ZAPIS OB BORISA PATERNUJA POGLEDIH NA SLOVENSKO KNJIŽEVNOST
Kot prva enota nove znanstvene knjižne serije Pogledi je pri ljubljanski Partizanski knjigi v dveh zajetnih zvezkih izšla zbirka literarnozgodovinskih besedil Borisa Paternuja, gotovo enega najvidnejših današnjih slovenskih književnih zgodovinarjev: pod naslovom Pogledi na slovensko književnost je v njej zbranih blizu trideset avtorjevih razprav iz let 1960 do 1973. Zaporojene so tako, da kot celota na nekakšen mozaičen način predstavljajo zgodovino slovenske književnosti: njihova tematika in problematika se namreč vrti od ljudske pesmi do sodobne literarne avantgarde; zlasti drugi del drugega zvezka prinaša še vrsto izrecnih, živahno in značilno polemično pisanih komentarjev k različnim teoretskim, metodološkim in praktičnim vprašanjem naše književne vede. — Takšen je najbolj bežen videz te v vseh pogledih moderne in uspešne knjige (za elegantno opremo je bil najprej Janez Suhadolc nagrajen na 2. ljubljanskem knjižnem sejmu, avtor Boris Paternu pa je aprila letos prejel nagrado iz Kidričevega sklada.)
Knjigi na rob pa bi radi zapisali tole: Boris Paternu sodi, kakor smo že omenili, med mlajše literarne zgodovinarje. Vstop tega, povojnega, rodu v stroko sploh ni bil tako enostaven in lahek, kakor je videti od daleč, od danes. Že institucijske možnosti za delo so bile pičle (kakor še danes žal niso iaj bogve prida), bolj ali manj enako naporno je bilo tudi duhovno stanje vede; Paternu ga označuje v zadnjem sestavku
Pred mikrofonom kot stanje poenostavljenega pozitivizma, poenostavljenega socio-logizma, nerazvite teorije/sodobne metodologije, stanje nezaupanja, ki je v mnogo-čem izhajalo prav iz negotovosti glede smiselnosti literarnozgodovinskega početja. Veda se je pogosto ukvarjala z nabiranjem in registriranjem okoliščin, kvečjemu z ideološkim opredeljevanjem književnega teksta, in ne s književnim besedilom samim; ni torej, vsaj pogosto ne, premogla dovolj trdne, središčne samozavesti, da počne nekaj, kar je imanentno, izključno njena naloga in njeno poslanstvo. Književno besedilo je pod njenimi prsti nenehno bežalo navzven, iz sebe, v družbeno, biografsko ponazoritveno, v historiografsko funkcijo; ni obstajalo za sebe in iz sebe, marveč za druge in za drugo, kot nekaj pomožnega, drugotnega, kot eksempel, kot obcestna postaja k drugačnim, pomembnejšim ciljem; ni bila cilj sam. Funkcija vede je bila torej v veliki meri služnostna. — Zakaj besedilo nikakor ni moglo postati cilj sam, to je zamotano in razsežno vprašanje: gotovo je eden tehtnih vzrokov za to bila dolgotrajna zanemarjenost tiste plasti slovenske književne vede, ki bi jo imenovali teoretska zavest, smisel za metodološko živo inoviranje, preverjanje, mišljenje. Kar se je zmoglo, je bilo prepogosto »pozitivistično« ruti-nersko zbiranje faktov in ideološko poanti-ranje; svoječasna Zigonova in Puntarjeva pa navsezadnje tudi Keleminova stremljenja v vprašanja teksta kot teksta (zgradba, tudi jezikovni stil), celo Isačenkov Sloven-
27
ski verz, so bila domala pozabljena, ali pa so ostala ob strani, nekako nezanimiva. (»Pozitivistično« smo dali v narekovaje, ker je izraz v tej zvezi in tudi v današnji, vsakodnevno izpraznjeni rabi pravemu pozitivizmu krivičeni pravi pozitivizem je videl cilj, kljub vsej svoji pedanteriji v znamenju gesla »maximum in minimo« je stremel v sintezo; pri nas se je premnogokrat sprevrgel v samozadostno faktogratiranje, ki je ohranilo metodo, zgubilo pa cilj, s tem pa tudi smisel. — Kritiki ob rob pa je žal za danes treba zapisati, da je vse opaznejša nasprotna težnja: zanemarjanje, načelno podcenjevanje tiste ravni literarne interpretacije, ki kot fond trdnih, objektivnih dejstev takšno interpretacijo šele objektivizira v strokovno besedilo.)
Eden izmed najnujnejših posegov v omenjeno stanje je bila potemtakem razgrnitev, razširitev književnoteoretskih pogledov. Resnično ustvarjalni mladi literarni zgodovinarji so se zato takrat, pred četrtstolet-jem, z vso vnemo lotevali ustreznega študija: postopoma so odkrivali in metodološko osvajali stanje v drugih evropskih nacionalnih literarnih vedah, vnašali v svoje delo predvsem postopke in prijeme nemške slogovno interpretacij ske šole (Staiger, Kay ser); z njimi so se seznanjali deloma neposredno (Kayser je predaval v Ljubljani), deloma preko Zagreba, predvsem pa po ustrezni literaturi. Nedvomno je bil eden najbolj temperamentnih, delavnih in zagnanih tovrstnih odkrivalcev prav naš avtor; sprva se je njegova ustrezna potreba po razširitvi književno teoretskega obzorja kompenzirala z izdatnim študijem različnih estetik in poetik 19., deloma 18. stoletja, pač v tesni zvezi s pripravljanjem disertacij ske teze o estetskih osnovah Levstikove literarne kritike (izšla 1962), toda zelo hitro je potem »prešla« na sodobno poetiko. Nekakšno vidno mejo med obojim predstavlja razlika med že imenovano disertacijo ali orisom slovenske književne kritike do Levstika na eni ter med monografskim pregledom sodobne slovenske lirike (Slovenska književnost 1945—1965, 1967) in vrsto razprav, ki so objavljene v pravkar glosirani knjigi, postopoma pa so izhajale od 1960 naprej, na drugi strani. Tako je knjiga implicitno tudi nekakšna svojevrstna zgodovina, pričevanje nekega osebnega in generacijskega razvoja znotraj stroke: razvoja, ki brez dvoma opazno opredeljuje in zaznamuje sodobno slovensko književno vedo.
Kaj predvsem odlikuje Paternujeve literar-nozgodovinske spise? Predvsem: bistra, nagla, okretna instrumentalizacija (delovni prenos) sodobnih teoretskih dognanj za raziskavo živega književnega gradiva, nekakšna metodološka živahnost, dinamičnost; kakor da je avtorju zgodnja strokovna izkušnja za zmeraj vcepila tovrstno kretnjo; kar naprej se ozira za novimi teoretskimi dosežki in jih skuša presajati v slovensko literarno zgodovinsko prakso. Dalje: jasno in logično izpeljana ideja, ki je najpogosteje v kritičnem, če ne kar prikrito polemičnem odnosu do literarnozgodovinske tradicije, zoper katero hoče uveljaviti novo oceno, nov pogled. Tretjič: zmožnost preglednega, organskega, to je sprotnega sintetiziranja, združevanja sprotne analize s sproti grajeno sintezo in s tem v zvezi uglajena, tekoča, zgovorna jezikovna spretnost. Nazadnje pa še nekaj, kar se zdi za Paternujev literarnozgodovinski slog najznačilnejše, kar mu daje nezgrešljivo osebno barvo: to je nekakšen zanos, nenehen nadih zavesti, da je delo, ki ga ravnokar opravlja, z vsem mišljenjem, členjenjem, deduci-ranjem, s končnim učinkom, najbolj osebno in obenem posvečeno opravilo, da zahteva zmeraj znova ves človekov žar, vso njegovo domišljijo, celo čustvo, in kajpada tudi vso ostrino razuma; skratka, sploh ne more biti golo, hladno, računsko »znanstveno« sklepanje: treba je vsaj v odnosu do književnega besedila, v obnašanju, v podtekstu zajeti in posredovati tudi tisto plast umetnine, ki razumu ni dosegljiva, njeno estetsko rezidualnost.
To s_o^ torej bržkone temeljne kvalitete Pa-ternujevega pisanja. Prav z njihovo registracijo pa se ob knjigi ponuja sam od sebe tudi neki kritični pomislek: gre za preko 900 strani teksta, ki je nastajal ob različnih priložnostih, z različnimi nameni in prav gotovo tudi z različnim delovnim odnosom. Poleg tega je mogoče že na prvi pogled ugotoviti, da gre po funkciji vsaj za troje vrst razprav: pregledne (npr. Razvoj in tipologija slovenske književnosti. Sodobna slovenska lirika), analitično problemske, delne (npr. Problem katarze v Prešernovem »Pevcu« in vrsta drugih) ter teoretično opredelilne oziroma samoopredelilne (npr. Problem študija sodobne literature na univerzi). Kakor so kajpada vsa besedila po svoje zanimiva, pa ne morejo biti — iz naštetih razlogov — enako povedna glede tistega, kar je najbolj izvirno, najmanj pri-
28 i
ložnostno, najbolj Paternujevo in s tem tudi najbolj trajno. Zdi se torej, da bi bilo treba zvezka nekoliko jasneje urediti, tudi grafično: recimo da bi en zvezek v skladu z naslovom posredoval »poglede« na slovensko književnost, drugi pa »poglede« na literarno vedo; ali pa skrčiti izbor in ga osredotočiti okiog ene izmed funkcij.
Kakorkoli že: gre za pomanjkljivost, ki nekoliko zastira optimalno zaznavo Paternu-jevih kvalitet, ki pa kajpada teh kvalitet nikakor ne zmanjšuje. Te pa so, kakor že rečeno, takšne, da si brez njih sodobne slovenske literarne vede ni mogoče več predstavljati.
M. Kmecl
Filozofska fakulteta v Ljubljani
29