MEDDOBJE LETO I. ŠT. 3 UREJUJETA: ZORKO SIMčIč IN RUDA JURČEC MAKOVA SIMFONIJA (Vladimir Kos) .................................. 81 f S TOKOVI IN PROTI TOKOVOM — Zaključfk (Milan Komar) ............. 84 MAJHNE STVARI (Vladimir Kos) ....................................... 87 AB URBE CONDITA... (Tine Debeljak) ................................. 88 LJUBEZENSKE PESMI (Pavel Sileniciarij — Anton Brezovnik).............. 100 SLOVO (Vladimir Polant) ................................................ 101 NAŠ KRAJ (Vladimir Polant) ............................................ 102 SREČKO KOSOVEL (Tine Debeljak) ...................................... 105 V NOVEMBRU (Branko Rozman) ........................................ 112 ANTON NOVAČAN VIA DOLOROSA, VERONIKA, SIMON IZ OIRENE ................. 113 ČAS NA TRIBUNI NEKAJ MISLI OB SODOBNI KNJIŽEVNOSTI (Zork0, Simčič) ....... 115 ČRKE, BESEDE, MISLI (Ruda Jurčec) ................................... 119 ČRTA IN PROSTOR NOVA SLOVENSKA CERKEV V TORONTU (France Gorše) ......... 126 FRANCE GORŠE O UMETNOSTI IN O SVOJEM ŽIVLJENJU ....... 131 RAZSTAVA SLOVENSKE POKRAJINE — BUENOS AIRES ....... 132 MEŠTROVIČEVA RAZSTAVA — BUENOS AIRES (M. Marolt) ..... 136 MUŠIČEVA RAZSTAVA V RIMU (Rafko Vodeto) .................. 139 SLOVENCI NA BIENALI V BENETKAH (Rafko Vodeb) ............ 140 GLEDALIŠČE „AZAZEL" V BUENOS AIRESU (Alojzij Geržnič) ................ 143 GLASBA GLASBENO ŽIVLJENJE V BUENOS AIRESU (M. K.) ............ 147 KNJIGE VINKO BELIČIČ: POT IZ DOLINE (Branko Rozman) .............. 151 DORfi OGRIZEK: PARIS-TEL — QU'ON L'AIME (B. L.) ......... 154 IVAN POTRČ NA KMETIH (Vinko Beličič) ...................... 155 MARTIN JEVNIKAR: VSEBINE SLOVENSKIH LEPOSLOVNIH DEL (A. G.) ...................................................... 156 KRONIKA............................................................... 157 PRILOGE — KIPAR FRANCE GORŠE Abraham — Slovenija — Harmonikar — Jesen — Kristus — Marija z Jezusom —• Žalostna Mati Božja — Brezmadežna — Sveti Jožef — Sveta Te-rezika D. J. OVITEK JE DELO AKAD. SLIKARICE BARE REMEC VLADIMIR KOS MAKOVA SIMFONIJA (Opus 1+iks) I. Poletje v polju. Morda je opoldne. Zlate cvetke spijo. Le mak bedi. In nad ribnikom plava ptič. V nebesa z modrih zaves se potaplja mlad oblak, a bukvam drhti srce, ker bi rade odšle za njim. Ljudje, ki dihajo mestne kvadrate, teh stvari ne slutijo. Res je: bukve drhtijo in mak bedi. Rdeči hrošči se plazijo k bilkam. Mravlja vlači bruna, čebele molijo. Mak pa bedeč gori. In veter veje, valove plete. Vodne rože gledajo v svoj obraz. Da takoj ga pozabijo. Le mak bedi. Trepetaj e. Veselo. S črnimi očmi in z lasmi iz svil. Prhutaje se vrača ptič. II. Rdeči hrošči napivajo z medom. V sinjo tajnost zdrknil je cel oblak. In na bukve je legel mir. Le mak bedi. Le mak gori. Le mak živi. In vse se ziblje v spokojnem plesu z napevom pradavnih dni. Molitev — zima, vrisk — jesen, pomlad je moč. Poletje v polju je sveta strast za zdravico Sejalcu v čast! Vriskajte, brazde! šumite, drevesa! Norite, oblaki! Golčite, nebesa! Vetrovi, raztrgajte mir sanjajočih! In luč ugasnite, da polje v ubogem odelu še vedno, še vedno bo strast. III. Črna praznina rodi se v tišini, zarjove in s kletvijo bukve udari, in tuli in tuli in ribnik razjari in bije zlatice in hrošče in travo in pota in z dežjem izlije propast! — Le mak bedi in zakriva oči in v strganih laseh se nabira kri, lesketa se in kliče mrak. 0, mrak boji se, besni in se peni. Mak pa sklanja čelo in išče tla. Na obzorja prihaja luč. IV. Potem ni mraka več. Vse je naenkrat pir neba, oh, vse je naenkrat mir in svetlikanje sončnih sveč. Oblaki, bukve in hrošči živijo modri cveti gledajo dna vode, po zelenih ravneh diši. Le mak bedi, da konča vragolijo. V strtem licu plešeta luč in kri. In nad ribnikom kroži ptič. MILAN KOMAR S TOKOVI IN PROTI TOKOVOM (Zaključek) REALISTIČNO STALIŠČE Idejno. Vztrajno včlenjanj.e v časovno dejanstvo nasprotno izpričuje življenjsko filozofijo zdravega realizma, ki pogumno sprejema in izpolnjuje človekovo mesto v kozmosu in v zgodovini ter s tem zavzema pravilno razmerje do transcendentne absolutne Biti. Greh ni, kot smo navajeni misliti v svojem puritanstvu, predvsem neznosen madež na naši čisti duši, ampak je v prvi vrsti rušenje pravega razmerja do transcendentnega Boga, ki nas je poklical in nas vzdržuje v bivanju, nato dezerterstvo z našega mesta v stvarnosti in končno prav zaradi tega madež na naši osebnosti. Kajti stvarno ni nasprotje osebnega, kot bi se morda dalo sklepati iz ustaljenega slovenskega izrazoslovja, niti mi brezosebno samo zato že stvarno, ker je brezosebno. Stik s stvarnostjo ne razkraja osebnosti, ampak jo krepi: zakaj gledati resnici v oči in ljubiti to, kar biva, je lepo in težko, ker pretresa vse strune našega bitja, ki napete do viška zmogljivosti dajejo svoj polni zvok. In prav v tem je bistvo kreposti, ki so jo sholastiki označili kot „ultimum potentiae", zadnjo stopnjo možnosti. Brez vključenosti v dejanstvo ni kreposti, kot ni duševnega zdravja. Etično. Med krepostmi je treba najprej omeniti ponižnost, katere ime sicer zoprno zveni sodobnemu človeku, a jo prav on, dasi nevede, neutrudljivo išče in ceni pod drugimi nazivi, kakor se je to zgodilo Nietzscheju, ki je rohnel proti njej, a ji je izdelal novo podobo s svojim naukom o „amor fati", to je, o ljubečem in radostnem sprejetju dane usode, brez katerega ni možno nobeno veliko življenje. Ponižnost ne zmanjša človekove osebnosti, ampak jo le zreducira na njene prave mere: napuh namreč ne poveča in ne poviša nikogar, ampak ga, kakor lepo pove že v besedi skrita prispodoba, le napihne. Samo jeder duh vzdrži pritisk obdajajočega dejanstva in' se giblje v njem, ne da bi ga strlo; samo duh, ki ni zavit v navlako svoje važnosti, je odprt novim tokovom. In narobe, kdor se zares vključuje v dejanstvo in se iskreno odpira novim tokovom, bo sam po sebi in zelo kmalu spoznal nesmisel in ničevost napuhnjenskih drž. Lakomnosti in skoposti se zoperstavlja radodarnost. Prevečkrat jemljemo te lastnosti le v njihovem odnosu do denarja in do tvarnih dobrin, ko vendar gre pri njih za nek celoten slog življenja, ki se lahko kaže na najbolj raznovrstnih področjih. Navedli smo že umsko skopost in grabežljivost, mogli bi opozoriti na versko skopost, kot jo vidimo pri nekaterih pobožnjakih, ki kopičijo molitve in zbirajo dobra dela, a jih pretirana skrb zase in pa življenjska bojazljivost za- vedeta do farizejskega pomanjkanja ljubezni, usmiljenja in pravice. Krepost je radodarna, ali pa ni krepost. Neko kipeče preobilje, ki se želi razdati, je njen nepogrešljiv znak. Medtem ko se skopuh zmeraj čuti ogroženega in. mu nobena varnost ni zadosti, živi radodaren človek pri odprtih durih in mu ni težko tvegati, kadar j,a treba, ter rad popusti od svojega, če je tako prav: srčna radodarnost je namreč tista, ki mu omogoča tveganje in popuščanje. Pri prilagojevanju novim časom je to zelo važno. Zgodovina pogosto terja od nas, kot Napoleon od svojih vojskovodij, da nimamo akademij, da smo kakor neuki, ker nam sicer staro znanje, ki se ga lakomno držimo, zakriva vsak pogled. Držati korak s časovno stvarnostjo je izvrstna vaja v življenjski darežljivosti. Enako kot radodarnost tudi čistost lahko razumemo v širšem smislu kot nekak celoten življienski slog, ki se izogiba iskanja ugodja zaradi ugodja in ne maže stvarnosti s projekcijami lastnih poželenj, ampak jo motri nedotaknjeno in preprosto, kakršna je. Brez te prvine, ki nam edina more odkriti dejanstvo v njegovi globini, prozornosti in skrivnostnosti in pokazati njegov pravi blesk, ni mogoče vztrajati v duhu resnice in ljubezni. Kadar ne stikamo za novostmi, a se jim tudi ne upiramo, ampak sprejemamo dogodke, kot jih prinaša čas, pa naj so nam všeč ali ne, nam odpada poželjivost kot mrena raz oči, pogled se bistri in v naše bitje se vnaša nova poteza, ki se verjetno ne bo omejila le na včlenjanje v časovno stvarnost. Psihološko. S psihološkega stališča bo težko dovolj poudariti blagodejen vpliv, ki ga ima živ stik z dejanstvam na človekovo osebnost. Predvsem jo obvaruje notranje razkosanosti in razblinjenosti, ki jih povzroča umikanje v vsakovrstna pribežališča: v sanjarjenje, v razumarstvo, v ožino stroke, v gtto, v klan, v neopredeljenost, v jakobinstvo, v spomine, v načrte in v podobne male svetove, v katerih se človeška muhavost lahko poljubno zvira, ne da bi zadela na težave, kakršne nudi resnični svet in ki človeka proti njegovi volji hitro postavijo na trdna tla ter mu tako omogočijo osebnostno sintezo in enotnost. Vživljanje v zgodovinsko stvarnost, kot v stvarnost sploh, je odlično sredstvo zoper mnogoštevilne načine življenjske plahosti in šibkosti, ko prisili človeka, da s« odpre in stopi iz sebe, da daje in ne le sprejema ter ohranja, da se ne samo pazi, ampak tudi tvega. Boj za dejanstvo, od katerega nas toliko teženj vleče proč, použiva veliko sil in je ni napadalnosti, da je ne bi ta napor utrudil ter tako preprečil, da bi si neizrabljena poiskala v obliki puntarstva in razdiralnosti kriv izhod. ZAKLJUČKI Stvarnost ne ubija osebnosti. Ko razmišljamo o našem mestu in drži v toku zgodovine, se suče naše razglabljanje okrog treh vidikov: ,miselne pravičnosti, etične moči in duševnega zdravja, ki niso nič drugega kot trije izrazi celotnostno razvite osebnosti. N,i mogoče spoznavati resnice, živeti krepostno in biti zdrav po duhu brez znatnega napona vsega našega bitja, ki se pri tem razvija in raste. Ko se etično urejamo in popravljamo, ne trebimo svojega osebnostnega bogastva, da ne bi hladni obrazec, ki si ga nalagamo, naletel na odpor, ampak delamo silo le slabim nagnjenjem ,in se gibljemo v smislu naših najglobljih silnic. Zato je etično življenje strogo osebno in nikakor brezosebno ali od-mišljeno. Vsakdo je dober na svoj način in ne da bi iskal nadomestne izvirnosti, je že s tem, da stoji na svojem mestu in da je to, kar je, neprisiljeno pristen ter nikomur enak. iPrve straže in glavnina. Zato se tudi vsak na svoj način vživlja v zgodovinsko dejstvo. Če smo obsojali beg iz stvarnosti, nismo s tem že predpisovali določenega načina vživljanja vanjo. Narodi in kulturne skupnosti so kot vojska: imajo svoje prednje straže, glavnino in zadnje vrste. Toda že same besede prednje straže mnogi, ki se prištevajo glavnini, ne morejo prenesti. Zdi se, kot da bi že zaradi tega postali zamudniki ali staroverci. Zato v svoji prizadetosti svare pred razboritejšimi in naprednejšimi ljudmi, ki jih vsekakor ne brez slabe vere hitro proglasijo za zvodnike in heretike. Na drugi strani pa spet avantgardisti radi imajo svoje opravilo za edino zveličavno ter gledajo na glavnino z viška kot na čredo. Potrebno pa je eno in drugo. Res je, da se glavnini priključuje veliko hinavskih, zdolgočasenih ,[u lenih duš, da je tam idealno mesto za lizune, kimavce in ponavljavce, da se tam nesposobnost, poniglavost in potreba po udobnosti laže pretvarjajo in da je tam kariera bolj varna; res pa je tudi, da v prvih vrstah ni vse samo bistrost in predvidevanje, da se med raziskovalce radi natepejo hlastači in glumci, ki svoje male osebne komplikacije projicirajo kot velike lastnosti na platno napredka in borbe proti zaostalosti. Toda katera raba nima svoje zlorabe? človekovo dejanje ni dobro ali slabo zaradi določene zunanje opredelitve, ampak zaradi skritih namenov in nagibov, iz katerih se je porodilo. Ni dvoma, da je za izvidništvo potrebna nadarjenost, izobrazba, pogum, toda kdo bo tajil, da vodstvo glavnine ne zahteva tudi nadarjenosti, izobrazbe in poguma, verjetno drugačne, a gotovo ne nižje vrste. Stojimo pred resnim vprašanjem težav, ki jih imajo ljudje, ko se morajo vživeti v različno od svojega, in pa skušnjave, kateri zapadejo, da svoje enačijo z dobrim in različno s slabim. „Kar jim je tujega, je nemoralno," je dejal Cankar (Gospa Judit, I). Pravi izvidnik ni hlastač, le prej se upogne zahtevam časa, ker jih prej zazna; ve, da ni nezmotljiv in da lahko zaide. Toda tudi ko se moti, zahaja, išče poti in se vrača, je njegovo delo nenadomestljivo za skupnost; brez njega ni mogoče voditi družbo. A s tem še ni rečeno, da je izvidništvo isto kot vodstvo. Med obema je treba neprestano plesti vezi, ki nenehoma pokajo v napetosti borbe, ki ne mlati v prazno, ampak grize v stvarnost. Vedno na novo upostavljena solidarnost ni lahek, a malovreden sad nekakšne angelske edinosti, kakor jo pridigujejo eno-stavneži, ki se po drugi strani ne pomišljajo poseči po cinizmu, ampak je nagrada za napor, ko vsakdo zvesto brani svoje, a vendar klone pred razvidnostjo razlogov. Komur je res za dejanstvo v eni točki, ga ne bo odklanjal v drugi. Modrost je stalna in gibka. Nihče se ne more brez kazni upirati resničnim zahtevam časa. Vse kar je minljivega, mora miniti in kdor bi skušal delati silo času, bi samo povzročil, da bi to, kar skuša na vsak način ohraniti pri življenju, le silovitejše razpadlo. (Prim. Maksim Spoznavalec, Migne 90, 260 C). Obenem pa vemo, kakor je zapisal R. Eucken, da »pravzaprav izginejo le stvari, ki so to zaslužile, medtem ko se bistveno in neminljivo uveljavlja s toliko večjim sijajem in dobi življenje od te usode in od tega nasprotja več resničnosti in svežine.'" (Citirano po A. Guzzo, Philosophie de demain, p. 19). Kaj pa odpor proti tokovom? Če živimo s časom, živimo s tem, kar nam čas dejanskega, konsistentnega prinaša. Priliagojevamje je prilagojevanje biti biti, nečesa kar je, temu, kar biva. Zato se ni mogoče prilagoditi zmotam, kajti zmote, v kolikor so zmote, so ne-bit. Neresnici kot taki ne odgovarja nobeno dejanstvo. Neresnica je le pomanjkanje resnice. Popolna, vsestranska zmota je nemogoča. Zmotne struje se morejo obdržati pri življenju le, kolikor se zajedajo na delni resnici, ki jo imajo v sebi in katere se navadno krčevito oklepajo. Iztrgati jim ta del resnice, je morda eden izmed najbolj učinkovitih načinov borbe proti njim. Ko se borimo proti zmoti, moramo torej ostati odprti do resnice, ki je njena jetn-ica: preko nje se namreč lahko javlja nova stvarnost. Zato se tudi, kadar zastavljamo pot sodobnim zmotam, ne obračamo proti toku zgodovine, ampak s.e gibljemo z njim. Na zunaj pa se zdi naše stališče kakor protislovno: gremo s tokovi in se borimo proti njim. Racionalistična miselnost je navadila današnjega človeka na enostavne izbire: ali preteklost ali bodočnost, ali levica ali desnica, ali napredek ali reakcija. Resnično življenje je preveč bogato in prepleteno, da bi se dalo vivisekcionirati na tak cenen način. Naše zadržanje ni udobno sre-dinstvo ali lagodna in vzvišena nevtralnost v vprašanjih, ki ne dopuščajo odlašanja! Iti moramo s časi, boriti se z neresnico ne izza obzidij varnih pribežališč, ampak na področju, kjer se vodi boj in kjer je edino možna zmaga. Če je kakšna nevarnost, ki jo je treba z močnim glasom razklieati, je to beg dobrih iz stvarnosti v umetna okolja. Nasprotno, biti moramo kakor val, ki se poganja naprej, in kakor skala v reki, ki se ne gane in morda prisili valove, da spremenijo smer! Druga stvar, ki se zdi racionalističnemu opazovalcu protislovna, je naša trdnost v bistvenem in naša gibkost v nebistvenem. Zgodovina za nas ni kot za heglovce le bežen tok, v katerem ni ničesar trdnega, ampak je nastajanje, ki vkljub vsej spremenljivosti spoštuje mnoge stalnice. Večna načela in stalna bistva odkrivamo in odmišljamo iz časnega in spremenljivega dejanstva: niso zgolj umske tvorbe, ampak imajo podlago v stvarnosti. V minljivem in nestalnem dejanstvu1 najdemo odsvit stalnosti in neminljivosti. Ali ne obstoji prav v tem modrost, ki je najvišja med krepostmi? Njen duh je namreč „enovit" in „mnogo-terfn" in čeprav je „stalen, gotov, varen", je ona „najbolj gibka med vsemi gibkimi stvarmi" (Knjiga modrosti, 7-22, 23, 24). Kadar velike stvari se odmaknejo v daljo in tiho postane po sobi in dolgem hodniku, na steni košuta vzdrhti. Ura zbudi se, srebrno veselo zapoje; kosica na stari preprogi k mladičem zleti, še miza in stol sta slovesna. Majhne stvari se imajo zaljubljeno rade: na oknu se žarki igrajo — dokler se ne vrnejo velike, močne stvari. VLADIMIR KOS STVARI TINE DEBELJAK AB URBE CONDITA... IZ ZBIRKE REPORTAŽ, OBRAZOV IN ZGODB „ČRNI KAMNITNIK" Ab urbe condita... od ustanovitve Rima - so šteli Rimljani svoj čas. Tedaj so Latinci iz pastirjev postali meščani... Na to sem se spomnil, k0 so tiste dni leta 1950 preplavili črni Kamnitnik letaki in, oznanjali velepomembno novost: še ,ne cele pol ure vstran ob veliki cesti, ki je že zgrajena do tja, (od tja naprej pa je v načrtu »petletke"), je star osamel človek, dedič velikega premoženja, razdelil na parcele svoj divji svet in objavil z velikimi letaki i,n z zvočno radijsko rekiamo, da se tu ustanavlja novo mesto, „Mi Cerraniia" • „Pod grički" bi rekli mi, pa čeprav ni pravih gričkov nikjer, le naš mekaj metrov vzpeti kamnolom 'ter v daljn vidni tandilski grebeni... Toda na papirju je bilo napisano in po geometrih zarisano in od uradov potrjeno, da bo po načrtu zgrajeno celo mesto. Slednjemu letaku je bil priložen načrt in natančno si videl: tu bo glavni trg, tu cerkev, nasproti gostilna, tam šola in tam igrišče za »mestno" otročad... Samo pol ure boš imel do tovarne: tam boš delavec, tu pa župan, kolar, mehanik in trgovec, tudi gostilničar.. . Ne zamudi sreče! Iz pampe bo vstalo mesto že v par letih. Verjemi, kajti stavba, ki jo je gospodar že postavil sredi praznote, je šola in je gospodarjevo darilo bodočemu mestu! Treba je samo iše otrok: Delavci, bodite meščani! Čez teden dni bo vzklicna prodaja, „remate". Avto z zvočnikom vozi po ulicah našega Kamnitnika in trosi propagando in letake. Otroci jih pobirajo in nosijo staršem. Starši zvečer ob elektriki in radijski godbi obračajo letak kakor božične srečke... Ustanavlja se mesto! V črnem Kamnitniku te dni govore samo o tem... Vraničarjevega Marka, Belokranjca, sem spoznal v pisarni. Prišel je po potrdilo, da je tukaj že dvanajst let delavec, prevoznik cementnih vreč od lijaka do vagona, ali kamijoi.a, kakršen je za odvoz cementa. Tam naj stoji, koliko ima mesečne plače, da dela na akord in da dobi od vsake vreče iše posebej 2 centava. »Pa zakaj vam bo to potrdilo?" „Da pokličem nevesto iz domovine. Iz Metlike." Takšen je bil najin uradni pogovor in potrdilo, od treh predstavnikov in s pečatom potrjeno, je dobil še istega dne. Postopek naprej naj opravi sam. Po tistem dnevu sem bil večkrat v njegovem »galponu za samce". V majhni sobi, namenjen,; za dva, je stanoval zdaj sam, kajti brat mu je bil odšel s Partizanko v domovino prav tistega dne, ko so drugi, zapuščajoč isto domovino, prispeili v Argentino in sta se ladji srečali v samem pristanišču. Vsa soba je natrpana s kovčki in omarami. V enem kotu je postelja, nad njo radio, ki poje vse proste ure (iz te sobe, kakor tudi iz vseh sob vseh ljudi - kakšen vriišč v predvečernlh urah!)... Na steni fotografije iz življenja doma: Z vir-žinko na dan nabora. .. s šajkaeo kot jugoslovanski vojak.. . z dekleti na obiranju grozdja... Slike staršev in bratov in bratovih otrok in tet... Nato podobe iz tukajšnjega življenja: na „asadu" Belokranjcev... tam podoba slavnosti ob pobiranju denarja za Tita... („Da, celo mesečno plačo smo darovali tedaj!")... tam koledarja tukajšnjih trgovin (ženska v kopalni obleki), ki koristno, bo zaživelo čez dvajset let." In to se je tudi zgodilo s to žametno poezijo Kosovelovo, katere glavna odlika je »preprosto in pristno" živo srce, ki poje živo pesem. Drugo podobo pesnika pa sta odkrili šele novi Ocvirkovi izdaji (1936, 1945), kolikor te poti nisem že jaz nakazal takoj po njegovi smrti, ko sem dobil na vpogled večino njegove ostaline, in jo obdelal v prvi študiji o njem v Križu na gori. V zadnjih letih je Kosovel mrzlično prehajal iz impresionizma v realizem konstruktivizma (Cirkus Kludsky), v poiintiranje že mestne bede, v impresije proletarskega življenja (Ugaševalec luči), v borbo za boljšega človeka in njegovo dostojanstvo, v obtožbo družbe, zlasti kapitalistične, v vpesnjenje nove rdieče-atomske dobe, to je socialne revolucije, ki se je sicer boji, ker bo krvava, toda jo pozdravlja, ker „v našem delu vstane nova sila, ki svet bo zrušila 'in dogradila". To kar je zanosno doživel v Ekstazi smrti Evrope, je že on sam v govoru delavcem v Zagorju tolmačil, da velja razumeti v smislu propada kapitalizma, in je zdaj prinesel nov poudarek na naslednji korak, morda po Župančiču: „Tiho vstaja prevrat". Odslej sebe ne imenuje več sentimentalnega mladeniča, temveč ,,(pianista z železnimi rokami" in v mislih na upor, na revolucijo, ki bo prinesla s|vobodo... toda prej še „je treba borbe v nas, | borbe, svete borbe, ne miru, | ne počitka, niti svetih sanj, | ne raziskovanj, izpraševanj, | treba da spoznamo svoj obraz | in, da izpovemo: Mi smo tu! j" Bil je »zlati mornar", zdaj pa so se mu »odtrgali rdeči oblaki od srca., videl sem jih — in šel za njimi — preko sveta..." Njegova poezija postaja zavestno kolektivna pesem, večkrat celo jasno propagandna v slutnji in oznanjanju revolucije, ki mora priti — seveda z Vzhoda... V neki hipni beležki pa je celo napisal: Evropa umira... | Gotski stolpi... | Da nam je počiti | v ravninah Rusije! | Evropa umira. [ Rusija vstaja. | To je drugi obraz Srečka Kosovela, ki je danes v domovini povzdignjen še posebej v slavo in poudarek s posebnim »Kosovelovim tednom", kjer naj vse šole in družbe proslavljajo tega pesniškega napovedovalca socialne revolucije, ki so jo izpeljali še njegovi vrstniki, češ da po utripu njegovega srca... Zanimivo bi bilo vedeti, ali so te njegove pesmi resnično njegov kronološko zadnji pesniški izraz, ali pa so zadnje njegove pesmi tiste, ki govore o utrujenosti med množico, ko si želi »biti sam, sam, sam...", daleč od šuma sveta, na poti — kot romar — k svojemu Bogu... Gotovo pa je, da Srečko ni bil nikakršen materialist, da je bil romantik, duhoven človek, borec za humanitarnega človeka, ki naj ga rodi nova doba... četudi za ceno revolucije, ki jo je slavil samo s pogledom na »svobodo, ki bo prišla potem..." In bil bi revolucionar gotovo tudi še danes, če bi doživel ta »potem", ki je prišel nad naš narod, ko je revolucijo delal tudi Kosovelov bataljon, z njegovim imenom. Njegova nežna narava, njegovo vrednotenje človeka nad vse drugo, ne bi prenesla ponižanja človeka, kakor se dogaja danes, in te nesvobode, kakor je ne bi prenesel njegov mojster Cankar, iz katerega čarobnega miselnega kroga se je Srečko komaj šele izvijal. Srečko Kosovel bi danes ne bil vesel svojega slavlja na Krasu, s katerega beže ljudje, ki so svoj čas zasajali oreh za doživetje svobode. Ne prenesel bi materialistične grobosti, krivičnosti in diktature, proti katerim je vedno šla Vsa njegova pesniška borba, če je zdaj v domovini siavljen predvsem kot socialistični borec, ga mi slavimo kot pesnika, ki je sicer kot stilni epigon moderne, zapozneli impresionist, izražal z izredno čisto pesniško silo eno plat duhovne orientacije tiste povojne razvihrane romantične dcbe, ko je v krizi Evrope en del iskal rešitve v religioznosti in je v tej smeri največji literarni mojster in predstavnik postal Pregelj, drugi del pa v socialnem prerodu z iskanjem boljšega človeka in sožitja med ljudmi. To začetno pesniško sluteno in tedaj romantično osebno pojmovuno prerojenje je izrazil najpolneje v pesmi Srečko Kosovel. In tisti, ki ga tedaj niso priznali ne kot pesnika, še manj pa kot borca za novi red, ga danes slave — zopet z nerazumevanjem — kot borca za materialistično podobo sveta. Priznati pa moram, da Ocvirk, ki je kot mlad študent z Dunaja napadel v Slovencu Kosovelovo Mladino, v svojih izdajah urejuje Kosovelovo ostanimo z večjo ljubeznijo, kakor pa jo je pesnik gojil do njega. Kosovel, to pojoče srce za srečo vsega človeštva, ki je hotelo postaviti nov svet za srečo soljudi, ni mogel zanikati duše in v njej Boga, ter je zapel: „To srce ni več Prometej, Bogu uporen, podirajoč..." temveč hoče, „da v sveti samoti duša Njega spozna", „da me poljubi On na bolestno srce...", da „začu-tim eno se z Njim..." Ko sem napisal ob Kosovelovi smrti v tržaški ženski svet nekrolog v smislu, da je bil Srečko socialni pesnik, toda ne pristaš krvave revolucije, me je neki tržaški komunistični list napadel, da ne razumem socializma, če menim, da se da socialni preporod napraviti brez krvave revolucije. Danes bi pristal na to, da je Srečko slutil nujnost take revolucije, toda samo z vidikom na poznejšo pridobitev, svobodo, čisto človečnost, in bi bil danes tako razočaran, kot tisti krščanski socialisti iz Križa na gori, ki so šli z revolucijo, pa so ustvarili nas|ilje in suženjstvo. In enaindvajsetletni Kosovel je bil tedaj še zelo blizu temu idealističnemu duhovnemu socializmu, ki bi danes gotovo doživel razočaranje. V večini vseh Kosovelovih sodobnikov in prijateljev je bila idealistična duhovna osnova, in zato se ni čuditi, da je bil eden najintimnejših Srečko vili prijateljev in najbolj borbeni sotrudnik Mladine Ciril Debevec, izraziti duhovno ekspresionistični odrski človek, in smo protestirali proti Golarjevi Zapeljivki prav zaradi materializma v njej... Ni čudno tudi, da je nekrolog pesniku v njegov lastni list Mladino pisal Joško Krošelj, sedaj urednik Svobodne Slovenije v emigraciji. Jaz bi bil rad napisal nekrolog v Slovenca in sem se ponudil tedanjemu uredniku Terseglavu, toda ta je hotel sam napisati samo anonimno poročilo po nekaterih mojih podatkih, ki jih je vporabil po svoje. . . Osmrtnico v vse slovenske liste pa sem mu v imenu Slovanskega seminarja sestavil jaz in se glasi: „Umrl je | Srečko Kosovel | pesnik. [ Na Krasu se mu je odprl grob in mi smo ostali sami a njegovo pesmijo. | Slovanski seminar." In ta pesem nas spremlja tudi v tujino. Prej kot sem šel' v Argentino, sem obiskal njegov grob v Tomaju, katerega nisem mogel ob pogrebu, čeprav sem bil določen za govornika v imenu seminarja. Na grobu nepozabnega prijatelja Srečka, pesnika in zdaj že slovenskega klasika, je plaketa z glavo trpečega Kristusa, kakor mu jo je napravil svak, dunajski slikar. Sicer pa je tako, kot je zapisal sam: „Za zidom cerkvenim je pokopan. Na grobu šipek cvete." Tedaj ni cvetel šipek. Le list vedno zelenih praproti sem utrgal z groba in ga hranim v knjigi njegovih poezij. In pa jesenski nagelj z vrta njegove hiš« v Tomaju, ki mu ni rojstna — rojen je bil v sežanski šoli —, temveč smrtna postelj. In ko se tako spominjam rojstva in smrti, živim z njegovo pesmijo, z njegovim Krasom in z njegovo borbo za dobrega človeka in za dobro človeka, za nov svet in red, ki kljub revoluciji, ki jo je opeval, še ni prišel po videnju njegovega pesniškega srca. BRANKO ROZMAN V NOVEMBRU I. Sonce v novembru boli. Figovi listi so kot dlani, ki iščejo vame. Pretehtan, premerjen do dna bežim proč, proč od vsega kot Adam po grehu. Preveč je vprašanj za me, v sencih me misli tišče v ta bolni november. II. Ne glejte me v rjave oči, moj obraz je prebel, pustite me v moji temi! Štiri stene in strop in tla, kot da je vse iz lesa, kot da vse po brinju diši. ANTON NOVAČAN Pesmi iz neobjavljenega drugega dela „Petega Evangelija" VIA DOLOROSA Cesta je strma od hiše Pilata, gori ob Golgoti netlakovana dela ovinke in danes zrahljana, jamasta v dežju in polna je blata. Jezusa vlečejo, vrv okrog vrata, rimski vojščaki, drhal zapeljana spremlja jih s kriki in še dva neznana sopeta ž njim tolovaja kosmata. Majejo križi v sprevodu se trije, kletev robatih rohne grdobije, Golgoti bliža se sveta groza. Z lin nad palačo Pilatova žena zre na to pot in od straha ledena dihne besedi: Via dolorosa! VERONIKA Dejal ji je, da nli ljubezni tzmožna in da je morda s kom že vasovala, zato Veronika je danes vstala z očmi bolečimi in vsa otožna. Da s svojim ljubim spet bila bi složna, objokana je v skrinji poiskala najboljše platno, da bi darovala ga Jehovi ponižna in pobožna. Na križev pot je zunaj naletela, nad Jezusovim licem ostrmela, mu dala ruto, pozabivši nase. V platence to usmiljene device se je utisnilo trpeče lice Sinu človekovega za vse večne čase. SIMON IZ CIRENE Oplel je s trudom svojo malo njivo in srečen, da ni več skrbi nobene, se vrača v mesto Simon iz Cirene, molitev šepetaje v brado sivo. Ko v ulico zavije najbolj živo, zagleda Jezusa na tleh in žene, ki brišejo mu z ust krvave pene, in jude, krekajoče zaničljivo. Vojščak ukaže šimnu: „Ti boš nesel za njega križ!" — in starec se je stresel pod tem bremenom in po vsem životu začutil sladko zono pomlajenja, ker v vsakem križu je že del vstajenja in svit spoznanja v križevem je potu. ČAS NA TRIBUNI NEKAJ MISLI OB SODOBNI KNJIŽEVNOSTI Nekdanje realistično - „fotografsko" - slikanje se je spremenilo: v linealno ali ploskovno. Barve so drugačne, na prvi pogled nerealne. Slikar ne prenaša na platno zunanjosti, ampak občutja, včasih samo bistvo človeka, predmeta, pokrajine. Danes naslikana enačica romantičnih scen raznih jezer ali „počivanja ob studencu" bi težko bila uglašena z dobo. Ni časa za podrobnosti — umetnik je odsev dobe —, vse je hitro, dejali bi „grobo izdelano". In gremo še dalje ter govorimo o abstraktni umetnosti, produktu abstraktnega duha, ki da je znak propadanja kulture in ki nam je všeč, kadar je pristna, to je „samo takrat, kadar je plod uma, ki je abstrakten, medtem ko nam realistična umetnost, ki jo vrši umetnik, ki je po duhu abstrakten, ni všeč, ne zato, ker je realistična, ampak ker je nepristna". V glasbi ni več dolgih melodij, harmonije, kakor smo jo nekoč pojmovali. Danes bi še tako mojstrsko zložen „Menuet" težko napolnil človeka. Glasbeni stavki so strgani, kakor je miselnost sodobnega človeka. Disharmonije vladajo tudi v najbolj klasičnih oblikah. Nova vsebina je šla iskat novo pot, nov slog. Govorimo o novih lestvicah, novih tonih. Isto se je zgodilo s književnostjo. Pri vsem tem pa vidimo, da je drugačna zunanja oblika samo posledica hotenja obdelave novih, prej nedotaknjenih problemov. Če je slog človek, kakor pravijo, in če je danes človek drugačen od človeka pred leti in z njim drugačen njegov slog, drži pač še bolj, da je vsebina človek in kot taka različna od nekdanje. ZNAČILNOSTI DANAŠNJE PROBLEMATIKE. — Iz opisovanja ljudi in dejanja so danes v književnosti prešli na nakazane orise. Teža pisanja ne sloni več na junakovih dejanjih — „velikega dejanja" navadno sploh ni — ali morda na zunanjosti, za katero so nekoč pisatelji žrtvovali cele strani, ampak na junakovih duševnih vprašanjih, nastajajočih v odnosu s samim seboj, pa tudi med njim in družbo. Nekoč je človek opazoval svet, danes ta gleda posameznika. Pisec Vojne in mira je nekoč gledal svet in preko njega vzljubil posameznika, človeka, danes pisatelj gleda posameznika, človeka, in se mu preko njega dosti-krat svet — zastudi. Sodobni avtor, katerega ena knjiga prav nosi naslov „Stud" (Sartre), gre še dalje: ne samo svet, zastudi se celo sam sebi. Bistvo probie-imatike sodobne književnosti bi torej bil konflikt med dvema dušama, (ki sta pravzaprav nosilki večne problematike), med dušama, ki ju nosimo v sebi, deloma, a žs manj pa tudi konflikt med posameznikom in svetom. Zdi se, da je književnost že šla mimo zadnjega, čeprav ga današnji pisatelj še čuti, a le kot enega mnogoterih problemov, kakor so še: iskanje svojega poslanstva, ravnovesja, varnosti, miru, zlasti pa iskanje bolj intenzivnega življenja. Ne zunanje dejanje, dogodivščine, ampak notranje življenje, strah, upor, ziavest, da je človek gonilna sila in istočasno nje predmet v življenju, so bile pre- nesene na površje, človek je zdaj poln zapuščenostj in iskanja zadnjega smotra, in konča — kadar sodobni pisec ne veruje — v obupu, sicer pa z upanjem v rešitev in v delo božje milosti. Ta slednja ni sodobnim katoliškim pesnikom in pisateljem le gola teološka misel, kakor se dostikrat pojmuje, ampak posledica stanja človekove duše, v človeku delujoča sila, ki jo pisec uporablja kot realno gibalo. Človek je središče književnosti. Toda ne kakor nekoč kot nositelj dejanja, objekt ljubezni, gojilec sovraštva, izvrševalec junaških dejanj, ampak samo kot nekdo, v katerem se vsa ta čustva in njih posledice v raznih trenutkih različno javljajo in odpirajo večinoma težke duševne probleme. Ni več Romeov ali Othellov — še v dramskem pesništvu ni več toliko dograjenih, značajsko negibnih junakov — današnji človek je dostikrat vzet le kot delček iiz celotnega mozaika. Zdaj ljubi, zdaj sovraži, ni vedno dober niti vedno slab. Kdaj malomaren do vseh, kdaj vsiljiv, kdaj strahopeten, pa vendarle more sredi tega vrvenja, ne da bi prišlo med njegovim značajem in dejanjem do nenadnih nelogičnih zaključkov, doživeti veliko ljubezen, veliko sovraštvo, storiti veliko junaštvo. Sodobna književnost drzno posega v vsakdanje probleme: človek v vojski, v miru, doma, v tujini, v borbi ob Bogu in proti Njemu, premišljujoč o pravilnosti ali nepravilnosti svojega dejanja, o namenu življenja, kateremu razni pisci ne vedo odgovora, pa celo s svojo negativno miselnostjo, ko kažejo obup samemu sebi prepuščenega človeka, nehote pozitivno vplivajo na sodobno, duševno že otopelo človeštvo, ker »odkrivajo, kako velike in obupne so vrzeli v pogledu na svet, kadar manjka za njega prikaz gradeči čut krščanske filozofije". Celo avtorjem, ki opisujejo ljudi iz daljne preteklosti (Baraba, Pritlikavec), ni toliko važen ambient, v katerem se gibljejo, ampak njih duševno stanje, katerega nam pisec projicira skozi lečo sodobnosti. Zato danes iz daljave marsikaj jasneje sodimo: Pregelj je šel naprej od Cankarja in čeprav je slednji globlji mislec, je Pregelj v marsičem večji. Kdo more danes prebrati Tolmince, ne da bi ga pretresla usoda ljudi, ki iščejo pravico, predvsem pa svoje mesto na svetu, svojo pot med imočjo, ki jim je dana in nenapisanim zakonom, da je ne smejo uporabiti? Koga ne prestraši tista nerazumljiva sila, ki se vleče skozi celotno delo kakor nevidna nit, tista »tretja sila", ki vodi napadalce in napadene do nerazumljivih in vendar nujnih zaključkov? , i ? :l ji; i Pred tridesetimi leti so pisali o Preglju, da je duhovni prototip prehodnega človeka, ki sicer instiktivno čuti novost, ki prihaja, pa je po svoji telesni in duhovni podobi zvezan s časom, v katerem živi. Očitali so mu, da »prikazuje življenjsko razdvojenost med dušo in telesom". Govorili so o blodnem plesu, ki ga pleše krog erotičnega nemira. Te misli, ki gredo na račun njegove problematike in ne morda sloga, zaradi katerega je bil predvsem znan v naši književnosti, moremo brati danes, ko v svetu isti očitki letijo na sodobne katoliške francoske in angleške pisatelje, in ko nekdo (Cecchi) recimo govori »duhovito" o Mauriacu in ga imenuje „quel provinciale bastanza sporcaccione"... POMANJKANJE SODOBNE PROBLEMATIKE. — Kadar v književnosti nekega naroda ne najdemo problematike, ali vsaj toliko ne, kolikor je v resnici njega člani nosijo v sebi, moremo pomisliti v glavnem na tri razloge: 1. Strah. Strah pred bralcem, morda bolje rečeno, vezanost pisateljeva; včasih strah pred javnostjo, še večkrat pa strah pred oblastjo, ki ne dopušča pisanja o perečih duševnih vprašanjih človeka, ki se je vrnil iz vojske, žene, ki ima moža v tujini, matere, kateri odtujujejo otroka. Še uradnim, pesnikom in pisateljem, onim na liniji, ne pustijo razgaliti duše, ker se zavedajo, da noben, tudi skrajni ideologiji pripadajoči resnični umetnik, ne more pisati samo s polovico srca. Dokaz med stoterimi, a za nas morda r.ajbolj značilen je v domovini pisec Straha in poguma. Ko so nekateri mladi umetniki doma pred leti napisali, da je njih umetnost profesionalna, da so v prozi stvari, »katerih problemi nimajo z našim življenjem nobene stične točke, saj so povečinoma bledi, zastareli in skonstruirani motivi, ki so za vsakogar, kdor vsaj nejasno doumeva problematiko današnjega človeka, brez smisla in nezanimivi", je seveda razumljivo, da je njih pisanje bilo sprejeto s strani idejnih vodij kot »buržujna demokracija, dekadentstvo, antisocialna reakcija", nakar je veliki molk pokril še te zadnje, kljub vsemu razveseljive poskuse. Kakšne so seveda zdaj možnosti svobodnega umetnika doma, je vsakomur lahko jasno. Vodilnim krogom ne kaže pospeševati problematike v umetnosti, zato tolik poudarek na opisovalnih zgodbah, velika gojitev folklornega jezika, zato celo v »revolucionarni industriji filma" »Svet na Kajžarju", »Na valovih Mure", »Jara gospoda"... 2. Ostajanje v preteklosti. Včasih so pomanjkanja problematike krivi premočni literarni vplivi ljudi iz preteklosti, močnih osebnosti, včasih pa morda slamo psihološko stanje človeka, živečega v tujini in sicer v slabih ali slabših razmerah, kakor je živel doma, oziroma kakor zdaj misli, da je živel doma. Danes se zateka v daljno preteklost. Toda v večini primerov so temu vzrok osebnosti, ki v resnici ne živijo s časom, pa tudi ne črpajo zavestno iz preteklosti. Niso odsev časa in tega posledice se pokažejo prav v nepristnosti ustvarjanja. Človek v svetu dojema najrazličnejše nove vtise, srečava druge miselnosti, najde dotlej neznana čustva in jih kot Slovenec, kristjan, izseljenec prekvasi v sebi. Nujno na drug način prinaša v zavest druga vprašanja, kakor bi jih, če bi nemoteno živel naprej v domačem okolju. V vsaki dobi je umetnik občutljiv človek (če ni, ne more biti umetnik), človek, ki živi potopljen v vzdušje svojega časa. Bonet pravi v svojih Literarnih šolah, da »opremljen s tenkočutnimi antenami lovi vse valove in odraža to vzdušje v svojem delu, tudi če tega sam ne namerava". Ali bi mogli biti veseli, če bi kdaj kdo mogel napisati o naših pesnikih in pisateljih v svobodnem svetu, to kar je nekdo napisal o Stritarju, namreč, da je »posadil svoje dejanje v nek imaginaren slovenski svet, katerega si je zgradil na Dunaju s pomočjo meglenih spominov na resnično slovensko življenje"? Kaj pa »parnasovci"? V literarni zgodovini najdemo vedno ljudi, ki so ustvarjali »izven dobe", ki so zapirali oči sodobnim vprašanjem in vendar bili veliki. Kaj z onimi velikani, ki so bili mostovi med dvema različnima šolama, med onimi, ki so kdaj hranili starejšo vsebino z novejšim izražanjem in ki so zapeli s Chenierom: Sur de pensers nouveaux faisons des vers antiqueis? Če je njih ustvarjanje res izraz njihove osebe, če so pristni, so in tudi ostanejo veliki. Samo eno je merilo: njih umetniška pristnost, nujnost pisanja tako, kakor pišejo. Ljudje si lahko želijo take ali take snovi, klasične ali moderne, v tem ali onem slogu, toda ustvarjatelj ne sme misliti nanje, »če kdo komponira v harmonijah, kljub raztrgani miselnosti sodobnega človeka," piše nekdo, »Bog mu daj dobro! Nevarno je le, da bi dar.es kdo, ki ima raztrgano miselnost, komponiral v harmonijah, ki jih ne doživlja. Njegova glasba bi bila nepristna in le zato slaba." 3.Preveliko poudarjanje drugih bistvenih sestavin pisanja: jezika in sloga. Če je pisec res umetnik, ima svoj izraziti slog in mora skrbeti zanj, prav kakor tudi za čim lepši jezik. Samo obvladanje jezika in forme mu more nuditi možnosti, da se povzpne do višine. Mora prebirati domače klasike, gojiti besedni zaklad, iskati pravi izraz za pravo misiel in čustvo, ne da bi pa pri tem šel predaleč: da bi namreč zanemaril najvažnejše: vsebino. Težko bi še kje našli toliko poudarjanja samo lepote jezika in slikovitosti sloga pri ustvarjalcih, kakor prav pri nas. Saj je res nevarno, da moramo prav mi zunaj, ki nam iz dneva v dan upada besedni zaklad in morda celo smisel za lepoto jezika, spraviti to vprašanje na dan. Toda drugod ga ne bodo! Potrebno je, kajti lepota jezika in še tako blesteč slog, čeprav bistvena, sta vendarle samo posoda, samo forma, del- umetnine. Ali ni bilo to preveliko poudarjanje jezika posledica nekdanjega življenja pod drugojezično tujo državo? Nismo morda v skrbi za njega ohranitev in v strahu pred nadaljnim tujim vplivom, šli v oboževanje jezika v drugo skrajnost? POSLEDICE. Kakor se ne da učiti za pesnika, tako se tudi ne da učiti sodobne problematike niti sloga. Tudi preko tujih literatur ne! Niti ne gre za to: ne gre za to, da Slovenci hodimo, kakor smo vedno hodili za Francozi, za Nemci, niti ne gre, da hodimo pred njimi doma; gre za to, da hodimo vštric z življenjem, ki ni produkt tega trenutka, ampak nekaj, kar je zasidrano v preteklosti in podstavek za bodočnost. Umetnik, ki bi zavestno iskal slog in vsebino, ker sta drugod sodobna, bi delal silo. A tudi oni, ki bi se zapiral vase in se ne bi vprašal, ali uresničuje to, česar je sam poln, ali daje svoje misli, nemir, iskanje, obup in tolažbo, bi delal nenaravno. Nesmiselno bi bilo uvažati vsebino in. slog, ki sta tuja, samo zato, ker sta pač taka na Dunaju ali Parizu. Nesmiselno pa bi bilo tudi hoditi mimo vsakdanjih vprašanj in živeti v preteklosti, s silo tlačiti v sebi probleme, ki vsak dan, vsak hip silijo na površje in iščejo izhoda. iProust je v »Iskanju izginulega časa" zrahljal stroge vezi v izbiri tematike in je odprl vrata v podzavest. A gotovo tega ni storil, ker bi umsko prišel do zaključka, da bi bilo za sedanjo dobo to umestno. Drugi ustvarjalci drugih narodov, so istočasno to storili, ne da bi se medsebojno poznali. Zakaj je to bilo možno? Ker se človeška miselnost razvija v isto smer v približno enakih razmerah in pod približno enakimi vplivi. Če bi omenjeni pisec razumarsko menjal taktiko, nekateri menijo, da je —, bi bil podoben pesniku ali pisatelju, ki bi umsko prevzela slog in vsebino, ne da bi odgovarjala njuni notranji zgradbi in pogledu na svet: propadel bi, kakor vse skonstruirano, razumarsko sčasoma propade. Zadnji čas je, da se o teh vprašanjih vsaj med nami, ki nam je dana svoboda, spregovori. Da si vsakdo »izmeri; daljo in nebeško stran,..." in da se zavestno postavi tje, kamor morda sicer samo podzavestno teži. Kamor koli. Laže mu bo in njegovo delo bo krepkejše, izkristalizirano. Predvsem pa bo, mogel ostati ali postati pristen, delati z vsem svojim srcem. »Pristna umetnost pa je vedno sodobna," piše pisec uvodnega članka naše revije. »Kdor je ukoreninjen v stvarnosti, je vedno na tekočem, ker je stvarnost sama časovna. Umetnik ustvarja, kot mu veleva notranji ukaz; če mu ta ukaz ne veleva sodobnega sloga, njegova umetniška višina nič ne pridobi, če se umetno spravlja na tekoče. Kakor bi bilo mogoče, da bi umetnik, popolnoma neuk o sodobnih slogih, samo iz notranje sile ustvaril umetnino, sodobno tudi po slogu." Pisatelj, ki ga vznemirja današnji svet, nosi v sebi osebni konflikt, ki je odsev konflikta vsega sveta. »Ljudje so obupanr, pričakujejo nečesa," pravi Camu;, in govoriti o tem, — me pomeni biti tendenčen, kakor nekateri pravijo, kadar zaslišijo o problematiki v književnosti. Umetnik se mora prepojiti z življenjem, ne zavestno, ampak s tem, da dojema vase vse božje stvarstvo s svetlimi in temnimi črtami, in mora temu dati svojo osebno noto. Če do tega ne pride, se ne sme govoriti o književnosti kot umetnosti, ampak kot gojenju jezika. Zato more danes tak umetnik le težko biti samo op-isovaiec: mora biti tudi mislec. Koliko to doma in po svetu nismo ali ne smemo biti, toliko je vse, kar napišemo, majhno, in je nepravično metati lastno nemoč ali krivdo na hrbet majhnosti naroda. To je izgovor, napačna tolažba. > Zorko Simčič ČRKE BESEDE MISLI RUDA JURČEC FRANgOIS MAURIAC: L'AGNEAU Danes je Frangois Mauriac že daleč čez sedemdeset. Že pred leti je prejel Nobelovo nagrado - vsekakor zadosten namig, da naj pisatelj te starosti krene s svojimi lovorovimi venci v zaslužen pokoj. Po 1. 1945 se je Mauriac zelo odmaknil literaturi, ko je postal žurnalist in je v uvodnikih v „Figaroju" postal najmočnejši polemik proti mnogo mlajšim komunističnim pisateljem in ideologom. Njegova zadnja novela „Sagouin" ni prepričala. Zato je pravo razodetje najnovejše delo „L'Agneau - Jagnje," ki je Mauriaca naenkrat postavilo v zenit njegovih pisateljskih sil in vizij. Kritik v „Etudes" se presenečen vprašuje, odkod ta Mauriacova mladost, odkod ta bleščeč povratek v hram katoliške literature. Ob koncu življenske poti ®e je Mauriac spoprijel s tistim, kar da ga je bolelo in mučilo že ves čas pisateljske kariere. Vedno je bil v tihem dvoboju z Berna-TKsc.n in njegovimi liki v risanju in oblikovanju svetnikov (Sous le Soleil du Satan, Le journal d'un' cure de campagne). Dasi je Mauriacova pisateljska bilanca mnogo večja od Bernanosove, ni dosedaj še prodrl do lika svetnika, kakor ga on pojmuje v današnjem svetu. Sedaj da mu je to uspelo; iz testa modernega sveta je zvaril lik heroja, ki ga smrt položi na prestol božje sodbe, da ona odloči, ali je umrl samomorilec ali - svetnik. Mauriac je te like spet iztrgal iz palač in gradov, ki samevajo na planoti pod Pireneji in jim v Franciji pravijo Lar.des, Vsi glavni junaki tega romana so že znani. Med zidovi in zastori turobnih spominov se še preriva Brigita Pian, nosilka glavne vloge v romanu „La Pharisienne". Na kolodvoru v Bordeauxu se poslavlja Jean de Mirbel od svoje žene Michele Fian. Ob cknu svojega kupeja pa njuno čudno slovo opazuje Xavier, k; odhaja iz Bordeauxa v Pariz, da tam vstopi v bogoslovje. Huda je bila borba s svojei, ki v njegov pravi poklic ne verjamejo, preveč je občutljivosti in romantike v tem mladcu, ki v Boga veruje zato, ker ga ljubi, ne pa ker bi ga že zajemal z vsemi silami svoje vere. Poln je preplaha, ali odhaja v bogoslovje resnično po pravem spoznanju, ali je resnično tam njegovo pravo mesto. Na peronu pa se poslavlja dvoje bitij, mož in žena • mlada in lepa, a v strahotnem vozlu osebne tragedije. Xavier ju oprezuje, žena je vsa zmedena: obeša se na njeno sliko, da si jo bo za vsdno zapomnil; ceilo obleko, ki jo je tedaj nosila in vse njene geste. Neizmerna žalost p!ava nad tem lepim obrazom, Jean de Mirbel pa se trga od nje hladen in prezirljiv. Ali je Bog hotel, da je prišel v njegov kupe in sedel njemu nasproti? Vlak ju odvede proti Parizu in med njima se v praznem kupeju sproži dvoboj med silami Boga in Satana. Jean de Mirbel se spusti v pravo razdivjano pomerjanje sil med seboj, kandidatom Satana in Xavierom, kanditatom za službo Bogu. Vplete ga v žaloigro, ki jo je Satan zvaril med njim in' njegovo ženo. Na tem poklicancu božjem preizkuša sile Boga. Saj jih je Bog moral dati Xavieru veliko na razpolago. Toda ta Xavier je krotak in iz vsega srca ponižen. Začenja se žaloigra jagnjeta, ki je bilo položeno na oltar človeške zlobe v izkušanje božje milosti in dobrote. Ko sta v Parizu izstopila, je kandidat Satana dobil prvo rundo: m'adi bogoslovec je opustil! misel na vstop v bogoslovje, da Mirbel mu j>e vnesel v srce dvom o poklicu - več, postavil ga je v izkušnjavo, ko mu je zašepetal na ušesa: mene in mojo ženo najbrž lahko rešiš, ako odnehaš od misli na duhovništvo in greš z menoj,, kjer boš moral pokazati, ali znaš postati - svetnik. Tako gresta v pariško noč Jean de Mirbel in Xavier, Jean v hišo slabega imena, Xavier v baziliko Srca Jezusovega na Montmartru, prosit, da bi mu Bog dal pravo misel. Jean de Mirbel pa odhaja z razuzdano zavestjo, da je Xaviera ujel v zanko. Uspelo mu je, da je samega Boga spravil na svojo šahovnico. Naslednji večer sta bila oba v Larzujonu, gradiču pod Pireneji. Xavier je menil, da je opravil svojo prvo nalogo, ko je ženi privede! nazaj moža, ki jo je hotel zapustiti in v Parizu končati v breznu. Toda v gradiču je še cela vrsta trpinov, ki jih je treba rešiti za Boga. Tam je tajnica Brigite Pian, nežna Do-mirAjue, tam je mali Roland, ki sta ga Michele pian in Jean de Mirbel vzela za svojega, ker sta menila, da bi bil otrok rešitev njunega zakona. V soseščini je duhovnik, ki je izgubil vero in opravlja svoje dolžnosti samo še iz rutine. Vsem, ki se v stiskah nanj obračajo, pomaga z obliži skepse in cinizma. Ko ga Xavier v najhujši stiski prosi za nasvet, ga odslovi, čelš, da je v vsem, tudi v sveti maši vse samo simbol in da naj nikar ne terja več, kot je bilo razodeto. Med Xavieroni in tajnico Brigite Pian. vzklije dih ljubezni - ko bo opravljeno delo rešitve v Larzujonu, bo tihi dom ob njej postal hram molitve in božje ljubezni. Toda Satan' ima svoje načrte: Jean de Mirbel je hotel skušati Xavierja najprej s tem, da bi mu vrgel lastno ženo v naročje. Ko opazi sledi čiste ljubezni med Xavierom in tajnico, požene nad nju tercialsko Brigito Pian, ki v grozi nad tem, da je bila s svojo tajnico posredni povod za to, da Xavier ni odšel v bogoslovje, razjarjena še isto noč zbeži s tajnico nazaj v Bordeaux. Na gradiču ostane samo še mali Roland, ki ga mora Xavier rešiti iz pesti Miirbelov. Ko Jean to opazi se zažene vanj: Xavier hoče rešiti za nebesa ne samo žene, ampak tudi Rolanda. Oboje ga sicer ne moti, oboje bi sprejel, ako bi mu bilo dano dokazati, da je v Xavieru zlomil božjo prisotnost, da je ponižal Xaviera na stopnjo kreature, ki je njemu enaka. Xavier opaža, da dvoboju ne bo kos, v posebni oporoki sporoči tajnici v Bordeaux, kam naj da Rolanda v zavod in kako naj iz njegovega denarja poskrbi zanj. Otroka ukrade in ga poišlje v Bordeaux; toda na poti tja se spomni, da je še nekdo, ki še ni rešen, ki je še potreben njegove pomoči ir; ■njegove žrtve. Zato pohiti še v župnišče, da tam zadnjič poskusi rešiti vero in poklic duhovniku. Mogoče še dobi pri njem namig, da naj gre vendarle v bogoslovje - še bi bil čas. Ko se Xavier v noči vrača s koilesom iz župnlšča, so sile jagnjetu izčrpane. Pri duhovniku ni dosegel jasnosti zanj in zase. Na cesti ga s svojim avtomobilom prestreže Jean de Mirbel, ki je odšel, da ujame Rolanda in Xaviera. Xavier mu pade s koiesom pod avtomobil, smrt je nenadna. Ves zmeden se Jean de Mirbel vprašuje, ali je bil samomor ali nesreča. Šele ko pri- nese truplo v župnišče, mu duhovnik odgovori: „Kdaj ste pa videli, da bi svetniki izvrševali samomor?" Samomor, umor - jagnje, žrtvovano za grehe in spravo drugih z Bogom? Je ar. de Mirbel ni zmagal, Satan je v obračunu mogel dvigniti saimio del svoje maske, ko je sodbo nad obojim moral prepustiti Bogu, ki je edini pretehtal ceno žrtve tega Jagnjeta. Najbrž je to poslednje delo višek vse Mauriacove pisateljske kariere. Roman „L'Agneau" je postal svojevrsten vrhunec v francotfci književnosti, kjer sta pesnika Francis Jammes in' Paul Claudel v poeziji že davno odpela svoji himni Begu in Njegovemu stvarstvu, čuden je ta Mauriacov vrhunec v okviru katoliške književnosti in kako drugačen od vrhov, ki so jih nakazovali drugi francoski katoliški pisatelji (Paul Bourget, Rene Bazin, Emile Baumann) ! Ob začetku tega stoletja, so ti prodirali v svet francoske književnosti, ki ji je vladal tedaj še naturalizem, s spisi, v katerih je katolicizem nastopal kot neke vrste terapeutično sredstvo, meneč, da se bo svet spremenil, ako mu bodo od časa do časa dajali pravilne doze seruma katoliške načelnosti. Mauriac pa je s svojimi romani začel pravo revolucijo v francoski katoliški književnosti in po smrti Ber-nanosa jo je »moral izvesti čisto sam. Sam pravi, da mu je bilo naloženo, da mora v okviru „svojske atmosfere razkrivati katoliški univerzum zla in ga približati tako, da ga ljudje čutijo, slutijo lin duhajo." V eni svojih mladostnih pesmi izraža le-to v takem verzu: „. . . Sam sem iz tega žalostnega mesa plen grehov, ki so mi tako ljubi." V tem svojem romanu pušča Jagnjetu, da se v katoliško književnost vrine lik laika, ki ne gre iskat lažje poti svetništva v zbor duhovništva. Xavier se prepusti vodstviu Pastirj-a samega, brž ko opazi, da se mu v tem varstvu ni več treba bati volkov. Tako se pomika to Jagnje med svojimi bližnjimi, ki jih mora rešiti; dopušča, da si perejo oblačila v njegovi krvi. Nazadnje umre za njih in po njih roki. Vsa zgodba pa poteka v okolju starega gradu pod Pireneji in ta grad je bolj podoben predsobi pekla kot. pa preddvorju nebes. Robert Kemp, kritik „Les Nouvelles Literaires", je ob tem romanu o Mauri-acu in o sodobnih katoliških pisateljih napisal: „Strahotni so ti katoliški pisatelji s svojim zapovedovalnim načinom pisanja. S tem načinom skušajo po svoje maličiti in klesati duše in dogodke - prii tem pa nastopajo tako samozavestno, kakor da liimajo vedno in samo oni prav. Mauriac mi je dobrohotno čestitali, češ da sem se poti'udil, da bi prodni v ta katoliški univerzum, ki sicer ni moj. Menim pa, da je samo en univerzum, iz katerega jaz ne izključujem Boga. Toda ti pisatelji so šli in si ustvarjajo sedaj svoj univerzum, tajinstveni univerzum, kjer se Dobro in Zlo spopadata tako, kakor pač oni vlečejo miti. In pri tem gredo tako daleč, da lahno prebirajo vse tiste, ki niso posvečeni v njih misterije. Meni se zdi, da je bil Jezus bolj naklonjen otročičem, kakor smo mi, ki smo polni slabosti in greha, pa pri vsem tem. nismo obdarjeni s tako občutljivostjo za težilno greha. Mauriacov svet je svet senc in mraka; hoče biti svet svobode in luči, v resnici pa je svet zastrupljenih plinov." Toda Xavier v svojih delih in nastopih noče nasilno vdirati v svet druge ali tretje notranjosti svojih bližnjih. Ta svet notranjosti je pridržan samo Bogu in nikdar se ne sme nllkdo ozirati z radovednostjo na tisto skrito mesto, ki ga vsakdo nosi v sebi, a je nad njim sodnik samo Bog. Kajti ta svet notranjosti in to skrito mesto je lahko tudi mesto prekletstva in gorje tistemu, ki bi se nanj oziral z očmi pohujšanja ali radovednosti, ker lahko .okameni, kakor je lokamenela Lotova žena. V »Etudes", francoski jezuitski r,evtji, pravu kritik, da je rezultat tega romana, da v delu ne raste »osebnost, ki bi mogla biti duhovnik katoliške Cerkve. To verjetno miti ni katolik sedanjega sveta, ki skrbno sledi naukom in navodilom, cerkve. To jagnje je pravzaprav prerok iz Evangelija, čigar prst kaže na Kristusa... ta heroj je dejansko podoben Janezu Krstniku." In dalje: »Mauriac nam je razgalil svet brez milosti, v katerem pozemska in nebeška ljubezen potrebujeta take skn-Išnjave in žrtve (kot jiih je moral prenašati Xavier)." In dalje: ,,. . . Mauriac se j,e dolgo iskal in se nazadnje našel... Njegov svet je svet, v katerem se je zdelo, da je Satan vse dobil, pa je nazadnje vse izgubil." GRAHAM GREENE IN COLETTE Štiri velika imena prevladujejo v katoliškem svetovnem romanu: Georges Bernanos, Fran?ois Mauriac, Graham Greene in Julien Green in vsi obravnavajo problem Zla v sodobni problematiki. Graham Greene je pred 22 leti prestopil v katolicizem, pa so problemi; njegovih romanov zelo blizu onim, ki so jih polnii Mauriacovti spisi. Ako je Mauriac ves zasidran v borbo Zla v človeku, tei'aj je Graham Gre:ne ves zazrt v delo Milost; v človekovi duši. V svojem delu »Satan" navaja Papini, da je pri Grabamu Greer/u Satan glavni gospodar njegovih junakov. Toda Milost drži te junake trdno za vrat. Čim večji je greh, tem dalj'"a je senca, ki jo greh meče za sabo. In ta senca je Milost, k: se od grelšnika ne odtrga in ki - kakor pravi Pascal - zapusti človeka šele tisti hlip, ko je borba končana, ko je trup:'o brez duše obležalo na ležišču svojega trpljenja. In ta Milost driuje, dasi grešnik niti ne ve, da mu je vedno za petami. V romanu »The End of the Affair" prodre misterij njene navzočnosti na dan, ko je truplo že sežgano v krematoriju. V „The Third Man" terja svojo legitimacijo, ko, se zločinec v zadnjem hipu zruši v smrt. In samomorilec Scobie v »The Heart of the Matter" se prebije do praga božje sodbe, ko ž,e ves omotičen lin v zadnjih krčih agonije še zmore nekaj zadnjih poPbesed: »Moj Beg, iz vsega srca Te lju..." Ni vsa zadnja resnica v beisedah: „...sod'!l si je sam," češ, da je postal kamen spodtike in predmet pohujšanja. Med lastno in božjo sodbo je še prehod, v katero naj človek s svojo pametjo ne posega. Ko so - bilo je ob prelomnlici stoletja 1. 1950 - v Parizu priredili anketo o tem, kdo je v tem stoletju največji genij francoske besede, sta prejela največ g^sov Paul Claudel in - Co^ett". Oba je zajela ta ocena približno v isti dobi starosti. Pisateljica Colette, 81 let stara predsednica Academie Goncourt, se je letos poslovila v večnost. Redko prireja Pariz kraljevske pogr".be. V prejšnjem stoletju so bili taki pogrebi ob previozu Napoleonovega trupla iz otoka sv. Helene, pogreb pesnika Victorja Hugoia, Pasteurjev pogreb, to stoletje pogreb maršala Focha. po drugi svetovni vojni pogreb igra'ca Louisa Jouveta in sedaj pogreb pisateljice Colette. Ob takih prilikah vztrepeta vsa Francija in milijoni pridejo dajat svojo zadnjo čast velikemu pokojniku. Pri vseh teh pogrebih je bila Cerkev navzoča - in ko je umrla Colette. ji je tak pogreb zaželel tudi njen spoštovalee in prijatelj Graham Greene. Toda Colette je bi'a trikrat poročena in dvakrat ločena. Hči je le šla na kurijo in tam prosila za cerkveni pogreb. Toda kardinal Fe'tin je cerkveni pogreb odklonil, ker da se je pokojna pisateljica s svojimi ločitvami sama izobčila iz občestva Cerkve in ker pred smrtjo ni pokazala znakov obžalovanja in pokore. Fran?ois Mauriac je bil tedaj - bilo je to v avgustu - na počitnicah v Br:-tagn.i. Ko je zjutraj skozi odprto -okno • tako piše v svojih spominih - slišal sosedov radio, da nekdo našteva dela pisateljice Couette, ga je zmrazilo Cn takoj je vedel, da je Colette umrla. Melanholično dodaja: „...in tako bodo čez nekaj časa po istih valih trepetala imena mojih del." Spomnil se je, da se je s Colette leta 1944 sešel na kosilu v družbi s pisateljem Duhamelom in med kosilom mu je Colette nenadoma rekla: „...dragi Mauriac, rada bi imela malšno knjigo." Ko je bila Colette naslednji dan sama doma, je po pošti prejela pošiljko, v kateri je bil molitvenCk. Znana ruska aristokratinja ji je pripisala pisemce, v katerem ji sporoča: »Sanjala sem preteklo noč, da ste v veliki stiski in da vam moram poslati molitvenik..." Colette se na to pozneje ni več vračala in tik pred smrtjo je še rekla, da bo zanjo „raj tam, kjer se bo sešla z lepimi spomini iz svojega bukoričnega življenja." Tako jie umrla pisateljica, ki je za Proustom in Gideom gotovo pomenila vrhunec za svoj čas. V svojih motivih in junakih ni niti enkrat našla mesta za Boga in, Njegovo navzočnost. Tako je možno prebrati kar celo vrsto njenih del (Cheri, La Fin du Cheri, La Blie en Herbe, Gigi, La Libertine Ingenue), kjer vsi žive v sv:tu, kjer ni sledu krščanstva. Iz dobe naturalizma in dekadence se je v njena dela sicer tudi reiševala neke vrste metafizika, ki pa je polr-a poganstva, vsa v luči ;:n jasnosti, ki pa ni luč krščanstva, ampak luč antike, svet sproščenosti strasti in nagonov. V njenem svetu ni greha in trpljenja „greh je zanjo samo tista priložnost, ki ni bila dc konca izrabljena." Nobenemu peresu ri uspa'o, da bi dionizij.ski svet, ki ga je nakazoval Nietzche, za njim hlepel Gide in, ob njem trpel Proaist, podal v takem sijaju in' čaru s ti'a in besede, kakor je to storila Colette. Verjetno zato, ker je bila ženska. Colette je zadnja leta preživela v dvoranah Palais Royal, v palači, ki js bila nekoč domovanje orleanskh vojvod. Francoska vlada ji je dala to stanovanje kot izraz spoštovanja do njer.ega pisateljskega dela. V tem kraljevskem sijaju je tiho zaspala v smrt in njeni svojci niso mogli zbrati nobenih dokazov, da bi bil njeno zavest iše obšel trenutek žalosti in kesanja. Zadostovala bi sami besedica, samo rahel poljub na razpelo. Odšla je v smrt tako, kakor je odšel tja pisatelj Anatole France, k čigar smrtni postelji je prihitel nadškof iz Toursa, ki je bil njegov prijatelj iz otročkih let in čakal leta in, leta na to srečanje ob zadnji uri. Tako je odšel Clemenceau, kateremu je pred vrati od daleč podelil odvezo mlad kaplan, ki je p režal na ta trenotek. Ko so se vrata rahlo odprla in je menil, da je umirajoči zazrl njegovo gesto v senco prsddurja, je napravil znamenje križa. Mimo njene krste, ki je bila na esplanadi palače, so korakale množice dan in noč - in Graham Greene je trpel, da bo posoda, ki ji je Bog naklonil toliko darov, odšla na svojo zadnjo pot brez spremstva duhovnika, ki bi ji ob krsti opravil obrede katoliške cerkve. Šel je in rapisal »Odprto p'smo" njegovi eminenci kardinalu Feltinu in ga objavil čez celo stran literarne priloge »Figaroja." V p smu obža'uje kardinalovo odločbo in meni, da bi njegova odredba ne bila tako trda, ako bi tokrat me išlo za to, da udari z njo po slavni osebnosti. Kardinala vprašuje, zakaj r,i pozabil pri Colette na pisateljico in zakaj ni vpošteval žene, ki je sklenila prvi zakon, najbrž v preveliki naivnosti in je morala biti zato vse življenje nasrečna. Dvakrat je pač prelomila cerkvene zakone, ko se je dvakrat znova poročla. »Ali ni s tem Vaša eminenca vstvarila vtjs, da zasleduje Cerkev greh vernika tudi onstran smrti?" Že v naslednji ištcvilki istega l1'sta je kardinal Feltin odgovoril Grahamu Greenu z odprtim pismcim. Opozarja pisatelja, da ima katoliška Cerkev svoje zakone, ki jih kot organizirana družba ne sme kršiti. Vsakdo, ki je bil krščen, ima pravico na verski pogreb, ako se s svojim stališčem ni odrekel družbi, h kateri je bil s sv. krstom prištet. Ako je kdo te zakone knš'il in to družbo zapustil prostovoljno, tedaj mu Cerkev ne more vsiljevati svojiih obredov. Seveda pa to ne izključuje dejanj ljubezni do pokojnice, ki smo jih vsi dolžni izvrševati do bližnjega lin tako so seveda dopuščene zasebne molitve za pokojnico, da ji „B®g u-usmiljenja podeli svojo miliost, kajti samo On ve, kje se je začel greh in kje so s® končale njiene zasluge." V isti številki pa je že bila objavljena poplava pisem uredniku lista, zakaj je dopustil, da je Graham Greene mogel objaviti tako „odprto pismo" kardinalu in „princu katoLiške cerkve." V kardinalovo obrambo se niso dvignili samo poznavalci cerkvenega prava, vseučililški profesorji, pisatelji in umetniki (Mauriac sam je v svojem dnevniku naplisal poglavje, kjer obračunava z Greenovo napako), ampak so se oglasili celo pripadniki drugih veroizpovedi in ateisti. Večino pisem pripadniikov Cerkve pa preveva tolikšna stopnja vdanosti in navezanosti na cerkvenega kneza, da bi tak pojav pred 10 ali 20 leti v Franciji zelo presenečal. Najbolj zanimivo je pismo župnika Georgesa d'Auraca iz Toulona, z naslovom: »Odprite vrata raja naši dragi Colette." V njem pravi med drugim; „Graham Greene bi hotel, da bi odšla naša Colette v raj skozi iširoka vrata, dasi je toliko ljubila skrivna zadnja vrata, zastrta z visečim cvetjem. Gotovo je, da pisateljica dela »Vagabonde" ne bi hotela duhovnikov okoli svoje krste. Vse življenje je< bila odkrita in poštena, cerkven pogreb bi imela za veliko hinavščino. Kajti tudi mrtvi odhajajo v grob z gesto ponosa. Ali bi mogli misliti, da bi Colette hotela oditi v smrt tako, da bi v cerkvi nad njeno krsto orgije bučale „Dlies Irae" in, bi se nad njo molile besede Miserera? Najbrž bi si želela, da bi zanjo moral v tem primeru bitli sestavljen, obred, kjer bi prepevali posebne vrste bukolCčne pesmi. Toda na žalost liturgija Cerkve ni odvisna od kardinala, kakor tudi niso od njega odvisme določbe cerkvenlega prava. Colette se je ločila dvakrat in ako je bila potem zvesta „tretjeimu možu," to gotovo ni moglo biti razlog, da se je Graham Greene smel upreti odločbi pariškega kardinala... Cerkveni pogreb pa tudi ni poroštvo za zveličanje duše, kakor odsotnost duhovnika pri pogrebu ni nujno zagotovilo večnega pogubljenja. . . Vendar je mnogo duhovnikov, ki so pri svojih molitvah za pokojnike te dni vpletli tudi molitev za našo Colette. In menlim, da se je poleg mene našlo še mnogo duhovnikov, ki so v svojem mementu z menoj molili: „Moj Bog, naša draga Colette, ki je tako zelo ljubila zemljo, ki si jo Ti ustvaril, prihaja sedaj, da potrka na vrata Tvoje hiše. Vkljub svojemu krstu i.i prejela zadnjega blagoslova, ker Cerkev ne more storiti tistega, kar si ji Ti prepovedal. Kajti Ti je nisi učil, da je „da", „me" in „ne" „da." Toda ali nli to nekoliko tudi tvoja krivda, Gospod? Kajti Tli si ustvaril ptice pod nebom in, cvetlice na zemlji in nalša Colette je imela oči in ušesa samo za njih lepoto ir. njih petje. To je bil njen edini način, po katerem te je lahko spoznavala in poslušala. Vem, da pri tem ne moremo uporabljati moralne teologije, kakor jo uče po semeniščih. Toda kam naj gremo, Gospod, da bi bili zaradi nje potolaženi? Vendar nas je teologija Tvoje ljubezni naučila, da ima Tvoja milost razloge, ki jih Tvoji zakoni ne poznajo. Zato odpri, Gospod na stežaj vrata Tvojega raja naši Coletti - raj, ki naj bo v razmerju z genijem, ki si ji ga naklonil... Kajti v Tvoji hiši, Gospod, je mnogo bivališč. Čolette Ti je že davrio predložila načrte zanj. Amen!" Nato nadaljuje svoj dialog z Grahamom Greenom: „žal mi je, da je Graham Greene vrgel na ta komaj odprti grob zagrenjenost svojega, na žalost preveč »odprtega" pisma. Ljubši mi je nagelj, ki ga je prijateljska roka vrgla na Golettino krsto - bila je cvetka s polja, o kateri poje sv. pismo, da Salomon v vsej svoji slavi n.i bil lepše oblečen. Ker ni bilo vode iz liturgičnega vodnjaka, s(e je Bog s to cvetko zadovoljil. Ta cvetka je podoba Colette, ki je bila tudi ustvarjena iz Gospodovih rok." FRANgOISE SAGAN: BONJOUR TRISTESSE Med pomembnejše vsakoletne francoske (literarne nagrade spada tudi „iPrix Ci'.tique", ki je vsako leto podeljena kmauu po glavni literarni nagradi „.frix iioncourt". Letos so jo podelili Fraiigoise Sagan, 18 letni študentki za njeno prvo dtlo. Ko je založnik Julliard nekaj mesecev pr.ed tem prejel njen rokopis in ga prtbral, je ob dveh zjutraj telefonsko klical avtorja, da bi sklenil z nj'im dogovor, ifrecej se je začudil, ko se je na telefonu ioglasi;lia deklica, ki je trdno spalia v zatišju svojega doma, kjer pa morajo biti vrata njene spalnice vedno malo odprta, ker se še boji strahov ponočn.h ur. V romanu »Bonjour Tristesse - Dobro jutro, draga žalost" je Frangoise Sagan nanizala toliko motivov, da so ,se presenetili celo člani razsodišča, dasi so vsi člani akademij ali pisateljskega društva. Zgodba ja kratko naslednja: dijakinja, ki mora v počitnicah prebaviti gradivo za ponavljalni izpit, odide na obalo z očetom, ki je že 20 let vdovec in ker je mlad m bogat, živi v razvratnosti in razkošju, ki mu ga hči pomaga organizirati. Tako ima očeta samo ona zase in ob njej imajo nad očetom pravico še tiste osebe, ki se jih hči ne boji. Tako. odide oče z njo v svojo vilo ob morju, z njima pa odide tja še očetova tajnica. Toda v to mirno trimesečno življenje vdere ■žena zrelih let, ena prvih ljubezni, ko je bil oče še sam. V hiši se vse spremeni, tajnica je odslovljena, nova žena se pripravlja, da povede čez nekaj mesecev očeta pred oltar. V hiši bo nov red. Toda hčerka tega noče dovoliti - s sosedovim dijakom in tajnico splete zaroto, ki požene kandidatinjo za ženo in mačeho v nenaden beg. Nekaj ur nato prineso novico, da je njen avto zdrvel v prepad in tako zaključil življenje žene, ki je na pragu svoje zrele lepote skušala ujeti korak z življenjem ob strani spominov na moža iz svoje prve ljubezni. Podelitev nagrade tolikšni mladosti ni toliko presenetila. Presenetilo je bolj, kje je dekle te starosti zmogio ustvariti iz dekleta v romanu tolik sklop zlobe, intrig in propalosti. Po nagradi je Frangoise Sagan pripovedovala članom razsodišča, da je knj'i-go pisala, medtem, ko se je pripravljala na popravljalni izpit, ki bi ga morala položit; v jeseni. Nikdo od domačih ni opazil, da ima poleg izpitnih zvezkov še drugi zvezek, kamor je pisala to zgodbo in ki „je ni mogla več odložiti, brž ko je zapisala prvo besedo." Vprašali so jo, ali je imela iz lastnih doživetij osnovo za tako zgodbo in ali odgovarjajo motivi kaki resnični zgodbi. Odgovorila jim je, da nikakor ne, vsie je samo domišljija in nič več. Vendar ima sama vedno v spominu zadnji vzklik dekleta iz romana, ki se po nasilni smrti. svoje žrtve Vsako jutro pozdravlja z besedami »Bonjour Tristesse" in bo to morala ponavljati do smrti. Ko je Andre Rousse&ux v ,,Pigaroju' ocenjeval zadnje Maurlacovo delo „V Agnieau", se je tudi vpraševal, ali je ta Mauriacov junak možen v resnici, ali pa je vse to samo nasilna stvaritev pisateljskega intelekta. Colettin svet že davno ni bil več svet realnosti, a je blestel v soncu antične sproščenosti — prevevalo ga je neko posebno domotožje. Saj je Colette pred smrtjo vzkliknila: „Raj bo tam, kjer se bom spet združila s svojimi spomini." Mauriacovo Jagnje je odmaknjeno sodobnosti in njenim pravilom. Svojega junaka žene v daritev, za katero se oltar šele pripravlja. Delo Frangoise Sagan preveva velika žalost, ki hoče biti prijateljica njenih zgodnjih dni. Monstruozr.osti njenega romana pa so verjetno šele obrisi problematike, ki se riše na obzorju. Bernanosove so besede, ki pravijo: „Optimizem je samo obliž za upanje in do upanja ni možno prodreti drugače kot skozi vrata resnice. Vse to pa le za ceno velikih naporov 'in z dolgo potrpežljivostjo. Kdor hoče najti upanje, mora iti na dno obupa." Mauriac pa dodaja: „Resnica pa je 'le ta, da si le človek in kot tak si s svojimi leti dozorel v trpljenje in očiščevanje." ČRTA IN PROSTOR NOVA SLOVENSKA CERKEV V TORONTU Ko so se pred nekaj leti strnili torontski Slovenci — po večini novonase-ljenci — v eno skupnost, so se po zgledu drugih slovenskih skupin v Ameriki organizirali v samostojno župnijo. Postavili so si cilj, zgraditi lastno cerkev. Z največjo požrtvovalnostjo so se vrgli na delo. Letos so vkljub premnogim oviram in raznijm težkočam že toliko napredovali, da so —• tudi s pomočjo izventoront-skih rojakov — začeli z zidanjem. Cerkev bo, tako upajo, že v tem marijanskem letu postavljena in posvečena brezjanski Materi Božji. Bodi na tem mestu omejeno, da bo v zvezi z zidavo cerkve dosežen tudi drug važen namen: narodnostni cilj. V pritličnem delu vzdolž cele stavbe bo zgrajena vellika dvorana, ki bo služila Slovencem v prosvetne in kulturne svrhe. Kolikor je piscu znano, ni bilo z ozirom na predpise ondotne škofije kaj prida izbira. Arhitekt Dimitrov, mlad nadarjen, človek, po rodu Bolgar, je izvršil načrte v -smislu vzorcev, ki odgovarjajo liturg:irjevi vnuki, predvsem Wieland in Wolf-gang Wagner. Za prvi festival v 1. 1952 sta pripravila „Tristana in Isoldo", lani so dajali „Lohengrira", letos pa »Tannhauserja". Za prihodnji festival 1. 1955 napovedujeta »Večnega mornarja" in v sezoni 1956 bi opera »Rienzi" zaključila ta ciklus izvedb oper Richarda Wagnerja. Rlchard Wag:ner je »Tannhauserja" štirikrat popravljal in še na predvečer smrti je izjavil svoji ženi, da svetu še vedno dolguje popolno partituro te opere. Wagnerjeva vnuka .sta za Letošnji festival pripravila vprizoritev, ki je nekak kompromis med izvedbo,, ki jo je delo doživelo v Dresdenu in ono 1. 1861 v Parizu, ko je Wagner operi dodal veliki bacchanal v prvem dejanju. Wieland Wagner je tokrat ta del prvega dejanja kot scenograf in režiser še raztegnil, vendar ne ravno na najbolj srečen način, kakor so skoraj sQglasno navajali kritiki. Drugo presenečenje te nove vprizoritve je to, da je moral med vajami odložiti taktirko Igor Markevitch, ker je vodstvo fastivala ugotovilo, da Mar-keVitch dela ne obvlada. Opero so med festivalom izmenoma dirigirali trije dirigenti in sicer Knappertsbusch, Jochum in Keilberth. Medtem ko so bili množični prizori podani z vsem sijajem, zlasti prizor romarjev, pa nikakor niso ogrele novosti v dekoraciji in režiji, ki jih je uvedel Wieland Wagner, češ da so v popolnem nasprotju z duhom glasbe in dela samega. Na festivalu v Salzburgu je bilo letos osrednja delo Mozartova opera „iDon Giovanni". Ta festival je bil popolno nasprotje onega v Bayreuthu in je ostal zvest klasičnim tradicijam vprizarjanja Mozartovih del. Ogromni oder na prostem je bil razdeljen tako, da se jo delo izvajalo brez presledka, ker so reflektorji; razsvetljevali le tisti del odra, ki je bil za prizor potreben. Opero je dirigiral Furtwangler. Dirigent Kari Bohm, znanec iz koncertnih sezon v Buenos Airesu, je na istem festivalu dirigiral Straussovo opero „Ariana z Naxosa", ki jo zdaj dajejo v buenosaireškem „Colonu". Festivali v Miinchenu je bil letos posvečen predvsem delom Richarda Straus-sa. Tako je vprizoril opero „žena brez sence", ki jo zaradi tehničnih težav izvedbe le redko dajejo. Rudolf Hartmann je z vprizoritvijo dosegel popolen uspeh, ki bi mogel vplivati tako, da bi poslej to tako malo znano Straussovo delo moglo biti izvajano tudi na drugih svetovnih odrih. Vendar so obiskovalci imeli največ od nove izvedbe „Elektre", ki jo je dirigiral tudi tu med nami znani dirigent Rudolf Kempe. Glavno vlogo je pela Leoniie Rysanek, ki jo kritika sedaj proglaša za najboljši dramatični sopran v Evropi. V Franciji so poletni meseci posvečeni predvsem dramskim delom.Pred leti je začel te festivale prirejati veliki reformator francoskega ljudskega gledališča Vilar, ki je Francozom odkril' palače nekdanjih papežev v Avignonu kot prizorišče za izvajanje francoskih in tujih dramskih del na prostem. Po teh uspehih je Vilar postal vodja gledališča, ki razpolaga najbrž z največjim odrom na svetu. Njegovo gledališče Theatre National Populaire je v dvorani palače Chalillot v Parizu. Glavni dramski festival letošnje sezone pa je bil tokrat v mestu Ar.es v južni Franciji. Mesto slavi letos 2000 let obstoja in v starodavni mestni areni je režiser Jean Renoir vprizoril Shakespearejevega „Julija Cezarja". Oder in izvedba dela v tem velikanskem stadionu sta zavzela tak obseg, da režiser in Igralci niso zmogli vsega dela vsaj enkrat preigrati v celoti pred prvim nastopom. Ko so morali začeti z otvoritveno predstavo, je vladala med igralci in režiserjem ter tehničnim osebjem razumljiva nervoza in napetost in dasi je bila prva 'predstava šele neke vrste generalka, je veličina dela in klasično okolje na ves potek vplivalo tako, da je izvedba zrastla v popolnost klasičnih razmerij. Sicer obljublja Jean Renoir ponovitev Julija Cezarja za jesensko sezono v Parizu, vendar sam povdarja, da tam ne bo mogal doseči tiste višine, kakor jo je delo ustvarilo v Arlasu. — V Avignonu je letos Jean Vilar na dvorišču papeškega dvora priredil vprizoritev drugega Shakaspeareotvega dela „Macbetha". Sam je igral tudi glavno vlogo, lady Macbeth pa je igrala Maria Casares. V vasici Bau tik ob obali Sredozemskega morja je dolina, k|i nosi ime ,/Dolina pekla". To je kotlina, ki se od morske obale vriva v globino pod ogromnimi čermi. Pesniku Mistralu, ki je tu blizu doma, je ta dolina navdahnila pesnitev „Mireille", ki jo je nato Gounod prepesnil v opero. To opero so letos prvič izvajali v tej kotlini, kjer so namestili sedeže za 6000 poslušalcev. Izvedbo je pripravil Wakhevitch, ki si je pomagal v glavnem s svetlobnimi efekti; na skale in skladovje kamenja je proiciral prizore iz Kristusovega življenja in portale srednjeveških katedral. Vizije so se na ozadju tresle, kakor da trepetajo z ritmom muzike in pevcev. Kritika navaja, da so s tem festivalom prireditelji odkrili edinstveno gledališče na svetu, ki ne potrebuje nobenih kulis in dekoracij. Dvorišče nadškofijske palače v Aix en Provence-u pa je dalo prostor za krstno predstavo nove opere, ki je bila komponirana na besedilo pesnitve romantika Musseta „Les Caprices de Marianne". Skomponirala sta jo Jean Pierre Grady in Henry Sauguet. Premiera je bila velik dogodek za ves francoski glasbeni svet lin dasi je občinstvo odhajalo s predstave z vtisom, da sta avtorja „izdala" Mussetovo besedilo, je kompozicija sama dosegla ves uspeh in postala dogodek v sodobni francoski glasbi. MEDNARODNI GLEDALIŠKI FESTIVAL V PARIZU. — V juliju se je začel v Parizu mednarodni gledališki festival, katerega se je udeležilo dvanajst francoskih gledaliških skupin ter dvanajst inozemskih gledališč. Inozemske gledališke skupine so nastopala v velikem gledališču Sarah Bernhardt na trgu Chatelet v Parizu. Italijanska gledališka skupina, ki jo je vodil Gino Cervi, je igrala Rostandovo delo Cyra.no de Bergerac, danska skupir,a pa je nastopila s Gor-neillevim Oidom. Nemčija je poslala dve skupini, vzhodno nemška je vprizorila Klaistov Razbiti vrč, ki je bil tokrat prvič predvajan v Franciji. Režiral ga je Berthold Brecht. Gledališka skupina iz Stuttgarta je igrala Schillerjevega Don Carlosa. Iz Jugoslavije je prišla beograjska gledališka skupina, ki je predvajala Držičevo delo Dundo Maroje. BIENALA POEZIJE. — Letošnja druga bienala poezije se je med 2. in 6. septembrom vršila v Knokke le Zoute v belgijski Flandriji. Iz 29 dežela je prišlo nad 300 pesnikov, ki so govorili v 20 različnih jezikih. Predsedoval je francoski pesnik iim pisatelj Jean Cassou, najstarejši udeleženec je bil 84 letni pesnik Andre Spire, najmlajši pa Jman Liscano iz Venezuele. Japonski pesnik Kikou Yamata je v japonščini recitiral prevode iz francoske poezije, nemški pesnik Martin Kessel pa je v verzih primerjal korakanje slovnici, plavanje poeziji. Dva češka pesnika sta za to bienallo pobegnila izza železne zavese. Predavanja o poeziji in teoriji pesništva so imeli italijanska pesnika Lionello Fiumi, Pešce Gorini, francoski kritiki Alaih Bosquet, Robert Goffin, Jacques Duron, Grk Spiridaki. Na kongres je prihitel tudi aibbe Pierre, ustanovitelj „bratovščine iz Emavsa", ki v Parizu zbira darove za tiste, ki so brez strehe in ki je pred kratkim ustanovil list „Lakota in žeja". Govoril je tako ganljivo, da je s kongresa odnesel za svoje reveže lepe svežnje rokopisov pesmi, nastalih v noči, ki je sledila njegovemu nagovoru. MEŠTROVIČEVA RAZSTAVA. — Kot IX. kulturna prireditev Slovenske kulturne akcije se je dne 27. junija t. 1. vršila razstava 9 skulptur in 18 risb tega največjega sodobnega kiparja. (Dvorana Dekleva). Slikarica Bara Remec in kipar Franc Ahčin sta prevzela razporeditev umetnin. Predsednik Ruda Jurčec je najprej pozdravil rodbino Pellcaričevo, nato pa vse ostale goste, se zahvalil ge. Marici MeštroViq-Pelicarič za vso naklonjenost in jo zaprosil, naj sporoči zahvalo Slovenske kulturne akcije mojstru, ki je razstavo dovolil. Gdčna. Lučka Kralj je nato brala tri odlomke iz del Marice Meštrovič, ki govorijo o očetu, nakar je Marijan Marolt predavali o Mešroviču in' njegovem vplivu na slovenske umetnike, esej, ki bo objavljen v naslednji knjigi Vrednot. Na povabilo predsednika Slovenske kulturne akcije je ga. Melštrovič-Pelicarič odprla razstavo z naslednjimi besedami: „Otvorenje ove izložbe nekoliko djela moga oca koja imam sreču posje-dovati, je za mene naročito veselje i čast. Za mene ova djela nema ju naravno samo artističku i estetsku vrijednost več i sentimentalnu, jer zahvaljujuči njima če-to zaboravim na daljinu, koja me več godinama dijeli od mojih roditelja, i svakim danom u ovim linijama i oblicima mogu nači onoga, koji ih je stvorio i nači vezu s njime bez suvišnih riječi a s toliko srca. Ali kao (što ja nalazim u ovim djelima dalekog roditelja, tako čete se vi više sam nego sigurna, pomooa njih, putem umjetnosti, vratiti u daleku nam domovinu, jer je ruku moga oca, u prvom redu, uvijek vodila ljubav za njegov narod i za njegov zavičaj, a pored te ljubavi i povrh nje, stoji ljubav za sve narode i za sve ljude dobre volje, pa sam s toga uvjerena, da če ova izložba pridonijeti bratstvu Slovenaca i Hrvata. S tom nadom i željom pozdravljam vas sve i još jednom se zahvaljujem Slovenskoj kulturnoj akciji, što me je zamolila, da vas upoznam s ovih nekoliko djela Ivana Meštroviča, koja su donesana iz staroga svijeta u novi s puno srca i uvjerenja, da ono što je lijepo je i vječno, bilo u umjetnosti bilo u kojoj drugoj manifestaciji osječaja i uma, za koje ne postoje ni graniiee ni vrijeme." Vseh obiskovalcev je bilo 300, med temi 50 Hrvatov in 20 Argentincev, umetnikov in kritikov. Bili so prisotni predstavniki vseh slovenskih kulturnih in političnih organizacij. O prireditvi so poročale poleg slovenskega tiska še Lyra, Cri-terio, Hrvatska revija in Glas sv. Antuna. Slovenska kulturna akcija je poleg seznama razstavljenih del tiskala posebno številko Glasu s štirimi reprodukcijami novejših mojstrovih ustvaritev ter izčrpnimi podatki o njegovem življenju, delu in pogledu na umetnost. Naslednja dvojna številka Glasa, mesečnega poročila, ki ga izdaja tajništvo Slovenske kulturne akcije, je prinesla na dveh straneh natančni potek razstave, fotografijo čelne strani razstave in prve odmeve v tisku. KULTURNI VEČERI V BUENOS AIRESU. — Slovenska kulturna akcija je končala zimsko sezono svojih kulturnih večerov v argentinski prestolici. Nadaljnji večeri so se vršili takole: XII. in XIII.: Pregljeva žalna igra ,,Azazel" v priredbi im režiji Marijana Willemparta. Prireditelj je igro stssnil pred vsem na dramo Magdalene in Judeža. Igrali so Magdaleno Nataša Zaje, Judo Nikolaj Jeločnik, Suzano Ema Blejc, Lijo Lojzika Štajdohar, Asima Maks Nose, Joela Maks Borštnik, dva molilca Tirne Kovačič in Miro Oman. Premiera je bila 22., rspriza 25. julija, udeležba prvič 85, drugič 115 ljudi. — O predstavi je v „Svobodni Sloveniji" objavil kritiko dr. Jože Krivec. — 27. 7. se je vršil o drami diskusijski večer z 18 udeleženci. XIV. večer (1. VIII.) je bil posvečen filmu kot umetnini. Ob italijanskem filmu „Tatovi koles1" (Vittorio de Sica) sta o temi govorila Janez Jeločnik in Vinko Filelk. Udeležba 40. XV. večer (12. VIII.) je bil drugi filozofski. Vodil ga je odsekov vodja dr. Ignacij Lenček, ki se je najprej spomnil mons. Ivana Trinka kot filozofa in narodnega delavca. 0 idejnih t:meljih medsebojne strpnosti je predaval dr. Vinko Brumen, koreferat s pravnofilozofskega stališča je imel Božo Fink. Izmed 56 udeležencev jih je 12 poseglo v diskusijo. 19. VIII. se je vršil v navzočnosti 17 oseb 2. diskusijsiki večer in sicer o prvi dvojni številki „Meddoibja". Novačanov (XVI.) večer (26. VIII.) je obiskalo 46 poslušalcev. Vodil ga je Zorko Simčič, ki je ob skioptlčnih slikah obnavljal srečanja s pesnikom; predavanje dr. Tineta Debeljaka je prebral M. Marolt; Mirko Rojak je recitiral Debeljakovo odo o Novačanm, Pavči Maček tri neobjavljene sonete za Peti evangelij, Nikolaj Jeločnilk, Tine Kovačič, Marijan Marolt, Maks Nose in Marijan Wiilenpart pa oba prizora iz 2. slike ,.Friderika Celjskega'1. Posamezne točke je vezala glasba. V odmoru so bili razstavljani v predsobi rokopisi variant „Fri-derika Celjskega". Od 3. do 5. IX je bila odprta razstava slovenske izseljenske grafike kot XVII. prireditev. Razstavili so France Gorlše (6 risb in en linorez), Aleksa Ivane (9 monotipij, 2 tuša, 4 lesoreze), + Marijan Koritnik (6 peroriab), Božidar M. Kramolc (4 suhe igle, 16 linorezov) in Bara Remec (6 lesorezov, 7 linorezov, 2 monotipiji in 7 risb, največ v tušu). 3. IX zvečer pri začetku je predaval Marijan Marolt o grafičnih tehnikah ter o svetovni in slovenski grafični umetnosti v zgodovini in sedanjosti. Razstavo je odprl predsednik Ruda Jurčec. Obiskovalcem, ki jih je bilo 130, med njimi vsi vidnejši zastopniki javnega življenja, sta tolmačila razstavo Franc Ahčin in Marijan Marolt. Prodanih je bilo 16 del. V „,Svobodni Sloveniji" je napisal kritiko Milan VolovSek. XVIII. večer (9. IX.) : impresionizem v francoski glazbi. Prof. Geržinič je predaval o Debussyjiu in Ravelu in njunem vplivu na Slovence. Trije filmi so posredovali 9 Ds(bussyjevih c5el, plošSe pa dve Ravlelovi skladbi: Bolero in Daphnis et Chloe (Suita št. 2). Za konec so vrteili še film ..Evangelij v kamnu", Kristusovo življenje v romanskih in gotskih skulpturah iz francoskih katedral Vse filme je posodilo francosko veleposlaništvo. Udeležba 47. 16. IX. je bila krstna predstava, 19. IX. pa ponovitev Willenpartove drame iz življenja slovenskih novonaseljencev v Buenos Airesu „Zadnji krajec" (XIX. in XX. večer). Udeležencev prvič 140, drugič 162, med njimi spet vsi zastopniki slovenskih ustanov. Režiral je avtor, ki je nosil tudi glavno moško vlogo Andreja Mlakarja. Igrali so še Nika Iglic (Karla Mlakarjeva), Ema Blejc (gospa Kernova), Maks Borštnik (Frenk Podlogar), Nataša Zaje (Anica Bernik), Slavko Adamič (zdravnik), Boštjan, Petriček (deček Toni). Slovenska kullturna akcija je poklonila avtorju lovorjev venec, pevski zbor ,,Gallus" šopek; cvetja so bili deležni tudi drugi igralci. — V „Svobodni Sloveniji" je objavil obširno kritiko dr. Krivec. — 14. X. se je vršil o drami 3. diskuisijski večer s 15 udeleženci. 140 ljudi je prišlo na XXI. večer dne 23. IX. v počastitev dr. Tineta Debeljaka in v pozdrav njegovi družini, ki je nekaj prej prišla iz domovine. Dvorana je bila okrašena z deli slovenskih izseljenskih umetnikov (Gorše, Ivane, Kramolc, Remec), v predsobi pa je bila prirejena razstava Debeljakovih knjig in drugih njegovih tiskov, ki jo je uredila Pavči Maček. Predsednik Jurčec je pozdravil slavij enca in njegovo družino ter druge novodošle naše sodelavce in družine naših ustvarjalnih članov, tako go. Petričkovo ter družini Vombergarjevih in Savellijevih. Nadaljnji večer je vodil Zorko Simčič. Tine Kovačič je recitiral Payadorja v pampi, prof. Geržinič je predaval o Debeljaku, Maks Borštnik je podal Razbiti vrč, Marijan Willenpart tri mladostne pesmi. V imenu članov in vseh prijateljev Slovenske k ui! turne akcije je slavljenec prejel keramično plaketo, najnovej&e delo kiparja Franceta Ahčina, nakar je v zahvali nanizal vrsto dogodb s svoje kulturne poti. V drugem delu so ponavljali Geržiničevo kantato na Debeljakov tekst ,,Balada o materi", Lučka in Ančica Kralj sta izvajali melodra-mo „Ob prvem matutinu", kvintet Lipušček, Rode, Fink, Vombergar, Braz pa je zaključil večer z Jerebovim „Pisemcem". Režija večera je bila v rokah Nikolaja Jeločnika. Na XXII. kulturnem, obenem III. filozofskem večeru, ki ga je vodil dr. Vinko Brumen (7. X.), je predaval dr. Ignacij Lenček o narodnosti in njenem etosu. Koreferent je bil idr. Milan Komar (prebral dr. Brumen). Zaradi pozne ure je prišlo le 6 debaterjev do besede, vseh udeležencev je bilo 50. Zadnji, XXIII. kulturni večer se je vršil 21. X. pod naslovom „Primorska govori". Ljudi je prišlo 66. S tem večerom je hotela Slovenska kulturna akcija počastiti Srečka Kosovela in Ivana Preglja ob petdesetletnici in sedemdesetletnici rojstva. Po uvodni besedi predsednika Jurčeca je ponovil Tine Debeljak ml. svoje predavanje, ki ga je imel lani v Ljubljani kot osmošolec. Lučka Kralj je izvajala Kosovelovi pesmi „Bori" in „Oreh", Zorko Simčič in Marjan Willenpart sta podala odlomek iz „Plebanusa Joannesa". V drugem delu j® bilo prebrano drja. Debeljaka „Pismo o Srečku", Maks Borštnik in Vanda Majcen sta recitirala Kosovelove pesmi, Marijan Marolt je tolmačil skioptične slike iz Pregljevega življenja; M. Wiulenpart je recitiral še neobjavljeno Pregljevo Legendo, mala Terezika Marn pa Otrokovo moilitev. Večer je pripravil Nikolaj Jeločnik. (Iz tajništva Slovenske kulturne akcije) SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA KNJIŽEVNA IZDANJA ZA LETO 1954. 1.—„Meddobje" štev. 1-2; strani 90. — Revija. Urejujeta Zorko Simoič in Ruda Jurčec. Izšlo. 2.—Stanko Kociper: „Mertik"; strani 168. — Zbirka novel, z obširnim uvodom dr. Tineta Debeljaka. Izšlo. 3.—„Meddobje", štev. 3; strani 88. Izšlo. 4.—„Vrednote" 1954; strani ca 160. — Zbornik razprav. Urejuje Ruda Jurčec. 5.—„Meddobje", štev. 4; strani 80. 6.—Ivan Pregelj: „Moj svet in moj čas" strani ca 350. — Kot 11. zvezek pisateljevih zbranih spisov zbral dr. T. Debeljak. i NAROČNINA ZA CELOTNO IZDANJE Za Argentino: 85 pesov* (100.— ; 110.—) Za Slov. Primorje: 2.500 Lir (3.000.— ; 3.500.—) Za ostale dežele (ostale evropske in ameriške države in drugi kontinenti): 8 dolarjev (9.—; 10.—). * Številke v oklepajih označujejo naročnino za v platno odnosno v usnje vezami knjigi Kocipra in Preglja. Plačljivo do konca leta 1954. — Kdor do tega časa ne plača celotne vsote, se mu vsa izdan j a leta 1954 zaračunajo kot nena-ročniku. ČLANI SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE , bodisi ustvarjalni, feredni ali redni, imajo 25% popusta, najsi bodo naročniki aH ne. PRIJAVE ZA NAROČNINO JE POŠILJATI na naslov: Knjižna založba Slovenske kulturne akcije, Granade-ros 61, Buenos Aires, Argentina. Revija „Meddobje" izhaja dvomesečno. — Izdaja jo Slovenska kulturna akcija. — Naslov uredništva in uprave: Granaderos 61, Buenos Aires, Argentina. — Denarna nakazila na ime predstavnika: Ladislav Lenček. Uredništvo ne objavlja anonimnih dopisov. Prispevki s psevdonimom se objavijo samo, kadar je uredništvu znano tudi pravo avtorjevo ime. Tiska tiskarna Talleres Graficos »Federico Grote", Montes de Oca 320, Buenos Aires, Argentina. (Lenček Ladislav C.M.)