665 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 94(450.361Trst)"1943/1945" 329.18-051(450.361Trst) Prejeto: 1. 6. 2019 Klemen Kocjančič asist. dr., Obramboslovni raziskovalni center, Fakulteta za družbene vede UL, Kardeljeva ploščad 5, SI-1000 Ljubljana E-posta: klemen.kocjancic@fdv.uni-lj.si Waffen-SS v Trstu in bližnji okolici med drugo svetovno vojno IZVLEČEK Trst, glavno mesto tržaške province, je bil med nemško okupacijo v letih 1943–1945 pomembno garnizijsko me- sto, zahvaljujoč svojemu geostrateškemu položaju in pristanišču. Kot glavno mesto novoustanovljene Operacijske cone Jadransko primorje (OZAK) je bil sedež nekaterih nemških policijskih in (para)vojaških enot, med katerimi so bile tudi enote ter ustanove Waffen-SS. Pričujoči članek predstavlja enote oziroma ustanove Waffen-SS, ki so bile prisotne v Trstu in bližnji okolici, ter njihovo vlogo med drugo svetovno vojno, še posebej v odnosu do partizanskih odredov Slovenije (oziroma Jugoslavije) in narodnoosvobodilne vojske, ki se je pozneje preimenovala v Jugoslovansko armado. KLJUČNE BESEDE Druga svetovna vojna, Trst, OZAK, Waffen-SS, narodnoosvobodilni boj ABSTRACT WAFFEN-SS IN AND AROUND TRIESTE DURING THE SECOND WORLD WAR Due to its geostrategic position and port, Trieste, the capital of the Province of Trieste, was an important gar- rison city during the German occupation in 1943–1945. As the centre of the newly created Operational Zone of the Adriatic Littoral (OZAK), it was also the headquarters of some German police and (para)military units, including the divisions and establishments of Waffen-SS. The article at hand presents those Waffen-SS divisions and establish- ments that operated in and around Trieste as well as their role during the Second World War, especially in relation to the National Liberation Army and Partisan detachments of Slovenia (or Yugoslavia), later renamed Yugoslav Army. KEY WORDS Second World War, Trieste, OZAK, Waffen-SS, national liberation struggle 666 KLEMEN KOCJANČIČ: WAFFEN-SS V TRSTU IN BLIŽNJI OKOLICI MED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 665–676 2019 Kapitulacija Italije in nemška zasedba njenega ozemlja Le nekaj dni po zaključku afriške kampanje maja 1943 je nemško politično in vojaško vodstvo ugoto- vilo, da italijanske oborožene sile ne bodo sposobne obraniti svoje domovine in da bo fašistični režim do- živel politični zlom. Tako je že takrat v Italijo pričelo pošiljati divizije, ki bi sodelovale v boju proti zavez- niškim invazijskim silam.1 Hkrati je feldmaršal Wilhelm Keitel, načelnik Oberkommando der Wehrmacht (OKW), 21. maja iz- dal ukaz o pripravi načrta nemškega odziva na mo- rebitno italijansko kapitulacijo oziroma priključitev zavezniškemu taboru. To navodilo je bilo izpolnjeno v obliki več operativnih načrtov: za zasedbo italijan- skega »škornja« (Alarich), nevtralizacijo italijanskih sil na Balkanu in zasedbo tega področja (Konstantin), za zasedbo italijanskega okupacijskega območja v južni Franciji (Siegfried), za zavarovanje francosko- -španske meje (Nürnberg) in za zavarovanje franco- sko-italijanske meje (Kopenhagen). Po zavezniški invaziji na Sicilijo 9. julija 1943, ki se je končala z zasedbo celotnega otoka 17. avgusta istega leta, je kmalu sledilo izkrcanje na italijanskem »škornju« 3. septembra. Nemčija je v tem času pričela v Italijo pošiljati svoje rezervne in veteranske divizije. 25. julija je padel fašistični režim, saj je Veliki fašistič- ni svet izglasoval nezaupnico vladi Benita Mussolini- ja, ki je bil nato aretiran.2 28. julija je nemški kancler in vrhovni poveljnik oboroženih sil Adolf Hitler odobril nemške proti- ukrepe – operacijo Os (Achse), ki je združevala ope- raciji Alarich in Konstantin. Že v dneh pred potrdi- tvijo operacije je pričel OKW proti Italiji pošiljati okrepitve, potrebne za izvedbo operacije. 29. julija je feldmaršal Erwin Rommel v Münchnu prevzel po- veljstvo nad lažnim štabom Auffrischungsstab Mün- chen, zakritim poveljstvom Armadne skupine B (He- eresgruppe B); prav ta je imela nalogo zasesti severno Italijo, italijansko zasedeno ozemlje na območju Slo- venije in hrvaško Istro. Pred italijansko kapitulacijo 8. septembra 1943 je bilo več nemških divizij nastanjenih na severu Itali- je. Njihova naloga je bila zavarovati to ozemlje ter prodreti proti Rimu. Kapitulacija je povzročila skoraj popoln kolaps italijanskih oboroženih sil, zaradi če- sar so nemške sile brez večjih težav dosegle zastavlje- ne cilje na severu Italije. Nemška 71. pehotna divizija, ki je avgusta 1943 prišla na Gorenjsko iz Danske, je prodrla in že na- slednji dan (9. septembra) zasedla Trst, Trbiž, Reko in Gorico. 10. septembra je v Trst prišel 1. bataljon 1. tankovskega polka nemške 1. tankovske divizije, sle- 1 Prim. Agarossi, A Nation Colapses. 2 Prim. Morgan, The Fall of Mussolini. dile pa so mu še druge nemške enote, kot na primer 3. tankovska varnostna četa (17.).3 10. september pomeni prelom v zgodovini tega območja, saj je Hitler ukazal ustanovitev dveh no- vih administrativno-upravnih področij na ozemlju zasedene Italije. Ustanovljeni sta bili operacijski coni Jadransko primorje (Operationszone Adriatisches Küstenland; OZAK) s sedežem v Trstu in Alpsko predgorje (Operationszone Alpenvorland; OZAV) s sedežem v Bolzanu. OZAK je obsegal pokrajine Furlanija, Gorica, Trst, Istra, Reka, Kvarner in Ljub- ljana. 25. septembra je nemški vojaški poveljnik severne in osrednje Italije general Joachim Witthöft začasno prevzel položaj vojaškega poveljnika severne Italije (Militärbefehlshaber Oberitalien); načeloval je terito- rialnim vojaškim poveljstvom (Militär-Kommanda- tur). Vojaško poveljstvo 1001 (Militär-Kommandatur 1001) je bilo ustanovljeno v Trstu, od koder je nadzo- rovalo ozemlje pokrajin Trst, Reka, Pulj in Ljubljana. Sprva je bil poveljnik polkovnik Georg Erdmann, ki ga je oktobra 1944 zamenjal generalmajor Johann (Hans) Sauerbrey. Tako poveljstvo je bilo ustanov- ljeno še v Gorici (Militär-Kommandatur 1002), pri- stojno pa je bilo za pokrajini Gorica in Videm. Obe poveljstvi sta bili odgovorni za vzdrževanje varnosti v pokrajinah, organiziranje alarmnih enot, zagotav- ljanje vojaške discipline, izvajanje vojaške zasedbene uprave, zbiranje italijanske vojaške opreme in oboro- žitve itd.4 1. oktobra istega leta je bil ustanovljen in formal- no zaseden tudi položaj Poveljnika na varnostnem območju Jadransko primorje (Befehlshaber im Si- cherungsgebiet »Adriatisches Küstenland«), ki ga je do konca vojne zasedal general gorskih enot Ludwig Kübler. General Kübler je prevzel vojaško poveljstvo nad enotami v OZAK, pri čemer je bilo ustanovlje- no Splošno poveljstvo Kübler (General-Komman- do Kübler). 28. avgusta 1944 je bilo preoblikovano/ preimenovano v 97. armadni korpus (LXXXXVII. Armeekorps).5 Globočnik, Rižarna in Akcija Reinhardt V Trstu je bil od oktobra 1943 navzoč tudi Odilo Globočnik, ki je bil od novembra 1939 esesovski in policijski vodja (SS- und Polizeiführer, SSPF) za lu- blinsko območje na Poljskem. Tu je bil od decembra 1941 med drugim vodja Akcije Reinhardt (Aktion Reinhardt; tudi Aktion R), pri čemer je bil nepo- sredno podrejen Himmlerju. Dodeljenih mu je bilo 450 pripadnikov SS in policije, ki so bili poznani kot Posebni oddelek R (Sonderabteilung R; krajše le Ab- 3 Di Giusto, Operationszone, str. 44–51. 4 Prav tam, str. 59–61. 5 Di Giusto, Operationszone, str. 61–65; Umbreit, Die deu­ tsche Herrschaft, str. 80. 667 KLEMEN KOCJANČIČ: WAFFEN-SS V TRSTU IN BLIŽNJI OKOLICI MED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 665–6762019 teilung R). Prav tako mu je bilo podrejenih dobrih pet tisoč tujerodnih (največ ukrajinskih) pripadnikov, kolaborantov, ki so bili organizirani kot esesovsko stražarsko osebje (SS-Wachmannschaften; SS-WMS). V okviru Akcije Reinhardt, ki je dejansko začela z delom marca 1942, so ustanovili tri uničevalna ta- borišča (Belzec, Sobibor in Treblinka) in taborišče za usposabljanje tujerodnih pripadnikov (Travniki) ter prevzeli nadzor nad esesovskimi gospodarskimi objekti (s prisilnimi delavci) v Lublinu.6 V teh treh taboriščih so od marca 1942 do no- vembra 1943 ubili okoli 1,7 milijona Judov ter ne- znano število Romov, Poljakov in sovjetskih vojnih ujetnikov; v njih so tako umorili največji del Judov v primerjavi z drugimi sistemi koncentracijskih tabo- rišč (Dachau, Mauthausen itd.).7 SS-WMS, ki je imela status SS-enote za posebno službo (SS-Sonderdienst-Einheit), je poleg straženja omenjenih objektov sodelovala tudi pri zatrtju vsta- je v varšavskem getu. Do konca operacije Reinhardt na Poljskem je bilo ustanovljenih osem čet. Medtem ko so bili njihovi pripadniki oskrbovani in plačani kot redni pripadniki Waffen-SS, so bile uniforme, oznake in činovni sistem drugačni. Prav tako niso imeli statusa rednih pripadnikov Waffen-SS, tem- več status spremstva (Gefolge) oziroma pomožne sile Waffen-SS.8 Ob prihodu v OZAK je Globočnik prevzel po- ložaj višjega SS in policijskega vodja v OZAK (HS- SPF OZAK), pri čemer je s seboj pripeljal najpo- membnejše podrejene iz Poljske. Tudi tu je ustanovil manjše uničevalno taborišče, in sicer v tržaški Rižar- ni (Risiera), kjer so delovali pripadniki samostojnega SS-stražarskega bataljona »Trst« (SS-Wachmann- schaften »Triest«; SS-WMS).9 Globočnik je zapustil Poljsko, še preden so tam končali z aktivnostmi (v tem času so še izkopavali in sežigali trupla ubitih ter uničevali taborišča), pri čemer je sprva s seboj pripe- ljal pet najtesnejših sodelavcev. Do novembra je bilo tako v OZAK premeščeno že skoraj celotno nemško osebje s Poljske, in sicer 92 pripadnikov.10 Akcija Reinhardt (oziroma oddelek R) je nadalje- vala delo kot posebni oddelek, dodeljen neposredno Globočniku, ki je tako izvajal operativno poveljstvo nad oddelkom, ko je bil ta administrativno še vedno 6 Arad, Belzec, Sobibor, Treblinka, str. 14f.; Black, Foot Soldi- ers; Perz, The Austrian Connection, str. 400f. Prim. Rückerl, NS­Vernichtungslager. 7 Arad, Belzec, Sobibor, Treblinka, str. 377–379. 8 Black in Gutmann, Racial theory, str. 29–32; Justiz und NS- -Verbrechen, Lfd. Nr. 924, LG München II (sodba münchen- skega sodišča proti Ivanu Nikolaju Demjanjuku, 12. maja 2011, http://www.junsv.nl/cgi/t/text/text-idx?c=justizw;cc= justizw;rgn=div3;lang=de;view=text;idno=w49;node=w49 %3A5.2.55 (pridobljeno 28. decembra 2016)). Prim. Black, Police Auxiliaries, str. 327–366. 9 Prim. Di Giusto in Chiussi, Globocnik's Men. 10 Di Giusto in Chiussi, Globocnik's Men, str. 16; Ferenc, Sa- tan, njegovo delo in smrt, str. 218, 375f.; Wedekind, Natio­ nalsozialistische Besatzungs, str. 310. podrejen akciji T4, ta pa neposredno kanclerjevi pi- sarni oziroma Adolfu Hitlerju. Kot Einsatzgruppen je bil tudi ta oddelek sestavljen iz mešanice pripa- dnikov splošne SS, Waffen-SS, policije itd. Vodja oddelka je bil SS-Sturmbannführer Christian Wirth (po njegovi smrti pa SS-Obersturmbannführer August Dietrich Allers), nadzoroval pa je naslednje enote: R 1 (v Trstu in Rižarni; pod neposrednim povelj- stvom Wirtha/Allersa), R 2 (na Reki in Sušku; pod vodstvom SS-Hauptsturmführerja Franza Reichleit- nerja, nato Stangla), R 3 (v Vidmu; poveljnik SS- -Hauptsturmführer Franz Stangl, nato SS-Unter- sturmführer Paul Arthur Walther in Helmut Fischer) in R 4 (v Mestrah v drugi polovici leta 1944, pod Stanglovim vodstvom).11 Tik pred vojno, oktobra 1938, so v tržaški pro- vinci našteli dobrih šest tisoč Judov, katerih število se je do nemške okupacije severne Italije zmanjšalo. Prvi sistematični lov na tržaške Jude je bil izveden 9. oktobra 1943, pri čemer so do konca januarja 1944 že skoraj popolnoma iztrebili judovsko prebivalstvo v Trstu. Preko Rižarne so jih poslali naprej v Ausch witz. Podobno je bilo v drugih pokrajinah: v Gorici novem- bra 1943, v Vidmu med januarjem in junijem 1944, v Pulju med oktobrom 1943 in septembrom 1944 ter na Reki med februarjem in junijem 1944. Tako so v Gorici 23. novembra 1943 najprej zaprli 23 Judov, pozneje pa še preostalih 24. Dne 7. decembra so bili poslani v Auschwitz, iz katerega sta se vrnila le dva.12 Rižarna, ki je bila zapor in policijsko priporno ta- borišče, je bila sprva le točka za zbiranje zajetih Judov in predvsem partizanov, ki so jih nato deportirali v nemška koncentracijska oziroma delovna taborišča. V taborišču so zaprte ljudi mučili in tudi ubijali. Zaradi trupel ubitih ljudi so na osnovi že obstoječe industrij- ske peči v Rižarni zgradili krematorij (edini v zahod- noevropskem koncentracijskem taborišču). Ocenjuje- jo, da je tu umrlo dva do pet tisoč ljudi. Krematorij so prvič uporabili 3. aprila 1944, ko so sežgali trupla 71 ustreljenih talcev. V uporabi je bil do 28. aprila 1945, naslednjega dne pa so ga minirali in tako uničili.13 Slovenski partizani so bili z delovanjem taborišča v Rižarni seznanjeni že med vojno. Prvi ohranjeni dokument o tem je iz konca septembra 1944, ko so o Rižarni zapisali: »Pri SAN SABBI 'Čistilnici riža' je taborišče osumljenih židov, Grkov in partizanov itd. Možnost jih je rešiti.« A do rešilne akcije ni ni- koli prišlo, predvsem zaradi velike nemške posadke v Trstu.14 11 Di Giusto in Chiussi, Globocnik's Men, str. 21–25; Ferenc, Satan, njegovo delo in smrt, str. 210; Wedekind, Nationalso­ zialistische Besatzungs, str. 310–312. 12 Makuc, Primorska dekleta, str. 82–83; Villani, The Persecu- tion of Jews, str. 248–249. 13 Ivančič, Lebič, str. 186–187; Združenje ANED v Trstu, str. 116; Zimmerman, Jews in Italy, str. 250–252. Prim. Fölkel, Rižarna, str. 27f.; Volk, O lastništvu in uporabi. 14 ARS, SI AS 1848, t. e. 24, situacijsko poročilo OC štaba 9. korpusa z dne 27. septembra 1944. 668 KLEMEN KOCJANČIČ: WAFFEN-SS V TRSTU IN BLIŽNJI OKOLICI MED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 665–676 2019 Pripadniki Akcije Reinhardt niso bili zadolženi le za upravljanje uničevalnega taborišča, ampak jih je Globočnik formalno vključil tudi v obrambno-var- nostni sistem OZAK, ko jih je (poleg drugih) ime- noval za zavarovalne komandante (Sicherungskom- mandant) določenih območij. Wirth je tako konec aprila oziroma v začetku maja prevzel varovanje ceste Trst–Reka in njene neposredne okolice, kar je oprav- ljal vse do svoje smrti 26. maja 1944, ko je bil ubit med inšpekcijo ceste; tudi to njegovo zadolžitev je prevzel Allers.15 Ob prihodu v Trst so Nemce spremljali najzane- sljivejši pripadniki SS-WMS, ki so bili jedro nove enote. Glavnina moštva novega stražarskega bataljo- na je prišla z območja OZAK. To so bili vzhodno- evropski folksdojčerji ter državljani Sovjetske zveze (oboji večinoma iz Ukrajine). Tako kot na Poljskem so bili pripadniki SS-stražarskega bataljona (pomo- žni) del Waffen-SS. Tudi v Trstu so ustanovili šolo za usposabljanje rekrutov za stražarsko osebje. Šolsko osebje in šolajoče se rekrute so večkrat uporabili za varovanje Rižarne in cestno-železniškega omrežja ter za izvajanje protipartizanskih operacij.16 Večina moštva bataljona je bila prisilno mobilizi- rana, in sicer iz lokalnega prebivalstva italijanskega, hrvaškega in slovenskega rodu. Tako je bil nekdanji partizan (in poznejši terenec), ki je po zlomu goriške fronte odšel domov na Lokve, 27. septembra zajet z drugimi moškimi vaščani in poslan v Gorico. Tam so izbrali najmlajše (letnike 1915–1925) ter jih poslali v Trst, kjer so jih »zaprli v šolo, spreoblekli [sic!] v italijansko uniformo, začeli z vojaško dresuro«. Sprva so jih učili Ukrajinci, pozneje Štajerci (»ki so znali slovensko«), in nazadnje Nemci v nemščini. Poleg mrtvaške glave in nemškega orla na čepici so sloven- ski pripadniki imeli na rokavu tako »slovensko zasta- vo« kot standardnega nemškega orla. Najsposobnejše vojake so premestili v Waffen-SS, po vsej verjetnosti pretežno med kraške lovce in v 7. SS-šolski nado- mestni bataljon. Zaradi tega prehajanja moštva je prihajalo do zamenjav identitet med omenjenimi enotami.17 Glede na narodno pripadnost moštva oddelka R in SS-stražarskega bataljona lahko pripadnike deli- mo na tri kontingente: nemški častniki in podčast- niki, Vzhodnoevropejci (vključno s folksdojčerji) in 15 Ferenc, Nemška policija, str. 80–81. 16 Di Giusto in Chiussi, Globocnik's Men, 28f.; Ferenc, Lalka v Trstu, str. 284–285. 17 ARS, SI AS 1848, t. e. 1, »Kronika IX. Korpusa: Izpoved slovenskega SS-ovca« z dne 21. maja 1944; ARS, SI AS 1848, t. e. 22, poročilo OC štaba 9. korpusa OBOD-u z dne 20. decembra 1944; ARS, SI AS 1848, t. e. 23, poročilo an- glo-ameriški vojaški misiji pri štabu 9. korpusa z dne 1. de- cembra 1944; ARS, SI AS 1848, t. e. 25, situacijsko poročilo OC Komande goriškega vojnega področja z dne 28. septem- bra 1944; ARS, SI AS 1848, t. e. 43, »Preverjanje podatkov« OC štaba 9. korpusa OT B 7 z dne 10. novembra 1944; ARS, SI AS 1851, t. e. 31, »Poročilo od 15.10.–30.10.1944.« OC štaba 9. korpusa z dne 3. novembra 1944. lokalno moštvo (Italijani, Slovenci, Hrvati). Pripa- dniki SS-WHS so imeli standardno SS-vojaško knji- žico (SS-Soldbuch), iz katere je razvidno, da je bilo uradno ime enote SS-stražarski bataljon »Trst« (SS- -Wachmannschaften-Bataillon »Triest«). Pripadnost Waffen-SS je razvidna iz pečata: »Waffen-SS / Der Höhere SS-u. Polizeiführer in der Operationszone Adriatisches Küstenland«.18 Januarja 1944 je v Gorici začela delovati enota Kommando G (pod poveljstvom SS-Untersturmfü- hrerja Kurta Franza), ki je imela nalogo usposabljati rekrute za deželno stražo (Landschutz).19 Konec februarja 1944 je bil SS-stražarski bataljon sestavljen iz dveh kontingentov: Wachmannschaft I (Vzhodnoevropejci; Ostvölker), v moči ene čete, ki je bila v Trstu, ter Wachmannschaft II (lokalno moštvo), 18 ARS, SI AS 1851, t. e. 80, esesovska vojaška knjižica Alfo- nia D. 19 Di Giusto in Chiussi, Globocnik's Men, str. 116; Mlakar, Do­ mobranstvo na Primorskem, str. 82. Članek o odlikovanju esesovskega častnika Kurta Franza v Goriškem listu 10. maja 1944. 669 KLEMEN KOCJANČIČ: WAFFEN-SS V TRSTU IN BLIŽNJI OKOLICI MED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 665–6762019 v moči treh čet, ki so bile nastanjene v Gorici (1.), Trstu (2.) ter na Reki in v Pulju (3.). Konec aprila sta bili ustanovljeni še 4. in 5. četa, ob tem pa tudi štabna četa (iz vzhodnoevropske čete) in transportni vod.20 Deli oddelka R in SS-stražarskega bataljona so sodelovali v operaciji Braunschweig, ki je konec aprila in v začetku maja 1944 v hrvaški Istri potekala v treh fazah. V okviru operacije so pripadniki teh dveh enot sodelovali v požigih vasi ter izvajali zavarovanje t. i. kraške ceste (Karststrasse) oziroma ceste Trst–Reka.21 Posledično so bili pripadniki te enote tarča parti- zanskih napadov. 26. maja 1944 so partizani Istrske- ga odreda postavili zasedo vzdolž ceste Reka–Trst pri Kozinskem vrhu, saj so imeli poročila, da se tu vozi esesovski major, ki je obiskoval postojanke vzdolž ceste (na Kozini, v Materiji, Podgradu, Divači itd.). Malo manj kot dvajset partizanov je obstreljevalo samotno vozilo; major Wirth je bil takoj mrtev, ra- njenemu vozniku pa je uspelo nadaljevati vožnjo do Kozine (v napadu je umrl še ukrajinski prostovoljec). V povračilo so Nemci še isti dan požgali 23 domačij v vasi Beka in tri v Ocizli ter zasegli govedo.22 Prvi večji operativni spopad med slovenskimi partizani in SS-WMS je zabeležen med bojem za vas Razdrto 6. junija 1944. Vas je bila obdana z obro- čem osmih strojničnih gnezd (bunkerjev), v katerih so stražarsko službo izmenično »opravljali oddelki SS Hrvaške (sic!) narodnosti in oddelki Slovenskega Nar. Var. Zbora« (4. četa WMS in 5. četa Sloven- 20 Di Giusto in Chiussi, Globocnik's Men, str. 115–116. 21 Prav tam, str. 55–89. 22 Ferenc, Satan, njegovo delo in smrt, str. 282–285; Zadnik, Istrski odred, str. 317–326. skega narodnega varnostnega zbora; SNVZ). Okoli 11. ure zvečer so vas napadli partizani (17. brigada, okrepljena z 2. bataljonom 18. brigade in 1. bataljo- nom brigade »Triestina d'assalto«). Obramba je zara- di napada z različnih strani kmalu popustila. Potem ko so partizani zajeli prve branilce, je boj za vas trajal okoli štiri ure, nakar so se branilci umaknili. Za seboj so pustili težko oborožitev 5. čete SNVZ, »a je [ta] to noč bila v službi SS moštva, ki je izgubilo tudi vse ostalo njim dodeljeno orožje«. Po partizanskih po- datkih je imel sovražnik 30 mrtvih in 11 zajetih voja- kov, medtem ko so zaplenili tri težke minomete, dva mitraljeza, deset pušk, eno signalno pištolo in večjo količino streliva.23 8. julija 1944 so partizanski obveščevalci sestavili prvo daljše poročilo o Rižarni: »Pri Rafineriji Stan- dard med Škednjem in Žavljem se nahaja mučilnica Rizier, prejej (sic!) je bila to vojaška kasarna. V to mu- čilnico so po razpadu Italije pripeljali okoli 4500 judov, razne tega so po vsak dan podnevi in ponoči vozili tja ljudi iz zaporov [iz] okolice Trsta in Istre. To kasarno stražijo SS-ovci. Nek SS katerega so prej opili je povedal: Vsak, ki prestopi prag te kasarne se ne vrne nikoli več, ker jih vse spečejo v posebnih pečeh nalašč pripravljene zato. Jetnike udarijo po glavi s kladivom nato pa jih od- peljejo v prostor, ki ima dno iz železnih palic. Pod njim gorijo ognji. Čez pol ure odprejo prostor in v njega lahko zopet pripeljejo drugega aretiranca. Ta sam stražar se je pobahal da je bilo v tej mučilnico spečenih preko 4000 judov in razne tega ogromno število zajetih partizanov. 23 ARS, SI AS 1878, t. e. 3, dopis Poveljstva rekrutne čete SNVZ SSPF Triest z dne 28. julija 1944; Bavec, Bazoviška brigada, str. 268–270; Kraigher, Ljudje in kraji, str. 577–579. Poslopje tržaške Rižarne junija 2019 (foto: Jure Janežič). 670 KLEMEN KOCJANČIČ: WAFFEN-SS V TRSTU IN BLIŽNJI OKOLICI MED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 665–676 2019 Predno jih pa odpeljejo v omenjene prostore jih zasli- šujejo in jih mučijo, pretepajo z biči jeklenih žič. V tej mučilnici so jetniki zaprti posamezno v posebnih celicah v katerih morajo jetniki ležati ali sedei, ker os (sic!) celice zelo nizke. V to mučilnico vozijo Nemci vsako noč precej drv in vsak dan se vidi dim, ki gre iz omenjenih peči. Ob priliki bombardiranja Trsta so Nemci obkolili to kasarno in svojih mest niso zapustili, čeprav so padale bombe v neposredno bližino, ker so se zbali, da ne bi ujetniki zbe- žali. Dostop v to kasarno nimajo niti vse nemške vojaške osebe. V neposredni bližini mučilnice se nahaja rafinerija Standart, garaža za tramvaje, velika klavnica in pa in- dustrija za izdelovanje tankov.«24 Naslednjega dne, 9. julija 1944, so obveščevalci poročali, da »komanda SS ter gestapo sežiga naše lju- di v tržaški rižarni«.25 13. julija so partizani angleško vojaško misijo obvestili, da je v tržaški nekdanji voja- šnici italijanskih karabinjerjev »bataljonska koman- da, slovenskih, ital[i]janskih in hrvatskih (sic!) SS«.26 Avgusta 1944 je imel stražarski bataljon sedem čet, ki so bile razmeščene takole: 1. (slovenska) v Go- rici, 2. (italijanska) v Huminu (Gemona), 3. (istrska) v Pulju, 4. (hrvaška) v Senožečah, 5. (mešana) v Tr- stu, 6. (ukrajinska) v Vidmu in 7. (mešana) v Trstu. Oktobra naj bi senožeško četo premestili v Trst, a je bila konec meseca ponovno zabeležena v Senožečah. Partizanski obveščevalci so nadalje zapisali, da je vi- demska četa izurjena za protiletalski boj.27 Sredi avgusta 1944 so ponovno poročali, da se v Trstu »trdovratno govori, da se trikrat tedensko seži- gajo trupla likvidirancev«. 20. septembra so poročali, da so »nemški SS peljali iz čistilnice riža pri Sv. So- boti v zaprtem kamijonu 10 zabojev zgorjenih člove- ških trupel«.28 8. oktobra se je pričela petdnevna ofenzivna akci- ja na Banjški planoti, v kateri so poleg SS-WMS so- delovali še 10. SS-policijski polk ter deli 159. peho- tne divizije (159. Infanterie-Division). Akcija je bila neuspešna, saj so jih partizani zavrnili. Oktobra je del stražarskega bataljona v sodelovanju s 7. SS-šolskim in nadomestnim bataljonom izvedel »le manjši izpad v Brda«. Konec oktobra je v Gradiško prišlo »500 24 ARS, SI AS, 1851, t. e. 62, »Izvleček iz političnih poročil za razdobje od 25. VI. – 8. VII. 1944« z dne 8. julija 1944. 25 ARS, SI AS 1851, t. e. 62, poročilo OBOD-a obveščevalne- mu oddelku Odseka za notranje zadeve z dne 9. julija 1944. 26 ARS, SI AS 1848, t. e. 23, poročilo angleški vojaški misiji pri štabu 9. korpusa z dne 13. julija 1944. 27 ARS, SI AS 1848, t. e. 22, »Poročilo od 16. 8. – 31.8.1944.« OC štaba 9. korpusa z dne 4. septembra 1944; ARS, SI AS 1848, t. e. 22, »Poročilo od 15. 9. – do 30.9.1944.« OC štaba 9. korpusa z dne 3. oktobra 1944; ARS, SI AS 1848, t. e. 22, »Poročilo od 1.10. do 15.10.1944.« OC Štaba 9. korpusa z dne 19. oktobra 1944; ARS, SI AS 1851, t. e. 31, »Poročilo od 1.8. do 15.8.1944.« OC štaba 9. korpusa z dne 20. avgusta 1944. 28 ARS, SI AS 1851, t. e. 62, poročilo OBOD-a II. odseku Od- delka za zaščito naroda z dne 2. septembra 1944; ARS, SI AS 1859, t. e. 10, situacijsko poročilo OC štaba 7. korpusa z dne 24. septembra 1944. Istranov, ki pripadajo SS Wachmannschaft«; po vsej verjetnosti so sem prišli z namenom urjenja oziroma dodelitve 7. SS-bataljonu ali zaradi skupnega izvaja- nja protipartizanskih operacij.29 Konec leta 1944 je število čet naraslo na devet: 1. (slovenska) v Gorici, 2. (italijanska) v Huminu (Ge- mona), 3. (istrska) v Banah, 4. (hrvaška) v Senože- čah, 5. (mešana) v Banah, 6. (ukrajinska) v Vidmu, 7. (mešana) v Trstu, 8. neznano kje in 9. v Banah pri Opčinah. Enako število čet je bilo tudi konec febru- arja 1945, ko so celoten obseg stražarskega moštva ocenili na 1.300 mož.30 Kako je potekal umik oddelka R in SS-stražar- skega bataljona, v podrobnostih ni znano. Predvide- vamo, da so se pripadniki obeh enot zbrali v Trstu in ga v večji koloni, vključno z Globočnikom, zapustili v noči iz 28. na 29. april 1945. 30. aprila je Globoč- nik vzpostavil začasni štab v vasi Arta v Karniji. Med umikom je zaradi napadov zavezniških letal in lo- kalnih partizanov padlo več pripadnikov obeh enot. V noči iz 3. na 4. maj je Globočnik nadaljeval umik proti Avstriji, zaščito umika pa so izvajali kraški lovci. Možno je tudi, da so v pokolu v vasi Avasinis sode- lovali pripadniki teh enot. Enoti sta dosegli Avstrijo, kjer ju je poveljnik Allers 7. oziroma 8. maja v vasi Kirchbach formalno razpustil.31 30. aprila 1945 so v Rižarno vstopili slovenski partizani; Mario Slavec-Vlado je bil prvi, ki je vstopil vanjo: »Takoj ob vhodu so na levi strani z mesarskih klinov še viseli deli razkosanih človeških trupel, iz katerih je v korito kapljala kri ... Iz ruševin razstre- ljene krematorijske peči se je valil gost dim, dokaz, da so Nemci malo prej zapustili kraj nepopisne kr- voločnosti ...«32 Kommando Adria V Trstu je bila nastanjena tudi bojno-podpor- na enota Waffen-SS, in sicer Poveljstvo Adria ese- sovskega polka »Kurt Eggers« (SS-Standarte »Kurt Eggers«, Kommando Adria), ki je bilo zadolženo za izvajanje vojaške propagande v OZAK, kamor je so- dilo tudi izvajanje obveščevalne dejavnosti med lo- kalnim prebivalstvom (glede morale). Začetki vojaško-propagandne enote Waffen-SS segajo v januar 1940, ko je bil izdan ukaz o ustano- 29 ARS, SI AS 1851, t. e. 67, »situacijsko poročilo štev. 100« OBOD-a z dne 15. oktobra 1944; ARS, SI AS 1851, t. e. 95, »Poročilo od 15.10.–30.10.1944.« OC štaba 9. korpusa z dne 3. novembra 1944; ARS, SI AS 1851, t. e. 95, »situacijsko poročilo štev. 161« OC štaba 9. korpusa z dne 9. novembra 1944. 30 ARS, SI AS 1851, t. e. 61, »Podroben opis sovražnih edi- nic na teritoriju kontroliranem po NOV in POS«, 1944, izdal OBOD; ARS, SI AS 1851, t. e. 64, »Sovražne edinice na te- ritoriju kontroliranem po NOV in POS« z dne 28. februarja 1945. 31 Di Giusto in Chiussi, Globocnik's Men, str. 103–111. 32 ARS, SI AS 1848, t. e. 3, »Potek vstaje v Trstu od 27. apr. 1945. do 1. maja 1945.«; Likar, Franc Uršič – Joško, str. 68. 671 KLEMEN KOCJANČIČ: WAFFEN-SS V TRSTU IN BLIŽNJI OKOLICI MED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 665–6762019 vitvi vojaško-poročevalske čete (SS-Kriegsberichter- -Kompanie), in sicer v okviru LSSAH, katere povelj- nik je postal Gunter d'Alquen. Vanjo so rekrutirali izkušene novinarje oziroma poročevalce, pa tudi sli- karje, fotografe, snemalce itd. Četa je sprva imela 80 pripadnikov, razporejenih v treh vodih. Po osemte- denskem (vojaškem) usposabljanju ter nato speciali- stičnem usposabljanju (med marcem in majem 1940) so sestavili tri vode, ki so bili dodeljeni esesovskim divizijam: LSSAH, »Das Reich« in »Totenkopf«. Avgusta naslednje leto je bila četa povečana v bata- ljon (SS-Kriegsberichter-Abteilung), ki je imel oktobra tega leta deset vodov. Poleti 1943 je imel že 27 dislo- ciranih enot z okoli 150 častniki in 1.600 pripadniki moštva. 31. oktobra 1943 je Hitler podpisal ukaz, s katerim je bil bataljon povečan v polk (SS-Standarte »Kurt Eggers«).33 Ena od takšnih dislociranih enot, uradno je šlo za bojno-propagandni vod (Kampfpropagandazug), je bila poslana tudi v OZAK, pri čemer je dobila naziv Poveljstvo Adria (Kommando Adria). Vod je bil dalje razdeljen na pet akcijskih tropov (Einsatztruppen): Trst, Reka, Pulj, Gorica in Videm. Izvajali so teren- sko delo med civilnim prebivalstvom (primarno proti partizanom, vendar pa so bili pozorni tudi na mora- lo pri delavcih) ter med tam nastanjenimi vojaškimi enotami (dviganje morale). Štab voda je bil v Trstu, 33 Kaden, Das Wort als Waffe, str. 20–21, 23–24, 58; Krause, SS­ ­Standarte, str. 30; Mehner, Die Waffen­SS und Polizei, str. 89. Spremna beseda Odila Globocnika v publikaciji, ki jo je izdal SS-Standarte »Kurt Eggers«, Kommando Adria. 672 KLEMEN KOCJANČIČ: WAFFEN-SS V TRSTU IN BLIŽNJI OKOLICI MED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 665–676 2019 kjer so nadzirali tudi izdajanje več časopisov oziroma revij (Deutsche Adria-Zeitung, Adria-Illustrierte, Voce di Furlania itd.) ter delo radijske postaje Trst (Sender Triest).34 Poveljstvo Adria je pričelo z delovanjem v začet- ku novembra 1943, ko je na Rainerjevo prošnjo v Trst prišel poveljnik enote Franz Hradetzky (1906–1962) z dvema pomočnikoma. Enota je bila v tehničnem in organizacijskem smislu podrejena polku, s sedežem v Berlinu, medtem ko je bila v operacijskem smislu neposredno podrejena Globočniku in (v operativnem smislu – glede propagande) svetovalcu za propagan- do pri visokem komisarju za OZAK. Hradetzky je bil zatem imenovan za vodjo aktivne propagande pri vrhovnem komisarju. Posledično so bili nekate- ri pripadniki poveljstva stalno nameščeni v pisarnah svetovalca.35 Esesovski propagandisti so opravljali naslednje naloge: izdelovanje fotografij in filmov, pisanje član- kov in propagandnih letakov ter njihovo razdelje- vanje, spodbujanje furlanskega kulturnega dela ter oskrbovanje tako vojaško-policijskih enot v OZAK kot tudi civilnih delavcev na večjih gradbenih pro- jektih. Enota je imela »tudi nalogo prosvetljevanja prebivalstva z vojnodopisniškim delom«, kar pomeni, da je bila »razdeljevalna organizacija propagandne- ga urada visokega komisarja«. Izpostaviti je treba, da je berlinsko poveljstvo polka narekovalo primarno usmeritev delovanja proti italijanskemu prebivalstvu; Hradetzky je to poudaril z besedami: »90 % mojega delovnega območja je bilo na italijanskem območju (Verona–Gorica), zato sem tudi imel 50 % [moštva] Italijanov.«36 V italijanskem Devinu je poveljstvo ustanovi- lo propagandno šolo (Propagandaschule), ki je imela nalogo domobranske propagandiste usposabljati za delo in izvajati propagando med pripadniki SNVZ. Ti so bili prav tako dodeljeni poveljstvu, da so poma- gali pri oblikovanju in širjenju propagande. Esesovski propagandisti so izvajali tudi usposabljanje specialnih propagandnih sodelavcev iz vojaško-policijskih enot, ki so imeli nalogo vzpostaviti terensko propagando ter pridobivati podatke med civilnim prebivalstvom in pripadniki enot.37 34 ARS, SI AS 1931, t. e. 558, zapisnik zaslišanja Franza Hra- detzkyjega, »Organizacija državne varnostne službe – RSH«, nedatirano; Kaden, Das Wort als Waffe, str. 99. 35 ARS, SI AS 1760, t. e. 2, »Unstimmigkeiten in der Zusam- menarbeit der Propagandabteilung des Deutschen Beraters und des Propagandazuges ‘Adria’ in Fiume« z dne 8. decem- bra 1944; ARS, SI AS 1931, t. e. 558, »Zagovorni spis ob- toženca dr. Franc Hradetzky« z dne 11. julija 1947; ARS, SI AS 1931, t. e. 561, zapisnik o zaslišanju Friedricha Rainerja, nedatirano. O propagandni dejavnosti v OZAK glej: Bresa- dola, The Legitimising Strategies. 36 ARS, SI AS 1931, t. e. 558, »Zagovorni spis obtoženca dr. Franc Hradetzky« z dne 11. julija 1947; ARS, SI AS 1931, t. e. 558, zapisnik zaslišanja dr. Franza Hradetzkyjega z dne 11. junija 1947. 37 ARS, SI AS 1878, t. e. 2, primer zračnega letaka »Kehre Aktivna bojna propaganda je bila izvedena na »območjih, ki jih je kontrolirala NOV«, pri čemer so akcijski tropi izvajali propagando »z letaki, brošura- mi, plakati, avtomobili z zvočniki itd.«. Na voljo so imeli tudi več letal za odmetavanje letakov in pisanje po nebu, hkrati pa so za lokalno prebivalstvo organi- zirali srečanja, propagandne razstave, oglede filmov itd. Med civilnim prebivalstvom so vzpostavili sistem zaupnikov, ki so poročali o razpoloženju ljudi.38 Maja 1944 je imel Hradetzky pod svojim povelj- stvom 85 pripadnikov in pomožno moštvo (telefoni- sti, fotolaboranti, kuharsko in tajniško osebje, preva- jalci, avtomehaniki itd.).39 Spomladi 1944 je bila v okviru poveljstva ustanov- ljena t. i. Skupina B (Gruppe B), ki je imela nalogo »postaviti vezo z Osvobodilno fronto in na podla- gi teh kontaktov priti do podatkov ki bi jih potem [Hradetzky] in pa Gruppenführer Globotschnigg (sic!) izkoristila«. Skupina oziroma njeni pripadniki so ukaze dobivali neposredno od Globočnika.40 S prihodom tujerodnih enot na območje OZAK so bili vojni propagandisti zadolženi tudi za »politič- no delovanje« v teh enotah oziroma za oskrbo njiho- vih propagandistov z nemškim materialom.41 Poleti 1944 so med goriškimi partizani in nem- ško upravo v Gorici potekala nova pogajanja o premirju, a so propadla. Rösener je tako 7. julija v Slovencu objavil obvestilo: »Širijo se govorice, da je prišlo na Primorskem do sporazuma s tolovaji. To je čista navadna govorica!« Nekateri avtorji to razu- mejo kot (proti)propagando, delo esesovskih vojnih propagandistov, a viri kažejo, da so pogajanja res po- tekala.42 Prek skupine B je konec februarja 1945 prišlo tudi do konkretnih stikov med pripadniki Povelj- stva Adria in predstavniki 9. korpusa, »s ciljem, da bi prišlo do premirja in sporazuma med to skupino, ki je po njihovih izjavah zelo vplivna, ter med NOV«. Nemci so takrat izjavili, da so prišli po naročilu Hra- detzkyja in Globočnika. Pogajanja niso bila uspešna, saj so partizani ugotovili, da gre za nemško provoka- zurück, das Heim ruft Dich!«, nedatirano; ARS, SI AS 1878, t. e. 9, dopis poveljstva Adria vojaškemu poveljstvu Postojne z dne 29. avgusta 1944; ARS, SI AS 1931, t. e. 558, »IP – kurzi v Trstu«, nedatirano. 38 ARS, SI AS 1931, t. e. 839, »Komanda ‘Adria’ v Trstu«, ne- datirano; Kaden, Das Wort als Waffe, str. 99. 39 ARS, SI AS 1931, t. e. 558, »Zagovorni spis obtoženca dr. Franc Hradetzky« z dne 11. julija 1947. 40 ARS, SI AS 1931, t. e. 558, zapisnik zaslišanja dr. Franza Hradetzkyjega z dne 11. junija 1947; ARS, SI AS 1931, t. e. 839, »Komanda ‘Adria’ v Trstu«, nedatirano; INZS, škatla Nemška okupacija 225, poročilo OT 888b z dne 27. februarja 1945. 41 ARS, SI AS 1931, t. e. 824, povelje št. 88/44 HSSPF OZAK z dne 1. decembra 1944; Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 330. 42 Dornik Šubelj, Ozna in prevzem oblasti, str. 95; Mlakar, Do­ mobranstvo na Primorskem, str. 198; Zavadlav, Partizani, str. 92–98. Gl. tudi Slovenec, 7. julij 1944. 673 KLEMEN KOCJANČIČ: WAFFEN-SS V TRSTU IN BLIŽNJI OKOLICI MED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 665–6762019 cijo, zato so bili vsi trije nemški pogajalci po daljšem zaslišanju »aretirani, zaslišani in likvidirani«.43 V začetku aprila 1945 je prvič zabeleženo delo- vanje akcijskega poveljstva Ljubljana (Einsatz-Kom- mando Laibach). Konec aprila 1945 je v Kranju začela delovati še gorenjska izpostava poveljstva (SS-Stan- darte 'Kurt Eggers' KDO. Adria-Kampfpropaganda Oberkrain), ki je izdajala časopis »Kratke dnevne no- vice« (Die Kurznachricht des Tages); zadnja številka je izšla 5. maja tega leta.44 Sklep 29. aprila je Globočnik, skupaj z najožjim štabom in Rainerjem, zapustil Trst ter se odpravil proti Av- striji. V spremstvu so bili še: Ernst Lerch, Hermann Höfle in Georg Michaelsen, ki so bili vsi v civilnih oblekah, medtem ko jih je spremljalo še šestnajst najzvestejših ukrajinskih esesovcev in uslužbenk. Po- tovali so s pomočjo petih nemških in italijanskih to- vornjakov ter štabnega avtomobila. Preko Vidma so se nato odpravili proti Beljaku.45 Potem ko so najvišji poveljniki zbežali, se je pre- ostalo osebje Rižarne (Italijani, Nemci in Ukrajin- ci), skupaj s pripadniki italijanske fašistične policije (skupaj okoli 800 vojakov), zateklo v poslopje pravne palače. Italijanski partizani so jih kmalu obkolili ter jim odklopili vodo. Šele prihod novozelandskih tan- kov in jugoslovanskih partizanov popoldne 2. maja je 43 ARS, SI AS 1931, t. e. 690, »Pogajanja članov SS-Standarte ‘Kurt Eggers’ iz Trsta«, nedatirano. 44 ARS, SI AS 1877, t. e. 57, dopis akcijskega trupa Kočevje akcijskemu poveljstvu Ljubljana z dne 5. aprila 1945; Die Kurznachricht des Tages (Krainburg), 23. april–5. maj 1945. 45 Jennings, Flashpoint Trieste, str. 50–52. omogočil dovolj veliko silo, da so se zadnji esesovci, branilci Trsta, predali. Vsi preživeli naj bi bili kmalu pobiti.46 Globočnikovi skupini je uspelo priti na Koroško, kjer so jo na gori Möslacher Alm zajeli britanski vo- jaki. Kmalu zatem je Globočnik storil samomor.47 V Trstu sta bili v drugi polovici druge svetovne vojne stalno nameščeni le dve enoti Waffen-SS, ki nista imeli večjega vpliva na potek vojne na tem ob- močju. Zaradi Rižarne, ki je bila edino nemško uni- čevalno taborišče v Italiji (in na slovenskem etničnem ozemlju), so se tržaški esesovci v zgodovino zapisali predvsem zaradi storjenih umorov. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije (ARS) SI AS 1760, Višji vodja SS in policije v operacij- ski coni Jadransko primorje, 1943–1945 SI AS 1848, Deveti korpus narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije, 1943– 1945 SI AS 1851, Glavni štab narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, 1941– 1945 SI AS 1859, Odredi sedmega korpusa narodno- osvobodilne vojske in partizanskih odredov Slo- venije, 1943–1945 46 Prav tam, str. 56, 72. 47 Poprzeczny, Odilo Globocnik, str. 366–382. Glava naslovnice časopisa Die Kurznachricht des Tages z dne 23. aprila 1945. 674 KLEMEN KOCJANČIČ: WAFFEN-SS V TRSTU IN BLIŽNJI OKOLICI MED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 665–676 2019 SI AS 1877, Slovensko domobranstvo, 1943– 1945 SI AS 1878, Slovenski narodni varnostni zbor v Operacijski coni Jadransko primorje, 1943–1945 SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije, 1918– 2004 INZS – Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino INZS, škatla Nemška okupacija 225. ČASOPISI Die Kurznachricht des Tages (Krainburg), 23. april–5. maj 1945 Goriški list, 1944 Slovenec, 1944 LITERATURA Agarossi, Elena: A Nation Collapses: The Italian Sur- render of September 1943. Cambridge: Cambridge University Press, 2000. Arad, Yitzhak: Belzec, Sobibor, Treblinka: The Operati- on Reinhard Death Camps. Bloomington in India- napolis: Indiana University Press, 1999. Bavec, Franjo: Bazoviška brigada. Ljubljana: Odbor Bazoviške brigade, Partizanska knjiga, 1970. Black, Peter in Martin Gutmann: Racial theory and realities of conquest in the occupied east: The Nazi leadership and non-German nationals in the SS and police. The Waffen-SS: A European History (ur. Jochen Böhler in Robert Gerwarth). Oxford: Oxford University Press, 2017, str. 16–41. Black, Peter R.: Police Auxiliaries for Operation Reinhard: Shedding Light on Trawniki Training Camp through Documents from behind the Iron Curtain. Secret Intelligence and the Holocaust (ur. David Bankier). New York: Enigma, 2006, str. 327–366. Black, Peter: Foot Soldiers of the Final Solution: The Trawniki Training Camp and Operation Rein- hard. Holocaust and Genocide Studies 25, 2011, str. 1–99. Bresadola, Gianmarco: The Legitimising Strategies of the Nazi Administration in Northern Italy: Propaganda in the Adriatisches Küstenland. Contemporary European History 13, 2004, str. 425–451. Di Giusto, Stefano in Tommaso Chiussi: Globocnik's Men in Italy, 1943–45: Abteilung R and the SS-Wa- chmannschaften of the Operationszone Adriatisches Küstenland. Atglen: Schiffer Publishing, 2016. Di Giusto, Stefano: Operationszone Adriatisches Ku- stenland. Udine, Gorizia, Pola, Fiume e Lubiana durante l'occupazione tedesca 1943–1945. Udine: Instituto Friulano per la Storia del Movimento di Liberazione, 2016. Dornik Šubelj, Ljuba: Ozna in prevzem oblasti 1944– 46. Ljubljana: Modrijan, Arhiv Republike Slove- nije, 2013. Ferenc, Tone: Lalka v Trstu, Gorici in Vipavski doli- ni: »Kralj smrti« iz Treblinke Kurt Franz – učitelj slovenskih in italijanskih kolaboracionistov. Borec 5, 1977, str. 277–286. Ferenc, Tone: Nemška policija v operacijski coni »Ja- dransko primorje« 1943–1945. Borec 1, 1977, str. 15–32; Borec 11, 1976, str. 577–592; Borec 2, 1977, str. 77–99. Ferenc, Tone: Satan, njegovo delo in smrt. Borec 4, 1974, str. 205–226; Borec 5, 1974, str. 275–300; Borec 6–7, 1974, str. 375–382. Fölkel, Ferriccop: Rižarna: Vrata v smrt: Nacistično taborišče pri Trstu. Trst, Koper: Založništvo trža- škega tiska, Obalna organizacija Zveze združenj borcev NOV, 1990. Ivančič, Miloš: Lebič: Zgodbe pozabljenega eksodusa. Ljubljana: Sophia, 2013. Jennings, Christian: Flashpoint Trieste: The First Bat- tle of the Cold War. Lebanon: University Press of New England, 2017. Kaden, Eric: Das Wort als Waffe: Der Propagandakrieg der Waffen-SS und die SS-Standarte »Kurt Eggers«. Dresden: Winkelried-Verlag, 2009. Kraigher, Živa: Ljudje in kraji na Pivškem med NOB (1941–1945): 2. knjiga. Ljubljana, Postojna: Dru- štvo piscev zgodovine NOB Slovenije in Organi- zacijski odbor ZZB NOV, 2002. Krause, Werner H.: SS-Standarte »Kurt Eggers«: Die Propagandaeinheit der Waffen-SS im Zwei- ten Weltkrieg. Inning am Ammersee: Druffel & Vowinchkel-Verlag, 2009. Likar, Zdravko: Franc Uršič-Joško. Kobarid: Kobari- ški muzej, 2000. Makuc, Dorica: Primorska dekleta v Nemčijo gredo. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2005. Mehner, Kurt: Die Waffen-SS und Polizei 1939–1945: Führung und Truppen. Norderstedt: Militar-Ver- lag Klaus D. Patzwall, 1995. Mlakar, Boris: Domobranstvo na Primorskem: 1943– 1945. Ljubljana: Borec, 1982. Morgan, Philip: The Fall of Mussolini. New York: Ox- ford University Press, 2007. Perz, Bertrand: The Austrian Connection: SS and Police Leader Odilo Globocnik and His Staff in the Lublin District. Holocaust and Genocide Studi- es 29 (3), 2015, str. 400–430. Poprzeczny, Joseph: Odilo Globocnik: Hitler's Man in the East. Jefferson and London: McFarland & Company, 2004. Rückerl, Adalbert: NS-Vernichtungslager im Spiegel deutscher Strafprozesse: Belzec, Sobibor, Treblin- ka, Chelmno. München: Deutscher Taschenbuch Verlag, 1979. Umbreit, Hans: Die deutsche Herrschaft in den besetzen Gebieten 1942–1945. V: Bernhard R. 675 KLEMEN KOCJANČIČ: WAFFEN-SS V TRSTU IN BLIŽNJI OKOLICI MED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 665–6762019 Kroener et al.: Organisation und Mobilisierung des deutschen Machtbereichs. Kriegsverwaltung, Wirt- schaft und personelle Ressourcen 1942–1944/45. Stuttgart, 1999, str. 3–274 (Das Deutsche Reich und der Zweite Weltkrieg, Band 5.2). Villani, Cinzia: The Persecution of Jews in Two Regions of German-Occupied Northern Italy, 1943–1945: Operationszone Alpenvorland and Operationszone Adriatisches Küstenland. Jews in Italy under Fascist and Nazi Rule, 1922–1945 (ur. Joshua D. Zimmerman). Cambridge: Cambridge University Press, 2005, str. 243–259. Volk, Alessandro (Sandi): O lastništvu in uporabi kompleksa Rižarne pri Sv. Soboti – nekaj zapisov o predzgodovini in zgodovini nacističnega tabo- rišča v Trstu. Annales 9, 1999, str. 431–442. Wedekind, Michael: Nationalsozialistische Besatz- ungs- und Annexionspolitik in Norditalien 1943 bis 1945. München: R. Oldenbourg Verlag, 2003. Zadnik, Maks: Istrski odred. Nova Gorica: Partizan- ska knjiga, 1975. Zavadlav, Zdenko: Partizani, obveščevalci, jetniki. Iz dosjeja Zavadlav 1944–1994. Ljubljana: Horvat M & M, 1996. Združenje ANED v Trstu in Inštitut za zgodovino osvobodilnega gibanja v Furlaniji-Julijski krajini, »Rižarna pri Sveti Soboti«. Od fašističnega škva- drizma do pokolov v Rižarni: Sporočilo o procesu: Trst – Istra – Furlanija 1919–1945: 2. izdaja (ur. Filibert Benedetič et al.). Trst: Aned, 1978, str. 112–144. Zidar, Ferdinando: Proces o Rižarni. Od fašističnega škvadrizma do pokolov v Rižarni: Sporočilo o pro- cesu: Trst – Istra – Furlanija 1919–1945: 2. izdaja (ur. Filibert Benedetič et al.). Trst: Aned, 1978, str. 145–154. SPLETNE STRANI LG München II (sodba münchenskega sodišča proti Ivanu Nikolaju Demjanjuku, 12. maja 2011): http://www.junsv.nl/cgi/t/text/text-idx?c=justizw;cc =justizw;rgn=div3;lang=de;view=text;idno=w49; node=w49%3A5.2.55 (pridobljeno 28. decembra 2016). S U M M A R Y Waffen-SS in and around Trieste during the Second World War In 1943, the German Army occupied northern Italy, including Trieste, the capital of the homony- mous province, which became an important garrison and administrative centre in the last two years of the war. German reorganization of the administrative structure also entailed the creation of the Opera- tional Zone of the Adriatic Littoral (Operationszone Adriatisches Küstenland – OZAK), with Higher SS and Police leader Odilo Globočnik as its commander. Formerly in charge of the mass extermination of Jewish, Slavic, and other inhabitants of Poland, Globočnik brought with him a few of his subordi- nates that made up the core of Trieste’s SS Guard Battalion. With their assistance, he established in Trieste the only German extermination camp ever set-up on Italian soil and Slovenian ethnic territo- ry. The camp was housed in a rice-husking facility Risiera and it was a site where Slovenes, too, were tortured and killed. The rank and file of the German extermination camp crew initially consisted of So- viet Volksdeutsche transported from the east and other collaborators, and soon new members were recruited from the population of OZAK. Apart from guarding the camp, the SS troops were also put in charge of securing some of the key roads around Trieste and engaged in battles with the units of the National Liberation Army, including Partisan detachments of Slovenia (or Yugoslavia), later renamed Yugoslav Army, until the liberation of Trieste in May 1945. Another branch of Waffen-SS operating in Tri- este was the SS-Standarte Kurt Eggers – Kommando Adria, which carried out propaganda activities. Using radio, various kinds of publications, leaflets, etc., the SS war reporters heightened the morale among the German (para)military units and local population as well as disseminated anti-Partisan propaganda. R I A S S U N T O Le Waffen-SS a Trieste e dintorni durante la seconda guerra mondiale Nel 1943 i tedeschi occuparono il nord Italia e con ciò anche Trieste, il capoluogo della provincia di Trieste, che durante gli ultimi due anni della seconda guerra mondiale era diventato un importante centro amministrativo e sede di guarnigione. Nell’ambito della riorganizzazione tedesca della struttura ammi- nistrativa fu istituita la Zona d’operazioni del Litorale adriatico (acronimo di Operationszone Adriatisches Küstenland – OZAK), con Odilo Globočnik che di- venne capo delle SS e della polizia nella zona d’ope- razioni. Globočnik, che fino a quel momento era stato incaricato della distruzione di massa di ebrei, slavi e di altre popolazioni in Polonia, portò con sé alcu- ni dei suoi subalterni, che costituivano il nucleo del battaglione di salvaguardia delle SS di Trieste. Con 676 KLEMEN KOCJANČIČ: WAFFEN-SS V TRSTU IN BLIŽNJI OKOLICI MED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 665–676 2019 il loro aiuto, stabilì a Trieste l’unico lager nazista nel territorio italiano e nell’area etnica slovena, precisa- mente nei locali della Risiera, dove soffrirono e furo- no uccisi anche numerosi sloveni. A formare il nucleo dell’equipaggio tedesco del campo di sterminio erano i Volksdeutschen sovietici e a altri collaborazionisti portati dall’est che presto iniziarono a reclutare nuo- vi membri provenienti dal territorio OZAK. Oltre a salvaguardare il campo, i membri delle SS rilevarono anche la protezione di alcune delle principali strade intorno a Trieste, partecipando anche alle battaglie con le unità dell’Esercito popolare di liberazione del- la Slovenia (ovvero della Jugoslavia), che successiva- mente fu ribattezzato in Esercito armato jugoslavo, fino alla liberazione finale di Trieste nel maggio del 1945. La seconda unità delle Waffen-SS situata a Trie- ste fu l’Unità di propaganda Adria del Reggimento SS Kurt Eggers. Servendosi della radio, delle pub- blicazioni, dei volantini, degli eventi, ecc., i propa- gandisti militari delle SS cercavano di migliorare il morale sia tra le unità (para)militari naziste che tra la popolazione locale, e nel contempo, portavano avanti la propaganda contro i partigiani. Naslovnica knjige, ki jo je napisal pripadnik esesovske vojno-propagandne enote v Trstu.