Izhaja vsak prvi in tretji četrtek v mesecu. BESEDNIK. Velja celoletno 2 gld. 50 kr. polletno 1 gld. 30 kr. Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo. List 7. V Celovcu 6. maia 1869 Leto I. Amerika, aH povsod dobro — doma najboljše. (Povest za prosto ljudstvo; po poljščini predelal Andrejčekov Jože.) TIH. Valentin pripovedi. >je dogodbe. (Dalje.) Iskrica usmiljenja je srce prešinila mojemu gospodu. Posebno ga je omajal častitljivi misijonar, ki je nmel s svojo pobožnostjo najtrša srca omehčati. Ukazal me je nesti v posebno sobo in ondi mi je posebno stregel oče Kazimir (tako je bilo ime misijonarju). Ko sem nekoličkaj okreval, prosil sem ga, da bi me spovedal. Oh mili bratje! nisem vam v stanu povedati, kako srečna je bila ta ura, ko sem se zopet spravil z Bogom! Plakal sem, kakor oni zgubljeni sin, plakal je tudi častitljivi spovednik — a te solze so bile balzam mojej revnej duši. Potem sem prejel sv. obhajilo. Gospod Kazimir me je potrdil in podučil v sv. veri — pripovedoval mi o neizmernem usmiljenji Božjem, in ker je imel pri sebi sv. pismo, čital mi je iz sv. knjige važnejše odstavke. O koliko lepih reči je ondi zapisanih, posebno ko mi je Kazimir razlagal one odstavke, kako jih je treba umeti. Nekaj vrstic sem si zapomnil na tanko in še dan današnji jih znam. „Razun o verskih reččh," nadaljeval je Valentin, „ni pozabil Kazimir tudi o druzih rečeh pogovarjati se z menoj, in skrbel je vedno, včasih nekoliko razveseljevati me z nedolžnimi pripovestmi. Mnogo je pravil o svojem hrvaškem narodu, kako se je pri njih razširjala sv. vera, in več enacega. Ah, od njega sem še le zvedel, da sta bila apostola vseh Slovanov dva sv. brata Ciril in Metodij, ki sta učila sv. evangelij slovanski narod že pred tisoč leti. Potem mi je pravil o kralju Samu, ki je tako krepko vladal Slovence in skrbel za združenje vseh, in da je že takrat bilo med Slovani poljedelstvo in družinsko življenje. Da so scerni Slovani imeli dva kralja kmečkega rodii: Čehi Pfemisla, ki so ga pri plugu za kralja izvolili, Poljaki pa Piasta, ki je bil tudi kmet. Slovani niso poznali nikdar sužnosti med seboj. In kdor trdi, da je vladala med Slovani okrutna sužnost, med tem ko je cvetela pri Nemcih zlata prostost, oni je farizej. Jokal sem se skoraj, ko mi je pripovedoval o bolgarskem kralju Borisu, kterega je slika poslednje sodbe tako ganila, da se je pokristjanil, in z njegovo pomočjo se je razširjala potem sv. vera med bolgarskim ljudstvom. Kako živo mi je potem Kazimir opisoval, da ne dospemo prej ni Hrvatje ni Slovenci do blagostanja, dokler se ne zjedinimo in se ne poprimemo z združenimi močmi delovanja. Pa ni mi mogoče tu vsega povedati, kar mi je pravil oče Kazimir, bodi si, da ne urnem tako prijetno in na tanko vse popisati, kakor on, vrh tega pa že tudi sedimo tu nekaj ur, torej bo treba, da skoraj končam svoje pripovedovanje. Kakor sem že omenil, moj gospodar je ravnal odslej bolj milosrčno z menoj, in večkrat me je obiskal v bolezni Z božjo pomočjo in skrbljivo postrežbo Kazimirovo sem dobil zopet novih moči in slednjič sem popolnoma ozdravel. Nekega večera, že precej trden, grem se sprehajat nekoliko dalje, nego po navadi, in prišel sem do palmovega gozdiča, kjer so stale zamorske bajte. Prišed v gozd, zaslišal sem blizo sebe neke pogovore; začnem bolj na tanko poslušati in zvedel sem iz pogovorov nekterih zamorcev, da se hočejo to noč spuntati in umoriti našega gospodarja. Kri mi je zastala v žilah slišati to, sam nisem vedel, kaj bi začel. Vzdihnil sem k Bogu, da bi me razsvetlil, kaj mi je začeti, in koj mi je šinila v glavo dobra misel; kajti po kratkem premišljevanji sem se približal zamorcem. Pozdravivšije, poved;il sem jim koj, da sem slišal ves njihov pogovor, potem pa sem jih jel prositi, da ne bi storili kaj tacega. Povedal sem jim, da je oni nečloveški gospodar sedaj jako usmiljen z menoj, potlej sem jim pravil o gospodu Kazimiru, ki je otajal gospodarjevo ledeno srce, in da jih bo podučil v pravi veri, ako bodo hoteli. Opominjal sem jih, da akoravno bi izvršili umor, vendar bi ne odšli kazni, in svoje osode ne zboljšali: doletela bi jih gotova smrt. In kaj pravite — srca onih zamorcev so se omečila, in obljubili so mi, da bodo mirni, jaz pa sem jim obljubil, da nikomur o tem nobene besedice ne črhnem. čeravno nisem res nikomur razodel tega naklepa, razun misijonarju Kazimira, vendar je povedal čez tri leta vse to eden zamorcev gospodarju. O kako blago mi je bilo takrat pri srcu, ko mi je Bog dodelil pomoči, odvrniti ljudi od strašne hudobije. S solznimi očmi sem se zahvalil za to milost Najvišemu, in ne vem, če sem bil kedaj v življenji tako srečen, kot tedaj. Ko sem ozdravel, izvolil me je gospodar za ogleda pri zamorcih, in gospodu Kazimiru je dovolil podučevati zamorce v svetej veri. Ker je Kazimir slabo umel zamorski jezik, bil sem mu jaz za tolmača, ker so le nekteri sužni znali angleški jezik, kterega je bil misijonar popolnoma zmožen. Kmalo pa se je tudi ta marljivi misijonar naučil zamorskega jezika. V kakem letu so znali zamorci že toliko iz krščanskega nauka, da so mogli prejeti sv. krst. Sicer res niso še vsega temeljito znali, ker so imeli samo ob nedeljah in še takrat samo nekaj ur čas poslušati, razun tega pa so bili tudi slabe glave, torej je šlo počasi 8 podučevanjem, pri vsem tem pa so vendar znali z Božjo pomočjo vsaj najpoglavitnejše resnice krščanske vere. Pozneje so se spovedali in prejeli sv. obhajilo, slednjič pa jih je Kazimir tudi krstil. Ker pa je bil Kazimir kmalo prisiljen zapustiti našo okolico, ker so ga tudi po druzih krajih čakala apostolska dela, treba je bilo še enkrat obiskati spreobrnjence, da bi jih potrdil v verskih naukih. Žalostna 66 smo se vozili. Blizo Angleškega se vendar naša ladija I razbije, rešil sem se na suho, in prav za prav moral I bi bil dobiti denarje, ki sem je dal shranit kapitana, I ker pa sem bil aboten, nisem se vedel kam obrniti, in I tako sem prišel ob denar. Eaztrgan in z milimi darovi I dobrosrčnih ljudi priklatil sem se do tukaj, kjer sem bil I nekdaj premožen mlinar. Oh kam me je pripravila ta I nesrečna Amerika ! Preljubi, prisrčni prijatli, ki hočete I iti po sili v Ameriko, ozrite se na me, naj vam bom živ I izgled in ostro svarilo, da ne zapustite domovine. Sicer I gre res tukaj trda, posebno današnje dni, ko so slaba I leta, ali vendar je le naša očetnjava, in morda bo še I kedaj boljše, ako bomo sami hoteli. Za vse na svetu I vas prosim, dragi prijatli, da bi si izbili iz glave Ame-1 riko. Koj jutri zjutraj pojdem na sv. Višarje; kajti I dokler ne izpolnim obljube, ki sem jo storil na morji, I ne bom imel nikjer miru. Sedaj pa zmolimo"skupaj nekaj I „očenašev" k časti sv. Duhu, da bi dodelil pravo pamet I vsem tem nesrečnežem, ki se spravljajo v Ameriko. Valentin je pokleknil pri teh besedah ter molil 1 glasno „očenašu in še druge molitve. Solnce je ravno j zahajalo ter čaravno obsevalo kopico vaščanov, ki so I molili na vrtu. Po končanej molitvi so se razšli vsi I mirno na svoj dom. IX. Na st. Višarjih. je bila za me ta ločitev, ali vedno ni mogel ostati pri nas oni dobri misijonar. Dve leti bil sem potem ogleda sužnjih, se vč da 8em bil tudi jaz suženj, ali hudo, kot prej, se mi ni več godilo. Parkrat nas je obiskal Kazimir, in vsaK njegov prihod bil je za nas velik praznik. Že osmo leto sem pretrpel v sužnosti, ko srečam nekega dne Štajerca Antona Brodarja. Morda že veste, ko sem bil še mlinar, srečal sem ga gori-le na unej višini pod hrastom, in ker je pobožno in goreče molil ter se mi je zdel pošten človek, povabil sem ga, naj ostane čez noč pri meni, ker ni vedel nikamor iti. Pozneje mi je pisal iz Amerike, prose me, naj ne zapuščam domovine, in oni list dobil sem ravno tedaj, ko sem se odpravljal od doma. Zdaj tedaj sem srečal tega Štajerca v Ameriki. Predragi prijatelji! ne morem vam popisati radosti in veselja, ki sem ga občutil, ko sem se sešel s tem poštenim rojakom. Bil je to prvi Slovenec, prvi znanec, ki sem ga videl v Ameriki. Moja radost je bila tako velika, kakor bi bil po dolzih letih svojega lastnega očeta srečal. Bil je kupec in hodil je s svojim blagom po raznih krajih amerikanskih. Bog ga je oblagodaril, kakor obla-godari vsacega poštenega človeka, ako živi po Božjih zapovedih in ne zanemarja dela. Pridobil si je že precej lep imetek — zat6 je bila njegova prva misel, da bi me odkupil iz sužnosti. Koj je šel k mojemu gospodarju, da bi me odkupil, ali ta me ni hotel izpustiti. Slednjič se je dal pogoditi po silnih prošnjah, da me izpusti za pet sto dolarjev pod tem pogojem, da bom še dve leti pri njem delal. Brodar je koj odštel ta veliki znesek. Ko sem se mu zahvaljeval rekoč, da je škoda potrositi toliko denarja za me, rekel mi je: „ Jaz nisem tega plačal, ampak Bog je po meni oblagodaril vaše dobro srce, vašo gostoljubnost. Veste še, ko ste me vzeli revnega popotnika čez noč pod svojo streho, in me pogostili ? Potem pa ste mi dali na pot še nekaj denarja, ki mi je takrat več pomagal, nego sedaj pet sto dolarjev. Le pustite iz nimar to reč, in če le hočete kedaj povrniti, razdelite jih med uboge, ako vam Bog zopet srečo da in vas blagoslovi s premoženjem. Jaz ne potrebujem teh denarjev in jih tudi nočem nazaj." Kaj sem hotel na to reči, prisrčno sem se mu zahvalil za to dobroto — ali po nesreči nisem od takrat nič več zvedel o blagem Antonu. — Obljubil mi je za gotovo, da me obišče še v teh dveh letih, ali moj gospodar me je oprostil že v pol drugem letu; gotovo je zvedel, da sem jaz odvrnil zamorce od onega hudobnega sklepa. Dal mi je še za po poti sto dolarjev, sam pa sem si prihranil ves ta čas pri njem dve sto dolarjev, posebno proti zadnjemu, ko sem imel več prostosti. Ne bom vam opisoval radosti, ko sem bil zopet prost. Koj sem se napotil do bližnega pomorskega mesta, da bi prej ko mogoče zapustil Ameriko in se zopet vrnil v preljubo slovensko deželo, svojo drago domačijo, da bi vsaj počival v domačej zemlji. Pa menda še nisem popolnoma zadostil za grehe, ki sem jih storil. Plačal sem na Iadiji voznino, ostale denarje pa sem dal shranit kapitanu, ker so mi drugi tako svetovali. Samo en dolar sem si obdržal, ki sem ga nosil na vratu obešenega. Bil je to prvi dolar, ki sem ga prislužil z delom — in namenil sem ga v dar Mariji devici na sv. Višarjih. Samo tega sem ohranil, drugo se je zgubilo, očitno znamenje, da ni bilo Božjega blagoslova pri njih. Srečno Kar je Rim vsem katoličanom na celem svetu, to so sv. Višarje in Sv. gora slovenskemu ljudstvu. Kaj malo ali pa celo nič ne ve slovenski kmet o Dunaji, j Parizu, Londonu in druzih imenitnih mestih, ali o sv. Višarjih ve skoraj vsak otrok že kaj povedati. Ni je I skoraj vasi na Slovenskem, da ne bi obiskal iz med sosedov kdo vsako leto imenitno božjo pot na sv. Višarjih, j da bi na onem svetem kraju obtožil se svojih grehov, ter se izročil v varstvo prečistej devici Mariji. Pravljica pripoveduje o čudodelnej podobi, ki jo je našel pobožen pastir v logu na Višarskej gori. Prenesli so to podobo k bližnej fari, ali božja Porodnica si je izvolila svoj j sedež na višavi, in ondi htela biti češčena; zatorej se je vselej zopet preselila na oni kraj, kjer jo je našel pastir. Sezidali so cerkev in čudeži, ki so se ondi godili, privabljali so vedno več romarjev častit prečisto Devico, kraljico nebes in zemlje. Iz vseh krajev so vreli skupaj ljudjč in na sv. Višarjih je postala najimenitnejša božja pot. Marsikteri bolnik, ki se je priporočil Mariji na Vi-J j šarskej gori, zadobil je milost po Njeni priprošnji, ter čudovito ozdravel; zatorej stori marsikteri oče, ako J ga ter6 nadloge, in marsiktera mati, ako njen sin ali j hči hude bolečine trpita, obljubo romati na sv. Višarje in se ondi zahvaliti Mariji, za milost, ki jo je izprosila pri] Bogu. Slovensko ljudstvo je sploh pobožno in drži sej natanko običajev svojih preddedov. Oni so stavili cerkve! po raznih krajih, najrajši po hribih, in njihovi potomci] imajo jih v časti, kot drage relikvije, in radi romajo tjeJ kjer so zadobili milost njihni predniki. Na sv. Višarje se je namenil tudi naš Valentini Mlakar, da bi izpolnil svojo obljubo ter se zahvalil Bogo za rešitev življenja in srečno vrnitev v svoj rojstni krajJ Nekdaj so romali njegov oče, ded in predded na sv. Višarje, danes pa se je tudi on napotil tje, čeravno z beraško mavho na rami in palico v roci. Bil je prekrasen poletni večer, ko je zagledal Valentin od daleč zvonik Višarske cerkve, kterega so krasno; obsevali zlati žarki zahajajočega solnca. Valentin je bil zelo ginjen, padel je na kolena in 8 solzami radosti io moli te vj o je pozdravljal to sveto mesto. Krog in krog se je 67 razlegal glas zvona, ki je vabil k molitvi, zrak je bil prijeten, miren in poln vonjave, oddalečpa se je bliščala cerkev sv. Bogorodnice, po kterej je hrepenel naš popotnik, hakor mornar na viharnem morji po blagem zavetji. Drugo jutro na vse zgodaj je molil Valentin v cerkvi pred krasno podobo Marijino. Preslabo je moje pero, da bi moglo popisati njegova srčna čutila in svete misli, ki so navdajale njegovo dušo, zastonj bi opisoval srčni kes in potem zopet solze" radosti. Zdelo se je Valentinu, da ne živi na zemlji, tako mu je bilo pri srcu. In ni čuda, saj je rekel nekdo naših velikašev, da je človeku najbolj v sreči še česa treba, in mu je le takrat blago pri srcu, kedar se vzdigne proti nebu. — Valentin pa je pošiljal proti nebu srčne vzdihljeje, in kar je naj važnejše, spoznal je mero svojih pregreh, obžaloval jih iz globočine srca ter storil pokoro. Kakor imamo začetek v Bogu, in se zopet povrnemo k Bogu, tako nam tudi Bpreminja že tukaj na zemlji združenje z nebeškim Očetom dolino solz v kraj rajskega veselja. Srečen! ki še ni prelomil Božje zapovedi, posebno pa je oni srečen, ki je zapustil Boga, in se zopet k njemu povrnil, ker bil je zgubljen, in sedaj je zopet najden; kajti v nebesih bo radost veča nad enim grešnikom, ki se je spo-koril, nego nad devetindevetdesetemi pravičnimi. Valentin je prinesel seboj v culji ponošeno, slabo, pa vendar čisto suknjo, ki jo je šele na sv. Višarjih oblekel ter cunje stran vrgel. Torbo pa in palico iz amerikanskega gozda je obdržal za spominj prestanih nesreč. Pa tudi duševno se je preoblekel, kajti odpravil je umazana in raztrgana oblačila duše, namreč ostudne grehe, ter želel obleči suknjo ljubezni Božje. Šel je k spovedi, da bi se obtožil grehov ter se pokoril za-nje. Spovednik je bil častitljiv, svet mož, ki je dobro poznal svet in ljudi, ki je vedel vlivati tolažbo v bolestna srca. Videti skesano srce Valentinovo, tolažil ga je s sladkimi besedami. „Milo8t Božja je neizmerna, ljuba duša", djal je, „upaj v Boga, in On ti bo pomagal, ne bo ti odrekel svoje najsvetejše ljubezni. Pri Bogu ni nič nemogoče — tako tudi ti, skesana duša, lehko še dočakaš prave sreče na zemlji; kmalo pa se preselimo tje, kjer je konec našega trpljenja, kjer vedno cvete veselje, kjer bomo od obličja do obličja Boga gledali, tam najdeš zopet ženo in preljubo dete, tam pozabiš vse zemeljske reve in težave. Pa ne smeš še misliti na nebesa — prej moraš še skrbeti, da bi napake, ki si jih storil, popravil." Tako je opominjal duhoven, častitljiv mož, in njegove besede so se razlivale na Valentinovo srce, kakor rosa na suho zemljo. Potem je prejel Valentin sv. obhajilo, in takrat je položil na altar oni amerikanski zlati dolar, ki mu je edini ostal iz nesrečne desetletne sužnosti. Blagi pokoj se je povrnil v Valentinovo dušo, rad bi bil koj v tem trenutku zapustil svet, ko ne bi bilo še tega zadržka, da se ni še zadosti pokoril za grehe, posebno pa, da bi odvrnil svoje rojake od sklepa zapustiti domovino. Slednjič po dolgej, gorečej molitvi se je odpravljal Valentin zopet proti domu, in že je bil pri velikih vratih, ko zagleda tukaj nekaj oseb. Radosten krik se je začni pri durih — kajti pred njim je stala njegova žena Neža, ki jo je že zdavnej mrtvo objokoval, in Anton Brodar, oni Štajarec. Samega veselja ni mogel Valentin le besedice spregovoriti, le ženo je stiskal na srce in po njunih licih so se vsipale solze radosti, debele, kot vinske jagode. Po dolgem molčanji še-le je pričel Valentin: „Neža, žena moja, tedaj Še živiš — ali kje je najin otrok?" Sedaj prime Neža za roko zalo deklico in reče: „Tu je najina Barbika". Valentin je povzdignil oči proti nebu poln hvaležnosti, potem pa je blagoslovil svoje dete in ga neprenehoma poljnboval. — Sedaj še-le je pozdravil Antona. Komaj ga je poznal, tako se je spremenil. Brodar je postal krepek možak, poln življenja, in dolga brada mu je dajala nekak ponos. Komaj pa sta z Antonom spregovorila nekaj besedi, ko ga je Čakala zopet nova radost, kajti zdajci pristopi gospod misijonar Kazimir, oni hrvaški duhovnik, ki je bil v Ameriki Valentinov angelj varuh. Samega veselja ni vedel sedaj Valentin kaj početi: „0 moj Bog!" zaklical je, „sem li zaslužil tolikanj sreče?" — „Bog je dobrotljiv in usmiljen," odvrne na to Kazimir, „velika in nezapopadljiva so njegova dela. in njegovi nameni — torej, posvečeno naj bode Njegovo ime!" Anton Brodar je seznanil sedaj Valentina še s svojo ženo Lizo, potem pajso šli vsi na prošnjo Kazimirovo, v farovž k gospodu Šimnu, da bi si ondi pripovedovali dogodbe iz svojega življenja. Gospod Simen bil je oni častitljivi duhovnik, pri kterem se je Valentin spo-vedoval. Tu je zvedel Valentin, da se je njegova žena Neža rešila z otrokom vred in pozneje prišla v Novi York, kjer je preživela deset let, dokler je ni spoznal ondi Anton ter je vzel s seboj. Brodar pa je pravil, da si je pridobil znatnega premoženja tem bolj, ker mu je dal v zakon bogat rojak svojo edino hčer Liziko. — Po naključni je dobil v Novem Yorku Anton Nežo, Mlakarjevo ženo. Koj je jel pozvedovati po Valentinu, ali slednjič je zvedel, da je že zapustil Ameriko ter se preselil v Evropo. Sedaj je tudi Anton zapustil Ameriko, ko je imel že precej lepo premoženje, želel je preživeti ostale dni svojega življenja na Štajerskem. V Londonu je zvedel Brodar bolj na tanko o Valentinu, in posrečilo se mu je dobiti Valentinu zgubljeni denar, posebno ker je bil s kapitanom razbite ladije dobro znan; ladija pa je bila dobro zavarovana, torej so vsi oni popotniki dobili svoje premoženje nazaj. Tu v Londonu je srečal Anton tudi gospoda Kazimira, ki je šel za nekaj časa v svojo domovino v Dalmacijo, da bi ondi dobil novih delavcev za Gospodov vinograd. Ker pa je bil Kazimir goreč Slovan in bi bil tudi rad enkrat bolj na tanko ogledal slovensko zemljo in njene znamenitosti, torej je rad sprejel prijazno povabilo Antonovo, naj bi šel ž njim na Slovensko, in potem na božjo pot na sv. Vi-žarje. Dolgo so se pogovarjali, saj so imeli tudi najlepšo priliko, kajti na sv. Višarjih jev prijetno nekoliko dni, posebno pa, ker so jim gospod Simen dobro postregli. Mislite si samo veselje, ki so ga imeli ti ljudje po dolzih letih, moje pero ne more tega popisati. (Konec prihodn.) Domače in tuje pripovedi. 5. Najboljše krščansko delo. (Španska.) Kraljevala je neke dni dobra in pobožna kraljica, za blagor svojih podložnih na vso moč vneta. Le-ta obljubi veliko darilo tistemu, ki bode leto in dan storil najboljše delo krščanske ljubezni. Leto in dan je minulo, in mnogo mnogo ljudi se je zbralo, da bi prejelo kraljevo plačilo; sodnica je bila 68 kraljica sama. Približa se prvi in naznani, da je sezidal 8 svojim premoženjem veliko, prostorno hišo za revne bolnike. To slišati razveseli se kraljica in vpraša: „Je li hiša dodelana ?¦ „ Gotova je, o kraljica" odgovori mož „le kamena še ni na vrhu, kjer ima z zlatimi črkami zapisano biti, kedaj in kdo jo je sezidal." — Kraljica ga pohvali in migne druzemu. Ta pripoveduje, da je na svoje stroške napravil pokopališče v domačej vasi, ker ga še ni bilo. Pobožna kraljica se razveseli tudi pri teh besedah ter se popraša, je li delo že dovršeno ? Odgovori se jej, da že, samo prelepe rake, ki jo misli sredi pokopališča sebi in naslednikom postaviti, še ni. Tudi temu daje kraljica zasluženo hvalo. Sedaj pristopi žena in beseduje, da je ubogo siroto lakote rešila, izredila in za svojo hčer vzela: „Ali je tukaj?" vpraša kraljica. „Kaj pa da, saj jo imam rada, da brez nje ne morem živeti. Pa je tudi pridna, neznano pridna, oskrbuje vse pohištvo in meni streže marljivo in ljubeznjivo, da je veselje." Kraljica blagruje tudi to krščansko delo. A sedaj nastane šunder med ljudmi, v stran se pomikajo in porivajo ter ga napravljajo neizrečeno lepemu otro-čiču. Za seboj tira ubogo ženico, ki se brani, kolikor more, ker bi bila rada zbežala izpred tolike množice. „Kaj bi rad prekrasni otrok ?" kraljica popraša: „Ktebi, o kraljica! bi rad pripeljal njo, ki je zaslužila kraljevo darilo, ki si ga razpisala za največe delo krščanske ljubezni." Tako odgovori dete resno, pa vender s sladkim glasom. „In kdo je ?" vpraša sodnica. „Ta-le uboga ženica je!" odgovori dete. „ Kraljica!" izgovarja se stara žena, vsa preplašena in zmedena, „nič nisem storila, nič, saj tudi nič ne morem storiti: uboga revica sem, ki živi od mošnje Božje" „In vendar si zaslužila darilo" govori otrok resnobno. „Ktero delo je tedaj doprinesla ?* vpraša kraljica, ki je hotela biti pravična. „Dala mi je kos kruha!" odgovori dete. „Čujte!" vsklikne ženica tre-petaje, čujte, le majhen košček je bil, majhen!" „Tako je" pravi dete „toda sama sva bila in poslednji je bil, ki ga je imela." Ginjena kraljica prisodi veliko darilo dobrej ženici in dete, ki je bilo Božje dete, dvigne se kviško, blagoslavljaje iz višine dobro kraljico. J. Parapat. O potrebi farnih bralnic. Bralnica ali čitalnica je zbirka raznih bukev ali knjig in druzih pisem z raznovrstnim obsegom in ima namen, da vsi, kterim je va-njo odprta pot, prebirajo in se uče na mestu, pa si tudi izposojajo knjige in je začasno jemlj6 s seboj domu. Bralnice so jako koristne in hvale vredne naprave; kar je telesu njiva in vrt, to je duhu človeškemu knjiga; kdor ima kolikaj vedo-željnosti, temu ne zadostuje ena knjiga, marveč radovednost ga goni od knjige do knjige. Ali kdo je tako bogat, da bi si sam omisliti mogel vseh bukev, kar jih želi prebirati ? Pri zelo premožnih posamnih družinah res pogosto nahajamo tudi bogate knjižnice, sploh pa je tudi v tej zadevi treba združenih moči, da s časom iz drobnega kamena doraste veliko poslopje. Pa ne le koristne in hvale vredne so bralnice, one so tudi zel6 potrebne, posebno nam Slovencem! Namen tem vrsticam je, naj bi napeljale Slovence, da začno ustanavljati farne bralnice: vsaka fara naj si oskrbi lastno tako napravo. Zakaj torej so koristne in potrebne bralnice? Na to ob kratkem le ta-le trojni odgovor: Prvič pospešujejo med ljudstvom nravnost ali lepo, pošteno vedenje. Branje je že samo ob sebi nekako umetno, torej lepo in blago opravilo. Kedar imaš knjigo v rokah, ne delaš nič nepotrebnega, nič napačnega, saj kot pošten človek ne iščeš zapeljivih knjig, še ne maraš za-nje, pa se tudi ne pečaš z branjem, kedar ti čas ne pripušča, tedaj s tem ne zamujaš važnih dolžnosti. Da si pa je opravilo branja samo na sebi lepo in blago, vendar to še ni nič proti temu, kar ti branje' koristi. Branje je čudovita stvar, ki ti daje vsega, po čemur hrepenita um in srce. Danes ti razveseljuje srce lepa pesem, jutri te miče ginljiva povest; kedar si žalosten, poiščeš kaj svetega in tolažljivega, ako se dolgočasiš, bode ti po godu kaj šaljivega. Zmerom ti je shranjeno v knjigah, kaj se je po svetu godilo in kaj se godi, kaj je pravo, dobro, kaj hudo, kaj pelje v pogubo, kaj k sreči pomaga, z eno besedo, v bukvah ima radovednost vse, po čemur se steguje; kjer koli ti manjka spretnosti in izskušnje, knjiga ti pomaga iz zadrege, blaga voditeljica ti je, pečaj se z Bogom ali s svetom, čim bolj pa se človek peča z branjem, in sicer tako, kakor je ravno povedano, tem manj ga bode motilo nepotrebno pohajkovanje, ki je vzrok veliko veliko napak, in ako morebiti že koraka po poti k nevarnemu djanju, na misli mu pride ta in oni izgled in poreče: „BoIjše je, da se vrnem, sicer zabredem v nesrečo. " Človek torej, pri kterem blagi sad branja pomaga notranjemu glasu, lože premaguje vsako nevarnost in ostaja na poti poštenja. Žalostna resnica je, da se ravno ob nedeljah in praznikih in sploh ob tacih dnevih, ki niso odmenjeni težkemu delu, godi tudi na kmetih največ nerodnosti po pilnicah ali tabernab in drugod. Ako se pa človek navadi branja, ne bo se iz cerkve obračal proti gostilnici, ampak zakrne v bralnico in v roke vzame knjigo, kakoršne mu srce zaželi, in jo obdrži, dokler se začne krščanski j nauk. Ali pa če se prej ali pozneje vrne domii, izposodi si kaj ter vzame s seboj domu; tako mu vredno preteče dan in večer, ne pa pri pijančevanji in nerodnem rogoviljenji, ki zapeljuje k vsakovrstnim hudobijam. Že iz tega je razvidno, da bralnice pospešuj ej o lepo, I pošteno vedenj e! « Drugič razširjajo omiko med ljudstvom. Divjak, ki ostane v goščavi med lesom, nikoli nič prida ne obrodi, vse drugače pa je s požlahtnjenim cepičem, ki se na vrtu razvrši v sadonosno drevo. Enaka je z ljudmi. Kdor burkljež ostane, ne ve ceniti ni prav vži-vati življenja; koliko veselja mu ostane skritega, ker se nikoli ne ve povzdigniti iz temnega zakotja, ki mu zapira luč do vsega višega. Kdor pa se mika z branjem, nabira si vsaki dan novih vednosti in skušenj. Njemu se širi pogled, da vse drugače mčri vsako stvar, od najtanjše bilke na njivi do največe zvezde na nebu. Čim več se je učil, tem bolj spoznava, da se je treba učiti še veliko več in da človek ne sme nikoli nehati. Nihče pa naj ne misli, da tako morajo delati samo učenjaki, kteri imajo morda posel, da po visokih šolah druge učč, ali pa taki, ki hočejo dospeti do take in enake stopinje. O ne, vsak po svoje se mora učiti, učiti se mora najbolje priprosti kmet do zadnjega trenotka svojega življenja. Učenje pa ravno branje skoraj najbolj pospešuje. In takemu Človeku, ki se če dalje več nauči, zmerom več vč, če dalje umniše ravna v svojem poklicu, takemu pravimo, da je omikan. Prava omika je ena izmed poglavitnih korenin, iz ktere človeku poganja sreča. Omike torej je treba tudi slovenskemu narodu, da bode srečen, in ker bralnice tolikanj pomagajo k omiki, treba 60 je bralnic! Iz tega že je razvidno, da bralnice pospešujejo lepo, pošteno vedenje! Tretjič množe zamožnost med ljudstvom. Bolj ko je človek omikan, umniše ravna pri vsakem poslu. Omikan gospodar torej bolje gospodari, omikana gospodinja bolje gospodinji; pri boljšem gospodarstvu je vsaka reč boljša, torej več vredna, za to veča zamožnost. Kolik vspeh ima že to, da omikan kmet se s gTOJim radnje doma, ko zapravljfvec po krčmah poganja gvoje premoženje ter sebe in svoje zapleta v revščino. Lepo in ljubeznjivo se med seboj vede omikana družina, veselo jej prehaja dan za dnevom; pri sirovih bedakih pa je kletev doma in pretep, tako da je njihovo življenje ostudno ravsanje in živ pekel na zemlji. Pri teh drug na druzega preži, da bi ga spravil v nesrečo, omikani ljudje pa si odkrivajo vsako nevarnost ter v lepej slogi vsaki skrbi za bližnjega srečo. Kdo bi ne verjel, da omika res pomaga k blagostanja, naj nekoliko pomisli, da dober krojač več zasluži, ko nevkreten krpač, ravno tako čevljar, mizar i. t. d. Tedaj ne le viša učenost in umetnijstvo, ampak tudi kmetijstvo in rokodelstvo mora napredovati. Ljudjč se morajo učiti, in če se ti ne pokaže na prvi hip, da tako učenje množi zamožnost, le poskušaj in kmalo zapaziš, da je res. To in še mnogo druzega dobrega dela branje. Torej poprimi se branja, ljudstvo slovensko! Vemo sicer, da rado bere ljudstvo slovensko, več prikazni pričuje, da se če dalje bolj razširja branje, posebno, kar se razširja omika po šolah na kmetih. Vemo tudi, da ljudje pogostoma radi nadlegajo gospode duhovnike, učitelje i. dr., in da jim le-ti radi strežejo s knjigami. Ali pri vsem tem je več neprilik, kterih menda ni treba posebej razlagati. Zato pa naj skrbi vsaka fara, da si omisli lastno bralnico! Naj postavi zaklad raznih knjig in pisem, ki bode lastnina vseh za vse, zaklad, ki se bo množil od leta do leta, iz kterega bode zajemal rod za rodom! Pri tem nastane prašanje: Kako se d;i to izpeljati? — Odgovor na to se nam zdi nepotreben. Vsaka fara ima enega in več rodoljubov, ki se vedd te reči prav lotiti. K takim rodoljubom se v prvej vrsti obračamo s tem pozivom in po njih k slovenskemu ljudstvu. To pa smo že izprva omenili, da je treba združenih moči. Ako vsak farraan ali vsaj večina po edino da malo na leto, skupno število bode znašalo precej in dajalo i mnogo knjig. Premožniši naj dado več in to store1 radi, ako pomislijo, kako blaga je taka naprava, koliko koristi ne le sedanjemu, ampak še prihodnjim rodovom. Po tem potu bode iz majhnega naraslo veliko, in fara bode imela lepo zalogo, ki se ne da preceniti. Lepa cerkev, zvonovi, orgije i. t. d. izpodbuja sosedne farmane k enakej napravi; tako naj se godi z bralnicami. Napravite jo danes pri vas, jutri se bodo jeli gibati sosedje l. t. d. Torej na noge Slovenci! farnih bralnic nam je treba, one bodo nam, našim otrokom in vnukom na veliko korist ter vselej v čast in slavo! — m — Srenja pod lipo. Tretja nedelja. Prišla je zopet nedelja in ž njo vred naši sosedje h kamenenej mizi pod lepo, košato lipo. Iz obraza se jim je brala vedoželjnost po lepih in koristnih naukih, in učitelj, ki jim jih je razlagal, ta se jim je tako pri- kupil, da župan z nekakim posebnim zadovoljstvom reče * Sosedje! bodimo veseli, da imamo ravno v našej fari tako spretnega učitelja, ki je vreden rumenega zlata, in ki ne skrbi le za našo nježno mladino, marveč si tudi prizadeva, da bi seznanil tudi nas z onimi nauki, ki so k boljemu napredovanju kmetijskega stanja neobhodno potrebni. Zaplotnik: Tudi jaz sem hotel reči, da smemo z našim gospodom učiteljem popolnoma zadovoljni biti, in da ne bi bilo napačno, ako mu bi za nekoliko bolje dohodke poskrbeli, kajti dohodki, ki je ima Tihodolski učitelj, so zel6 pičli in — Župnik : Pst! Ravno kar pride učitelj, in ne spodobi se, da bi ga v njegovej nazočnosti hvalili, bolje je, da se o tej zadevi enkrat na samem pogovorimo, Učitelj : Da ste mi zdravi, dragi sosedje ! Sosedje : Dobro došli! dobro došli! Izvolite prostor v našej sredi in potem nadaljujte o kmetijstvu, kjer ste preteklo nedeljo prenehali. (Sosedje se umaknejo na desno in levo ter narede prostor za učitelja, da se vsede.) Učitelj: Preteklo nedeljo sem vam omenil nekoliko črtic iz kmetijske zgodovine, potem smo pa tudi govorili od velikega vpliva, ki ga ima kmetijstvo do obrtnije in kupčije: iz vsega pa, kar sem vam povedal, ste prav lehko posneli, kako važen in imeniten je kmečki stan za državno in obče človeško skupščino. Danes pa bodo naši pogovori nekoliko resneji, kajti namenil sem se razlagati vam žalostni stan našega domačega kmetijstva, in scer ne le, kar zadeva poljedelstvo, marveč žalostni stan našega kmetijstva po vseh njegovih razdelkih, da boste spoznali, kako napačno in škodljivo je, ako se kmetovalec drži vedno starega kopita, starih navad, prenaglih misli, praznih ver in neumnih zel6 škodljivih vraž in predsodkov. Sliši se pa tudi sem ter tje govoriti, da je naše domače kmetijstvo precej visoko stopnjo v napredovanji zadobilo, in da se čedalje bolj razcveta in razvija. Ta kriva misel pa izvira odtod, ker se gleda le na ono veliko zalogo kmetijskih pridelkov, ki se dan na dan izvažajo v vnanje sosednje dežele. Kdor tedaj misli, da je le zarad obilnega izvažanja kmetijskih pridelkov naše kmetijstvo že na visokej stopnji svojega razvitka, ta se zelo moti ; kajti bogati in obilni pridelki ne izvirajo iz oskrbovanja in opravljanja naših kmetij, marveč dohajajo le iz naravne plodnosti naših zemljišč. — Moti se tedaj tisti, kdor misli, da kolikor več se izvozi iz naše dežele v druge ali tuje, na tolikanj višej stopnji izomike stoji naše kmetijstvo. Temu, ljubi moji, ni tako; ampak kolikor več sadu nam rodi naša zemlja po našem lastnem prizadevanji in trudu, tolikanj veči je napredek naših kmetij, če nam pa zemlja že zdaj najpotrebniši živež in hrano donaša, koliko več bogatih in obilnih pridelkov smemo od nje še le tedaj pričakovati, akojo bomo tudi pridno in primerno obdelovali. Dragi moji sosedje! vidim vas, da drug dragega pogledujete, čudeči se mojim besedam; — toda še bolj se boste pogledovali in na svoje prsi trkali, kedar pade debela mrena izpred vaših oči, in ko bodete videli in spoznali, da niste pri svojem kmetovanji umno ravnali, marveč mnogo zakrivili, kar bi sedaj lehko boljše bilo. Tedaj se bodete zavzemali, kako je neki mogoče bilo, da ste toliko časa v temi in nevednosti živeli, v kterej ste tolikanj revščine in pomanjkanja trpeli. Toda poslušajte me na dalje: Poljedelstvo stoji pri nas še zmeraj na jako slabej stopnji pravega napredka. To pa zarad tega, ker obde- 70 lovanje naših zemljišč nima še nikakoršne znanstvene podlage. Naša zemljišča se obdelujejo dan danes še vedno tako, kakor so se obdelovala o času naših preddedov. Le tu in tam — pri kakej večej kmetiji — se nahajajo znamenja boljega napredovanja, da se namreč postopa po znanstvenih pravilih, to je, po takih pravilih, ki plo-dovitost zemlje pomnožujejo, ter jo tudi zdatno in primerno zboljšujejo. Ali naši kmetovalci obdelujejo zemljo le tje v en dan, pa ne da bi pomislili in skrbno prevda-rili, kako in po kterem potu bi bilo bolje. Hrastovšek: To se vč, mi obdelujemo zemljo, kakor nas so naši očetje učili, in ti so jo brž ko ne obdelovali ravno tako, kakor so se od naših preddedov naučili. Učitelj : Žalibog, da je temu res tako! Kakor so namreč naši preddedi orali, tako in nič drugače orje še dan danes naš kmetovalec, komaj za 2 do 3 palce globoko ; vrh tega pa še misli, da je vse eno, ako se strnišče koj po žetvi ali pa še le prihodnje leto preorje in preobrne. Da ima globoko oranje veliko vpliva na rastline, da se namreč lepše razraščajo, množijo in rede, to je našemu kmetovalcu še vedno zastavica, ki si je razvozlati ne ume. Da napravijo živinski odpadki ako se s slamo ali kako drugo nasteljo primerno pomešajo, najbolji in najtečnejši gnoj, to naši kmetovalci še prav malo spoznajo. Le poglejmo nekoliko po našem Tihem-dolu in prepričali se bomo, da je temu res tako. — Kar se lastnosti, pripravljanja in vporabljevanja gnoja tiče, tu se nahaja še le prava in popolna nevednost med našimi kmetovalci, da si ravno je gnoj prva in neobhodna stvar za povzdigo našega poljedelstva. Dokler se ne bode z gnojem vse drugače in po znanstvenem potu ravnalo, toliko časa ni pričakovati boljega nepredka na-Sih kmetij. Dobe se tudi kmetovalci, ki pravijo, da njiva ne rodi po več, nego le po en šara sadež na leto pridela, ali za vse to se naš kmetovalec le kaj malo briga, kajti ni ga volja, da bi njivo še enkrat obdelal in na novo obsejal. Pri setvi dela naš kmetovalec kmetijskim pravilom čestokrat ravno nasproti, ker na dobro zemljo mnogo, a na slabo prav malo semena vseje, na vsako stran pa veliko več, nego ga je treba. Na žetev in spravljanje poljskih pridelkov se gleda prav malo, skoraj bi rekel, pri tem delu se ravna prav — nemarno. A pri takej nemarnosti ima dežela veliko in nepovrnljivo škodo na zrnji in drugih poljskih pridelkih. Veliko lepega polja leži v prahi neobdelanega, a to le zarad pomanjkanja dobrega in tečnega gnoja. — Travniki so zapuščeni. Le po takih krajih, koder reke in potoki včasih iz svojih strug stopijo in zemljo poplavijo, najde se nekoliko lepše in bolje trave. Kjer je pa pomanjkanje enakih voda, tam so tudi travniki zelo slabi, na dolgo in Široko z mahom prepreženi, na globokejih krajih močvirni in zbog teh slabih okoliščin je tudi trava slaba in kisla. Za pripravne vodotoče, ki bi potrebno mokroto napeljevali, preobilno pa odpeljevali se naši kmetovalci Se ne zmenijo ne. Ob rekab in potokih se bi travniki brez težave in brez posebnega truda po najkrajšem in najložem potu dali popraviti in zboljšati, da bi trava rasla po njih, ki bi jo bilo le veselje gledati; toda naš kmetovalec gre znabiti dan na dan mimo enakih travnikov, pa ne da bi zapazil obilna sredstva, ki mu se v popravo njegovih zemljišč ponujajo. (Dalje prihodnjič.) _______..„^. Sirek, dobra krma ali klaja. Da si gospodar več tečne krme pridela in svojo živino bolje rediti zamore, naj zadnjega malega travna (aprila) en vagan sirka (Meerhirse) na pol orala njiv« poseje, in ko dva do tri črevlje visok zraste, naj ga pokost Sirek se da trikrat skozi leto kositi, ker pokošeffl na novo požene. Nakosi se na pol oralu njive 300 do 400 centov zelene, frišne krme, suhe pa čez 120 centov;, sušiti se mora na ostrvih ali kolih. Po takem en oral sirka blizo troje živinčet redi skozi vso leto. Ta krma je sladka in živina jo rada je, vzlasti pa je zelena za molzne krave jako dobra. Iz sirka se tudi metlje delajo, ako se pusti, da dozori, kar je večidel gospodarjenj znano. Pomnožite si torej, pridni gospodarji, s tu rast lino zalogo dobre krme. Fr. J. | Nove bukve. Sviloreja umevno in v podobah razlagana za male svilorejce Pod tem naslovom je na .svetlo prišla knjižica, ktero bukvar Lerher v Ljubljani prodaji po 10 nkr. Na svetlo spravil pa je to delce grajščak| vitez Gutmansthalterje namenil slovenskemu naroda«! Gorko priporočamo „svilorejo" kmetom, ktere po-; sebno sedanji čas priganja, da naj, kjer koli in kakor koli morejo, skrbe, da jim kmetijstvo donaša dobička.' Kmečki posel pa je tudi svilarstvo, t. j. pridelovanj« svile ali žide. To delo v primeri stane malo truda Ul stroškov, dobička pa daje veliko. Slovenska dežela je vgodna svilarstvu, treba je torej, da se če dalje bolj razširja po njej. Namen, da k temu pomaga, ima omenjena knjižica, ki na kratko in prav po domače razlaga vse, česar je pri svilarstvu potreba. Posebno prednost pa jej daje še to, da je vsaka reč narisana v podobi. Torej na noge, kmetovalci! sezite po tej knjižici, pa lotite se sviloreje! Gospodarske drobtine. Kako se pijače po letu najhitreje hlade. Flašo s pijačo zavij v moker prt ali robec, postavi jo na veter in jo časih spet z vodo polij. Tako se ti bode, pijača poprej ohladila, kakor da bi jo v vodo postavil. Da voda v posodah frišna ostane. Voda v posodah več let čista in frišna ostane, ako se v nji> vspe nekoliko stolčenega rjavega manganovca (Braun* stein). Na pet veder vode se vzame 3 funte manganovca.; Smešnice. 1 Prebrisani sosed. Jurij in Matevž se srečata na1 ozkej brvi. „Tri sto medvedov," zadere se vinjeni Jurij' „spoti! pravim, če ne, naredim s teboj prav tako, kakotf včeraj z Mihom." Prav pohlevno se mu Matevž umakne/ Ker je pa vendar radoveden, kaj bi bil njegov vinjeni sosed ž njim storil, ko se mu ne bi bil umaknil vpraša ga: „Lej ga no, kaj bi bil pa z mano počel, ako ti ne' bil strani šel ?" „Ravno to, kar z Mihom ; on se namreč" ni hotel meni zogniti, sem se pa jaz njemu", odgo-j vori prebrisani Jurij. Moder kmet. Neki gizdalin obišče kmeta. Ko mu pridni in marljivi kmetic roko poda k slovesu, reče gizdalin : „0 jemnasta ! dragi moj, kakšni roki imate ; res da niso za drugo, nego za cepec. „ „In tega imam bre» dvombe ravno zdaj v rokah,"" odreže se modri kmetic,. 71 Ogled po svetu. Avstrijsko-ogerska država. Zdaj je konec pričkanja o prašanji, kdo bo prvosednik dunajskemu ministerstvu : za to mesto je imenovan dosedanji začasni prvosednik grof Taaffe, za njegovega namestnika pa minister Pl ener. Grof Taaffe je še mlad mož, in nekterim izmed tovaršev v ministerstvu blezo ni zelo všeč, pa ker je cesarjev prijatelj in se menda v marsičem vjema tudi z državnim kancelarjem Beustom, torej je nenadoma švignila po svetu novica: Taaffe je prvosednik ministerstvu. Po tej dogodbi pa se po časnikih razglašajo dvojne misli zastran prihodnjega vladarstva našega ministerstva. Nekteri menijo, da s tem je odpravljen vsakoršni razpor in da je sedanje ministerstvo še le prav utrjeno Drugi pa trde, da Taaffe zasuče krmilo prejšnje politike in da vsem narodom po Avstriji odsihmal posije svetleja luč ravnopravnosti. „Z." piše o tem: rMinisterstvo Taaffe pomenja 1. konec nemškemu parlamentarizmu, konec centralizaciji cislajtanskej in gospodarstvu one stranke, ki se je šopirila v dunajskem zboru nemških strelcev; 2.) da pod tem ministerstvom se bo s cesarjevim vplivom iskala pot za svobodnejše gibanje posamnih dežel, za spravo z vsemi narodi, — kratko rečeno, da na mesto nemške ustave dobimo avstrijsko." Da bi se pač vresničilo to pravično upanje! Mogoče je, da-si do zdaj še ni znamenja o tem, kakor se kaže iz zadnjih razprav v deržavnem zboru. — V državnem zboru je bila poleg druzih manj važnih reči na vrsti debata o prenaredbizemljiščinega davka. Nekteri poslanci so korenito dokazovali, da se ti davki ne smejo in ne morejo povišati. Denarni minister pa je zbornico pomiril z opombo, da postava ne namerja povišanja, ampak boljšo razredbo po novej cenitvi. Nova postava je torej sprejeta; nekako čudna pa bo njena djanska vpeljava, ker bodo posebne komisije imele nalogo, da bodo cenile zemljišča in po tem vravnavale davke. Kavno to pa tolaži marsikoga, češ, predno se izpeljejo tako zamotane naredbe, utegne kaj druzega priti. — Naj bolj zanimiva dogodba pa je bila v dunajskem parlamentu razprava o novej postavi za ljudske šole. Cela desna stran je bila zoper njo, in jasno so dokazali posamni govorniki, da presega meje državnega zbora, da krati pravice deželnim zborom, da ima mnogo neprilik i. t. d., ali vse je bilo zastonj. Priznavali so celo taki, ki so bili za postavo, da nektere reči v njej jim niso po všeči. Ko se je torej pokazalo, da vlada vendar le zmaga z nemško večino, zapusti dvorano Poljaki, Tirolci in Slovenci. To je v prvem hipu zelo osupnilo zbornico, posebno ko je prvosednik naznanil, da ni več tolifco glasov, da bi se postava mogla odobriti. Ali došla je nagla pomoč, urno so razposlali po mestu po nekaj poslancev, in še tisto uro so vladni predlog naredili za postavo, brez premembe in dostavkov, ktere so pred mislili privzeti. Poslanci pa, ki so bili tako zagodli in so se bili predrznih oditi, dobili so že marsiktero po grbi od visokonemških časnikov, grozilo se je celo. da se Poljakom ne privolijo železnice, ki so jim že obljubljene, da se razpusti njih deželni zbor ter se razpišejo nove volitve i. t. d., toda tako maščevanje bi vendar ne bilo lepo! Radovedni smo, kako se pri teh razmerah izpolnijo upi, stavljeni na grofa Taaffeja. — Poznejših sej se spet vdeležujejo omenjeni poslanci, daravno posebno Poljake pritiska njih narod, čemu še sede na Dunaji, vide, da ničesa ne opravijo. — Bazen tega so bile volitve v delegacije. Delegacija se namreč imenuje tisti zbor, v kteri se zbirajo poslanci iz cele avstrijsko-ogerske države, da se pomenkovajo o splošnih zadevah. Izmed Slovencev je letos izvoljen Svetec, njegov namestnik je grof Barbo. — Kakor je zdaj določeno, dokonča dunajski državni zbor svoje seje 15. dan maja. Poznej se zber6 delegacije in kakor se govori še le v jeseni deželni zbori. — Izjemni stan na Češkem je odpravljen. Kar se je pričakovalo zastran milosti o tiskovnih zadevah, to se pa ni še zgodilo. — 24. dan aprila se je z veliko slovesnostjo odprl ogerski državni zbor. Nj. V. cesar sam je bral pre-stolni govor. V tem govoru opominja Ogre, naj popravijo pravosodje po zahtevah sedanjega časa, naj prenarede volilne postave magnatovske zbornice, časopisne postave, postave o društvih, srednjih in viših učiliščih i. t. d., ter da vse to nai po bratovsko izvršujejo s Hrovati, ki so zdaj ž njimi v enakej zvezi. Na zadnje pravi prestolni govor, da je cesarstvo zdaj v prijateljskej zvezi z vsemi vladami in se ni bati, da bi se mir kalil. Obe zbornici ogerski odgovorite cesarju v posebnej adresi, kakor je to navada v parlamentarnem življenji. Važnih razprav do zdaj ni bilo, izvoljeni so le prvosedniki in volitve se odobrujejo. Nemško. Severno-nemški mednarodni kongres se je razšel 27. dan aprila. — Hudo se spet jezijo pruski časniki nad Avstrijo, ker je avstrijsko vojaško načelništvo na svetlo dalo letnik, v kterem je tudi nekaj diplomatičnih pisem pruskih, ki kažejo, kako je pruska vlada že pred 1866. 1. občevala z Laško zoper Avstrijo. Ta pisma so taka, da ne delajo ravno časti Bismarku, in naravno je, da se jim razliva žolč, ako kaj tacega pride na dan. Francosko. Postavodajalni zbor je razpuščen in kmalo se začn6 nove volitve. Vlada neki si je zmage svesta.—Francoska cesarica Evgenija poroma v Jeruzalem, kakor se govori, in pri tej priliki bo tudi pričujoča, ko se odpre Sueški kanal. Prekopovali so namreč že več let zemljo med Azijo in Afriko, da se srednje morje zveze z rudečim; po tem bo morska cesta v izhodnjo Indijo veliko krajša. Laško. V Florenci se je govorilo o premembi v ministerstvu. V zbornici pa so ministri sami odgovorili na prašanje, koliko je resnice v tem, da razen zbornice ni vzrokov; če pa se tu kaj prigodi, bodejo dela sproti kazala. —*V Milanu so zaprli več oseb, ker so bile v zarotnem društvu. Zasačili so neki več enacih društev po Laškem, ki se po glasovitem rogoviležu Mazini-ji imenujejo mazinijska društva. Angleško. Angleška je s severno-nemško zvezno vlado hotela narediti nove poštne pogodbe, ali dotični dogovori so prenehali, ker v Berolinu zahtevajo previsoko poštnino. — V poslanskej zbornici se je bralo sporočilo angleškega poslanca na Kitajskem, po kterem Kitajci nikakor niso voljni, da bi se poprijemali evropske civilizacije ; le šiloma bi se dalo kaj storiti. Po istem potu so tudi došle novice, da so v Aziji neusmiljeno pomorili več evropskih misijonarjev. Špansko. Seje madridskega zbora (kortes) se še zmerom sučejo v živahnem bojevanji. Kralja še zdaj nimajo in nedavno so na oder postavili nemškega kneže-viča iz rodbine Hohenzollern, da bi prišel na španski prestol. Od drugod pa svetujejo, naj se pridrži ljudovlada. To priporoča tudi znani laški general Garibaldi v pismu, ktero je poslal Garridu na Špansko. Nekteri pa bi radi že odstranili sedanjo vlado in pripoveduje se, da so že hoteli umoriti one 3 generale, ki so zdaj vladi na čela. 72 ~+ ?**? gld. |kr. o 'C > 2 a > P- gld. Ikr.lgld. Ikr.lgld.kr1 Pšenica . . Rež . . . Ječmen . . Ajda . . . Turščica . . Proso (Pšeno) Oves . . . Krompir . . Fižol . . . 23 30 24 67 53 10 90 50 50 90 50 90 50 85 75 70 65 40 90 80 i 'lO 2 1 2 85 1 a 30 1 __ 1 i 10 — 2 35 2 50 65 18 40 — 1 30 Loterijne srečke. 24. aprila 1869: 37, 64, 10, 46, 30 24. „ 1869: 88, 78, 72, 24, 33 1. maja 1869: 86, 82, 90, 3, 29 1. „ 1869: 78, 18, 4, 50, 66 Prihodnje srečkanje v Gradcu in na Dunaju 8. maja, Tj Trstu in v Lincu bo 15. maja V Gradcu. Na Dunaju V Trstu V Lincu . Ravno došla brošura: Čajte. čnjte f kaj slor. jezik tlrja. Prihoda, več; dobiva se tudi pri nas po 20 nkr. Izdajatelj: A. Janežič. Odgovorni vrednik: A Umek. —Tiskar: J. in Fr. Leon. o