XVI. tečaj 7. zvezek z vertov sv. Frančiška. Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. S privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti vrejuje in izdaja P. Stanislav Šliraboe, mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici. Vsebina '7. zvezka. ,,Dajte Bogu, kar je božjega".................................. Življenje sv. Antona Padovanskega. XVII. pogl. Sv. Anton pride v Padovo. Bratovščina. Svete duše XVIII. pogl. Sv. Anton in dete Jezušček. Postne pridige v Padovi XIX. pogl. Velika spokornost. Zbrisani grehi itd. XX. pogl. Sv. Anton pomaga svojemu očetu. Sv. Ludovik, škof, spoznavavec pervega reda sv. Frančiška. 16. pogl. Kako so truplo s*. Ludovika iz groba vzdignili. 17. pogl. Kako se je sv. Ludovik prikazni neki ženi v Benetkah Za mesečni shod tretjega reda. Zatajuj se v dišavah. . Slovesna kanonizacija v Rimu. (Dalje in konec.) Sv. rožni venec — najmočnejši meč................................ Priporočilo v molitev............................................ Zahvala za vslišano molitev...................................... Odgovori na vprašanja ................................... Za katoliško cerkev na Cetinju................................... 193. 195. 198. 200. 203. 207. 210. 213. 216. 220. 223. 224. 224. 224. V GORICI. Hilarijanska tiskarna. 1897. Izhaja v nedoločenih obrokih. Velja cel tečaj (12 zvezkov) 70 kr. Boj z učeno senco. (Dalje.) Glejmo nekoliko velikoruskili primerov: Mat. 18, 13: Ijesli slučitsja najti jeje, to, istinno govorju vam, on radujetsja o nej bolèje—Luk. 11, 24: Kogda nečistyj duh vy hodit iz če-lovèka, togda hodit po bezvodnym mèscam —. Tudi v leposlovni velikoruski literaturi ne manjka tacili primerov. Tako piše n. pr. Gončarov v romanu Oblomov : „S-razu on nikogda ne po d n im et s pola platka . . . a nagnetsja vsegda raza tri . . , i už razvè v četvertyj podnimet i to ješče u r o n i t opjat. Jesli on neset črez komnatu kuču posudy. . . to s pervago že šaga verhnija vešči načinajut dezertirovat’ na pol; s načala poleti t odna, on vdrug s de la j e t“ itd. itd Takih primerov meni ne bi nemogoče bilo še obilo najti ; ali ni mi jin treba iskati, ker jih vis. g. statskij sovetnik ne taji. V Edinosti 21. januarija piše namreč (in tu nam vodi pred oči posebno interesantne dokaze za svojo teorijo) : „Tudi v novem jeziku imamo slučaje, kjer bodočnik izraža sedanjik, posebno v takih stavkih, kjer se izraža navada ali hipoma nastopivše dejanje. Npr. v Puškimi : „On znak p o d a s t (poda) i vsé (vsi) hlopnčut . . . on zasmejetsja — vsé hohočut “ No tako s'užbo more izpolnjevati tudi bom-kani bodočnik t. j. bodočnik nedovršnikov, n. pr. „Ti toljko zagovori ob etom, i on lebe (tebi) budet razskazyvatj tri časa, kak vsé bylo“, t. j. vselej kadar začenjaš govoriti, pripoveduje ti. Ako je „b:idet razskazyvatj* bodočnik, to kaj drugega more biti : „on tebe razskažet ?■* Seveda, tudi bodočnik, le da drugega tipeža." Prekrasno! Popolnoma, kaker bi kedo rekel n. pr.: „Ako so jabelka in hruške sadje, to kaj drugega more biti česen in čebula ? Seveda tudi sadje, le da drugega smrdeža.11 „Ali se v slovenščini ue sliši tik-le stavek: Kaj s« boš hvalil!" ali: „Kaj mi boš neki to pravil !*• „Kaj boš jokal !“ Ali v vseh teh stavkih bo-dočuik ne stoji namestu sedanjika?" Ne, vis. g. statskij sovetnik ! V vseh teh stavkih stoji bodočnik namestu velevnika : Nikar se ne hvali, nikar mi tega ne pravi, nikar ne jokaj ! Valevnik pa ne veli, kar se že godi sedaj, tennič kar se ima goditi nadalje, torej v prihodnje. Prija-zniša oblika povelja je izraženje pričakovanja, da se bo zgodilo, kar hočemo ; natorno, da se more torej nadomestiti velevnik z Podočnikom ; in nasproti je dejanje, ki je še le nasledek dejanja z velevnikom napovedanega, vedno prihodnje. Tudi v gori stoječem drugem primeru je govorjenje le o prihodnjosti in je torej „budet razskazyvatj“ futurum tako po pomenu kaker po obliki ali sestavi. Sicer more, kedor to napoveduje, svoje prepričanje opirati na enake prigodke preteklega časa — vsaka napoved prihodnjosti ima svojo podlago v preteklosti — ali govorjenje tu ni o njej. Nasproti pa v pervem primeru „podast“ in ,,za-smejetsja“ ni futurum niti po pomenu niti po obliki. Poglejmo zdaj še nekoliko primere doveršnega sedanjika v pomenu gerškega indikativa pravega {ne gnomskega) aorista. Vis. g. statskij sovetnik piše v Ed. 20. in 21. jan.: CYETJE V Gorici, 1897. 7. zvezek. „Dajte Bogu, kar je božjega“. (Jiat. 22, 21.) Kajne, ljubi tretjerednik, tudi tebi je znan prelepi rek : t,Vsakemu svoje.11 Kratek je sicer, zelo kratek, samo dve besedi obsega, pa vender jako veliko pove. Podoben se mi zdi vzvišenim besedam Zveličarjevim : »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega11. Pomudimo se nekoliko pri teh Gospodovih besedah. Na pervo polovico se sicer ne bomo ozirali, ogledali si bomo samo drugo, saj, kedor spolnuje to, gotovo tudi one ne bo zanemarjal. „Dajte Bogu, kar je božjega11 pravi naš Odrešenik v sv. evangeliju in sv. Pavelj nas v listu do Rimljanov (13, 7.) opominja: »Dajte tedaj vsakemu, kar ste dolžni1'. Bogu smo pa dolžni največ, njemu smo dolžni vse, saj smo vse prejeli iz njegove dobrotljive roke. Daruj se torej popolnoma, daruj se vsega, nerazdeljenega najboljšemu Gospodu, daruj se Bogu. Kaj morda nisi njegova last ? Ali nisi prejel od Boga vsega, kar svoje imenuješ, razun grehov, ki so v resnici le tvoji ? Kaj bi ti ostalo, ako bi ti Bog to svoje odvzel ? Nič, prav nič ne ! — 194 — O moj Bog, resnično, ti si mi vse dal ; edino tvoj hočem ves biti. Na vertu imaš sadno drevo. Ako ti je kedo sadje tega drevesa pobral, se gotovo razjeziš nad njim. Ako se pa to ponavlja leto za letom, tedaj drevo posekaš in ga veržeš v ogenj, ker ti nič ne koristi. Ti tako storiš, čeprav nisi sam drevesa vsadil; ampak samo zato, ker na tvojem vertu raste, si prisvajaš pravico do njega in sadja. Kaj te to uči? Varuj se storiti, kar nočeš, da bi drugi tebi storili. Ti sam si drevo, ketero je vsadila vsegamogočna Stvarnikova roka na svoj vert. Bog rosi na te vsak dan, vsako uro, da celo vsak hip blažilno roso svoje milosti. Toda komu daruješ sadje tega drevesa ? Komu so posvečene tvoje misli, tvoje želje in tvoja djanja ? Vse stvari so dar milosti božje, vse stvari te opominjajo, da Boga hvali. Ali premišljuješ stvarstvo na ta način? Ali te ne pelje potok do izvira? Izvir vsega je pa edino le Bog. Kako torej rabiš darove, ki ti jih je Bog izročil ? Tvoje telo je krepko, veseliš se terduega zdravja. Od Boga imaš to v njegovo slavo in čast Pa oh, kaj s tem delaš ? V lenobi in vživanju, ki je nevredno razumnega človeka, ga mehkužiš. Bogato si obdarovan s časnim premoženjem. Prejel si bogastvo, da ga dobro porabi, da z miloščinjo zadostuj za storjene grehe, da podpiraj siromake in si tako kupi večno življeuje. Ti pa kaj delaš ž njim ? Ali ga morda potratno zapravljaš? V časti si. Komu jo pripisuješ? Bog ti je dal bister um. Kako ga rabiš ? Dal ti je tudi serce, ketero mora biti njegova last. Komu ' ga daruješ ? Neumerjočo dušo imaš. Na koga si jo navezal ? Komu daruješ vse te neštevilne darove ? Kaj ne, prav malo Bogu. In vender se ne bojiš, da bi se Bog naposled razserdil in rekel o tebi, kar pravi v sv. evangeliju o figovem drevesu : »Posekaj ga, čemu še zastonj prostor jemlje" ? (Luk. 13, 7.) Komu bi se pa mogel bolje izročiti kaker Bogu ? Bog edini je vreden tvojega serca, Bog edini more tvoje serce zadovoljiti. »Nemirno je naše serce, dokler ne počiva v tebi, o Bog," pravi cerkveni učenik sv. Avguštin. Pa, kako nespametni smo ! Slepo se izročujemo svetu, ki nas zapeljivo vabi v pogubljenje, vstavljamo se pa prederzno Bogu, ki nas v neizmerni očetovski ljubezni kliče, da bi nas večno osrečil. — 195 — Ako bi sonce, ketero je vstvaril premodri Stvarnik, da nam sveti, otemnelo in ne bi dajalo več svitJobe, tedaj bi bilo ravno tako, kaker da bi ga ne bilo. Prav tako tudi ni nič slabšega, nič hujšega m nič strašnejšega kaker serce, vstvarjeno od Boga za Boga, ki se pa ne izroči popolnoma Stvarniku, svojemu Bogu. Celo nespametne živali poveličujejo Boga in spolnujejo njegovo voljo ; edini človek, z umom obdarovan in obložen z dobrotami milostno božje roke, naj bi se vstavljal in nasprotoval Bogu 'i Mogočni Bog ! H komu naj grem, ako ne k tebi ? Ako se vdam svoji lastni volji, rušim prelepi red vesoljnega stvarstva, podoben sem členu, ki se je ločil od terdne verige, vojaku, ki, ne stoji v versti, vpiram se kralju, premnogih dobrot, ki sem jih od njega prejel, poslužujem se jih, da mu nasprotujem. O moj Bog in moje vse ! Ves hočem, biti tvoj. Dodeli mi to milost, da bom živel le tebi tukaj na zemlji in te neprenehoma častil v večnosti. P. K. P. (Življenje sv. (Antona §adovanskega> p. A. M. goglavje. Sv. Auton pride v Padovo, — Bratovščina kolombinov. — Svete duše. Mej mesti, ki so se v trinajstem stoletju odlikovala po moči in bogastvu, je bilo eno perrih Padova. Serčuo se je to mesto vstavljalo nemškim cesarjem, da ga aiso mogli uikaker dobiti v svojo oblast. Kaker v Bolonji je bila tudi v Padovi visoka šola, kjer so izverstni učeniki podačevali v raznih ved-bojtili mladeniče iz vseli krajev sveta. Take visoke šole so bile v onih časih zelo mogočne. Ne le, da so močno vplivale ba učence, ki so po tem ko so se vernili v svoje kraje razširjali uačela in nauke, kaker so se jih na teli šolali naučili, tudi btogočni knezi in vladarji so bili slovečim učenikom zelo naklonjeni, pri njih so iskali dobrega sveta in se podvergli njih ‘'azsodbam. Veliki učenjaki, posebno v Bolonji, so bili jako sprejemljivi za taka počaščenja in so radi podpirali naklepe vladar- — 196 — jev. To je dobro spoznal Friderik II. ter je skušal na vse mogoče načine laške visoke šole za se pridobiti. Podpiral jih je,, dajal jim razne prednosti in privoljenja tako, da je veljava in moč takih mest močno rastla. Tudi Padova je močno slovela. Toda koliker veče je bilo bogastvo, toliko veča je bila razuzdanost in spridenost ljudi. Na tisoče mladeničev iz raznih krajev sveta je se svojo lahkomišljenostjo in razuzdanostjo tudi druge prebivalce okužilo, zakaj ravno mej njimi je najbolj cvelo krivoverstvo. V tem času sta nekega dne šla po mestu dva frančiškana. Njih ponižna hoja in vbožna obleka je vzbujala spoštovanje in pomilovanje v vsakem, kedor jih je videl. Na tergu, kjer je bilo veliko ljudstva, sta obstala in eden od njiju je začel pridigati. Njegove priproste pa ognjevite besede so silile Raker ostre puščice v serca poslušalcev. Živo je popisaval gerdobijo greha in ostrost peklenskih kazni. Omehčal je serca največih grešnikov ter s terdnimi in jasnimi razlogi jih za se pridobil. Govoril pa je s toliko gorečnostjo in iz obraza mu je svetila tolika svetost, da so poslušalci vsi ginjeni šli od pridige. Ni čuda ! Saj ta pridigar ; ni bil drugi ko sv. Anton, ki je iz Benetek meseca novembra 1. 1227 pervikrat stopil v to mesto. Delavnost svetnikova je bila tukaj prav posebno od Boga blagoslovljena. Mnogo krivovercev in zastaranih grešnikov se je vže po pervili pridigah spreober-nilo. Njegove pridige so tako hvalili in občudovali, da je mnogo ljudi prosilo svetnika, naj jih zapiše, da jih bodo mogli večkrat prebirati. Višja mestna gospoda sama je prosila za to sv. Antona. Ker je šlo za večo čast božjo in zveličanje duš, je svetnik rad vstregel tej želji ter napisal tri in dvajset pridig, namreč štiri za nedelje v adventu, za praznik rojstva Gospoda našega Jezusa Kristusa, za nedeljo mej božično osmino, za trinajst nedelj po binkoštih in tri pridige v čast Matere božje. Posebno lep sad prizadevanja sv. Antona pa je bila vstanovitev bratovščine kolombinov. Mnogo namreč novospreobernjenih grešnikov in krivovercev je s celim sercem zaupalo svojemu dušnemu zdravniku ter zelo ljubilo ljubeznjivega svetnika. Ponižno so ga prosili, naj bi jim dal kako vodilo za življenje, da bi mogli storiti vredno pokoro in svoje duše zveličati. Rad je vstregel svetnik tej pobožni želji ter jim svetoval, naj si poiščejo kraj, kjer' bi se zbirali in poslušali njegov poduk. Po njegovem nasvetu so si kupili na zahodni strani mesta hišo, blizu ketere je »tal» — 197 — majhina Mariji posvečena cerkvica, ki se je imenovala : Maria della Colomba to je »Marija od goloba41. V tej cerkvici, toraj so bili taki duhovni shodi in od tod ime bratovščine „kolombini“. 27. decembra 1227 je dal sv. Anton svojim gorečim spokornikom tudi posebno obleko. Bila je to dolga halja pepelnate barve, ke-tero so z yervco okrog pasu prepasali. Ob določeni uri je z velikim veseljem zahajal v to cerkvico ia tam s primernimi govori zveste poslušalce spodbujal k pokori. Tukaj jih je pogosto spovedoval. tukaj jim lomil kruh življenja. O tej bratovščini in njenih udih bi se moglo reči to. kar nam pripoveduje apostolj-sko dejanje o pervih kristjanih: „Množica vernih pa je bila eno serce in ena duša in vsi so bili stanovitni v poslušanju božje besede in v lomljenju kruha14. Ko je bil 1. 1220 prišel sv. oče Frančišek v Padovo, je vstanovil tamkaj en samostan za moške in enega za ženske. Mej pendini sestrami, ki so se v tein samostanu Bogu posvetile, je bila blažena Helena Enzelmiui. Čeravno je bila plemenitega rodu in še jako mlada, je vender storila velikodušen sklep; odpovedati se posvetnemu veselju in v drugem redu sv. Frančiška, v samostanski samoti Bogu služiti. Hrepene po evangelijski popolnosti je vže v dvanajstem letu sprejela ostro obleko klarisinj v samostanu Arčela. Kaker je bila mlada se je vender sè vso resnobo oklenila samostanskega življenja ter kmalu postala svojim tovarišicam lep zgled. Ko predstojnik provincije je moral sv. Anton pregledati in obiskati vse redovne samostane, tudi one, v keterih so živele redovnice. Ko je bil v Arčeli, je kmalu zapazilo njegovo bistro in skušeno oko svetost te ponižne duše. Natanjčno je preiskal in skušal vse njeno djanje in nehanje ter postal njen du*ni vodnik. V hudih in nenavadnih bojih in skušnjavah, ketere je morala prestati, ji je pomagal kaker angelj od Boga poslan sè svojim doDrim svatom. Reševal je njene dvojbe, razganjal njene pomi-slike, vzderžaval jo v svetem poklicu ter podučeval v goreči ljubezni do Boga in v premišljevanju terpljenja Kristusovega. Učil jo je ljubiti in vaditi se v dušnem in telesnem zatajevanju in z vdanostjo prenašati vse zopernosti in težave. Do kako visoke popolnosti je sv. Anton privedel to sveto dušo, lahko spoznamo iz tega, da je bila vedno v molitvi in zamaknjena v nebeško veselje. Tri mesece ni prav nič druzega. — 198 — vžiln. Kakor sv. obhajilo. Nad njo so se tudi spolnile besede sv. pisma: „Koger Bog ljubi, tega skuša1*. (Bukv. preg. 3, 12). Helena je oslepela in postala mutasta. Toda to terpljenje je še bolj pospeševalo njeno zaupljivo občevanje z njenim nebe škim ženinom. Enajst let po smetti svojega sv. dušnega vodnika Antona je tudi ona vmerla bogata na čednostih in zasluženju, 1. 1242. Najpoprej so jo pokopali v njenem samostanu, potem so jo prenesli v cerkev Sv. Marije Armencev in leta i52o v cerkev vseh svetnikov. Še dandenes se časte njeni sveti ostanki v Padovi v cerkvi sv. Sofije. Vedno bolj je rastlo njeno češčenje, Bog jo je poveličeval s čudeži in sv. cerkev jo je prištela mej blažene. Sv. Anton pa je bil tukaj še eni drugi sveti duši vodnik na potu popolnosti. To je bil blaženi Luka Bel udi. Tudi ta se je odpovedal svetu in zaničeval njegovo veselje. Bil je plemenitega rodu in kaker neketeri menijo je prejel iz rok samega sv. Frančiška redovno obleko. Vže kot mladenič se je odlikoval v mnogih lepih čednostih, posebno v ljubezni do ostrega serafin-skega vboštva. Zè vso ljubeznijo in največint spoštovanjem se je oklenil sv. Antona precej ko je bil prišel v Padovo. Za naprej je bil njegov stanoviten tovariš na potu in priča njegovih čed-dnosti in čudežev. Po sraerti svojega svetega prijatelja se je zdelo, kaker bi bil postal njegov dedič v čednostih, gorečnosti in čudodelni moči. Ljudstvo ga je spoštovalo kot druzega Antona in zavoljo velike podobnosti ž njim ga je imenovalo brat Luka od sv. Antona. Z veliko učenostjo, zgovornostjo in nevstra-šenostjo je po smetti sv. Antona stopil pred grozovitega oblastnika Ecelina ter grajal njegovo hudobijo. Za kazen je bil sé svojimi sorodniki vred pregnan iz Padove. Noč in dan je Luka prosil sv. Antona, da bi sè svojo mogočno priprošnjo pri Bogu rešil njegovo rojstno mesto tega grozoviteža. Poveličani prijatelj ga j* zagotovil, da je njegova prošnja vslišana. Neutrudljivo je delal in skerbel pater Luka tudi, da se je sezidala nova cerkev na čast sv. Antonu in več let je bil predstojnik tamošnjega samostana. Vmerl je 1. 1269 star osemdeset let ter bil pokopan v kapelici «v. Antona. &MII Oglavje. Sv. Anton in dete Jezušček. — Postne pridige svetnika v Padovi. Samostan Arčela, ki ga je vstanovil sv. Frančišek, ni bil v mestnem obzidju, temuč kake tri četerti ure oddaljen od Pa- — 199 -- dove. Ta oddaljenost je bila svetnika mnogokrat velika težava. Ker se je delo vedno bolj množilo, se pogostokrat ni mogel po noči verniti v samostan. Večkrat se je pripetilo, da so bila mestna vrata vže zaperta, ko je končal večerno pridigo ali zapustil spovednico. Primoran je toraj bil pri kakem meščanu iskati prenočišča. Mnogo najimenitniših meščanov v Padovi bi bilo imelo za največo čast, ke bi bil sv. Anton k njim vstopil, in z veliko gorečnostjo so prosili svetnika, naj bi jih storil tako srečne, da bi hotel pri njih stanovati. Ta srečni pa je bil pobožni gospod Tizo ali Tizone III. Imenovali so ga tudi Novelo in je bil iz stare rodovine grofov iz Kamposampijero, ki je zelo slovela v onem času. V starih letopisih se bere njegov priimek »borgeze11. Tizo je bil odkritoserčen prijatelj sv. Antona in velik ča-stivec njegov. Njegovo spoštovanje in občudovanje svetnika se je še pomnožilo, odkar je imel priliko od blizu opazovati njegovo sveto življenje. Iz spoštovanja do svetnika je vse zapisal, kar je videl na svojem gostu ali o njem praviti slišal. Pogostokrat ga je skrivaj opazoval, da bi videl njegovo pobožnost in spo-kornost. Tudi skozi ključavnice luknjico je gledal ali pied vrati izbe poslušal, kaj počne svetnik. Ko je enkrat tako radovedno stal pred izbo, kar zapazi okrog polnoči svetle žarke skozi špranje pod vratini. Začuden pogleda skozi ključavniško luknjico. Zdaj zagleda sv. Antona v družbi prečudno lepega dečka. Deček je stal na knjigi, ki je ležala na mizi, ter z obema rokama objemal svetnika. Tizo ni vedel, kaj bi počel, tako je bil začuden. Briše si oči, ker meni, da ne vidi prav. Ko se o resnici pripriča, začne premišljevati, kako je vender to prelepo dete prišlo v izbo svetnika. Še bolj se je pa čudil, ko je to dete bolj natančno opazoval. Videl je nebeško luč, s ketero je bilo obdano, videl prečudno njegovo lepoto in veličastvo, gledal pa tudi veselje svojega sv. gosta. Zdaj je spoznal, kedo je to dete. Zdaj je spoznal, da se je Zveličar prikazal svojemu otroško čistemu in nedolžnemu služabniku y podobi otroka, da ga napolni z nebeško tolažbo v plačilo za njegov veliki trud. Tudi Tizo je bil poln blaženega veselja pri gledanju tolike ljubeznjivosti mej svetnikom in njegovim nebeškim obiskovalcem. Premilo je objemal in božal ta božji otrok sv. Antona in ta zopet je objemal in poljubljal svojega nebeškega, prijatelja. — 2f0 — Čez nekaj časa je Tizo videl, ko je ta ljubi božji deček sv. Antonu pokazal na vrata in mu nekaj na uho povedal. Tizo je vedel, da je izdano njegovo opazovanje. Toda to je še pomnožilo njegovo notranje veselje. Ker je božje dete vkljub njega še ostalo v izbi, je bilo to njemu v dokaz, da ni razžalil sè svojo ljubečo prederznostjo ne Boga ne svetnika. Gledal je tedaj še nadalje ves vesel ta prečudni prizor, dokler ni izginilo nebeško dete. Kaker hitro je Jezusček odešel, je sv. Anton odperl vrata izbe. Kaker da bi bil storil kako hudobijo tako ponižno in lepo je prosil Tizona, naj toliko časa, dokler bo on živel, nikomer ne pove te prikazni. Tizo mu to ob'jubi in še le po smetti svetnika je razodel veselo skrivnost v poveličanje božje in v čast svojega 'sv. prijatelja. Povedal je še razne druge okoliščine, kaker, da je bila luč, ki je obsevala božje dete, veliko svetlejša in lepša kot sončna luč in ne bele ali erdeče temuč modre barve. Rekel je, da bi bila lahko celi svet razsvetlila, vender je bila za oči silno prijetna. M*- šoglavje. Velika spokornost — Zbrisani grehi. — Sv. Anton ozdravi odsekano nogo. — Grozno zločinstvo ljubosumnega. — Ozdravljenje norca. Sv. Anton je imel v Padovi dvakrat postne pridige, pervio 1. 1223 in drugič 1. 123 i, zadnje leto svojega življenja. Tukaj hočemo le nekoliko povedati o njegovi delavnosti v 1. 1228. Postne pridige je pričel meseca februarja. Vže prešnje tjedne je z velikim sadom oznanjeval besedo božjo ; še z veliko večo gorečnostjo in obilnišim vspehom je veliki pridigar izverševal svojo apostoljsko službo v svetem postnem času, ki je bil za Pado-vance zares čas zveličanja. Sad tega njegovega truda moramo imenovati nezyenljiv, ker od tega časa naprej je bila ljubezen in češčenje Padovancev do svojega svetega Antona vedno veliko. Kaker ostre puščice so letele njegove goreče besede v serca poslušalcev ; skesanost in spokornost je bila pri mnogih tolika, da so glasno ihteli, zdihovali in na persa terkali. Z bičem v roki so neketeri hodili po mestu, hudo se bičali in prosili usmiljenja božjega. Padova, poprej mesto posvetnega, pregrešnega veselja in razuzdanosti, se je spremenila v vert čednosti in pobožnosti. V — 201 — družine se je vernil mir in edinost. Prepiri in tožbe so prenehale. Oderuhi in goljufi so krivično pridobljen denar položili k nogam svetnikovim ter ga po njegovem nasvetu razdelili mej vboge. Mladeniči so pričeli lepo živeti in najbolj spridene ženske so se odpovedale grešnemu veselju in posvetni nečimernosti. Ka-ker drugod je tudi tukaj Bog poterjeval njegove besede s čudeži. Pri eni pridigi je nekega moža zgrabila silna žalost zavoljo storjenih grehov. Precej ko je prišel svetnik s pridižnice, gre ta skesani grešuik k njemu, se verže predenj na kolena in ga prosi za spoved. Sv. pridigar kaker je bil vtrujen je vender šel nemudoma v spovednico, da bi spokornika spravil z Bogom, ter mu milost in zgubljeni mir poverini. Ko se je pa hotel grešuik obtožiti, so mu obilne solze in zdihovanje zaperle glas, da niti besede ni mogel spregovoriti. Svetnik ga je na vso moč ljubeznjivo tolažil in k zaupanju spodbujal, pa vse je bilo zastonj. Sv. Anton mu tedaj reče : „idi moj sin, domov in zapiši na listek svoje grehe, potem pa zopet pridi nazaj !“ Grešnik ga sluša in kmalu pride sè spisanimi grehi k spovednici. Ponižno in skesano ponudi svetniku listek. Zdaj se je zgodilo nekaj čudovitega. Mej tem ko je sv. Anton en greh za drugim bral in je grešnik s kimanjem in objokanim glasom poterjeval, je izginila z listka ena versta za drugo. Nazaduje je imel svetnik v roki le še bel nepopisan list papirja. Ta čudež je bil obema v veliko tolažbo. Sv. spovednik je bil prepričan o resničnem spreobernjenji spokornika, ta pa je dobil naj tolaži-•vniši dokaz, da mu je vsmiljeni Bog odpustil njegove mnoge in velike pregrehe. Zopet drugikrat je prišel k spovednici svetnika neki mladenič Leonard po imenu. Ta se je bil hudo pregrešil nad svojo materjo. V veliki jezi in razburjenosti se je spozabil, da je svojo lastno mater tako močno z nogo sunil, da je padla na tla. Ko je sv. Anton slišal o tej nenaravni grozovitosti, ga je vsega pretreslo. Z ostrimi besedami je očital surovežu toliko hudobijo ter skušal obuditi v njegovem sercu veliko kesanje. Ko mu je sè živimi besedami naslikal gnjusobo njegovega zločinstva, je rekel: „Sin, noga, ki je mater, ki jo je rodila, tako sramotno sunila, zasluži, da se odseka.-l Ostre besede sicer tako mil|ga svetnika so kar prebodle serce mladeniča. Ves poteit in skesan ni pomislil, kaj te besede pomenijo. Na pol zmešan hiti domov, vzame sekiro ter si odseka nogo. - ?02 — V groznih bolečinah začne zdihovati in kričati. Mati prihiti ter z grozo zapazi, kaj se je zgodilo. Več sosedov pride na pomoč in ti skušajo vstaviti kri. Ta grozna novica se je kmalu zvedela po mestu in tudi sv. Anton je zvedel o nji, ter bil ves prestrašen zavoljo neverjetne priprostosti mladeniča in svoje ne-modre gorečnosti. To nesrečo je sam sebi pripisal ter berž hitel v hišo nesrečnega mladeniča, da bi mu kaj pomagal. Pa slabo je bil sprejet. Mati, ki je bila mej tem zvedela, zakaj je sin to storil, je pričela svetnika na vso moč žaliti in mu očitati. Krotki sv Anton jo je skušal pomiriti. Poln sočutja poklekne k mladeniču, ga tolaži ter pravi, naj le terdno veruje in zaupa v Boga. Na to povzdigne,oči proti nebu in prosi vsemogočnega Boga pomoči. Zdaj prime odsekano nogo jo pritakne k rani ter napravi čez sv. križ. In g ej ! noga je zopet cela, bolečina odneha, le zaceljena lana se še pozna v dokaz velikega čudeža. Mladenič se od veselja zjoka in pade pred noge svojega velikega do-brotuika. stai', doslužen vojak se je bil oženil z mladim, jako lepim in dobrim dekletom. Toda družinsko življenje je postalo kmalu nesrečno. Mož je bil namreč jako priprost, ob enem pa silno strasten človek m vdan ljubosumnesti. Brez najmanjšega vzroka se je vedno bolj vdajal tej grozni strasti. Ko so njegovi lahko-mišljeni tovariši to na njeni opazili, so ga pričeli dražiti in podpihovati ne meneč se za žalostne nasledke, ki bi vteguili slediti. Enkrat so prav posebno hudobno natolcevali dobro žeuo ter tako razburili strastnega moža, da je kaker divji hitel domov, zgrabil bodalo ter smertno ranil nedolžno ženo. Ko je videl nesrečno ženo ležečo v kervi je spoznal strašno hudobijo svoje jeze. Da bi se odtegnil maščevanju in kazni, naglo zbeži in pusti žeuo v kervi ležečo. Ko je ves razburjen hitel iz mesta, ga sreča sv. Anton. Beiž je spoznal na njem, da je moral storiti veliko zločinstvo. Ljubeznjivo ga vstavi in prav prijazno vpraša, kam se mu tako mudi. Od začetka se je mož le obotavljal. Ko ga pa svetnik sili in mu poln sočutia prigovarja, naj mu odkrije, kar ga teži, se ni mogel več vstavljati. On pade k nogam svetniku, pove, kaj je storil in se z veliko žalostjo obtoži svoje ueumne strasti. Ko je sv. Anton videl tega resnično^kesanega moža, ga tolaži in pravi naj se le verne, kmalu bo zopet vse dobro. Čeravno se je mož bai kazni, se je vender obernil proti domu. Svetuia. je šel kmalu — 203 — za njim. Ko sta prišla do hiše, sta našla ženo v smertnih težavah. Sv. Anton stopi k njej, vzdigne oči proti nebu, napravi čez njo znamenje križa in v trenutku je bila žena popolnoma zdrava. S tem čudežem je bil združen še drugi ; vojak je bil namreč popolnoma ozdravljen gerde strasti ljubosumnosti. Hudo skušana in čudežno ozdravljena žena je možu vse odpustila. V lepem miru in zastopnosti sta uadalje živela in ostala velika in hvaležna častivca čudodelnega svetnika. go glavjs. Sv. Anton pomaga svojemu očetu. — Brezvestni lažnjivci. Veliki čudodelnik in dobrotnik Padovauski je bil vže mnogo dobrega storil po laški deželi posebno pa v Padovi, ko je hotel Najvišji poveličati svojega zvestega služabnika tudi v njegovem rojstnem kraju. Soglasno pripovedujejo razni životopisci sv. Antona sledečo čudovito dogodbo. Tisti čas, ko je imel svetnik v Padovi postne pridige, je neki grozen vmor silno razburil vse prebivalce njegovega rojstnega mesta Lizbone. Tamkaj sta živela dva viteza iz slavnih rodovin v srnertnem sovraštvu. Večkrat sta si vže stregla eden drugemu po življenju, vender vselej je bil njijun kervavi naklep srečno preprečen. Eden od njiju je stanoval blizu palače grofa Buljonskega, očeta našega svetnika. Ko je šel nekega večera sin enega teh dvejuh sovražnikov proti domu, ga je na skrivnem pričakoval sovražnik se svojimi pomagači, da bi ga vmoril. Mladenič je imel sicer orožje pri sebi, vender se ni nadjal nič hudega, posebno ker je bil vže prav blizu doma. Ravno ko je hotel vrata odpreti, ga zgrabijo zavratni morivci ter ga z bodali vmore. Da bi skrili hudobneži vsaki sled za seboj, vlečejo mertvo truplo za palačo grofa- Buljonskega ter je veržejo čez vertni zid. Naslednji dan bila vsa Lizbona po konci. Oče nesrečnega mladeniča, plemenit iu močno čislan mož, je po pravici mislil, da se je sinu pripetila kaka nesreča ; vkazal je povsod iskati zgubljenega. Od začetka je bil ves trud zastonj. Slednjič je vender toliko zvedel, da so ga ljudje videli zdravega in veseUga prav blizu doma. Oče se je torej oglasil pri policiji. Ker je sumničil svojega sovražnika in ker je bilo to sovraštvo povsod znano, je policija nataučno preiskala palačo tega sovražnika in vso — 204 — njeno bližnjo okolico. Ker tudi tukaj ni bilo nobenega sledu, so iskali pri sosedih ter kmalu našli kervav sled. ki jih je pripeljal d > vmorjenega mladeniča v vertu grofa Bilijonskega. Nemudoma zgrabijo blagega in mnogozaslužnega grofa ter ga sè vso njegovo družino vred zapro v ječo. Pričela se je ostra preiskava ki bi se bila gotovo nesrečno iztekla za grofa, ke bi Bog ne bil pri šel ni pomoč nedolžnemu možu. Ko je blagi grof s težkim sercem pričakoval najhujšega in se zastonj trudil dokazati svojo nedolžnost, je sv. Anton z največ'» gorečnostjo delal v Padovi za zveličanje duš. Pa Bog je ravno njega, ki je iz ljubezni do Boga zapustil očeta in mater, njega, ki je vže tako mnogim pomagal takrat, ko je bila vsaka človeška moč preslaba, izvolil v rešitelja njegovega dobrega očeta. Sv. Anton je bil lavno ves vtopljen v pobožno molitev, ko ga naenkrat obsveti prečudna luč in mu Bog razodene stisko njegovega očeta. Ves prestrašen nadaljuje svetnik svojo molitev in gon-če prosi Boga, naj ie^i ljubega očeta. Zdaj mu Bog razodene, kako naj reši svoje domače nesreče in sramote. Po božjem navdihnjenjn sklene sam zagovarjati očeta pred sodniki. Čeravno je bil provincijalj in toraj od gvardijana neodvisen, je šel vender k njemu ter ga z veliko ponižnostjo prosil dovoljenja, za nekaj časa zapustiti Padovo. Toliko ponižnost in pokorščino je Bog čudovito poplačal. Ko je bil prejel dovoljenje, je zapustil mesto s terdnim zaupanjem, da bo prišel še v Lizbono, preden bo nad očetom iz-veršena smertna sodba. Vedel je in terdno zaupal, da pri Bogu ni nobena reč nemogoča, ter na vso moč hitel proti domu. Kar naenkrat zapazi, da je popolnoma v drugi deželi in kmalu vidi pred seboj obzidje rojstnega mesta. Lahko si mislimo, kako je hvalil svetnik dobrega Boga. Precej drugo jutro gre sv. Anton pred sodnika ter ga prosi, naj izpusti nedolžnega očeta. Seveda ni nič opravil. Ko se je začela sodniška obravnava, pri keteri se je imela izreči obsodba, je sv. Anton nastopil kot zagovornik svojega očeta. Gotovo je tudi tukaj govoril s tisto nepremagljivo zgovornostjo, s ketero si je na pridižnici znal pridobiti serca vseh. Vsi začudeni so gledali sodniki tega zagovornika v meniški obleki ter občudovali njegovo spretnost in serčnost. Ker pa tudi on ni imel pravega dokaza za nedolžnost zatoženega očeta, ga sodniki tudi niso in »gli osloboditi. — 205 — Ko svetnik ni nič mogel opraviti pri ljudeh, se je obernil do Boga. S čudovito gotovostjo reče na to sv. Anton sodnikom, da hoče pripeljati pričo, keteri hodo morali vsi verjeti, namreč vmorjenega mladeniča samega. Svetnik se ni zmenil za osupnje-nost in začudenje vseh, temuč kar naravnost je šel proti pokopališču. Sodniki in velika množica ljudstva je šla za njim. Radovednost je bila nepopisljiva. Ko je prišel h grobu je svetnik vkazal, naj odmečejo zemljo. Ko so to storili in merliča odkrili reče sv. Anton mertvemu z močnim glasom: „V imenu vsemogočnega stvarnika ti zapovem, vstani in pričaj o resnici. Ali je Martin Bilijonski tvoj morivec ?“ Mertvi se vzdigne, z eno roko se opre na zemljo, drugo pa povzdigne ter z globokim in razločnim glasom, in tako, da so ga vsi razumeli, reče : „Grof Bilijonski ni moj morivec in vsi v njegovi hiši so nedolžni”. Na to pade k nogam svetnika ter ga prosi, naj ga odveže od cerkvenega izobčenja, keteremu je bil zapadel, zavoljo preziranja cerkvenih določeb. Sv. Anton, ki je imel velike pravice, vsliši njegovo prošnjo in mladenič se sam vleže v grob ter vnovič vmerje. Nepopisljiv vtisek je napravilo to obujenje mertvega na vse pričujoče. Od začetka so bili vsi terdi od straha. Ko je pa obujeni mladenič tako razločno spričal nedolžnost priljubljenega grofa in se zopet vernil mej mertve, so vsi z velikim glasom zaklicali: nO čudež, čudež, velik čudež!" Sodniki so spoznali nedolžnost zatoženega ter ga izpustili iz ječe. Na vso moč pa so silili svetnika, naj še vpraša mertvega, kje je tisti, ki ga je vmoril. Toda svetnik jim je dal ta lepi odgovor : „ Jaz sem prišel rešit nedolžnega, ne pa iskat morivca." To izgovorivši je šel proč od groba. Životopisci niso edini, ali je ostal svetnik ta dau še pri svojih domačih ali se je precej vernil v Padovo. Edini so pa vsi v tem, da je bil sv. Anton le en dan in dve noči zunaj samostana Arčeljskega. Azevedo iz Koimbre skerben in natančen popisovalec življenja našega svetnika, pripoveduje v soglasju z mnogimi drugimi pisatelji še eno tako pot sv. Antona v Lizbono. To se je zgodilo najberž dve leti po gori povedani dogodbi. Vzrok je bila zopet stiska ljubega očeta. Najbolj obširno pripoveduje to flamski životopisec našega svetnika, častitljivi frančiškan Servacij Dirks. On piše tako : Sančo I. portugaljski kralj je vmerl 1. 1211. Sledil mu je -njegov sin Aljfonz II. s priimkom „Debeli“. Kralj je visoko ce- - 2cm — nil očeta sv. Antona ter mu izročil visoko službo. Aljfonz II. je vmerl 1. 1223 v Koimbri. Njegov naslednik Sančo II. je serčno nadaljeval boj zoper Saracene. Mej zadnjo boleznijo je prejšnji kralj Aljfonz II. močno odličil grofa Bilijonskega ter ga izvolil za deržavnega zakladničarja. Tudi Sančo II. ga je pustil v tej službi, ker je bil prepričan o vrednosti in zvestobi tega verlega moža. Brez skerbi je šel kralj v vojsko ter vzel Mavrom Al-garvo. Zavoljo obilnih opravkov in skerbi pa grof Buljonski ni mogel vsega sam opravljati. Izvolil je toraj nekaj urednikov ter jim izročil potrebni denar iz deržavne blagajnice. Ker je bil sam pravičen in pošten, mu še na misel ni prišlo, druge slabo soditi in zato tudi ni tirjal, da bi mu uredniki izročili pobotnice za prejeti denar. To bi bila skoraj njegova poguba. Ko se je bil kralj vermi z vojske, pokliče pred se svojega zakladničarja in tirja od njega račun o gospodarstvu z deržavnim zakladom. Ka-ker pri mnogih drugih dvorih, je vladala mej uredniki na dvoru kralja Sanča II. velika zavidljivost in zvijačnost. Grofu Bilijonskemu so bili mnogi nevošljivi, čeravno je bil on v vsakem oziru izversten in pošten mož. Zdaj, so mislili ti podli ljudje, je najbolj primeren čas, da odstranijo tega njim nepriležnega predstojnika. Le predobro so vedeli, da grof ne bo mogel pismeno pričati o izdanem denarju. Sè svojimi strupenimi jeziki so tako dolgo prigovarjali kralju, da je ta začel dvojiti nad poštenostjo grofa, ter tirjal od njega, naj se opraviči, kako je porabil denar ter mu zažugal, da bo moral vse kar manjka, poravnati sé svojim premoženjem. Grof v svesti si svoje pravičnosti in poštenosti je šel k raznim urednikom7ter prosil, naj mu izroče pobotnice od sprejetega denarja. Pa koliko je bilo njegovo iznenadenje in strah, ko je slišal te nezveste in lažnjive ljudi vse zanikati. Nesrečni oče sv. Antona si ni vedel pomagati, ker so vsi ti lažnjivci enoglasno vse vtajili. Vže se je govorilo, da mu bo prodano posestvo iu denar izročen deržavni blagajni. Toda previdnost božja je tudi zdaj čula nad poštenim možem. Prihodnji dan je prišel hudo skušeni grof pred sodnike se zagovarjat. Dobro je vedel, da ne bo mogel razodeti brezznačaj-nih goljufov in zavoljo tega je sklenil natančno povedati vse po pravici iu s kerščansko vdanostjo pričakovati sodbo. Kaker se je vže naprej videlo, ni mogel nič opraviti nasproti tolikim krivim pričam. Vse se je zdelo zgubljeno, bogastvo, čast, prostost. — 207 — Pa kar naenkrat se prikaže sv. Anton na strani potertela očeta. Kaker strele so švigale njegove oči, ko s« oberne do krivičnih urednikov ter pravi : ,.Nemudoma pripravite temu poštenemu možu pobotnice, o denarju, ki vam ga je izročil ! Ne tajite resnice, drugače vas bo Bog, ki ljubi in brani pravičnost, zavoljo vaše krivičnosti in nezvestobe kaznoval z najostrejšimi kaznimi.11 Na to se oberne do vsacega posameznega, ter mu pove kedaj, kje in pred kom mu je bil njegov oče izročil denar. Povedal je tudi natančno, koliko je bilo denarja in kake verste je bil denar. Prešinljivi pogled tega nenavadnega zagovornika in njegove resnične in določne terditve, so hudobne goljufe vse zbegale. Kar prenašati niso mogli prešinljivega pogleda svetnikovega, brez glasu so padli na kolena. Ko se je eden iz straha pred zažugano kaznijo izdal, so morali tudi drugi pripoznati svojo sramotno lažnjivost. Ko se je bilo to zgodilo in je bil oče napolnjen sè sladko tolažbo, je sv. Anton izginil in bil zopet tako kmalu v svojem samostanu na Laškem. Goljufni uredniki so prejeli zasluženo kazen, grof pa je ostal v svoji službi in časti ; vsi dobri so ga visoko cenili, hudobni se ga pa bali. V dokaz resničnosti te dogodbe nam služi mej drugim visoko spoštovanje in češčenje svetnika precej po njegovi smerti po vsem Portugaljskem, posebno pa v Lizboni. Sv. Ludovik, škof, spoznavavec pervega reda sv. Frančiška. P. C. L. 16. poglavje. Kako so truplo svetega Ludovika iz groba vzdignili . in potem v Valencijo prenesli. Ko je namestnik Kristusov, poglavar svete katoliške cerkve, svojo sodbo izrekel, da je Ludovik mej svetnike prištet in se mu sme svetniška čast skazovati, je bilo najprej treba njegove svete ostanke iz groba vzdigniti ter jih očitnemu češčenju izpostaviti. Določili so za to osmi dan novembra meseca 1317. Pri tej slovesnosti so bili pričujoči štirje kardinalji, mej njimi tudi kardi-nalj iz reda svetega Frančiška, Vitalis iz Fonia, Neapolitanski — 208 — kralj Robert in kraljica Sancija, kralj Francoski, veliko števil» knezev in plemenitašev in nepreštete množice pobožnega ljudstva, ki je prišlo iz Marselje in drugih bližnjih in daljnih krajev. Ne bi se bilo čuditi, ke bi se pri toliki množici pripetila kaka nesreča. Da bi temu v okom prišli, so sklenili, da vzdignejo svete ostanke pri zaperti cerkvi in v ponočnem času. In tako so storili. Ko so odmeknili kamnito ploščo, ketera je pokrivala grob, je pripuhtel iz njega neznansko prijeten duh, ki se je v veliko začudenje na daleč okrog razširil. Se bolj so se pa vsi začudili in še bolj hvalili Boga, ki je čudoviten v svojih svetnikih, ko se truplo vunkaj vzeli ter našli, da so možgani v glavi tako dobro ohranjeni, kaker da bi bili še živega človeka. Na glas so se Bogu zahvalili zapevši zahvalno pesem. Kralj Robert je bil pri tem do solz ginjen ; vzel je v roke neprecenljivi zaklad in vnet od bratovske ljubezni ni miroval, dokler mu niso dovolili te čudovite ostanke svetega brata za se ohraniti ter seboj v Neapelj odpeljati. Tam je dal narediti kip iz čistega srebra olepšan se zlatom in mnogimi biseri, da je vanj položil to dragoceno svetinjo. Druge ostanke so djali tudi v sreberno posodo enako dragoceno izdelano in postavili so jih na glavni oltar k očitnemu češčenju. Zgodovinarji tedanjega časa nam ne sporočajo, kako slovesen je bil sprevod, v keterem so ostanke svetega Ludovika iz groba prenesli, niti o drugih slovesnostih, ketere so pri tej priložnosti priredili kraljevi sorodniki, red svetega Fiančiška in drugi mnogi vdeleženci, pa mislimo si sami lehko, da se je vse storilo, da se je ta slovesnost koliker moči sijajno obhajala. Pripoveduje se pa, da se je pri tej priložnosti mnogo čudežev pri-godilo, da je pet mertvih oživelo in mnogo bolnikov od raznih bolezni popolnoma ozdravelo. Sveti ostanki Ludovikovi so bili do leta 1423 shranjeni v frančiškanski cerkvi v Marselji, kamer je vedno mnogo romarjev dohajalo, častit jih in svetemu Ludoviku v raznih potrebah se priporočat. Tisto leto pa se je vnela vojska mej Aragonskim kraljem Aljfonzom in Ludovikom Anžuvskim zavoljo Neapolitau-skega kraljestva, do keterega sta oba hotela pravico imeti. Po mnogih praskah in bitkah je Aljfonz sè svojim vojnim bro-dovjem napadel mesto Marseljo in ker se je to tako nepričakovano zgodilo in mesto ni bilo pripravljeno, da bi se v bran postavilo, so ga Aragonci lahko v svojo last dobili. Mej drugimi — 209 — dragocenostmi, keterih so se zmagovalci v mestu polastili, so bili tudi sveti ostanki škofa Ludovika, ketere je Aljfonz častitljivo dal prenesti na svojo glavno ladijo, da bi jih odpe'jal v mesto Valéncijo. Ko se je pa brodovje od mesta odpeljalo in bilo v sredi morja, nastane na enkrat huda nevihta, ketero so mornarji imeli za kazen zavoijo vgrabljenih svetih ostankov. V velikem strahu so zahtevali, da naj se svetinje ali v morje potopijo, ali pa naj jih v Marseljo nazaj popeljejo. Kralj Aljfonz pa ni hotel niti enega niti drugega storiti, ampak poln zaupanja na priprošnjo svetega Ludovika je rekel : „Sveti škof nas bo srečno in brez nezgode popeljal v našo domovino, ali se bomo pa ž njim vred potopili. Tega pa nikaker ne dovolim, da bi te dragocene ostanke v morje pometali, zakaj imam jih za naj dražji vojni plen, keteri me bo vsega hudega obvaroval. In Bog je poplačal terdno vero Aragonskega kralja; kmalu se je nevihta polegla in' brodovje je varno plavalo proti mestu Valenciji. Ko so se do mesta pripeljali, so svete ostanke v slovesnem sprevodu prenesli v stolno cerkev. Vdeležili so se te slovesnosti kralj in mnogo prebivalstva vsacega stanu. Pobožnost in navdušenost pobožnega ljudstva pa ni bila samo s tem zadovoljna, ampak izvolili so si svetega Ludovika v deželnega patrona in v stolni cerkvi so postavili krasen altar, kaker so dragocene svetinje položili. Aragonski kralji so te svetinje visoko čislali in se nikaker niso hoteli od njih ločiti, kar se vidi iz sledečega dogodka. Ko sta se kralj Ferdinand Katoliški in francoski kralj Karolj Vlil. pogajala, da bi se Aragoniji po vernile grofije Rozilijonska in Serdinska, je Karolj zahteval, da se mu za to v menjavo dajo svetinje svetega Ludovika, pa Ferdinand bi se bil raji odpovedal posestvu onih dveh grofij, kaker izročil ta dragoceni zaklad drugemu kraljestvu. S tem velikodušnim spoštovanjem svetinj svetega Ludovika, so Aragonski kralji osramotili marisiketerega posvetnega modrijana, marisiketerega tako imenovanega naprednjaka današnjih dni. Ti se ne preredkokrat norčujejo s pobožnimi katoličani, ko ostanke svetnikov in svetnic božjih tako zaupljivo časte. V svoji neumni modrosti pravijo, da je to zdravi pameti nasprotno. Mi pa bi jih vprašali, ali je tudi zdravi pameti nasprotno, če ostanke svojih starišev, sorodnikov v časti imamo, če jih spodobno pokopljemo in reči, ki nas na nje spominjajo, naj si bodo same na sebi še tako majhine vrednosti, skerbno hranimo — 210 — in se le neradi od njih ločimo ? Nobeden pameten človek nam ne bo rekel, da s tem ne ravnamo prav. Kolikanj bolj pa moramo v časti imeti in hraniti ostanke in svetinje tistih zvestih prijateljev in služabnikov Božjih, ki so ne samo sè svojo dušo Bogu zvesto služili, ampak tudi sè svojimi telesi dobra in Bogu dopadljiva dela delali. Njih noge se niso naveličale hoditi po stermi in ternjevi poti Božjih zapovedi, njih roke so bile vedno odperte za miloščino in sklenjene v pobožni molitvi, njih jezik je razglaševal Božjo slavo in njihovo serce je bilo polno ljubezni do Boga in do bližnjega. Po vsi pravici se pa smemo tudi svetnikom priporočevati in od njih pričakovati pomoči v dušnih in telesnih potrebah. Z oltarja nam tedaj svetniki neprenehoma kličejo : »Prinesite sami sebe v dar, kaker mi ; v Kristusu in po Kristusu dobite tolažbo, moč in krepost. Mi, keterih kosti tukaj počivajo, prosimo za vas, in po Kristusu bodo naša zaslu-ženja tudi vaša, ker smo mi vaši bratje v Kristusu11. 17. poglavje. Kako se je' sveti Ludovik prikazal neki pobožni ženi Benetkah. Leta 1388 je živela v Benetkah pobožna gospa Antonija Venier, ki se je po smerti svojega moža vdala popolnoma pobožnosti in kerščanskim delam vsmiljenja. Ta gospa je imela v noči pred praznikom velikega cerkvenega učenike Jeronima mej molitvijo sledečo prikazen. Videla je lepega mladeniča v erjavi obleki. Ta mladenič jo je peljal na neki samoten prostor mesta ter ji rekel : »Antonija, ta prostor moraš kupiti in tukaj sezi- dati cerkev in samostan mojega imena.“ Pobožna žena se je bala, da je bilo to samo v sanjali; da bi se pa o resnici prepričala ji mladenič dalje govori: »Antonija, kaker hitro ti bo mogoče, kupi ta prostor in sezidaj samostan mojega imena za device. Jaz sem Ludovik, Tuluški škof, ki sem iz ljubezni do Jesusa Kristusa zaničeval vse minljive reči, zdaj me pa diči nebeška krona večnega Boga, keteri hoče, da se spomin na moje ime kaker drugod, tako tudi v Benetkah častitljiv ohrani.“ Ko seje prebudila in premišljevala ponočno prikazen, so se je zopet dvojbe lotile in toliko bolj, ker je malo prej mestna gosposka razglasila prepoved zidanja novih samostanov, keterih je bilo že tako mnogo v mestu. Pa gveti Ludovik se ji v drugič — 211 - prikaže in da bi jo še. bo!) zagotovil, ji pokaže štirivoglato ploščo iz mramorja pepelnate brave ter ji reče : „Skerbi, da bo cerkev nad teni kamenjem sezidana.“ Gospa ga je vprašala, kje da bo našla tisti prostor, kjer naj bi poslopje stalo ? Svetnik ji pa pravi, da je ta prostor tam, kjer strune delajo. Drugi dan je tedaj šla in skoraj celo mesto obhodila ; naposled je prišla na tisti prostor, kjer so delali strune za gosli in takoj je spoznala, da je ravno tisti, keterega je v ponočni prikazni videla. Pobožna gospa Antonija se je potem še posvetovala z nekim pobožnim duhovnikom in šla je nato k dožu, ki je bil njen sorodnik ; ime mu je bilo Anton Vernier. Ko mu je svoje in svetnikove želje razodela, ni bil ravno nasproten, akoravno je malo časa prej gori omenjeno prepoved razglasil. Vender se je stvar nekoliko zavlekla, ker so se neketere težave prikazale. Se v tretje se sveti Ludovik prikaže pobožni Antoniji ter jo zagotovi, da bodo v kratkem vse ovire odpravljene. In tako se je zgodilo; kmalu je dobila od mestne oblasti dovoljenje za zidanje, ketero so potem brez odloga pričeli. Ko so temelj kopali, so zadeli na ono štirivoglato mramorno ploščo, ki jo je pri drugi prikazni Antonija videla v svetnikovih rokah. O kako je. bila vesela pobožna vdova, ko se je pri tej najdbi za gotovo prepričala, da je bila prikazen resnica, ne prazne sanje. Kopanje temelja je bilo kmalu dogotovljeno, in ko so temeljni kamen, tisto kamnito ploščo, položili in kaker je navada slovesno blagoslovili, se je iz globočine vzdignil svetal plamen in v njem se je prikazala podoba častitljivega mladeniča, keteri je sè znamenji razodeval, kako dopadljivo mu je to podjetje. Delo je šlo potem hitro od rok in cerkev je bila kmalu zgotovljena ; le še samostan je bilo treba postaviti. Ker je pa že za zidanje cerkve vse svoje imetje do malega potrošila, ji ni druzega ostajalo, kaker da je bil samostan le lesen. V ta samostan je šla potem pobožna vdova in si pridružila neketere enako misleče tovarišice, s keterimi je nadalje skupno živela po vodilu svetega Avguština. Antonija je bila vsa vesela in zadovoljna s tem, kar je storila, pa Bog je njeno stanovitnost na nov način Skušal. Razim nje in onih tovarišic, ki so ž njo skupno živele, se ni hotela nobena druga več oglasiti, da bi se jim pridružila in pobožna vstanoviteljica se je že bala, da bo zaradi pomanjkanja novih udov mlada vstanova kmalu zamerla. V tej veliki skerbi se sè — 212 — zaupljivo prošnjo oberile do svetega Ludovika ; prosi ga, naj bi ji tudi v tej sili pomagal. Sveti Ludovik se ji v četerto prikaže, da jo oserči sè sledečimi besedami : „Zaupaj v Boga in on ti bo pomagal ; ko se boš ti preselila v boljše življenje, bodo s teli hribov (pokazal je na čenedeško gorovje) prišle pobožne device, ketere bodo ta samostan napolnile ter po bogoljubnosti daleč na okrog slovele". Pobožua vdova je bila s to obljubo zadovoljena ter je svoje delo popolnoma Božji previdnosti prepustila. Kaker je sveti Ludovik pri zadnjem svojem prikazauju obljubil, tako se je tudi zgodilo. Antonija je namreč kmalu potem vmerla in nekaj let po njeni sveti smerti 1. 1411 je nastala vojska mej beneško ljudovlado in Ogerskim kraljem Ludovikom. Vsled te vojske so nune iz samostana v Seravaju, velikega in bogatega terga v Čenedeškem gorovju, bežale v Benetke in se vstanovile v novem samostanu svetega Ludovika, kjer ste samo še dve tovarišici pobožne Antonije prebivali. Da so ravno nune iz Seravalja prišle v posest tega uovega samostana v Benetkah, je bilo tudi delo Božje previdnosti. Ko se je namreč vojska pričela, je neka pobožna nuna v Seravaju nevarno zbolela in že blizu smerti je bila v veliki skerbi zaradi svojih sosester, ki so bile zaradi vojske v veliki nevarnosti. Prikazala pa sta se ji sveti Avguštin in sv. Ludovik ter jo potolažila. Sveti Avguštin je pokazal na svetega Ludovika ter rekel: „Potolaži se, o hči, samostan tega našega brata v Benetkah je za te in za tvoje sestre pripravljen". Sv. Ludovik pa ji je veselega obraza v duhu pokazal majhino in ozko celico, v keteri bo v Benetkah prebivala ter ji je obljubil, da bo on pokrovitelj tega samostana. Bolna nuna je potem kmalu popolnoma ozdravela in ko je sè svojimi samostanskimi sestrami prišla v novi samostan v Benetkah, je res našla v njem tisto celico, ketero je v prikazni videla. V tekil časa so morali samostan razširiti in redovnice svetega Avguština so v njem pobožno Bogu služile, dokler ni bil samostan leta 1810 od vlade razpuščen. Od leta 1849 pa v njem prebivajo usmiljene sestre, ki se imenujejo Kanosijauke, ker jih je vstano-vila častitljiva Magdalena Kanosa. Sveti Ludovik je pobožni vdovi svetoval, naj sezida cerkev in samostan, kjer bodo Bogu posvečene device po kerščan-ski popolnosti hrepenele in le za Boga živele, Tudi nam Bog večkrat v dušo govori, da bi to ali ono dobro delo storili, da bi Po kerščanski popolnosti hrepeneli in se tako zveličali- Pa le — 213 — prerado se zgodi, da nečemo slušati tega glasu in si zlasti za kerščansko popolnost le premilo prizadevamo. Marsikedo pravi, da mej svetom živi, da ima ženo in otroke, da mora za težavno gospodarstvo skerbeti in si zato more za popolnost prizadevati. Pa zelo se moti, zakaj slednjemu kristijanu mora mari biti, da vedno popolnejši postane, ker je vsim Bog zapovedal: „Ljubi svojega Boga iz vsega svojega serca;1* in Kristus je vsim klical : „Bodite popolnoma, kaker je vaš oče v nebesih popolnoma.“ V čem pa vender obstoji ta popolnost? Povem ti v kratkem: Prizadevaj si dolžnosti stanu, v keterega te je Božja previdnost postavila, zmirom bolj ispolnjevati, po postavah božjih živeti in tako Boga čez vse ljubiti Spolnjuj ta kiatki nauk in se boš dan na dan, od stopinje do stopinje bližal popolnosti. ]VJ o 1 i t e v. O Gospod, ki si svetega Ludovika spoznavalca in škofa navdihnil, da je pozemeljsko krono zaničeval in po nebeški hrepenel in si ga z ueornadežano čistostjo in čud» polnim vsmilje-njem do vbozih obdaril, dodeli nam, da bomo njegove čednosti tukaj posnemali in borno ž njim enkrat v nebesih kronani. Amen. Za mesečni shod tretjega r3da. Zatajuj se v dišavah. Mej vsemi pcčntki je vonj najbolj nedolžen in najmanj nasprotuje popolnosti, ker je najslabši. Živali, kaker krokar, pes in še druge imajo boljši vonj kaker človek. Bog je namreč dal po svoji neskončni modrosti in pievidnosti neumnim živalim popol-niši počutek vohanja, da morejo razločiti, kaj je, za nje zdravo in škodljivo, ker nimajo pameti kaker človek, ki ž njo lahko razsodi, kaj je zanj dobro in kaj mu škodi. Počutek vohanja, nos, je kaker sem rekel, najbolj nedolžen, ali vender te lahko zaderžava v dobrem ; saj prosi mašnik, keder sè svetim oljem bolnika mazili na nosnicah, da naj mu Bog odpusti, kar je grešil z vonjanjem. Z nosom bi napravil take pogreške, ako bi rabil dišeče reči, kaker dišeče vode, s keterimi bi škropil svojo obleko, dišeče milo, s keterim bi se vmival, dišave, s keterimi bi kadil svojo izbo. Zakaj „očitno je, piše Učeni p. Skarameli, da vsako veselje, ki ga napraviš svojim počutkom samo iz tega namena, — 214 — (la jim vstrežeš, ni dovoljeno, te muc grešno".1) Ako bi bilo topna v nedolžno, ne bi svetniki priporočevali ljudem, da naj se varujejo dišav. Sveti Aljfonz Ligvori piše : «Glede vonja skerbi, da ne boš rabil nečimernih dišav, ambi e, baljzama, lepo dišeče vode in enakih reči, zakaj take nečimernosti se še posvetnim osebam ne spodobijo".s) Kaj so pa rekli o dišavah posvetni, modrijani, ki niso poznali naše vere ? Neki modrijan je rekel svojemu učencu : „Ljubši bi mi bilo, ako bi dišali tvoji lasje po česnu" ; in zopet drugi je rekel : „Ne diši prijetno, kedor vedno prijetno diši".3) Ako obleka kake osebe lepo diši, ne diši vedno lepo tudi njena duša ; in sveti Hijeronim je pisal Demetriji : „Kaker kuge in strupa čistosti se ogibaj" dišečih reči. Take nečimerne dišave rabiti tudi Bogu ne dopade, zakaj večkrat in zelo hudo je kaznil osebe, ki so rabile lepo dišeče reči. Sveti Peter Damijanov pripoveduje, da je gospa beneškega doža toliko lepo dišečih reči rabila, da mu ne bi verjeli, ako bi vse naštel. Za to nečimernost jo je Bog hudo vdaril ; poslal ji je bolezen, pa tako namreč, da je bila od nog do glave vsa v ranah, ali da bolje povem, v eni sami, veliki rani. Meso je začelo na nji gnjiti in tak smrad j« šel od nje, da ni mogel nihče pri nji biti : komaj so našli deklo, da ji je nosila jesti in piti. Ko t;e vmerla od vseh zapuščena in v nuj večerni terpljenju, se ni jokal nihče, ker so vsi želeli, da bi že vmerla. 4j S tem je Bog očividno pokazal, kako zopetno mu je, ako ljudje svoje vmerljivo telo z dišavami oblivajo. „Kaj je namreč naše telo, pravi ta svetnik, in'kaj bo dajalo po smerti iz sebe, že priča, ko je še živo". Bogoljubna tretjereduica. ako si res pobožna in želiš biti prijetna Bogu, ne posnemaj današnjih mestnih ženskih, današnje navade, ki se širi iz mest tudi na kmete, da škropijo ne samo ženske, ampak tudi že moški svojo obleko z dišavami, ki so neumne in škodljive, naj se že imenujejo kaker hočejo. Tvoja obleka naj bo kaker pravi sveti Frančišek Šaleški,5) snažna, nigdar ne smemo imeti genie ali vtuazane" ; tvoja obleka naj bo čista in tvoja hiša in izba dobro zračena po zimi in poletu, dišave pa imej za nečimernost in potrato. ‘) Scaramelli, direttorio »acetico, tratt. 2. art. 4. cap. 4. ’) La vera sposa di (jesù partu 1, cap. 8. §. 3. *) Martin! lib. 2. epigr. 12. pri Kriar-u „Die Hoflichkeit". *) Ep. ad Blancam comitis«, cap. 11. *) Filoteja 3. bukve, 25. pogl. — 21Ó — Druga zelo draga razvada je tobak. Navada tobak kaditi ali puhati, vonjati ali šnofati je dandenes tako razširjena, da bi lehko na perste seštel moške, ki v vasi ne kadijo ; kaditi se učijo tudi ženske, kadijo že tudi otroci, ki še moliti ne znajo. Koliko denarja zapravljajo ljudje s tobakom ! V našem cesarstvu bodo kmalu na leto po dvesto miljonov goljdinarjev pokadili. Ali ni greli zapravljati ? In kaj pravi peta božja zapoved ? Ne vbi-jaj, ne sebe, ne drugih. Tobak je pa strup ; in koliko mladeničev in tudi otrok zboli in vmerje prezgodaj zavoljo tobaka ; mladina, ki kadi, se ne more dobro učiti, kaker pišejo izkušeni zdravniki ; koliko hiš zažgejo sè smodkami, da molčim o drugih škodah ! Skerbite, ki ste očetje ali matere, da se ne bodo naučili kaditi vaši otroci, sami pa, ako ste vdani ti slabi in pa dragi navadi, premagujte se, pustite tobak in nikar ne pravite, da se ne morete več odvaditi, da bi bili rajši brez zajterka kaker pa brez tobaka. Stara navada je železna srajca, ali vender morete zapustiti še tako staro navado, z božjo pomočjo namreč in ako resnično hočete. To velja kaker za kajenje, tako tudi za vonjanje ali šno-fanje. Če komu zavoljo bolnih oči zdravnik predpiše ta pomoček, naj mu bo, dokler mu je potreben, pa tudi nič delj, ker je to samo na sebi velika nesnaga in res gerda strast ; gnjusno srebanje, serkanje in smerkanje z nosom in trobentanje pri vseko-vanju dela pa tudi občutljivo neprijetnost drugim in je nasprotno olikanemu vedenju in torej koliker toliko tudi ljubezni do bližnjega. Da postane od šnofauia tudi glas nosljajoč in zoperen, bodi le po verini omenjeno. Še ena razvada je, ketere ne morem zamolčati ; ob nedeljah in praznikah nosijo neketeri mladeniči in neketera dekleta cvetlice na obleki ; ž njimi hodijo v cerkev k sveti maši, k spovedi in svetemu obhajilu. To se ne spodobi ; zakaj cerkev ni kaka navadna hiša, ali očiten kraj razveseljevanja, ampak je hiša molitve, kjer ne sme drugi drugega motiti ne pri sveti maši, ne pri drugih pobožnostih. Resnično pobožna duša pa še ni s tem zadovoljna, da ne rabi dišav, ampak se tudi premaguje, da iz ljubezni do Jezusa rada prenaša neprijeten duh v cerkvi, hiši, hlevu, posebno pa pri bolnikih, po zgledu svetnikov, ki so bili v bolnišnicah pri bolnikih tako veseli kaker bi se sprehajali mej lepo dišečimi cvetlicami. V tem nam daje sveti opat Arzenij sicer ne posne- — 216 — manja, pač pa občudovanja vreden zgled zatajevanja. V celici je imel posodo z vodo, v keteri je močil paljmove vejice, da je laglje plel iz njih koše. Vode v posodi že dolgo ni spremenil in začela je tako smerdeti, da obeden puščavnik ni mogel biti pri njemu ; neketeri so ga prosili, da naj vodo spremeni, pa je ni hotel ; odgovoril jim je : „Za plačilu (pokoro), da sem rabil razne dišave, ko sem živel v veselju mej svetom, treba, da zdaj kaznujem nos s tem neprijetnim duhom, da bo pred Bogom pokora za mojo preteklo mehkužnost in je ne bo kaznoval z veliko hujšim terpljenjem v drugem življenju”. l) Zatajuj se tudi ti v ti reči, posebno, ako si že rabil ali morebiti še rabiš dišave, tobak, da ti ne bo Bog poslal kake nesreče v kazen. Skerbi, da boš mogel reči sè svetim aposteljnom Pavlom : „Dober duh Kristusov smo pred Bogom”. 2) P. A. F. Slovesna Kanonizacija r Ril. (Dalje in konec.) Vsi vdeležniki te dolge procesije, ketera je več ko eno uro trajala, so imeli v rokah prižgane sveče ter so prepevali ali pa molih pesem „zdraya morska zvezda” in druge svete psaljme, kaker je za to predpisano. Ljudstvo je začudeno gledalo ta ne-popisljivo lepi prizor slavnostne procesije, kakeršna se more napraviti le v katoliški cerkvi. Ko so se sv. oče pri glavnih vratih prikazali, se je seveda vse le na njih ozerlo, katoliška verna serca so od veselja in otroškega spoštovanja vtripala. Na vsili obrazih se je videlo, kako bi vdani otroci radi na glas pozdravili svojega ljubljenega očeta, in le z veliko silo so se tega zderžali, ker su spoštovali željo višjega pastirja, da bi se tisti dan opustili navadni glasni pozdravi. Da bi pa vender svojo ljubezen in vdanost do sv. očeta pokazali, so jih pozdravljali z belimi robci, keterih je na tisoče v zraku plopolalo. Sv. oče vidno ginjeni pri tem prizoru so večkrat vstali sè svojega sedeža in stoje blagoslavljali vdane svoje ovčice, blagoslavljali rožne vence, križe, svetinje, ketere so verniki proti njim v zraku deržali in prosili, da jih blagoslove. Ko se je procesija po cerkvi *) *) Vita Patrum §. 36. >) 2. Kor. 2, 15. — 217 — pomikala, se je na sreberne trombe igrala svetosti kraja primerna koračnica, i'i ko so sv. očeta do trona prinesli in so se po kratki molitvi nanj vsedli, so se pričeli obredi slovesne kanonizacije. Nej pervo so se papežu posamesno približali kardinalji, ter so jim v znamenje pokorščine in popolne vdanosti poljubili roko ; enako so prišli nadškofje in škofje ter jim poljubili koleno, opati pa in penitencijarji so jim poljubili nogo. To je precej dolgo trajalo, in ko so se vsi zverstili, je stopil pred sv. očeta kardi-nalj Alojzij Masella in jim predstavil konzistorijaljnega odvetnika, keteri je pokleknil in takole prosil : „Sv. oče ! Prevzvišeni gospod kardinalj Alojzij Masella, ki je tukaj pričujoč serčno (latinsko „instanter“) prosi Vašo Svetost, da bi v imenik svetnikov našega gospoda Jezusa Kristusa sprejeti in vsim vernikom za svetnike razglasiti blagovolili častitljiva blažena Antona Marijo Zakarijo in Petra Fouriera“. Na to prošnjo je v imenu sv. očeta tajnik odgovoril, da so pač sv. očetu znane čednosti teh dveh blaženih in čudeži, ketere je Bog na njihovo priprošnjo storil, vender pa, preden se kaj tako važnega odloči, opominjajo vse pričujoče, naj prosijo božje pomoči iu božjega razsvitljenja po priprošnji prečiste device Marije, sv. aposteljnov Petra in Pavla in vseh družili nebeških svetnikov. Papež so nato pokleknili na klečalnik in odpele so se litanije vseh svetnikov. Po litanijah je odvetnik ravno tisto prošnjo kleče pred papežem ponovil, ter je k besedi „serčno“ pristavil „serčnejše“ (latinsko : „instantius“). Tajnik mu je odgovoril, da zaradi velike važnosti tolike določbe sveti oče žele, da vsi pričujoči pokličejo sv. Duha na pomoč. Papež zopet pokleknejo in kardinalj-dijakou zapoje: „Orate“ t.j. molite, in odpeli so psaljem „Miserere“ in ko je bil psaljem končan, kardinalj-dijakon zapoje: „Levate“ ! t. j. vzdignite se. Na to so papež zapeli perve besede pesmi „Veni Creator Spiritus1* t. j. pridi stvarnik sv. Duh, ketero pesem so potem pevci, duhovni iu mnogi izmej ljudstva na dalje peli. Po petju so papež odmolili dotično molitev k sv. Duhu. Še enkrat je pokleknil potem odvetnik pred sv. očeta in v tretje ponovil zgorej omenjeno prošnjo, ter pristavil besedo „najserčnejše“ (latinsko- „instautissime“.) Na to tretjo prošnjo je odgovoril tajnik; da je papež prepričan o božji volji, da blažena služabnika božja svetnikom prišteje in da hoče to tudi storiti. Vsi škofje, nadškofje in kardinalji so vstali, papež pa na tronu sede ko nezmotljiv — 218 _ učenik svete rimske katoliške cerkve so govorili sledeče besede; „V čast presvete in nerazdeljive Trojice, v povišanje katoliške vere in pomnoženje kerščanstva, v uioči gospoda našega Jezusa Kristusa, svetili aposteljnov Petra in Pavla in naši moči ; ko smo vse to natanko preiskali, in za božjo pomoč večkrat prosili in slišali mnenje častitljivih naših bratov, kardinaljev svete rimske cerkve, patrijarhov, nadškofov in škofov v mestu pričujočih, blaženega Antona Marijo Zakarijo in Petra Fouriera, spoznavalca, za svetnika razglašamo, v imenik svetnikov zapisujemo, in zapovedujemo, da se naj njih spomin vsako leto na dan njih rojstva v vesoljni cerkvi obhaja, namreč svetega Antona Marije 5. julija in svetega Petra 9. decembra in se naj častita ko sveta spoznavalca neškofa. V imenu Očeta, Sina in sv. Duha. Amen11. Po tem slovesnem izreku namestnika Kristusovega in nezmotljivega poglavarja sv. rimske katoliške cerkve je kouzistori-jaljni odvetnik z dvema redovnima postulatorjema pokleknil pred papeža ter se jim zahvalil z besedami: „Sveti oče ! Prevzvišeni gospod kardinalj Alojzij Masella tukaj pričujoč, sprejme izrek Vaše svetosti, se zahvaljuje in še ponižno prosi, da bi Vaša Svetost blagovolila posebno apostoljsko pismo o tej kanonizaciji izdati." Papež so na to odgovorili : „Decernimus# t. j. določujemo in odvetnik je poprosil pričujoče protonotarje, naj o tej kanonizaciji sestavijo posebno pismo. Starosta protonotarjev je odgovoril : „Conficiemus“ t. j sestavili bodemo, in obernivši se k papeževemu spremstvu reče: „Vobis testibus" t. j. vi ste priče. Sv. Oče so potem zapeli zahvalno pesem „TeDeum“, ketero so nadaljevali pevci, verstivši se z duhovnimi in ljudstvom, da je gromovito odmevalo po vsej cerkvi. Ko sta potem dva kardinalja-dijakona zapela : „Prosita za nas, sv. Anton in sv. Peter, aleluja", so papež molili molitev novih posvečenih in naposled vsim pričujočim podelili sv. apostoljski blagoslov. Ko se je to v cerkvi zgodilo, so zapeli zvonovi sv. Petra in vseh mnogoštevilnih rimskih cerkva ter so večnemu mestu iu celemu katoliškemu svetu oznanjevali veselo vest, da sta dva zvesta služabnika božja pridružena številu svetnikov, ki z Bogom v nebesih kraljujejo. Navada je pri taki slovesni kanonizaciji, da sv. oče sami pojejo pontitikaljuo sveto mašo, in tudi zdaj se je obče govorilo da se bo tako zgodilo. Sv. oče so tudi na vsaki način to storiti hoteli, pa kardinalji in zlasti njih osebni zdravnik so jim glede na njih visoko starost in telesno slabost tako dolgo prigovarjali — 219 — in jih prosili, da šo od svojega sklepa odstopili. Namestil papeža je s posebnim dovoljenjem pel sveto mašo na papeževem oltarju v konfesiji kardinal) Orelja. Pri darovanju so svetemu očetu ponesli darove, keteri so pri kanonizaciji običajni in so zi vsacegi svetnika sledeči: dve veliki, trideset laških funtov težki voščeni sveči in tri manjše po 12 funtov, na keterih sè zlatom in srebrom okrašenih je bila podoba svetnika in papežev gerb : dva velika hleba kruha, eden sè zlatimi, drugi sè srebernimi okrasili ; dva sodčka, eden z vinom zlato okovan, drugi z vodo, sreberno okovan : tri lične ptičnice, v eni ste bile dve gerlici, v drugi dva golobčka, v tretji pa več manjših ptičkov. Ti darovi spominjajo na običaj pervega ker-ščanstva, ko so verniki svoje darove donašali pri darovanju sv. maše za vzderžanje cerkve, cerkvenih obredov in cerkvenih služabnikov. Imajo pa tudi še poseben vzvišen pomen. Tako pomenja vosek človeško natoro v Kristusu, sinu deviške Marije, svečni stenj pa njegovo božjo natoro ; kruh, znamenje in nadomestitev vsili jedi, naznanja, da so se svetniki sè vsemi čednostmi okrepčavali da so v nebesa prišli ; vino pomeni posvečujočo milost božjo, ke-tero so svetniki v vsej obilnosti od Boga dobivali ; voda pa, katera se pri daritvi sv. maše vinu prideva, pomenja britkosti tega sveta, ketere so tudi svetniki okusili pa so z nevesto v visoki pesmi mogli reči: veliko voda ne more vgasiti v nas ljubezni ; ger-lice in golobčki spominjajo na čistost, miroljubnost in miloserčnost, s keterimi čednostmi so se svetniki odlikovali ; drugi ptički pa, ki se svojim petjeA Bogu čast prepevajo in se mu za hrano zahvaljujejo, pomenijo, da so se tudi svetniki v sercu vedno Boga spominjali in se mu za vse sprejete dobrote zahvaljevali. Te darove so mej posebnimi obredi kardinalji in postulatoci dotičnih redov pred sv. očeta nesli in oni so se jih z roko doteknili v znamenje, da jih sprejeti blagovolijo. K koncu sv. maše so papež še enkrat podelili vsim pričujočim apostoljski blagoslov in vsedli se zopet na nosilni tron, na keterem so jih pri stranskih vratih ponesli v njih stanovanje. Tudi zdaj jih je ljudstvo navdušeno pozdravljalo z belimi robci, pa navdušenost in ljubezen do svetega starčka Leona XIII je bila preživa, prevelika, da bi bila mogla tiha ostati — kaker na povelje je na enkrat po vsej cerkvi iz tisoč persi zagermelo : «Evviva! živijo naš papež Leon !“ Nepopisljiv, nepozabljiv je ta trenutek za vsacega, ki ga je doživel ; marsiketeremu, ne samo — 220 — vernemu katoličanu, ampak tudi drugovercu, keterih je bilo mnogo pričujočih, je solza radosti zaigrala v očesu in kanila po obrazu, in če ne prej, se je gotovo takrat iz tisoč vernih sere povzdigovala molitev do nebes, da nam Bog na priprošnjo dveh novih svetnikov še kaj let ohrani ljubljenega svetega očeta Leona XIII. Preden ta spis končam, naj še nekaj posebnega omenim, kar je pri tej slavnosti nas vse iznenadilo, namreč krasno petje zlasti mej darovanjem. Bilo je vseh skupaj 300 pevcev, ki so prepevali vmetno cerkveno glasbo papeževega ka-peljnika Mustafa. Pa ti pevci niso bili vsi na enem prostoru ampak razdeljeni tako, da je bilo 130 pevcev v cerkvi pred velikim oltarjem, 170 dečkov pa je bilo v visočini veličastno mogočne kupole, od koder so ti nedolžni čisti glasovi kaker iz nebes prihajali in se vmetno združevali s pervim korom. Mej povzdigovanjem pa so iz kupole milo donele sreberne trombe ter nas nekako spominjale onega veselja, katerega človeško oko ni videlo, uho ni slišalo in serce še ni občutilo, pa je tudi nam pripravljeno, ako bodemo po zgledu teh dveh najnovejših svetnikov zvesto po svojem stanu živeli in se za nebesa trudili. K temu naj nam pomagata sv. Anton in sv. Peter ! Sveti rožni venec - najmočnejši meč. Največim častivcem sv. rožnega venca se %iorajo prištevati brez dvojbe sedanji slavno vladajoči papež Leon XIII. To so pokazali v prekrasnih okrožnicah, keterih eno so zopet letos poslali v vesoljni kerščanski svet. V teh spodbujajo sv. oče svoje duhovne otroke, naj nikoli ne nehajo častiti nebeško kraljico s to prekrasno molitvijo. Poveličali so tudi praznik v čast sv. rožnega venca ter dali v lavretanskih litanijah Mariji naslov: kraljica sv. rožnega venca. Kaj čuda torej, da tako goreč častivec Marijin iz serca želi, da bi tudi njegovi duhovni sinovi tako goreče častili Mater Božjo z molitvijo sv. rožnega venca. Ne dvojim, da je palo zernje papeževega spodbujanja pri Slovencih na rodovitna tla, saj so oni že od negdaj Mater Božjo posebno vneto častili. A kljub te nu se dobijo ljudje, ki se te molitve iz znanih vzrokov nekako sramujejo ; in ne manjka se tudi takih, ki se rožnemu vencu celo posmehujejo. — Ne bom pi- — 221 — sal tu obrambe te prekoristne molitve ; saj gdo bi mogel izverst-nejše in duhovitejše zagovarjati ta način češčenje Marijinega, ka-ker so to storili sv. oče v svojih okrožnicah ? Toda, ker pregovor pravi, besede mičejo, zgledi pa vlečejo, hočem ti, predragi bravec, povedati nekaj lepih iz zanesljivih virov posnetih zgledov, keteri jasno kažejo, kako nespametni so tisti, ki se rožnega venca sramujejo in pa kako lažnjive pa nesramne so terditve brezbožnih ljudi, ki pravijo, da je rožni venec k večemu za stare ženice, za učenega in pametnega človeka pa da ta molitev ni. O tridesetletni vojski si, dragi bravec, skoro gotovo vže kaj slišal. — Bil je to boj mej katoličani in luteranci, boj, v keterem je tekla človeška kri v potokih, ko so bila mesta in vasi razrušene in so se ljudje, kar jih je vteklo britkemu meču, potikali po gozdih kaker divje zveri. Da niso bili katoličani od luterancev premagani, pripisovati je največ slavnemu poveljniku generalju Tilliju, ki je zmagal sovražnika v več ko sto bitvah. - On je bil mož majhine, rekel bi, neznatne postave, ali je imel ob svoji strani meč, keterega bi ne bil mogel vihteti marsigdo. A poleg tega meča je imel še jednega, na keterega se je še mnogo bolj zanašal. Ta meč je bil njegov, rožni venec. Tri reči, ketere je nosil s seboj vse življenje, so bile : meč, križ in rožni venec. In res. V zadnji bitvi, v keteri je bil smertno ranjen, so našli pri njem te tri njemu najljubše stvari. O Tilliju se pripoveduje, da dveh opravkov ni opustil noben dan. namreč sv. maše in sv. rožnega venca. — Nekedaj ga obišče francoski maršalj pl. Graraont. Ta se je nenavadno začudil, ko vidi na čelu armade namesto moža velikanske postave le suhega možička. Tillij zapazi maršaljevo zadrego, zato ga vpraša : „Cu