Gledališki list
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
Miroslav Krleža
Gospoda Glembajevi
VSEBINA: MARIJAN MATKOVIČ: O KRLEŽEVEM CIKLUSU »GLEMBAJEVI«
DRAMA
1946-1947
Premiera dne 16. oktobra 1946
Gospoda Glembajevi
Drama v treh dejanjih iz življenja zagrebške patricijske rodbine Spisal Miroslav Krleža — Režiser in scenograf: Bojan Stupica
Ignacij Juques- Glembay, bančnik, šef firme Glembay
Ltd. Company, pravi tajni svetnik ................... I. Levar
Baronica Castelli-Gleinbay, njegova druga legitimna
soproga	....................................... S. Severjeva
Dr. phil. Leone Glembay, sin Ignacija in njegove prve
soproge,	rojene	Basilides-Danielli .................. V.	Skrbinšek
Sestra Angelika Glembay, rojena baronica Zygmun-
tovicz............................................... I. Mežanova
Titus Andronicus, Fabriczy - Glembay, bratranec bančnika Glembaya,	veliki	župan	v	pokoju .......... E. Gregorin
Dr. iur. Puba Fabriczy - Glembay, advokat, pravni
konzulent firme Glembay Ltd. Company .:.............. B. Miklavc
Dr. med. Pavel Altmann, zdravnik ......................... B. Peček
Dr. theol. et phil. Alojzij Silberbrandt, baroničin spovednik .................................................. I. Jerman
Nadporočnik von Ballocsansky ............................. S. Česnik
Franc, sluga ............................................. M. Bajc
Johan, sluga ............................................. S. Sever
Dejanje se odigra v eni noči, v poznem poletju, eno leto pr^d prvo svetovno vojno. 1. dejanje med eno in pol tretjo. II. dejanje med pol tretjo in pol četrto, III. dejanje okrog pete ure zjutraj
Kostume po načrtih Mije Jarčeve izvršila gledališka krojačnica pod vodstvom Jožeta Novaka in Živke Jančeve. Dekor izvršila gledališka slikama pod vodstvom akad. slikarja Marjana Pliberška
Inspicienta: B. Starič, N. Simončič. — Odrski mojster: A. Podgorelec. Šef razsvetljač: A. Premk. — Lasuljar: A. Cečič.
Cena Gledališkega lista din 5.—
Lastnik in izdajutelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča Predstavnik Pavel Golia. Uredil dr. Bratko Kreft. Tiskarna Slovenija.
Vsi v Ljubljani.
GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
1946-47	DRAMA	Štev.	2
O KRLEŽEVEM CIKLUSU »GLEMBAJEVI«
Ko so prod osemnajstimi leti v naših tedanjih listih jeli fragmentarno izhajati teksti Krleževega ciklusa »Glembajevi«, je bilo zelo težko doumeti splošno in neposredno družbeno-politično aktualnost objavljenih stavkov. Bila je to vidovdanska, žandarska, mračna doba korupcionističnih afer in batinaških političnih obračunov. Stali smo pred šestojanuarskim režimom pendreka in ječe. Mlajši generaciji, ki je sprejemala vtise te jugoslovansko-kraljevske stvarnosti in ki so jo na črno-žolto monarhijo vezali zelo nejasni mladostni spomini na aprovizacijo, koruzni kruh, vročične, objokane materine oči in očetovo sivo uniformo — ki so jo ti dečki nosili še zelo dolgo prenarejeno v kratke hlačiee — tej generaciji so se ti teksti zdeli krepke zgodovinsko-literarne reminiscence, a samo zgodovinske! Ali tukaj ne opisuje avtor, ali ne oblikuje umetniško bivših ljudi in atmosfere po večini vendarle minulih časov? In ali se ni poleg ostalega spremenil tudi tisti najbolj vidni zunanji, ozki »agramerski« dekor ?
Res je, da Zagreb v eri Hoinzelovega županovanja, podiranja starega Dolca, kramarsko preračunanega regidacijskega načrta in pozidave bivšega Sajmišta ni kazal mnogo urbanistične podobnosti z Agramom iz glembajevskih časov. Slovar nove buržoazne klike in zagrebške čaršije se je spremenil in rumena brokatna garnitura iz šestdesetih let, nekdaj last Ignjata ]acquesa Glembaya, bankirja in šefa firme Glembay Ltd. Company, pravega tajnega svetnika, ali kakega drugega anonimne j šega Glembaja ni vzbujala na sejmišču ali v starinarnici nekje v Vlaški ulici nikakega posebnega zanimanja več.
»Ali veste, da se je ubil sorodnik barona Lenbacha?«
»Prava reč!«
— 17 —
Bil j e to čas žilni čevljev, dokaj hrupnih polomov vojnih bogatašev i'n klanfurovskih . veleiiidustrijuinili zvijačni, zato umiranje • Glembajevih, njihove intimne likvidacije, rodbinski spopadi in.njihova agonija niso mogli.biti v ospredju '»tedanjega bogatega dogajanja v naši družbeni .eliti«. Na vprašanje, ki g« postavlja avtor v, fragmentu »O Glembajevih:
»Če vzamemo vse GJembajpve. vse tiste Glembajeve, ki stopajo kakor povorka, ki šteje tri sto oseb, iz marijaterezi janske Coliovske. teme do današnje sinkopirane zamorske glasbe, se človeku iz takšne in podobne perspektive oglasi dokaj nejasno vprašanje: kam pa gredo takšne in podobne perspektive1, oglasi dokaj nejasno vprašanje: kam pa gredo prav za prav ti Glembajevi in kakšen je namen tega njihovega rodbinsko-organiziranega gibanja po teh naših žalostnih provincialnih razmerah?« (Miroslav Krleža: Glembajevi I., stran 7, založila Suvremena naklada), — na to vprašanje se je zdelo, da je mogoč čn sam logičen in porazen odgovor: v sigurno smrt in pozabljenje gredo! Veronal, strel v čelo, skok iz petega nadstropja, blaznost, kriminal in ječa ali banalno vegetiranje v skromnih prilikah: vseeno, daljša ali krajša agonija, a sigurna smrt in pozabljenje! Seveda so se v brodolomu vseh teh Glembajevih, vseh teh patricijskih rodbin iz spodnjega mesta (ki so si svoje gospostvo sezidale na solzah in na krvi) nekateri člani tudi rešili. To so bili tisti, ki so »preživeli vse krvave peripetije do osemnajstega leta, so danes posejani med Dunajem, Budimpešto iij Zagrebom in propadajo kot hladžarski oficirji, dunajski uradniki in hrvaški brodolomci, izmed katerih je dr. iuris Slavko Glembay-Agramer postal član srbske radikalne stranke.« (Miroslav Krleža: Ibidem.)
No, vkljub takim individualnim primerom »reševanja«, kljub Lauri Warronig-Glembajevi. ki se je poročila z baronqmrLenbachdm in se trudila, da bi se vživela v razmere kot lastnica modnega salona in galanterijske trgovine, kljub vitezu Oliverju Urbanu, ki je po sili razmer postal novinar in umetnostni kritik v tretjem deceniju našega stoletja, se je zdelo, da Glembajevi propadajo ali da so že dokončno propadli, ker prav tistih prevratov okoli osemnajstega leta niso znali ovladati ali pa so jih ovladovali slabo. Glembajevi so propadli kot značilni predstavniki vseh patricijskih rodbin iz spodnjega mesta, vsega tistega razreda »čigar otroci jses vzgajajo po jezuitskih in cistercianskih samostanih na Tirolskem in v Spodnji Avstriji, vsi ti Sziretscheki, Szlougani in Szepke, Novlyani in Szeve-retzi de Szeveretz« (Miroslav Krleža). Potopili so se ali pa se klavrno anonimno potapljajo, ker se je potopila njihova platforma podonavsko cesarstvo s tisto posebno, na pol fevdalno cehovsko buržoa-
— 18 —
zijo —‘in sp torej ne potapljajo samo zaradi svoje rodbinske degeneracije, ampak predvsem zaradi spremenjene gospodarsko-politične stvarnosti. Če so se vsa upanja, ki so jih ljudje stavili v leto osemnajsto pokazala kot naivna in romantična in ni bil ves »prevrat« nič drugega kakor sprememba firme na vratih še naprej vladajočega sloja ljudi, se je vendarle zdelo, da je vsaj ta fizična gospoda Glem-bajevih dokončno odšla z našega družbenega odra in da je veter odpihal glemba jevščino kot posebno vzdušje kriminala. Definitivno in nepovratno.
S stališča tedanje naše stvarnosti je bil Krležev ciklus »Glem-bajevi« (posebno proza) videti ne samo kot retrospektivno, ampak kot izključno zgodovinsko delo in sicer kot čdina literarna analiza in sinteza v naši književnosti za ves tisti tristoletni zgodovinski kompleks, ki je povezan z delovanjem naših »patricijskih«, rodbin iz spodnjega mesta na tem našem monarhijsko obrobnem in provincialnem prostoru.
Usoda naivnežev je, .da jih prevarajo!
šele danes, ko zares definitivno snemamo Glembajeve (in glem-bajevščino) z našega družbenega odra, ko zarfcs in ne samo navidezno odstranjujemo vse materielne. gospodarske pogoje za njihov razvoj in obstanek, šele danes vidimo, kako naivno površna in zmotna je bila naša sodba takrat, pred dvema desetletjema. Ko bi bili že prej tako mislili, in bi nas ne slepili neki zunanji nebistveni ptojavi, ko ne bi bili toliko posploševali primer barona Lenbacha. nas ne: bi tako presenetile prve prikazni »Naftaliucev« v bleščečih uniformah za časa nedavne fašistične okupacije. Zakaj niti generacija Lenbachov rii izumrla, a 'glpmbajevski duh in gleinbajev-ščiria ta kot meščanski svetovni nazor pročvitala in neovirano kraljevala v našem mestu vse do leta 1945. — To je neizpodbitno zgodovinsko dejstvo! — Ko bi bili torej že takrat, ko je Krleža objavljal fragmente iz ciklusa »Glembajevi«, občutili vso naravnost žgočo politično-socialno aktualnost tega dela in ne samo njegove literarne in zgodovinske vrednosti, bi nam bili jasni mnogi pojavi za časa okupacije, ki so bili tipični za našo mračno NDH-jevsko dobo. Razumeli bi nesramno izdajstvo naše denarne buržoazije in vse tisto, kar je povezano s pojmom »Naftalinijade«. Ni moči zanikati, da se je vsa tista krvava opereta, ki se je odigrala v Zagrebu, in v kateri so tisti c. in kr. častniki, tiste brezzobe starčevske šeme imeli svojo vampirsko vlogo, odigravala in odvijala na črti glem-bajevskega svetovnega nazora, v želji po tistem bolestnem krvoločnem uveljavljenju, zaradi katerega se je že »potočilo solza na škafe«.
Ko sem za časa okupacije leta 1944. pisal o »naftalinski« temi. sem si zabeležil sledeče stavke:
. . . »O teh hudobnih starčkih, ki skakljajo po naših lobanjah že četrto leto, bi v okviru vsega dogajanja v drugi imperialistični vojni in z vidika našega mesta-taborišča lahko že danes pisali približno takole, v nagrobnem slogu:
Bil je čas, ko so mračnjaki prišli na dan iz svojih lukenj in je evropska mati-mačeha vrgla na površje karieriste, fanatike in patološke tipe. Nacl evropskim duhom, očetom kulture na vsej zemeljski obli, je vihrala zastava mraka. Temna in žalostna preteklost. Evrope, krvniki in srednjeveški inkvizitorji, norost, ki jo je žigosal Erazem Roterdamski — je vstala iu slekla s svojih predstavnikov njihove fantastične zgodovinske kostume. Modernizirala jih je v rjave in črne srajce, v SS, v kvizlinške, ustaške in četniške uniforme. Povampirjena norost je govorila s katedre, z govorniških odrov, in vsaka njena beseda je bila zločin.
Po krstnih listih so bili to razmeroma mladi ljudje, obriti in novi — vsi ti veliki in majhni evropski silaki — a njihova dela in besede so bile srednjeveške, zaudarjale so po tistih žalostnih zgodovinskih kloakah iz preteklosti, — po žveplu, kolu in krvi, — skozi katere se je človeštvo trudoma prebijalo na svoji poti k svetlobi. Dejansko so bili to otroci brezrazrednega mraka, potomci zgodovinskih patoloških pošasti, poslušni podaniki Njegovega Veličanstva megalomanije. Ti glasni in hrupni ultra-nacionalisti so bili v bistvu internacionalisti, kajti norost je internacionalna. Vsako besedo iz Berlina so poslušali kot razodetje resnice, vsako obrabljeno besedo nesmiselnega sovraštva, da so jo potlej v svojem maternem jeziku, če je bila prikladna ali ne, stremuško in strahopctno-pokorno vrgli med ljudi.
V	tej galeriji tipov, v tem krvavem kolu so zagrebški Naftalinci zavzemali poseben položaj, ne morda samo zaradi lokalnega obeležja ali važnosti vloge, ki so jo odigrali v tej — kakor vidimo danes — tragični burki, ki se je imenovala Novi red. V resnici niso bili važni, bili so sami tretjerazredni statisti! Njihov pomen je bil v tem, da niso samo kot ostali predstavljali duha mraka in evropske reakcije, ki je star kot evropska zgodovina. Ti K. in K.jevci so igrali igro svojega življenja. Pri svojih sedemdesetih letih so predstavljali sebe same, svojo mladost in svoje kasarnske nazore iz prostrane Avstro-Ogrske monarhije. Bili so živi. krvavi predstavniki kaste ljudi, za katero so vsi mislili, da je umrla, in katere nagrobni spomenik je izklesal Karl Kraus v svoji genialni knjigi Poslednji dnevi človeštva«.
V	aprilskih dneh leta 1941. smo doživeli razočaranje. Nafta linči so zlezli iz svojih zavetišč in stopili v javno življenje. Vsi niso sledili zgledu barona Lenbacha. Njegovi previdnejši tovariši, ki so ves ta čas med dvema vojnama živeli v agoniji in v besedah koketirali s samomorom in strelom v čelo kot z edinim častnim zaključkom svoje K. in K. vojaške kariere, so se kot kainuflirani jugoslovanski upokojenci, sumljivi vitezi in plemiči, pripravljali še enkrat, a topot brez kavalirske krinke na svoj ples nad glavami upornih mužikov in plebejcev, ki so jih tako kratkovidno pokopali. In kot pravi življenjski srečolovci, ki se jim mudi, — smrt preži pri vsakem koraku, a naša povprečna življenjska doba je sedemdeset let! — so bili pripravljeni na vsako politično kombinacijo, ki bi jih v vsej veljavi vrgla na površje. In ker ni bilo drugega izhoda — Habsburg ni sodoben — so v svojem strahu, tla ne zamudijo, sprejemali generalske naslove, sumljive operetno viteške nazive in odlikovanja od nekega samozvanca in civilista.
Nekoč bodo gotovo pisali o naši kvizlinški nemorali. O Klanfar-jih. ki so se zvezali z nemškimi koncerni na liniji vojnega dobička, kakor tudi o naših povampirjenih c. in kr. starčkih, domobransko-generalskih hudobnežih z viteškimi in doglavniškimi naslovi. In o njihovih ženah, sorodnikih, prijateljih in hčerkah. O atašejih in diplomatih z zlatimi našivi. O admiralih brez mornarice, generalih brez vojske. O celi »naši« slikoviti žalosti neke koljaške dobe.
A kaj bo ta bodoči neznani pisatelj, opisujoč našo sedanjost, ki bo tedaj že davna preteklost, mogel storiti drugega kakor znova povedati samo tisto, kar je najmočnejše pero naše književnosti že opisalo na nekaj sto straneh, a najbolj zaključeno in najučinkoviteje prav v delu o Glembajevih?
Da, prav sedaj za časa okupacije, postaja Krleževa proza »Glembajevi« pereče aktualna. V svojem opisu glembajevščine je točno in razločno zrcalo tega negativnega dela naše stvarnosti, v kateri se kaže latentna a prikrita glembajevščina kraljevsko-jugo-slovanskega Zagreba, ki s krvavimi črkami piše poslednjo kriminalno stran zločinske zgodovine.«
*
— 21 —
II.
»Hotel bi pokazati, kako se v človeški družbi votle neka družina, majhna skupina ljudi, ki je bila razvila in poslala v švet deset, dvajset posameznikov, ki se navidez popolnoma razlikujejo, ki pa so, kot to dokaže podrobna analiza, .med seboj najtesneje povezani. Dednost ima svoje zakone kot težnost. Skušal bom najti in slediti tisti niti, ki vodi od človeka do človeka, to pa tako. da bom vedno upošteval dvojni Vpliv nagnjenja in okolja. Ko pa bom držal vse niti in imel tako neko celo družbeno skupino v rokah, tedaj nameravam prikazati te ljudi kot soustvarjalce zgodovinske dobe.
S temi uvodnimi besedami se je leta 1871. Emile Zola lotil svojega književnega življenjskega dela. Točno je pokazal osnovni motiv vseh tematsko podobnih si del meščanske literature. Od Honore de Balzaca je namreč zelo priljubljena tema meščanske' književnosti problem opisovanja neke družine z bolj ali manj ostro naznačenim družbeno-političnim ozadjem njenega bivanja, zlasti pa njenega razpada v svojstvn družbenega činitelja. »On edini je prodrl do temeljev naših bolezni...« pravijo v svojem dnevniku bratje Goncourt, ko pišejo o Balzacu, kar je morda točno. Gotovo pa je, da so mnogi poskušali iti po njegovi poti.
V	začetku devetnajstega stoletja opisujejo pisatelji običajno razsulo fevdalnih rodbin, ki se ne znajdejo v novih družbenih, namreč meščansko-kapitalističnih prilikah. Nekaj pozneje, ko dobi tudi denarna meščanska aristokracija svojo slikovito preteklost v podobi dveh treh pokolenj, postane tudi ona glavna teiiia teh literarnih opazovanj. Vprašanje dednosti, ki ga pri svojih teoretičnih skicah Zola toliko poudarja, je pri njem odločilno “vplivalo tako na karakterizacijo oseb kakor na celotno zgradbo Rougon-Macartovega ciklusa. »Roman moramo razumeti takole: v načrt vstavimo vzrok, ki opredeljuje človeka (fiziološki vzrok), potem pa pokažemo še dve do tri osnovne sile (temperamente), ustvarimo borbo med temi temperamenti, privedimo nastopajoče osebe do razpleta, ravnajoč se pri tem po življenjski logiki vsakega izmed njih. Predvsem moramo imeti logiko dedukcije.« (Emile Zola pri tem ni osamljen!) Večina meščanskih pisateljev tega ni tako prograinatično poudarjala, pa je vendar tako ravnala, iz preprostega razloga, ker so zavestno ali podzavestno spregleda vali osnovni vzrok, ki je tiral vse te posamezne meščanske rodbine še za buržoazne nadvlade v propast. A vzrok za to nikakor ni bil fiziološki. Razlogi za agonijo vseh
— 22 —
treh skupin niso bili v' njihovi rodbinski degeneraciji« temveč jili je bilo treba iskati'povsem drugje — ' V dru^beno-pplitičnih in gospodarskih prfeViraiijih, ki trajajo že vse devetnajsto in dvajseto stoletje (od 1917. samo še na 5/6 zemeljske oble).in se razvijajo po tistem brabantskem pregovoru, da ».večje ribe žro- nufnj.še«.
V	svetovni kn jiževnosti' je mnogo variant* na temo o razpadu posameznih meščanskih rodbin. “Na tisoče strani različne vrednosti! Ta tema je, pogosta kompozicijski pripomoček^ tehnični okvir dela,' v katerem avtorji rešujejo ne samo: spote svojih oseb, ampak iudi vprašanje.svojih, osebnih odnosov do obstoječe družbe. Y tem okviru je narisal Zpla, fc mračnimi barvami neusmiljenega opazovalca življenja za časa Napoleona 111., a . Saltykov-Ščedrin je v »Gospodi Golovjjevih« dal porazno analizo nekega družbenega sloja v razsulu. Tildi Dostojevski je'v »Btatih Karamazovih« poleg močnih psihološko realističnih strani uporabil prav ta tematični okvir za širjenje svojih osebnih nezdravih zossimko-rošilnih idej. In kdo bi preštel vse avtorje, ki obdelujejo to temo, od Thomas Mannovih Budden-brockov do G a 1 s wo r th yj ev ih forsyteov. Z »Očko Goriot-jeni« se je pričelo in z njegovimi razuzdanimi hčerkami, pričelo se je z avtorjem, aki je prvi Zavestno hotel naslikati moderno družbo« (Saint-Beuve), a po Balzacovem vzoru traja V meščanski književnosti vse do naših dni. / • .
Zanimivo je, da so prav to temo, ki je bila tako pogosto obdelana, razni avtorji kljub vsem odmikanjem od osnovnega problema, skoraj zmerom uporabljali za .najbolj krvave obtožbe, proti . Obstoječi družbi. Poleg tega sp na teh tisoč in tisoč straneh, ki so jih napisali avtorji često 'nasprotujočih 'si ideologij, bili zabeleženi objektivni litehirni dokufnenti umiranja nekega razreda. Že A. Dobro-!: ljubov (1836 do 1861), eden izmed najbolj nadarjenih naslednikov Bjelinskijeve literarne estetike, je sklepal takole:
»Nikakor ne mislimo, da mora vsak pisatelj ustvarjati svoja dela pod vplivom neke teorije: lahko je katerega koli mišljenja, samo da njegov talent občuti življenjsko resnico. Umetniško delo je lahko izraz neke ideje, a ne zato, ker se je pisatelj pri ustvarjanju ravnal po tej‘ideji, ampak zato, ker so ga prevzela dejstva v resničnem življenju, iz katerih ta ideja sama po sebi izhaja. Tako so na primer Sokratova filozofija in Aristofanove komedije izražale isto misel, mmreč rušenje starih praznoverij^ A nikakor ne Smemo misliti, da si je Aristofan izbral prav ta cilj za svoje komedije, temveč je ta cilj sledil preprosto iz slikanja moralnih običajev tistega časa. Njegove komedije nas popolnoma prepričajo, da je v tistem času, ko je Aristofan pisal svoje komedije, že minulo kra-
— 23 —
Ijevstvo grškega bajeslovja, 1. j. 011 nas je praktično dovedel do tistega, kar sta Sokrat in 'Platon dokazovala s svojo filozofijo.«
Isto velja tudi za meščanske avtorje. Razni pisatelji so izhajali z različnih stališč, a čim močnejša je bila njihova ustvarjalna sila, tem natančnejša je bila slika resničnosti, tembolj učinkovita in krvava je bila njihova subjektivna obtožba. Opisujoč razpad rodbine, so često zavestno ali podzavestno napovedovali razpad celega razreda, ki mu je ta rodbina pripadala.
V	nizu teh romanov zavzema »Delo Artamanovih« Maksima Gorkega poseben položaj. Razlikujoč se od meščanskih pisateljev Zapada in svojih ruskih predhodnikov, je Gorki v umetniškem delu znal dovršeno uporabiti znanstvene izsledke historijskega materializma. Zato je ves razvoj in končno zaton Artamanovih v dnevih revolucije obdelal na temelju tega edino pravilnega globljega tolmačenja vseh teh literarno tako zanimivih družbenih pojavov, ki spremljajo dvig in propad meščanskih rodbin. Rešen ozkega malomeščanskega tolmačenja durwinizma, sentimentalnih lirikov, ki se vlačijo skozi literaturo od Balzaca do Manna in Galsworthyja, mračnih psihoanalitičnih razglabljanj Dostojevskega in borbene, subjektivne satire Saltikov-Ščedrina, je Maksim Gorki v »Delu Artamanovih« z vzvišenim mirom podal umetniško analizo tistih družbenih ' pogojev, ki določajo značaje, gledanja in samo življenje poedinih meščanskih generacij. Ju prav zato bo ne glede na Gorkijev talent to delo naj večjega pisatelja med dvema zgodovinskima dobama, med clvenm svetovoma, ostalo edinstveno v svetovni književnosti.
»Glembajevi« v okviru svetovne književnosti po svoji temi ne predstavljajo posebne novosti. Celo v naši državni književnosti imamo nekaj literarnih del. ki se dotikajo te teme. Na žalost samo dotikajo! Zakaj i Vojnovič i Gjalski sta se ali preveč počutila kot aristokrata, da bi na svojih straneh bila prava umetnika, ali pa jima je objektivno primanjkovalo opazovalne sile, a Vjenceslav Novak je napisal tudi kaj boljšega kakor so strani v »Poslednjih Stipan-čičih«. Vsekakor predstavlja v naših literarnih razmerah Krležev ciklus »Glembajevi« prvo delo, ki vsestransko obdelava to temo.
Sama tema pa nikakor ne opredeljuje vrednosti dela niti n jegove oblike. V večini primerov so se omenjeni tuji avtorji, opisujoč razpad meščanske rodbine, posluževali oblike romana, sledeč pri tem Balzaca in njegovo »Človeško komedijo«. Miroslav Krleža pa je o temi patricijev iz spodnjega mesta napisal tri zaokrožene drame in enajst krajših proznih fragmentov v obliki novele. In vendar se ta na prvi pogled kompozicijska neenotnost, razbitost, ta navidezna
- 24 —
fragmentarnost posameznih, zlasti proznih delov, a dovršena dramska zakl j učenost posameznih dram zliva v veliko plastično mozaično sliko, ki ne samo da po literarnem osnutku predstavlja najmočnejše delo naše moderne literature, ampak je hkratu naš naj dragocenejši doprinos k moderni svetovni književnosti.
Ko je Miroslav Krleža zavzel negativno stališče, ki ga mogoče 1udi preveč pogosto poudarja v svojih proznih fragmentih do vse ti* glembajevske družbe — ni ostal pri stereotipni 'analizi meščanskih pisateljev, ki izvajajo dramatične spore svojih oseb in njihova obupana dejanja iz podedovane generacije. To moramo precej podčrtati. Zakaj površnega čitatolja bi lahko zapeljale v zmoto genealogija Glembajevih in posamezne usode zadnje generacije, katere pripadniki končujejo svoja življenja z veronalom, s skokom iz šestega nadstropja ali z revolverjem, z blaznostjo in kriminalom.
A med Krležo in Zolajem ni razen tematske nobene idejne povezanosti. Ko je beležil dejstva na podlagi svojih opazovanj, je Krleža zadnjo generacijo Glembajevih poslal v norišnico, potisnil ji je v roke samomorilni nož ali revolver. A te osebne tragedije Glembajevih samo rišejo zaton glembajevščine v dobi, ko je doživljala svoj družbeno-gospodarski brodolom, ki se je zdel lako avtorju kakor opazovalcem dokončen. Glembajevi ne umirajo zaradi spiro-het, tukaj niso opisane ibsenovske, medicinske agonije. Abnormalni in kriminalni postajajo zato, ker jih čas pokopava. Izgubljajo živce in se v večini primerov izključujejo iz sveta in življenja v času, ko gre ta svet in to življenje mimo njih. Njihov čas izginja, nimajo več podlage — in oder. na katerem so se več generacij gibali kot igralci z l>ol j ali manj važnimi vlogami, propada. V paniki, da jih ne bi doletela usoda statista, so nekateri pripravljeni na sleherno obupano dejanje, ki jih lahko reši nadaljnega življenja. Veronal, viteški strel A' čelo, samostan.
Glembajevi pričenjajo svojo kariero v času fevdalizma, v ma-rijalerezijanski dobi, ter pripadajo v svojem poznejšem razvoju tisti specifični c. in kr. buržoaziji, ki ima vinograde v Zagorju, hiše v Agrumi), delnice v Pešti in na Dunaju in ki se sprehaja po Podonavju za svojimi umazanimi kapitalističnimi kupčijami, v eri meščanskega procvita Avstro-ogrske monarhije. Politično in gospodarsko so povezani s to monarhijo in naravno je, da so njene družbeno gospodarske krize tudi krize teh Glembajev. Pred navalom novih , kapitalistov, ki izkoriščajo Glembajeve po metodah modernega kapitalizma, se ti isti Glembajevi, ki zaudarjajo po naftalinu in cehu, ne morejo znajti. Prišleci s konca 19. stoletja, ta čas še brez pred-
- 25 -
nikov in slehernega bremena trtklicije, žro Glembajevfe, da jih tildi
f požro kot odločilne finančno-družl>ene činitelje- In'tu prične njihov#
agonija — nekje pred vojno, da se nadaljnje za čaša. kraljevske » ‘ Jugoslavije. Torej gre predvsem za ekonomsko vprašanje, ki tako brutalno ‘in shakespearsko^dramatično vrže Glembaje z ospredja napo buržoazne družbe y teh letih.	-	7	'	'	"	-
ti'. . Kar spomnimo se: vsi prepiri in. vsi dramatični spopadi , se v’tej * ' rodbini- vendarle/ dogajajo, zaradi imovirie,; zaradi denarja. Pryi /■_ ' Glembaj je ubijal fearadi zlata'v niarijaterezijanski dobi, in ali nč spremlja vseh sporom v drami Glembajevih samo elementarni strah ‘ i teh ljudi, da bodo ostali brez materialnih sredstev? Ali Leone, ki je relativno simpatična oseba, ne. govori energično o svoji dediščini po materi, in ali se finale’ drame ne dogaja zaradi denarja? Ali se • Lenbach ne ubija neposredno' zaradi dveh tisoč dinarjev in ali hi končno vsa, prav za, prav groteskiia amoralnost ljubezenskega življenja v »Ledi« samo posledica panike, ostati brez sredstev, ki orno-•'/ gočajo parazitsko životarjenje?	\	.	'	'	./
Kolikor ini je znano, so pisali o Krleževi prozi iz Glembajevega ciklusa razmeroma še, najmanj, dosti manj kakor o ostalih njegovih' literarnih delih. Molk meščanske kritijce, ki je spremljal. Krleževo • ustvarjanje in se zdaj pa zdaj -Spreminjal -v histerično nekritično vpitje?, je bil tukaj popoln. Meščanski kritiki so zaradi njihove fragt mentarne oblike označevali te prozne tekste kot začetna dela. za drame istega ciklusa ali pa kot neke svojevrstne predgovore in. so kratkovidno mislili, da o njih ni treba mnogo pisati. Pri tem so pozabljali, da je na primer o Shawpvih dramskih pregovorih treba pisati iz preprostega razloga, ker so to samostojna prozna dela.
A zelo naivno bi bilo, tolmačiti pojave iz našega bivšega umetniškega življenja izključno z literarnimi in umetniškimi razlogi. Meščanska kritika, ki je leta in leta rnolčala o vseh naprednih levičar-. skih književnih stvaritvah, je zelo dobro vedela, čemu ne piše o teh Krleževih tekstih. Zakaj prav v teh črticah, portretih, študijah in novelah je Krleža analiziral ne samo ljudi iz Glembajevega kroga, temveč vse naše hrvaške, po večini zagrebške glembajevščine.
— 26 —
tJobra polovica velikega Ktležev-ega književnega" opusa je napolnjena s to problematiko'. Že v njegovih prvih proznih delih ■ najdemo temperamentno analizo problema glembajcsvŠčine ,(ne Glem-bajevih), ki. se pojavlja in prihaja na dan prav inko na galicijski fronti'za čas« prve 'imperialistične vojne kakor v ozadju, a v njeni : senci se kakor ^slabokrvna bilka razvija naše meščansko .politično in . kulturno-umetniško življenje. Na tisoč straneh'je Krleža kazal na ta problem in. umetniško obračunaval z. p jim. S.vojemu talentu je zadal nalogo, da s svojim cMom poda tej gleijibajeVsko krvoločni •in. perfidni hidri verno umetniško*zrcalo. Požabimo za,trenutek na< osebe in imena, s katerimi je obračunaval Krleža v svoji Jvotime-ščanski poleiniki, pozabimo osebnoStnost njegovih lastnih literarnih-1 likov —- in stali ljomo pred faritafetično galerijo anonimnih .Glembao-jev. Glembajevščina je glavna tema velike večine njegovega dela. Človek mora biti Zagrebčan ali vsaj dobro znan z zagrebškimi-družabnimi prilikami, da ■popolnoma doume aktualnost te'teme. KaiM, Krausove hladne polemične razprave v »Fackel« o c. in Kr, prftble-' matiki ali preprosti in pretresljivi dialogi iz »Poslednjih dni.človeštva«,1 ki so biji deloma napisani po zlomu A.-O. monarhije, niso. bili anahronizmi, niti zgod o v i nsko - n i*sod ob n o razkopavanje pb mrhovini (kakor je sodila liberalna in soeial-dcMnokpatska' dunajska kriti-' ka), temveč lucidno opozarjanjfe. ha stalno nevarne, mračne sile Avstrije, ki so se danes ponovno pojavile v ospredju- avstrijskega političnega življenja. Prav tako' -'pomeni večina Krležev ih tekstov vztrajno opozarjanje na rak-huio. našega družbenega in gospodarskega življenja, v meščanski kapitalistični (lobi, ki je šele te dni' našla svoj energični kirurški nož.
Glembajevščina ni samo nekakšen poseben družbeni pojav v Zagrebu, temveč 'je otrpk Podonavja. Slovar GlembajeVih nastaja celo stoletje iz avsfrijanščine v opekastih kasarnah in oficirskih kazinih, iz poštarske madžarščine in medjimursko-zagorske kajka.v-ščine, ki so jo negovali pod »starimi strehami«, čas je moderniziral ta jezikovni konglomerat in ga v nekem pogledu preparedil z novimi jezikovnimi naplavinami, toda izkazalo še je, da so misli in nazori še bolj neživi kot njihova oblika. Meščanske povezanosti med srednjeevropskimi mesti njsmb pretrgali* leta Osemnajstega, marveč je trajala do miših dih kot specifično psihično Stanje, ki Se izraža v nepisanih družbenih dogovorih in normah ter v »solidno« izdelanem meščanskem Svetovnem nazorm '	'•	•	;
Za oceno umetniške vrednosti proznih fragmentov iz Glembaje-vega ciklusa zadostuje, da jih primerjamo z ostalimi Krleževimi teksti.
27 —
Prozni fragmenti Glembajevegu ciklusa so bili napisafli prav tedaj, ko se je Krleževa proza osvobajala neuglajenosti, in stavki in besede v tem tekstu, ki jili nosi sila avtorjevega temperamenta, tečejo v tem tekstu kakor bistra reka. Jn ta slog krasi preciznost izraza, ko je najbolj bujen. Samo s tein orožjem, s popolnim jezikovnim izrazom, je Krleža lahko ustvaril tako plastično sliko Glem-bajevih. Potrebno je bilo prodreti v jezikovno in miselno snov glem-bajevščine, prisluškovati vsem tistim dogodkom iz tristoletne preteklosti, ki odmevajo v sedanjosti, zapisati si ljubezni, ki so tako sladkobne in žalostne kakor pri Marcelu Faber-Fabriczyju ali Raj-mong Gejzi, hkrati pa upoštevati vso tisto materialistično zakonitost, ki edino pravilno pojasnjuje vse te pojave in značaje ljudi iz glem-bajevskega kroga. Advokate tipa Križovec in Urbane in velike župane Klanfarjevega kova. Histerične žene iz glembajevskega kroga in njihovo zakonsko prostitucijo.
*
IV.
Kaj predstavljajo drame iz ciklusa »Glcmbajevi« (Gospoda Glembajevi. V agoniji in Leda) v drainsko-ustvarjalnem razvoju Miroslava Krleže je najbolje povedal 011 sam v uvodnem predavanju. ki ga je imel v Osijeku I. 1928., preden je bral svojo dramo »V agoniji«:
»...Ko sem se pred petnajstimi in dvajsetimi leti kot gimnazijec. pozneje pa kot dvajsetletni začetnik lotil pisanja dram, sem seveda mislil, da se bom te obrti lahko naučil od kakega mojstra. Po naši književno zgodovinski shemi se mi je zdelo, da bi se lahko učil te umetelnosti pri Demetru, pri Markoviču, pri Tresicu, pri Kumičiču, pri Dežmami-Ivanovu, glavnemu pobudniku Moderne in dramatizatorju Šenoevega »Zlatarjevega Zlata«, ali pri Stjepanu Miletiču, ki se je prav tako mimogrede bavil s pisanjem dram. Mislim, da ne pretiravam (in to je znano tukaj navzočim gospodom gimnazijcem), da se pri teh dramatičarjih nihče, pa tudi gimnazijec začetnik ne more naučiti ničesar. Kar smo se mogli naučiti v okviru naše scenske književnosti, ni bilo mnogo: nekaj retorike pri Vojnoviču in nekaj simbolizma pri Kosorju. Razen Kosorjevega »Požara strasti« vsa naša Moderna ni dala drame, Vojnovičeva retorika pa
— 28 —
je njemu samemu naj večja in temeljna ovira. Kot šola je delovala kakor najhujši strup za dramske dialoge, ki so bili napisani v njegovi senci.
Naravno je torej, da sem kot dvajsetleten fant bolj bral Švede, dekadente, Strindberga in Wedekinda kakor Šenoa ali Mirka Bogoviča. Bilo mi je šestnajst let, ko sem prevedel skoro celo »Gospo z morja«, glede »Teute« pa sem bil že v prvem razredu gimnazije prepričan, da ni dosti prida. V okolju, kjer smatrajo Quinquorezove vinjete o kralju Tomislavu na dvojnosladnem pivu zagrebške delniške pivovarne za nacionalno manifestacijo, so me proglasili za narodno razdiralni, anacionalni element, ko sem pisal o naših narodnih motivih kraljevskega sejma, vojne, kasarne in bojevanja.
V	tej zmedi je minilo deset let. Ves čas so mi govorili, da v mojih dramah ni dejanja. Po liričnem, wildeovskem simbolizmu v svojih prvih stvareh (Saloma, Legenda, Sodoma), sem pričel uporabljati na sceni goreče vlake, množice mrličev, vešala, pošasti in dinamike vseh vrst: potapljale so se cele ladje, podirale so se cerkve in katedrale, stvari so se dogajale na tridesettisočtonskih oklopnicah, celi regimenti so streljali in ljudje so umirali v masah. (Hrvaška Rapsodija, Galicija, Michelangelo, Kolumb, Golgota itd.) Vse moje drame iz teh časov, tisti simbolični danse-i macabre-i, nešteti umori, samomori, prividi, tisto vznemirjeno razvijanje slik v furioznem tempu, vse tisto divjanje pokojnikov, mrličev, vlačug, gorečih angelov iu bogov, kopanje po grobovih, oživljanje podzemlja, vse tiste vojske na umiku, tista kri in požari, zvoneuje in požigi in norost pobesnelih hajk, vse to je bilo iskanje tako zvanega dramatičnega dejanja v povsem napačni smeri in sicer v kvantitativni. (Golgota. Adam in Eva, Kraljevo.) Dramatično dejanje na sceni ni kvantitativno. Napetost kake scene ne zavisi od zunanje dinamike dogodka, temveč obratno: moč dramatičnega dejanja je ibsensko konkretna, kvalitativna, in je v psihološki objektivizaciji poedinih subjektov, ki na sceni doživljajo sebe in svojo usodo. Nc more biti.doba drame brez notranjega psihološkega volumna kot glasbila in brez dobrega igralca, ki dobro igra na glasbilu. Ko sem po izkušnjah občutil vso zunanjo in odvečno ureditev zunanje, dekorativne, torej kvantitativne strani sodobnega dramskega ustvarjanja, sem se odločil, da bom pisal dialoge po vzgledu nordijske šole devetdesetih let. Notranji razpon psihološke napetosti sem nameraval nategniti do čim večjega konflikta, te konflikte pa čim bolj približati odrazu naše stvarnosti. Tako je prišlo do mojih poslednjih dram, ki niso in nočejo biti nič drugega kakor psihološki dialogi, ki se s štiridesetletno zamudo prvikrat pojavljajo v naši dramski književnosti (Odlomek).
Ko, je Krleža tako opredelil svoje osebno stališče do modernega dramskega ustvarjanja; je hkratu orisal vso' nišo domačo kujiževiio dramsko situacijo. Storil je to avtoritativno in sicer s polno pravico kot pisatelj, ki je z njegovim ustvarjanjem povezana vsa problematika in Vsi uspehi naše dramske literature zadnjih1 tridesetih let.
J n čeprav že skoro .polnih petnajst let molči kot dramski pisatelj, stoji še zmerom vsa naša klavrna,dramska književnost poslednjega ',časa pod njegovim neposrednim vplivom. Njegova dramska terminologija, zgradba posameznih scen,-stopnjevanje dialoga, uporaba premorov, -pa' tudi cele izgradnje dejanj pri -naših mlajših pisateljih so z večjim ali manjšim uspehom-povzete po njegovih delili. šPod literarnim vplivom »V agoniji« je tudi Begovič v svoji drami »Brez tretjega« in Feldman v pacifistični drami »V ozadju«. Sploh je za vsakega dramskega začetnika in saiponiklega talenta nenavadno težko, upreti se,'če že ne drugemu, pa vsaj Krleževi dramski frazeologiji.'
Na področju književnosti je Zelo težko, postaviti ostre meje in trditi za kakega umetnika, da je izrazit lirski ali pripovedni ali dramski talent. Drzna in neosnovana je na primer trditev profesorja Antona Barca, ko pravi ,za pesnika naše najbolj pretresljive partizanske poeme »Jama«, da je izrazit pripovedniški in samo pripoved-niški talent (Anton Bare: Mrak na svetlih stezah), kakor da ni Goran Kovačič tudi v prozi pogosto predvsem lirik. — Dostojevski je znan romanopisec, in prozaist, toda v tej njegovi prozi, v dialogih in v vsej dialoški situaciji je več pristne drame kakor pri večini formalno dramskih dialogov v modernih gledaliških komadih. Victor Hugo je svoječasno izvedel gledališko-dramsko revolucijo s svojo dramo Hermini in za časa romantike so smatrali njegove dramske stvaritve za vzor, kako je treba pisati drame. Danes pa je vsakemu profesorju •književnosti jasno, da je veliki pesnik in pripovednik vse prej kakor izrazit dramski talent.
Dozdaj je Krleža po številu knjig napisal več proze in lirike, kakor dram. Navadno pa ljudje spregledajo, da so v tej prozi in liriki prave drame, prave pristne dramske napetosti, in da jih je mnogo več, kakor v formalnih dramah razvpitih gledaliških pisateljev. Pa tudi Krleževa polemika ni na mnogih straneh nič drugega kakor temperamenten dramski dialog ali monolog. In če trdim, da je Krleža prvenstveno dramatičen talent, nikakor ne mislim zmanjšati pomena njegovega delovanja na drugih področjih literarnega ustvarjanja, temveč samo opozoriti na dejstvo, da je vrednost teh stvaritev (izjema so »Balade Petriče Kerempuha«) prav v tej njegovi, dozdaj še zmerom nezadostno ocenjeni dramatični nadar-
.lenosti. ~Tri .drame (Gospoda Gl(Mhbajev‘i,' Y.agqniji, Leda) tvorijo celoto, ki je jie morejo razbiti niti njihovi naslovi-.niti njihova posamezna dramska enotnost. Igra prične v salonu Glembajevih. Stanovanji je bogato razsvetljeno Ob zvokih valčka »Geschichien atis dem Wieuerwald« se poslavljajo gosti, generali, škofje, dragonski majorji, ki so prišli v to patricijsko gleinbajevsko hišo, da čestitajo gospodarju. 1913. leta sino in vse se še razvija v znamenju, navidezno solidnega jubilejnega blagostanja. Dejanje prične v tem salonu z intelektualističnimi razmišljanji Leona Glembaja o Kantu, Eulerju iii da Vinci ju in se preko finančnega zloma, panike utopljencev, ubojniških Škarij in krčevite borbe z življenjem »V agoniji« po dveh samomorih nadaljuje v perfidni amoralni igri preživelih brodolomcev okoli zakonskih postelj. Pričelo se,je v. salonu, ■ da konča okoli. 1. 1924. na ulici, ponoči,, na asfaltu, v izrazoslovju bolestne nemoči pouličnih dam. Krog je zaključen, ostane sanjo še verbalno, krvavo hrepenenje: »O, da bi mogla odpotovati, četudi na mrtvaškem vozu. samo'odpotovati!« (Leda, četrto dejanje, ijastopni dialog Prve dame.) Desetletje propadanja je zajeto v teh dramah in ni slučaj, da se tretja, zaključna, ijubavna igra »Leda«, v kateri pade feastor brez vsake simbolične osebe, priv za prav brez običajne dramska pointe, konča na ulici v dialogu 's prostitutkami, pod razsvetlenim oknom Melite rojene Szlotigan-Szlouganovečk, soproge bogatega plebejca Klanfarja, ki je sin opekarice Roze in o katerem' upokojeni banski svetnik v činu generala, presvetli gospod plemeniti O. Moraveczy spravljivo sodi: »... in ta Klatifar ima denarja v gotovini in svojci lastno hišo, ein ganzes Palais, in dohodek njegove pisarne računajo na osem sto. ti&oč letno. 'Pravim vam, presvetla, čisto dostojna partija.« (Iz proze: »Svadba velikega župana Klanfarja«.) Ali ni to opozarjanje na tisti moment, ki smo ga večkrat tukaj podčrtali in ki kaže, da so se ljudje iz glembajevskoga kroga, če ne drugače, pa na liniji zakonske prostitucije, kot buržujsko-cehovski razredi iz cesarsko-kraljevskih časov spoprijaznili z' novo buržoazijo, kar je povzročilo trajanje glembajevščine kot edinega »pravilnega in moralnega« meščanskega svetovnega nazora — vse do naših dni.
Čeprav zahteva teoretik Aristotel in po njemu tudi Lesing, da naj osebe v drami predvsem predstavljajo splošne, abstraktne človeške karakteristike, je bil praktičar Evripid gotovo bliže pravi drami, ker ni ustvarjal ljudi takšnih, kakršni naj bi bili, temveč takšne, kakršni so. Prav tako Krleža. V nasprotju z večino današnjih dramskih pisateljev, ki ustvarjajo tipe, ki se gibajo po deskah in prihajajo v konflikte z okoljem, to se pravi z drugimi tipi — ustvar-
ja Krležu — in to je moč samo izrazito dramatskih talentov —- v svojih likih karakterje (ali akarakterje), ki žive na odru svoje lastno življenje in se spreminjajo in razvijajo po diktatu svojih nagnenj v okviru scenske in dialoške situacije. Strindberg je to smer izgubil v svojih poznejših dramah, Ibsen se je po njej reševal v malomeščanska moralna pribežališča (G. P. Pehanov), Shaw pa si je nataknil krinko duhovitega cinika.
»Prisotnost strasti in verodostojnost čustvovanja v danili okol-nostih — evo, kaj zahteva naš razum od dramskega pisatelja!« je napisal Aleksander Sergejevič Puškin v nekem kratkem članku o narodni drami. Zahteva, ki je bila napisana pred več ko sto leti, je do današnjega dne ohranila svojo aktualnost. Ta imperativ ni istoveten z ozkimi profesorskimi, formalističnimi dramskimi normami in umetniško ga je moči realizirati v okviru scensko tehničnih možnosti. Danes, ko so naši Drami odpirajo novi razgledi, je nu juo, da opozorimo na to dejstvo!
M a r i j a n Matkovi č.
- 32 —
Naš prihodnji dramski spored: V kratkem bo premiera Molie-rove duhovite komedije »Učene ženske« v mojstrskem prevodu Josipa Vidmarja. Delo pripravlja režiser Slavko Jan. Glavne vloge igrajo: Marija Vera, V. Juvanova, M. Danilova, E. Kraljeva. V. Simčičeva, Cesar, Jan, Sever, Kovič. Sceno je naredil ing. E. Franz.
Nadalje študirajo v Skrbinškovi režiji dramo Ferda Kozaka »Vida Grantova« in Vodopjanovo novodobno rusko komedijo »Družinska sreča«, ki jo režira Slavko Jan.
*
Prve dni meseca novembra odide na dvomesečno režijsko gostovanje v Beograd naš prvi režiser Bojan Stupica. Naštudiral bo z beograjskim dramskim ansamblom Cankarjevo komedijo »Za narodov blagor« in Krleževo dramo »V agoniji«.
Umetniški vodja Sovjetskega državnega gledališča, imenovanega po »Leninovem komsomolu«, Ivan Nikolajevič Bersenjev ter predstavnik Komiteta za kulturo in umetnost ZSSR Karmauov, sta povabila režiserja Bojana Stupico na gostovanje v Moskvo. Režiral bo v gledališču Leninovega komsomola Krleževo dramo »V agoniji«.
” V ; >■ '
iiiii«!
; :-'0'*'?'J: *-■
llilll
•.: ................ v.-..
*