295
Poučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
234,
Betel v Aziji in na oceanskem otočji. Palma areka in  betelov   oreh.   Vzgoja  betelovega   poprovca.
Gambir.
(Konec.)
Na Singaporu, Javi in Sumatri so mešali z betelom razen orehov in poprovčevega perja še eno tretjo rastlinsko tvar, katero zovejo gambir, in ta navada se je razširila tudi po mnogih drugih krajih, koder betel žve-kajo. Rastlina, od katere se gambir dobiva, je po dva metra visok grm. Perje gambirovega grma obirajo po trikrat, štirikrat na leto in potem ga v železnih kotlih pet do šest ur kuhajo. Prekuhana voda se odlije, in j)otem se samo kuha toliko časa, dokler se ne ukuha  v
trd gambir. Sam gambir je rdečkasto-rjav. V ustih s prvega posladi in diši kot ugodna dišava, no potem začne usta vleči in pogreni. Za nas je prav zoprnega okusa. Tudi Malajcem se ne bi prilegal, ko ne bi se ga bili navadili in ko ne bi mu pripisovali osobitih svojstev. Vele, da gambir izredno prija zdravju, a najbolje pospešuje prebavo. Vzgoja gambirovega grma je po mnogih krajih mnogo razširjena. Domačini se na Singaporu ne pečajo dosti z drugimi rečmi, nego z vzgojo gambira in betelovega poprovca. Ker obe rastlini zemljo zelo izpi-jata, zato nasade vedno menjajo. Ljudje posekajo in iztrebijo grmovje, in te trebeže zasade najpreje z gambirom. Kedar so se rastline iztrošile, potem ž njih suhim perjem in vejami pognoie zemljo pa zasade betelov poprovec. V istem času sežejo dalje v gozd, da s trebljenjem dobe novega prostora za nasade gambira. Pri tem delu so domačini po cele mesece po divjih krajih, in ni jih skrb, da utegnejo mnogi konec vzeti v krempljih tigrovih. Na Singaporu se na leto čez milijon kilogramov gambira ukuha in v trgovino spravi. Na otoku Penangu je baje najboljši gambir, zato ga tu na leto čez 4,000.000 kg ukuhajo. Izvrsten gambir napravljajo tudi na bengalski obali, od koder se v silni množini izvaža v trgovino.
235.
Pripravljanje in žvekanje betela.  Ava in pijača
od nje.
Betel, ki ga žvekajo azijski narodi, pripravlja se, kakor smo že omenili, od betelovega oreha, betelovega poprovca in živega apna, in po mnogih krajih še tudi od gambira. Betelov oreh se razreze na dolge in ozke kose, ti kosovi se zamotajo v perje od poprovca, ali se pa notranja stran perja najpreje napraši z navlaženim živim apnom. Po mnogih krajih imajo v vsaki hiši malo skrinjico, v kateri je shranjen betel, kar ga čez dan potrebujejo. Kadar dojde gost v hišo, takoj mu postrežejo z betelom, kakor pri nas s cigaro ali s čašo vina. Kadar gredo ljudje z doma na delo ali na pot, neso s seboj vselej toliko betela, kolikor ga čez dan morejo požvekati. Kdor ima dovolj betela, vsako uro ga porine po eden zavitek v usta in ga potem pol ure žveka Kdor nima zob za žvekanje, razdrobi betel in ga umesi kot testo, da ga ni treba gristi. Po mnogih krajih morajo žene pripravljati betel. Betel žvekajo najuglednejši ljudje. Glavarji in kralji ga ljubijo isto tako, kakor naj-siromašnejši delavci. Kapitan Wilkes nam je popisal obisk pri nekem indijanskem sultanu tako le: „Sultanu na desno sta sedela njegova dva sinova, na levo njegovi svetniki, in takoj za njimi je stal sluga s skrinjico betela. Skrinjica je bila Krasno od srebra izdelana in podolgasta, kakor kaka mala skrinjica za čaj, in je imela zaokrožen] pokrovec. V skrinjici so bili trije pre-gradki, eden za betelov oreh, drugi za betelovo perje in tretji za apno. Poleg tega sluge je stal drugi sluga z lulo, in videlo se je, da ni bil toliko imeniten, kakor prvi".   Kadar so   potniki   „Novare" prišli   po noči k ja-
296
vanskemu poglavarju, bila jim je odprta gostoljubna hiša. V hiši je bilo vse po evropski urejeno. Tujec ne bi inislil, da je v hiši mohamedovskega poglavarja na Javi, ko ne bi opazil javanskih slug, kateri v rokah nosijo prekrasno olepotičene zlate in srebrne posode z betelom." Tudi Javanci izredno ljubijo betelovo perje z gambirom, stolčenim z betelovim orehom in živim apnom, samo da tu te zmesi ne žvekajo, ampak jo porivajo v usta mej prednje zobe in ustnice, pa jo toliko časa sesajo, dokler se v ustih ne nabere kot kri rdeča slina. Siromaki pljujejo to slino, kadar so v hiši, v posode od kokosovega oreha, bogatejši v bakrene, a odličniki in glavarji v zlate posode. Tudi same ženske so prijateljice betelu, in domače lepotice s tem ostrim sokom iz ust odganjajo od sebe drzne in zoprne častilce. Na Cejlonu, kakor po vsej Indiji, pripovedajo potniki Novare, žvekajo betel ne samo možaki in ženske, temveč tudi deca. Od gabnega tega žvekanja ljudem zobje in ustnice tako porude, Kakor da so krvave.
(Dalje prihonjič.)