»Golobček. Lačen si in jočeš, da imaš že rdeče oči--------.«
Golob zagrli — — zameži pred otrokovim obrazom in sfrli. Otrokove misli pa za njim:
»Le beži — te že poznam! Tisti moj golobček si —: ko sem se jaz s kruhom igral in si bil ti še majhen, si me rad imel. Še na koleno si mi sedel in jaz sem te redil kakor tvoj očka. Zdaj pa si ti
že velik-------da ti ne smem pogledati niti v oči —
ali pa ti gre tam res tako dobro, da te je mene sram-------?!«
Skril se je goldb v drevo, za izkrvavele njegove liste, povesnjene in tožeče za svojim sadjem-------.
Otrok se nasmehne od slasti-------a ustnice
so mu obstale bridko režeče, kakor bi bil ugriznil v grenkotrpek sad:
»Drevo. Komu si dalo svoja jabolka--------?!
Ali veš, kje so-------?!«
Listje je zašumelo, da so se zibale veje —,—.
»Ne ve.«
Tedaj pa je odmelo iz dna visoke hiše:
»Mama, daj mi jabolko!«
Otrok zdrči na hodnik in se vzpne na zarjavelo železno križevje:
»Glej jih-------!«
Tam doli globoko pod njim, v višini prvega nadstropja, se igra dete s polnim naročjem belo-rdečih jabolk. Ugriznilo pa ni še enega — —.
Lačnemu otroku se posvetijo oči:
»Ah, ko sem se jaz tako igral-------«
Kakor bi bilo dete slišalo nesrečnega dečka, se vzpne ob posrebrnjenem križevju in mu ponuja najlepše jabolko:
»Na — —!«
A mlada mati je bila že tu, ž njo šumenje Žide in vzklik:
»Dete, kam se vzpenjaš-------!«
In odtrga dete od križevja, jabolko pa se za-kotali po gladkem hodniku.
»Hiti, hiti--------!« vztrepeta deček za jabolkom, kakor proseč ga, naj kar skoči s hodnika na
dvorišče-------tam se še enkrat zakotali, pa pade
v smetišnico.
Njegova misel je bila hitrejša ko jabolko, da je že mlasknil:
»In ko boš umazano, boš m,oje-------!«
Tudi mlada mati je bila hitrejša kot okorno jabolko, za toliko, da ga je še ujela čisto na robu hodnika:
»Ne uideš mi, ne — —!« in se na ve® glas smeje detetu v tolažbo, kakor bi se kotalili lešniki za jabolkom.
Dete pa se je v joku zamaknilo-------in ko ga
mati trese, zakriči:
»Vidiš — —?!« ter kaže s prstkom gori v raztrganega dečka, polnagega in od gladu umazanega -------.
Lepa mlada mati pa s studom zavrača:
»Grd dečko-------. Tam gori ni mamice tvoje
-------. Glej, tu so jabolčki-------igraj se--------!«
Dete, kakor bi bila vsaka njegova solza usmiljena misel, vzame jabolko in ga spet ponudi dečku:
»Na-------!«
Ali pa hoče ž njim pregnati živ strah, ki zija vanj iz gladnega, črnega obraza dečkovega-------,
Lepa mati — seveda spet s prav istim studom —:
»Pfuj, grd dečko-------!«                !
Ter beži z detetom skozi lepe sobe v najlepšo in najbolj dišečo, da ne bi se dete pohujšalo pred podobo dečkovo, ki je od strada sčrnele kože, in
pred smradom, ki diši po lakoti-------. In da ne bi
dete kdaj pozneje zgrešilo svoji poti — — mu mlada mati, v svoje bogastvo zaljubljena, že zdaj zabičuje v živo:
»Glej: ta visoka, .svetla okna in te s preprogami poslikane sobe so naš dom —; iz teh srebrnih skodelic jemo samo maslo in meso —; iz teh zlatih čašic pijemo med in vino —; v Židi in žametu hodimo —; v najfinejši volni ležimo — in vozimo se kakor nam ljubo, zdaj v kočiji, zdaj v avtomobilu -------.«
Fa da ne bi se to še nedolžno dete spet nekdaj zmislilo na dečka z glavo lačnega psa — ga svari v zmernosti krotka mati':
»Tam gori so divji in požrešni ljudje--------.«
A ne na ljudi------------!
Ter da ne bi dete kdaj prestopilo praga bednega doma-------ga straši lepa mati:
»Tam gori bivajo samo taki ljudje, ki so blizu smrti-------.«
Vendar bliže nebesom------------!
Dečkove lačne oči so zaman prosile —: edino še dete bi mu bilo rado pomagalo — pa ni smeloi-------.
In zdaj strmi in se odločuje:
»Ali naj kradem-------?«
Pa že pri kuhinjskem oknu se je ustavil —: spomnil se je na svojo mater. Za ognjiščem sedi vsa stuljena in s krvavečimi očmi zamaknjena v ogenj: saj od vsega na svetu ji je ostal samo še ta pogled in v njem vprašanje:
»Čemu goriš-------?!«
Otrok se ustraši svoje matere — — in od jeze še bolj sčrni:
»Zakaj si me učila: Ne kradi!------------!!«
VOLČJE OČI.
Vsak popoldan
prihaja pod moje mi okno cigan
in svira nemirne mi pesmi prečrne
in strastne, da jekajo strune srebrne,
kot da hrepenele bi zopet domov
med stepe brezsteze in teme lesov.
In neizprosno kako
njegove oči zaernele me žgo
in se vpijajo v mozeg in kri,
da se popje suši in da kri ledeni
in da oŠipa se lilija bela:
oj, ojoj, kako ne bi vsak dan omedlela?
J os. Pogačnik.
24