01 a j š a v e. Spisal M. Poklukar. X. lOkazali smo, da nam ranogo pripomore dobro vzdrževanje reda k olajšanju težkega dela, katero opravljamo človeški družbi in ravno toliko, če ne več, nam bode tu koristilo naše lepo vedenje v in izvan šole. Prav se obnašati, ni ljudskemu učitelju ravno lahko; zakaj kdor se prav vede, ta raora zadostiti svojim učencera, šolstvu, domovini, koristnim družbara, občinstvu in naposled še svoji družini in sebi. Tu se nam odpira široko polje, o katerem bi se dalo pisati cele knjige, a z ozirom na prostor in na čas bodemo skušali obrisati le glavne poteze, katere so v najtesneji zvezi z učiteljstvom in šolo. Dolžnosti in pravice do učencev nam še dosti določno popisujejo učni redi, vzgoje in ukoslovje, šolski zakoni, pogosle konferenčne razprave in mnogo pedagoških časnikov, kateri so nam v vseh jozikih na razpolago; tudi dobro urejene nekatere učne knjige in učila razločno kažejo pot, po kateri je korakati novincu, da ne zajde v teraino, iz katere ne bode izhoda. Gledati nam bode posebno, da učencem utrdimo prepričanje o učiteljevi vzvišenosti, katerega vidijo pri raizi na zvišanera podnožju, ter slišijo vzvišeno govoriti o čudnih rečeh, katerih njihove otroške dušice niso poznale poprej. Dvigujmo jim njihova srca od znanih do neznanih višav, s katerih bodo v mladeniški in možki dobi spoznavali trajno vrednost in svitlo moč resnice, ki je večna ter nepremagljiva v vednem boju s temo in hudobijo. Dajrao jim v roke potrebno znanstveno in nravno orožje za življenski boj med pravico in krivico, da ne omagajo na polpota, ali se upehani ne podajo z navidez trnjeve steze pravionosti v cvetočo krivičnost. Oskrbimo pa jim tudi telesno raoč in gibičnost, da bodo kedaj spretni državljani in hrabri vojniki na bojišču dosedanjih tradicijab našega naroda, katerega sinovi tvorijo slavnoznano «železno divizijo", katera po besedah zvedenih vojskovodij nima para v avstrijski vojski. Pomniti nam je, da irnamo opraviti z nežno ter prisrono raladino iz onega lepega rodu, kateremu uradna statistika o telesni jakosti in velikosti za brati Hrvati odkazuje drugo rnesto med številnimi narodi našega cesarstva in katerega nadtisočletne nezgode niso mogle ugonobiti edino-le radi njegovih dušnih sil in telesnih prednosti ; tako krasen rod raora imeti tudi krasen naraščaj v dušnem in telesnem pogledu. Narod naj spozna, da rnu je šolstvo najzvestejši ter najbolji prijatelj, kateri deli ž njim revščino in tugo: solstvo mora postati vsem slojem, poštenjakom kakor propalicam up na boljšo bodočnost; bode naj ona plapolajoča zastava, okolu katere se zbirajo najblažji ljudje iz vseh stanov in pod katero naj korakajo nepregledne množice zemljanov v srečo in blagost. Šolstvo noče pogina, temveč rešitev; ne želi smrti, marveč vstajenje; ne vošči črnjav, ampak jasno ozračje ; ono ni in ne raara biti brerae, ker je sladek jarem, ki daje lastniku veljavo v sedanjosti, bodočnost pa mu oblaži s oasnirai in večnimi zakladi, v katerih je neizcrpna življenska moč in vrednost. Glejmo, da bode šolstvo briljant brez pege, zakaj le v dobrem šolstvu vidimo zagotovilo prekrasnerau rodu na trajen obstanek in srečno prihodnost. Ne letaj pa učiteljstvo preveo za ideali, da ne pade, kakor oni, ki je gledal zmirom kvišku, se spodtaknil ob kamen ter si razbil zobe; pred očmi iraej, da učimo podložnike za srečno bivanje na zemlji in.za blaženo večnost, kar ne stori noben drug stan na svetu. Zato nam je pravico vselej in proti vsakomur braniti; nikoli ne smejo videti vzgojitelja, kateri bi se uklonil krivici; če stojiš, stoj častno ; ako padeš, padi častno ! Postopati nam je blago, plemenito; ne maščujmo se nikoli; maščevanje pristoja surovežu, a nikdar dobremu vzgojiteljskemu srcu ; ako bi nas tudi kaki bučki proglašali za neumneže ali kratkovidneže, ne dajmo se premotiti ter izpeljati na maščevalno torišče. Družba narn bodi blag, veljaven mož, a ne vsilujmo se nikomur,in ne pečajmo se z veternjakom, kateri jadra z nami, dokler rau to koristi, a se obrne pri prvi preskušnji, zapusti nas ter strmečemu občinstvu kaže naše slabosti skozi povekševalno steklo. Javna tajnost je, da pri mogočnežu narejajo iz napak kreposti, pri revežu pa iz kreposti napake. Varujmo se zapravljivcev radi nalezljivosti in zbog tega, ker nam ne nese, da bi z njim pohajali krnne, kjer je sedaj težišče javnemu življenju; skušajrao spraviti to težišče v šolo in velike zasluge si pridobimo samo s.tera činora. Zapravljivost je bil in bode črv, kateri gotovo spodje Tebe z družino vred, zato se ga je varovati v isti raeri, kakor se je vaditi štedljivosti. Kdor ne štedi, ni za napredek, in saini lahkoživci bi bili svet že davno pognali v temo, kjer bi se slišal le jok in škripanje. Ljubši nam mora biti po smrti smehljajoč dedio. kakor proklinjajoč sorodnik ! Obleko imejmo oedno, a sme biti tudi zakrpana, saj krpa vzdrži grad ; nikoli pa naj ne bo zapravljiva, ker učitelj ni ,,gigerl", a eno obleko za posebne slovesnosti le imejmo lepo, kdor more — baronsko, da bode sto goldinarjev na njem kadar jo obleče. Postopajmo povsod previdno ter ne išoimo prijateljev ondi, kjer jih dobiti ne morerao in ne zanašajmo se na varstvo v uaši službi po onem reku: ,,Dostojanstvo je tisti plašč, kateri neumnost najbolje pokrije!" V svoji službi bodimo nataučni in pravični, kakor zlatna t.ehtnica; učimo v besedi ter kažimo v dejanju, da eim višje kdo stoji, tem bolj mu je paziti, da se y njegovein področju ne gode podložnikom krivice, katere inorajo roditi le slabo sadje, ker so slabega izvora. Prijazni le bodimo z vsakim, pa brez dodobrikanja, a pobratimstva se ogibajmo, ker se pogosto preveč tirja od pobratima ; izdajiee ne postanimo nikdar, to je prepodlo za uči.teljstvo ; ako zapaziš pogrešek na svojem tovarišu, zakrij ga, pa ne s plaščem krščanske Ijubezni, kateri odgrne vsak vetrič, teraveč z žuljavo bratsko roko, katere ne odmakne nobena žerjavica. Podpirajmo koristne naprave po svojili močeh, tudi kmetijskim zadrugam ne bodiino načelno nasproti, one koristijo ljudstvu, iz katerega smo izšli, posebno, če so dobro vpeljane. Prav pridno obiskujmp čitavnice in bralna društva, ker nara pomagajo lzobraževati drage domačine; to so naši tovariši in svetovavci, ker nam podajojo raznih časnikov v izobilju, kojih drugje ne dobimo. Namesto drugam, zahajajmo v čitavnico prebirat, a ne površno, raarveč korenito, tako berivo nam razširi obzorje. Izborno veliko čtiva imamo nakopičenega po okrajnih učiteljskih knjižnicah, te je zelo marljivo izrabljevati in uči.eljstvo na knjižničnem rnestu naj prebere vse njene spise ; to bo dalo naši izomiki znanstveni in družbeni zadnji blesk ter jo popolnilo s tako silo, da nam bo tekmovanje z drugimi stanovi postalo igrača. Pri vsem početju pa nam ne izgini izpred oči naša družina. Za njo raoramo skrbeti! Trudimo se biti vzgledni oeetje, zakaj oče postati je lahko, a oče biti je težko, Ne mislimo, da zabuhel obraz, okrogel trebušček, pravcato kurje grobišče darujeta oseben vpliv in osebno čast, ter ne ravnajmo po trditvah nekaterih modrijanov, da ooe ni dolžan stiskati in skladati otrokom kupov zlata, katero po njegovi smrti sinovi zopet razbrskajo. Glej kokljo! Po mučnem iskanju dobi sestradana in suha kup kaše, veselo pokliče svoje kebčeke in sedaj še le dvigne glavo visoko ter majestetično čuje nad mladiči, dokler ji pozobljejo vse. Opazuj smreko! Raste, rodi ter preraine in še v poginu s svojo trohljivostjo živi in krepi svoje potomce naokolu. Opazujrao vrelec. Bistra vodica vrvra izpod peoine, beži naraakat travnik, hiti jačevat potok, kateri tnu vzame celo irae, ako ga je irnel. Vsa priroda nam kaže, kako nam je delovati in človek, kateri je kulturno bitje in več kot živali, rastline in rudnine, vendar-le biva na zemlji in ua njo mu je tudi gledati, drugače mu se zgodi, kakor onemu, ki je zijal vedno kvišku. Zgradimo svojcera trdno zavetje, da bodo obstali tudi, ako bi nas kedaj zmanjkalo, to je naša dolžnost iti s takira ravnanjem olajšarao sebi in svojcem življenje, domovini in hvaležnemu slovenstvu pa vršimo dela, za katera nas z zemsko vrednostjo plačati ne inore in katerim bodemo prejeli izplačila še le v nesmrtnosti.