazno. »One doUar,« se je zahtevajoč ustopil predme. Sploh mi ni šlo za denar — tako sem se ga ustrašil (kaj če iz stranskih lukenj pridejo še drugi), da sem prav neslavno jadrno pobegnil pred fantinom in se pomešal med množico. 70 NEGA NA DOMU: RAZVOJ IN INOVACIJE Zadnji dan sem si želel še na hitro ogle- dati slovito Zlato mošejo. Najprej sem moral mimo izraelske policijske kontrole na trgu pred Zidom objokovanja, na vrhu stopnic pred vhodom v park pred mošejo pa me je, potem ko me je palestinski policaj mirno spustil naprej, ustavil še Palestinec v civilu, krilil z rokami in po arabsko nekaj ukazoval. Počasi se je nabrala gruča turistov. Gledah smo drug drugega in se spraševali, zakaj nas ne pusti naprej. Potem je stari nekam izginil in drug za drugim smo se kradoma izmuzni- li v park. Ne vem, kakšen palestinski organ je bil ta možak, vsekakor pa ni dobro pred- stavljal palestinskega reda in organizacije. Časa mi je že zmanjkovalo, zato sem se odpovedal ogledu mošeje, kajti gotovo bi se za nevernika tudi tam kaj zakompliciralo. Samo od daleč sem jo fotografiral. Poleg mene sta na nadzidku v senci pod dreve- som sedela dva fanta, očitno Palestinca, in ker rad ugajam ljudem in sem na strani zatiranih, sem se obrnil k njima in prizna- vajoče dejal: »Beautiful, really beautiful.« In potem, seveda, od kod ste in tako dalje. Izkazalo se je, da sta študenta. Ta, ki se je trudil govoriti angleško, je imel pri sebi učbenik tradicionalnega islamskega prava, arabski, od zadaj naprej in z desne na levo. In vrgli smo debato o veri. Jaz, da je vse, kar imamo, to naše kratko življenje, oni, da je višja sila in posmrtno življenje. Med pogovorom je pristopil starejši možak, ki je dobro govoril angleško, in ki sta ga ona dva spoštljivo pozdravila — morda kak učitelj iz bližnje verske šole. Razlaga mi islam. Potem mi uide: Če vas vaša vera uči miru in prijateljstva, od kod ta neprestani spopad z Judi. Why? Ker oni ne verujejo v Boga, oni verujejo v denar. Mi smo revno ljudstvo, a imamo Boga. Oni so bogati brez- božniki. Zaslutil sem globino tega prepada. Ko pomisliš na dom, bi bil rad že kar doma. Tako sem bil prvi v moji vrsti na letališču in čakal na pregled prtljage. Mlad kontrolor v civilu mi pomigne, naj grem z njim. Odpelje me k neki stranski mizi. Posebna obravnava, mi kapne. Varnostna služba, se predstavi. Zasliševal me je kake pol ure. Podrobno, za mojo varnost, v moje dobro. Kje sem bil, kaj sem počel, s kom sem govoril, kaj so govorili na konferenci, kaj jaz mislim o tem, kar so govorili. Pa kaj vi mislite, a je potem nega doma cenejša od nege v zavodu. Prijazen fant je bil, dobro sva se ujela. Na koncu bi rad videl vabilo na konferenco. Joj, čisto na dnu kovčka ga imam. No ja. Potem zaniha in gre vprašat šefico. Jasno, da sem moral vse zložiti ven. Da ni kdo registriral mojega pogovora s Palestinci? Tako postane človek paranoičen. Ko so se pod menoj vse bolj oddaljevale zaplate v puščavo potaknjenih nasadov in ožganih polj, sem premišljeval: Ob tem morju in v tej kamniti puščavi, katere najporaslejši del je podoben najbolj pustim predelom našega primorskega krasa, živi na površini, ki je le četrtino večja od Slovenije, trikrat več ljudi, kot nas je Slovencev. Bomo izginili kljub z rekami prepreženi podobi raja, ki nas obdaja; bomo iz tega vrta naredili puščavo? Se bomo učili od njih in se povezali, se organizirali, vzeli pamet v roke in preživeli z našim rajem vred? Blaž Mesec 71 N E K R o L o G OB SMRTI VLADIMIRJAHUDOLINA Dne 26. decembra 1996 je v Zagrebu umrl utemeljitelj socialne psihiatrije in zagreb- ške alkohološke šole Vladimir Hudolin. Ta 75-letni nevropsihiater (rojen 2. maja 1922 v OguUnu) je eno najbolj znanih imen v sodobni svetovni psihiatriji, saj je bil nad petdeset let v prvih vrstah znanstvenikov in praktikov, ki so si prizadevali za humani- zacijo in povečanje učinkovitosti pri obravnavi ljudi z duševnimi in socialnimi motnjami. Od svoje specializacije dalje, ki jo je opravil v povojnih letih v tujini, je združeval humane strokovne tokove angle- ške, francoske, nemške, italijanske in ame- riške psihiatrije. Kot poliglot, ki je tekoče govoril vse te jezike, kot znanstvenik, ki je vse življenje raziskoval, kar je delal in videl, in kot nedosegliv organizator projektov na družbenem področju z izjemnim osebnim šarmom in modrostjo, je uspeval v praksi in v teoriji kakor malokdo na področju dela z ljudmi. Desetine izjemno uspelih svetov- nih kongresov z več tisoč udeleženimi strokovnjaki z vsega sveta, zagrebška klinika za alkoholizem in druge zasvojenosti, mednarodne znanstvene in strokovne revije (Alcoholism,Mediterranean Journal of Social Psychiatry), šestdeset alkoholo- ških knjig v vseh glavnih svetovnih jezikih in nad 500 znanstvenih člankov, zlasti pa tisoči klubov zdravljenih alkoholikov po Hrvaškem, Bosni in Hercegovini, Sloveniji in Italiji so dokaz njegove izjemne zmožno- sti in delavnosti. Slovenijo je dosegel njegov vpliv leta 1971, ko je po zgledu Hudolinove alkohološke bolnice v Zagrebu začel na Ško- fljici zdravljenje alkoholikov Janez Rugelj. Hudolin je že leta 1953 uvedel na psihiatričnem oddelku zagrebške »Bolnice milosrdnih sestara« sistem odprtih vrat. To pri njem ni pomenilo zgolj odstranitve rešetk in ključev, temveč uvajanje novih socialnih metod dela, zlasti terapevtske skupnosti in skupin za samopomoč. Leta 1964 je odprl Center za preučevanje in zmanjševanje alkoholizma, ki je začetek danes po svetu znanega pojma Hudolinove ali zagrebške alkoholške šole. Ključ HudoHnovega epohalnega uspeha v alkohologiji je trojen: 1. V stališčih. Dotedanji individualni, me- dicinski pristop je zamenjal s socialnim, in- terdisciplinarnim in skupinskim; govoril je o socialni psihiatriji in socialni alkohologiji, v zadnjem obdobju pa je poudarjal zeleni, ekološki pristop v alkohologiji, 2. V teoriji. Od vsega začetka je vztrajal pri oblikovanju alkohološke znanosti. Spremljal je izsledke vseh vidnejših svetov- nih znanstvenikov, ki so odkrili kaj zanimi- vega za alkohologijo na biološkem, medicin- skem, sociološkem, psihološkem, krimino- loškem in drugih področjih. Sam je takoj leta 1964 zasnoval v zagrebšekem alkoholo- škem Centru bazo podatkov o vseh alkoho- likih, ki so iskali pomoč; ta je v tridesetih letih narasla v največjo tovrstno bazo po- datkov na svetu, ki je omogočila številna znanstvena spoznanja in odločilno prispe- vala k razvoju sodobne alkohologije. 3. V praksi. Od samega začetka se je usmeril v samopomoč klientov, ki so edino na ta način subjekt svojega socialnega ure- janja. Po anonimnih alkoholikih je povzel osnovne organizacijske vzvode skupin za samopomoč in osnoval za tedanje jugoslo- vanske razmere komaj še dovoljeno civilno obliko: klube zdravljenih alkoholikov (KZA) — prav ti so bistvo vse njegove alkohologije. V Hudolinovi socialni alkohologiji imajo socialni delavci enakovredno mesto z zdravniki in medicinskimi sestrami, s pedagogi in drugimi strokovnjaki. Za vse velja isto načelo, da se morajo dodatno 73 NEKROLOG usposobljati za delo z alkoholiki in njihovim socialnim mikro okoljem in za družbeno delo na področju alkoholizma ter delati partnersko z zdravljenimi alkoholiki. Pri tem ima po naravi stvari socialno delo pred drugimi strokami nekaj prednosti, kar po- trjuje tudi dejstvo, da je med terapevti klubov zdravljenih alkoholikov največ socialnih delavcev. Hudolin je to vedel in je stroko socialnega dela cenil. Prizadeval si je za uvedbo socialne alkohologije v dodiplomskem in podiplomskem šolanju socialnih delavcev, prav tako kakor zdrav- nikov in medicinskih sester — za vse te stroke je napisal skoraj enake učbenike. Ne le na Hrvaškem in v Italiji, tudi v Sloveniji ima Hudolin velike zasluge za napredek stroke socialnega dela. Direktno za enega največjih problemskih sklopov sociale — zasvojenosti, posredno pa tudi za druga področja, saj je aktivno skupinsko delo številnih socialnih delavcev v klubih zdravljenih alkoholikov v zadnjih petin- tridesetih letih sproti izzivalo boljše pri- stope tudi pri ostalem delu. ' Jože Ramovš 74 RECENZIJI S, Čandek, V. Leskošek, J, Bras (1996), Ko u Lublan te stiska stiska. Ljubljana: Center za ponnoč mladim (druga, dopolnjena izdaja). Zakaj trdim, da je ta knjižica ena najboljših izdaj na področju »socialne literature« v letu 1996? Zaradi naslednjih razlogov: • je prva, edina in najtemeljitejša na po- dročju, ki ga pokriva: posredovanje življenj- sko pomembnih informacij uporabnikom; • raznovrstnih in jedrnatih informacij ne podaja suhoparno in razvlečeno, ampak sistematizirano (vse službe se predstavljajo skozi istih pet osnovnih vprašanj), pregled- no (vsa pohvala kazalu) in celo na humoren način; • gre že za drugo, prenovljeno in dopol- njeno izdajo, ki ima še bolj racionalno urejen tekst od prejšnje (izdane pred tremi leti), kljub temu pa je za trideset strani tanjša; • predstavlja kar 39 novih služb, ki v prvi izdaji še niso bile zajete (ker se niso odzvale ali pa jih še ni bilo), medtem ko so vse ostale službe predstavljene s svežimi informaci- jami (novi telefoni, naslovi, uradne ure, dodatna ponudba ipd.); • zajetih in na kratko opisanih je vsega skupaj kar 86 služb (šestinosemdeset), ki so vse samo v Ljubljani (!); • ima genialne ilustracije (avtor: Ton Ton); • denar za izid je bil nacopran zgolj z donacijami, nihče ni vzel nobenega hono- rarja, dobi pa jo lahko vsakdo, ne da bi mu bilo treba kaj plačati; • natisnjena je kar v 3.500 izvodih, ki gotovo ne bodo obtičali v skladišču (prvi mesec so avtorji sami distribuirali knjižice, zdaj pa jim ni več treba, ker drugi prihajajo k njim in vzamejo potrebne količine); • je izdelek takega formata, da ga zlahka spraviš v žep, in take barve, da ga ne zgubiš na knjižni polici; • rešuje enega od največjih (a ne najte- žjih) socialnih problemov pri izvajanju pomoči: to ni pomanjkanje praktičnih veščin, to ni pomanjkanje znanja, usposob- ljenih ekspertov ali primernih ustanov, to ni pomanjkanje znanstvenih teorij niti pomanjkanje denarja, še manj strokovne literature; vsega tega je pri nas dovolj. Naj- večji problem je pomanjkanje INFORMACIJ o tem! Kako naj uporabnik ali pa uporabnica ve, kaj mora vedeti, ko ne ve, kam naj se obrne po pomoč? Takrat, ko več ne ve (kako naj si pomaga), kako naj ve, kam in h komu se naj obrne, da mu bo pomagal, da si sam pomaga — prav ta paradoks uvaja razliko med moderno in postmoderno. Ker to razliko povzroča. Moderne družbe, ki ser- visirajo pokvarljive proizvode v stvarnem in človeškem smislu (tj., tretji sektor), ne zadoščajo več. Servisiranje ni več mogoče na podlagi izdelave in predelave, ampak le še na podlagi informatike, ki postaja tako pomembna, da celo oblikuje svojo indu- strijo, svojo znanost, svoj korpus veščin in zaposluje čedalje več ljudi v samostojnih organizacijah, ki se ukvarjajo samo s tem. To je četrti sektor, ki je najbolj potreben prav tam, kjer ga je najmanj — v sociali. Tu so ljudje, ki so ogroženi, bolj ogroženi od vseh drugih ogroženih, kar je empirično nespodbitno. Kdor ne verjame, evo raziska- ve — navodilo: 1. Vprašaj se, koliko mehanizmov za zaščito pravic imajo uporabniki socialnih storitev, koliko njihovih pritožb je sploh registriranih, koliko obravnavanih, koliko dejansko rešenih? 2. Vsoto dobljenih primerov postoteri in jo deli s številom vseh uporabnikov v do- ločenem obdobju. (Kaj dobimo? Praktično nič.) 3. Primerjaj ta razultat s končanimi pri- meri tožnikov kakšnega drugega državnega 75 RECENZIJA monopolista (v zdravstvu, telefoniji ipd.) in se zamisli... 4. Ne išči financerja za svoje početje, ker ga ne boš dobil, rezultate pa lahko objaviš v tej reviji (z veseljem te bodo honorirali). Ali pa na primer: na koliko centrih za socialno delo so v čakalnicah dostopni le- taki o možnih storitvah, o vseh pildkih, ki jih mora človek dostaviti, o pravicah, ki jih ima, o etičnih načelih, ki zavezujejo strokov- njake? — Na nobenem. In na koliko CSD-jih, središčnih državnih ustanovah za osnovno pomoč državljanom, vhodna vrata ob delav- nikih zaklepajo, da se ja ne bi kdo pokazal nepovabljen, po možnosti uporabnik? Samo tu, v Ljubljani, v metropoli, v središču države, v popku sveta, sta vsaj dva. Torej tudi v tem najbolj banalnem smislu velja, da so tisti, ki so ogroženi na socialnem področju (uslug oz. storitev), še bolj ogroženi od drugih ogroženih na drugih področjih. So namreč brez informacij. Seveda to ne pomeni, da večja količina informacij o institucijah že kar sama po sebi povečuje dostopnost ekspertov za uporab- nike. Tu se resni problemi šele začnejo (selekcija informacij, ne-pokrivanje »belih lis« ipd.). Poanta je v tem, da brez osnovnih informacij nismo informirani niti o tem, kje jih lahko dobimo. In isto velja za institucije: če ne informirajo uporabnikov o dostopno- sti svojih storitev, si s tem same sebi zaprejo dostop do informacij o dostopnosti uporab- nikov do samih sebe (po logiki: kdor pride, ta pride, kdor ne, pa ne —> kdor pride, nas potrebuje, kdor nas ne potrebuje, pa ne pride —> kdor nas potrebuje, pride, kdor ne, pa ne itn.). In ta začaran krog prekinja avtorska trojica s Centra za pomoč mladim (Sonja, Vesna, Jani) s to simpatično knjižico, za katero upam, da njen drugi ponatis nikakor ne bo zadnji (utegne biti res, da je triletno obdobje ponatisov ravno pravšnje). Zato se prav s tem vodnikom ljubljanska mreža socialnih ustanov dviga na evropsko raven. Srečo Dragoš 76 Birgit Rommeispacher (1995), Dominanzkultur: Texte zu Fremdheit und Macht. Berlin: Orlanda. 219 strani. v socialnem delu je nedolgo tega prodrlo prepričanje, da postajajo socialne neena- kosti in diskriminacije vse manj vidne, nasprotno, vse bolj skrite so, zato pa toliko bolj delujoče. Slovensko socialno delo v praksi še ni povsem afirmiralo antidiskriminacijske prakse niti na področju spolov niti na po- dročju etničnih manjšin. To pa ne pomeni, da ljudje različnih kultur ne živijo tudi v Sloveniji in da tudi v Sloveniji ne delujejo spolna razmerja in spolni aranžmaji. Prav o tem govori knjiga, ki jo jemljemo v recenzijo. Njeno avtorico poznamo na Visoki šoli za socialno delo po njenih tekstih in po aktualnih seminarjih, ki jih je imela v Ljubljani (1.1994 in 1997), prav zato je knjiga še toliko bolj zanimiva. Zanimiva pa je tudi za to, ker je eden od temeljnih učbenikov s področja antidiskriminacijske prakse v psihosocialnih službah, ki ga upo- rabljajo študentke in študenti socialnega dela na Alice Salomon Fachhochschule v Berlinu, kjer je omenjena avtorica zaposle- na kot predavateljica. Knjiga socialne zgodovinarke in psiholo- ginje Birgit Rommeispacher, ki se je v 80. letih ukvarjala zlasti s psihologijo žensk in s feminističnimi študijami, zaokroža njeno drugo obdobje, ki ga zaznamujejo zlasti angažirane analize radikalnih desničarskih gibanj in njihovih bolj ali manj prikritih rasističnih ideologij. Tako je leta 1994 izšla njena knjiga o odnosu mladih žensk do anti- semitizma v Nemčiji danes. Njena zadnja knjiga Kultura dominantnosti pa prinaša poglobljeno analizo produkcije in reprodu- kcije rasizmov, načine produciranja tujosti in razloge za to, da smo prav v 90. letih so- očeni z novim valom kultur dominantnosti. Avtorica se navezuje na tiste kritične avtorje, ki v postmodernih družbah analizi- rajo izgubo orientacije (Orientirungs- losigkeit), ki je značilna tako za privile- girane kot za podrejene posameznike in posameznice (G. Schultze, U. Beck). Social- na gibanja so razpadla, levica je izgubila kritični naboj, desnica pa se temu upira z obračanjem v preteklost in s postavljanjem totalitarnih principov reda. Leva gibanja prinašajo vedno več razočaranj, saj so v imenu enakosti in svobode doslej vedno znova producirala novo neenakost in zati- ranje. To velja tudi za žensko gibanje, ki je izborilo »enakost« samo za določene sku- pine žensk in ki je znotraj sebe pogosto uveljavilo nove oblike totalitarizma. V resnici smo torej soočeni s situacijo, ki pro- ducira vedno nove zahteve po dominaciji. Avtoričin cilj je pravzaprav ponavljanje že tolikokrat problematizirane analize ambivalentosti, ki je skrita v razmerjih moči. Ustavlja se ob novih dogodkih in nas obenem spomni na klasična protislovja. Eno takih se ponavlja v situacijah, ko občuti subjekt moč prek zatiranja drugega, ki ga v istem hipu potrebuje za lasten obstoj. Ne- obhodna potreba po prepoznavanju svoje moči prek eksistence drugega se ponavlja v vseh situacijah nasilja in neenakosti. Na politični ravni se to nasprotje kaže kot nasprotje med enakostjo in svobodo. Absolutna svoboda prizadene enakost in se obrne proti sebi, saj se v nespoštovanju drugega kot enakega ne spoštuje princip svobode. To pomeni, da svoboda zahteva enakost, ki bo vsakomur dala isto svobodo, kar pa svobodo v istem hipu omejuje. V globalni perspektivi nas taka protislovja pripeljejo do evropocentrizma, ki je hotel na temelju zgodovinske in geografske konstrukcije »Zahoda« doseči, da bi svet postal eno v smislu, ki je samoumeven le za Evropo. Tudi evropski koloniaUzem je 77 RECENZIJA temeljil na ideji o enakosti ljudi. V dolo- čanju kriterijev te enakosti pa so se skrivale ideje po moči. Danes je vprašanje, kam nas peljejo težnje po globalizaciji in kaj to pomeni za socialno delo. Tako se pojem dominantna kultura na- naša na področja različnih dimenzij moči, ki so med seboj v različnih razmerjih in součinkovanjih. Ker je avtorica zavezana kontekstualizaciji, kritizira tradicionalne analize moči, ki ne upoštevajo, da se di- menzije moči med seboj relativizirajo in da ljudje v različnih kontekstih sodelujemo v različnih hierarhičnih razmerjih. Prav ta hierarhična razmerja pa so povezana tako s preteklostjo kot s sedanjostjo in vplivajo na naša konkretna dejanja. Različne podobe tujosti, ki jih zavedno ali nezavedno nosimo s seboj, so nastale torej na različne načine. Drug od drugega pa se razlikujejo tudi forme, ki jih imajo procesi izključevanja, usmerjeni na različne skupine ljudi. Lahko so direktni ali indirekt- ni, prikriti ali odkriti. Vključujejo izogibanje in ustvarjanje socialne distance, želje po tem, »da ne bi vedeli«, sočutje in usmiljenje, fizično nasilje. Oblika marginalizacije je lahko oboje: ne videti razlik ali pa jih po- stavljati v ospredje. Kultura dominantnosti vsebuje tudi od- krito nasilje. Današnje socialne raziskave o izvorih nasilja ekstremističnih desničarskih skupin mladih so poskušale najti številne odgovore na vprašanje o izvorih tega nasilja. Našle so jih v analizi o družbi tveganja (Risi- kogesellschaff), v kateri se rahljajo tradicio- nalne socialne vezi in je človek potisnjen v atomiziranost in v iskanje novih miselnih modelov. V resnici pa so nove sociološke raziskave med mladimi ugotovile, da ne obstaja neposredna povezava med nasiljem radikalnih desničarskih skupin in omenje- nimi dejavniki, ki povzročajo izgubo so- cialne orientacije. Pokazale pa so se očitne povezave med instrumentalistično delovno orientacijo, ki je usmerjena v denar, vzpon in status, in ekstremistično desničarsko orientacijo med mladimi. Storilnostno orientirano razmišljanje pelje k sovraštvu do vseh, ki ne sodijo v to vrednostno logiko. Najštevilčnejši izmed mladih, ki sestavljajo ekstremistične desničarske skupine, so tisti, ki prihajajo iz ekonomsko dobro sto- ječih in stabilnih družin. Odgovori, zakaj je tako, so se pogosto izgubljali v psiholoških teorijah, ki inter- pretira nasilje zgolj kot reakcijo mladih na pomanjkanje ljubezni in skrbi. Take razlage so tarča avtoričinih napadov. V tovrstnih redukcionističnih interpretacijah gre po njenem mnenju za projekcijo lastne potis- njene želje po ljubezni in skrbi, ki jih projiciramo v druge ljudi. Kajti desničarski ekstremizem ni niti zgolj politični niti socialni fenomen, prav tako pa tudi ne zgolj psihološki. Kako naj namreč s psihologijo pojasnimo dejstvo, da je sovraštvo usmer- jeno v prav določene tujce in dobiva eks- tremne razsežnosti v prav določenih drža- vah? Odgovore na ta vprašanja je torej treba iskati v politični psihologiji, ki analizira součinkovanje politike, zgodovine in psiho- logije, prav to pa uspe avtorici pričujoče knjige. Po drugi strani se knjiga vseskozi ukvarja tudi s projekcijskimi mehanizmi, ki imajo odločilno vlogo pri procesu izključevanja. Gre za vedno znova isti princip projekcij- skega platna, ki ga predstavlja »drugi«, na katerega človek projicira strah, lastno ne- sposobnost, neuresničene zahteve, pa naj gre za prizadete, črne, Jude, begunce ali ženske. Poleg sociološke in politološke je pomembna avtoričina psihološka analiza sovraštva do vsega, kar ni belo, hetero- seksualno, delovno storilno in uspešno, v kateri kritizira zlasti prevladujoče psiho- loške analize agresivnega obnašanja: Psihološka analiza, ki spozna podačitev in samoodtujitev kot glavna vzroka, obenem pa " ne omenja občutkov zmagoslavja, ki iz tega izhajajo, to pomeni, se ne vpraša po razlogu potlačitve in po tem, katere prednosti , potlačitev prinaša, govori le o polovični resnici (str. 85). Vedno znova se znajdemo torej tudi pred protislovji, ki jih producirajo levičarske kritične analize. Primer za to so zlasti feministične analize položaja žensk, ki so pogosto spregledale ambivalentnost po- ložaja dominacije in zatiranja. Avtorica opozori na to, da so na eni strani ženske v 78 BIRGIT ROMMELSPACHER (1995), DOMINANZKULTUR: TEXTE ZU FREMDHEIT UND MACHT patriarhalni kulturi prikrajšane, po drugi strani pa so same nosilke dominantne bele kuture glede na ženske tretjega sveta. Bele ženske so hkrati podrejene in dominantne. Ena oseba ima v istem hipu v isti kulturi različne pozicije. Govorimo lahko o multi- plih identitetah in o različnih hierarhijah, ki v različnih kontekstih vzpostavljajo različne odnose med belimi ženskami, moškimi in med črnimi ženskami, moškimi. Doživljanje zatiranja znotraj vladajočega razreda ali etnične skupine ne pomeni, da vladajočih razmerij ne bomo, v maniri kulture dominantnosti, prenesli na druge skupine ljudi. Tako se ženske enkrat zaradi zatiranja distancirajo od vladajočega si- stema, drugič pa se povežejo s privilegira- nim sistemom. Tako je eno od pomembnih vprašanj knjige soudeleženost žensk v reproduci- ranju patriarhata, v katerem ženske same niso le žrtve, temveč tudi osebe z odgovor- nostjo, pa čeprav je ta določena prek spolne asimetrije. Problem odgovornosti v situaci- jah spolne asimetrije so poskušale rešiti številne raziskave v zvezi z ženskami so- storilkami. Mnoge psihološke teorije ne vi- dijo krivde žensk v njihovih inkriminiranih dejanjih, temveč v njihovi pripravljenosti, da se prilagodijo patriarhalni ideologiji. Ženske po tej logiki ne delujejo zaradi last- nih interesov, temveč zato, ker se definirajo izključno prek interesov moškega. Mnoge redukcionistične analize kaj rade definirajo žensko kot »boljši spol«, ali pa opravičujejo njena dejanja tako, da jo vidijo zgolj v raz- merju do moškega in pozabijo na razmerja, v katera vstopa sama in v katerih ima sama dobre možnosti za sprejemanje odločitev. Ob teh dilemah avtorica žal ne poskuša analizirati situacije, v katerih se ženske prilagodijo patriarhalni ideologiji in prevza- mejo njene vzorce obnašanja. Prav tako ne odgovarja na vprašanja, zakaj se ji včasih prilagodijo, drugič pa uprejo. Ker pa gre avtorici bolj za to, da prikaže kompleksnost različnih razmerij moči, nas knjiga usmerja onstran enoznačnega osredotočanje na politiko spolnih razmerij, ki prav hitro vzpostavijo dihotomijo med »boljšim« in »slabšim« spolom. Ob tem gre zaslediti tudi njeno implicitno kritiko feminističnega esencializma, ki je močno prisoten prav v slovenskem prostoru. Če ob anahzi spolne asimetrije vpeljemo tudi analize rasne in razredne politike, lahko slika postane pogosto povsem dru- gačna. Kako torej pojasniti udeleženost žensk v nacionalnem socializmu? So bile ženske so-storilke zaradi prevzema patriar- halne ideologije in prisile, kot so to posku- šale dokazati številne analize, ali pa tudi zaradi lastnih interesov? Avtorica poskuša dokazati, da tega zadnjega iz resne analize ne moremo izpustiti, če nam gre zares za razkrivanje delovanja mehanizmov moči. Ob tem kritizira slavno socialno zgodovi- narko Giselo Bock, ki je v svojih analizah nacionalno-socialistične politike spregle- dala soudeleženost žensk v politiki rasizma, in je videla nasilje žensk le kot podaljšanje moškega rasnega diskurza. Kot zapiše avtorica: Diskriminacija žensk je vedno relativna glede na privilegije moških v istem kontekstu, in to postavlja mnogo žensk v nasproten po- ložaj z drugimi diskriminiranimi ženskami in moškimi (str 113). V kontekstu »rasnih diskurzov« avtorica na- sprotuje tistim feminističnim raziskavam, ki ne strežejo zgolj kritiki obstoječih raz- merij, temveč afirmativni razbremenitvi soudeleženosti žensk v kulturah dominant- nosti. Knjiga Birgit Rommeispacher je torej daleč od dogmatičnih analiz hierarhičnih razmerij in razlagalnih modelov redukcio- nističnega dualizma. Prav nasprotno, ne zanimajo jo veliki premiki in eklatantna zatiranja, temveč analizira prav drobna in neopazna razmerja moči in komaj vidne kulture dominacije. Zaradi svoje nedogma- tičnosti ni priljubjena ne pri zagovornicah klasičnih ženskih študij ne pri konserva- tivnih ohranjevalcih razmerij moči. Tudi to je eden od dokazov, da gre za knjigo izjemnih kvalitet, ki jo človek ne le prebere, temveč jo kljub prostorski stiski uvrsti na police svoje knjižnice. Darja Zaviršek 79 DOKUMENTI Jože Valenčič KJE SMO PO ŠTIRIH LETIH UVOD Sredi novembra preteklega leta so minila štiri leta, odkar so vsi trije zbori takratne Skupščine Republike Slovenije s pre- pričljivo večino sprejeli sedaj veljavni Zakon o socialnem varstvu (Uradni list Republike Slovenije št. 54/92,56/92,42/94 - odi. US), ki je pričel veljati 29. novembra 1992. leta. Želja po novem v novi državi je marsikoga, ki je aktivno sodeloval pri pripravi zakona, pri oblikovanju dopolnil in utemeljitev, zapeljala v iskanje rešitev, za katere je bilo najbolj pomembno, »da so le drugačne od starih«. Kljub temu pa ni mogoče reči, da je zakon bistveno posegel v dotedanjo pravno ureditev področja, ker so večkratne analize stanja dokazale, da je tudi (prejšnji) sistem socialnega skrbstva, povezan v takratnem socialnem varstvu, deloval dokaj uspešno. Gospodarske in družbene spremembe v mladi državi, ki se je izrekla za pravno in socialno, pa so vendarle narekovale spremembe tudi na tem področju socialne politike. Pri snova- nju novega zakona so bili zlasti pomembni dejavniki: • odločitev za razvoj demokracije, za upoštevanje človekovih pravic in dosto- janstva vsakogar, • potreba po pluralizaciji programov in izvajalcev, • opredelitev socialnovarstvenih storitev in pomoči kot pravic državljanov, • aktivna udeležba upravičencev pri načrtovanju ukrepov in sodelovanje pri izvajanju storitev, • dosežena stopnja gospodarskega in socialnega razvoja, • demografske, sociološke in kulturne značilnosti prebivalstva. Na podlagi predstavljenih izhodišč so bila v zakonu drugače ali na novo urejena zlasti naslednja vprašanja: • jasna je postala razmejitev med social- no preventivo, s katero se preprečujejo razlogi za nastanek socialnih stisk in težav, socialnovarstvenimi storitvami, ki so namenjene posameznikom, družinam in skupinam, kadar se znajdejo v socialni stiski, in denarnimi dajatvami, do katerih imajo pravico osebe v slabem gmotnem položaju, • socialnovarstvene pravice so name- njene vsem upravičencem pod enakimi, z zakonom določenimi pogoji, zato niso posebej poudarjene le klasične »socialne« skupine, • upravičencem je ponujena možnost izbire med različnimi možnimi oblikami pomoči in med različnimi izvajalci teh storitev, • določena ']cjavna služba, ki jo zagotav- ljata država ali občina prek javnih zavodov, koncesioniranih izvajalcev in prek dobro- delnih, samopomočnih in invalidskih orga- nizacij, • vzpostavljeni so mehanizmi za načrto- vanje, spremljanje in usklajevanje enotnega sistema nacionalnega socialnega varstva, • vzpostavljeni so pogoji za izvajanje in razvoj dejavnosti na strokovni ravni, zlasti prek nacionalnega inštituta, visoke kadrov- ske šole in socialne zbornice. V času priprave in sprejemanja zakona, v letu 1992, še ni bil izdelan celovit pravni sistem države, zato tudi v zakonu o social- nem varstvu ni bilo mogoče natančno 81 JOŽE VALENČIČ opredeliti vseh predvidenih rešitev. Zlasti je bil v tistem času še nedorečen sistem lo- kalne samouprave, pa tudi nekatera druga vprašanja, npr. lastninjenje državnega premoženja, zasebništvo itn., še niso bila dokončno razrešena. Prav tako ni bilo mogoče natančneje preskusiti nekaterih novih rešitev, ki so posebnost na področju socialnega varstva v drugih, primerljivih evropskih državah. Obdobje štirih let sicer ni dovolj repre- zentativno, da bi dovoljevalo strokovne ocene doseženega, a vendar daje prilož- nost, da prvič nekoliko »z razdalje« ocenimo posamezne rešitve, ki bi utegnile pomem- bno vplivati na nadaljnji razvoj dejavnosti. Pričujoče ocene so seveda precej naivne in subjektivne, brez resne analize podatkov; izražajo zgolj osebne poglede na šest iz- branih sklopov uresničevanja navedenega zakona. Ocene tudi niso zastavljene pole- mično, njihov edini namen je, da bi vsi, ki delajo na zahtevnem strokovnem področju, tudi sami kritično ocenili posamezne rešitve in predstavili možnosti za drugačno pravno ureditev, ki se napoveduje v nasled- njem obdobju. M« . OPREDELITEV PODROČJA 4 Zakon je opustil pojem socialnega skrbstva in na novo uvedel pojem socialnega varstva, s katerim opredeljuje dejavnosti in ukrepe za preprečevanje in reševanje so- cialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva. Z natančnejšo opre- delitvijo pravic je bilo področje socialnega varstva tudi vsebinsko jasneje določeno, tako da je odpravljena pojmovna zmeda glede uporabe izrazov in tudi pojmovanj npr. socialne varnosti, socialne politike in drugih sorodnih področij. Dejavnosti socialnega varstva se nanašajo izključno na socialne stiske in težave. Te so opredeljene kotgmotne težave oseb, ki nimajo sredstev za preživljanje ali jim lastna sredstva ne zadoščajo, ter na stiske in težave v zvezi s funkcioniranjem v okolju, ki so posledica dejanske prizadetosti ali nesposobnosti za samostojno ukrepanje in za normalen osebnostni razvoj. Pomemben del dejav- nosti, ki jo opravljajo zlasti centri za socialno delo, pa se nanaša na izvajanje javnih pooblastil, ki so določena z različni- mi zakoni na področju družinskih prejem- kov, kazenske zakonodaje, usposabljanja invalidov itd. OPREDELITEV UPORABNIKOV Zakon je opustil preživelo določanje social- nih kategorij in etiketiranje ljudi na podlagi socialnega položaja ter uvedel načelo uni- verzalnosti. Pravice z naslova socialnega varstva pripadajo vsakomur, ki se znajde v krizni življenski situaciji in potrebuje strokovno ali gmotno pomoč, seveda še vedno pod pogoji, ki jih za posamezno vrsto pravic določa zakon. V 5. členu zakon določa, da so upra- vičenci, ki lahko uveljavljajo vse socialno- varstvene pravice, (1) državljani Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji, in (2) tujci, ki imajo dovoljenje za stalno bivanje v Sloveniji; druge osebe, ki se znajdejo v socialni stiski na območju države, pa lahko uveljavijo samo prvo social- no pomoč in osebno pomoč ter enkratni denarni dodatek. Taka rešitev se je pokazala primerna, čeprav je povzročila nekaj težav zlasti v zvezi z oskrbovanjem tujcev, ki niso imeh statusa begunca. Še vedno se pojav- ljajo posamezni primeri, ki pa se uspešno razrešujejo v dogovorih med posameznimi službami in ob pomoči dobrodelnih ali prostovoljnih organizacij. Že vrsto let se število uporabnikov so- cialnovarstvenih uslug realno povečuje in po zadnjih ocenah uporablja te usluge okoli 20 odstotkov vsega prebivalstva, bistveno večji pa je ta delež v primeru, če med uporabnike prištejemo še upravičence do pravic z naslova družinskih prejemkov. Med skupine, ki so najpogostejši uporabniki socialnovarstvenih uslug, sodijo zlasti: • gmotno ogroženi, • otroci in mladoletniki, ogroženi zaradi neurejenih družinskih razmer ali zaradi težav v odraščanju, • telesno ali duševno prizadeti, • zakonci in družine s težavami v med- osebnih odnosih. 82 KJE SMO PO ŠTIRIH LETIH • osebe s težavami zaradi staranja, • osebe brez dela in zaposlitve, zlasti iskalci prve zaposlitve, • osebe, ki imajo težave zaradi posledic dolgotrajne odvisnosti. TEMELJNI NAČELI UVELJAVLJANJA PRAVIC V zvezi z uveljavljanjem socialnovarstvenih pravic je zakon določil načeli enake dostopnosti in proste izbire oblik. Čeprav večji del javne službe na podro- čju socialnega varstva zagotavlja država, pa so skoraj vse oblike pomoči organizirane izključno na lokalni ravni. Iz tega bi lahko sklepali, da je večina storitev razmeroma dostopna za vse iskalce pomoči. Ta ocena velja zlasti za storitve, ki jih zagotavljajo centri za socialno delo, saj so ustanovljeni v sleherni upravni enoti, torej dovolj približani uporabnikom. Zaenkrat načela enake dostopnosti v prostorskem smislu ni bilo mogoče upoštevati na področju insti- tucionalnega varstva. Tako npr. 11 upravnih enot nima svojega doma za starejše, pač pa imajo zagotovljena mesta v domovih na območju drugih upravnih enot. Še večji je razkorak pri posebnih oblikah institucio- nalnega varstva, ki jih je mogoče organizi- rati le na širšem medobčinskem območju. Pri nadaljnjem dograjevanju mreže za posamezne storitve bo treba poskrbeti tudi za uresničevanje tega načela. Ob tem je treba ugotoviti, da načeloma ne obstajajo razlike, ki bi izhajale iz storitev ali iz vsebine. Standard in normativ za posamezne storitve je določen z enotnim pravilnikom in velja za območje vse države. Posamezne razlike, ki so posledica poseb- nosti socialne problematike v posameznem okolju, pa naj bi reševali tako imenovani korekcijski faktorji pri številu zaposlenih strokovnih delavcih, pri določanju cene itn. V veliko manjšem obsegu je zaživelo načelo proste izbire oblik. Lahko trdimo, da so oblike pomoči in programi storitev, ki jih izvajajo zlasti državni javni zavodi, dokaj istovrstni in da se le počasi razvijajo alternativne ponudbe. Razlike so le v nian- sah, ki jih opazimo v vedno bolj domišljenih in izdelanih pristopih, vključevanju tim- skega dela, sodelovanju prostovoljcev, zunanjih sodelavcev itn. Načelo proste izbire bo mogoče bolje uresničiti potem, ko bodo v sistem javne službe v večji meri vstopili programi neprofitno-volunterskega sektorja in bo uveljavljeno načelo izbiranja in financiranja programov na podlagi javnih razpisov. INFRASTRUKTURNl POGOJI SISTEMA Zakon je opredeHl tudi dejavnosti, potreb- ne za delovanje in razvoj sistema social- nega varstva. Med omenjene dejavnosti sodijo zlasti: • vzpostavitev, vzdrževanje in razvoj dobrega informacijskega sistema, • načrtovanje in izvajanje raziskovalnih, razvojnih in eksperimentalnih programov, • izobraževanje in usposabljanje kadrov, • načrtovanje in spremljanje socialne politike in • skrb za razvoj stroke. Večletni poskusi, da bi prek posebne projektne skupine prišli do uporabnega informacijskega sistema celotnega social- nega varstva, se niso obnesli. Posamezne faze projekta so bile ocenjene za neupo- rabne in ministrstvo je odstopilo od pogo- dbe, pozneje pa teh dejavnnosti ni inten- ziviralo, tako da je področje še vedno brez ustreznega in mednarodno primerljivega informacijskega sistema. To pomeni, da ni mogoče spremljati najpomembnejših ka- zalcev razvoja, ali pa se to dogaja v občasnih akcijah, ki ne zagotavljajo validnih podat- kov. Načrtovanje ukrepov in aktivnosti tako še vedno sloni na razmeroma ozkem se- gmentu nepovezanih statističnih podatkov, ki jih pripravijo državni izvajalci po dokaj nedorečenih merilih in mimo uradnih evidenc. V zadnih dveh letih je nekoliko napredo- val poskus informacijskega sistema za področje prejemnikov denarnih dajatev, ki ga razvija nosilec računalniškega programa kot podporo pri odločanju o pravicah. Še večja vrzel je na področju vzposta- vitve uradnih zbirk podatkov, zlasti tistih, ki vsebujejo osebne podatke o upravičen- cih ali storitvah, kar pomeni, da področje 83 JOŽE VALENČIČ nima osnov za kvalitativne analize večjega števila zahtevnih strokovnih področij. Socialnovarstveno področje nima dogo- vorjenega raziskovalnega programa, vsaj ne takega, ki bi imel jasne kratkoročne in dolgoročne cilje. Zlasti ni zaznati pravih razmerij med temeljnim in aplikativnim raziskovalnim programom, primanjkuje pa tudi akcijskih raziskav. Zaradi navedenega se pogosto dogaja, da raziskovalne pobude prihajajo od potencialnih izvajalcev in niso vedno izraz prioritet in potreb področja. Zlasti je premalo usmerjenih programov. Razvojni programi največkrat predstav- ljajo dosežke tujine, malo pa je izvirnih razvojnih projektov, zaradi česar celotno področje trajno zaostaja za drugimi strokov- nimi in znanstvenimi področji, pogosto pa zaostaja tudi za obstoječo prakso. Razlogov za predstavljeno stanje na področju raziskovalnega, analitičnega in razvojnega dela je gotovo več, med pogla- vitne pa zagotovo sodi dejstvo, da socialno- varstveno področje nima dovolj kvalifici- ranih raziskovalcev in strokovnjakov z ustreznimi znanstvenimi nazivi. Glede na to, da na področju socialnega varstva deluje večje število poklicnih profilov, je zelo pomembno, da imajo vsi strokovni delavci priložnost za visokošolsko izobraževanje ter za sprotnofunkcionalno usposabljanje. Z ustanovitvijo visoko- šolskega programa za socialno delo in z angažiranjem Socialne zbornice Slovenije na področju usposabljanja zaposlenih so ustvarjeni solidni pogoji za multiprofe- sionalno usposabljanje strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev ter za perma- nentno razvijanje stroke. Socialno varstvo je eno redkih področij, ki doslej še ni imelo lastne strokovne insti- tucije za opravljanje analitično raziskoval- nih, razvojnih in drugih programskih nalog, s katerimi bi se oblikoval načrten sistem dejavnosti. Zaradi tega je bistveno osiroma- šena vsa infrastruktura področja, še večja škoda pa je v tem, da niso dani pogoji za razreševanje številnih doktrinarnih in metodoloških vprašanj, značilnih za razme- roma mlado dejavnost. V zadnjih dveh letih je nastalo več kon- ceptualnih zasnov inštituta, ki ga določa zakon kot javni zavod, sredi lanskega leta pa je bil s sklepom vlade ustanovljen državni Inštitut za socialno varstvo, ki bo opravljal zlasti specialne temeljne in apli- kativne raziskave, različne programske naloge, monitoring dejavnosti, naloge in- formacijskega področja, pa tudi funkcije podpornega sistema izvajalcem dejavnosti. Za spremljanje politike in dajanje pobud in mnenj k razvojnim usmeritvam področja je bil v skladu z zakonom imenovan strokov- ni svet Sestavlja ga devet članov, predstav- nikov različnih strokovnih področij, ki se prepletajo in srečujejo na področju social- nega varstva. Doslej je imel deset sej, na katerih je obravnaval številna strokovna vprašanja ter oblikoval stališča in pobude za vsakokratnega ministra oziroma državne- ga sekretarja. Največ se je strokovni svet angažiral pri oblikovanju nacionalnega programa. Število dejansko sprejetih ali realiziranih pobud in stališč strokovnega sveta pa kaže na to, da je njegova funkcija preveč posvetovalna in je v tem smislu premalo upoštevan. V prihodnje bi kazalo pristojnosti strokovnega sveta dopolniti v tem smislu, da bi pridobil tudi nekatere izvirne naloge, sicer bo postalo njegovo delovanje vprašljivo. a DOGRAJEVANJE SISTEMA IN RAZVOJA Med pomembne pridobitve na področju socialnega varstva lahko štejemo tudi zavestno usmeritev v pluralnost, ki se kaže v različnosti programov in vključevanju različnih izvajalcev, povezanih v enoten sistem nacionalnega socialnega varstva. Država je namreč z zakonom opredelila svoj interes, da spodbuja in zagotavlja pogoje za razvoj zasebnega dela, dobrodelnosti, pro- stovoljnosti in samopomoči. Vsi navedeni izvajalci so v načelu postavljeni v enak položaj kot državni zavodi pri izvajanju storitev javne službe, lahko pa samostojno opravljajo vse druge socialnovarstvene dejavnosti, za katere imajo programe. Čeprav niso vzpostavljeni vsi pogoji za izvedbo načela pluralnosti, pa kljub temu lahko ocenimo, da je razmah vseh nave- denih dejavnosti izredno obsežen, tako po 84 KJE SMO PO ŠTIRIH LETIH vsebini kot po obliki. Zlasti se uveljavljajo aktivnosti različnih društev in interesne dejavnosti civilnih združenj, ki se kažejo v organiziranju izjemnega števila skupin za samopomoč, v izvajanju programov, s katerimi se razvijajo medosebni odnosi, ali pa v skrbi za posebne skupine prebivalstva. Izredno se je povečal obseg socialnih programov, ki jih posebej uspešno izvajajo invalidske organizacije in društva (stano- vanjske skupine, terapevtske in bivalne skupnosti, centri za neodvisno življenje, delovne enote itd.). Še zlasti pomembno je, da je ustvarjeno vzdušje kooperativnosti med različnimi nosilci, saj v glavnem zgledno sodelujejo npr. župnijska karitas, območni odbor RK, center za socialno delo, skupina za samo- pomoč, organizacija prostovoljcev itn. Ob tem se je pokazala potreba po neke vrste krovni organizaciji, ki bi skrbela za koor- dinacijo in usmerjanje teh dejavnosti v posameznih okoljih. Zaenkrat še niso bile podeljene konce- sije za izvajanje socialnovarstvenih storitev, ki jih določa zakon kot javno službo, vendar lahko ocenimo, da država kljub vsemu spodbuja neprofitno-volunterski sektorj in pomaga pri njegovem razvoju, zlasti s financiranjem in sofinanciranjem številnih razvojnih in preventivnih programov, kar je razvidno tudi iz naslednjih kazalcev: Preglednica: Podatki o številu programov in višini sredstev, namenjenih preventivnim in razvojnim programom socialnega varstva V želji, da bi bil sistem socialnovarstvenih dejavnosti celovito pravno urejen, je zakon v drugem členu določil scsocialnovarstve- niprogram kot poseben akt, ki ga sprejme Državni zbor in s katerim država napove in določi zlzsti strategije in razvojne usmerit- ve področja ter objavi pravila obnašanja, ki naj bi se jih držali ključni nosilci dejavno- sti v naslednjem obdobju. Predlog socialnovarstvenega programa za obdobje do leta 2000 je vlada predložila v obravnavo in sprejem Državnemu zboru že aprila 1995, vendar še ni prišlo do prve obravnave. Dokument določa najpomem- bnejše cilje, ki jih želimo doseči na tem področju, in strategije, s katerimi bi bilo mogoče te cilje doseči. Pomemben del pro- grama so merila za določitev mreže javne službe, ki jo mora po zakonu zagotavljati država, in na podlagi katerih bo mogoče vzpostaviti dostopno mrežo izvajalcev. Dokument podaja tudi okvire za razvoj in ravnanje na tistih področjih socialnega var- stva, ki jih po zakonu ne zagotavlja država. Nacionalni program ponuja tudi oceno možnosti za dosego zastavljenih ciljev ter določa nosilce za njihovo uresničevanje. Dosedanje razprave so pokazale, da bi moral dokument odgovoriti na vrsto dodatnih razvojnih konceptualnih in celo doktrinarnih vprašanj socialnega varstva ali celo socialne politike države, zato bo treba proučiti novo rešitev, po kateri bi socialno- varsveni program dobil drugačne dimenzi- je v okviru posebnega zakonskega poglavja. Na socialni položaj prebivalstva pomem- bno in neposredno vplivajo ukrepi na drugih področjih socialne politike, saj je ravno od njih odvisno, ali so posameznikom na voljo možnosti za osebni razvoj in za kvalitetno življenje. Med najbolj tipična področja spadajo zlasti plačna in davčna politika, delo in zaposlovanje, zdravstvo, stanovanjsko gospodarstvo, vzgoja in izobraževanje idr. Če ukrepi na navedenih področjih socialne politike niso medseboj- no usklajeni in vkomponirani v jasno in razvojno naravnano politiko celostnega družbenega razvoja, so njihovi učinki povsem drugačni od pričakovanih. Delno je mogoče »stranske« učinke korigirati z aktivnostmi na področju socialnega varstva, vendar pa je to način, ki ne prispeva k izenačevanju razvojnih možnosti posamez- nikov ali skupin. Zakon o socialnem varstvu le deklarativno uzakonja dolžnost vlade, da 85 JOŽE VALENČIČ neprestano skrbi za usklajenost delovanja vseh tistih področij, s katerimi je mogoče preprečevati socialne stiske in težave pre- bivalcev, vendar pa lahko ocenimo, da ta prizadevanja še niso v celoti uresničena. SOCIALNOVARSTVENE STORITVE Zakon razlikuje dve vrsti socialnovarstvenih storitev, in sicer: a) storitve, namenjene preprečevanju socialnih stisk in težav; b) storitve, namenjene odpravljanju socialnih stisk in težav. V prvo skupino sodijo aktivnosti in ob- like pomoči, ki pomagajo pri samoorgani- ziranju in samopomoči posameznikom, družinam in posebnim skupinam prebival- stva, da se lažje znajdejo v kriznih življenj- skih situacijah in sami ali s pomočjo svojcev, prijateljev ali sotovarišev najdejo načine za normalno funkcioniranje. Gre za načrtova- no in usmev']eno socialno preventivo, ki naj bi v naslednjem obdobju obsegala 20-25 odstotkov vseh dejavnosti socialnega var- stva. Socialna preventiva je sestavni del javne službe, ki jo zagotavlja država. Obseg socialne preventive je sicer v tem trenutku težko ali nemogoče oceniti, vendar posa- mezni kazalci kažejo, da se približuje 10-12 odstotkom celotne dejavnosti. Med storitve, ki so namenjene odprav- ljanju socialnih stisk in težav ali veljajo za socialno oskrbo, zakon določa: *prvo socialno pomoč, s katero strokov- njak pomaga upravičencu pri prepozna- vanju stiske in pri oceni možnih rešitev ter ga seznani z vsemi oblikami storitev in z mrežo izvajalcev, ki mu lahko pomagajo; • osebno pomoč v obliki svetovanja, vodenja in urejanja; • pomoč družini za dom, na domu in socialni servis; • institucionalno varstvo, ki obsega vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini ah drugi organizirani obliki, tako da se upravi- čencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in družine; • vodenje, varstvo in zaposlitev pod posebnimi pogoji za osebe z motnjami v telesnem in duševnem razvoju; • pomoč delavcem v podjetjih, zavodih in pri drugih delodajalcih. Standardi in obseg posameznih storitev so opredeljeni s Pravilnikom o standardih in normativih socialno varstvenih storitev (Uradni hst RS, št. 52/95), ki se uporablja od 1. januarja 1996. Učinkov pravilnika še ni mogoče natančno izmeriti, vsekakor pa je pomemben strokovni dosežek na tem področju že dejstvo, da so posamezne socialnovarstvene storitve v njem prvikrat natančneje opredeljene po vsebinski in metodološki plati. Poleg opisov storitev so s pravilnikom določeni tudi elementi postopkovnega značaja. Upravičenci imajo prvikrat možnost, da natančno zvedo, kaj obsega posamezna storitev, koliko časa traja in pod kakšnimi pogoji so upravičeni do nje. Tudi za izvajalce storitev je pravilnik pomembna pridobitev, saj jim določa os- novne usmeritve za delo in jim pomaga pri reševanju nekaterih metodoloških zagat. Ker gre za obsežno in strokovno zahtev- no nalogo, je pravilnik določil, da njegovo izvajanje spremlja posebna delovna skupi- na, ki jo je že imenoval minister. Pravilnik ne določa standardov in nor- mativov za socialni servis in za pomoč delavcem v podjetjih, zavodih in pri drugih delodajalcih, ker omenjeni storitvi ne sodita v okvir javne službe in ju zato ne predpisuje država. Dosedanja praksa je pokazala, da izbor socialno varstvenih storitev, kot jih določa zakon, ni ustrezen. Poglavitne težave se kažejo zlasti na dveh področjih, in sicer: • niso zajete vse storitve, ki jih izvajajo centri za socialno delo (razne diagnostične obravnave, socialna poročila, spremljanje, delo s strankami, ki sicer še niso upravičen- ci, priprava na sodelovanje pri izvajanju ukrepov, triaža, timski posegi, delo s skup- nostjo, koordinacija izvajalcev, organizacija socialnih mrež itn.); • razdelati je treba različne oblike institucionalnega varstva, ker ni mogoče zajeti vseh različnosti po kategorijah, programih, trajanju itd., zlasti pa je treba opredeliti tudi storitve, ki so izvedene iz ukrepov po javnih pooblastilih (rejništvo, krizni centri, bivalne skupnosti, druge kombinirane oblike itn.). 86 KJE SMO PO ŠTIRIH LETIH Poleg naštetih socialnovarstvenih stori- tev zakon načelno določa tudi režim, ki naj velja za izvajalce socialnih funkcij izven sistema socialnega varstva. Posamezna področja človekovega življenja in dela so namreč v skrbi za svoje kliente ohranila in razvila različne oblike podpornih služb, ki za posameznike ali skupine izvajajo usluge, podobne ali enake socialnovarstvenim storitvam. Te službe niso sestavni del sistema socialnega varstva, pač pa sodijo v okvir in pristojnosti drugih upravnih področij. Socialne funkcije so organizirane kot posebne socialne službe zlasti na po- dročju vzgoje in izobraževanja, zdravstva, zaposlovanja in pravosodja. Status teh služb in njihove vsebine določajo predpisi teh področij. Zakon o socialnem varstvu jim iz- recno dovoljuje, da lahko opravljajo naloge socialne preventive, kot jo pozna ta zakon, hkrati pa jih zavezuje, da pri izvajanju socialnovarstvenih storitev za svoje kliente uporabljajo standarde in normative, ki veljajo za področje socialnega varstva. Taka ureditev nikakor ni ovira za delo in razvoj omenjenih služb, je pa pomembno prispevala k boljšemu povezovanju vseh, ki delujejo na področju socialnih stisk in težav. Ta ocena kaže na potrebo po tem, da se krog vključenih razširi še na druge de- javnosti, ki sicer nimajo statusa javnih služb, izvajajo pa različne socialne programe. NAMESTO SKLEPA Zakon o socialnem varstvu je kljub vsemu sistemski predpis, ki ureja vsebinska, organizacijska, finančna in druga vprašanja socialnega varstva. Namenjen je zlasti 20% prebivalcem Slovenije, ki jim država prek sistema organiziranih državnih in nedržav- nih služb zagotavlja pomemben del člove- škega dostojanstva, namenjen pa je seveda tudi vsem, ki v teh službah opravljajo zahtevno in odgovorno delo. Čez 7.000 profesionalcev je vključenih v sistem soci- alnega varstva, vedno bolj organizirano pa deluje tudi obetajoče število prostovoljcev in drugih organiziranih skupin. Trudimo se, da bo ta ali katerikoli zakon o socialnem varstvu prijazen do vseh. 87 INDEKS OBJAV V SOCIALNEM DELU V L. 1996 (LETNIK 35) Nika CiGoj, Sprehod skozi čas po knjižnici. Poročilo. 5: 469-474 ,X ? * I > t* 3-M ■ ^^l^ Gabi Čačinovič Vogrinčič [Blaž Mesec &], Analiza kronoloških in interakcijskih vzorcev: Kvalitativna analiza na primeru socialnega dela z družino. 2: 89-114 Gabi Čačinovič Vogrinčič, Socialno delo z družino: Prispevek k doktrini. 5: 395-402 Srečo Dragoš, Kontekstualizacija socialnih inovacij (I). Dokumenti. 1: 61-68 —, Kontekstualizacija socialnih inovacij (II). Dokumenti. 2: 159-176 —, Profesionalne etike pri delu z ljudmi. Poročilo. 1: 49-56 —, Socialna etika: med prepričanjem in odgovornostjo. 3: 217-226 -, Teorija in praksa VŠSD. 5: 417-432 Dušana Findeisen, Univerza za tretje življenjsko obdobje. Pismo. 2:151-154 Vito Flaker, Podmene obveznih ukrepov na področju duševnih stisk in njihove transformacije. 5: 433-444 —, Robert Adams (1996), Social Work and Empoiverment. Recenzija. 6: 543-548 —, Rojstvo totalne ustanove in racionalizacija dobrodelnosti. 3: 185-196 Jože Frkač, Prostovoljno delo. Esej. 4: 335-346 Katarina Gorenc, Druga državna konferenca o zagovorništvu. Poročilo. 4: 347-348 Franc Hribernik, Ali lahko kmetije v Sloveniji zagotavljajo primerno socialno varnost kmečkemu prebivalstvu? 1: 15-30 —, Ali lahko družba učinkoviteje pomaga žrtvam prometnega nasilja? 2: 115-130 Sladana Ivezič, Terapevtski dejavniki velike skupine v psihiatrični bolnišnici. 2: 145-150 Andreja Kavar Vidmar, Obisk na College of Health and Caring Sciences, Umea, Švedska. Poročilo. 1: 45-48 —, Zelo osebno o času in prostorih. Poročilo. 5: 455-458 —, Upoštevanje družine v delovnem pravu. 6: 459-510 —, Robert Jarvis, Michael Closen, Donald Hermann, Arthur Leonard (1991), Aids Law. Recenzija. 4: 349-352 Anica Klemenc-Žvikart, Posredovanje socialne službe v postopkih dodelitve otrok. 6: 511-520 Bojana Kos Grabar, Konferenca o trgovanju z ženskami. Poročilo. 6: 537-540 —, Pogovor z Patsy Soerensen iz NVO Payoke, Belgija. Intervju. 6: 541-542 Tanja Lamovec, Duševno zdravje v skupnosti skozi oči uporabnikov. 3: 197-216 Bogdan Lešnik, Virtualna navzočnost skrajne desnice. Poročilo. 3: 255-258 Blaž Mesec [& Gabi Čačinovič Vogrinčič] , Analiza kronoloških in interakcijskih vzorcev: Kvalitativna analiza na primeru socialnega dela z družino. 2: 89-114 89 INDEKS OBJAV V SOCIALNEM DELU V L. 1996 (LETNIK 35) Blaž Mesec, Izziv starosti - odgovori socialnega dela v Evropi. Poročilo. 3: 237-246 —, Neskončna ali samo dolga pot do celovitega sistema izobraževanja za socialno delo?: Čustveno obarvan prispevek k zgodovini Visoke šole za socialno delo v Ljubljani. 5: 363-384 Bogomir Mihevc [Lea Šugman Bohinc &], Poročilo o rezultatih vprašalnika o problemih študija v prvem letniku na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani. Dokumenti. 1: 69-72 Vida Miloševič-Arnold, Neofašizem in rasizem v Evropi in socialno delo. Poročilo. 3: 247-254 -, Refleksije ob 40. obletnici VŠSD. Poročilo. 5: 459-468 -, Rejništvo v Indiam. 4: 301-308 Katerina Miromč [Andrej Zornik &], Homoseksualnost skozi stereotipe. 2: 137-144 • > Miran Možina, Visoka šola za socialno delo in društvo Odmev. Poročilo. 5: 451-454 Boža Napret, Potek deinstitucionalizacije enote za mlajše invalide v Domu starejših občanov Ljubljana-Bežigrad. Esej. 4: 323-334 Marija Ovsenik, Socialno delo v organizacijah - da ali ne?: Nekatere dileme socialnega dela v Sloveniji danes. 6: 521-536 ' Ivana Perkovič, Opravljanje prakse pri agenciji Leila: drugačna pot do zaposlitve. Poročilo. 155- 158 Milko PošTRAK, Mirjana Ule, Vlado Miheljak, Prihodnost mladine. Recenzija. 1: 57-60 —, Roberto Leydi (1995), Druga godba: Etnomuzikologija. Recenzija. 3: 263-266 —, Socialno kulturno delo. 5: 407-416 Jože Ramovš, Logoteoretske osnove antropohigiene. 1: 3-14 Pavla Rapoša Tajnšek [Darja Zaviršek &], Od mitološkega pomena ženske zaposlitve do prisilne nezaposlenosti. Poročilo. 4: 341-346 Pavla Rapoša Tajnšek, Profesionalna identiteta socialnih delavk in delavcev in ugled socialnega dela v javnosti. 5: 445-450 Nino RoDE, Od višje šole do visoke in naprej, kot to vidijo učitelji na VŠSD. Dokumenti. 5: 475-484 Birgit RoMMELSPACHER, Desničarska skrajnost in rasistično nasilje: Boj proti povzročiteljem. 3: 227- 236 Zoja Skušek, Zadrege s starši: Biološki in socialni starši v luči novih reproduktivnih tehnologij. 2: 131-136 Mark-Henry Soulet, Sočutje, nuja, tveganje: kateri so temelji socialnega posredovanja v perspektivi človekovih pravic. 1: 41-44 Peter Stefanoski, Socialno delo, ki akceptira uživanje drog. 4: 289-300 Bernard Stritih, Pogled na socialno delo v sedanjosti za prihodnost. 5: 385-394 Jelka Škerjanc, Zgodba o ekologiji in o moči. 4: 283-288 Lea Šugman Bohinc [& Bogomir Mihevc], Poročilo o rezultatih vprašalnika o problemih študija v prvem letniku na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani. Dokumenti. 1: 69-72 Lea Šugman Bohinc, Socialno delo - znanost? 5: 403-406 ■c. ' • • • * ^-^^rt Franc Udovič, Odmerjanje preživnine z dogovarjanjem. 4: 309-322 Darja Z\viršek, ^^'OZ - Časopis za socialne študije. Leto 1 (1995), št. 1-2. Recenzija. 4: 353-354 Darja Zaviršek [& Pavla Rapoša Tajnšek], Od mitološkega pomena ženske zaposlitve do prisilne nezaposlenosti. Poročilo. 4: 341-346 Darja Zaviršek, Robert Constable, Vera Mehta (1994), Education for Social Work in Eastern Europe: 90 INDEKS OBJAV V SOCIALNEM DELU V L. 1996 (LETNIK 35) 91 Changing Horizons. Recenzija. 3: 259-262 —, Socialne inovacije v socialnem delu: vizija ali iluzija devetdesetih? 1: 31-40 Andrej Zornik [& Katerina Mirovič], Homoseksualnost skozi stereotipe. 2: 137-144 Sonja Žorga, Kaj lahko ponudimo prostovoljcem in zakaj: Model mentorske supervizije in usposabljanja. 4: 275-282 p o ¥ z E T K I Vito Flaker > TIMI KOT NAČIN INTERDISCIPLINARNEGA SODELOVANJA Dr. Vito Flakerje asistent za socialno patologijo in vodja študija duševnega zdravja v skupnosti na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani in nekdanji predsednik Društva za novosti v duševnem zdravju ALTRA. Članek obravnava potrebo po interdisciplinarnem timskem obravnavanju duševne stiske. Potreba po timskem delu izhaja iz večplastnosti duševne stiske in se je posebej izrazila pri uvajanju duševnega zdravja v skupnosti, še zlasti pri uvajanju individualizirane skrbi in pri pojavljanju uporabniškega gibanja. Tim kot skupno delo strokovnjakov različnih profilov po eni strani streže celovitejši obravnavi uporabnikovih stisk, po drugi pa tudi delitvi dela in moči strokovnjakov. Opišemo lahko različne načine združevanja v timih: neformalne mreže strokovnjakov, stalne formalne time in time strank. Dinamika timov ne sledi le skupinski dinamiki, temveč tudi spreminjanju vlog v timih, spreminjanju moči strokovnjakov in zlasti krepitvi moči uporabnikov. Socialno delo lahko v timih veliko prispeva zaradi svojih epistemoloških prednosti: interdisci- plinarnosti, konstekstualnosti in družbene refleksivnosti, na način prevajanja med strokovnjaki, uporabnikom in skrbnikom, povezovanja s vsakdanjikom in prevajanja teorije v akcijo. Sonja Žorga ODPRTE DILEME OB IZVAJANJU PROFESIONALNE SUPERVIZIJE FUNKCIJE SUPERVIZIJE IN KAKO JO IZVAJATI Psihologinja dr. Sonja Žorga je docentka za razvojno psihologijo in koordinatorka po- diplomskega specialističnega študija supervizije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani Ob odločitvi, da bodo organizirali profesionalno supervizijo, se navadno tako vodstveni kot tudi drugi strokovni delavci srečujejo s številnimi vsebinskimi in organizacijskimi vprašanji. Zanima jih, ali naj bo supervizija obvezna, kje naj bo težišče supervizijskega dela, kako naj izberejo ustreznega supervizorja in kakšna naj bo sestava supervizijske skupine. Nihajo med prostovoljno in obvezno vključenostjo v supervizijo in se sprašujejo, kakšna naj bo velikost skupine, pogostost in dolžina supervizijskih srečanj in trajanje supervizijskega ciklusa. Na nobeno od omenjenih vprašanj ni mogoče odgovoriti enoznačno, saj je odgovor odvisen od vrste okoliščin, želja in zlasti namenov, ki naj bi jih supervizija uresničevala. Prispevek predstavlja nekatere temeljne funkcije supervizije, ob osvetlitvi različnih možnosti izvajanja supervizijskega procesa pa ponuja tudi paleto odgovorov in rešitev za dileme, ki se v tej zvezi zastavljajo. «v»; ^ iite Zorica Mrševič POSLEDICE SPOLNE ZLORABE OTROK INCESTNEGA TIPA Dr. Zorica Mrševič je višja znanstvena sodelavka Inštituta za kriminološke in sociološke raziskave v Beogradu. Trpinčenje otrok pušča travmatske posledice, za posledice trpičnenja incestnega tipa pa velja, da ostanejo za vse življenje. Avtorica najprej navede nekaj fragmentov avtentičnih zgodb žensk, ki so preživele incest, potem pa razgrne posledice incesta v času dogajanja in poznejše posledice, ki praktično nikoli ne izginejo. Analizira tudi vprašanje homoseksualne usmerjenosti, ki ne izhaja iz incestnih travm. Sklepna razprava vsebuje teze o družbeno neuravnoteženem razmerju med spoloma kot glavnem povzročitelju ne le incestne zlorabe otrok, temveč tudi molka, ki nujno spremlja te otroške travme. Toda laično delo ženskih skupin ni vedno najustreznejši odgovor na post-incestni sindrom. 93 POVZETKI 94 i . 1 Cveto Uršič O f ZAPOSLOVANJE INVALIDOV V INVALIDSKIH PODJETJIH Diplomirani pravnik, mag. sociologije Cveto Uršič je direktor programa in član strokovnega sveta v Inštitutu Republike Slovenije za rehabilitacijo, nacionalni koordinator za svetovno ne- vladno organizacijo Rehabilitation International in vodja delovne skupine za pripravo nacional- nega programa usposabljanja in zaposlovanja invalidov na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Avtor analizira položaj invalidskih podjetij v Sloveniji in v državah Evropske Unije. Ugotovitve, ki jih predstavlja, je povzel po raziskavi Zaposlovanje invalidov v invalidskih podjetjih, ki jo je opravil v letu 1996. Ugotavlja, da so invalidska podjetja tako v Sloveniji kot državah Evropske Unije zelo različna — to med drugim tudi pomeni, da niti Slovenija niti Evropska Unija nimata izoblikovane jasne in usklajene politike razvoja invalidskih podjetij oziroma zaposlovanja invalidov pod posebnimi pogoji. V sklepu avtor predstavi priporočila, ki so nastala kot rezultat analize stanja in upoštevanja usmeritev iz mednarodnih dokumentov. Darja Zaviršek ' ' " . ■ ? SOCIALNO DELO V SLOVENIJI ■ : V OBJEMU GLOBALIZACIJSKIH KONCEPTUALNIH PREMIKOV Sociologinja dr. Darja Zaviršek je asistentka za antropologijo in socialno delo na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani, predavateljica na področju duševnega zdravja v skupnosti in vprašanja spolov in ustanoviteljica Modre - Skupine za raziskovanje in uresničevanje psihosocialnih potreb žensk. Članek se ukvarja z konceptualnimi premiki in slepimi pegami, ki jih najdemo v slovenskem socialnem delu. Poskuša pojasniti dejstvo, da se je v preteklosti razvijalo zlasti socialno delo z mladimi in z družinami, zanemarjena pa so ostala področja dela z starimi in z ljudmi s prizadetostmi. To povezuje z družinsko centrirano kulturo in s prevladujočim medicinskim modelom, ki je pomoč za te skupine ljudi prepuščal odločitvam velikih institucij. Članek opozarja na obrambne mehanizme v socialnem delu, ki jih najdemo v obliki neintencionalnih rasizmov, in na tabuizirana področja, kakršno je na primer vprašanje moči in nemoči socialnih delavk. Avtorica kritizira koncept »obče dobrega«, ki ne upošteva vladajoče diskurzivne prakse, ki vplivajo na teorijo in prakso socialnega dela. Na koncu poudarja, da postaja socialno delo tudi v Sloveniji dejavnost, ki vključuje osebno, interpersonalno in politično delo. Konceptualni premiki dokazujejo njegovo raznoličnost, součinkovanje konceptualnih zastavkov in različnih interpretativnih modelov. ' Jože Valenčič ' - KJE SMO PO ŠTIRIH LETIH Sociolog in socialni delavec Jože Valenčič je svetovalec vlade na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Ob četrti obletnici uveljavitve zakona o socialnem varstvu avtor predstavi poglavitne značilnosti pravne ureditve socialnega varstva v Sloveniji ter oceni in komentira nekaj tipičnih rešitev, o katerih meni, da pomembno vplivajo na nadaljnji razvoj tega področja. Osnovne ugotovitve kažejo, da je slovenski model organizacije socialnovarstvenih dejavnosti dokaj moderno usmerjen, da zlasti upošteva uporabnika in njegove stiske in težave, da je prilagojen značilnostim majhne države, ki jo pestijo različne razvojne težave, da pa se na posameznih operativnih ravneh ne uveljavlja dovolj hitro. Nekaj ovir za to vidi avtor v dejstvu, da gre za »nekaj novega« v samem konceptu, za kar je treba nekaj več časa, del težav pa povzročajo tudi vrzeli v samem zakonu, zato se zavzema za njegovo celovito analizo in za pričetek postopka za njegove dopolnitve. Editor's Notes Volume 36ofthisJournal (and thefourth volume in its new form) begins with Vito Flaker'5 contribution on team ivork aspractised in treating mental distress. The author finds several reasons in itsfavour, not only in relation to the benefitsfor the users, but also for the professionals involved. In any čase, tuork ivith users — be it in teams or individual — never seems to be ivithout consequences (and implications)for ivhich a specialform ofwork ivith tvork- ers themselves has been invented, namely, supervision. There are already severalforms of supervision practised in Slovenia, ivrites Sonja Žorga, yet the needs seem to exceed them, Judgingfrom constantly emerging new trainingprogrammes for supervisors. It might be interesting to conducta research about ivhether there are indeed any signifi- cant differences in supervisionpractises amongst differentprofessions, that is, ivhether these differences are bigger,for instance, than the differences of supervision practice ivithin each profession, or is it merely afictionJustifyingfurtherprojects. One thing is certain — for the ivorkers ivho have to deal with sexual exploitation of children (andperhaps ivith sexuality in general, in vieiv of the load it carries in our culture), it is difficult to survive ivithout supervision. One form ofsuch exploitation, the incestuous one, is discussed by Zorica Mrševič. It seems likely that, in order to un- derstandthe effect ofsuch exploitative relationships (typically including violence), many more theoretical considerations ivill be needed on top of the already abundant litera- ture — orprecisely on its basis. The folloiving is a ivholly different topic, but it is also one ofthe acute problems in present-day social ivork: hoiv to implement not only non-discriminatory but also anti- discriminatorypractice. Cveto Uršič writes aboutsheltered ivorkshops, comparingprac- tices in Slovenia and the states ofthe European Union. He points out tivo facts: first, that the problem ofemploying disabled people in Slovenia is far from solved, and sec- ond, that thefield is rather unsettled in the EU as ivell. Darja zaviršek's contribution to the 4o'^ anniversary ofUniversity of Ljubljana School of Social Work is someivhat late (that anniversary ivas lastyear) but substantial. The author is very critical ofthe past and the present trends in Slovenian social ivork, but not ivithout giving cuesfor better concepts and thereby better practice. Noteworthy, particularly in vieiv ofthe iveight the subject attained in modem trends in social ivork, is her treatment ofthe guestion ofpoiver The question ofpoiver, hoivever, is also (and not only implicitly) the central ques- tion in Tanja Lamovec'5 report about theproject ofAdvocacy ivhich has been to a great extentset up and developed by herself. It concerns advocacy ofthe users ofpsychiatry, one ofthe many issues that somehoiv cannot — in spite ofits obvious »legitimacy« — find their way into institutions in ivhich they should have a plače (though not only there). 95 A BST R A C TS .' ' Vito Flaker TEAMS AS THE MEANS OF INTERDISCIPLiNARV COLLABORATION Vito Flaker, Ph. D., is assistant lecturer of social pathology and head of Community Mental Health Studies at University of Ljubljana School of Social Work, and former chairperson of ALTRA - Association for Innovations in Mental Health. The author considers the necessity of interdisciplinary team action in mental health to derive from mental distress being a complex, multifaceted phenomenon. The need for it has become more expressed in community mental health and especially where there has been a shift towards individualisation of the services. Teamwork on the one hand supports the holistic treatment of individuals, and on the other, the division of work and power among the professionals. There can be various forms of professional teamwork: informal networks, formal teams and client teams. Teamwork dynamics follow not only group dynamics but also the transformation of profession- als' roles and power as well as the empowerment of users. Social work's contribution to team- work may be significant due to its epistemological advantages: interdisciplinarity, contextuality and social reflexiveness in terms of »translating«, not only amongst professionals to one another but also to users and carers, of connecting professional work to ordinary life, and of transform- ing theory into action. Sonja Žorga OPEN DILEMMAS IN THE PRACTICE OF PROFESSIONAL SUPERVISION THE FUNCTIONS OF SUPERVISION AND HOW TO CARRY THEM OUT Sonja Žorga, Ph. D., is lecturer of developmentalpsychology and co-ordinator of post-graduate specialisation studies of supervision at University of Ljubljana Pedagogical Faculty. The decision to organise professional supervision is usually met v^^ith a number of content-re- lated and organisational problems amongst the management and other professionals themselves. They wonder whether supervision is to be obligatory, what is it to be focused upon, hov^ to choose a suitable supervisor and what form is a supervisory group to assume. They may hesitate between voluntary and obligatory supervision and ponder on the size of the group, the frequency and length of supervisory sessions and the duration of a supervisory cycle. None of these ques- tions can be ansvvered univocally, as the solution depends on several circumstances, wishes and in particular the purposes supervision is to follow. The author presents some basic functions of supervision, and in throwing light on various possibilities, she offers a variety of answers to, and Solutions of, the dilemmas that accompany these questions. —--------- -— Zorica Mrševič THE CONSEOUENCES OF THE INCESTUOUS TYPE OF SEXUAL ABUSE Zorica Mrševič, Ph. D., is senior scientific associate at Institute for criminological and sociologi- cal research, Belgrade. Child mistreatment often contains traumatic dimensions, but it is held that the incestuous type of abuse leaves a child with life-long consequences. The paper first cites a few fragments of au- thentic stories of women who survived incest and then considers the consequences of incest in the time of its taking plače as well as its subsequent consequences which are felt practically the whole life. Next, homosexual orientation is discussed as not deriving from the incest trauma. The final discussion offers theses about socially unbalanced gender relations as the main factor not 96 ABSTRACTS Darja Zaviršek SOCIAL WORK IN SLOVENIA m THE GRIP OF GLOBAL CONCEPTUAL SHIFTS The paper deals with the conceptual shifts and blind spots which can be found in Slovenian social work. It attempts to explain the fact that in the past, social work was concerned mainly with the youth and families, neglecting work with the aged and the disabled people. This is put in relation m^ith family-centred culture and the dominant medical model which left the decisions about those groups to large institutions. Attention is drawn to defence mechanisms in social work that can be found in the form of unintentional racism, and to certain taboo subjects such as the question of power and povv^erlessness of social workers. The author criticises the concept of »general good« that does not take into account the dominant discoursive practice and its impact upon the theory and practice of social work. Finally, she finds that social work in Slovenia, too, includes personal, interpersonal and political work. The conceptual shifts are the evidence of both its diversity and mutual impact among different conceptual stakes. Jože Valenčič FOUR YEARS LATER Sociologist and social ivorker Jože Valenčič is counsellor to the government at Ministry of la- bour,family and social affairs. The Law of social welfare has been passed four years ago, and the author takes the opportunity to present the main features of social vvelfare legislation in Slovenia, along v^ith assessing and com- menting the solutions he considers influential for the future development of the field. His basic findings show that the Slovenian model social welfare organisation is quite modern in taking into account the user and his or her distress and problems; further, that it is well adapted to the characteristics of a small state under the pressures of developmental problems, but that its imple- mentation is rather slow. Some obstacles may result from the very fact that the concept is »new«, thus taking time, while others are clearly due to the gaps in the Law itself; therefore, the author takes a stand in favour of its analysis and supplementation. 97 only in incestuous abuse of children but also in silence which accompanies these child traumas as a rule. The work of women groups, when lay, doesn't always represent the most adequate response to post-incest syndrome. Cveto Uršič EMPLOVMENT OF THE DISABLED PEOPLE IN SHELTERED VVORKSHOPS Graduate oflaiu and sociology Cveto Uršič, M. A., is director ofprogramme and member oftiie board at Republic of Slovenia Institute of rehabilitation, national co-ordinatorfor International non-governmental organisation Rehabilitation International, and head of the task group for the preparation of the national programme of training and employment of the disabled at Slovenian Ministry oflabour, family and social affairs The paper analyses the position of sheltered workshops in Slovenia and in European Union. The presented findings summarize the research the author undertook in 1996. Sheltered vvorkshops seem to be organised very differently in individual states — meaning, among other things, that neither Slovenia nor European Union has formed a clear and reconciliated policy regarding the development of sheltered vv^orkshops and the employment of the disabled people under special conditions. In conclusion, the author presents recommendations based on the analysis of the current state of affairs and on the directions formulated in International documents. Na zalogi: Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommeispacher, Valerie Sinason, Moira VValker Spolno nasilje Feministične raziskave za socialno delo Predgovor Darja Zaviršek Zbirka Ženske in duševno zdravje Cena 2500 SIT Traudi Mihalič, Milan Ambrož Samorazvoj za konkurenčnost organizacije Zbirka Management v socialnem delu Cena 2940 SIT Knjigi lahko naročite pisno ali po telefonu na uredništvu Socialnega dela Socialne delavke, socialni delavci, študentke in študentje socialnega dela, pozor! James Hill, socialni delavec iz mesta Moses Lake, ZDA (država Washington), nam je poslal prijazno pismo, v katerem med drugim piše: »Koordiniram projekt, s katerim želimo tako študentom socialnega dela kakor poklicnim socialnim delavcem iz Slovenije ponuditi priložnost, da pridejo k nam in z nami delijo svoje zamisli o socialnem delu, zlasti o socialnem delu, ki zadeva otroško varstvo. To je za vaše študente priložnost, da opravijo prakso v enem izmed centrov, ki sodelujejo pri projektu, za profesionalce pa, da obiščejo centre po vsej državi [Washington] in pridejo v stik s kolegi. Oboji bodo živeli pri naših socialnih delavcih doma. Obiskovalcem bomo pomagali pri prevozu, prehrani in stanovanju. Imamo več stanovanjskih skupin za problematične najstnike, kjer bi lahko študentje preživeli mesec aH dva. Povabljeni bodo k usposabljanju na področjih preusmerjanja jeze [anger man- agement] ljudi z virusom HIV, zlorabe substanc itn. Več indijanskih plemen je ponudilo, da bi lahko študentje in socialni delavci prebivali pri njih. Če ima kdo kakšno vprašanje o projektu..., bom prav rad pojasnil podrobnosti...« James Hill Child Protection Services Naslov: State ofWashington Department of Social and Health Services Division of Children and Family Services Moses Lake Branch Office P.O. Box 1399, B13-3 Moses Lake, WA 98837 USA e-mail: hija300@dshs.w^a.gov Opomba: Prevedli smo le bistvene dele pisma. V celoti ga lahko preberete, če se oglasite na Visoki šoli za socialno delo. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo (nova, popravljena novodilol) • Besedilo je treba oddati hkrati v izpisu in na disketi. Izpis naj ima dvojen razmak med vrsticami. • Disketa naj bo standardna »mala«, tj. 3,5 palčna disketa. Besedilo na njej naj bo zapisano v enem od standardnih programov za DOS ali Windows, lahko pa tudi v formatu ASCII ali .txt (vendar brez preloma vrstic). • Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikovv desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd. A'i? uporabljajte avtomatičnega številjenja odstavkov ali naslovov! Vse posebnosti, kijih želite vtisku, naj bodo pripisane med znamenjema < >. Za citate, opombe, naslove ipd. bomo uporabili naš standarden tisk. • Kurzivo ah podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, v referencah kakor pri zgledih spodaj (za naslove knjig in revij) in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd. • Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi iz kakšnega posebnega razloga želeli, da so deli besedila v samih veUkih črkah, pripišete »«. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate besedilo, ki je že pisano tako. • Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila. Ne uporabljajte računalniškega formata opomb (ne pod črto ne na koncu)! V besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko v oklepaju (ne npr. s pisavo super- scripf). • Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel. Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. • Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor ali urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako (pri reviji navedete strani, kjer se članek nahaja, za dvopičjem, pri zborniku pa v oklepaju): Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem društvu. D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, men and ethnography. London: Routledge. J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.), Lectures in ExperimentalPsy- chiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115). J. Chaseguet-Smirgel (1984), The Ego Ideal: A psychoanalytic essay on the malady ofthe ideal. New York: Norton. — (1991), Sadomasochism in the perversions: Some thoughts on the destruction of reality./. Amer. Psychoanal. Assn., 39:399-415. G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2:54-60. Didier-Weil et al. (1988), El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Vision. A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram. D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: - (1975), Through Pediatrics to Psy- choanalysis. New York: Basic Books (77-98). Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. Podnaslov se piše za dvopičjem po glavnem naslovu. S črto na začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor pri navedenem viru. Avtorjevo ime lahko tudi izpišete. • Reference v besedilu naj bodo urejene po naslednjem zgledu:... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim. tudi Didier- Weil et al. 1988)..., in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur.« ipd.). Kadar citirate, navedite tudi stran v viru, npr ...(Miller 1992:121)... Imena istega avtorja aH urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr ...(Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991: 87)... Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr. ...po Millerjevi {ihid.) je... Kadar je referenca edina aU bistvena vsebina opombe, oklepaja ne pišite. • Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice {ibid., etai ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite med poševni črti, npr:... \gT2i/play/...; s tem zaznamujte tudi neizrečen aH izpuščen del citata, npr:... »/družina/ ima funkcijo«...; ...po Millerjevi je »funkcija družine /je/«... • Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v 10-15 vrsticah. Omembe avtorja naj bodo v tretji osebi. • Posebna datoteka naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi), npr; Dr. X Y je docentka za sociologijo na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce. Obvezno pripišite tudi svoj naslov in telefonsko številko! • Če želite, da bi bili v prevodu povzetka ali informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni izrazi, jih pripišite med < >. Published in six issues per year socialno delo 36 (1997), 1 članki Vito Flaker TIMI KOT NAČIN INTERDISCIPLINARNEGA SODELOVANJA 3 Sonja Žorga ODPRTE DILEME OB IZVAJANJU PROFESIONALNE SUPERVIZIJE (FUNKCIJE SUPERVIZIJE IN KAKO JO IZVAJATI) 13 Zorica Mrševič POSLEDICE SPOLNE ZLORABE OTROK INCESTNEGA TIPA 23 Cveto Uršič ZAPOSLOVANJE INVALIDOV V INVALIDSKIH PODJETJIH 35 ob 40, obletnici Visolce šole za socialno delo Darja Zaviršek SOCIALNO DELO V SLOVENIJI (V OBJEMU GLOBALIZACIJSKIH KONCEPTUALNIH PREMIKOV) 43 esej Tanja Lamovec RAZVOJ ZAGOVORNIŠTVA ZA UPORABNIKE PSIHIATRIJE V SLOVENIJI 53 poročilo NEGA NA DOMU: RAZVOJ IN INOVACIJE (MEDNARODNA KONFERENCA: JERUZALEM, 13,-15. MAJA 1996) • Blaž Mesec 61 nekrolog OB SMRTI VLADIMIRJA HUDOLINA • Jože Ramovš 73 recenziji S. ČANDEK, V, LESKOŠEK, J. BRAS (1996), Ko u Lublan te stiska stiska • Srečo Dragoš 75 Birgit Rommeispacher (1995), Dominanzkultur: Texte zu Fremdheit und Mactit • Darja Zaviršek 77 dokumenti Jože Valenčič KJE SMO PO ŠTIRIH LETIH 81 INDEKS OBJAV V SOCIALNEM DELU V L. 1996 (LETNIK 35) 89 povzetki SLOVENSKI 93 ANGLEŠKI 95 ISSN 0352-7956 UDK 304+36