Mr hseemo! Mirovni dogovori, s tolikim slovesom razglašeni kot neizpremenljivi, propadajo eden za drugim in vojno razpoloženje ter vojaške priprave posameznih držav kažejo, kakor da bi se imela prava vojna šele začeti. Od mirovnih dogovorov ne bo ostal paragraj na paragrafu in. zavezniške države, ki so sestavile dogovore in pogoje ter jih drugim vsilile, ki bi imele nalogo, da skrbijo in jamčijo za izvršitev, zahajajo od zelene posvetovalne mize v svoje kasarnc ter tam snujejo naklepe, ki so vsem sklepom nasprotni. Tako je Grška samovoljno napadle Turke in če bi se ji bilo posrečilo osvojiti Carigrad, bi bile prvolne določitve tpkoj pozabljene in v Londonu ali Parizu bi se na podlagi grške zmage antantnim državam in pa Grkom delili profiti. Slvar je pa drugače izpadla, Grki so bil poraženi in Turki so se črez noč iz premagancev spremenili v zmagovalce. Boj med Grško in Turško ni omejen na Grke in Turke, kakor tudi ni bil spor med Avstrijo ih Srbijo leta 1914 omejen na avstrijsko in srbsko državo, temveč kakor je ta spor v kratkem času izzval svetovno vojno, tako lahko tudi grško-turški razvname novo svetovno vojno, oziroma nadaljevanje pi"ve, ki z oboroženim rnirom, kakoršnega imamo že štiri leta, nikakor ne more biti končana. Grški pohod proti Carigradu je bil Angležem zelo všeč, ker hočejo nadzorovati v svojo korist morske ožine, da bi Rusija ne mogla med svct in če bi bili Grki zmagali, bi Anglija že znala iz kake konferenee izbiti svoje koristi. Grki so pa propadli, Turki so na pohodii, ostrina orožja se je obrnila in Anglija hoče druge države pridobiti za nadaljevanje grške pustolovščine. Ceia Evropa se deli danes na dva tabora: na one, kateri so zadovoljni z angleškimi korisloljubnimi naklepi jn pa na one, katerim ti naklepi niso in ne morejo biti všeč. V prvem taboru je z zavestjo Anglija sama poleg Grške seveda in pa take države, ki se nadajo od angleške strani raznih koristi ter so nasprotne upravičenim ruskim in turškim zahtevam, v drugem pa je poleg Rusije, Turške in BolgaiTjt Kolikor toliko tudi Francija, kateri so svobodne morske ožine na vsak način bolj koristne, kakor pa angleško nadzorstvo nad njimi. Anglija snubi za svoje nakane Rumunijo in Jugoslavijo, rumunska vlada pričakuje od Angležev pomoč in zaslombo v svojih krivičnih pohlepih po ruski zemlji, glede prisvojitve Besarabije, jugoslovansko vlado pa vleče na angleško stran sovraštvo do Bolgarov in pa to, da je njej vsaka vojna politika in vojna dobrodošla, da se lažje obdrži na površju. To je seveda mnenje beograjskih vladnih veljakov, ki se nikakor ne izirajo na mnenje in hotenje državljanov in narodnih slojev. Jedro in središče orientske politike je boj med Anglijo in Rusijo, nasprolje med upravičenimi ruskirm zahtevami po svoji trgovinski in gospodarski svobodi, ter angleškemu pohlepu po izrabi prirodnega bogastva tujin pokrajin in še po nadzorovanju cele trgovine in vseh poti skozi Dardanele. Francija nasprotuje angleškim nakanam, ni pa izključeno, da se z Angleži prej ali slej pobota in zedini glede lzkoriščanja ruskih in azijskih pokrajin ter se tudi priključi vojni politiki glede orientskega vprašanja, ker je ravnotako nasprotna svoftodnemu razvoju Rusije. če se Francozi pobotajo z Augleži glede koristi in profitov na ruski rovaš, tedaj se oba tabora v Evropi zopet spremenita. Na eni strani bo antanta proti Rusiji in Turčiji, na drugi strani bodo pa ti dve državi podpirali gotovo tudi Bolgari in Nemci. Proti Rusiji je že sedaj Rumunija, saj tudi ne more drugače, ker se je  na Rusiji ogrešila ter noče vrniti, kar si je nepošteno prisvojila, in s pozivom na zveze vladarskih hiš ter z raznimi obljubami liočejo tudi Jugoslavijo spraviti v isto vTsto z Grško in Rumunijo. To delajo in snujejo vlade, narod je pa vsepovsod za mir in proti vsaki vojni. Niti naš, niti rumunski in niti grški človek — kmet in delavec — ne more vzljubiti vojne in orožje, ker 30 si vladarji slučajno v sorodu in ker se obeta, da bodo v Londonu vladnim gospodom šli v tem in onem na roko. Delovno ljudstvo inia dovolj težkih in bridkih izkušenj iz zadnje vojne ter jedanes skozinskoz nasprotno vojni politikj.  Grški vojaki so javno kazali, da niso za vojno, grške čete so polagale orožje ter se predajale v ujetništvo, rumunsko ljudstvo je že v svetovni vojni z največjo nezadovoljnostjo sledilo vojni zapovedi in sili in danes bi tudi ne bilo drugače, Anglija pa čuje danes iz vseh krajev svoje države, kako malo razpoloženja vlada za vojno in kako velika sila vstaja proti. Iz vseh angleških kolonij — črnih, rjavih in žoltih — se sliši odločen: n e in zlasti iz Azije se oglaša silna moč — panislamskega (vseturškega) pokreta. Zeleni lurški prapor se vzdiguje, drog mu je sicer še v Aziji, njegov polumesec se pa že nagiblje črez Bospor in njegova senca je že padla preko Carigrada. V njo so uprte oči milijonov iz džungle indijske, iz ravnin mezopotamskih, žarečib puščav Arabije in od obal Nila. Položaj je zelo resen ne samo za Anglijo, temveč za celo Evropo. In mi, Jugoslovani? Mir hočemo! Anglija se za svoje koristi lahko vojskuje s komur hoče, magari s celim svetom, Francija tudi, 6e antanta brani Rusiji soodločevanje v Dardanelih, moramo mi izjaviti, da se nočemo zaplesti v nobeno nakano zoper to veliko slovansko državo. Pripravljeni smo braniti svojo državo, nočemo pa drugih napadati. Ljudstvo kliče in resno opominja voditelje države, da noče vojske, ki bi se razširila takoj v svetovni požar in pozivlja odgovorne državnike, da store vse, prav vse, da se ohrani mir, in to v interesu obstoja države same, ki smo jo s svojo krvjo skovali in ki se ne sme zaradi Anglije postaviti na kocko! Torej mir, brezpogojni mir!