370
Glasi o cesarskem ukazu,
ki določuje učbeni jezik v različnih deželah
našega cesarstva.
IX.
Novine pišu mnoga o različnih popravah, ktere namerava upeljati naša visoka vlada. Nektere teh poprav zadevajo vsu naša deržavu, nektere pa samo posebne narode i verozakone v našem cesarstva. Vsu naša deržavu zadeva, da se namerava bolje urediti deržavno gospodarstvo, upeljati nova jasnu i kratku postavu za občine, sposobneje ustrojiti urade i sudnije. Te stvari su res prevažne za čelu našu deržavu; zato jih sprejemaju povsod z velikim veseljem. Posebne verozakone zadeva pak nedavno protestantom izdana nova postava, po kteroj se uredjuju cerkvene zadeve njihove. Za nas Slovence osobito važna je zapoved izdana od slavnoga rninisterstva o deželnom jeziku — to je na Slovenskom o slovenskom — da se ima na gimnazijah naših upeljati za podučevavni jezik nek ter i h predmetov.
Imenitne sa res vse poprave, ktere se obečavaju; da se pa mi o že oklicani gimnazijski postavi še posebno ra-dajemo, tomu se nije čuditi. Cto (kar) je človeku duša — to je narodu prirodni jezik: uzemi človeku duša, merteT je; zateri naroda njegov jezik, poginul je.
Slovenskega naroda vseskozi najvrelejša želja je bila ta, da zadobi slovenščina na Slovenskem malo po malo ravno tiste pravice, ki jih imajo dragi živi jeziki.
Ta naša želja je pravična pred Bogom i pred ljudmi, je tako pravična, da nije potreba dokazovati pravičnost njenu. Serbska poslovica kaže: Upanja «e ipliEa juho-rora pa.j.iora (Pravda ne treba mnogoga razloga).
Ovde se pita (prašaj: Cto pak posebno želimo za nas jezik? K čemu pa hočemo povzdignuti slovenščina? To moramo sami popred jasno vediti, da vemo, kteroga posla, kde i kako se poprijeti, da nam želja srečno se izpolni. To je imenitno: Kto ne e-fc, i;a>io xoie jrri, HbeMy ue .mo;ko;k iiiri nyTa iioKa.jari (Kto ne ve, kamo hoče jiti, njemu ne možeš niti puta pokazati).
Mi želimo: da je slovenščina podučevavni jezik (Vortragssprache) v naših početnih učilnicah za vse, v mestnih učilnicah vsaj za nektere predmete. Tako se bo zgodila slovenščini pravica, nobenemu drugomu jeziku pa ne krivica. I tako se ujema tudi cesarski ukaz od 8. avgusta z našimi željami. Ako se to zgodi, bo lahko povzdignuti slovenščinu med Slovenci za družbeni jezik (Umgangssprache) , i mala po mala upeljati slovenščinu za službeni jezik (Amtssprache) v nižje urade i pisarnice na Slovenskem, ki imajo z narodom opraviti; v višjih uradih in pisarnicah naj vlada kakor do sada deržavni nemški jezik, ker je vezilo edinega cesarstva.
Kako stojimo do sada v toj stvari s našoj slovenščinoj? Obstojmo si odkritoserčno: mi stojimo slabo, najslabeje med vsemi slavenskimi plemeni našega cesarstva. To pak nas nima razžalostiti, nego nas ima pobuditi k marljivejšema delu. Kto ,\oh|*o <iini, lio.ibe jouaica (Kto dobro čini, bolje dočaka).
Kako stoji slovenščina v učilnicah, i kako ju želimo postaviti?
Učilnice naše su ali početne, ali višje mestne. Učilnice počet ne na deželi, sa se znatno poboljšale v poslednjih deset letih, ako ravno ni vse tako izverstno, kakor bi želeli. Večji del se uče učenci i učence vseh naukov v materinskom jeziku, kteroga razume, pa ne v tudjem, kteroga ne razume, kakor je bila to nekada žalostna navada. Najpred se mora učenec učiti v materinskom jezika, kteri je podloga vsake osnovne znanosti, ako podloga manjka, kamo pa budeš zidal?
Mnogo pridnih učiteljev i marljivih duhovnikov pod-učuje skerbno od leta do leta mladinu po slovensko. Pri teh učilnicah imamo samo jednu jedinu želja, i ta je: da bi se postavljali za nadziratelje učilnic slovenskih vsigda muzi za to sposobni, muzi ljubeči slovenščinu i v obče goreči za učilnice. Daleko večji del nadzirateljev su taki častitljivi gospodi, pa jed-noga možaka poznam na Slovenskem, kteri proti jasnoj postavi cesarskoj straši po početnih učilnicah slovenskih v nemščinoj, kteri terja, da bi se čisto slovenska mladina na deželi učila samo po nemečko, kteri ukazuje, da se ima keršanski nauk po nemečko razlagati, (morebiti zato, da bi ga mladina manje razumela), kteri zapoveduje, da bi se imelo moliti tudi le po nemečko (morebiti zato, da bi mladini nerazumljive molitvice manje k sercu šle). Tako zau-kažuje ta možak; pamet i jasna postava pa ukazujeta, da se ima mladina podučevati v jeziku, kteroga razume, to je v slovenščini, i ne v jeziku tudjem, kteroga ne razume, to je v nemščini. Mislili smo, da su take predpotopne čuda uže za celo izginule, pa nečto je ješče zaostalo od toga roda.    Nekteri učitelji i duhovniki  su se uže oglasili zoper
371
tako nespametno i protipostavno samosilje toga. čudnoga gospona, pa jim je odgovoril: Nur tajč, nur tajč, tajč ist prot! — Divjakom amerikanskim i černim zamorcom srednje Afrike v Hartumu se oznanuje sveta vera v njih materin-skom jezika, — našim siromaškim otročičem slovenskim se pa to doma na Slovenskem ne privošči! Po tem pa pravite, pa ni »Bildnnge" med našim ljudstvom! Od kodi Bože moj! more priti, ako se narod ne poducuje, kakor bi imelo biti! K mestnim učilnicam, o kterih mislim progovoriti, sčitam (štejem) realke, gimnazije i bogoslovij e, v kterih se Slovenci uče. Te učilnice moraju biti tako uravnane, da se slovenski učenci i dijaki v njih nauče popolno pravilno govoriti i pisati po nemečko i ravno tako popolno pravilno govoriti i pisati po slovensko. Dijaki naši moraju imeti priložnost, dobro naučiti se nemščine, zato ker je ona za sada izobraženomu Slovencu neobhodno potrebna, pa ravno tako moraju imeti priložnost, naučiti se popolno pravilno govoriti i pisati po slovensko, ker jinače se človek ne more priči-tati med izobražene Slovence. Učilnice mestne, v kterih bi slovenski dijak ne imel priložnosti popolno naučiti se slovenščine, bi ne bile vredne piškavoga oreha. Samo pomislimo, čto bi rekli drugi narodi: Nemci, Italijani i Francuzi, ako bi se v njih učilnicah hotelo učiti vse samo v tudjih jezikih, v njih jeziku pa samo malo slovnice pa čitanka? Cto bi rekli oni? — Mi pak rečemo: *Ito He^eTe, #a Bi ee Mini jo Ban, ne uiuiie ni Bi iuim (Cto nečete, da bi se činilo vam, ne činite ni vi nam).
Za nemščinu je v teh učilnicah mestnih dosta dobro poskerbljeno i to ostani tako i v napred. Za slovenščinu se je pak skerbelo do sada premalo. V gimnazijah naših se uči slovenščine v obče rečeno samo slovnica i se čitaju čitanke (berila) po vseh razredih gimnazijskih. Učenec napreduje po celoj gimnaziji v vseh naukih, izraste v tolikih letih berhek dijak, v slovenščini se pa uči po čitankah vsa ta dolga leta samo citati (brati)! To je nadležno i dolgočasno učiteljem in dijakom. Cesarska postava, zlata vredna, ukazuje: da se ima dijak na gimnaziji slovenščine tako naučiti, da ju zna popolno pravilno govoriti i pisati. Da se ta postava more dopolniti — i dopolniti bi se imela, ker je zato izdana, —
—   se morata razlagati v realkah za slovenske učence i v gimnazijah za slovenske dijake zunaj slovnice ješ če (še) dva druga nauka v slovenskom jezika; drugače nije moguče dognati učiteljem i učencom dotle, da bi dijaki se naučili popolno pravilno govoriti i pisati po slovensko. — Ravno zato novi cesarski ukaz odredjuje, da se na gimnazijah, nekteri nauki mogu i i maju razlagati tudi v drugo m deželnom
—  za Slovence v slovenskom — jeziku. Jaz tu rečem: za Slovence zato, ker Nemcom ali Italijanom se ima razlagati vse v tistom jeziku, kakor dosada, oni se neimaju nikada siliti s slovenščinoj: Ciaa nije HiKa#a Miaa (Sila nije nikada mila). Ako se pak nekteri Nemci žele iz svoje proste volje učiti našega jezika, se moraju podučevati od-deljeno od Slovencov, ker morata biti slovnica i poduk za Slovence po slovensko, za Nemce pa po nemečko.
Ta dva nauka, ktera bi se imela razlagati i učiti v realkah i v gimnazijah po slovensko sta: keršanski nauk i zemljopis. Ostali nauki razlagajte se, kakor do sada. To bi dobro kazalo na obe strani; po keršanskom nauku i zemljopisu bi se mladina izobraževala v slovenščini, po ostalih predmetih pa v nemščini. Je prav škoda, ako se uči 4eček ali deklica v početnoj učilnici prav pridno keršan-.skoga nauka i ostalih predmetov i odgovarja po slovensko ¦lepo i gladko, da je veselje poslušati: i sada se pošlje v mestnu učilnicu i tam se uči, vse to pozabljati. Prav je i potrebno je, da se uči v mestnoj učilnici nemščine, pa gotovo je nespametno i škodljivo pozabljati, čto je človek uže znal. Verozakon i zemljopis bi se lahko razlagala po slovenski pri toj priči.    Učiteljev ni moguče, da bi nam
manjkalo. Vsaki duhovnik je javni učitelj verozakona; ako poducuje po pridigah i keršauskib naukih javno v cerkvi na pamet, začto bi ne mogel podučevati v učilnici, kde ima odpertu knjigu pred seboj. Ravno tako lahko je s zemlj opisom. Slog je v njem osobito lehek, povedi (Satze) obično kratke, imena dežel, mest, vesi, gor su jednaka, na Nemškim nemačka, v Sloveniji slovenska, v Italiji italijanska, razlagaj zemljopis v kterom koli jeziku. Knjiga zemljopisna bi se lahko oskerbela, samo bi trebalo, da se to oglasi i pove, kako debela bi imela biti; v malo tednih bi bil spis gotov i sopet po nekterih tednih bi bila knjiga lahko natisnjena.
Pa ne samo zadel slovenščine, nego osobito zadel po-božnosti učencev i dijakov, bi se imel keršanski nauk razlagati Slovencom po slovensko. Sveti verozakon, sveta vera mora človeku v serce seči, ga mora ogreti za vse dobro t pravično; to se pa samo onda zgodi, kadar se verozakon razlaga v sladkom jeziku materinskom; v tudjem jezika razlagan je človeku tudj, serce ostane mlačno i merzlo. Slovencu je verozakon samo tada sveti keršanski nauk, ako se mu razlaga po slovensko, naprotiv ako se mu razlaga v tudjem jeziku, je samo neprijeten učivni predmet, je samo reglijon, kakor smo mi to imenovali, i tak regiijon pusti serce merzlo i pusto; k pobožnosti i k pravičnosti pobudjuje tako malo — prosim ne zamerite pobožni Slovenci — mojej besedi — kakor tisti Gotterlehr o Jupitarju, Martu, Mer-kuriju, Bahusu. Po deset, po dvanajst let se valja siromaškl slovenski dijak po mestnih učilnicah i ves ta dolgi čas mu nikto nič ni spregovoril v maternim jeziku o keršanskom nauku, nikto se ni potrudil š njim po slovensko pomoliti, ako ravno je imel na kupe učiteljev svetovnih i duhovnih. To je pravo slovensko ubožtvo duhovsko. Kadar se izštu-dira, douči, ima po takom, opakom podučevanji od svete vere samo toliko, kolikor mu je po osobitoj milosti božjej ostalo od toga čto je v mladosti sprijel od svojih pobožnih starejšev i od gospoda kaplana ali fajmoštra. Potle se pa hočo svet ješče neslano čudovati, da se pri nekterom študiranom človeku nekako malo vere najde. Bi moral le čudež biti, da bi to drugače bilo; zadel naopakoga podučevanja Bog čudežev ne bude delal, — pa zbudil bude Bog muze, da budu krepko povzdignuli svoj glas zoper brezbožno podučevanje verozakona v tudjem jeziku.
Da ješče jedenkrat ponovim: Slovenščina bi imela biti podučevavni jezik v naših početnih učilnicah za vse, v mestnih učilnicah vsaj za nektere predmete. — Dalje drugu pot.                                                      Matija Majar.