331
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
131. Danes in nekdaj.
Kedar starčku moči pojemajo, kedar vidi, da ne more dohajati mladine, ki brez oduška naprej hiti, takrat se začne nehote spominjati svojih mladih let, in milo toži, da so stari časi boljši bili. Tako je bilo, tako je in ostane.
No ali so stari časi res bili tako lepi, tako srečni? Ali je res zaslužil človeški duh to grajo, da je vedno nazaj šel, da si ni umel ustvariti lepše in ugodnejše prihodnosti ? Ali je bii zastonj celi ta trud in napor, ki so ga za boljšek ljudstva vložili cali narodi in toliki vele-umi tega sveta? Človek je z neumorno vztrajnostjo skozi toliko vekov snoval in delal, da si napravi življenje srečnejše, sigurnejše in ugodnejše, in če se svet dandanes še bori in muči, to dela zato, da si ustvari še boljši in sigurnejši obstanek od dosedanjega. Prešlost ni uzor, za katerim napredno človečanstvo teži.
Povest nam zvesto riše, kaka je ta prešlost bila. Najmočnejši in najbogatejši vladarji srednjega veka so živeli kukavnejše, kakor živi dandanes marljiv in okreten rokodelec. V starem veku je bila rimska država najmočnejša in najrazširjenejša. Oni kos zemlje, ki je bil v oblasti Rimcev, bil je le del sveta, ki ga mi danes poznajemo. Rimci so naredili velikih in trdnih cest, in so razširili svoj promet v daljne kraje. S severa so do-važali jantar, krzno, z juga in vzhoda zlato, drago kamenje, južno ovočje, biser, svilo in zverino. Plenili so na vse strani, da nasitijo požrešni Rim. Ali s temi prometnimi cestami ni se z Rima vračala kaka milost, one so samo imeli izsesavati daljne kraje, da nahranijo razkošne Rimce. In ves ta rimski promet je slabotno dete proti današnjemu našemu prometu, ki je celo zemljo objel do najzabitejših krajev, in ki še vedno poriva na vse kraje znanje in blagostanje. In naš promet ne pleni, kakor je to delal rimski.
V srednjem veku pa ni bilo skoro nobenega prometa. Vse kakor da se je tujstva balo, vse se je zapiralo v hiše. Kar se je godilo daleč po svetu, o tem so le malo in pozno kaj izvedeli, in to le pojedini možje. Za najvažnejše vesti, ki so jih pojedini trgovci v svojem poslu razpošiljali, morali so najeti posebnega glasnika, ki je na konju okolo jahal. Takih stroškov pa ni mogel vsak zmagati, dočim danes more najsiromašnejši kakor najbogatejši trgovec ob neznatnem strošku v najdaljne kraje sveta vsako vest poslati, in je po vrhu gotov, da hoče preje in točnejše tje dospeti, kakor je to nekdaj bilo. O redovitem   kakem   prometu,  kakor ga danes pri
poštah, železnicah in parobrodih imamo, bilo je malokje
•p
332
govora. Naši prav stari ljudje se še spominjajo, koliko dni je vozil „parizar" na Dunaj, in koliko neprijetnosti je imel pri tem voznik. Takratni promet v trgovskem svetu ne dade se z današnjim prometom niti primerjati. Koliko je tu nevarnosti bilo, in koliko stroškov! In kako so se stvari zopet v najnovejšem času spremenile! Danes, ko imamo brzoplove parobrode, predaleč nam je okolo Afrike se voziti, in zato smo prekopali sueško ožino. Z železnico smo opasali celo zemljo, predrli smo velike gore, premostili ponore in reke. Danes se nam uže ne poljubi voziti se na parobrodu s Francoske na Angleško, in zato bi radi pod morjem zemljo prerovali, da nas železni voz vozi. Človek neče, da pozna velike oddaljenosti, a zaprek na potu kakor da jih ni več. In vendar stojimo mi še le na pragu te nove prihodnosti, in naj-živejša fantazija ne more izmišljati, kamo še pridemo. Brzojav, to prometalo naših misli, razplel se je preko celine, preko morja po vsej širnej zemlji ter je uničil vsako daljavo. On nam dela usluge, o katerih nobeden v poprejnih stoletjih ni niti sanjal.
V starih časih so več potov celi kraji od lakote izumirali, in vest o takej nesreči je dospela v druge zemlje še le takrat, kedar je uže vsaka pomoč prepozna bila. Danes, kjer je v zemlji promet razvijen, ne more ob občnej lakoti ni govora biti. Če imajo tu ali tam slabo letino, žile modernega prometa brzo doneso toliko živeža, da se stanovniki lakote rešijo.
In kakovo je bilo duševno stanje človečanstva nekdaj ? Pred tisoč leti je bilo še malo ljudi, kateri so se mogli pohvaliti, da umejo citati in pisati. Tudi jim ni bilo potreba. Za ljudstvo ni bilo skoro nikakih knjig, kajti o tiskarstvu še takrat ni bilo ni sledu, a prepisane knjige so bile tako redke in drage, da so si jih mogli samo bogatini nabavljati. In tako je še dolgo ostalo. Mož obsežnega znanja in naobraženja je bilo zelo malo. V 16. in 17. veku so bile sicer uže visoke šole na dobrem glasu, ali vemo, da je večina takratnih dijakov bolje ljubila pustolovstvo kakor učenje. Po vrhu je bilo znanje in naobraženje svojiua samo pojedinih razredov ljudstva, dočim je ono danes vsemu narodu pristopno. Novine so se začele še le s početkom 18. veka. Več potov se je dogodilo, da so razni ljudje stvari preiskavali in iznašli, pa drug za drugega niso znali. Dandanes pa stoji človeški napredek odprt pred nami, da ga vsak čas pregledati moremo. Kar je danes nekdo izumil, v kratkem času celi svet za to ve. Kjer je včeraj kdo prenehal, tam moremo danes koj nadaljevati, in ni nam potreba začenjati zopet pri temelju, kakor so to učenjaki v poprejnih časih morali cesto delati. Prav v tem je oni silni in hitrokrili napredek v vseh vejah človeškega znanja, za katerim nam je tako teško za vrstjo slediti. Zato si moramo odbirati samo male veje znanja, da v njih delamo in da se v njih spopolnujemo. Leonardo da Vinci je mogel biti v svojem času glasovit slikar, velik fizik, umen prirodoslovec in znamenit graditelj, ali danes
ni več takih veleumov, ki bi mogli zmagovati vso množino človeškega znanja. Toli ogromen je postal človeški napredek.
Ves ta napredek je prinesel srečo in blagostanje. Življenje nam je postalo lagije, lepše in boljše. Danes ne treba človeku toliko napora, da dojde do onega, kar mu je za življenje potrebno. Danes mu stroji polje obdelavajo, hiše grade, obleko in obutev izdelavajo. Tudi življenje je človeku sigurnejše postalo , ker je promet postal brzeji in sigurnejši , in ker je znanost našla silnih sredstev, da odstrani mnogo nadlogo, ki mu je zdravje in življenje zatirala, in pri velikih nesrečah mu z vseh strani pomoč lahko priteka. Zdraviloslovje je človeka naučilo, kako si more zdravje obvarovati, pa tudi smrti ga reši dosti potov in mu življenje pridaljšuje. Življenje nam je postalo veliko lepše, ker so nam danes postale pristopne vse dražesti prircde, da jih se moremo lahko do sitega navžiti.
(Dalje prihodnjič.)