Cigan.
a maršu, v vojašnici — mračen ko duh, vsem šalam tuj, vsem besedam gluh; le v nedeljo je gosli v kantino vzel in pri tretji časi nam je zapel.
Dajte mi gosli, da vam zasviram, da vam cigansko pesem zapojem, da vam izpojem, kar v srcu je mojem, da vam zasviram, po čem jaz umiram.
Hrzajo konji zvečer na priponu, kopljejo zemljo s kopiti, z ušesi strižejo, strežejo glas, ki po lesi blodi kot splašena zver ob pogonu.
Daljno ubojstvo li? — Bog ti daj sreče, brate razbojnik, na temnem križpotji! Težko življenje to, z vsemi v nasprotji! Žalostna pot iz dobrave do ječe!
Ali so vinjeni svatje na cesti, pa jim harmonika poje vreščeča? Ženinu rasti obilje in sreča, kakor bo rastel zarod nevesti!
»Ljubljanski Zvon" 6. XXV. 1905.
21
322         Oton Zupančič: Cigan. — Fr. Ks. Meško: Barkariolovo hrepenenje.
Daljni glasovi — vsi ste enaki. Vriski, izgubljeni v gozdne goščave, plakate, tožite kakor težave, kadar pojo med delom težaki.
Ali pokojno gore pred šatori ognji ciganski; mirno razpreda se med drugovi tiha beseda, kakor šumenje tajno med bori.
Moje ime! In pes moj zacvili, konj moj na sredi paše obstane, dvignil je glavo — čul bi rad znane v mraku korake . . . Lisko moj mili!
Kot blisk se razmreži črez nočni vihar, opletel vso družbo je pesmi čar; dvanajste kaprol stisnil pest je v zrak in jo spustil na mizo: „Cigan, ti si vrag!"
Oton Zupančič.
Barkariolovo hrepenenje.
Dubrovnik, april.
:ih je večer ... .e iz sece s.avca spev drhti -pridi, draga, jaz te čakam, srce hrepeni.
Tih je večer ... le valovi vzdihajo, šume — pridi, draga, vse že spi, nihče ne ve.
Morje srebra lije luna na ves svet z neba — kje si, draga, slišiš li drhteči klic srca?
Pridi, draga, čolnič čaka, da v srebrno noč te popeljem, o ljubezni sladki ti pojoč.
Pridi, draga, glej, jaz čakam, srce hrepeni, kaj mudiš tako se dolgo, draga, kaj te ni?
Pridi, draga, glej, jaz čakam koprneč,  drhteč. Pridi! — Ah, saj vem, ne prideš nikdar, nikdar več . . .
Fr. Ks. Meško.