Razmišljanja o(b) knjigah
dr. Marko Pavliha
Latinščina oživljena1
Iuvat ipse labor - razveseljuje (že) samo delo.
Mark Marcial (Epigram)
Ilirsko me klice Latinec in Grek, Slovensko mi prav'jo Domaci vsi prek.
Valentin Vodnik (Ilirija oživljena)
Na enem od mističnih pohajkovanj po obronkih (ne)zavednega sem se že skorajda sprijaznil z izgubljenostjo v zmešnjavi obstoječega versus pričakovanega, ko sem sredi turkiznega platoja nad oceanom uzrl marmornat svetilnik. Najmanj sto čevljev visoko je silil k nebeškemu svodu, njegov žaromet pa je segal daleč onkraj ožarj enega obzorja, ki ga je poslednjič v tem dnevu ljubkovalo sonce.
Saj ni mogoče, da me še v sanjah - ali kar koli pač doživljam zdajle -nagovarja pisateljski odvetnik Robin Sharma s svojim menihom (kdo ve, če je sarme ...), ki je prodal ferarija, ne vedoč, da je moja zajetna "malenkost" povsem zadovoljna z ekološkim hibridom japonskega proizvajalca, zato mi ni treba ničesar prodajati! In ko smo že pri njegovem vrtu, zakaj ni svetilnik rdeče barve? Flisarjev protagonist Na zlati obali vidi svet kot spodletel projekt tragično nepopolnega človeškega uma. Smo res le male debele riti, ki nenehno prdijo zlagane besede? Mar
1 Pričujoči TABE (think-about-book-essay) se mi je utrnil ob študiranju imenitne knjige Janeza Kranjca z naslovom Pozabljena latinščina (Zbirka Pravna obzorja, št. 50, IUS SOFTWARE, d. o. o., Ljubljana: GV Založba, 2014). Prof. Kranjc komentira 118 rekov, čeravno jih ima bistveno več na zalogi in jih še naprej redno priobčuje v Pravni praksi. Klasičen prikaz knjige je denimo napisala Katja Škrubej: Pozabljena latinščina (Pravna praksa, št. 40-41/2014).
1684	Sodobnost 2014
dr. Marko Pavliha: Latinščina oživljena
sanjam večdimenzionalno, kot da bi nastopal v znanstvenofantastičnem akcijskem filmu režiserja Christopherja Nolana s pomenljivim naslovom Inception (Izvor), četudi nisem Leonardo DiCaprio?
Nič takega se ni pripetilo, quel dommage, me je pa na vhodu svetilnika, ki bi bil v povečani bazaltni inačici podoben Hamurabijevemu zakoniku, pričakal možakar, ki je neverjetno spominjal na Julija Cezarja, le da je ta že dobri dve tisočletji v onstranstvu, gospod, ki mi je strumno molel roko v pozdrav, pa je deloval zelo živo in živahno.
"Quo vadis, kolega Pavliha?" me je vprašal nesojeni Henryk Sien-kiewicz in kot v študentskih časih sem instinktivno pomislil, v kateri knjigi ali zakonu tiči prav(il)ni odgovor.
"Pa to ste vi, gospod Profesor," sem osuplo vzkliknil, kot da bi nastopal v kultni radijski nanizanki Butnskala, bržda šokiran, kaj za božjo voljo v tej okultni avanturi počne eden mojih najljubših učiteljev s Facultas Iuridica, Universitas Labacensis, svetovni strokovnjak na področju rimskega prava in poliglot, prof. dr., dr. h. c. Janez Kranjc, redni profesor za rimsko pravo na pravnih fakultetah v Ljubljani in Mariboru. "Če vam povem po pravici, sem se izgubil na poti do samouresničenja, zategadelj v prostem času iščem izhod iz labirinta," sem pristavil prostodušno in se tokrat brez političnih ambicij nekoliko osramočen zagledal v oguljeno konico čevlja na svoji levi nogi.
"Zanimivo, spoštovani kolega, silno interesantno, sem zadovoljen, da ste se podvizali," mi je prešerno odvrnil Profesor, kot da bi čakal name, in mi v roke izročil še kar debelo bukvo z zelenkasto-rumeno-modrimi trdimi platnicami, na katerih je z velikimi črkami pisalo Pozabljena latin-{~ina. Iz njenih globočin so mi nekako virtualno skupaj s Profesorjem mežikali nesmrtni Aristotel, Tomaž Akvinski, Francis Bacon, Cicero, Epikur, Gaj, Horacij, Kato starejši, Seneka, Publilij Sirec in mnogi drugi geniji, ki jih manjka v Sloveniji.
"Rad bi vas spoznal z nekaterimi mojimi dobrimi prijatelji, ker vem, da si želite Eno alkimizirati v Vse in Vse v Eno, ker vam ni vseeno. Besede vplivajo, zgledi vlečejo, pravi latinski pregovor, Sir Arthur Helps pa je še dodal, da modri reki žal pogosto padejo na neplodna tla, toda prijazna beseda ni nikoli vržena proč."
Še vedno zaprepaden sem previdno zakorakal v preddverje svetilnika in sledil Profesorju, ki se je po polžje zavitem stopnišču vzpenjal v prvo nadstropje. "Dio mio, vem, da se rad sprehajaš, ampak tole je tumač," me je opominjalo škripajoče koleno, obujajoč spomine na artroskopijo v Valdoltri, "raje čofotam ali kolesarim na mestu v kleti, le da mi ni treba laziti po strmih stopnicah."
Sodobnost 2014
1693
dr. Marko Pavliha: Latinščina oživljena
Znašel sem se v zaobljeni sobani, ki je spominjala na Montaignov grajski stolpni kabinet v osrčju francoske Dordogne, le da na stropnih tramovih ni bilo nobenih pametnih izrekov, pravzaprav niti lesenih opažev nisem videl, čudno. Pač pa se je pred menoj znašel, pomislite, sam znameniti Cicero, pri čemer se ne spomnim, da bi (vsaj jaz ne) zaužil kako prepovedano substanco, nemara le požirek malvazije pred spanjem, ok, dva (tri). Vrli prevajalec Matej Hriberšek mi je nekoč pisno pripovedoval, da se je Mark Tulij Cicero - govornik, pravnik, filozof, pesnik, zgodovinar, književnik, kvestor, edil, pretor in konzul - rodil 3. januarja 106 pr. Kr. v mestecu Arpinum v premožni viteški družini, kjer je skupaj s štiri leta mlajšim bratom preživel otroška leta. Kmalu se je preselil v Rim, kjer sta zanj skrbela stric Lucij Cicero in ujec Gaj Akuleon, ki sta prijateljevala z znanimi osebnostmi tistega časa. V Rimu se je začelo njegovo učno obdobje; govorniško izobrazbo si je pridobil pri Marku Antoniju in Luciju Krasu, ki sta tedaj slovela kot najboljša govornika, pravo je študiral pod mentorstvom znamenitega jurista Kvinta Scevole Avgurja, filozofsko izobrazbo si je pridobil pri epikurejcu Fajdru, akademiku Filonu in stoiku Diodotu. Takisto se je seznanil z govorniško teorijo, pesništvom, slovničarstvom, zgodovino in književnostjo. Kot poroča Plutarh, je Cicero sicer zmogel spoštovati dobre in boljše tekmece, a to ni zastrlo njegove hvalisavosti in cinizma. Sprva ni zaslovel samo kot odličen orator, marveč tudi kot najboljši poet v Rimu, toda njegovi verzi so bili hitro pozabljeni in potisnjeni "zunaj vsega ugleda", ker so mu sledili bistveno bolj nadarjeni pesniki, na primer Vergil. Oster jezik, koleričen značaj, a navzlic stoična načelnost po vzoru Zenona in Epikteta so ga naposled dobesedno stali glave (danes bi obglavljenje bržkone predvajali na YouTubu), čeravno mi je v tem ezoteričnem hipu deloval povsem enovito, kot da se mu nikoli ni nič zgodilo. Njegov zadnji esej o dolžnostih, De Officiis se glasi njegov naslov v originalu, je napisal v anekdotičnem slogu za svojega sina, da bi mu pojasnil razmerje med političnimi pravicami in etičnimi vrednotami. Delo je v poznem srednjem veku postalo moralna avtoriteta in je celo druga natisnjena knjiga po Gutenbergovi Bibliji, katere vrednost je naraščala prek Voltairovega časa do danes.
"Dragi moj Marko, napočil je trenutek resnice. Vse, kar sem zapisal v knjigi pod številko 50 znamenite zbirke Pravna obzorja - naj mi bo pri Stvarniku priča urednik akademik prof. dr. Marijan Pavčnik -, vam lahko iz prve roke bolje pojasni le nekaj učenjakov, in tule je eden od ključnih," je s slišnim ponosom rekel Profesor, potem pa se je dostojanstveno priklonil mojemu soimenjaku in ga povabil k besedi.
1686
Sodobnost 2014
dr. Marko Pavliha: Latinščina oživljena
"Amicus certus in re incerta cernitur. Homo et pudens et constans et gravis. Honestum id intellegimus, quod per se ipsum possit iure laudari. In homine turpissimo obsolefiebant dignitatis insignia. Fortes fortuna adiuvat. Itaque probe definitur a Stoicis fortitudo, cum eam virtutem esse dicunt propugnantem pro aequitate. Iustitia est domina et regina virtutum. Meminerimus autem etiam adversus infimos iustitiam esse servandam."
Cicero je končal, pomenljivo zamahnil z desno roko proti srcu, si popravil belo togo in sedel na kamnito klopco ob oknu, skozi katerega je sijala morska sinjina.
"Je južni otok. Je," bi nemara vzdihnil Kajetan Kovič, "je pika na obzorju. / Je lisa iz megle."
Profesor me je zvedavo pogledal, češ, mar ni lepo recitiral (Cicero namreč, ne Kajo), a je z mojega pordelega obličja razbral, da nisem obiskoval klasične gimnazije in latinščino obvladam le površno (beri: pojma nimam), bolj ali manj v okvirih rekov in maksim, ki sem se jih naučil od njega in pozneje iz knjižne zakladnice (bolj pikantne pa smo šegavo skovali študenti na žurih, na primer in vino veritas, in vagina penis). Latinščina, lingua Latina, je antični indoevropski jezik in eden od dveh klasičnih jezikov Evrope, ki še vedno živi, tako v religioznih krogih kot v naravoslovju, pravu, filozofiji in še kje. Iz njega izhajajo vsi romanski jeziki, mnogo besed z latinskim korenom je moč najti v drugih sodobnih jezikih, tudi v slovenščini; podobno vlogo je v Indiji igral san-skrt. V zahodnem svetu je bila latinščina več kot tisočletje lingua franca, naučen jezik za znanost in politiko, ki ga je v 18. stoletju nadomestila francoščina, v poznem 19. stoletju pa angleščina. Latinščina še dandanes ostaja formalni jezik rimskokatoliške cerkve in je uradni jezik države Vatikan. Kljub zapletenosti ni nobena latovščina in jo bržda nikoli ne bo izpodrinil esperanto, ki bi sicer pomenil znaten prispevek k jezikovni enakopravnosti in bi zgolj Evropski uniji prihranil nekaj milijard evrov za tolmačenje, a je popolnoma umetno zložena govorica, ki jo ljudje težko intimno ponotranjijo, čeprav se jo je menda mogoče dokaj hitro naučiti.
"Pravi prijatelj se spozna v negotovih razmerah," je brezhibno prevajal Profesor, "spodoben, trden in premišljeno resen človek. Štejemo, da je pošteno tisto, kar se lahko upravičeno samo hvali. Pri nemoralnem človeku znaki dostojanstva izgubijo svoj sijaj. Sreča podpira neustrašne. Stoiki zato pravilno opredeljujejo pogum, ko pravijo, da je to krepost, ki se bori za pravičnost. Pravičnost je gospodarica in kraljica kreposti. Ne pozabimo, da je treba spoštovati pravičnost tudi v razmerju do najšibkejših."
Gospod Profesor se je v značilnem slogu nekajkrat zazibal na stopalih, najprej dvig na prste in potem spust nazaj na pete, nato je še komentiral:
Sodobnost 2014
1693
dr. Marko Pavliha: Latinščina oživljena
"Koristi prijateljstva so brezmejne, cenjeni pavliha, pardon, Pavliha, a pravega prijatelja je bilo že v Ciceronovih časih težko najti, se najteže med ljudmi, ki opravljajo javne funkcije. Kje bos namreč našel nekoga, ki bo imel napredovanje prijatelja raje kot lastno napredovanje, kje? Če pravega prijatelja spoznamo v težavah, potem tudi težke čase spoznamo po tem, da ni več pravih prijateljev. Težki časi namreč niso le časi materialnega pomanjkanja, marveč predvsem obdobje ohlajenih medčloveških odnosov."
Vau, izzvenelo je kot pri njegovih predavanjih in vajah ali nekoč med jesenskim sprehodom po Rožniku, ko me je pred odhodom prek atlantske luže - nisem tja odrinil s trebuhom za kruhom, marveč z glavo za znanjem - spoznal z imenitnim Francetom Bučarjem, ko še ni vedel, da bo postal oče slovenske ustave in prvi predsednik parlamenta samostojne države. Resda je politika izgnala vzgojo iz večine izobraževalnih institucij, a Kranjca niso zlomili, niti obeh Francev ne, ne Pedička ne Bučarja. Prvi je učil, da bi morala biti pedagogika kot sodobna paideia primarno funkcija človeka z namenom njegovega učlovečevanja, šele potem funkcija družine, države, ideologije in preostalih faktorjev. Boljšega antigrešnika ni zoper družbeno tuberkulozo, od tod bi bila pot v večnost dosti lažja.
Cicero je očesno ošvrknil Profesorja in raskavo zagodrnjal:
"Bene facta male locata male facta arbitror. Male enim se res habet, cum quod virtute effici debet, id temptatur pecunia. Non licet sui commodi causa nocere alteri. Errare humanum est, perseverare autem diabolicum."
No, to sem pa celo jaz razumel. "Slabo naloženo dobro delo štejem za slabo delo. Slabo je, ko se skuša doseči z denarjem tisto, kar mora izhajati iz vrline. Ni dopustno zaradi lastne koristi škodovati drugemu. Motiti se je človeško, v zmoti vztrajati pa hudičevo."
"A kako vse to fu(n)kcionira v praksi, kaj je s tolikanj opevano socialno in pravno državo oziroma vladavino prava?" sem samega sebe polglasno vprašal, a je bilo dovolj slišno za odgovor.
"Mens et animus et consilium et sententia civitatis posita est in legibus. Moribus antiquis res stat Romana virisque. Nec bene vivi sine bona re publica posset, nec quicquam civitate bene constituta beatius. Nulla est tam stulta civitas, quae non iniuste imperare malit quam servire iuste. Omnium societatum nulla est gravior, nulla carior quam ea, quae cum re publica est uni cuique nostrum. Quid est enim civitas nisi iuris societas civium. Qui parti civium consulunt, partem neglegunt, rem perniciosissimam in civitatem inducunt, seditionem atque discordiam. Summum ius summa iniuria. Ubi bene, ibi patria. Virtute gubernante rem publicam, quid potest esse praeclarium. Vult virtus honorem, nec est virtutis ulla alia merces."
1686
Sodobnost 2014
dr. Marko Pavliha: Latinščina oživljena
Ups, tole pa ne bo slo brez dragega Profesorja.
"V zakone so vsajeni razum, duh in modrost države. Rimska država stoji na starih običajih in možeh starega kova. Niti ni mogoče živeti brez dobre države, republike, niti ni nič bolj srečnega od dobro urejene države. Nobena država ni tako neumna, da ne bi raje po krivici vladala, kot pa bila po pravici zasužnjena. Med vsemi družbenimi vezmi ni nobena bolj dragocena, nobena ljubša kot tista, ki vsakega med nami povezuje z republiko. Kaj je država, če ne pravna skupnost državljanov? Tisti, ki se brigajo le za del državljanov, del pa zanemarjajo, uvajajo v državo pogubno stvar - razkol in neslogo. Najvišje, to je do skrajnosti pripeljano pravo, je največja krivica. Kjer je dobro, tam je domovina. Kaj je lahko sijajnejše, kot če vodi državo krepost. Krepost hoče čast, in nič drugega ni plačilo kreposti."
In potem meni očitajo, da sem utopični naivnež, halo!? Ker mi je dobro v Sloveniji, je zato moja domovina?
Profesor je globoko zajel sapo, kot da bi me čutil na vodi in bi hotel strastno vdahniti moj notranji vihar, v njem razpeti svoja miselna jadra in zapluti z menoj po isti besedni brazdi.
"Dom namreč ni samo materialno blagostanje. Njegovi bistveni prvini sta tudi občutek pripadnosti in ljubezen, ki dajeta življenju smisel. Brez njiju je sicer mogoče živeti. Če pa pomislimo, kaj bi ostalo od naše kulture in zgodovine, če bi iz njiju odstranili vsa dela, ki jih je navdihnila domovinska ljubezen, potem vidimo, kako plitvo bi bilo takšno življenje."
Drži, sem pomislil, tudi Abraham Lincoln je rad videl človeka, ki je bil ponosen na svojo domovino, toda še ljubši so mu bili ljudje, ki so živeli tako, da je bila lahko vsa domovina ponosna nanje.
Cicero je z odobravanjem prikimal, ker je očitno dojel poanto, nato je pompozno sklenil svoj nastop:
"Temeritas est videlicet florentis aetatis, prudentia senescentis. Optima hereditas a patribus traditur liberis gloria virtutis rerumque gestarum. Plus enim mali pravitas voluntatis adfert quam fortuna cuiquam boni. Praeterita mutare non possumus."
Lahko, prosim, po slovensko, da vas bo razumel še kdo od plebejskih zemljanov?
"Nepremišljenost namreč spada k cvetoči mladosti, modrost k starosti. Najboljša dediščina, ki jo starši lahko izročijo otrokom, bolj dragocena od slehernega premoženja, je slava njihovih kreposti in del. Izprijena volja povzroči več slabega, kot sreča prinese dobrega. Preteklega ne moremo spremeniti."
Sodobnost 2014
1693
dr. Marko Pavliha: Latinščina oživljena
Epski retorik se je dostojanstveno priklonil in izpuhtel v noč. Profesor mi je pomignil, naj mu sledim, in odkorakala sva se vise, v zadnje nadstropje svetilnika, kjer naju je precej nervozno čakal možakar rejenega obraza, spominjal me je na Gorbačova brez madeža na visokem, poliranem čelu. Profesor je opazil mojo zadrego in me rešil iz ugankarske zagate.
"Ne, ne gre za Rusa, temveč za Luciusa Annaeusa Seneco, ki ga oba tako rada citirava. Dovolite mi, da vaju predstavim."
Neverjetno, kar preveč za eno sanjsko dogodivščino. Kot poroča Lesley Levene, se je rimski stoik Lucij Anej Seneka rodil v španski Cordobi leta 4 pr. Kr. kot sin premožnega retorika in zgodovinarja z izvrstnimi zvezami, ki so še dandanes usodne, kajti ni toliko pomemben knowhow, marveč whom you know how well. Seneka je bil zaradi poznanstev in imenitne izobrazbe v obdobju Kaligulove vladavine v milosti, nato je bil pregnan zaradi obtožbe prešuštva s cesarjevo sestro Julijo. Osem let je preživel na Korziki, dokler ga niso poklicali nazaj v Rim za vzgojitelja mlademu Neronu. Bistvo Senekovega izročila je samoobvladovanje, nikogar ni mogoče imeti za velikega, če ne obvladuje in ne kroti svojih želja. Trpljenje je le preizkušnja, ki okrepi posameznika, jeza, bridkost in strah pa so čustvene pasti, ki ga zasužnjijo. Ko je Seneko kot strela z jasnega udaril Neronov ukaz, naj naredi samomor zaradi predolgega jezika (v 21. stoletju pa imamo WikiLeaks, LuxLeaks ali kar koli že pušča), si je najprej prerezal žile na rokah, potem popil strup, nazadnje, ker še vedno ni umrl, pa je služabnikom naročil, naj ga potopijo v kad vrele vode, kjer se je zadušil v pari. Če parafraziramo pevca in kitarista Marka Knopflerja, bil je resnično "Stoic till the end".
Senekovi materi Helviji je poglobljen študij filozofije preprečil preveč starokopiten in patriarhalen mož, zato jo je sin v nekem spisu takole ojdi-povsko tolažil:
"O, da bi bil moj oče, najboljši med možmi, manj predan običajem prednikov in bi hotel, da bi se bila podrobno in ne le bežno izobrazila v modroslovju. Potem ti zdaj ne bi bilo treba šele iskati pomoči proti nenaklonjeni usodi, temveč bi jo lahko kar uporabila. Zaradi tistih, ki se ne lotijo učenja zaradi modrosti, temveč zaradi svoje nečimrnosti, ti ni pustil, da bi se študiju bolj posvetila."
Seneka me je pomirjeno potrepljal po plečih, kot da bi mi želel na konkludenten način oprostiti "zamudo", in spregovoril približno tako, kot se je desetletja pozneje nemara malce plagiatorsko zapisovalo cesarju Marku Avreliju v slavni dnevnik meditacij:
"Alteri vivas oportet, si vis tibi vivere. Amicos secreto admone, palam lauda. Ars longa, vita brevis. Auribus frequentius quam lingua utere.
1686
Sodobnost 2014
dr. Marko Pavliha: Latinščina oživljena
Calamitas virtutis occasio est. Clementia, in quamcumque domum perve-nerit, eam felicem tranquillamque praestabit. Faciles etiam nos facere de-bemus, ne nimis destinatis rebus indulgeamus. Fatis agimur: cedite fatis."
Tudi zdaj se je Profesor izkazal za bistroumnega prevajalca, se prej pa mi je v duhu Senekovega sporočila materi prišepnil, da danes v naših krajih ni resnih zunanjih ovir za premišljevanje in meditacijo, ovira je lahko le slehernikova miselna lenoba. Brane Senegačnik je jedrnato opisal svojevrsten paradoks stoiške etike: zahteva striktno osredotočenje na samega sebe, a je hkrati eden glavnih zgodovinskih generatorjev humanizacije družbenih odnosov in pozorne skrbi za sočloveka. Dobrih dva tisoč let po prvih stoiških korakih je Jules Evans na ogled razstavil fantastično knjigo Philosophy for Life and Other Dangerous Situations, Lou Marinoff pa priporoča Platona namesto pomirjeval: "Plato, not prozac!"
"Živeti moraš za drugega, če hočeš živeti zase," je Senekove besede hitel pojasnjevati vzhičeni Profesor. "Prijatelje opominjaj na skrivaj, vpričo drugih pa jih hvali. Znanost je dolga, življenje kratko. Ušesa uporabljaj pogosteje kot jezik. Nesreča je priložnost za krepost. Blagost napravi srečno in mirno vsako hišo, v katero vstopi. Tudi mi se moramo sprostiti, da se ne bomo preveč oklepali določenih stvari. Usoda nas vodi, podredite se usodi."
Seneka je nekoliko prestrašen oprezal za morebitnimi ovaduhi in biriči, nato je nadaljeval:
"Imago animi sermo est: qualis vita, talis oratio. Inter plurima maxi-maque vitia nullum est frequentius quam ingrati animi. Lauda parce, sed vitupera parcius. Nec in eadem intentione aequaliter retinenda mens est, sed ad iocos devocanda. Nemo enim potest personam diu ferre, ficta cito in naturam suam recidunt. Non est beatus, esse se qui non putat. Non accepimus brevem vitam, sed fecimus. Non est enim in rebus vitium sed in ipso animo. Veritatis simplex oratio est."
Ali po kranjsko s pomočjo Kranjca:
"Govor je podoba duše; kakršno življenje, takšno govorjenje. Med najpogostejšimi in največjimi napakami ni nobena pogostejša od nehva-ležnosti. Hvali zmerno in še zmerneje grajaj. Duha pa ni treba držati ves čas v enaki napetosti, marveč ga je treba pripraviti do šale. Nihče namreč ne more dolgo nositi maske; kar je hlinjeno, se kmalu vrne v svojo resnično naravo. Ni srečen, kdor se nima za srečnega. Življenja nismo prejeli kratkega, temveč smo ga takega naredili. Napaka ni v stvareh, temveč v mišljenju. Govorica resnice je preprosta."
Profesor Kranjc je navdušeno zaploskal in kar sam pristavil prgišče lucidnih Senekovih misli, ki so nedvomno ciljale name. "Non accedet
Sodobnost 2014
1693
dr. Marko Pavliha: Latinščina oživljena
ad rem publicam sapiens, nisi si quid intervenerit. - Če se ne bo zgodilo kaj posebnega, se moder človek s politiko ne bo ukvarjal. Ubi discrimen inter malos bonosque sublatum est, confusio sequitur et vitiorum erup-tio. - Kjer izgine razlikovanje med dobrimi in slabimi, sledita zmeda in izbruhnejo pregrehe. Ubi non est pudor nec cura iuris sanctitas pietas fides, instabile regnum est. - Kjer ni sramežljivosti, skrbi za pravo, poštenosti, čuta dolžnosti in zaupanja, tam oblast ni trdna. Si vis omnia tibi subicere, te subici rationi; multos reges, si ratio te rexerit. - Če si hočeš podvreči vse, se podvrzi razumu; mnoge boš vodil, če te bo vodil razum."
Seneka je zažvižgal, navdušen nad Profesorjevo erudicijo, jaz pa sem zakompleksano pomislil na Georgea Herberta, ki je dejal, da kdor ni čeden pri dvajsetih, močan pri tridesetih, bogat pri štiridesetih in moder pri petdesetih, ne bo nikdar ne čeden, ne močan, ne bogat in ne moder. Za slednje imam nemara še čas, za ostalo pa ...
"Sicer pa sledim vodstvu narave," naju je s Profesorjem šokiral vrli Rimljan, ker je spregovoril v brezhibni slovenščini in nama pod nos pomolil razpravo o srečnem življenju in drugih tegobah,2 "v tem se strinjajo vsi stoiki: prava modrost pomeni ne zabloditi stran od nje, oblikovati samega sebe po njenih zakonih in njenem zgledu. Srečno je torej tisto življenje, ki je skladno z lastno naravo; to pa je mogoče doseči samo na en način: najprej mora biti duh zdrav in mora imeti svoje zdravje v trajni posesti; nadalje mora biti pogumen in silen, lep in potrpežljiv, pripravljen za sleherne okoliščine, pozoren do svojega telesa in do vsega, kar ga zadeva, a vendarle brez tesnobe, končno: prizadeven za vse drugo, kar krasi življenje, ne da bi kaj od tega občudoval - uporabnik darov fortune, in ne njihov suženj."
"Kako pa je s svobodo in notranjo spokojnostjo in blaženostjo?" ga je pobaral Profesor.
"Svobode ne more podeliti nobena druga stvar kot brezbrižnost do usode; tedaj se bo rodila tista neprecenljiva dobrina: mir in vzvišenost duha, zasidranega v varnem pristanu; veliko in neomajno veselje, ki vstane iz spoznanja resnice, ko so odgnani vsi strahovi; vedrina in razcvet duha: a duh se teh stvari ne bo veselil, ker bi bile same dobrine, temveč ker so se rodile iz dobrine, ki je njegova last. Filozofi sami ne uresničujejo tega, kar pridigajo. Pač: mnogo tega uresničujejo že s svojimi besedami in s svojim visokim pojmovanjem dobrega; če pa bi se njihova dejanja popolnoma ujemala z besedami, kdo bi bil sploh srečnejši od njih?"
2 Naslednjih nekaj citatov je izposojenih iz knjige Lucija Aneja Seneke O srečnem življenju in druge razprave, ki jih je izbral, prevedel in spremno besedo napisal Brane Senegačnik (Ljubljana: Študentska založba, 2001). Licentia poetica me opravičuje, da sem misli za tole razmišljanje nekoliko priredil in po svoje razporedil.
1686
Sodobnost 2014
dr. Marko Pavliha: Latinščina oživljena
Kakšna vrlina in besedna milina! Ko sem ga takole zavzeto poslušal, me je direktno v srce dregnila ena od mojih podosebnosti alias Aktivni državljan, zato me je zanimalo, kaj si o tem misli vrhovni stoik.
"Če je država preveč skorumpirana, da bi ji bilo moč pomagati, če jo je zlo povsem preplavilo, si modrijan ne bo zaman nalagal naporov, ne bo se žrtvoval, če njegova žrtev ne bo prinesla nobene koristi. Če ima premalo ugleda ali moči, če ga politika ni pripravljena sprejeti ali če mu tega ne dopušča njegovo zdravstveno stanje, tedaj se ne bo podal na potovanje, za katerega ve, da mu ne bo kos, prav kakor se ne bi podal na morje v razmajani ladji ali se ne bi javil k vojaški službi, če bi bil slabotne postave. Od človeka se prav gotovo zahteva to, da koristi drugim ljudem: če je mogoče, mnogim, če ne, maloštevilnim, če ne maloštevilnim, potem svojim najbližjim, če pa niti to ne, tedaj vsaj samemu sebi. Narava je vsaj mene namenila za oboje: da delujem in da najdem čas za kontemplacijo. In res počnem oboje, tudi v večnih loviščih, saj tudi kontemplacije ni brez delovanja. To svetujem tudi vam, spoštovani Marcus Pavlihus."
Seneka nama je slovesno pokimal, tiho zavzdihnil, zaprl oči, tlesknil s prsti desne roke in se razblinil v večnost. Tudi Profesorja naenkrat ni bilo več, jaz pa sem se znašel na prodnati potki pred zamrlim svetilnikom in škrlatna zarja je naznanjala novo jutro. V rokah mi je počivala knjiga, na kateri je z rosno lesketajočimi črkami pisalo Pozabljena latinščina; tam onkraj skodranih valov so ob prvih sončnih žarkih zaspano zehali Dolomiti in na drugi strani morskega polkroga se jim je v brk smejal Triglav.
Hvala grško-rimskim kameradom, hvala svetovljansko-domoljubnim glasbenikom, slikarjem, kiparjem, poetom in pisateljem, hvala Profesorjem in Kranjcem, da slutim, kam naj grem, od morja, prek puščav in planjav, skozi gozdove in oljčne nasade, vse do Menartovih gora:
"Vrh gore je bel kažipot očem in jasen dan žari od vsepovsod in sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem."
Sodobnost 2014
1693