Kdo nam bo izvažal?
Olimpijska tekmovanja v Sarajevu so te dni v sre-dišču pozornosti in so kar nekako potisnila vstran ra-zmišljanja o naših perečih gospodarskih problemih. No, olimpijskih tekmovanj in razburjenj bo kaj kmalu konec, ostali bodo le spomini na vesele, pa tudi manj vesele trenutke z oznako petih olimpijskih krogov. Potem pa bomo morali spet pogledati naši gospo-darski resničnosti v oči — in ta pogled, vsaj tako kaže, ne bo nič kaj obetaven ne za gospodarstve-nike ne za vse druge občane. Tako bo očitno tudi v Sarajevu, kjer bo potne police najrazličnejšega blaga, kar kliče spomin na stara dobra leta, ko smo imeli vsega dovolj, zamenjala skromna ponudba ne-katerih vrst blaga in ko seveda ne bo govora o kakš-nem ananasu, paželvjih juhah in podobnihzadevah, ki so sedaj na voljo kupcem s polnimi žepi.
Te dni lahko kar naprej slišimo in beremo, kako poceni so sarajevske olimpijske igre, saj bodo stale samo 130 milijonov dolarjev, zaradi neposrednih in posrednih učinkov pa bodo sila koristna zadeva. Med neposredne učinke seveda lahko štejemo vse prihodke, kl so jih organizatorji pridobili s svojo go-spodarsko aktivnostjo In tisto, kar bodo udeleženci potrošili med igrami, med posredne pa vse tisto, kar naj bi pripomoglo k hitrejšemu razvoju glavnega mesta (in njegove okolice) ene izmed naših nerazvi-tih republik.
Olimpljske igre so bila odlična prlložnost za uve-Ijavitev številnih naših firm in izdelkov. Seveda sedaj nima nobenega pomena ugotavljati, v kolikšni meri je naše gospodarstvo izkoristilo to možnost — razen v ta namen, da bi se na napakah kaj naučili. Dejstvo je namreč, da je izvoz na konvertibilne trge sedaj bolj kot kdajkoli naša osrednja naloga, zato bi morali vsaj tisto, kai so naše gospodarske organizacije ven-darle storile za uveljavitev svojih imen in izdeikov, čimbolje izrabiti.
A vse kaže, da številne v Jugoslaviji te dni veliko bolj skrbi, kako bodo razdelili še neustvarjene devi-ze, kot pa, kako bodo pripomogli k čimvečjemu izvo-zu. To namreč lahko trdimo po sklepu interesne skupnosti za ekonomske stike s tujino Jugoslavije, ki je zavrnila številne reprodukcijske povezave za ustvarjanje člmvečjega deviznega priliva. Spet je vsak vlekel na svojo stran, kaj malo pa je bilo čutiti in-teres za doseganje čimvečjega izvoza. Kot da bo to storil kdo drug — samo ne ve se, kdo.
Tako je spet vse po starem — predpisi naj bi bili krivi, da ne dosegamo večjega izvoza, prav nič pa se nekateri ne zamislijo nad svojim vedenjem in skrbijo . le za lastne koristi. To se nam bo lahko kaj hitro maš-čevalo. Ob tem pa zbuja skrb predvsem to, da bodo verjetno najkrajši konec spet potegnili tisti, ki sku-šajo v kar največjem obsegu uresničevati z raznimi planskimi akti lepo zapisane cilje.