Pred nedavnim nas je prese-netila vest: Manice Lobnik -47 let ji je šele bilo - ni več med nami!
Moščani smo jo morda po-znali bolj skozi pisanje - tudi v Nsk se fe precej oglašala - kot v njeni človeški biti, čeprav je prejšnja leta stanovala v Prvo-majski ulici na št. 13. In vendar je bila predvsem človek. Ena
tistih, ki se vztrajno bojujejo za premočrten razvoj vse družbe in posameznika v njej, pa mor-da prav zato kdaj pa kdaj tudi zanihajo v tistih nadrobnostih, ki dajejo čbveškemu še večjo človečnost.
manica lobnik
Taka je bila tudi v svojem pisanfu. Spoznanja iz let med-vojnega ilegalnega življenja in delovanja v Slovenskih goricah in Prlekiji so mlademu dekletu ostala neizbrisno v spominu. Iz njih pa seveda iz notranje potre-be so nastajala prva krafša dela, ki jih je začela objavljati leta 1948 v mariborskih ter nato v Ijubljanskih revijah in drugih periodikah. Potem je nastajal prvi njen roman, naturalistična pripoved o povojnem slovenje-goriškem kmečkem življenju Gomiki in čas (objavila ga je l. 1957). Organsko rast tnlade pi-sateljice kaže drugi njen roman Rosa na pajčevini, ki je izšel še istega leta. V njem gre že za po-skus psihološke razčlembe rasti-in propada dveh nosilcev zgod-be. Morda kot avtoričin davek tempu časa je z zakasnitvijo iz-šla satirična burka, pa še bolj groteshta tragikomedija iz prve-ga leta po osvoboditvi Jirga Bu-tolen ali tri dni direktor; vendar je od l. 1955 šla skozi več slo-venskih odrov verjetno prav za-radi nekaterih uspelih in igral-sko vabljivih prizorov.
Potem je leta 1961 izšel naj-obsežnejši avtoričin tekst Le-dinčani, kolektivni roman iz prelomnega  1941.  leta v slo-
venjegoriški skupnosti. V njem je prišlo verjetno najbolj do iz-raza tisto, kar so nekateri pisali o njenem delu: naturalistično i>ocialnobiološki determinizem; prekrivanje robustnoelementar-ne pripovedi z lirskimi pejsaži in z ne zmeraj organsko metafo-riko; stilnoidejna raznorodnost ipd., itn.
Manica Lobnik pa je v svojih delih vedno bolj negovala in po-glabljala prav tisto, kar je izbo-jevala že sama v sebi: neizumet-ničeni humanizem ,,svojega" časa! In nastajala so dela Mrtvi bataljon (l. 1963 je bil v Mari-boru nagrajen), scenarij za film Dotn onemoglih (l. 1965), felj-ton Dobre otroke imava, Hana (l. 1966), roman Mlade trave (l. 1968), nastajali so načrti za ro-mana o zdomcih ter Razočara-nje in še kaj. V njih je nadalje-vala svojo premočrtno pot par-tizanske ilegalke vse od svojega 16. leta starosti naprej.
Njena literama zapuščina seveda še čaka nadrobne obde-lave in ocene, njen človeški lik pa nam je ie zdaj izoblikovan. In ko za njo žalujejo njeni naj-bližji, se jim pridružujemo tudi mi z vero v njen človeški lik, ki nas bodri in spodbufa: Ijubiti domovino, svobodo, bodoč-nost, pomeni Ijubiti življenje nenehno bojujočega se, ustvar-jalnega človeka. In taka je bila Manica Lobnik.                  AM