pogledi umetnost kultura družba WWW.POGLEDi.Si štirinajstdnevnik 14. marec 2012 letnik 3, št. 5 cena: 2,85 € 9771855874009 »FW f: 1 - »^y Jm Z naročnino na Delo ste si zagotovili vse. Aktivirajte svoj status PREMIUM! Če ste na časnik Delo naročeni vsaj 5 dni v tednu, obiščite www.delo.si/registracija in vpišite kodo za internet, ki jo najdete na vašem računu. To je vse! Prijava s kodo vam zagotavlja status PREMIUM. Z njim vam brezplačno pripada dostop do vseh vsebin Dela na spletu, mobilnem telefonu, iPadu in vse eksklu-zivne interaktivne storitve. Uporabite jih. Brezplačno! Če še niste naročnik Dela, postanite Premium naročnik! Pokličite 080 11 99 ali pišite na -t narocnine@delo.si. ^^ www.delo.si 080 11 99 narocnine@delo.si 4-5 DOM IN SVET 6 EPK - MARIBOR 2012 Srečko Horvat: O čem govorimo, ko govorimo o snegu? ZVON 7 Nemi film v digitalni dobi Letošnja podelitev oskarjev je bila po daljšem času vredna kančka pozornosti. Med inflacijo nominirancev za najboljši film leta sta se z največ nagradami - rahlo presenetljivo, ali pa tudi ne -spogledovala Hugo, visokoproračunska ekstravaganca Martina Scorseseja, posneta v 3D-tehniki, in Umetnik Michela Hazanaviciusa, črno-beli francoski film, ki je zapakiran in »prodan« kot nemi film, čeprav v filmu ponekod lahko slišimo sinhroni zvok in celo dialoge. 8 Le služabnik je zares svoboden V Cankarjevem domu so nedavno postavili na ogled peščico filmov, narejenih po predlogah Kafke in Roberta Walserja, med njimi tudi Inštitut Benjamenta, ki sta ga leta 1995 naredila brata Quay po Walserjevem romanu Jakob von Gunten, napisanem leta 1909. Zdaj smo ga dobili tudi v slovenskem prevodu. Mladen Dolar meni, da gre za izjemen roman, knjigo leta in knjigo mnogih let. 9 Sovražnik je sistem, sistem pa smo mi sami Makedonski režiser Aleksandar Popovski je v zadnjih letih v ljubljanski Drami in v Zagrebu postavil nekaj zelo odmevnih uprizoritev: Strindbergov Damask in Ibsenovega Peera Gynta ter Barčico za punčke Milene Markovic, poleti pa ga na Brionih čaka Odiseja. Z njim smo se pogovarjali pred premiero dramatizacije Laclosovih Nevarnih razmerij v SNG Maribor. 10 Festival dokumentarnega filma »Ti filmi so samo rokenrol, a so nam všeč,« pravi v nagovoru letošnje izdaje Festivala dokumentarnega filma njegov umetniški direktor. S tem seveda ne misli na večino dokumentarcev, ki jih bodo predvajali na festivalu, ampak na manjšino, ki bo letos namenjena retrospektivi t. i. rockumetarcev, pregledu nekaterih najznamenitejših glasbenih dokumentarcev v zgodovini tega žanra. Vsi ostali so bistveno resnejšega metra, saj odsevajo predvsem tragično, bolj pesimistično podobo sodobnega sveta. A to je svet, v katerem živimo. Festival dokumentarcev pa priložnost, da ga bolje spoznamo. 12 PotujENA sugestivnost Težko bi bilo priti do dokončnega odgovora, kaj naj bi v novi pesniški knjigi Gorazda Kocijančiča Primož Trubar zapušča Ljubljano res tlelo, težko se je odločiti, ali gre za nekaj mračnega ali nekaj svetlega. V vsakem primeru se zdi skrito, zavito in podloženo s čudnimi ogledali. 13 ZborovANjE nemih glav Ena bolj posrečenih misli v zvezi s spomeniki je tista, ki pravi, da so ti v bron odlita slaba vest narodov. Sliši se dobro in pogosto celo drži, a seveda ne vedno - precej je odvisno tudi od narodove politične in kulturne zgodovine. O tem govori tudi razstava Iz kiparske zbirke Mestnega muzeja Ljubljana. NA WWW.POGLEDi.Si: Sudan ali vojna za pozornost Sveta ne bodo uničili tisti, ki povzročajo zlo, temveč tisti, ki mirno gledajo, kako to počno, je bil Einsteinov citat, projiciran na platno dvorane v ljubljanskem Kinodvoru, preden se je tam začela projekcija dokumentarnega filma Toma Križnarja in Maje Weiss Oči in ušesa boga - Videonadzor Sudana. 14-15 PROBLEMI Čaka te E-KNjiG@ V ZDA se je v božičnem času podvojilo število e-bralnikov, v letu 2011 pa je spletna knjigarna Amazon prvič prodala več elektronskih kot tiskanih knjig. Boštjan Tadel ugotavlja, da so se tudi v Sloveniji stvari na področju e-založništva zadnje mesece začele premikati, a odprto ostaja še marsikatero vprašanje, nenazadnje tudi to, ali bomo e-knjige brali na specializiranih bralnikih ali na tabličnih računalnikih. 16 DIALOGI Kot pisATELj sem hvaležen za ta čas in za te KRAjE Pogovor z izraelskim pisateljem Amosom Ozom in zapis o njegovi knjigi Zgodba o ljubezni in temnini, ki je v prevodu Mojce Kranjc pravkar izšla pri Mladinski knjigi. 18 RAZGLEDI Aljoša Harlamov - Alojzija Zupan Sosič: Na pomolu sodobnosti ali o književnosti in romanu Goran Č. Potočnik - Inazo Nitobe: Bushido, kodeks samuraja 20-21 KRITIKA KNJIGA: Peter Mlakar: Vojna (Tina Vrščaj) KNJIGA: Gabriela Babnik: Sušna doba (Urban Vovk) KINO: Železna lady, r. Phyllida Lloyd (Denis Valič) KINO: Sramota, r. Steve McQueen (Špela Barlič) ODER: Christopher Hampton: Nevarna razmerja, r. Aleksandar Popovski (Vesna Jurca Tadel) KONCERT: Oranžni 6 (Stanislav Koblar) PLOŠČA: Milko Lazar: Koda Chopin (Maja Matic) 22-23 BESEDA Milan Zver: Jože Pučnik - državljanski pogum in svoboda Ženja Leiler: Kam se mudi ministru Žigi Turku? NA NASLOVNICI Izraelski pisatelj in aktivist Amos Oz, ki je ob izidu prevoda knjige Zgodba o ljubezni in temnini obiskal Maribor in Ljubljano, Pogledi pa smo se z njim pogovarjali že pred njegovim prihodom. Foto Voranc Vogel pogledi Pogledi issn 1855-8747 Leto 3, številka 5 štirinajstdnevnik za umetnost, kulturo in družbo izhaja vsako drugo in četrto sredo v mesecu odgovorna urednica: Ženja Leiler namestnik odgovorne urednice: Boštjan Tadel urednica: Agata Tomažič lektorica, redaktorica: Eva Vrbnjak likovni urednik: Ermin Mededovic tehnični urednik: Matej Brajnik izdajatelj: Delo, d. d., Dunajska 5, Ljubljana predsednik uprave: Jurij Giacomelli tisk: Delo, d. d., Tiskarsko središče oblikovanje glave časopisa: Matevž Medja naslov uredništva: Pogledi, Dunajska 5, 1000 Ljubljana tel. (01) 4737 290 faks (01) 4737 301 e-pošta: pogledi@delo.si www.pogledi.si Število natisnjenih izvodov 6.000 naročnine in reklamacije tel. 080 11 99, (01) 4737 600 e-pošta: narocnine@delo.si oglasno trženje sonja.juvan@delo.si tel. (01) 4737 515 nina.kinkela@delo.si tel. (01) 4737 560 Vse pravice pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov na katerem koli mediju je dovoljen samo s predhodnim pisnim dovoljenjem izdajatelja in navedbo vira. 0 Mestna občina Ljubljana ' ' ' ^ • republika Slovenija ministrstvo za liuituro Poglede sofinancirata Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Pogledi so začeli izhajati 7. aprila 2010 v okviru projekta Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010. Meceni Pogledov so Cankarjev dom, Festival Ljubljana in Slovensko narodno gledališče Maribor. Spričevala, diplome in realni problemi Neverjetno je, koliko pozornosti je bilo posvečene srednješolskemu spričevalu donedavnega kustosa Pokrajinskega muzeja v Kopru, diplomiranega zgodovinarja in sociologa Ivana Simčiča. Simčič je bil tam zaposlen od leta 2007, prej je bil zaposlen v Slovenski vojski. Očitno se je na ljubljansko Filozofsko fakulteto (FF) vpisal brez ustrezne srednje šole oziroma s ponarejenim spričevalom. Če prav razumem, je šlo za spričevalo nekakšne gostinsko-tu-ristične srednje šole iz Hrvaške ali Bosne. Glede na to, da sem se na FF vpisal s spričevalom šole, ki ni zagotavljala ustrezne izobrazbe za začetek študija, si bom dovolil manjši ekskurz: vpisal sem se leta 1985 s prvo generacijo dijakov usmerjenega izobraževanja. To je tedaj pomenilo, da so bili za FF primerno izobraženi samo diplomanti (tedaj nismo imeli mature) družboslovnih in kulturoloških srednjih šol, vsi drugi, denimo mi z naravoslovnih, pa smo morali opravljati diferencialne izpite. Ti niso bili povsem trivialni, marsikdo jih ni opravil. Če prevedem v aktualno situacijo: čisto možno je, da se je nekaj let pozneje na FF dalo vpisati brez diferencialnih izpitov, če si prinesel spričevalo turistične ali gostinske smeri iz ene bivših jugoslovanskih republik (par let prej pa si s spričevalom bežigrajske gimnazije moral opravljati diferencialne izpite), lahko pa, da je moral tudi tri leta mlajši Simčič opraviti te izpite. A kakorkoli obračamo, je v naslednjih letih na tej fakulteti diplomiral in pozneje tudi dobil redno zaposlitev v javnem zavodu. Da ne bo pomote, nič kaj lepo ni, narobe je!, če človek ponaredi spričevalo. To je bržkone celo kaznivo dejanje. V tem primeru sicer zastarano. Se zgodi. V tej državi žal kar pogosto. Ampak - glede na to, da sem tako kot Simčič diplomant FF, pač iz prve roke vem, kaj pomeni diplomirati na tej fakulteti. Naj vnaprej pritrdim tistim, ki so po lastnem mnenju študirali na resnejših fakultetah: ne, diplomirati res ni nečloveško težko. Kakšni izpiti so bili ponižujoče lahki. Je pa bilo tudi kar nekaj selektivnih predmetov, kjer se je število kolegov občutno zmanjšalo. Za uspeh na teh izpitih je bilo treba vložiti precej dela, marsikaj prebrati, kaj razmisliti in tudi napisati. Saj vrabci čivkajo, da merila niso več, kar »Dokument«, s katerim je poslanec Simčič nastopil na tiskovni konferenci 1. marca 2012. so bila včasih, ampak kakorkoli obračamo, Simčič je na FF diplomiral. Morda ne ravno z odliko, ampak diplomiral pa je. In morda je v službo v Pokrajinski muzej Koper prišel po takšnih ali drugačnih zvezah - ampak ... to nima nobene zveze s pristnostjo nekega srednje komičnega srednješolskega spričevala - s katerim se zdaj ukvarja vsa država od predsednika republike navzdol. Še zlasti pa rektor ljubljanske univerze. Simčič kot diplomant dvopredmetnega študija na FF je moral opraviti kakšnih 50 izpitov, napisati vsaj šest, pa raje kakšno več, seminarskih nalog in dve diplomi. Seveda je čisto možno, da je vse to odkljukal s pomočjo načela »pametnejši popusti«, da je več deset profesorjev dvignilo roke in si reklo, samo da ga ne vidim več ... In da so v Kopru po njegovi zaposlitvi enako obupali boljši kandidati, ker se jim s tem domnevnim povzpetnikom ni zdelo vredno mazati rok. Ponavljam: ponarediti spričevalo je goljufija in to je dovolj, da bi moral poslanec takoj odstopiti, težko pa bi se strinjal, da Simčičev primer meče slabo luč na cel državni zbor, kar je izjavil njegov predsednik Gregor Virant. To je zelo šepava logika: če je en poslanec ponaredil srednješolsko spričevalo, so ga vsi ponaredili ... Ali kaj je imel v mislih predsednik DZ? Poglejmo dejstva še enkrat: Desusov poslanec Ivan Simčič je pred leti ogoljufal administracijo FF in jo očitno prepričal, da ima srednješolsko spričevalo. Potem je z neznanimi sredstvi dosegel, da mu je ta institucija podelila univerzitetno diplomo. V pomanjkanju drugačnih informacij moramo sklepati, da je opravil predpisane obveznosti, torej je s štiriletnim študijem dosegel bistveno višjo stopnjo izobrazbe, kot se mu zdaj očita. Če pogledamo z nekaj širokosrčnosti, je šlo za mladostno kaznivo dejanje, za katero se je Simčič z opravljeno diplomo do neke mere odkupil. Ali pa vsaj katastrofalno osmešil VSE svoje univerzitetne profesorje in delodajalce v Pokrajinskem muzeju Koper, ki tega prevaranta leta in leta niso odkrili - no, v Slovenski vojski so menda za časa ministrovanja Simčičeve-ga strankarskega predsednika ga, ampak po tem nečastnem odhodu iz SV se je zaposlil v Kopru (zopet v javni službi) kot visokoizobražen kader, kot se lahko poučimo na spletni strani Muzeja. Ali je bil v resnici korekten študent in korekten državni uradnik? Morda ne ravno briljanten, ampak očitno zadovoljiv. Morda tudi ne, ampak o tem se ne pogovarjamo. Če bi se pogovarjali o tem, bi šlo za odgovornost tistih, ki so ga brez ustreznega znanja spuščali na izpitih in ga zaposlili v muzeju, čeprav ni dovolj dober zgodovinar. Rektor ljubljanske univerze pa grmi, da bo preklical njegov vpis na fakulteto in mu odvzel diplomo. S tem pokončnim dejanjem bi se ljubljanska univerza res vpisala v svetovno univerzitetno zgodovino: uspela bi zavrteti čas nazaj! Vsaka minuta ukvarjanja s Simčičevim srednješolskim spričevalom je zato vržena stran, govori pa o tem, kako popolnoma smo v Sloveniji odklopljeni od realnih problemov. Če pa se bo morda izkazalo, da obstajajo pravni načini, ki bi poslanca spravili pred sodišče, pa se je težko izogniti vprašanjem o učinkovitosti slovenskega pravnega sistema, ko gre za vprašanja milijone težkega gospodarskega kriminala. Kako je torej mogoče, da mediji in vsi mogoči predstavniki institucij ne znajo ločiti popolne bedarije - resda sočne, a potencialnih pikantnosti se ni lotil nihče - od resnih izzivov, s katerimi se sooča tako Slovenija kot EU? To je daleč najbolj neprijetno spoznanje afere Spričevalo. B. T. Prvih 5 ... Naj krogle letijo - na Kitajskem Najbolj zanesljivi način, kako pritegniti ameriške gledalce v kinodvorano, kjer igra kitajski film, je prelepiti filmski plakat z napisom »Na Kitajskem prepovedano«. Resnici na ljubo večina takšnih filmov sploh ni bila prepovedana iz političnih vzrokov, temveč bolj zaradi pomanjkljive dokumentacije glede dovoljenj za snemanje ipd., piše ameriški spletni portal Slate. Najbolj neverjetno pa je, da je film, ki odkrito in zelo ognjevito kritizira korupcijo in organizirani kriminal na državni ravni, dobil vse uradne odobritve za predvajanje. In ne samo to, postal je tudi eden najbolj priljubljenih kitajskih filmov vseh časov. Naj krogle letijo (angleški prevod: Let the bullets fly), posnet pod režisersko taktirko Jianga Wena, se dogaja v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je bila Kitajska razdeljena na upravne enote po fevdalnem zgledu, ki so jim načelovali pogoltni guvernerji. V domovini so ga začeli predvajati decembra 2010, januarja naslednje leto pa je že podrl vse rekorde in postal najbolj priljubljen kitajski film vseh časov; kitajski gledalci so si v večjem številu hodili ogledovat samo še Cameronovega Avatarja. Zgodba filma Naj krogle letijo, nekakšne gangsterske epopeje z obilico strelskih obračunov in dobro izrisanih likov, se začne na vlaku, ki se ga odloči napasti slavni ropar Zhang. Vlak je na poti v prestolnico Gosje mesto in z njim potuje tudi bodoči guverner. Žal pa v napadu na vlak izgubi življenje in ropar Zhang se odloči, da bo prevzel njegovo identiteto. To se mu kmalu obrestuje, saj spozna, da se več denarja da izmolsti iz ljudi, če si del sistema, kot če se mu zoperstavljaš nekje z roba družbe. Kljub vsemu pa ima v Gosjem mestu hudo konkurenco v obliki lokalnega gangsterja. Film se kmalu sprevrže v razgiban spopad med obema goljufoma, enim, ki je privzel identiteto guvernerja, in drugim, ki deluje kot poslovnež. Pravzaprav je čudno, da se je film, v katerem so glavni junaki nič drugega kot trop zlobnih, podlih zločincev, tako priljubil kitajskemu gledalstvu, piše Slate. Vzrok za tolikšno popularnost se skriva v številnih metaforah. Kitajsko med-mrežje je že poldrugo leto prepolno komentarjev na temo filma in njegovih večplastnih pomenov, nekateri ga vidijo kot kritiko korupcije, drugi kot napad na mainstreamovsko filmsko industrijo, tretji razpravljajo o njegovi domnevno liberalni ali konservativni noti. Vsi pa so ga videli. Njegov režiser, Jiang Wen (napisal je tudi scenarij in v njem igra glavno vlogo), ne daje nikakršnih pojasnil. Jiang se je proslavil že leta 2000 na canneskem filmskem festivalu, kjer pa so njegov film Hudiči na pragu predvajali, še preden je dobil uradno dovoljenje oblasti - zato je režiserja doletela sedemletna prepoved ustvarjanja. Vmes se je zaklel, da bo naslednji film, ki ga je ustvaril, velika uspešnica. In uresničil zaobljubo s Kroglami. Toda dejstvo, da je njegov izdelek dobil vse potrebne blagoslove za pot v kitajske kinodvorane, ne more biti naključje. V državi, kot je Kitajska, kjer se marsikaj da razbrati iz komaj opaznih znakov, ki napovedujejo korenite spremembe v vladni liniji, Wenov film nikdar ne bi mogel postati najbolj priljubljen, če se ne bi s tem strinjala oblast. Niso redki primeri, ko so cenzorji umaknili s sporeda filme, ki so jih najprej odobrili. Kitajska narodna banka je lani objavila poročilo, iz katerega je razvidno, da je od leta 1990 18.000 državnih funkcionarjev zapustilo Kitajsko, s seboj pa odneslo 120 milijard dolarjev - kar je enakovredno državnemu proračunu za izobraževanje v letih 1978-1998. Priljubljenost filma Naj krogle letijo bi torej utegnila biti znak, da je napočil konec obdobja, v katerem so si oblasti zatiskale oči pred korupcijo na državni ravni. A. T. Bi tega »neoliberalca^« pričakovali med avtorji v Knjižnici revolucionarne teorije? REVOLUCiONARNA TEORiJA S POPUSTOM Do konca meseca bo založba Krtina (nekdanji KRT, Knjižnica revolucionarne teorije) prodajala knjige iz zaloge po izjemno ugodnih cenah 3 in 5 evrov. Seznam knjig je na spletni strani www. zalozbakrtina.si, kjer jih lahko tudi kupite, knjige pa prodajajo tudi na sedežu založbe (Hrenova 13, Ljubljana) med 9. in 13. uro. Knjige so iz zbirk Krt in Temeljna dela, gre pa za avtorje od Platona, Avguština, Luthra, Spinoze, Schillerja, Mary Wollstonecraft, Tocquevilla, Williama Jamesa in Jean-Clauda Milnerja, pa tudi Angele Vode, Jožeta P. Damijana in Gregorja Tomca. Pa tudi Apicijevo Umetnost kuhanja in Brillat-Savarinovo Fiziologijo okusa. In še mnogo drugega, simpatično eklektičnega in resnično fundamentalnega po res prijaznih cenah. Razprodaja traja do konca marca. MUSSOLiNi NAM JE UŠEL V KOBARiDU V Stalnem slovenskem gledališču v Trstu bo 23. marca premiera igre Kobarid '38 - Kronika atentata po predlogi Dušana Jelinčiča in v režiji debitanta Jerneja Kobala. Gre za moderni gledališki dokumentarec, ki se ukvarja z načrtovanim in v zadnjem trenutku preklicanim atentatom tigrovcev na Mussolinija v Kobaridu 20. septembra 1938. Šlo naj bi za samomorilski napad z bombo okrog pasu, ni pa znano, ali so dogodek preprečili celo Angleži ali domači pomisleki. Zveni intri-gantno, kako pa se bo atentat razpletel tri četrt stoletja pozneje v rokah dveh gledaliških novincev? masaker brez boga Kate Winslet in Christoph Waltz sta v Masakru Romana Polanskega po igri Yasmine Reza nastopila kot mož in žena. V kinematografe prihaja še ena predelava klasike: film Kotlar, krojač, vojak, vohun (Tinker, Tailor, Soldier, Spy; Francija, Velika Britanija, Nemčija, 2011) po znameniti vohunski trilogiji Johna le Carreja, ki so jo že leta 1979 po- Gary Oldman je z vlogo Georgea Smileyja stopil v čevlje sira Aleca Guinnessa. ... prihodnjih 14 dni sneli kot TV-nadaljevanko. Glavno vlogo melanholičnega bojevnika iz časov hladne vojne Georgea Smileyja je tedaj po mnenju mnogih neprekosljivo odigral sir Alec Guinness, tokrat pa podobne pohvale žanje Gary Oldman. Režiser Tomas Alfredson je doslej režiral v rodni Švedski, tokrat pa je v velikem mednarodnem projektu poleg Oldmana vodil med drugim še Colina Firtha in Johna Hurta. 22. marca pa bo v Sloveniji tudi novi film Romana Polanskega Masaker (Carnage; Francija, Nemčija, Poljska, Španija, 2011), po gledališki predlogi Yasmine Reza Bog masakra, ki smo jo že pred leti gledali v ljubljanski Mali Drami. Tragikomično igro o tem, kako se dva para staršev dobita, da bi civilizirano rešila pretep sinov, je režiral Janusz Kica, odigrali pa Silva Čušin, Saša Pavček, Igor Samobor in Branko Šturbej. Tudi Polanski ima izjemno zasedbo: kot prva zakonca nastopata Kate Winslet in Christoph Waltz, kot druga pa Jodie Foster in John C. Reilly. Zveni uživaško, zanimivost pa je to, da se v filmu delajo, kot da se dogaja v New Yorku, snemali pa so v Parizu, saj Polanski zaradi obtožbe, ki ga bremeni pedofilije, ne sme v ZDA. SLADKi GREH Po Črnih maskah se slovenska operna odra vračata v običajne vode: v Ljubljani z Verdijem, v Mariboru pa v petek, 16. marca, s premiero Leharjeve Vesele vdove - očitno v izvirni nemščini, saj nikjer ni naveden prevajalec. In čeprav je težko z resnim obrazom priporočiti tako priljubljeno in osladno opereto, kot je Vesela vdova, je tudi treba imeti kamnito srce in čisto nobenega veselja do življenja, da človeka ne bi udobrovoljile te nalezljive melodije in burkaški humor. In za resnejše ljubitelje glasbenih trivialnosti: Vesela vdova je bila najljubša opereta Adolfa Hitlerja, napev Da geh' ich zu Maxim pa je v svoji Leningrajski simfoniji citiral celo Šostakovič in njegov citat Bartok v Koncertu za orkester. Poleg tega pa ima predstava dve zasedbeni zanimivosti: prva je mladi tenorski up Martin Sušnik, ki bo nastopil v vlogi Camillea de Rossillona, druga debitant na opernem dirigentskem pultu Simon Dvoršak. V naslovni vlogi Hanne Glawari bo prve predstave pela hrvaška sopra-nistka Lana Kos, pozneje Andreja Zakonjšek Krt, njenega ljubimca Danila pa najprej Matjaž Stopinšek, na dveh predstavah konec marca pa Jože Vidic, ki je v tej vlogi blestel že pred leti. Kaj neki bi si Kogoj mislil o tem, da njegovi interpreti tako rekoč čez noč preskočijo v Leharja? No, pravzaprav o tem lahko sklepamo, glede na to, da je bil v dvajsetih letih preteklega stoletja korepetitor v ljubljanski operi, kjer so bili podobni prehodi nekaj običajnega. PET GLEDALiŠKiH PREMiER Gledališča se pripravljajo na velik plaz: sprožil se bo v sredo, 14. marca, z Obdlanjenjem v Spokanu Martina McDonagha (irskega dramatika, ki smo ga v Sloveniji že leta 1999 v Mali Drami spoznali z Lepotno kraljico Leenana, zadnja leta pa je zelo uspel v Hollywoodu, tudi kot režiser) v prevodu Jakoba Jaše Kende in v režiji Matjaža Latina, in preskočil že v četrtek, 15. marca, v Prešernovo gledališče v Kranju s Tremi sestrami Čehova v režiji pro-vokativnega Hrvata Oliverja Frljiča. V soboto, 17., bo bučal v ljubljanski Drami s krstno uprizoritvijo Padca Evrope Matjaža Zupančiča v avtorjevi režiji. 22. bo zagrmel še v Mestnem gledališču ljubljanskem s premiero Gogoljeve Ženitve v režiji Diega de Bree, v Slovenskem mladinskem gledališču pa 25. marca Izgubljene časti Katharine Blum: dramatizacijo romana Heinricha Bölla iz leta 1974, po katerem je že leto pozneje nastal tudi film Volkerja Sc-hlöndorffa in Margarethe von Trotta, j e pripravila Blažka Müller Pograjc, režiral pa bo Matjaž Pograjc. Če si zares svobodomiseln, si tako svoboden, da ne verjameš niti v absolutno svobodomiselstvo, in v tem je problem svobodomiselstva. Zato je pravo svobodomiselstvo takrat, ko si res tako zelo svoboden, da lahko o sebi tudi dvomiš. Še zlasti o svoji svobodi. Če tega ni, si dogmatik, ki se samo reklamira za svobodomisleca. Akademik dr. Janko Kos v reviji Sodobnost o pravi naravi svobodomislecev Nadaljevanje hladne vojne s seksi glasbeniki ■| Ht VCURLD-S BF.-nmUNti CLASSICAL MUSIC lifllßAZINg* ^^ Subsoil* today to the FKE BBC Music Mjgailne podcast on iTunes " V klasični glasbi se nosi mladost in energija: venezuelski dirigent Gustavo Dudamel in kitajska pianistka Yuja Wang. Tednik The Economist prinaša oceno knjige o zgodovini športa The Spirit of the Game (Duh igre) britanskega športnega novinarja indijskega porekla Mihirja Boseja. V knjigi spremlja razvoj športa od bolj ali manj plemiške zabave, ki se je prek elitnih šol razširila v razkazovanje moči držav, kot denimo na nacističnih olimpijadah v Garmisch-Partenkirchnu in Berlinu leta 1936, nato pa v hladni vojni, kjer so si mesta na zmagovalnih stopničkah podajali športniki v trenirkah z napisom »CCCP« ali »USA«. Sem ter tja se je zraven prebila kakšna Vzhodna Nemka ali kdo še bolj nepričakovan, ampak tja do leta 1990 je bil šport ena najbolj eminentnih disciplin hladne vojne. Po koncu blokovske delitve je šport iz orožja za specialno vojno postal veja gospodarstva, nekdanji nasprotniki pa zaželeni vlagatelji, npr. ruski oligarh Roman Abramovič v londonskem nogometnem klubu Chelsea. Kitajska tudi po olimpijadi v Pekingu 2008 še ni povsem enakovredna tekmica v športni areni - vsaj ne v najbolj seksi disciplinah -, postaja pa dejavnik v globalnem lepotnem tekmovanju klasičnih glasbenikov. O tem pišejo v marčevski številki revije za klasično glasbo BBC Music Magazine. Na naslovnici je novo globalno ime, 24-letna pianistka Yuja Wang, ki jo opisujejo kot resnejšo (in povrhu lepšo) izzivalko pet let starejšega Lang Langa. V zanimivi kolumni glavnega glasbenega kritika londonskega dnevnika The Times Richarda Morrisona pa obe zgodbi zanimivo povežejo: Morrison zgodbo začne z ambicioznimi načrti za ustanovitev Državnega mladinskega orkestra ZDA, pri katerem je edino nepričakovano dejstvo to, da bo začel delovati šele prihodnje leto. Amerika je pač velika in (vsaj kar se kulture tiče) v glavnem organizirana po mestih ali zveznih državah: a sodobna mala hladna vojna se bije tudi na tem področju. Tudi v ZDA se je namreč razširil virus nepopisne privlačnosti venezuelskega glasbenega šolstva »El Sistema«, katerega najbolj slavni ambasador je mladi dirigent Gustavo Dudamel. Dudamel, ki je pred dvema letoma postal glasbeni direktor po mnenju nekaterih najboljšega ameriškega simfoničnega orkestra, losangeleških filharmonikov (pred njim jih je 17 vodil in do tega pripeljal finski dirigent in skladatelj Esa-Pekka Salonen), je tudi v Ameriki začel popularizirati podoben način glasbenega izobraževanja, in kar naenkrat se je zazdelo, da je Chavezova Venezuela vsaj na tem področju ne le precej uspešnejša, temveč tudi mnogo bolj seksi. Kar vtipkajte na YouTubu »Dudamel Mambo«, pa boste videli, kako je koncert simfoničnega orkestra lahko videti kot rokovski festival. No, in ko Američani nekaj skopirajo, to naredijo v duhu dokumentarca Super veliki jaz (Super Size Me; ZDA, 2004). Orkester se ne bo sestavljal in iskal najustreznejše oblike delovanja (tako kot denimo istoimenski National Youth Orchestra Velike Britanije), temveč bo zahtevnim avdicijam in dvema tednoma vaj sledila svetovna turneja po najuglednejših dvoranah, med drugim v Moskvi in Sankt Peterburgu, v londonskem Royal Albert Hallu itn. - dirigiral pa bo sam Valerij Gergijev (morda s kakšno vajo več kot pred lanskim ljubljanskim nastopom z Mahlerjevo Osmo simfonijo). Orkester ima tudi že ličen logotip in na spletni strani video vabilo samega Gergijeva. Povedati je treba, da ne gre za orkestre akademij, temveč za mlajše glasbenike, za najstnike od 16. do 19. leta. In ameriški projekt ni mednaroden samo po navdihu, temveč tudi po vodstvu: nastal je na pobudo Angleža, sira Cliva Gillinsona, do pred sedmimi leti direktorja londonskih simfonikov (LSO, London Symphony Orchestra), odtlej pa najprestižnejše ameriške koncertne dvorane, newyorškega Carnegie Halla. V okviru tega prizorišča je Gillinson zasnoval ogromen izobraževalni center, ki ga je umestil v 200 milijonov dolarjev vredno konstrukcijo - na strehi. Podobnega, a bistveno manj bombastičnega značaja je bil tudi londonski izobraževalni projekt LSO Direct, s katerim so na koncerte, predvsem pa k odkrivanju glasbe zelo uspešno vabili mlade v Veliki Britaniji. Mladi Venezuelci so v manj kot petih letih osvojili svet: polnijo dvorane, ki so bile doslej rezervirane le za največja imena, ob tem pa projicirajo tako imenovano mehko moč. Kako se bo obnesla kombinacija ameriških najstnikov in 60-letnega Rusa, bomo še videli; Gergijev je nedvomno velik profesionalec (spomnimo se njegovega izjemnega nastopa v Ljubljani z LSO, kjer je stalni gostujoči dirigent), glasbeniki pa bodo gotovo skrbno izbrani in izjemno motivirani. A manjkala bo vzporedna zgodba izjemnega socialnega projekta - podobno kot Venezuelcem manjka kilometrina britanskega mladinskega orkestra, ki nastopa sicer z mnogo manjšim pompom, a z mnogo bolj zanimivim repertoarjem. Britanska glasbena kultura ima globalni doseg z LSO in londonsko Kraljevo opero, ima pa tudi neverjetno močne temelje po vsej državi tako z glasbenim šolstvom kot s koncertno dejavnostjo - in s spodbujanjem nastajanja in izvajanja novih del. Pri tem se ne omejujejo le na svoje: letos je eden od le dveh študentov dirigiranja na prestižnem manchestrskem Royal Northern College of Music Slovenec Aljoša Škorja (lani je še pisal kritike za Poglede). Imenitno bi bilo, če bi svoje glasbeno znanje povezal še s kakšno marketinško spretnostjo in iz najstniškega muziciranja naredil veliko zgodbo tudi v Sloveniji. Glasbenike imamo tudi pri nas, manjka pa nam želje, da bi glasbo spravili med ljudi! B. T. 6 EVROPSKA PRESTOLNICA KULTURE pogledi 14. marca 2012 O čem govorimo, ko govorimo o snegu? MARIB0R2012 Evropsba prestolnico bulture Mcjribor • Mursha Sobota • V/etenje PU^ • Novo mesto • Slovenj Gradec IZPOSTAVLJENO med 14. in 28. marcem 2012 srecko horvat, zagreb e sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja je francoski semiotik Roland Barthes pokazal, da se ideologija skriva tudi v stvareh, ki se zdijo povsem »naravne«; ena od njih je na primer vreme. Ob tem se je spomnil obiska pekarne, kjer mu je pekovka rekla: »Še vedno je lepo, ampak predolgo je že vroče!« Takrat je namreč uvidel, da govoriti o vremenu vedno pomeni govoriti z določene perspektive. Dovolj je, da odprete katerikoli učbenik za učenje angleščine, kjer se boste seznanili z uporabnimi iztočnicami za začetek pogovora o vremenu. V klasičnem jezikoslovju bi to spadalo v praktično-sporazumevalno funkcijo jezika (znan je primer vprašanja »Kako si?«, ki po navadi ne zahteva iskrenega odgovora in je zgolj vljudnostne narave), Barthes pa pokaže, da je tudi v na videz »naravnih« situacijah vedno na preži ideologija. Ko pekovki odvrne: »Tudi svetloba je tako lepa!«, ona pa ne odgovori, pride do svojevrstnega »kratkega stika« v jeziku, Barthes pa spozna, da je »videti svetlobo« lastno razredni občutljivosti. V skladu s tem bi odgovor na vprašanje »Kako si?«, ki bi vseboval iskreno tarnanje zaradi problemov (»Mah, pravkar sem dobil zadnji opomin pred izključitvijo elektrike, nimam pa niti za bencin do službe.«), pokazal, kako je naša družba prepletena, če ne že utemeljena na takšnih tihih dogovorih, tako da se realno stanje in resnični občutki ne pokažejo. Ko te dni naletite na vrhunske primere »raziskovalnega novinarstva« kakršen je članek Sneg ponovno pada v Gorskem kotarju, Liki in Slavoniji, bi bilo treba izvesti prav ta trik in se prepustiti spontani reakciji: prvič - za zimski čas je nekaj povsem običajnega, če pada sneg, in kje drugje naj bi padal kot v Gorskem kotarju in Liki? Drugič - mar je res na Hrvaškem prvič zapadlo toliko snega, ali nas ne oblegajo vsakih nekaj let z bombastičnimi naslovi, da smo priča »najtoplejšemu poletju« ali »najhladnejši zimi« v zadnjih stotih letih? Da je vreme neločljivo od ideologije (in tudi od funkcioniranja države), je potrdil tudi sam premier, ki je obiskal državno upravo za zaščito in reševanje, da bi se informiral o stanju na terenu in morebitnih težavah v »boju« s snegom. Ob tem je izjavil: »Prišel sem se informirat o stanju glede na to, da je napoved za jutri: hladno, veter, lahko tudi sneg. Lekcijo smo že dobili. To je zgodba o sodelovanju med lokalno samoupravo, županijami in državo. Država je tu, da pomaga, da prevzame odgovornost in breme, če je treba, lokalna oblast pa se prav tako mora pripraviti. Normalno je, da je manj običajno, če sneži v Dalmaciji, namesto po drugih delih Hrvaške, zato je ta faktor presenečenja razumljiv, toda pred nami je mogoče nova vremenska ujma in tu ni več prostora za nisem vedel.« Človek bi pomislil - če preskočimo prvi nepričakovan banalni stavek (»hladno, veter, lahko tudi sneg«) -, da premier govori o terorizmu ali vsaj o nenadni invaziji Nezemljanov. Še več, eden od časopisov je le nekaj dni pred tem objavil »ekskluzivno novico«, da Šibenik spominja na scene iz filma Dan po jutrišnjem, v katerem preplašeni ljudje blago z nakupovalnih polic mečejo v svoje košare, saj se začenja jedrska vojna. Isti časopis je pisal o »snežnem Armageddonu« in o mestih, ki so ostala »ukleščena«, medtem ko je »Dalmacija kapitulirala in išče pomoč vlade«, nekateri pa so šli še dlje s trditvijo, da je najbolje, da splitski župan »preda oblast vojski« (sic!). Preden so marljivi novinarji prišli na teren, smo - kot 11. septembra - dokaze o tem »boju« dobili najprej s fotografijami in posnetki bralcev, ki so dobesedno preplavili internet. In če bi besedo »sneg« povsod, kjer jo preberemo, zares zamenjali s »terorizmom«, bi večina teh besedil še vedno povsem spodobno funkcionirala, kot da se ni nič spremenilo. Le splitski župan Željko Kerum je razumno priznal, da je vse skupaj pretirano, in na vprašanje, ali misli, da ni bilo potrebe po kriznem štabu, odgovoril: »Iskren bom - meni je vse to skupaj malce smešno, mislim, pa kaj? To je povsem normalno, bog daj, da bo tako tudi naslednje leto.« Ko se je poskušal braniti pred obtožbo, da je prav mestna oblast odgovorna za sedemsto poškodovanih Splitčanov, saj niso bili pripravljeni na toliko snega, je župan odgovoril, da je »sneg tema, ki ljudem zamegli oči za nekaj mesecev, ko nihče nima kaj početi, nato pa bodo pisali o burji in poletni vročini.« Prav tu NAjDLjE jE SLA FRANCOSKA MINISTRICA ZA ZDRAVjE, KI jE BREZDOMCEM PRIPOROČILA, NAj MED POLARNIM MRAZOM NE HODIjO VEN. SKRATKA, KOT PRAVI BARTHES, »NIč NI BOLj KULTURNEGA OD ATMOSFERE, NIč NI BOLj IDEOLOŠKEGA OD VREMENA«. se razkriva Barthesova poanta o ideologiji: morda res ne bi bilo sedemsto poškodovanih, če bi si meščani šli v trgovino kupit škornje in zimske pnevmatike ter se celo veselili snega, kot so se včasih „ Če njegov odnos postavimo ob bok uradnemu obvestilu ministrstva za zdravje, se do takrat predvidljive vloge -splitski župan, ki se mu radi posmehujemo - nepričakovano zamenjajo. Ali ni prav ministrstvo za zdravje tisto, ki se nam posmehuje, ko nas opozarja, da »se je treba izogibati ekstremnemu mrazu zunaj« in da »tistim, ki morajo iti ven, priporočajo topla oblačila, ki ne smejo biti preozka, oblečejo naj jih v slojih, zunanji sloj ne sme prepuščati vetra in blage, po možnosti naj bo iz volne«. Če slučajno še niste vedeli - saj nas intuicija najbrž nagovarja, naj se v spodnjih hlačkah mečemo po plaži kot tistih nekaj Splitčanov -, ministrstvo opozarja, da je »treba zaščititi glavo s kapo, roke z rokavicami, vrat, usta in obraz pa prekriti s šalom«. Če nova vlada ne more spraviti v red ekonomskega stanja države in omogočiti državljanom, da si kupijo navadne škornje in zimske pnevmatike, lahko svoje državljane vsaj spomni, kako se normalen človek obnaša, kadar pada sneg. Ti hrvaški primeri so bili slikoviti in absurdni, toda najdlje je šla francoska ministrica za zdravje, ki je brezdomcem priporočila, naj med polarnim mrazom, ki je zajel Evropo, ne hodijo ven. Skratka, kot pravi Barthes, »nič ni bolj kulturnega od atmosfere, nič ni bolj ideološkega od vremena«. Pravo vprašanje je, ali bomo to snežno histerijo do naslednjega leta pozabili in se bo isti scenarij odvil še enkrat in tako v nedogled, kot da prav nikdar še ni zapadlo toliko snega „ SREČKO HORVAT je hrvaški filozof, publicist in prevajalec. Je član uredništva časopisov Zarez, Tvrda, Europski Glasnik in Up & Underground. Objavil je sedem knjig, eno izmed njih z Igorjem Štiksem, prevajal je dela Slavoja Žižka, Norberta Eliasa in drugih. Je dobitnik več nagrad in umetniški vodja teoretičnega dela Subversive Film Festivala, ki je v zadnjih letih v Zagreb pripeljal ljudi, kot so Tariq Ali, Terry Eagleton, Antonio Negri, Gayatri Spivak, Zygmunt Bauman idr. Prevedla Nina Pfajfar Besedilo objavljamo v sodelovanju z EPK - Maribor 2012. Nastalo je znotraj programskega sklopa Življenje na dotik, kjer so dnevno objavljena besedila najvidnejših evropskih intelektualcev Več na www.zivljenjena-dotik.si četrtek, 15. marec razstava nemci in maribor Kraj: Maribor Lokacija: Velika kavarna Ura: 11.00 Razstava Nemci in Maribor bo osrednja razstava v razstavišču nekdanje Velike kavarne. Osvetljevala bo dejstvo, da so bili Nemci od časa oblikovanja nacionalnih zavesti pa vse do konca druge svetovne vojne zaradi demografskih razmerij ter gospodarske in politične moči eden od pomembnih akterjev razvoja mesta. Razstava bo predstavljala proces oblikovanja dveh nacionalnih skupnosti v Mariboru ter osvetljevala prisotnost in vlogo Nemcev v mariborskem političnem, kulturnem, gospodarskem in vsakdanjem življenju v različnih časovnih obdobjih in zgodovinskih kontekstih. duo borut zagoranski in ashok klouda Kraj: Ptuj Lokacija: Ptujski grad Ura: 19.30 Borut Zagoranski je dobitnik prestižne nagrade The Friends of the Royal Academy of Music Wigmore Award 2006. Leta 1998 je bil kot predstavnik Slovenije finalist tekmovanja Eurovision Grand Prix for Young Musicians na Dunaju. Je udeleženec in nagrajenec številnih državnih in mednarodnih tekmovanj za harmoniko. Nastopa kot solist, pa tudi v različnih komornih skupinah ter orkestrih v Sloveniji in tujini. Violončelist Ashok Klouda je kot član Godalnega kvarteta Barbirolli pred kratkim nastopil na turneji po Singapurju, Novi Zelandiji in Avstraliji, ki jo je organizirala fundacija Pettman - Royal Over-Seas League. Nastopil je v trinajstih najimenitnejših evropskih koncertnih dvoranah v okviru izmenjav Rising Star, ki jih organizira European Concert Hall Organisation. Igra na violončelo Segelman (Stradivari) iz leta 1692, ki je v lasti Royal Academy of Music. Sreda, 21. marec kings of strings Kraj: Maribor Lokacija: Festivalna dvorana Lent Ura: 20.00 Trio virtuoznih kitaristov bo na turneji predstavil različne glasbene žanre in stile igranja akustične kitare. Avstralec Tommy Emmanuel je poznan kot eden največjih kitaristov današnjega časa. Vlatko Stefanovski je sinonim za kitaro na Balkanu. Ustanovitelj kultne skupine Leb i sol, s katero je igral na velikih jugoslovanskih in svetovnih turnejah, vseskozi nadgrajuje svoje igranje in komponiranje v različnih stilih. Virtuozni Stochelo Rosenberg že tri desetletja predstavlja romsko glasbo s samosvojimi, swingerskimi in jazz manouche formati. Kitaro je začel igrati pri desetih letih in mnogi so mnenja, da je presegel svojega vzornika Djanga Reinhardta. Z družinskim triom The Rosenberg Trio je ustvarili več kot dvajset študijskih in koncertnih albumov. Sobota, 24. marec zagrebški filharmoniki in ivo pogorelic Kraj: Maribor Lokacija: Velika dvorana SNG Maribor Ura: 19.30 Simfonični orkester Zagrebške filharmonije pod vodstvom dirigenta Dmitrija Kitajenka in s pianistom Ivom Pogore-ličem bo predstavil Chopinov Koncert za klavir in orkester št. 1 in Brahmsovo Simfonijo št. 2. Zagrebška filharmonija ima zavidljivo 140-letno tradicijo in je osrednji kulturni ambasador Hrvaške. Ruski dirigent Kitajenko je po zmagi na Karajanovem tekmovanju v Berlinu postal dirigent prestižnih ansamblov. Veliki pianist Ivo Pogorelič pa je sinonim za Chopinovo glasbo. Njegove interpretacije navdušujejo in razdvajajo glasbeni svet. NEMI FILM v DIGITALNI DOBI Letošnja podelitev oskarjev je bila po daljšem času spet vredna kančka pozornosti; med inflacijo nominirancev za najboljši film leta (letos so jih imenovali devet, kar še dodatno razvrednoti instrument nominacij) sta se z največ nagradami - rahlo presenetljivo, ali pa tudi ne -spogledovala Hugo, visokoproračunska ekstravaganca Martina Scorseseja, posneta v 3D-tehniki, in Umetnik Michela Hazanaviciusa, črno-beli francoski film, ki je zapakiran, oglaševan in »prodan« kot nemi film, čeprav v filmu ponekod lahko slišimo sinhroni zvok in celo dialoge. SiMON POPEK Od kod nenadno zanimanje za nemi film? Še več, od kod ideja znotraj mainstreama ustvariti film tipa Umetnik, ki po vseh predispozicijah deluje anahronistično in je potemtakem v komercialnem smislu tako rekoč samomorilski? Drži, Umetnik je nastal v francoski produkciji, Francozi pa, kakor vemo, nekaj še dajo na umetnost, a čemu potem glorifikacija ameriškega principa filmske produkcije? Odgovor je seveda na dlani, holivudska tovarna sanj je bila od nekdaj prepoznana kot glamurozna, komunikativna in tehnično dovršena oblika sedme umetnosti, medtem ko je francoski film od nekdaj balansiral med imperativom umetniške integritete in zahtevami trga. Predvsem pa je francoski film v osrednjem obdobju nemega filma - med prvo svetovno vojno in po njej - izgubil dobršen del globalnega komercialnega in industrijskega vpliva, kar bi Hazanaviciusovemu filmu, ki se odvija med letoma 1927 in 1931, odvzelo precejšnjo mero zvezdniškega in romantično-nostalgičnega šarma, ki ga je v kalifornijski filmski prestolnici tega obdobja našel na pretek. Pri Hugu in Umetniku je zaznati hecen paradoks; prvi je visokoproračunski holi-vudski tehnološki čudež v treh dimenzijah, ki slavi pionirsko dobo francoskega filma z Georgesom Meliesom na čelu, drugi je francoski »umetniški« film, ki slavi zlato dobo Hollywooda in ključno obdobje razvoja filma, ko je ta ob koncu dvajsetih let iz nemih podob nepovratno stopal v zvočno dobo. V času, ko smo z digitalizacijo priča novemu prelomnemu času v razvoju gibljivih slik, je pionirska doba filma očitno tako retro, da je postala seksi. Lep dokaz je Jean Dujardin v vlogi matinejskega idola Georgea Valentina. Takšnega nasmeha na filmu že dolgo časa nismo videli; 21. stoletje ga ne pozna, stežka bi ga našli tudi v drugi polovici 20. Premogla sta ga denimo Norman Kerry ali Douglas Fairbanks - slednji je bil očitna inspiracija za gestikulacijo in zvezdniško pojavnost oboževanega idola. Tako Umetnik kot Hugo v principu pripovedujeta isto zgodbo, ukvarjata se z usodama dveh nerazumljenih ustvarjalcev, žrtev novega režima in pripadajočih tehnoloških sprememb. George Valentin nasprotuje uvajanju zvoka in se mu (tako kot Chaplin) celo posmehuje, nakar v neodvisni produkciji nadaljuje kariero nemega umetnika in (v nasprotju s Chaplinom, ki je v tridesetih letih še vedno snemal neme filme) neslavno propade. Scorsesejev Georges Melies (igra ga Ben Kingsley) je sredi dvajsetih let pozabljen in betežen starček. Nemi filmi tedaj še živijo, ne »živi« pa več Melies, prvi veliki filmski čarovnik, ki je med prvo svetovno vojno padel v pozabo, uničil večino svojih filmov in končal kot prodajalec igrač na železniški postaji na Montparnassu. Scorsese v nasprotju s Hazanaviciusom ne ustvarja postmodernega pastiša s kopico - roko na srce - otročjih in docela zguljenih analogij na zgodovino filma (od Bulvarja somraka do Državljana Kana in onstran), temveč jo jemlje resno in je ne parodira. Umetnik pa jo eksploatira; po eni strani tarna nad zatonom nemega filma, po drugi strani hinavsko navija za napredek oziroma nima sočutja do arhaične dobe (»Ven s staro generacijo, prihaja nova.«) Pri Scorseseju čutimo pripadnost obdobju, ki ni produkt hipne fascinacije z nemim filmom; kot podpornik ohranitve in restavriranja nemega filma je zadnjega četrt stoletja izvajal vzporedno filmsko dejavnost, predaval je o minljivosti nitrata in celuloida ali o nujnosti barvnih korekcij (tudi pri novih filmih), njegov World Cinema Fund med drugim skrbi za financiranje in organiziranje restavratorskega dela v državah tretjega sveta (največ v Afriki in Aziji), kjer si zaradi neobstojnosti arhivov ali pomanjkanja sredstev tega ne morejo privoščiti. Njegova pripadnost preteklosti je evidentna tudi v Hugu; v prizorih, ko francoski cinefili v tridesetih letih reafirmirajo Meliesov opus in mu priredijo gala večer, kjer vidimo odlomke nekaterih najbolj znamenitih filmov, je Scorsese uporabil najboljši razpoložljivi arhivski material, restavrirane 35-milimetrske kopije Lobster Filma, pariške firme, specializirane za ohranjanje filmske dediščine, med drugim Potovanja na Luno (1902), ki ga je Melies (kot mnoge druge) ročno koloriral, sličico za sličico, kar je Scorsese posrečeno poimenoval »Meliesovi iluminirani rokopisi«. Umetnik se s fenomenom nemega filma ukvarja veliko bolj neposredno kot Hugo, kjer je Melies v resnici stranski lik, kar dovolj jasno implicira že naslov. Hugo je desetletna sirota, ki se v bistvu »spotakne« ob Meliesa, v zvezi z njim ga veliko bolj kot pozabljeni opus zanima narava njegovega »avtomato-na«, magične mehanične lutke (kot je bilo pri Meliesu vse magično), ki se je po spletu okoliščin pred smrtjo znašla v naročju Hugovega očeta. Tako George Valentin kot Melies tekom sprememb in po »kapitulaciji« postaneta suicidalna (Valentin dobesedno, Melies spiritualno), in oba iz pozabe ter v soj žarometov vrneta odrešitelja, deček Hugo in Peppy Miller, nova zvezdnica govorečih filmov, t. i. talkies, ki je izjavila, da naj se »nemi starci, ki se pred kamero pačijo, umaknejo novim silam, ki jih je mogoče slišati«. V procesu reafirmacije obeh pozabljenih ikon nemega filma se morda najlepše izriše ključna razlika med Umetnikom in Hugom. Tu smo znova priča manjšemu paradoksu: Hugo kot izrazito fantazijski spektakel to tranzicijo izpelje veliko bolj decentno in brez herojskih podtonov, da ne rečem »realistično«. Reševanje Meliesa je v resnici stranski efekt Hugovih prizadevanj (avtomaton je vse, kar ga intrigira), v nasprotju z reševanjem Georgea Valentina, ki je - povsem v tradiciji cenene holivudske melodrame -posledica moralne zaveze Peppy Miller, saj jo je Valentin potegnil iz anonimnosti in vpeljal v filmski svet. Umetnik je prvi nemi film (natančneje, simulacija nemega filma), ki je po letu 1931 prejel katerega koli oskarja, kar je mnoge manj poučene napeljalo na misel, da nemi filmi v zadnjih osemdesetih letih niso bili del filmske produkcije, bodisi avantgarde (najžlahtnejša je že po definiciji nema) bodisi mainstreama. Nemi film je vseskozi veselo peljal svojo vzporedno zgodbo, v resnici je bil tako del glavnega toka kot zanimanja velikih avtorjev. Celo na prelomu tisočletja in v času agresivne digitalizacije so se mu predajali npr. Aki Kaurismäki, ki z Juho (1999) ni režiral le zadnjega nemega filma 20. stoletja, temveč je tujini poskušal prodati Juhanija Ahoja, finsko nacionalno ikono in glavo številčne umetniške družine, ki ni bila le umetniško popolna (Ahoji so bili pisatelji, slikarji, skladatelji, fotografi in filmarji!), temveč je dobesedno soustvarjala zgodovino Finske 20. stoletja. Na drugem koncu sveta je tajvanski maestro Hou Hsiao-hsien v Trikrat (2005) tretjino filma posnel v tradiciji kitajske neme melodrame in kot posvetilo še eni nacionalni ikoni, igralki Ruan Lingyu. No, za kanadskega ekscentrika Guya Maddina pa se zdi, da je nemi film - v dolgi ali kratki obliki - lansiral vsakih štirinajst dni. Maddin je nasploh avtor, ki se je zadnjega četrt sto- letja najbolj konsistentno in na vse mogoče načine ukvarjal z estetiko nemega filma ali filma na prehodu v zvočno obdobje. Snemal jih je (tudi) kot posvetila, npr. nordijskemu pastoralnemu filmu dvajsetih let (Tales From the Gimli Hospital, 1988), nemškemu ekspresionizmu (Archangel, 1990), t. i. bergfilmom Arnolda Fancka z Leni Riefenstahl (Careful, 1992), ruskemu predrevolucionarnemu filmu (Eye Like a Strange Baloon Mounts Toward Infinity, 1995), sovjetskemu postrevolucio-narnemu montažnemu filmu (Hearts of the World, 2000), avantgardi in Murnauu (Dra-cula: Pages From a Virgin's Diary, 2002), če omenim samo najbolj karakteristične predstavnike njegovega nepreglednega opusa. Je nemi film potemtakem znova modna stvar? Komajda. Ko se bo prah okrog Umetnika polegel, se bo vrnil v domeno specialistov in občasnih obstranskih nostalgikov. Zato pa je direndaj okrog Umetnika in Huga skoraj neopazno pospremil še en mini trend zanimanja za stare oblike filmskih atrakcij; Michelle Williams je prejela zlati globus in skoraj odnesla oskarja za vlogo Marilyn Monroe (umrla diva zanj nikoli ni bila niti nominirana), Super 8 J. J. Abramsa pa je poustvarjal zlato obdobje slovite super osmičke, in to v letu, ko je zaradi nezmožnosti prilagajanja digitalni dobi bankrotiral Kodak, več kot stoletje največji proizvajalec filmskega in fotografskega materiala „ ■ Le služabnik je zares svoboden V Cankarjevem domu so nedavno postavili na ogled peščico filmov, narejenih po predlogah Kafke in Roberta Walserja, med njimi tudi Inštitut Benjamenta, ki sta ga leta 1995 naredila brata Quay po Walserjevem romanu Jakob von Gunten. Iz napovednika smo lahko izvedeli v nekaj stavkih povzeto vsebino, da se namreč Jakob von Gunten vpiše na šolo za služinčad. »Tam hitro ugotovi, da ima dril za služabnika en sam namen, človeka ukalupiti in omejiti na raven poslušnega subjekta ter mu odvzeti vsakršne osebnostne lastnosti.« Stavek je sicer nemara dejstveno še kar točen, a hkrati bi ne mogel biti bolj zavajajoč, dlje od duha in drže, ki preveva to knjigo. mladen dolar ačnimo od začetka. Jakob se torej vpiše na Zavod Benjamenta, šolo za služabnike, in knjiga ni drugega kot njegov dnevnik, ki že s prvim stavkom postavi očišče: »Učimo se tukaj bolj malo, primanjkuje učiteljev, in mi, dečki iz Zavoda Benjamenta, ne bomo dosegli ničesar, se pravi, kasneje v življenju bomo vsi postali kaj zelo majhnega in podrejenega. Pouk, ki smo ga deležni, nam vbija v glavo predvsem potrpežljivost in pokorščino, lastnosti, ki obetata bolj malo uspeha ali sploh nič. „ Eno vem zagotovo: kasneje v življenju bom krasna, lepo okrogla nula.« Jakob torej postane gojenec šole, katere osnovni namen je: naučiti se biti nič. Naučiti se služiti, se pokoravati, izvajati ukaze brez lastnih ambicij, brez napuha in upora, naučiti se shajati brez lastnega jaza, brez upanja, brez mišljenja. Zveni srhljivo, kafkovsko, brezdušno totalitarno? Napoved prihajajočih totalitarizmov (roman je iz leta 1909)? Nikakor. Zavod Benjamenta je kraj, kjer se je ustavil čas. Okoli njega je sicer vrveče mesto, nagli napredek, množica, vik, topot, »vsa Evropa pošilja sem svoje človeške primerke«, v zavodu pa se ne dogaja nič razen večno enakega urjenja. »Imamo eno samo uro in ta se venomer ponavlja. 'Kako se mora deček obnašati?' Okrog tega vprašanja se v bistvu vrti ves pouk. Posredovano nam ni nobeno znanje.« Zavod je kot relikt nekega časa, zazankanega vase, odpira čas izven časa in prostor izven prostora. Na čelu mu stoji gospod Benjamenta, melanholični predstojnik, ki pa je vse prej kot avtoritarni zapovednik, pred katerim bi se tresli, njegovi občasni samovoljni izbruhi pa pričajo predvsem o tem, da vlogi Očeta in avtoritete nikakor ni kos. To ni kraj brezpri-zivne avtoritete, ki bi se ji bilo treba pokoriti, temveč prej kraj zatona avtoritete. Od stare avtoritete so ostale samo insignije, sablja, futeral in čelada, ki jih morajo semintja čistiti kot relikvije, in bistveno, ostal je samo še ritual pokoravanja. Pokoravanja kar tako, pokoravanja nasploh, pokoravanja kot najvišje oblike svobode. Kako biti nič je osrednja nit romana. »Jasno nam dajo vedeti, da človeka oblikujejo že samo prisila in odrekanja in da je v čisto preprosti, tako rekoč neumni vaji več blagoslova in več resničnih znanj kot pa v učenju raznih pojmov in pomenov. „ Zakon, ki veleva, dolžnost, ki narekuje, in številni neizprosni predpisi, ki nam določajo smer in okus: to je tisto veliko, ne pa mi, dijaki. No, vsakdo, celo jaz, čuti, da smo samo majhni, ubogi, odvisni, trajni pokorščini zavezani palčki. Tako se tudi obnašamo: ponižno, ampak s skrajnim zaupanjem vase. „ Naša vera v same sebe je naša skromnost. Če ne bi v nič verovali, ne bi vedeli, kako malo pomenimo.« »Ampak mi se tudi sploh ne upiramo. Nam ne bi nikoli prišlo na misel. Tako malo misli imamo, če jih seštejemo vse skupaj. Mogoče jaz še največ mislim, čisto možno, ampak jaz v bistvu preziram vso svojo miselno sposobnost. Cenim samo izkušnje, te pa so praviloma popolnoma neodvisne od vsega mišljenja in primerjanja. „ Ampak podrediti se, to je veliko, veliko bolj prefinjeno od mišljenja. Kadar misliš, se upiraš, in to je zmeraj tako zoprno in uničuje stvar.« /.../ »Kako sem srečen, da v sebi ne zmorem ugledati ničesar znamenitega in upoštevanja vrednega! Biti in ostati majhen. In če bi me kakšna roka, kakšna okoliščina, kakšen val dvignil in me ponesel tja, kjer vladata moč in vpliv, bi uničil to, kar me je privilegiralo, in se vrgel dol, v skromno, nepomembno temo. Diham lahko samo v nižjih legah.« Citirati bi bilo mogoče še precej več, vse v tej smeri, in najbrž je očitno, kakšen obrat je na delu, če tej smeri sledimo do konca - obrat, ki stoji v srcu romana. Le služabnik je zares svoboden, je gospodar svoje usode prav v tem, da služi in se že vnaprej odpoveduje lastni suverenosti in avtonomiji, vsaki ambiciji in samoljubju. Edino služabnik je močan (»Biti močan pomeni ne predolgo premišljevati, temveč hitro in mirno vstopiti v tisto, kar je treba izpolniti.«). Daleč od tega, da bi bilo njegovo priznanje pokorščine konformistično, prej je najbolj nekonformistična gesta, ki si jo je mogoče zamisliti. Vsi vemo za Bartlebyja, za pisarja, ki raje ne bi. Jakob von Gunten raje bi, ne pade mu na misel, da bi se upiral, vsemu takoj reče da, z vedrino sprejema in se podreja, v tem vidi svoje dostojanstvo in srečo. Če je Bartleby s svojim enigma-tičnim in nikoli motiviranim raje bi, da ne, izdolbel prostor znotraj zakona, v osrčju dobro naoljenih finančnih in pravnih institucij Wall Streeta, pa je Jakobova gesta pritrjevanja, v neki odmaknjeni in pozabljeni instituciji, čudežno videti enako subverzivna. Njegov da zakonu in ukazu vzame moč, z vnaprejšnjim in predanim podrejanjem spodkoplje njuno avtoriteto, z vdanostjo sprejema najsrečnejšo vseh usod: biti nič. Jakob ni subjekt akcije in spreminjanja, prost je tiranije lastne volje in jaza. In šele to podrejanje, ta pokorščina, je tisto, kar ga v vsakem trenutku odpira svetu in življenju. Kar teče skozi roman kot podtalna sila, je drhtenje minimalnih razlik, ki se odprejo šele tedaj, ko postavimo v oklepaj velike razlike, ki so videti tako odločilne in dramatične. Jakob živi v območju infra-tankega, če uporabim Duchampov izraz, sredi drugačnega življenja, kot je življenje zakona in zapovedi, ki se jim brez pomisleka podreja, in vendar znotraj njih. Neizmerna svoboda, ki si jo na vsakem koraku vzame Walser, tiči povsem drugje, kot bi pričakovali, preblizu, da bi jo videli. Jakob ni zatiranec in izločenec, nasprotno, je sredi življenja, se pravi sredi neznatnosti, ki jo spregledamo ob višjih pomenih in ciljih. Jakob ni pasivnež, nasprotno, njegovo služenje je drža maksimalne aktivnosti. A tega utopičnega, distopičnega prostora, ki ga tvori Zavod Benjamenta, je konec, skozi roman počasi drsi v propad. »Kako se je v tem nekoč skoraj tiranskem Zavodu Benjamenta vse spremenilo! Vse izpuhteva, vaje, podjetnost, predpisi. Živim v mrtvašnici ali v nadzemeljski hiši radosti in ugodja? Nekaj se dogaja, ampak mi še ni jasno, kaj.« Izkaže se, da je bil Jakob zadnji gojenec, ki so ga vzeli, in da je bilo v tem njegovo skrito poslanstvo. To ni napoved prihajajočih totalitarizmov, prav nasprotno, tista ideologija, ki si je desetletja pozneje podrejanje in pokorščino agresivno postavila na prapor, je ravno s tem odvzela avtonomijo služabnika, ki je svoboden v služenju neskončno majhnemu in kontingentnemu. Vnaprejšnja majhnost služabnika pomanjša gospodarja do neznatnosti. V središču zgodbe je gospodična Benjamenta, predstojnikova sestra in učiteljica, mehki in prijazni pendant razrvane-mu predstojniku. Tudi ona je predana službi in poučevanju služenja, a v njej je enigma. Gospodična Benjamenta je na smrt bolna, nemara od strtega srca, njen čas se izteka, kot se izteka Zavodu. Njena smrt, gojenčev strastni nagovor, žalostinka, ki jo gojenci zapojejo mrtvi gospodarici, to spada med najbolj predirljive strani, kar jih premore literatura dvajsetega stoletja. Ona je bila enigmatično srce tega odpisanega zavoda, srce sredi služenja in pokoravanja, in njena smrt je njegov konec. A ni tako, da bi Zavod zdrvel v nezadržni propad in bi se vse končalo s polomom ali v nostalgiji za izgubljenim. Prav nasprotno. Zavod propade, gojenci odidejo, vsi odhajajo v službe kot služabniki, vsi razen Jakoba, poslednjega gojenca. Z njim ima predstojnik drugačne načrte, z njim hoče začeti novo življenje, stopiti ven iz okvirov predpisov in zapovedi, stopiti ven iz vloge gospodarja, stopiti ven iz distopičnega časa zakona v drugačen čas in drugačno življenje. Za to je potreboval Jakoba kot zadnjega gojenca. A ta osvoboditev, v katero se podata bivši predstojnik in bivši gojenec na zadnjih straneh, ni osvoboditev od služenja in pokorščine, temveč nekaj, kar se je šele razprlo s služenjem in pokorščino, prostor čistega služenja, forme služenja onkraj forme kulture in zakona. »Videti je bilo, kakor da sva oba za vedno ali vsaj za zelo, zelo dolgo časa izginila iz tistega, čemur rečemo evropska kultura. „ Občutil sem izkušnjo celih dolgih, težavnih stoletij, ki je mežiknila mimo. „ 'Odmakniti se od kulture, Jakob. To je sijajno, veš,' je kdaj pa kdaj rekel predstojnik, ki je bil videti kot Arabec.« Čas v Zavodu je stal kot vkopan v večnem vračanju enakega, zato da bi se na zadnjih straneh romana nenadoma zgostil in pognal v silovito naglico, v vročičnost postajanja in transformacije, ki sta ves čas drhtela na robu. Dnevnik je bil napisan samo zato, da bi njegov pisec naposled stopil ven iz njegovih strani, ven iz Zavoda Benjamenta, v neko nezaslišano življenje, ki pa je vendar tukaj pred nosom. Konec 2011 so se kot običajno delale različne top-liste najboljših knjig leta, in če se malo pozno priglasim s svojim predlogom: zame je WalserjevJakob von Gunten knjiga leta, knjiga mnogih let. ■ Švicarski pisatelj Robert Walser (1878-1956) je svoje življenje preživel domala kot Jakob von Gunten, zapisan neznatnosti, brez ambicij, brez slave. Od leta 1929 je živel v umobolnici. V letih 1907-9 je napisal tri romane, Tannerjevi (Geschwister Tanner), Pomočnik (Der Gehülfe) in Jakob von Gunten. Izdal je še nekaj zbirk kratke proze (v slovenskem prevodu Spisi Fritza Kocherja; Življenje poeta), pesmi, dramskih tekstov in roman Ropar (Der Räuber; izšel posthumno). Po Walser-jevi smrti so našli velike količine papirja, popisanega z mikroskopsko majhno pisavo, kot da bi hotel dobesedno utelesiti neznatnost; trajalo je desetletja, da so zapise dešifrirali, nemška založba Suhrkamp pa jih je naposled izdala v šestih zajetnih zvezkih (Im Bleistiftgebiet). Šele po dolgem času so opazili njegovo neznatnost, a ko so jo opazili, se tega vala ni dalo več ustaviti. Danes velja za enega najpomembnejših nemško pišočih avtorjev, njegova slava z vsakim letom narašča, in bojim se, da ga bo kljub neznatnosti dodobra premlela in kanonizirala akademska mašinerija, kot se je zgodilo njegovima najbližjima bratoma po duši, Kafki in Beckettu. SOVRAŽNIK JE SISTEM, SISTEM SMO PA MI SAMI Makedonski režiser Aleksander Popovski (1969) je v zadnjih letih v ljubljanski Drami in v Zagrebu postavil nekaj zelo odmevnih uprizoritev: Strindbergov Damask in Ibsenovega Peera Gynta ter Barčico za punčke Milene Markovič, poleti pa ga na Brionih čaka Odiseja. Z njim smo se pogovarja boštjan tadel pred premiero dramatizacije Laclosovih Nevarnih razmerij v SNG Maribor. Ali se da govoriti o tem, da ima režiser svojo poetiko, svojo estetiko? Ali je v režijskem delu preveč elementov in se vsaka predstava izumlja od začetka? To vprašanje me je zelo zaposlovalo med študijem, takrat smo se o tem tudi veliko pogovarjali in zdelo se mi je nujno, da bi imel svojo poetiko. Moji kolegi so jo imeli in nekaj časa sem bil prav zaskrbljen, ker nisem imel svoje. Potem pa sem sčasoma ugotovil, da to ni problem, saj imam ravno zato možnost izbire. In da sem ravno zato drugačen, ker nisem omejen s kalupom, pa četudi svojim lastnim. To vprašanje se mi je spet pojavilo prav v zadnjih mesecih, ko sem po šestih letih znova režiral v Makedoniji. Iskal sem način, kako izraziti svoj konflikt z državo, ki se je v mojih najstniških letih začel na povsem drugačnih temeljih v času razpadanja Jugoslavije in socializma, zdaj pa z vzponom makedonskega nacionalizma dobiva čisto novo dimenzijo. In sem našel Moliera, dramo Bulgakova, ki tematizira odnos med oblastjo in umetnikom: oba sta čisto zadovoljna drug z drugim, dokler se neproblematično medsebojno servisirata, ko pa iz tega ali onega razloga pride do konflikta, se ta idila hitro konča. Ne vem še, kako bom končal to predstavo, OBLAST IN UMETNIK STA CISTO ZADOVOLJNA DRUG Z DRUGIM, DOKLER SE NEPROBLEMATIČNO MEDSEBOJNO servisirata, ko pa iz tega ali onega razloga pride do konflikta, SE TA IDILA HITRO KONčA. čaka me v mesecu po premieri v Mariboru, ampak to stanje medsebojnega trepljanja po ramah med umetniki in politiki ni normalno. Umetnik mora vedno biti proti, vedno ima ali pa mora najti razlog, da je proti. Seveda to ne gre prav dobro skupaj s tem, da je eksistenčno odvisen od politika. To so res težka vprašanja, ki se dotikajo še vrste drugih družbenih tem. Te se seveda spreminjajo skozi čas in zame je bilo zato v devetdesetih zlasti produktivno sodelovanje z dramatikom in kolegom s skopske gledališke akademije Dejanom Duko-vskim. Trenutno mi prav manjka tako močan partner, sem pa v zadnjih letih z veseljem delal tekste približno enako starih srbskih dramatičark Biljane Srbljanovič, Ane Lasič in še posebej Milene Markovič. Zadnjih dveh tudi v Sloveniji (obe v ljubljanski Mali Drami). Novi dramski teksti so kronika našega časa in s še tako uspešno aktualizacijo besedila se s klasiko temu lahko le približamo. Angleži in Nemci se tega dobro zavedajo in zelo spodbujajo nastajanje in izvajanje sodobne dramatike, v naših krajih pa je tega precej manj. Je to tudi diagnoza tega, da je sodelovanje z Dukovskim zamrlo? Po svoje je - v devetdesetih smo z akademije izšli kot res močna ekipa, Dejan, skupina igralcev in jaz. Takrat smo hkrati z ekipo Thomasa Ostermeierja doživeli velik uspeh na festivalu mladih gledališčnikov: Ostermeierju in njegovim je to odprlo vrata v Berlin in je danes eno najpomembnejših imen evropskega gledališča, mi pa smo šli nazaj v Skopje, kot da se ne bi nič zgodilo. Pač se prebijamo vsak po svoje, jaz sem imel srečo, da se mi je kmalu ponudila priložnost dela v tujini, drugi pa kakor kdo. Pri sodobni dramatiki je sicer treba pripomniti, da je do neke mere v slepi ulici: od konca devetdesetih se ne nehajo pojavljati teksti, v katerih so vsi HlV-pozitivni narkomani, večinoma istospolni in z vedno enakimi problemi. Teh zgodb se ne da poslušati več kot toliko, tako se pač počasi zgodi obrat h klasiki - v kateri seveda vedno najdemo takšno ali drugačno aktualno komponento. Tudi v Nevarnih razmerjih? Pa še kako ravno v Nevarnih razmerjih! Zadnji dialog med obema glavnima igralcema, markizo de Merteuil in vikontom de Valmontom, se glasi: »Vojna?« »Vojna!« In nekaj let po izidu romana (1782) je prišlo do francoske revolucije. Kaj nas čaka zdaj, še ne vemo, ampak nekaj se mora zgoditi. Svet je popolnoma izgubil kompas, hlastamo le za kratkimi potešitvami, natanko tako kot v Nevarnih razmerjih. Ampak to bo očitno kratkega veka. V francoski revoluciji je prišlo do padca oblasti aristokracije in cerkve. V današnjih protestih proti kapitalizmu pa vloge niso tako jasno razdeljene. Je res sovražnik le en odstotek elite? Ne, sovražnik je sistem, sistem smo pa mi sami. Zato bo rešitev mnogo bolj boleča, kot se zdi. Ne gre samo za družbene vloge, gre za spremenjeno percepcijo samega sebe. In v tem se Nevarna razmerja navezujejo tudi na moje zadnje in prihodnje režije: Neznanec v Strindbergovem Damasku (ljubljanska Drama decembra 2010) in Peer Gynt (zagrebško gledališče Gavella marca 2010) se sprašujeta, kako živeti, prav tako kot Odisej, ki ga bom poleti delal na Brionih. Pogosto so bili najbolj radikalizirani odgovori na ta vprašanja povezani z vojnami, Peer Gynt je nastal v času uveljavljanja samostojne Norveške, Strindberg je pisal v letih pred prvo svetovno vojno. Ampak vse te predstave nastajajo v drugačnih okoljih: Ljubljana - Maribor, Slovenija - Hrvaška, domovina (Makedonija) - tujina. Bi vsaka od teh predstav v drugem okolju izgledala in delovala občutno drugače ali režiser bistveno vpliva na končni rezultat? Režiser seveda vpliva, ampak režiser se določenih projektov tudi ne loti, če nima na enem mestu vseh potrebnih elementov: Damaska se, ne glede na to, kako me vznemirja, ne bi lotil, če ne bi imel ekipe, kakršno sem imel v Drami z Igorjem Samoborjem na čelu. Enako velja za Peera Gynta in ekipo Gavelle z Ozrenom Grabaričem v naslovni vlogi, ki je dal uprizoritvi čisto specifičen ton. Ozren nikakor nima fizične podobe junaka, zapeljivca, superiornega posameznika - ima pa pečat slehernika, kar se mi je zdelo nekaj svežega za interpreta Peera Gynta. Tudi Maribor ima trenutno odlično ekipo, ravno pravšnjo za Nevarna razmerja. Vse to vpliva na izbiro predlog, države pa so si po mojem občutku med seboj bolj podobne kot včasih. Verjetno je to sicer bolj posledica globalizacije kot skupne preteklosti - čeprav je po drugi strani res tudi, da v teh državah ni prišlo do prave prenove med politično elito, ki v veliki meri obvladuje dogajanje. Kako je mogoče, da je po dvajsetih letih v Sloveniji ključni konflikt še vedno med Kučanom in Janšo? Ampak to ni samo naša posebnost - v Italiji se je dvajset let prav tako zdelo, da je lahko izvoljen samo Berlusconi. Tudi v Makedoniji se v politiki zdaj vlečejo take poteze, da bi se jim v mojih gimnazijskih letih glasno smejali - makedonski nacionalizem kot operetna predstava. Po drugi strani pa je lansko leto policist na ulici do smrti pretepel fantiča in na protestu se je zbralo samo tristo staršev. To imam v mislih, ko pravim, da moramo sami s seboj razčistiti, kdo smo. Popolnoma nemotiviran uboj otroka spravi na ceste samo tristo ljudi in nič se ne zgodi, da bi v bodoče to preprečili. In se je že ponovilo: zaradi trapastega nesporazuma pri parkiranju je drug policist letos februarja ubil dva albanska fanta. Kaj je temelj vašega umetniškega dela: makedonske korenine, svetovna zgodovina umetnosti, intima? Seveda človeka in umetnika zaznamuje vse troje, a vendar, kaj prevlada pri človeku, ki redno deluje v tako različnih okoljih? Vse to je prisotno, vedno pa prevlada aktualni trenutek. V vsakem trenutku si seštevek vse svoje preteklosti in aktualnih dražljajev, na katere se odzoveš tako ali drugače. In ne veš, ali je bilo prav ali ne. Tudi to je zgodba vseh junakov in del, s katerimi se zdaj ukvarjam. Peer Gynt in Strindbergov Neznanec ljubita več žensk hkrati in to ne pomeni, da ljubita kakšno več ali manj. Je to mogoče, je to prav, kaj to pomeni zanju in za druge? Roman Nevarna razmerja, ki je pisan v pismih, se pravi s popolnoma individualiziranimi glasovi, to še poudarja. Tudi zato sem Hamptonovo dramatizacijo dopolnil z nekaj pismi iz romana; tako predstava dobi še bolj izdelane like, dramatizacija je skoraj preveč popolna, vse je na svojem mestu in po nekaj prizorih to postane predvidljivo, subjektivna intervencija pa to radikalizira. Omenil sem osemdeseta, takrat so me seveda zanimale povsem druge stvari, ampak tudi punker je v osnovi ujet v konflikt med posameznikom in družbo. Seveda je vse skupaj enostavneje, ko si mlajši. Že skoraj dve desetletji režirate po večjem delu Evrope, letos prihaja v kinematografe vaš drugi celovečerni film: kaj bi si želeli v nadaljevanju kariere? Želel bi si bazo: gledališče, v katerem bi lahko razvijal svoje delo, podobno kot denimo Peter Brook v pariškem Bouffes du Nord ali nekateri drugi znani režiserji. To morda zveni pompozno, a če že vprašate po željah, si želim to - in trenutno sem za prihodnjo sezono sklenil nekakšen tovrsten dogovor z gledališčem Gavella, tako da se bom jeseni z družino preselil v Zagreb. ■ pogledi 14. marca 2012 SVET,^^kt ga ' živiM \ »Ti filmi so samo rokenrol, a so nim všeč,« pravi v nagovoru letošnje izdaje Festivala dokumentarnega filma njegov umetniški direktor. A seveda s tem ne misli na večino dokumentarcev, ki jih bodo predvajali na festivalu, ampak na manjšino, ki bo letos namenjena retrospektivi t. i. rockumetarcev, pregledu nekaterih najznamenitejših g-lasben+h dokumentarcev v zgodovini tega žanra. Vsi ostali so bistveno resnejšega metra, saj , odsevajo predvsem tragično, bolj pesimistično podobo sodobnega sveta. A to je svet, v katerem živimo. Festival dokumentarcev pa priložnost, da ga bolje spoznamo. Tekmovalni program v ječi trenutnega DENiS VALiČ Filmi tekmovalnega programa preko zgodb z različnih koncev sveta že vrsto let predstavljajo najbolj pereče probleme in aktualna krizna žarišča. A zdi se, da nam tokrat pripovedujejo tudi o nekakšnem občutku ujetosti v tisti zdaj, od koder protagonisti zgodb zrejo v preteklost, ki je ni več mogoče spremeniti, in v prihodnost, na katero nimajo vpliva. Šest protagonistov Posebnega leta, najnovejšega filma švicarskega dokumentarista Fernanda Melgarja, ki je pred nekaj leti navdušil s svojo Trdnjavo (La forteresse, 2008), je tako dobesedno ujetih, saj nam jih Melgar predstavi kot »prebivalce« (tako jih imenujejo njihovi ječarji, švicarski socialni delavci, kar pa ne more izbrisati dejstva, da živijo ujeti v sobah z rešetkami na oknih) enega od prehodnih domov za tujce, kjer čakajo na izgon iz države. Melgarja, ki se je problematike ilegalnih priseljencev lotil že v prej omenjeni Trdnjavi, so tokrat pritegnile usode tistih, ki jih švicarski represivni organi »ujamejo« po večletnem nelegalnem bivanju v državi in jih brez procesa in obsodbe izženej o. Gledalcu nedvoumno pokaže, kako so to povsem »običajni« prebivalci Švice, povečini že povsem integrirani v življenje švicarske družbe, ki plačujejo davke in prispevke ter imajo otroke, ki so se rodili v Švici. A švicarskih oblasti to ne zanima. Zaradi nepomembnega prekrška, kot je vožnja brez vinjete, ali po rutinski legitimaciji so bile te osebe prepoznane kot nelegalni priseljenci in tako so jih brez obsodbe strpali v enega prehodnih domov, kjer čakajo na letalo, da jih odpelje v njihovo domnevno domovino. V pogovorih se vsi vračajo v preteklost, k življenju, ki ga morajo sedaj pustiti za seboj (nekateri tudi po več kot dvajsetih letih bivanja v Švici). In se pri tem s strahom ozirajo v negotovo prihodnost v deželi, ki je ne poznajo več in ki ni več njihov dom. Melgar sicer tudi njihovim ječarjem nadene človeški obraz, a zato nehumanost postopkov, ki jih ti izvajajo, ni nič manjša. Sedanjost je ječa tudi za prebivalce čečenske vasice, ki jih v celovečernem prvencu, dokumentarcu Barzak, predstavi litovski režiser Mantas Kvedaravicius. V svojem ostro političnem, a tudi izrazito liričnem delu nam spregovori o aktualnem trenutku čečenske družbe, o sedanjosti, ki ječi pod težo bremena izgubljene vojne za neodvisnost, hkrati pa jo hromi občutek, da lastne prihodnosti nima v svojih rokah. Kvedaravicius nam namreč spregovori o vsakdanjem življenju prebivalcev neke čečenske vasi, v kateri ritem vsakdanjika narekujejo njihovi bližnji, za katerimi se je izgubila vsaka sled in za katere ne vedo, ali so še živi ali mrtvi. Barzak pripoveduje zgodbo o nadaljevanju ruskega terorja nad čečenskim prebivalcem, za katerega vsako srečanje s predstavniki oblasti in njenimi represivnimi organi lahko pomeni slovo od družine. Kvedaravicius svoj pogled usmeri k družni, katere član je nedavno izginil brez sledu. Ko povpraševanje pri oblasteh ne da nobenega odgovora, zgolj grožnje, da morajo nehati spraševati, se ljudje obrnejo k sufijskemu misticizmu in ljudski magiji. Največja odlika filma je morda v tem, da uspe gledalcu pričarati nevidno: dušečo odsotnost, morečo tišino in posledice duhovne bolečine. Barzak je mitično mesto med svetom živih in mrtvih, mesto, od koder se mrtvi živim prikazujejo v sanjah in jim tam spregovorijo o stvareh, ki jih ni mogoče izreči. In zdi se, da je tako mesto tudi sam Kvedaraviciusov film. Tudi sedanjost prebivalcev japonske prefekture Fukuši-me je ujeta med posledicami preteklosti in negotovo prihodnostjo. Toshi Fujiwara se je odpravil v mesto, ki sta ga najbolj prizadela potres in poznejši cunami, v Ukedo, saj je tema dvema tam sledila še tragedija v jedrski elektrarni. A Naslovnica: New York Times od blizu, r. Andrew Rossi 14. festival dokumentarnega filma UMETNIŠKI DIREKTOR simon popek Ljubljana, Cankarjev dom, kinodvor in Slovenska kinoteka OD 22. DO 29. 3. 2012 www.fdf.si čeprav nam njegova nemirna kamera kaže osupljive posnetke opustošenja, posnetke s točke nič nedvomno največje katastrofe v novejši japonski zgodovini, točke, kamor si še danes redko kdo upa stopiti, pa njihova silovitost znatno upade, ko zaslišimo malce pretenciozne besede pripovedovalca, ki poskuša začrtati filozofsko razsežnost tragedije. Zato pa tekmovalni program prinaša še dva filma, ki iskreno in pristno spregovorita o Egiptu pred in med revolucijo: Mafrouza, prvi del petdelnega epa o eni najbolj živahnih, a tudi revnih četrti v Aleksandriji, ki ga je posnela Francozinja Emmanuelle Demoris, nam pokaže skrajne razmere, ki so posredno pripeljale do revolucije, medtem ko nam triptih Tahrir 2011: Dober, grd in politik, ki so ga posneli trije mladi egiptovski cineasti (Ayten Amin, Tamer Ezzat, Amr Salama), iz treh perspektiv predstavi egiptovsko revolucijo, s katero se je pričela arabska pomlad. program • Barzak (Barzakh). R.: Mantas Kvedaravicius. Litva, 2011, 59 min. • Nikogaršnja zemlja (Mujin chitai). R.: Toshi Fujiwara. Japonska/Francija, 2012, 103 min. • Mafrouza (Mafrouza - Oh la nuit!). R.: Emmanuelle Demoris. Francija, 2010, 138 min. • Posebni let (Vol Special). R.: Fernand Melgar. Švica, 2011, 103 min. • Tahrir 2011: Dober, grd in politik (Tahrir 2011: The Good, the Bad & the Politician). R.: Ayten Amin, Tamer Ezzat, Amr Salama. Egipt, 2011, 95 min. Aktualni, družbenokritični Od atoma do smrtne kazni DENiS VALiC Izbor aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev ponuja preplet različnih avtorskih pristopov k nekaterim že znanim temam, ki ponovno postajajo aktualne (denimo problematika jedrske energije, smrtne kazni), prav tako pa tudi k svežim družbenim problemom, kot sta masovni in individualni upor proti skorumpi-rani posvetni ali rigidni religiozni oblasti v deželah arabske Afrike ter Bližnjega ter Srednjega Vzhoda. Tako bomo lahko videli filme, ki preiskujejo okoliščine, v katerih se je dvignil uporni duh množic, pa tudi filme, v katerih zlomljeni duh posameznikov razmišlja o pravični smrti. Filme, ki resne probleme obravnavajo s humorjem in provokacijo, ter filme, ki o manj resnih stvareh (kot so denimo socialna omrežja) spregovorijo z vso resnostjo. Ena izmed v preteklosti že večkrat obravnavanih tem, ki jih je reaktualizirala sodobnost, je vprašanje varnosti jedrske energije. Bolj ali manj neposredno se mu posvečata dva filma letošnjega izbora: domači Fant, pobratim smrti 2 Maje Weiss, ki je nadaljevanje njenega istoimenskega dokumentarca iz leta 1991, ter Pod nadzorom, duhovita in vizualno impresivna študija estetske razsežnosti jedrske tehnologije, pod katero se je podpisal nemški režiser Volker Sattel. Maja Weiss, avtorica, ki se v okvirih domače kinematografije (ob Filipu Robarju Dorinu) najbolj kontinuirano posveča zvrsti dokumentarnega filma, se je vrnila na »kraj zločina« in posnela nadaljevanje zgodbe, ki jo je začela s prvim delom filma Fant, pobratim smrti. Svojo kamero je znova usmerila k Anatoliju Rižovu, ki je bil tedaj star osem let, zdaj, dvajset let pozneje pa je že mladi mož. Tako ji je uspelo prek njegove življenjske zgodbe predstaviti tudi družbene posledice, ki jih je na prebivalce Černobila in okoliških krajev imela takratna jedrska nesreča. Povsem drugače je k problemu varnosti jedrske energije pristopil nemški cineast Volker Sattel. Oborožen s 35-milimetrsko kamero je v širokem, cinemaskopskem formatu posnel nekakšno študijo estetske dimenzije jedrske tehnologije, elegance, ki jo premore industrijski hardware, ki kroti energijo atomov. A tako, kot je delo nekakšna meditacija o poetičnosti tehnologije, je v njem zaznati tudi odmev masovnega uničenja, ki ga prinaša atom, ko uide izpod nadzora. Čeprav že Sattelov film premore dobro mero provo-kativnosti, pa nas z iskrivostjo duha in s svojo domiselno družbenopolitično provokacijo še bolj preseneti eden najpomembnejših iranskih režiserjev zadnjega desetletja, doma sodno preganjani Jafar Panahi. Dokumentarec To ni film, v katerem nam predstavi obsodbo, ki ga je doletela, in svoj odziv nanjo, je čudovito delo, izraz ustvarjalnega upora proti rigidni oblasti in dokument intelektualne svobode, ki se ne ukloni političnim pritiskom. Nič manj zanimivo pa ni delo kontroverznega nemškega režiserja, Wernerja Herzoga, film Čakanje na usmrtitev, v katerem z mračnostjo kakega Dostojevskega razmišlja o zločinu in kazni - smrtni kazni. PROGRAM • Čakanje na usmrtitev (Into the Abyss). R.: Werner Herzog. Nemčija/Kanada, 2011, 107 min. • Fant, pobratim smrti. R.: Maja Weis. Slovenija, 1992, 67 min. • Fant,pobratim smrti 2. R.: Maja Weis. Slovenija, 2012, 51 min. • Nič več strahu (La Khaoufa Baada Al'Yaoum). R.: Ben Cheikh. Tunizija, 2011, 72 min. • Pod nadzorom (Unter Kontrolle). R.: Volker Sattel. Nemčija, 2011, 98 min. • To ni film (In film nist). R: Jafar Panahi, Mojtaba Mir-tahmasb. Iran, 2011, 75 min. Intimni portreti Zoran Jankovic • v v isce zeno SPELA BARLiC ene seveda ne išče Zoran iz Ljubljane, le naključje je naneslo, da enako ime nosi tudi protagonist filma Vas brez žensk režiserja Srdana Šarenca, prve zapovedi letošnje sekcije Intimni portreti. Vas brez žensk je bizarka prve vrste, ki je ne gre zamuditi; eksotika iz sosednje doline, ki dokumentira življenje v odročni hribovski vasici, dobro nasmeje in za večjo dinamiko tu in tam zaniha še v melanholijo. V vasi Zabrde na jugu Srbije živijo trije bratje, trije kleni hribovci, ki svojo domačijo delijo z ostarelim sosedom, čredo koz, tropom psov in petelinom, ki mu ne privoščijo kokoške, dokler tudi sami ne najdejo neveste. V Za-brdu namreč ni nobene ženske - razen tistih, ki jih vrli fantje izrezujejo iz erotičnih revij, enega redkih znakov civilizacije v tem zakotju čisto na robu sveta. Toda na njihovo srečo je v sosednji dolini spolno razmerje ravno obrnjeno: albanski moški odhajajo na delo v tujino in ženske ostajajo same, zato se srbski samci tja podajajo v lov na žene, in to organizirano. Vas brez žensk spremlja najstarejšega brata Jankovic, ki se odloči, da bo v vas konč- PRoGRAM • Arirang (Arirang). R.: Kim Ki-duk. Južna Koreja, 2011, 100 min. • Dvajset cigaret (Twenty Cigarettes). R.: James Benning. ZDA, 2011, 99 min. • Pismo očetu (Pismo ocu). R: Srdan Keča. Srbija, VB, 2011, 48 min. • Posiljena pisma (Cudze listy). R.: Ma-ciej Drygas. Poljska, 2011, 56 min. • Vas brez žensk (Selo bez žena). R.: Srdan Šarenac. Srbija/Nemčija/Francija, 2010, 83 min. • Živeli antipodi! (Vivan las antipodas!). R.: Viktor Kossakovski. Nemčija, Čile, Argentina, 2011, 104 min. no pripeljal nevesto, njegova prizadevanja v tej smeri pa že zaradi slikovitosti njegovega lika (in lika njegovih bratov), snovi in načina režije delujejo skrajno komično, medtem ko Šarenčev pogled ostaja dovolj sočuten, da ne zdrsne v žaljivost. Iz Srbije prihaja tudi film Pismo očetu, tenkočuten filmski nagovor sina, ki začne po smrti očeta brskati po družinski zapuščini in odkrije, da oče, udeleženec obleganja Vukovarja, v jugoslovansko vojno ni bil mobiliziran prisilno, ampak se ji je pridružil povsem prostovoljno. Očetova zgodba se tako začne prelivati iz intimnega v javno, zasebne dileme se razvijajo v družbene, avtor pa, podobno kot denimo Goran VojnoviC v svojem zadnjem romanu s podobno tematiko, prevprašuje posameznikovo odgovornost v kolektivnem nacionalnem kolapsu. Morda se z novo generacijo srbskih umetnikov le obeta premik v smeri bolj odločnega kritičnega pretresa vprašanja kolektivne krivde za balkansko morijo in iskanja kanalov za prepotrebno nacionalno katarzo. Pisma so glavni igralec tudi v filmu Posiljena pisma. Maciej Drygas skozi vsebino pisem, ki so padla v roke poljskih oblasti, preden so dosegla ljudi, ki so jim bila dejansko namenjena, spregovori o teži življenja v komunistični Poljski. Med intimnimi portreti najdemo tudi Kim Ki-dukov obračun s samim sabo in svojo ustvarjalno blokado (Arirang), skrajno minimalistični film Dvajset cigaret, tipično benningovsko sosledje nemih, en dogorel čik dolgih kadilskih portretov, in novi dokumentarec Kossakovskega, ki prav tako ostaja zvest svojim nenavadnim temam, poudarjenemu formalizmu in poetičnosti podob. Živeli antipodi! poskuša skozi film povezati štiri pare krajev, ki si na zemeljski obli stojijo direktno nasproti, in preko iskanja paralel in kontrastov ter z vrtenjem kamere v vse smeri obrača realnost na glavo in jo s pomočjo filmske magije umetno staplja v nove svetove. Miti, ikone, mediji Rekviem za tisk in druge zgodbe SPELA BARLiC Prav je in spodobi se, da izbor iz sekcije Miti, ikone, mediji začnemo z dokumentarcem, ki diši po tiskarskem črnilu in se vsaj posredno dotika tudi kupčka papirja, ki ga pravkar prelistavate. Problematika, s katero se ukvarja film Naslovnica: New York Times od blizu, namreč zadeva vse medije, ki še vedno prisegajo na papir, črnilo, profesionalne novinarje, dvakrat preverjene informacije in jasen uredniški kredo. Naslovnica pogleda za zidove ene od najbolj vplivnih časopisnih hiš na svetu, naravnost v desk še vedno zelo spoštovanega, a očitno vse manj branega medijskega dinozavra New York Times, ki se bori za ohranitev svojega brloga v sodobni medijski krajini, kjer mu kruh vse bolj odžirajo okretnejši, dostopnejši in neposrednejši družbeni mediji, kot so twitter, WikiLeaks, blogi in druge oblike spletnih informativnih menz. Naslovnica ponuja dragocen pogled v nekoč silno pomembno institucijo v trenutku njene eksistencialne krize, ko mrzlično išče argumente za legiti-mizacijo svojega nadaljnjega obstoja. V tem smislu gre za malo romantičen, nostalgičen PRoGRAM • Disfarmer: Portret Amerike (Disfarmer: A Portrait of America). R.: Martin Lavut. Kanada, 2010, 52 min. • Državljan Diareja ali Kdo je Tomaž Lavrič. R.: Dušan Moravec. Slovenija, 2011, 55 min. • George Harrison: Živeti v stvarnem svetu (George Harrison: Living in the Material World). R.: Martin Scorsese. ZDA, 2011, 208 min. • Marcedes. R.: Hady Zaccak. Libanon, 2011, 86 min. • Naslovnica: New York Times od blizu (Page One: Inside the New York Times). R.: Andrew Rossi. ZDA, 2011, 92 min. pogled v živahno novinarsko mravljišče, ki pa mu uspe opozoriti tudi na zdrse, ki so NYT v preteklosti odvzeli nekaj kredibilnosti, in obenem natrositi nekaj tehtnih argumentov, zakaj mediji stare šole še niso za odpis. Da zadeva ni preveč suhoparna, poskrbi glavni vodnik po hodnikih NYT, David Carr, nekdanji odvisnik, danes pa eden vodilnih Time-sovih kolumnistov s področja medijev - na videz usmiljenja vredna človeška figura, ki bi ji človek v roke prej potisnil sendvič kot tipkovnico, se izkaže za lucidnega, duhovitega borca, ki s sarkazmom in dobro mero zdrave pameti odlično brani okope svoje institucije. NYT je eden redkih časopisov, ki si še lahko privošči raziskovalno novinarstvo v pravem pomenu besede in je zato njegov medijski prispevek še vedno nepogrešljiva osnovna informacija, na kateri gradi večina ostalih ameriških medijev. Med miti in ikonami najdemo tudi avtorja, ki bi se v tej kategoriji zlahka znašel tudi sam, a je tokrat le posodil svoj medij Georgeu Harrisonu, tihemu Beatlu, ki je večino svoje kariere preživel v senci Paula McCartneyja in Johna Lennona, zdaj pa mu je Martin Scorsese posvetil dolge metre filma in še daljše ure brskanja po njegovem življenju. Če ste gledali Scorsesejev dokumentarec o Bobu Dylanu (No Direction Home: Bob Dylan, 2005 - če ga niste, je ogled prav tako obvezen!) veste, kaj lahko pričakujete: izčrpno, v detajle naštudi-rano raziskavo epske dolžine in lirične širine, ki se tudi tokrat zloži v portret kompleksne osebnosti v nenehnem iskanju svoje lastne poti in novih ustvarjalnih možnosti. Tri ure in pol bodo za zgolj rekreativne glasbene konzumente najbrž prevelik zalogaj, zato pa bodo na svoj račun prišli vsi, ki so Be-atle spremljali vsaj od daleč. Film George Harrison: Živeti v stvarnem svetu Scorsese režira nevsiljivo, brez lastnih intervenc ali komentarjev, le s poznavalsko strastjo in skrbno selekcijo zbranega materiala - v bistvu le zbira in kronološko niza redko ^ ali še nikoli prej videne arhivske posnetke, fotografije, intervjuje, domače videe in izjave bližnjih, ki se sestavijo v portret kompleksne glasbene osebnosti ter njenega osebnega in profesionalnega razvoja. Če smo že začeli z Američani, pa naj - poleg nenavadnega libanonskega filma Marce-des, ki skozi nekakšno biografijo avtomobilske »družine« Mercedes Ponton pripoveduje zgodbo o turbulentni libanonski zgodovini zadnjih 60 let, in domačega filma o izmuzlji-vem slovenskem striparju Državljan Diareja ali Kdo je Tomaž Lavrič? Dušana Moravca, do katerega se mi pred začetkom festivala žal ni uspelo dokopati - za konec opozorim še na kanadski dokumentarec Disfarmer: Portret Amerike, zgodbo o ekscentričnem ameriškem portretnem fotografu, ki ga je umetniška zbi-rateljska scena povsem naključno »odkrila« šele v zadnjih letih in ga v hipu nadgradila v vrhunskega umetnika, ki je uspel iz svojih portretirancev pred kamero izvabiti najbolj pristne emocije, fotografije iz družinskih albumov prebivalcev Heber Springsa pa je iz sentimentalnih intimnih spominkov izključno čustvene vrednosti spremenila v družinsko zlato jamo. Tudi ta dokumentarec seže prek osebnega portreta v širše družbeno okolje in na eni strani predstavi življenje že tako obubožanega ameriškega Juga v času velike gospodarske krize, na drugi strani pa odpre nekaj zanimivih vprašanj o tem, kaj pravzaprav sploh je umetnost in kdo ji določa vrednost. Retrospektiva: zgodovinski pregled t. i. rockumentarcev Nekoč je bil rock'n'roll DENiS VALiC Festival dokumentarnega filma nam je že v preteklosti ponudil nekaj odličnih glasbenih dokumentarcev, od filma Nico ikona (Nico Icon, 1995) Susanne Ofte-ringer do del Joy Division (2007) Granta Geeja in Joe Strummer: Prihodnost še ni spisana (The Future is Unwritten, 2007) Juliena Templa. A to so bila sodobna dokumentarna dela, medtem ko se s tokratno retrospektivo obrača predvsem v preteklost in k nekaterim ključnim delom, porojenim iz srečanja med rockom in dokumentarnim filmom. Videli bomo lahko kar tri dela ameriškega »direktnega filma«, trenda znotraj ameriške dokumentaristične produkcije, ki je sledil francoskemu cinema verite in ga je program • Johnny Cash v San Quentinu (Johnny Cash in San Quentin). R.: Michael Dar-low. Velika Britanija, 1969, 60 min. • Kaj dogaja! Paul McCartney v ZDA (The Love We Make). R.: Albert Maysles, Bradley Kaplan. ZDA, 2011, 97 min. • Rolling Stones: Gimme Shelter. R: Albert Maysles, David Maysles, Charlotte Zwerin. ZDA, 1970, 91 min. • Stonesi v Hyde Parku (The Stones in the Park). R.: Leslie Woodhead. Velika Britanija, 1969, 54 min. • The Who: Fantje so v redu (The Kids Are Alright). R.: Jeff Stein. Velika Britanija, 1979, 109 min. • To je Spinal Tap (This is Spinal Tap). R.: Rob Reiner. ZDA, 1984, 82 min. • Wattstax: Črni bratjepojo (Wattstax). R.: Mel Stuart. ZDA, 1973, 102 min. • Ziggy Stardust in pajki z Marsa Ziggy (Ziggy Stardust and the Spiders From Mars). R.: D. A. Pennebaker. Velika Britanija, 1972, 90 min. zaznamovala predvsem želja cineastov, da bi neposredno zajeli realnost in jo prikazali kolikor je le mogoče resnično. Brata Maysles in Charlotte Zwerin so posneli zadnje tedne ameriške turneje Rolling Stonesov leta 1969 in z njimi tudi njihov zloglasni koncert v Altamontu, ki je napovedoval konec dobe hipij evstva. Tu j e tudi film enega najbolj uveljavljenih predstavnikov direktnega filma, D. A. Pennebakerja, in sicer dokumentarec Ziggy Stardust in pajki z Marsa Ziggy, prek katerega je ujel zadnji nastop alter ega Davida Bowieja iz njegove zgodnje, glam rock faze - Ziggyja Stardusta. Zdi se, da je imel Pennebaker poseben čut za prelomne trenutke v karieri glasbenikov, saj je enega podobnih ujel že leta 1967 v dokumentarcu Don't Look Back, v katerem je zabeležil Dyla-novo slovo od akustike. Videli bomo tudi eno poznih del Alberta Mayslesa, še povsem sveži dokumentarec Kaj dogaja! Paul McCartney v ZDA iz leta 2011, v katerem je sledeč načelom direktnega filma s kamero zasledoval nekdanjega Beatla med pripravami na koncert, ki ga je organiziral neposredno po terorističnih napadih na New York leta 2001. Pozabiti ne smemo tudi na enega najbolj legendarnih koncertnih filmov, dokumentarec Johnny Cash v San Quentinu, ki ga je leta 1969 posnel britanski cineast Michael Darlow. Film ni pomemben le zaradi tega, ker se je Cash s tem koncertnim albumom prvič povzpel na prvo mesto glasbenih lestvic, pač pa še bolj zaradi izjemnega vzdušja in naelektrene atmosfere v tem zloglasnem kalifornijskem zaporu. Za konec pa omenimo še enega kultnih glasbenih filmov, delo, brez katerega si ni mogoče predstavljati tovrstne retrospektive - in sicer je to lažni dokumentarec Roba Reinerja z naslovom To je Spinal Tap. Ta »dokumentarec« o najbolj glasni skupini na svetu, posnet v stilu direktnega filma, nam namreč ponuja trenutke najbolj »žmohtne« filmske satire, ob kateri nihče ne more ostati ravnodušen. ■ Potuj ena sugestivnost Težko bi bilo priti do dokončnega odgovora, kaj naj bi v novi pesniški knjigi Gorazda Kocijančiča res tlelo, težko se je odločiti, ali gre za nekaj mračnega ali nekaj svetlega. V vsakem primeru se zdi skrito, zavito in podloženo s čudnimi ogledali. ANDREJ HOCEVAR Knjiga Primož Trubar zapušča Ljubljano je večkrat uokvirjena, kot da bi bilo njeno sporočilo bodisi preveč za človeške oči bodisi preveč očitno. Postavljena je skoraj pol tisočletja v preteklost, njen glas je z deklarativno gesto, ki deluje hkrati subver-zivno in samozadostno, zadovoljno v spo-takljivosti, ki se jemlje hkrati resno in spet cinično, pripisan očetu naše književnosti. Po grafični plati ponareja starinski rokopis, ki poskuša bralca preslepiti in prikriti svoj slogovni nemir, po vsebinski pa bolj kot od približevanja nekemu zgodovinskemu potovanju opisuje lastna (a čigava?) duhovna meandriranja. Knjiga ima kratek (bržkone avtorjev) predgovor in kratek (bržkone avtorjev) pripis iz (ponarejene) »anonimne recenzije«. Videti je torej, kot da se je avtor zelo potrudil narediti svojo igro čimbolj igrivo, nemara pač zato, da bi pod pretvezo tuje resnosti laže razvijal svojo kritično norčavost in pod pretvezo lastne distanciranosti bolj odkrito spregovoril o svojih najbolj neposrednih miselnih in duhovnih tavanjih. Primož Trubar zapušča Ljubljano je tako že na površini mnogoplastna in večglasna knjiga, ki pa svoj pravi glas, prav tako razcepljen, skriva s hoteno nedoslednostjo. Kajti ta se nemara bolj kot pred bralcem skriva pred samim sabo. Prave vsebine govorčevih izjav gre zato iskati v razpokah, skozi katere se v ponarejene tekste prikrade odmev neke globlje izkušnje sodobnika. Pesmi te knjige se berejo kot intenzivne meditacije, v katerih subjekt napreduje tako, da svojo pot tlakuje z nasprotji in odmiki. Skozi zbirko se razvijajo zdaj bolj kritične, zdaj bolj iskateljske teme, ki se v različnih legah pnejo čez polja dvoma. Strnjen časovni okvir Trubarjevega odhoda iz Ljubljane je za Kocijančiča trenutek duhovnega izplutja, ki se giblje nekje na blakovski osi med nedolžnostjo in izkušnjo, ki se, videti je, dviguje s padcem. Naloga, s katero bralca torej sooča Kocijančič, je velik, prevelik zalogaj, kar je vtis, ki ga še dodatno krepi govorčev lastni ob- čutek presunjenosti in domnevne izgube gotovosti v začetku knjige. Kocijančičeve meditacije se stopnjujejo proti mističnemu vrhuncu, ki ga ob koncu knjige simbolizira črka, torej pisanje: »Črke. / Postale ste obhajila. / Niste odveč. Ve niste izmišljija. / V nas se naseljuje glas, / ki je bližji od kože. / Vse, kar čutiš, / je črka.« Toda skriti glas Kocijančičevih pesmi pravzaprav od NOVA KOCIJANCICEVA PESNIŠKA ZBIRKA JE ŽE NA POVRŠINI MNOGOPLASTNA IN veCglasna knjiga, svoj pravi glas, prav tako razcepljen, pa skriva s hoteno nedoslednostjo. vsega začetka poskuša izreči pomanjkljivo izkušnjo življenja. Življenje namreč paradoksalno krha ideale in nemara prav v tem tiči jedro duhovne preizkušnje, ki vodi zapisovalca. Navidezne dobrote so, pravi, »[z]arezane v kožo. Razbarvane / z življenjem, česar si ne odpustim«. Zato govorec, kadar govori o svobodi, govori tudi o tem, da ga je življenje porazilo. Vidi ga v ogledalu, in vendar ga ne priznava: »Ne priznavam urejenega sveta, izpraznjenega smrti.« Toda, konec koncev, ves angažma, tako družbeni kot osebni, je moral pri sebi doživeti v luči nekega radikalnega pretresa, razbitja in sesutja, ki v svojih ruševinah ponudi edine stopnice do višjih spoznanj. Kocijančič se s Trubarjem postavlja nekje med Blaka in Peguya, kritičen je in radikalno samosvoj, obenem pa mu vse kaže na nekaj presežnega. Četudi verjame v črko, vidi svoj obstoj vendarle kot ponovitev v izbrisu izvorne geste. Ne vem, nekaj močnega in temnega je v tem, bralcu težko dostopnega. ■ Gorazd Kocijančič Primož Trubar zapušča Ljubljano študentska založba, Ljubljana 113 str., 23 € Gora^d I^ctjanač 'Primo^ Trderi^ipmd LjMjtm pogledi 14. marca 2012 ZBOROVANJE NEMIH GLAV Ena bolj posrečenih misli v zvezi s spomeniki je tista, ki pravi, da so ti v bron odlita slaba vest narodov. Sliši se dobro in pogosto celo drži, a seveda ne vedno - precej je odvisno tudi od narodove politične in kulturne zgodovine. VLADiMiR P. STEFANEC Vsaka od teh je zgodba zase in tako tudi naša. Razstava v ljubljanskem Mestnem muzeju torej ni galerija kiparskih manifestacij narodove slabe vesti, ampak je tematsko precej širša. Konec koncev na njej ne vidimo le nekdanjih javnih spomenikov, ki so končali v muzejskih depojih, ampak tudi portretno plastiko mnogih generacij naših kiparjev, namenjeno različnim rabam. Razstava je pestra, da bi bolj skoraj težko bila, in iz nje je mogoče izluščiti veliko, skoraj nepregledno množico različnih zgodb, vsebin, poudarkov, namigov „ Gre za prvo tovrstno predstavitev velikega dela portre-tnega fonda muzeja, ki ga je ta na različne načine pridobil v zadnjem stoletju. Le dobrih sto let je namreč staro tudi spoznanje, da prestolnica rabi svojo zbirko »umotvorov«, kot so takrat rekli umetniškim delom, in toliko je staro tudi prizadevanje za njen nastanek. V prvih desetletjih 20. stoletja je mesto vsako leto odkupovalo dela domačih umetnikov (pretežno slikarjev), s čimer je nadaljevalo tudi med drugo svetovno vojno, delno pa tudi pozneje, po različnih spremembah oblasti in vladajočih režimov pa so se depoji polnili z novim časom neprimernimi spomeniki. Vse to so v muzeju za tokratno razstavo restavrirali in predstavili javnosti v mešanici kronološke in tematske postavitve, na katero je mogoče gledati tudi kot na kratko, shematično, v kiparskih portretih utelešeno zgodovino našega prostora oziroma njegovega osrednjega dela. Razstava se začenja s precej poškodovano kamnito glavo rimskega vodnega božanstva Aheloja, najdeno na področju nekdanje Emone, takoj zatem pa preskočimo v 17. stoletje. Iz tega obdobja je posebej zanimivo moško doprsje, pogojno pripisano Johannu Khumerstainerju, ki pritegne predvsem zaradi svoje grotesknosti in katerega poreklo in namen sta še vedno skrivnost, kar velja tudi za glavi, nekoč vzidani v hišo na Mestnem trgu. % % % % , M -J CE NA RAZSTAVO POGLEDAMO z DISTANCE, SE NAM UTEGNE ZAZDETI, DA PRIPOVEDUjE ZGODBO NEKEGA provincialnega mesta s šibkimi lokalnimi elitami in MOČnIMI TujIMI GOspODArjl, priČa pa tudi o negotovem pOLOžAju kulture, vsesKOzI precej odvisne od javniH jasii. Iz prve tretjine 18. stoletja izvirata deli dobro znanega Francesca Robbe, doprsje viteza z »mavrskimi« potezami s portala hiše na Bregu in pompozni baročni portret cesarja Karla VI., izdelan ob prihodu vladarja v Ljubljano in nekoč postavljen na vrh v slavolok predelanih mestnih vrat. Slednji sodi v žanr, ki je bil v ponižnem provincialnem središču očitno kar nekaj stoletij zelo priljubljen, namreč med sla-vilne portrete vladarjev in drugih tujih vplivnežev, ki so si kdaj vzeli čas za obisk mesta, v njem uradovali ali preživeli kakšno leto zasluženega pokoja. Med te sodijo poprsje Jo-sepha Camilla Schmidburga, guvernerja ilirskega kraljestva, doprsje in celopostavni portret feldmaršala Johanna Josepha Radetzkega, ki ga je cesar na stara leta počastil z dosmrtno uporabo današnjega Tivolskega gradu, pa precej okorna lesena upodobitev papeža Pija VI., ki je nekoč prespal v križevniškem samostanu, marmornato poprsje očetovskega Franca Jožefa, popotresnega dobrotnika Ljubljane, ki je nekoč stalo pred sodno palačo v današnjem Miklošičevem parku „ Do določene mere to linijo nadaljujeta portreta Aleksandra I. Karadordeviča in Petra II. Karadordeviča, ki pa naj bi kot vladarja južnoslovanske kraljevine vendarle bila bolj domača in deležna temu primerno večje naklonjenosti ljudstva, med katerim sta rada preživljala svoje »alpske počitnice«. Ganglo-vo poprsje golega Aleksandra I. v drži nekakšnega antičnega junaka deluje kot pretiran izliv avtorjeve slavilne vneme, Lobodova glava Petra II. iz peščenega apnenca pa je povsem druga zgodba. Portret mladega kralja je občuten, rahlo stili-zirane poteze pa se zdijo usklajene tako z duhom časa (1931) kot s portretirančevo mladostjo. Delo predstavlja enega od vrhov po kvaliteti sicer zelo neizenačene razstave. Druga linija razstavljenih plastik je tista, ki priča o v zadnjem času velikokrat omenjenem »rojstvu države iz duha kulture«. V tem smislu je najzgovornejša skupina mavčnih upodobitev Franca Ksaverja Zajca, nastala v zadnji tretjini 19. stoletja. To so srednjeformatni doprsni kipi Janeza Bleiweisa, Josipa Stritarja in Etbina Henrika Coste, treh iz niza junakov slovenske kulture, ki jih je kipar v prelomnih časih utrjevanja narodove identitete in samozavesti upodabljal z namenom podpreti slovensko stvar in ob tem še kaj malega zaslužiti. V tistih buditeljskih časih so bili tovrstni kipi v čitalnicah in meščanskih salonih jasen znak tam domujoče pripadnosti, zato so gotovo šli tudi dobro v promet, še posebej ker je avtor različne verzije teh romantiziranih, historiziranih upodobitev ponujal tudi v časopisnih oglasih. Razstava je priložnost, da se spomnimo kakšnega za tukajšnjo kulturno krajino pomembnega, a danes že skoraj pozabljenega moža (kako značilno, da je na razstavi upodobljenk le za vzorec). Tak je na primer Otomar Bamberg, tiskar in knjigar, ki je sicer sodil med ljubljanske Nemce, je pa kljub temu tiskal in prodajal tudi slovensko literaturo, ob tem pa še naročil Maksu Fabianiju, da mu je postavil danes znamenito hišo v vogalu »slovenskega« Miklošičevega trga. Vsaka od v nadaljevanju razstavljenih upodobitev bolj ali manj znanih osebnosti s področja kulture pripoveduje unikatno dvoedino, portretirančevo in kiparjevo zgodbo. Tu so Dolinarjev Aškerc (tudi mestni arhivar, ki je popisoval nakupljene »umotvore«), pa njegov monumentalni, mesi-janski Jakopič, znani Cankar Toneta Kralja, Župančič Zdenka Kalina, »arhetipski« Jakopič Frančiška Smerduja „ Tudi politični zgodbi, kot jo pripovedujejo razstavljene neme glave, lahko poiščemo nadaljevanje. Od portretov bolj ali manj tujih vladarjev se lahko namreč ozremo proti skupinici kipov veljakov na drugi strani prostora. Med njimi najdemo poprsja županov, od Petra Grassellija (leta 1882 je kot prvi ljubljanski župan prisegel v slovenščini), prek znamenitega, »kaj bi Ljubljana brez njega«, Hribarja, pa Dinka Puca, poznejšega bana „ Katoliški politiki so, z resnimi, a dobrohotnimi izrazi na obrazih, večinoma izklesani iz dragocenega belega marmorja, posebnost s tega dela razstave pa sta manjši bronasti glavi Marka Natlačna in Antona Korošca. Oba sta bila podpornika izgradnje NUK, zato je dal Plečnik njuni glavi (avtor Božo Pengov) kot »potegača« namestiti na notranjo stran vrat razstavne dvorane knjižnice. Svetleča nosova glav pričata, da sta bili ti nekaj časa v uporabi, leta 1955 pa sta pristali v muzeju, pri čemer so politični razlogi gotovo prevladali nad praktičnimi. Ob za čuda maloštevilnih portretih junakov iz socialističnega obdobja lahko ponovno ugotovimo, da je bil pri nas takratni »realizem« precej mehkejši kot v krajih vzhodneje od nas, da »mehki slovenski duši« portretiranje jeklenih herojev ni preveč ležalo. Keršičev Tone Tomšič je skoraj lirično umirjen, realističnima Titu (A. Kogovšek) in Kardelju (A. Zahariaš) pomembnost pridaja poudarjena materialnost, edino kamniti narodni heroj Franc Bukovec Ježovnik (A. Sigulin) se zdi neomajno zagledan v svetlo prihodnost. Ne ravno obsežna razstava se izteče s slogovno različnimi deli iz povojnih desetletij, večinoma upodobitvami umetniških kolegov ali svojcev posameznih avtorjev. Razstavljene stvaritve se gibljejo med zadržanim, včasih togim realizmom in sugestivno interpretativnostjo, kar je odvisno tako od kvalitete posameznih kiparjev, kot od narave in namembnosti dela (uradna, zasebna raba). Na njej torej ne vidimo le smetane tukajšnje kiparske produkcije, ampak je bolj prerez našega umetniškega povprečja ter odraz širše kulturne in družbene realnosti. Če nanjo pogledamo z distance, se nam utegne zazdeti, da pripoveduje zgodbo nekega provincialnega mesta s šibkimi lokalnimi elitami in močnimi tujimi gospodarji, priča pa tudi o negotovem položaju kulture, vseskozi precej odvisne od javnih jasli (v tem smislu so zgovorna tudi pisma umetnikov mestnim oblastem, objavljena v katalogu). Razstava pa, ob pomoči poredne ilustracije z naslovnice spremljajoče zloženke, opozarja še na nekaj drugega na ničkolikokrat potrjeno dejstvo, da so podstavki trajnejši in uporabnejši od kipov na njih ter da lahko nanese tudi, da jih krasi glava, ki si takšnega piedestala ne zasluži. A tisti, ki spomenike postavljajo, se za to seveda ne menijo „ ■ ČAKA TE E-KNJIG@ V ZDA se je v božičnem času podvojilo število e-bralnikov, v letu 2011 pa je spletna knjigarna Amazon prvič prodala več elektronskih kot tiskanih knjig. Tudi v Sloveniji so se stvari na področju e-založništva zadnje mesece začele premikati, a odprto ostaja še marsikatero vprašanje, nenazadnje tudi to, ali bomo e-knjige brali na specializiranih bralnikih ali na tabličnih računalnikih. boštjan tadel foto voranc vogel V filmu Čaka te pošta (You've Got Mail, 1998) orjaška veriga knjigarn Fox uniči ljubko knjigarno z otroškimi knjigami. Ker gre za hollywoodski film, je duša (in lastnica) knjigarnice Meg Ryan, simpatični dedič verige pa Tom Hanks (tokrat, če smo zelo hudobni, s psom namesto s sinom kot v Romanci v Seattlu nekaj let prej), in na koncu se vse dobro konča ne le za njiju, temveč tudi za mlade bralce, saj bo Meg Ryan odslej svoj izjemni talent za navduševanje otrok nad branjem lahko koristno uporabila v družinskem podjetju. Dobro desetletje pozneje tudi kolegom Foxovih iz realnega sveta ni lahko. Amazon jih je že pred tem ogrožal s svojo spletno knjigarno, a vseeno ni mogel ponuditi dobre kave in uživaškega potikanja med knjižnimi policami, brez katerega si težko predstavljamo intelektualno potrošništvo v velikih mestih. Ampak tega Amazon in drugi specializirani spletni trgovci nikoli niti ponujali niso, njihov adut je bila nižja cena in na enem, prodajnem, mestu zbrane izkušnje drugih kupcev, poleg tega pa za tiste, ki niso vsak dan v bližini knjigarn, še praktičnost dostave na dom. Elektronski bralnik (in nakupovalnik) je to praktičnost iz prostora - ni treba v knjigarno - prenesel še v čas: kupljeno E-SAMOZALOZBA Mariborsko podjetje Foto Spring avtorjem ponuja posredovanje in pripravo materiala za prodajo v Applo-vem iBookstoru in v Amazonovi e-knjigarni. Pri Applu je možno ponuditi tako brezplačne kot plačljive knjige, pri Amazonu pa le plačljive. Stroški priprave se začnejo pri 100 evrih (brez DDV) za obseg do 250 strani in z največ desetimi fotografijami, enkratni strošek objave je 30 evrov, postopek pa traja približno dva tedna. S podjetjem sodeluje več slovenskih založb, predvsem zato, ker poenostavlja komunikacijo s ponudniki e-trgovine, ki od partnerjev zahtevajo ameriško davčno številko. Seveda pa se projekta e-samizdata lahko vsakdo loti tudi sam. knjigo lahko začneš brati dobesedno takoj, v manj kot eni minuti pa zagotovo. Amazon je bil tisti, ki je s svojim bralnikom Kindle najbolj agresivno vstopil v to areno, zadnje leto pa mu ambiciozno sledi tudi Apple s svojim iBookstore, v katerem se od septembra da kupiti tudi kar nekaj knjig v slovenščini. Za Kindle so naslove v slovenščini sprva obljubljali za januar, trenutno kaže, da jih pred aprilom ali majem ne bo. Ampak pojdimo po vrsti! E-knjige lahko gledamo iz več zornih kotov: z vidika bralca oziroma uporabnika je vrsta prednosti, z vidika knjigarn serija nevarnosti, z vidika založnika pa tako priložnosti kot stroški. Verjetno se razmere realno še najmanj spreminjajo za pisce knjig, razen za tiste, ki prisegajo na samozaložbe; ti bodo do e-izdaje svojega dela prišli ceneje kot do tiskane knjige in še več nadzora nad distribucijo bodo imeli. V Sloveniji je ledino orala časopisna hiša Večer, ki je v okviru svoje založbe elektronskih knjig Ruslica že pred leti ponudila tudi prve bralnike s tehnologijo tako imenovanega e-črnila, ki jo uporablja tudi Amazonov Kindle (razen v najnovejši različici Kindle Fire, ki pa je v Evropi še ni in ki je bolj konkurenca tabličnim računalnikom kot bralnikom). E-črnilo ima eno simpatično skupno lastnost s knjigami: ne gre za osvetljen ekran, temveč za nekakšen odtis »črnila« na ekranu, ki je zato berljiv le na svetlobi. Amazon je seveda takoj ponudil ovitek za Kindle z vgrajeno bralno lučko. Apple tudi ni stal križem rok in njegov iPad omogoča prilagajanje osvetlitve ekrana (za branje je potrebna mnogo manj agresivna svetilnost kot za druga tablična opravila) in celo »negativ« (svetle črke na temni podlagi) za branje v temi. Ruslica ima lepo število zanimivih naslovov, ki bi si zaslužili večji uspeh, a pri svojem dosedanjem delovanju je imela dve težavi, za kateri ni bila nič kriva in na kateri ni mogla kaj dosti vplivati. Prva je bila ta, da so bili kratko mali prezgodnji: ponudili so storitev, ki je bralci še niso potrebovali, saj ni bilo ustrezne strojne opreme. Ruslica je poskusila z nizozemskimi bralniki BeBook, ki danes veljajo za sila okorne. Pa to verjetno pred dvema ali tremi leti niti ne bi bila takšna pomanjkljivost, če bi Ruslica imela celostno tržno podporo Večera. Danes je seveda lahko modrovati o nekdanjih pri- ložnostih, je pa nesporno, da Večer, ki je že leta v razmerah negotovega lastništva, ni mogel intenzivno podpreti tako drznega razvojnega projekta. Vseeno pa je Ruslica še vedno slovenska založba z največjo ponudbo naslovov e-knjig, ki so zanimive za širši krog bralcev in dostopne v formatu e-pub, ki je trenutno v Sloveniji najbolj uporaben. Med knjigami je tudi lep spisek slovenske in svetovne klasike. PRODORNi AKADEMiKi Z ODPRTiM DOSTOPOM Več let se z elektronskim založništvom ukvarja tudi založba ljubljanske Fakultete za družbene vede. Pri akademskih knjigah v slovenščini je prodajni vidik seveda manj pomemben, a vseeno pridobivanje avtorskih pravic za e-izdaje ni mačji kašelj. Med avtorji Založbe FDV se jih je vseeno več kot 90 odstotkov strinjalo, da po treh letih od knjižne izdaje omogočijo prost digitalni dostop do svojih del. Ta založba je tudi zaradi številnih brezplačnih naslovov druga zelo prodorna slovenska ponudnica e-knjig, zaenkrat predvsem v iBookstoru, ko pa bo v naslednjih mesecih podporo za slovenski jezik omogočil še Amazon, bodo prisotni tudi na Kindlu. Cene v iBookstoru so praviloma več kot dvakrat nižje kot za tiskane knjige, zanimivo pa je, da je izdaja Založbe FDV Surovi čas medijev Mance Košir skupaj z biografijo Steva Jobsa najbolje prodajana slovenska e-knjiga. Vodja Založbe FDV Hermina Kranjc je z zagnanostjo in pionirskim entuziazmom, ki si ga je lahko privoščila pri profitno neobremenjenih akademskih knjigah, ovrgla marsikateri predsodek o univerzitetnem založništvu. Skoraj kot kakšna epizoda iz Alana Forda se sliši pripoved o tem, kako je orjaški Apple naklonjeno sprejel v glavnem brezplačne knjige v svoji spletni knjigarni, potem pa se je izkazalo, da se zadeva ne da izpeljati, če Založba FDV nima ameriške davčne številke. In čeprav so že daleč časi, ko je bila predhodnica FDV ustanovljena kot steber socialističnega družboslovja, je bil ta korak za fakulteto neizvedljiv. Zadeva je bila rešljiva s posrednikom, mariborskim zastopstvom nekdanjega fo-tokataloga Foto Spring, ki je poskrbel tako za posredovanje kot za del tehnične podpore. JAK iN MEDNARODNi PREBOJ SLOVENSKiH ZNANSTVENiH REViJ Na področju znanstvenega založništva ima prodoren projekt tudi Javna agencija za knjigo (JAK), ki pripravlja portal znanstvenih in literarnih revij. Gre za obsežen projekt, v katerega bo sprva vključenih 116 znanstvenih revij, ki jih sofinancira JAK, pozneje pa tudi dobršen del izmed skoraj petdesetih literarnih in humanističnih. Pri znanstvenih revijah je JAK doslej pokrival stroške tiska in priprave nanj, s prehodom na (poenotene in zato bistveno cenejše) digitalne izdaje pa bo več sredstev lahko namenj enih vsebini. Predvidevaj o, da bo s tem narasla dostopnost v mednarodni strokovni javnosti, kar je zelo pomembno za citiranost člankov in s tem povezanim faktorjem vpliva revij. Seveda je to v precejšnji meri povezano s tem, da večji del teh revij že sedaj izhaja v angleščini in jih jezik ne omejuje. Jim bo pa enoten portal (skupna domena za vse revije, ki bodo imele vsaka svojo pod-domeno) omogočil višjo uvrstitev na spletnih iskalnikih in v podatkovnih bazah, kar naj bi prav tako povečalo njihovo navzočnost v mednarodnem prostoru - s tem bodo postale bolj zanimive tudi za znanstvenike iz drugih držav, kar bo ponovno pozitivno vplivalo na citiranost itd. Zveni zvito, poleg tega pa je tudi stroškovno naravnost ugodno. Po načrtih naj bi portal zaživel ob koncu tega koledarskega leta, dosedanji odzivi iz znanstvenih krogov so bili zelo pozitivni. Bolj zapleteno je stanje na množičnem trgu, kjer sta glavna igralca največja slovenska založniško-knjigarniška hiša Mladinska knjiga (MK) in založniška operacija z največjim številom sofinanciranih naslovov (in dejavnosti) pri nas, Študentska založba. Ti dve sta doslej e-področje predvsem opazovali in raziskovali, dolgo časa pa nista naredili nobene večje poteze: MK je razmišljala, če bi podobno kot največja ameriška mreža knjigarn Barnes & Noble nastopila z lastnim bralnikom, a je nazadnje prišla do sklepa, da je za slovenski trg to prevelik zalogaj. Trenutno kaže, da bodo sklenili partnerstvo s kanadskim knjigarnarjem Kobo, ki ima tudi svoj istoimenski bralnik. A ker je Kobo pred nedavnim dobil japonskega lastnika, se fokus njegovega poslovanja seli v Azijo. Pri Mladinski knjigi v tem trenutku upajo, da bodo prve e-knjige in lasten bralnik ponudili še letos. Za osnovno predstavo o cenah lahko omenimo Kobovo novo partnerstvo z nizozemsko verigo knjigarn Libris Blz., ki je bralnike in storitve začela ponujati konec januarja: cena bralnika z ekranom na dotik je 129 evrov. MK je v tem primeru v nehvaležni dvojni vlogi založnika in knjigarnarja: kot založniška hiša si seveda želi ujeti nov kanal, kot upravljalka največje mreže knjigarn v državi pa z drugimi kanali seveda izgublja del posla. A dejstvo je, da je selitev na elektronske bralnike v teku in tudi MK jo občuti s padanjem prodaje angleških knjig v svojih knjigarnah. V Sloveniji je predvidoma že okrog 60 tisoč Applovih »bralnikov« - knjige iz iBookstora se da brati tako na iPadu kot na iPodu in iPhonu -, pa tudi več tisoč Kindlov in drugih bralnikov, na katerih so zlasti knjige v angleščini zlahka in večinoma tudi ceneje dostopne. Ta trg je za MK verjetno izgubljen, kako se bo odvil spopad za bralce knjig v slovenščini, pa je zaenkrat še povsem odprto. Pri tem nezanemarljivo vlogo igra tudi dejstvo, da Apple uporablja t. i. zaprt sistem: knjige (in druge vsebine) iz njegovega iStora delujejo le na istoimenskih prenosnih napravah (niti na Applovih računalnikih ne). Dejstvo pa je, da so trenutno vseeno v veliki prednosti uporabniki Applovih naprav. Decembra je tudi Študentska založba začela prodajati nekatere svoje starejše izdaje v iBookstoru: še pred poletjem pa naj bi bile tudi na Kindlu. Najnovejše izdaje (denimo vroči Jugoslavija, moja dežela Gorana Vojnoviča in biografijo Borisa Cavazze) nameravajo zaenkrat ponujati postopoma, z nekajmesečnim zamikom, podobno kot žepnice. Vsekakor pa je e-knjiga dejstvo: v Študentski založbi že zdaj za vsako novo knjigo ob izidu pripravijo tudi e-format, o tem, kdaj bo posamezen naslov izšel tudi digitalno, pa se bodo zaenkrat odločali sproti. Pri prevodnih knjigah je pa tako, da so zahteve tujih založb glede e-pravic višje in zato zaenkrat večinoma previsoke. Študentska založba glede stroškov in donosnosti e-knjig zaenkrat še bolj stoka. Dejstvo je, da se dosedanje izdaje prodajajo med 4,99 in 9,99 evrov, dolgoročno pa pričakujejo 30-50 odstotkov nižje cene od tiskane izdaje - kar naj bi sledilo vzorcu, ki ga poznamo iz začetne izdaje v trdi vezavi in poznejšimi broširanimi ponatisi, po nekaterih predvidevanjih pa naj bi bil »e-ponatis« še kakšnih 10 odstotkov cenejši. Prednovoletni čas je seveda odličen za prodajo knjig: tudi Študentska založba je zadovoljna z dosedanjimi rezultati, ki presegajo tiste iz prvih mesecev spletne prodaje knjig. Spletna prodaja knjig je rasla 10 odstotkov na leto, pri e-knjigah pa se z vedno večjo razširjenostjo bralnikov in z njimi povezanimi prodajnimi potmi zdi, da bo ta rast bistveno hitrejša. Tudi iz ZDA poročajo, da so v prazničnem času prodali izjemno veliko bralnikov, prav v zvezi s to uspešnostjo pa se odpira vrsta vprašanj, ki se ne tičejo samo založništva. DiGiTALNE slEdi iN Novo AMERiŠKO stoLETJE Veliko vprašanje je vsekakor varovanje zasebnosti: na to opozarjata tako dr. Miha Kovač, direktor razvoja pri Mladinski knjigi in profesor na oddelku za bibliotekarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, kot Marko Hercog, tehnični direktor Študentske založbe. S svojo uporabo in nakupi na elektronskih napravah seveda puščamo vedno daljšo in globljo digitalno sled, ki jo tržniki znajo iz leta v leto bolj spretno obrniti v svoj prid. To seveda velja za nakupe česarkoli in tudi za vse mogoče kartice zvestobe, nagradne igre ali družabna omrežja, pa vendar je v zvezi s tako tradicionalnim in hkrati čaščenim izdelkom, kot je knjiga, to nekoliko nenavadno. Vsaj za slovenske oči - na večjih trgih je tudi založništvo predvsem posel, beleženje in celo utelešenje nacionalne substance upoštevajo bolj v drugih kontekstih. Z digitalnim kanalom je povezana tudi zaskrbljenost nad obstojnostjo in zaščitenostjo določenih datotek. Gre za dve zgodbi: prva je zaščita avtorskih pravic, druga pa dejanska varnost strežnikov in vsebin na njih. Kovač omenja, da bi bil teroristični napad na Applove in Googlove strežnike mnogo bolj uničujoč za naše vsakdanje življenje, kot je bilo porušenje newyorških dvojčkov. Ob tej primerjavi bi se lahko vprašali še, kaj bi takšen napad pomenil na simbolni ravni: Svetovni trgovinski center in Pentagon sta (bila) fizična ekshibicija »ameriškega stoletja«, kaj pa pomenijo fragmentirani virtualni elementi digitalne prevlade, ki je z Applom, Microsoftom, Googlom in vedno bolj tudi Facebookom še vedno čvrsto v ameriških rokah? Avtorske pravice iN e-supermarket Evropa in z njo Slovenija ostaja v glavnem omejena na posamezna jezikovna okolja. Seveda pa tudi v sorazmerno majhnih skupnostih zaščita avtorskih pravic ni nepomembna: pri knjigah je zaradi jezikovnih meja povpraševanje po piratskih verzijah manjše kot pri filmskih ali glasbenih hitih, vseeno pa je tudi na tem področju vedno bolj aktualno vprašanje plačljivosti vsebin. Tiskane knjige se več kot toliko ljudem ni dalo posoditi in tudi fotokopirati jih ni bilo ravno enostavno, prenašanje avtorsko nezaščitenih e-knjig pa bo v kratkem tehnično čisto enostavno. Pri Študentski založbi se v želji po zaščiti svojih izdelkov ogrevajo za rešitev, ki je trenutno vedno bolj pogosta v Nemčiji: v kupljeni e-knjigi so na več mestih jasno razvidni osebni podatki in številka plačilne kartice prvega kupca. Kupec svobodno razpolaga z dokumentom, a s tem, ko ga da še komu, hkrati posreduje tudi svoje podatke. Koliko prijateljem bi zaupali številko svoje kreditne kartice? Na ta način tudi beseda »prijatelj«, tako široko razširj ena zlasti na Facebooku, dobiva nov pomen - podobno kot ga je spletni »veliki brat«, ki v 21. stoletju ni več totalita- ren represivec, ampak prisrčen ponudnik individualiziranih posebnih ponudb. Uporabniki seveda do neke mere sami odločamo, koliko podatkov bomo prepustili bolj ali manj razkritim trgovcem. Navsezadnje lahko tudi izstopimo iz sistema. Del izziva za založnike je najti poti do bralcev, ki ne bodo preveč nasme-tene z drugimi ponudbami: Amazon je zadnje čase izjemno agresiven in tudi kupcem knjig pošilja ponudbe za nadvse ugodne nakupe oblačil, modnih dodatkov, daril za Valentinovo in podobnega nebralnega blaga. Tako Kovač kot Hercog sta precej cinična do množičnega spletnega nakupovanja: Kovač govori o tem, da so bile knjige za Amazon le vstopna točka in da se iz spletne knjigarne spreminja v spletni supermarket, Hercog pa gre še korak naprej in navaja nekatere napovedi, da bodo tudi bralniki za množične uporabnike le še en oglasni kanal - kajpak z zelo individualiziranimi ponudbami. BRAlNiKI iN NAcioNAlNi iNTEREs Vseeno smo v Sloveniji trenutno še precej daleč od tega. A v letu ali dveh bomo bistveno lažje prišli do e-knjig, poleg tabličnih računalnikov, ki bodo vedno bolj razširjeni, bodo najpozneje prihodnje leto tudi v Sloveniji specializirani bralniki - morda pa tudi ne, saj ni izključeno, da se ne bo izkazalo, da bo tablični računalnik (vedno bolj tudi) bralnik in da za branje ne bomo potrebovali dodatne naprave. Ali pa bo bralnik podobno kot tiskan časopis statusni simbol? Vsekakor j e v e-založništvu še veliko neznank, od prevladujočega računalniškega formata do morebitnih sprememb v bralnem-vizualnem-avdio materialu, ki bo v bližnji prihodnosti tisto, čemur smo doslej rekli knjiga (ali dokumentarec ali monografija itn.). Čisto mogoče je tudi, da bo v Sloveniji drugače kot v večjih jezikovnih območjih: pravzaprav največja zanimivost uvajanja e-knjig pri nas je to, da zaenkrat vsi precej predvidljivo nastopajo v ustaljenih vlogah. V svetovnem merilu sta trg knjig in glasbe Amazon in Apple temeljito predrugačila, pri nas pa je doslej Ruslica pomenila komaj kaj, manjša motnja je bil le upad prodaje knjig v angleščini. Zaenkrat vsi dosledno igrajo svoje vloge: JAK se predvsem ukvarja z interesi avtorjev, največji upravljalec knjigarn s ščitenjem tega zavidljivega položaja, založbe pa lovijo ravnotežje med vedno bolj pomembnim novim distribucijskim kanalom in ugodnejšimi maržami. Renata Zamida, vodja marketinga Študentske založbe, denimo pravi, da je založnikom vseeno, ali 30-odstotni rabat prepuščajo Amazonu, Applu ali Mladinski knjigi. Kovač se s tem ne strinja in meni, da je razlika, ali gre ta denar in ti podatki v Slovenijo ali v kalifornijski Cupertino, kjer je sedež Appla, in poudarja, da je tujcem pomemben le hiter zaslužek, domači ponudniki pa imajo dolgoročen interes za obstoj in poslovanje v svoji državi. Seveda ta argument ni čisto brez zveze s precej zlorabljenim pojmom nacionalnega interesa. Javni interes in srečen konec A pustimo nacionalni interes in posle, v kulturi je pomembnejši koncept javni interes. Verjetno bi se dalo reči, da je v javnem interesu omogočiti sodoben in enostavnejši dostop E-KNJIGA TUDI V SLOVENIJI POSTAJA NEPOGREŠLJIVA: PRI ŠTUDENTSKI ZALOŽBI, KI IZDAJA NAJVEČ LITERARNIH naslovov pri NAS, žE zdaj za vsako novo knjigo ob izidu pripravijo e-format, o tem, KDAJ bo posamezen naslov izšEL digitalno, pa se bodo zaenkrat odločali sproti. pri prevodnih knjigah so zahteve tujih založb GLEDE e-pravic pREvISoKE. avtorjev do bralcev in obratno. Trenutno so knjige v slovenščini mnogo težje dostopne kot tiste v (zlasti) angleščini. Stvari se spreminjajo, a težko se je otresti vtisa, da bi moralo prav v imenu javnega interesa ministrstvo za kulturo storiti več in hitreje. Morda bi se s tem izpostavilo očitkom, da poskuša tako ali drugače vplivati na trg ali se celo preveč zbliževati z določenimi ponudniki, ampak gotovo bi se podobno kot v primeru portala znanstvenih revij dalo najti skupni imenovalec številnih različnih interesov - bralci pa bi prej lahko izkoriščali prednosti e-knjig in se tudi odločali za slovenske namesto angleških. Vse skupaj gotovo ne bo enostavno, lahko pa bi trajalo precej manj časa kot v primeru elektronske distribucije glasbe, ki se je v svetu spremenila prej in bolj temeljito kot založništvo, slovenski glasbeniki in njihovi poslušalci pa precej dolgo nismo mogli izkoriščati njenih prednosti - kar gotovo ni bilo v javnem interesu. Pri knjigah, kjer gre razvoj v koraku z bliskovitim širjenjem tabličnih računalnikov, pri katerih je branje le eno od številnih opravil, bo šlo očitno hitreje. Bralci bomo veseli, avtorji tudi, drugi pa so predvsem bolj ali manj spretni posredniki - pa četudi jih igrata Tom Hanks in Meg Ryan. ■ Amos Oz, pisatelj Kot pisatelj sem hvaležen za ta čas in za te kraje boštjan tadel foto voranc vogel Amos Oz je intelektualec stare šole: pisatelj, univerzitetni profesor, politični aktivist, ki je zaradi svoje doslednosti pogosto v konfliktu tako s svojimi somišljeniki kot z nasprotniki. Predvsem pa je zelo bran in cenjen pisatelj, kronist življenja v Izraelu, državi, ki se je rodila le nekaj dni po njegovem devetem rojstnem dnevu in kjer je preživel vse svoje življenje. Leta 1939 v Jeruzalemu rojeni izraelski pisatelj je ne le eden najbolj branih in cenjenih judovskih intelektualcev na svetu, temveč tudi nekakšno poosebljenje Izraela. Slovenijo je obiskal ob izidu slovenskega prevoda velikopotezne spominske freske Zgodba o ljubezni in temnini, katere polovica prikazuje življenja njegovih starih staršev in staršev, sprva v vedno bolj antisemitski Evropi prve polovice 20. stoletja, nato pa v negotovosti »Dežele«, ki traja najprej skozi leta druge svetovne vojne, nato pa konec koncev vse do danes, kot lahko spremljamo v teh dneh, ko se govori o iranski jedrski grožnji. Seveda je potrebna velika pisateljska samozavest, da svojo osebno zgodbo odkrito prepleteš z zgodovinskim ozadjem, na katerem se dogaja, a Oz ima za seboj ne le izjemno kariero pisatelja (več kot dvajset knjig, predvsem romanov, a tudi krajših zgodb; v slovenščini je doslej v prevodu Jaroslava Novaka izšel roman v pismih Črna skrinjica; MK, 1995), temveč tudi publicista in političnega aktivista. Četudi je bil kot vojak izraelske vojske trikrat udeležen v bojnih operacijah (konec petdesetih ter v vojnah leta 1967 in 1973), velja za enega najbolj zavzetih zagovornikov ustanovitve palestinske države in je bil leta 1978 med ustanovitelji gibanja Mir zdaj (hebrejsko Šalom Ahšav, mednarodno bolj znano pod angleškim imenom Peace Now). O tem vprašanju že desetletja piše članke, predava in sodeluje na najrazličnejših zborovanjih, občasno pa se je govorilo tudi o njegovem vstopu v politiko - do tega sicer očitno ne bo prišlo. Oz je od svojega 14. do 47. leta živel v kibucu, za Izrael značilno praviloma ruralno skupnost z močno poudarjeno egalitarno in samooskrbno komponento. V kibuc j e vstopil po K \ / % 'k k! samomoru matere, odraščal pa je v družini judovskih intelektualcev s koreninami v današnji Ukrajini. Četudi je domnevno pretirano občutljivost literarnega okolja poskušal premagati s predanostjo skupnosti in fizičnemu delu, je bila privlačnost besed prevelika, njegova spretnost z njimi pa tolikšna, da so mu v kibucu za pisanje dovoljevali vedno več časa: zadnja leta je dva dni poučeval, štiri pisal, le ob sobotah zvečer pa je še pomagal pri strežbi v kibuški jedilnici. Iz kibuca se je družina preselila zaradi astme najmlajšega sina, ki so mu zdravniki priporočili puščavsko podnebje. Od leta 1987 živi na obrobju mesta Arad v puščavi Negev, nedaleč od Mrtvega morja, poleg pisanja pa tudi poučuje književnost na Univerzi Davida Ben-Guriona v mestu Beerševa. Pogovor s pisateljem je potekal po telefonu, nekaj dni pred njegovim gostovanjem v Mariboru in Ljubljani. Vaša agentka nam je namignila, naj se v pogovoru bolj dotikamo literature, manj pa politike. Ameriški romanopisec Jonathan Franzen je pred kratkim v tedniku New Yorker sicer napisal, kako se mu vedno bolj zdi, da romanopisec piše predvsem o samem sebi. V kolikšni meri to velja za vaše delo? Mislim, da Franznova misel zelo dobro opiše tudi mene in moje delo. Zanimiva se mi zdi vaša izjava o tem, kako niste našli poti, da bi svoje izkušnje sodelovanja v kar treh vojnah spravili v literarno obliko. Res je, večkrat sem poskusil svoje izkušnje z bojišča prenesti v literaturo, jih posredovati tistim, ki tega niso doživeli, a sem vedno ugotovil, da tega ne morem narediti. Seveda vem, da so številni to naredili, kot prvi in morda celo najboljši Tolstoj, pa tudi Hemingway in mnogi drugi, ampak meni se je vedno, ko sem bojišče poskusil ubesediti, zdelo, da to ni resnično, da gre za nekakšen ponaredek. Mislim, da je izkušnja vojskovanja kratko malo onkraj običajnega spektra človeškega izkustvenega sveta. To je podobno, kot če bi seks poskušali razložiti nekomu z drugega planeta, ki česa takega še nikoli ni doživel. So pa avtorji, ki so o vojni pisali (ali snemali filme), ne da bi jo doživeli. Mislite, da bi bilo pri vas podobno, če vojne ne bi doživeli? Morda. Morda bi našel pogum za pisanje o vojni, če je ne bi tako od blizu doživel. Tudi Tolstoj je sicer nekaj vojne doživel, nisem pa prepričan, koliko od blizu je res videl borbo. Usoda vašega naroda, države, rodbine in vas osebno je polna tragičnih dogodkov, pa tudi evforije ob vrnitvi Judov v nekdanjo domovino in nastanku nove države. Poleg tega orjaškega stvarnega gradiva pa vas je zaznamovalo še pisanje v praktično novem jeziku, saj se je hebrejščina v 20. stoletju tako rekoč ponovno rodila. To je čudovit privilegij: pisanje v sodobni hebrejščini je verjetno podobno pisanju v elizabetinski angleščini. Gre predvsem za to, da si pisec pri ravnanju z jezikom lahko vzame veliko mero svobode, privošči si lahko pravico do razsojanja o dotlej neobstoječih jezikovnih vprašanjih. Sam sem se domislil ene ali dveh besed, ki sta postali del krvnega obtoka hebrejskega jezika. Eno izmed njih sem med drugim slišal iz ust taksista, ki se mu niti sanjalo ni, da sem jaz ponosni starš te besede. Mislim, da se lahko smrtnik najbolj približa nesmrtnosti s tem, da soustvari jezik. Kot pisatelj sem zelo hvaležen svojemu zgodovinskemu okviru, kot človek pa ne vedno, saj ni bilo enostavno doživeti bojišča, pa tudi obleganja Jeruzalema leta 1948, ko sem bil star komaj devet let, ter sovraštva in fanatizma na obeh straneh. Kot pisec zgodb pa sem ponižno hvaležen, da sem bil rojen v tem času in v teh krajih. Vaša stara starša po očetovi strani sta se po dveh letih v Ameriki vrnila v Odeso, nato pa v tridesetih letih preteklega stoletja prek Litve odpotovala v poznejši Izrael. Večkrat ste izjavili, da bi se kot pisatelj v ZDA obsedeno ukvarjali s samim seboj, ne s posameznikom v mogočni zgodovinski freski. Zanimivo pa je, da je ameriški pisatelj judovskega rodu Philip Roth v romanu Zarota proti Ameriki (The Plot Against America, 2004, slovenski prevod 2007) napisal zgodbo, ki se dogaja v tridesetih v ZDA, kjer oblast prevzamejo nacisti. Poznam ta roman, vendar mislim, da nima nič skupnega z mojim delom. To je politična alegorija, ki se poigrava s hipotetično situacijo. Sam se političnih alegorij nisem nikoli lotil in prav tako nikoli nisem niti poskušal pisati o hipotetičnih političnih situacijah. Mislim pa, da je več možnih vzporednic med mojim delom in nekim drugim, manj znanim Rothovim romanom Patrimony (Dediščina, 1992). Gre za avtobiografsko delo, ki se v glavnem osredotoča na zapuščino njegovega očeta in ki se me je zelo globoko dotaknilo. V intervjujih in nekaterih lastnih delih pogosto omenjate zgodnje hebrejske avtorje in nemške klasike, zlasti Goetheja in Schillerja. Manj ruske, še manj pa angleške in francoske - vaši predniki pa prihajajo predvsem z ruskega govornega področja. Tudi name je v resnici najbolj vplivala ruska literatura iz 19. stoletja: Tolstoj, Čehov in Dostojevski, morda Čehov še bolj kot Tolstoj. V najstniških letih sem te velike ruske pisatelje prebiral v hebrejskem prevodu in na moje pisanje so imeli izjemen vpliv. Morda največjega kratke zgodbe Čehova. Pisanja dramatike pa se niste nikoli lotili? Ne, to ni moje glasbilo. Sem pa seveda bral ogromno Shakespeara, ki je po mojem mnenju pomemben za izoblikovanje vsakega pisatelja kjerkoli na svetu. On je tako veliko drevo, da smo v njegovi senci lahko vsi drugi pisatelji tega sveta, ne da bi bili zaradi tega podobni drug drugemu. In ko ste že omenili francosko književnost, v zgodnjih letih, zlasti ko sem pisal svoj drugi roman Moj Mihael (1968), je name močno in zelo očitno vplival Flaubert z Gospo Bo-vary. Ob branju Zgodbe o ljubezni in temnini srh vzbujajo podatki o antisemitizmu med obema vojnama, ki ga je bilo ogromno povsod po svetu, tudi v Angliji, Franciji, celo v Avstraliji. Kako to, da je po skoraj dveh tisočletjih to sovraštvo tako eskaliralo prav v tistem času? Antisemitizem ima zelo starodavne korenine, tako krščanske kot poganske. V poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju pa je zaradi splošne nestabilnosti v Evropi, zaradi propada številnih ideologij, režimov in imperijev, zaradi posledic prve svetovne vojne in ruske revolucije prišlo do vsesplošnega vzdušja negotovosti po vsej Evropi. Milijoni in milijoni ljudi so iskali krivca za vse to in Judu je bilo lahko pripisati krivdo, kajti bil je drugačen. Morda zveni preenostavno, a kolikor razumem to dogajanje, je bilo tako: Jud je bil kriv za ekscese kapitalizma in za vzpon komunizma. Bil je hudič na obeh straneh, kriv tudi za stvari, ki so se medsebojno izključevale. Vse to se je spodbujalo tudi z evidentnimi lažmi in ponaredki, kot so bili Protokoli sionskih modrecev, ki jih je spisala in spravila v javnost carska tajna policija Ohrana. Za vas pravijo, da ste bolj levi kot izraelska levica, a bolj desni od evropske levice. Pojma levice in desnice se zadnje čase ponovno definirata, za levico se zdi pomembno gibanje 15o. Kako močno je prisotno v Izraelu? Zelo, imeli smo ogromno zborovanje že lanskega avgusta v Tel Avivu, na katerem je proti vladni ekonomski in socialni politiki protestiralo pol milijona ljudi, kar je v državi z nekaj manj kot osmimi milijoni prebivalcev impresivna številka. Odmev tega protesta v naši državi je bil zelo velik. Mislim, da zdaj veliko ljudi išče tretjo pot med kapitalizmom in komunizmom. Ne želijo si brezsrčne, krvave komunistične birokracije, in ne želijo si darvinističnega, brezsrčnega kapitalizma. Iščejo tretjo pot, ki bi bila utemeljena na družbeni solidarnosti. Toliko na kratko, za celovit odgovor pa bi moral napisati obsežen esej. Tudi vi menite, da je revščina ključno vprašanje našega časa? Vsekakor, revščina je v globalnem smislu zelo pomembno vprašanje: gre tako za revščino celotnih kontinentov kot družbenih razredov. Vseeno pa mislim, da je še globlje vprašanje pomanjkanje človeške solidarnosti: ljudem se ne zdi več, da morajo sadove skupnega dela deliti z drugimi, ljudem ni nič mar trpljenje drugih in ne zdi se jim, da so soodgovorni za nesrečo drugih narodov ali celo drugih pripadnikov njihovega lastnega naroda. Se da pojem solidarnosti uporabiti tudi v izraelsko-pale-stinskem sporu? Ne, v tem primeru gre predvsem za ozemeljski spor. Ne gre za pomanjkanje solidarnosti, temveč za tragičen spor o istem kosu zemlje, komaj kaj večjem od Slovenije, za katerega sta dva naroda prepričana, da je njuna edina domovina. Tragika je posledica tega, da imata oba naroda prav, da noben od njiju nima druge domovine. In da zato nista kriva sama, pač pa je to posledica večstoletnih evropskih zablod od križarskih vojn do kolonializma in holokavsta. In tako imamo tragičen spor med dvema, ki imata oba prav, počneta pa drug drugemu takšne stvari, da se včasih zdi, kot da gre za spor med dvema, ki se oba motita. Lahko bi rekli, da imamo spor med dvema enakovrednima pravicama in tega OGROMNO SEM BRAL SHAKESPEARA, KI JE PO MOJEM MNENJU POMEMBEN ZA IZOBLIKOVANJE VSAKEGA PISATELJA KJERKOLI NA SVETU. ON JE TAKO VELIKO DREVO, DA SMO V NJEGOVI SENCI LAHKO VSI DRUGI PISATELJI TEGA SVETA, NE DA BI BILI ZARADI TEGA PODOBNI DRUG DRUGEMU. spora ne moremo rešiti le z medsebojnim razumevanjem. Z razumevanjem lahko pridemo le do tega, da uvidimo, da imamo oboji prav. In šele na tej točki lahko začnemo spor reševati: rešitev ne more biti elegantna, vsak mora nekaj izgubiti, Palestinci morajo privoliti v to, da Izrael obstaja in da so določena ozemlja izgubljena, Izraelci pa se bomo morali sprijazniti z umikom za meje izpred leta 1967, kar v grobem pomeni avtonomijo Gaze in Zahodnega brega. In najenostavneje bi bilo, če bi ta dva dela samostojne palestinske države povezali s predorom, s katerim bi bistveno zmanjšali občutek ozemeljske razdeljenosti. To ne bi bil velik problem, ne tehnično ne finančno. Je pa seveda velik problem to, da morajo najprej Palestinci pristati na golo dejstvo pravice do obstoja judovske države. In mi si moramo priznati, da v begunskih taboriščih že več kot šest desetletij strahotno trpi več sto tisoč ljudi in da je v našem interesu poskrbeti za njihovo eksistenco in dostojanstvo. Ko se bomo s tem sprijaznili tako mi kot oni, bosta dve državi le še tehnični problem. In dobra novica je, da je med ljudmi takšna rešitev vedno bolj sprejeta. Fanatiki, ki jih je žal na obeh straneh dovolj, pa se borijo proti temu. Ali je ta spor mogoče rešiti načelno, z jasno določenimi pravili in njihovim doslednim upoštevanjem, ali se mora na obeh straneh pojaviti iskren voditelj, ki bo (podobno kot Churchill, ki ga je občudoval vaš oče) odkrito povedal, da bodo potrebna odrekanja, da pa je ključno, da ne teče kri? Potrebujemo zgodovinski, fundamentalni kompromis med Izraelci in Palestinci. Seveda kompromisi po definiciji niso nekaj, kar povzroča veliko zadovoljstva, vendar pa bo Palestincem dodelil del zemlje in jim omogočil samostojno državo na Zahodnem bregu in v Gazi, ki bo lahko v miru živela skupaj z državo Izrael; podobno, kot je nekdanja Jugoslavija po težki vojni postala grozd manjših držav ali kot so se v dve državi mirno ločili Čehi in Slovaki. Da je to rešitev, v svojih srcih vedo celo fanatiki na obeh straneh. Ampak oni si rešitve ne želijo, zato ji nasprotujejo. Ja, seveda, situacija kliče po pogumnem voditelju, točneje po dveh, ki se bosta hkrati pojavila na obeh straneh. Trenutno žal nimamo takšnega vodstva ne v Izraelu ne v Palestini. Povedal vam bom svojo definicijo dobrega voditelja: to je človek, ki ljudem pove, da morajo storiti nekaj, za kar v svojem srcu dobro vedo, da je neizogibno, čeprav si tega ne želijo. Prek skoraj dvajsetimi leti sta premier Rabin in predsednik Arafat prišla blizu sporazumu, predvsem med pogovori v Oslu septembra 1993, mar ne? Pogovori v Oslu so pomenili izjemen preboj, saj so se takrat Palestinci in Izraelci prvič medsebojno priznali kot naciji, kot naroda s pravico do lastnih držav. Žal pa ni prišlo do nadaljevanja, ker nobena stran ni izpolnila svojih dogovorjenih obveznosti. Jicak Rabin se je med Izraelci najbolj približal pravemu voditelju: imel je pogum povedati Izraelcem, da morajo zemljo deliti s Palestinci. Izraelci so to vedeli takrat in tudi danes to vedo, ampak jim to ni všeč. Po atentatu na Rabina in zaradi klavrnega pomanjkanja poštenega vodstva na palestinski strani je dogovor dokončno razpadel. Veljate za občudovalca nedavno preminulega nekdanjega češkega predsednika in pisatelja Vaclava Havla. On je svojo moralno avtoriteto oporečniškega intelektualca in pisatelja prenesel v politiko - vi pa ste se odločili za vztrajanje na polju civilne družbe. Mnogokrat so me nagovarjali, naj kandidiram za različne politične funkcije, vendar sem se vedno izgovoril na to, da ne znam izgovoriti stavka: »Brez komentarja.« In kako naj bo človek politik, če ne zna izreči tega stavka? Ko že omenjate Havla, tudi on me je vprašal, zakaj ne grem v politiko? Odgovoril sem mu, da če me sprašuje, ali bi kandidiral na Češkem, je to vsekakor zanimiva ponudba zame, če pa bi njemu ponudili, da kandidira v Izraelu, mora takoj planiti v beg za golo življenje. Zase ste rekli tudi, da vam ni všeč, če vas opredelijo kot pisca »čiste književnosti« (angleško »fiction«, v povezavi s »fikcijo«, izmišljijo, v nasprotju s »faction«, »stvarno književnostjo«), ker da je »fikcija laž«. V hebrejščini nimamo posebne besede za »fiction« kot nekaj izmišlj enega. V izraelskih knjigarnah in knjižnicah boste moja dela našli med »sippore«, kar pomeni »pripovedna proza«. In to je to, kar pišem, »pripovedna proza«. Tudi v slovenščini nimamo ustreznega ekvivalenta za »fiction«. To je dobro, čestitam. Prepričan sem, da je to dobro spričevalo zajezik. Težava z judovstvom in Izraelom je razmerje med nacionalnostjo in religijo. Kako se vi soočate s tem? Težko, ker gre za zelo zapleteno zadevo. Med državo in vero ni jasne in nedvoumne ločnice, prej ali slej pa jo bo treba s kirurško doslednostjo potegniti. Trenutno smo nekje na pol poti, del problema pa je v tem, da mnogi Judje tega tudi osebno, sami pri sebi, niso razčistili. Ta nejasnost se prenaša v družbo in gre za eno ključnih vprašanj modernega Izraela. Kakšen pa je vaš odnos do religije? Nisem veren in celo mislim, da niti bog ni veren. Druga komponenta izraelske družbe, ki sicer nikoli ni presegla pet odstotkov populacije, so kibuci. Ti so menda v zatonu. Kako to? Res je, v kibucih živi le še okrog dva odstotka Izraelcev. Kibuci so (bili) socialnodemokratsko gibanje in v bistvu gre za fascinantne eksperimente z egalitarnimi vaškimi skupnostmi. Glede na to, da sem sam trideset let živel v kibucu, sem morda pristranski, a vseeno mislim, da ideja še ni povsem zamrla. Res tudi ni ravno v vzponu, ampak tudi če postane spet bolj priljubljen, to nikoli ne bo način življenja za večino, pač pa zavestna odločitev manjšine za drugačnost. Se vam ne zdi, da je prav v kontekstu sodobnih soočanj z revščino in drugačnimi družbenimi oblikami to morda spet lahko zanimivo? Upam, da imate prav. Če se ozrem okrog sebe, vidim mnogo ljudi iz srednjega razreda, ki delajo več, kot bi morali, zato da bi zaslužili več denarja, kot ga potrebujejo, zato da bi si lahko kupovali stvari, ki si jih v resnici ne želijo, zato da bi naredili vtis na ljudi, ki jih v resnici ne marajo. Nekateri ljudje se bodo v neki točki tega naveličali in bodo začeli iskati alternative -kibuc je vsekakor zanimiva alternativa. ^ Ko bom velik, bom knjiga. Ne pisatelj, knjiga. godba o ljubezni in temnini je Ozov »umetnikov mladostni portret«, s tem da je povsem odkrit glede večine imen, predvsem svojih lastnih prednikov. Med njimi je bilo nekaj vidnih osebnosti judovske države, predvsem stric Ozovega očeta Josef Klauzner (1874-1958), dolgoletni profesor humanistike na jeruzalemski univerzi in celo kandidat na prvih predsedniških volitvah v Izraelu leta 1949. Prav z rednimi družinskimi obiski pri njem Oz začne pripovedovati Zgodbo. Pikantna podrobnost teh obiskov je, da so se na njih redno srečevali tudi s starši sedanjega premiera Netanjahuja in da je sam Oz enkrat močno brcnil enega od bratov Netanjahu - a še danes ne ve, ali Benjamina ali njegovega brata? Očitno je dolgi rep stričevega vpliva močno zaznamoval tudi istoimensko družino nečaka Arjeta, njegove žene Fanje in njunega sina Amosa. Arje in njegov brat David (ki je do smrti med holokavstom veljal za stričevega naslednika in bil profesor na univerzi v Vilni) sta bila sinova Klauznerjevega brata Aleksandra, bonvivanskega poslovneža, ki se je zares razživel šele v svojih poznih sedemdesetih, potem ko je ovdovel. Materina družina Musman se je, tako kot Klauznerji (po rodu iz črnomorske Odese), prek Trsta prebila do Tel Aviva, njen oče pa je bil do velike krize v tridesetih celo uspešen lastnik mlina in več nepremičnin v mestu Rivne v poljskem delu zahodne Ukrajine. A zaradi krize in naraščajočega antisemitizma so se izselili. Podrobnosti o življenju v Ukrajini in na Poljskem se berejo kot epizode iz ruskih klasikov: velika čustva, strahotne tragedije, mogočno zgodovinsko ozadje oktobrske revolucije, poljskega nacionalizma, antisemitizma in sionizma - in majhne zgodbe s pridihom veličastnega. Zgodbo družine Musman kar v prvi osebi pripoveduje materina sestra Sonja, in čeprav so bili Klauznerjevi nesporno nadvse ugledna rodbina, je Ozovo srce Musmanovo. Kot pravi teta Sonja: »Zate sem mislila, da boš bolj Klauzner kot pa Musman. Danes nisem več tako prepričana.« Oz je to potrdil s spremembo priimka pri štirinajstih, ko je vstopil v kibuc: tedaj je priimek Klauzner spremenil v Oz, kar v hebrejščini pomeni »moč«. O svojem očetu, Ozovem dedu, je teta Sonja rekla: »Tvoj ded je bil v srcu komunist, ne pa rdeči boljševik. Stalin se mu je zmeraj zdel kot drugi Ivan Grozni. Bil je, kako naj rečem, komunist in pacifist, narodnih, komunist in tolstojščih, ki je proti prelivanju krvi. Zelo se je bal zla, ki se skriva v duši, pri ljudeh vseh stanov. („) Verjel je v dve stvari, tvoj ded: v usmiljenje in v pravičnost, derbarmen un gerehtihajt. Ampak po njegovem mnenju mora človek to dvoje zmeraj povezati: pravičnost brez usmiljenja, to je klavnica, ne pa pravičnost. Po drugi strani, usmiljenje brez pravičnosti, to je mogoče dobro za Jezusa, ni pa za navadne smrtnike, ki so jedli od jabolka zla. Takšen je bil njegov nazor: malo manj reda in malo več sočutja.« Preprosto povedano: to je velik tekst (v gladko tekočem, elegantno tkanem prevodu Mojce Kranjc) velikega pisatelja, ki virtu-ozno piše z orjaškim zamahom na komaj predstavljivo obsežnem zgodovinskem ozadju, tega pa prepleta s fascinantnimi usodami posameznikov. Povrhu še skozi oči otroka in nove države ljudstva, ki se je po dveh tisočletjih vrnilo v svojo nekdanjo domovino. In se s tem zapletlo v novo zgodovinsko »situacijo«, kot ji rečejo v samem Izraelu. Oz sicer verjame, da je izraelsko-palestinski spor lažje rešljiv kot tisočletne travme judovskega naroda, a prav zdajšnje razprave o morebitnem napadu na Iran vzbujajo dvome. Tako dobra literatura, kot je Zgodba o ljubezni in temnini, pa jih seveda vedno znova presega. Za nekaj časa - kar pa Oz izpostavi v zadnjem stavku svojega romana To Know a Woman (Poznati žensko) iz leta 1989, ko glavni junak, na začetku ovdoveli Joel, spozna, da se življenje sestavlja iz trenutkov prekipevaj oče sreče - in ponižnosti. Ena sama ljubezen in temnina. B. T. Odlomek iz romana »Tista leta sem, kakor rečeno, upal, da bom, ko bom velik, postal knjiga. Ne pisatelj, temveč knjiga. In sicer - iz samega strahu. Kajti počasi je vsem postajalo jasno, vsem, katerih sorodniki niso prišli v Deželo, da so jih Nemci pobili. V Jeruzalemu je vladal strah, ki so ga ljudje na vse kriplje poskušali zakopati čim globlje vase. Rommlovi tanki so vendar prišli skoraj do meja Dežele Izraela. Italijanski bombniki so med vojno bombardirali Tel Aviv in Hajfo. In kdo ve, kaj nam bodo še naredili Britanci, preden odidejo. In po njihovem odhodu se bodo dvignile horde krvoločnih Arabcev, milijoni razvnetih muslimanov in nas v najkrajšem času vse poklali. Niti enega otroka ne bodo pustili pri življenju. Seveda so se odrasli zelo trudili, da v navzočnosti otrok ne bi govorili o teh grozotah. Vsaj ne v hebrejščini. Ampak včasih jim je ušla kakšna beseda. Ali je kdo kričal v spanju. Stanovanja so bila vsa majhna in tesna ko kletke. Zvečer, potem ko smo ugasnili luč, sem jih slišal, kako šepetajo nad kozarcem čaja in piškoti znamke Frumin in slišal: Chelmno, nacisti, Vilna, partizani, akcije, taborišča smrti, vlaki smrti, stric David in teta Malka in tudi mali Daniel, moj bratranec, moj vrstnik. Strah je nekako proniknil vame: Otroci tvojih let ne odrastejo zmeraj. Pogosto pridejo in jih pobijejo že v zibelki. Ali v vrtcu. Na Nehemijevi ulici je nek knjigovez doživel živčni zlom, pritekel je na balkon in kričal: Judje, na pomoč, pohitite, kmalu nas bodo vse skurili. Zrak je bil nabit s strahom. In jaz sem morda že doumel, kako lahko je ubiti človeka. Sicer se da zlahka sežgati tudi knjige, ampak če bom knjiga, ko bom velik, se bo gotovo pokazala možnost, da kljub vsemu preživi vsaj en izvod, če ne tukaj, pa v kakšni drugi deželi, v kakšnem drugem mestu, v kakšni odročni knjižnici, v kakšnem od boga zapuščenem kotu knjižne police: saj sem na lastne oči videl, kako se knjige lahko skrijejo, kako enostavno poniknejo v temo prahu med natlačenimi knjigami, smuknejo pod kupe zvezkov in časopisov, najdejo temno skrivališče za drugimi knjigami.« Amos Oz Zgodba o ljubezni in temnini PREvOD MojCA Kranjc Mladinska knjiga, 2012 885 str., 34,95 € Y Literarna teorija TRANSREALIZEM KOT NOVA SMER SODOBNEGA SLOVENSKEGA ROMANA ALJOŠA HARLAMOV_ _I Alojzija Zupan Sosič: Na pomolu sodobnosti ali o književnosti in romanu. Založba Litera, Maribor 2011, 231 str., 21,50 € sodobno literarno produkcijo se ukvarja le malo raziskovalcev, zlasti malo tistih, ki so vpeti v akademsko delo. Na določen manko je pokazal tudi lanski simpozij Obdobij, posvečen literaturi zadnjih tridesetih let, kjer sta kvaliteta in relevantnost prispevkov precej nihali. Pri večini je bilo opaziti predvsem določeno previdnost na tisti točki, ko bi bilo treba potegniti črto in navesti sintetične ugotovitve, ki bi presegale obravnavane primere. Povsem drugače je s prispevki urednice zbornika omenjenega simpozija, dr. Alojzije Zupan Sosič. Že s svojima prvima dvema monografijama, Zavetje zgodbe (2003) in Robovi mreže, robovi jaza (2006), je pokazala, da za poglobljeno raziskovanje sodobne literature in njeno umeščanje v zgodovino ni nujno čakati na t. i. »zgodovinsko distanco«. Kar je res najbrž zgolj takrat, kadar se na književnost gleda z že imanentne razdalje. Alojziji Zupan Sosič poleg luci-dnosti pri interpretiranju literarnih zgodb, ki je nujna za vsakega pravega raziskovalca literature - in teh je pri nas vsekakor dovolj -, to pri sodobnem slovenskem romanu uspeva tudi zato, ker besedila postavlja na ozadje žanra in ker je eden od njenih kriterijev literarna kvaliteta. Kot za vsako pravo holivudsko trilogijo, se tudi za avtoričino zadnje delo z naslovom Na pomolu sodobnosti ali o književnosti in romanu zdi, da je pravzaprav predzgodba prvih dveh. Ne zato, ker drugi, analitični del knjige z lakoničnim naslovom O romanu vsebuje obravnave nekaterih relativno starejših romanov, ampak ker v prvem delu, O hnjiževnosti, dodaja svojevrstno refleksijo lastne raziskovalne metode ter kritiko književnosti in literarne vede v post- pogoDjenemu, Kritičnemu moderni dobi, kipsta bili v prejšnjih knjigah, bolj osredotočenih na sama besedila in manj na golo teorijo, manj izpostavljeni. Knjiga poskuša po besedah v uvodu »krmariti med apokaliptičnim in hedonističnim videnjem književnosti«. Pri tem lahko za apokaliptično okliče-mo vizijo literature v 21. stoletju, ki jo od zunaj zaznamujeta zlasti globalizirana hiperprodukcija oziroma kar »vsesplošna skribomanija« in medijska konstrukcija resničnosti, ki »ne oblikuje samo bralnega seznama (uspešnic), ampak je začela sooblikovati tudi bralni horizont posameznika in literarni kanon, pri tem pa vseskozi oznanjati (lažni) egalitarizem«. Na prvi pogled se ta spoznanja slišijo precej anti-postmodernistično, posebej v slovenskem prostoru, kjer očitno prevladuje poenostavljen, idealiziran pogled na postmodernizem kot na obdobje, ki naj bi uporniško zasulo zev med visoko in nizko umetnostjo - ki pa pogosto ni nič drugega kot slab izgovor za legitimacijo hedonističnega gledanja na leposlovje. K temu je, kot izpostavlja avtorica, pripomogla tudi literarna veda, saj se je zadnjih nekaj desetleti]' ukvarjala najprej sama s sabo in s tem, kako se čim udobneje namestiti v trenutno modni kulturologiji. Avtorica zato meni, da je vsekakor znova čas, da se vrnemo k raziskovanju literarnosti, ki je »osrednja, določujoča in bistvena lastnost« literature, ter zavrača enostavne antiesencialistične razlage, ki so obstale na tem, da med literarnimi in neliterarnimi besedili ni nikakršne razlike. Z naslonitvijo na kategorijo dominante ugotavlja: »Četudi se npr. v reklami pojavijo prvine literarnega besedila (verzi, metafore, skriti pomeni, fikcijskost), je reklama neliterarno besedilo, na kar nakazujeta njena komercialna vloga in prilagojenost množičnemu sprejemniku, prav tako tudi neliterarne prvine: enopomenskost, shematičnost, nereflektirana stereotipnost, po-preproščanje Njen pristop je povezava med dvema skrajnostma; ruski formalizem je samo historična vstopna točka, pri razvijanju svoje paradigme upošteva tudi poznejše pristope h književnosti, ki so literaturo dojemali v prvi vrsti kot konvencijo, zato literarnost umešča v razmerje med znotrajbesedilnimi in zunajbesedilnimi določnicami. Literarnost je torej premična kategorija, ki je sestavljena iz bolj ali manj ustaljenih lastnosti literarnega besedila, kot so destruktivna konstrukcija (literatura istočasno spoštuje in prekoračuje uveljavljena pravila in konvencije), univerzalnost v singularnosti (zmožnost literarne komunikacije med avtorjem, besedilom in bralci različnega časa, prostora in družb), polisemičnost (večpomenskost), avtoreferencialnost (naravnanost literature same nase) in fikcijskost. Medtem ko zunajbesedilno literarnost sooblikujejo procesi: literarne pogodbe (dogovor med avtorjem, besedilom in bralcem o poznavanju pravil literarnosti), literarne kompe-tence (sklop pravil, konvencij in žanrov, ki bralcu pomagajo v procesu razumevanja književnosti), literarne intence, literarne empatije (zmožnosti vživljanja v besedilo) ter literarnega vrednotenja. Tak koncept pokriva celoten literarni sistem, v čemer jasno sledi sodobnemu pojmovanju književnosti kot celote oziroma sistema; hkrati pa se ne izogiba podajanju, kolikor je le mogoče jasnega in natančnega odgovora, Knjiga Do taKo zaradi znanstvene sodobnosti in celostnosti kot uporabnosti ter preglednosti odlično orodje za strokovne bralce in nadaljnje raziskovanje slovenske proze in (transrealističnega) romana, pa tudi za tiste, ki bi radi prešli od trivialnega in užitkarskega K obljenemu, kritičnemu branju. ^ pogledi 14. marca 2012 kaj literatura je. Kolikor mi je znano, gre za tudi v svetovnem merilu izjemno in obenem izjemno praktično sintezo spoznanj dobrih sto let literarne znanosti. V nadaljevanju avtorica še natančneje začrta meje literature oziroma meje kvalitetne literature. V poglavjih, kjer se ukvarja s trivialnostjo, tako ponovno odpira zev med visoko in trivialno književnostjo ali bolje, pokaže nanjo dovolj prepričljivo, da se bo marsikdo ovedel, da je bila ves ta čas odprta. Skratka, ni res, da je postmodernizem zabrisal meje med umetniškostjo in trivialnostjo, prej nasprotno: »Postmodernizem je zelo očitno pokazal, da je potrebno ločevati med trivializacijo in trivialnostjo: prva je postopek oziroma proces, druga pa posledica dosledne trivi-alizacije.« Trivializacija je postopek vpeljevanja trivialnih značilnosti v netrivialno besedilo in preigravanje z njenimi različnimi procesi (postmodernizem je to počel s precejšnjo mero kritične ironije), trivialno besedilo pa »posledica doslednega uvajanja vseh procesov trivializacije in s tem postavitve trivialnosti kot vrhovnega načela«. V jasnem kontrastu z literarnostjo trivialnost znotraj besedila določajo estetika istovetnosti (trivialno besedilo upošteva večino ali vse literarne konvencije), sim-plifikacija (poenostavljenost) in monosemičnost; zunaj pa jo oblikujejo literarna kompetenca (nekateri bralci literarnosti sploh ne morejo dojeti in vso književnost razumejo le v okviru trivialnega pola), literarna empatija (taki bralci iščejo užitek v znanem, omejujejo se na poistovetenje z likom ali dogajanjem, vživljanje v drugega, drugo oziroma drugačno pa zavračajo) in literarno vrednotenje (bralcu je najbolj važna všečnost ali berljivost). Morda je znotraj tega sintetičnega modela nekoliko premajhen poudarek na avtorjevi intenci in deležu, ki ga imajo pri izbiri in recepciji trivialne književnosti množični mediji, vendar se avtorica k temu vrne pri analizi Petelinjega zajtrka kot knjižne in filmske uspešnice. Zadnja poglavja prvega dela so posvečena slovenski literaturi po 1990. Alojzija Zupan Sosič zanjo predlaga poimenovanje transrealizem, ki je v literarni kritiki že naletelo na strokovni konsenz. »Transrealizem nam že s svojo predpono nakaže, da je tesno povezan s prejšnjimi realističnimi smermi in da v svoji ponovljivosti in sinkretičnosti pridobiva nove razsežnosti, prepojene s prenovljenim položajem literarnega subjekta« - to posebno duhovnozgodovinsko in čustveno stanje postmodernega subjekta imenuje nova emocionalnost in ga je razčlenila že v knjigi Robovi mreže, robovi jaza; v transrealizem pa umešča romane, ki jih je v prvi knjigi imenovala modificirani tradicionalni roman z realističnimi potezami. Če strnem: transrealizem označujejo prevlada realistične tehnike, višja mera idealizacije in hiperbolizacije, zahteva po berljivi zgodbi, odsotnost raztezanja estetike v socialno, preigravanje z uveljavljenimi žanrskimi, stilnimi ali pripovednimi obrazci, obračanje od družbenega k intimnemu ^ Vsekakor značilnosti, ki jih opažamo v slovenski prozi vsaj zadnjih dveh desetletij. Poleg že omenjenega prispevka o Petelinjem zajtrku kot knjižni in filmski uspešnici, v katerem avtorica analizira promocijske poteze, uporabljene v kreiranju na eni strani knjižnega »bestsellerja« in na drugi strani filmskega »blockbusterja«, je iz drugega dela knjige treba izpostaviti še poglavje o Bartolovem Alamutu, kjer je govora tudi o njegovih kvalitetah oziroma nekvalitetah, kar je bilo ob vsej evforiji ob prenovljenem zanimanju za roman v tujini prevečkrat potisnjeno na stran, medtem ko sta analizi Deklevovega Pimlica in Jančarjevega Severnega sija pisani za njuno didaktično uporabo v šoli in predstavljata paradigmatičen primer obravnave odlomka oziroma besedila pri pouku slovenščine. Čeprav je knjiga pravzaprav zbirka prispevkov (gre za daljše, prvotne oziroma razširjene različice člankov), predhodno objavljenih v strokovnih publikacijah,odlično deluje kot celota in predvsem v svojem prvem delu predstavlja nekakšno teoretično zaokrožitev, pa tudi nadgradnjo prejšnjih dveh avtoričinih monografij. Tako zaradi svoje znanstvene sodobnosti in celostnosti kot uporabnosti ter preglednosti bo odlično orodje najprej za strokovne bralce in nadaljnje raziskovanje slovenske proze in (transrealističnega) romana, pa tudi za tiste, ki bi radi prešli od trivialnega in užitkarskega k poglobljenemu, kritičnemu branju. Za tiste torej, ki ne stojijo le na pomolu in opazujejo igro valov na morju popisanih strani, ampak ki bi se radi potopili vanj in prinesli kaj iz globin tudi s sabo na obalo. ■ Etika »UMRETI, KO JE PRAV umreti.« GORAN Č. POTOČNiK J 3 INAZO NiTOBE: Bushido, kodeks samuraja. Prevod Aleksander Mermal. Založba Sanje, Ljubljana 2011, 139 str., 21,95 € isati o knjigi Bushido, kodeks samuraja (v izvirniku Bushido, the Soul of Japan) je v mojem primeru shizofreno dejanje. Kot nekdo, ki je bil seznanjen z osnovnimi vsebinami in prvinami humanizma na filozofski fakulteti, bi moral knjigo prijeti »na trdo« in ji odmeriti mesto, ki ji pripada - glede na osnovni kurz omenjenega pogleda na svet. S tem bi se postavil v vrsto tistih, ki so jo obtožili cele vrste grehov, katerih skupni imenovalec je stereotipni in idealizirani (romantizirani) prikaz Japonske. A kot nekdo, ki ga privlači prav tisti del Japonske, zapisan v sporočilu knjige, in ki ga nekajkrat tedensko živi na vadbah japonske borilne veščina kendo (mečevanje z bambusovimi meči), bi moral storiti najmanj to, kar je storil Theodore Roosevelt, ko si je ob izidu prvega natisa priskrbel zajeten kup izvodov in jih z vzgojnimi nameni podaril svojim prijateljem in najbližjim sodelavcem. Katero pot torej ubrati? Naj poskusim urezati aritmetično sredino, kar sicer ni v skladu niti s pokončno držo humanista niti s častno samuraja. A naj mi bo oproščeno z obeh strani. Bushido v prostem prevodu pomeni pot, način bojevnika, pri čemer pot ne pomeni spiska razlage posameznih tehnik ali strategij bojevanja, skratka, ni priročnik za ulično bojevanje ali podobno fizično obračunavanje, temveč popisuje predvsem vse tisto, kar bojevanje obdaja in ga, če tako rečem, duhovno in moralno napaja. Etični sistem bushida črpa iz treh religiozno-etičnih sistemov: neokonfucionizma, zen budizma in šintoizma. Seveda izraz »popisuje« ni najbolj primeren, saj bushido ni bil nikdar zapisan. Če boste iskali Bushido - zakonik ali kaj podobnega, ga ne boste našli. Vsi, ki so bushido živeli ali naj bi ga živeli oziroma so mu bili zavezani (vojaški, aristokratski sloji Japonske, samuraji), so preprosto vedeli, kaj, kdaj in kako storiti. To je bila tudi ena od mnogih nerazumljivih reči, na katere so trčile ZDA, ko jim je konč- Knjiga prikazuje bushido kot etični sistem, v katerem se prepletejo različni religiozni in moralni vplivi ter iz njih izha a oče vrednote. no uspelo zlomiti japonski izolacionizem, ki ga je z uvedbo shogunata (»vladavine« shoguna, generala, najvišjega v razredu samurajev) leta 1603 uvedel Tokugawa leyasu in ki se je končal leta 1868 z restavracijo cesarjeve oblasti in malo za tem s formalnim koncem fevdalizma ter prepovedjo nošenja orožja, kar je dejansko pomenilo tudi konec obdobja samurajev. Eden izmed glavnih povodov, da se je Inazo Nitobe lotil pisanja te knjige, je prav to nerazumevanje. Zahodu, če smem nekoliko poenostaviti, ni bilo jasno, na kaj se opira moralno življenje Japoncev, kakšen religiozni ali etični temelj stoji v ozadju. Ko so mu to vprašanje večkrat zastavili, je bil Inazo Nitobe najprej in najbolj začuden nad lastno nemožnostjo odgovora. »Nisem zmogel jasnega odgovora, saj se moralnih načel, ki sem se jih naučil kot otrok, nisem učil v šoli, in šele ko sem začel preučevati razne elemente, ki so oblikovali moj pogled na to, kaj je prav in kaj narobe, sem se zavedal, da jih je vame vdahnil bushido.« Tako je nastala ne prav zajetna knjižica, ki v lepem, tudi poetičnem jeziku prikazuje bushido kot etični sistem, v katerem se prepletejo različni religiozni in moralni vplivi ter iz njih izhajajoče in medsebojno močno prepletene, soodvisne vrednote: pravičnost, pogum, dobrosrčnost, vljudnost, iskrenost, čast in zvestoba. Hakama, spodnji del oblačila kendoke (tj. tistega, ki vadi kendo), je sešita tako, da ima spredaj pet, zadaj pa dve gubi, ki predstavljajo sedem naštetih vrednot. Iz naštetega posledično sledijo oblike vedenja: znamenito samurajevo samoobvladovanje oziroma mirnost, še bolj znameniti harakiri oziroma bolj pravilno seppuku - častni, visoko ritualizirani samomor -, meč (katana) kot duša, bistvo samuraja itn. Bushido, kodeks samuraja glede na tematiko ni nekaj novega, saj se je pred tem z bushidom v tej ali oni maniri (ponavadi bolj literarno) ukvarjalo več avtorjev. Najbolj razvpita: Miyamoto Musashi (Knjiga petih prstanov), najslavnejši japonski mečevalec, nepremagani popotni samuraj (ronin) z začetka 17. stoletja, in z začetka 18 stoletja Yamamoto Tsunetomo (Hagakure, slov. V senci skritih listov), samuraj, ki je svoje življenje posvetil služenju gospodarju, zemljiškemu posestniku - daimyoju, po njegovi smrti pa se je umaknil v meniško osamo in tam narekoval svoje spomine. A Bushido, kodeks samuraja se v marsičem razlikuje od sorodnih knjig. Napisana je bila v angleškem jeziku in namenjena ameriškemu in evropskemu bralcu. Napisal jo je nekdo, ki ni bil samuraj (rodil se je vazalu, slugi zemljiškega posestnika), nekdo, ki je vstopil v krščanstvo, se izobraževal iz zahodnih vsebin (literatura, ekonomija) in odpotoval v ZDA ter tam nadaljeval s študijem (politične znanosti). Zato bralec ne sme biti začuden, T ker v knjigi mrgoli razlag, primer-^ ^ jav in vzporednic, ki se nanašajo na vire iz zgodovine idej, literature, filozofije in politike zahodnega sveta. Vse z namenom, da bi bil predmet knjige ciljnemu bralcu kar se da razumljiv. Zadnje, a ne nepomembno, pa je, da je bila knjiga napisana tik pred prelomom stoletja leta 1899, izdana pa leto zatem, torej dobra tri desetletja po koncu shogunata, obdobja, v katerem je bushido kot etični sistem cvetel in tudi dosegel svoj vrh. Saj je prav to obdobje miru (vzpostavitev shogunata je namreč na japonsko otočje prinesla mir po dolgotrajnem obdobju državljanskih vojn in spopadov različnih klanov in zemljiških posestnikov) zares šele omogočilo premišljevanje, (samo)refleksijo o tem, kaj pomeni biti bojevnik. V času vojne je vendarle prva stvar ta, da preživiš, šele potem, kako to storiš. Vse našteto torej govori v prid temu, da bi bila avtorjeva perspektiva lahko objektivnejša od ostalih. A vendar je Inazo Nitobe pisal za zahodnega bralca kot Japonec, kot nekdo, ki je ponosen na svojo tradicijo, kot nekdo, ki izhaja iz višjih slojev in je prepričan, da je vrednostni sistem vladajočega sloja (sistem, ki je boljši od ostalih!) sčasoma postal tudi vrednostni sistem vladanih slojev. Zaradi vsega tega je tradicijo, kateri je pripadal (Japonska je vendarle poleg vojaške imela tudi druge razredne skupine: meščanstvo in kmečki sloj, na primer), videl skozi idealizirana očala. V knjigi tako rekoč ni negativnih primerov, zlorab bushida. Nesporno je, da je shogunska oblast bushido uporabljala tudi kot orodje discipliniranja neposlušnih vazalov. A spet moram stopiti na drugo stran in reči, da Nitobe ni pisal zgodovinske ali sociološke razprave, pač pa je predstavil sistem vrednot in pripadajočih pravil, ki, kot vsak soroden sistem, kjer koli na svetu, v svoji popolnosti obstaja le v svetu idej. Zanimivo pa je to, da je bila knjiga najslabše sprejeta prav v njegovi domovini. Šele okoli leta 1980 je Inazo Nitobe doma doživel nekakšen preporod in ponovno branje Bushida, kodeksa samuraja. V nasprotju s tem je bila knjiga v ZDA (in tudi v Evropi) zelo dobro sprejeta, postala je prodajna uspešnica, doživela kar nekaj ponatisov in bila prevedena v številne jezike (predvsem po rusko-japonski vojni 1904 5). Slovenski prevod je tako narejen po 13. izdaji. (Naj mi bo na tem mestu dovoljena kratka replika o prevodni rešitvi založbe in prevajalca. Izvirni naslov Bushido, the Soul of Japan povzema celoten avtorjev namen: prikaz bushida kot lepila, veznega tkiva celotne družbe imperialne Japonske. Slovenski prevod, Bushido, kodeks samuraja, pa ta namen izniči in ga zreducira zgolj na prikaz etičnega sistema, kodeksa, kateremu je bil zavezan le manjši, vladajoči sloj predimperialne Japonske. To, ali je Inazo Nitobe v svojem ravnanju stereotipen, naiven ali še kaj več, v tem kontekstu ne igra nobene vloge. Je pa res, da si lahko slovenski bralec ob prvem srečanju s knjigo tako lažje predstavlja, o čem ta govori.) Če se pomudim še pri očitkih o stereotipnem prikazovanju določenega pojava, naj dodam, da vedno obstaja druga stran, stran, ki izkazuje pripravljenost ali celo potrebo za sprejemanje takšnega prikazovanja. Najbrž ne bi bil daleč od resnice, če bi trdil, da gre tudi (ali celo predvsem) za napačno. Da je bilo posredi preveč površno, poenostavljajoče, pa tudi (nezavedno) zlonamerno branje trgovsko in pridobitniško naravnanega sveta, katerega vrednote so bile bistveno drugačne od vrednot bushida. In je Bushido, kodeks samuraja pomenil simbolno kompenzacijo za manko teh častnih vsebin. In kaj je za to bolj primerno kot nekaj, kar je ravno dovolj daleč, da ni nevarno, in ravno dovolj blizu, da je razumljivo in uporabno (marsikateri poslovnež se še danes vidi kot »samuraj«). Naj slovenski izdaji ob bok še dodam: prihaja ob pravem času. Mogoče bi bilo treba ponoviti Rooseveltovo gesto in knjigo podariti slovenskim političnim, ekonomskim in drugim voditeljem, da si jo preberejo in si v njej zapisan postulat Umreti, ko je prav umreti podčrtajo in preformulirajo v Umakniti se, ko se je prav (častno) umakniti. ■ • • • KNJIGA Svet sadizma in filozofskega hedonizma Peter Mlakar: Vojna. Oddelek za čisto in praktično filozofijo pri NSK, Ljubljana 2011, 245 str., 18 € Peter Mlakar je napisal novo knjigo z naslovom Vojna, ki bi jo lahko vljudno opredelili kot esejistično-filozof-ski znanstvenofantastični roman. Zvestih avtorjevih privržencev ta najbrž ne bo vrgel s stola, kdor pa se bo z njim spopadel prvič, se ne bo mogel izogniti temu, da bi si zastavil nekaj vprašanj: Kaj berem, zakaj to berem? Je avtor genialec, ki ga niti malo ne razumem, ali le spolno iztirjeni čudak? Roman je poln natančnih opisov različnih pornografskih prizorov. To je morda Mlakarjeva najmočnejša plat, kajti nikdar mu ne zmanjka sočnega besedja, s katerim opisuje spolne organe in najrazličnejše seksualne prakse. Seks je motiv, tema in ideja knjige; a ta knjiga seveda ponuja še precej več. Nudi nam zagonetno in težko doumlji-vo trilersko pripoved o umetni inteligenci (ki tudi stremi k spolnemu užitku), visokoleteče filozofsko razmišljanje, aforizme, uganke ter zapletene teorije, ki se prvi hip morda zdijo lucidne, takoj nato pa se sprevržejo v navadno igro praznih besed. Spolni nagon je najmočnejša sila, in junaki Vojne, ki se gibljejo vse od Dunaja in Rima do New Yorka, gredo v njegovi realizaciji preko vseh moralnih in etičnih zadržkov in tudi fizikalnih meja. Kaka občutljiva bralska duša bi se znala zgroziti nad tem, da se pripovedovalec naslaja ob skrunitvi božjega hrama in spolnem maltretiranju žensk in otrok v taborišču Treblinka. Ampak vse to ni samo sebi namen, saj zadaj tiči »filozofija«, ki skuša vsemu skupaj dati neki pomen. Tako Mlakarjevo delo spominja na de Sadove knjige, denimo na Juliette; Justine, od katere pa se razlikuje v tem, da je filozofija tu nelogična, namerno zapletena, nalomljena in afnasta ali - spet vljudno - afori-stična in ludistična. In seveda: heglovska, hajdegerjanska, ničejanska, psihoanalitična ter še kaj drugega; kako učeno! Za tistega, ki mu ta mešanica kaj pomeni, morda. Tudi po literarni plati navadni bralci od knjige ne dobimo kaj dosti. Spisana je preveč razumsko (čeprav vsebina deluje brezumno), z znanstveno (raje kvaziznanstveno) distanco, zato se na vsakem koraku čuti, da beseda teče prisiljeno in jo poganja človekova volja, ne »božji« navdih. Je sploh mogoče, da bi zmes zahtevnejšega filozofskote-oretičnega diskurza in vulgarne »fuk« prakse delovala privlačno, ne trivialno? Posebej »žlahtno« se oba diskurza zlijeta na primer v teh povedih: »Tako mora biti življenje: užitek in nič. Čez nekaj dni se je par spet dobil za nihili-stično seanso. Fuk je bil nadčloveški, a nevreden zadnjega črva. Tako v Nečisto se je spustil. Tako je bil etičen.« Obstaja možnost, da je smisel tovrstnih povedi in Vojne nasploh nesmisel. tina VRŠČAj • • • KNJIGA Bombažna trava v sušni dobi GABRiELA BABNiK: Sušna doba. Študentska založba (zbirka Beletrina), Ljubljana 2012, 289 str., 32 € Približno na sredini Sušne dobe, tretjega romana Gabriele Babnik, naletimo na prizor, ko Ana, osrednja protago-nistka, skrivnostnega starca Babo naenkrat spozna bolje, kot si je v tistem trenutku pripravljena priznati: ugotovi, da ima usta in nos po enem, hojo po drugem (ljubimcu) „ In če že ne prej, se nam takrat - bralcem seveda - zazdi, da se nekaj podobnega godi tudi z nosilnima likoma Sušne dobe. Že omenjena Ana, dvainšestdesetletna Slovenka, med turističnim bivanjem v podsaharski Afriki spozna postavnega in kar polčetrto desetletje mlajšega uličnega preživitvenika Ismaela, s katerim se pozneje zapleteta v erotično razmerje, kjer se do konca ne razjasni povsem, kdo je njegov režiser in kdo igralec. Z malce še dopustne površnosti nam namreč romaneskne situacije in osebe delujejo nekako znano, kot bi si bili z njimi nekoč že predstavljeni ali pa bi se pobližje spoznali vsaj z njihovimi (literarnimi) sorodniki oziroma iz njihovih posameznosti sestavili novo celoto. Tudi v Koži iz bombaža, avtoričinem nagrajenem prvencu, se v (prav tako zapleteno, kako drugače si ga je na tej razdalji že težko zamisliti) ljubezensko razmerje z Afričanom poda dekle iz male ksenofobne evropske državice, ki se kot slepa kura oklepa predsodkov do tako imenovane črne celine, le da je pripovedni glas tam moški, medtem ko je v Sušni dobi ta enakovredno kombiniran z ženskim. Ta je imel glavno besedo v njenem drugem romanu V visoki travi, ki se sicer, če me spomin ne vara, dogaja le v Sloveniji in prerešetava izključno tukajšnja družbena nasprotja na ozadju travm iz polpretekle zgodovine. Da vez med drugim in tretjim vendarle ne bi bila preohlapna, poskrbi podatek, da sta obe (tragični) heroini pisateljičinih romanov čustveno nepotešeni tekstilni delavki, le da Lidijo iz Visoke trave zaznamuje tovarniška izkušnja, medtem ko je Ana v tem pogledu bolj realizirana, saj se (resda v pretekliku in onstran pripovedne perspektive) uresničuje tudi skozi zasebno iniciativo. A vse to so le zunanji podatki, ki v romaneskni gošči, kakršno nam z razgibanim in živopisnim, mestoma tudi razpuščenim jezikom od- in zastira pripovedna tehnika Gabriele Bab-nik, niso tako nepomembni, saj v njej ni več prav veliko stvari, ki bi se jih mogel bralec trdneje oprijeti. Če se Lidijina temna skrivnost pokaže kot laž, ki usodno premeša odnose med protagonisti v malomestnem okolju, je v tem pogledu Sušna doba skoraj nekakšno nadaljevanje Visoke trave, saj se Anino impulzivno odpotovanje na oddaljeni jug izkaže ravno za pobeg iz te »usodne premešanosti«, za beg pred preteklostjo, zaznamovano z detomorom in samomori njenih bližnjih. Točneje: verjetnim detomorom in verjetnimi samomori, saj se tudi v Sušni dobi nahajamo sredi Visoke trave, kjer ne vidimo kaj dosti, vemo pa le tisto, kar lahko izvemo od sila nezanesljivih govorcev. Predvsem govorke, osamljene, ostarele in čustveno strte duše, ki z drznimi dejanji, kakršna sta nagli odhod daleč stran in prepustitev v odnos s sedemindvajsetletnikom (ta naj bi bil obenem tudi nadomestil izgubljenega sina), pre-lamlja s travmatično preteklostjo. Njena dejanja zato vseskozi dojemamo skozi dvojno optiko - kot (kvazi)realnost romaneskne tvorbe in kot razprto simbolno pomenskost, ki jo avtorica v pripoved primeša s ponovljenimi motivi, ki delujejo kot zloslutne napovedi nadaljnjega dogajanja. Ismaelova »izpoved« je v tem pogledu nekoliko bolj konsistentna, čeprav v svoji tragičnosti nič manj družbeno kritična. Medtem ko je namreč Ana posvojen otrok iz sirotišnice, je Ismael zgodnja sirota matere samohranilke, ki se je v svojem težavnem odraščanju spoznal z mnogimi oblikami zapostavljanja, prostitucijo, krajami, na koncu, ko mu Ana odreče poroko, ki bi ga lahko pripeljala v »svetlo« Evropo, pa je zanj usodna trgovina s človeškimi organi. »Zavedela sem se, da obstajava zgolj kot podobi praznine, ki si ju bo nekdo, morda tisti, ki to bere (podčrtal avtor pričujočega zapisa), skušal izbrisati iz spomina.« Gabriela Babnik se v Sušni dobi neredko oprime še metafikcijskih pripovednih postopkov, kar le še dodatno otežuje pot do »prave resnice«, saj je zgodba ne le pripovedovana skozi sito selektivnega, manipulativnega in sploh problematičnega spomina, temveč se, izkazano, njena pripovedovalca tu in tam tudi jasno zavesta uporabljenih pripovednih postopkov oziroma namerno prikritih in z nasprotujočimi dejstvi prekritih »resnic« o sebi in svojih motivih. Pripovedna masa Sušne dobe se tako ne plasti in nalaga, ampak usipa in sesipa. Podana je na način izmeničnega proženja valov želja, strasti in domišljije dveh ranjenih eksistenc, ki v interferenčnih (beri: najboljših) legah ustvarijo sliko pristnega hotenja po novem in drugačnem življenju ter nepotešljive lakote po bližini drugega. urban vovk • • • KINO Omehčani portret železne gospe Železna lady (The Iron Lady). Režija Phyllida Lloyd. Velika Britanija/Francija, 2011, 105 min. Kolosej in Planet Tuš po Sloveniji Ne zgodi se prav pogosto, da »nedavno« upokojeni in še vedno živeči politik dobi svoj filmski portret. A Margaret Thatcher pač ni bila kar neki politik. Kot prva ženska v zgodovini je zasedla mesto britanske ministrske predsednice, hkrati pa je s svojo ostro konservativno in močno kontroverzno politiko zaznamovala neko dobo. Osemdeseta leta so bila izrazito politična doba. Najsi je šlo za družbenopolitično sfero ali polje popularne kulture, za domače okolje ali tujino, vse je dišalo po politiki. In ena nedvomno osrednjih osebnosti te dobe je bila britanska ministrska predsednica Margaret Thatcher, ljubkovalno poimenovana Železna lady. Takrat si, četudi ti za politiko ni bilo kaj dosti mar, že samo s poslušanjem anglosaške popularne glasbe o njej in njeni politiki izvedel veliko in se hočeš nočeš do nje tako ali drugače opredelil. Za desnico je bila heroj, verjetno še večji kot Ronald Reagan, za levico pa nič manj kot pošast. A časi so se spremenili in tako je Thatcherjeva danes le še ikona neke pretekle dobe, podoba brez mesa in krvi. Večina se je kot konkretne zgodovinske osebe z jasno profiliranim političnim delovanjem pravzaprav ne spomni več. In zgovoren dokaz te teze je prav filmski portret, prvo tovrstno kinematografsko delo (televizijskih je bilo že nekaj), ki ga je ustvarila Phyllida Lloyd, priznana britanska gledališka (in operna) režiserka, ki pa ima s filmom veliko manj izkušenj. Njeno doslej edino kinematografsko filmsko delo, muzikal Mamma Mia! (2008), je sicer resda doseglo veliko gledanost, a predvsem po zaslugi glasbene opreme filma, ki so jo sestavljale uspešnice priljubljene švedske skupine Abba. Pa vendar je bil to izrazito komercialen filmski projekt in pričakovali smo, da bo šele z Železno lady (scenarij je napisala v sodelovanju z Abi Morgan) pokazala svoj pravi »avtorski obraz«. Še posebej zato, ker je očitno imela neko afiniteto do osemdesetih let. Vznemirjenje pred ogledom filma je bilo torej veliko, saj smo nenazadnje čakali na prvi filmski portret ene najbolj osovraženih, a tudi najbolj karizmatičnih in kontroverznih političnih osebnosti druge polovice 20. stoletja. Žal pa je bilo prav tako veliko tudi razočaranje, ki je sledilo ogledu filma. Že kmalu je namreč postalo jasno, da sta Phyllida Lloyd in Abi Morgan v tem (morda celo preveč) spodobnem in politično korektnem filmskem portretu - v katerem znova blesti veteranka Meryl Streep in je predvsem v upodobitvi življenja Thatcherjeve po izstopu iz politike njena igralska stvaritev naravnost briljantna - zagrešili usodno napako. Margaret Thatcher sta namreč oropali tistega, kar jo je bistveno opredeljevalo, kar jo je delalo edinstveno in nezamenljivo, kar je bil njen raison d'etre - njenega jasno profiliranega in brezkompromisnega političnega delovanja. Skoraj povsem sta zapostavili njene politične poglede in programe, zanemarili večino njenih izrazito nepriljubljenih potez v kontekstu notranjepolitičnega delovanja, njeno neizprosno, kot britev ostro držo, ki je dialog s socialnimi partnerji spremenila v boj »na nož«. Zato je film v prvi vrsti portret ženske, ki se v neizprosno moškem svetu bori za to, da bi bila upoštevana in spoštovana. In pri tem ju je še najbolj zanimala njena ženska narava, njene težave pri vzpenjanju v tedaj skoraj izključno moški svet politike, dvomi, ki so jo obhajali, ko je razmišljala o svoji vlogi matere in žene. Lik Margaret Thatcher sta tako v sicer nedvomno dobronamerni želji po tem, da bi ga humani-zirali, tej železni gospe nadeli človeški obraz, pravzaprav pohabili. Tako se ni mogoče znebiti občutka, da njenega lika in njene vloge v zgodovini druge polovice 20. stoletja preprosto nista razumeli. In ob tem tudi ogorčenje njene družine, ki je film označila za »levičarsko zaroto«, postane skoraj razumljivo. denis valič KINo Pekel med rjuhami Sramota (Shame). Režija Steve McQueen, VB, 2011, 100 min. Ljubljana, Kinodvor Steve McQueen je že s prvencem Lakota (2008) nakazal, da obeta - da je resen, študiozen režiser s pretanjenim občutkom za kompozicijo kadra, z estetiko na prelivu surove telesnosti in poetičnosti podob. Od njegovega drugega filma smo zato pričakovali veliko in prav toliko smo tudi dobili; Sramota bi morala opraviti tudi z največjimi dvomljivci. Film, ki tematizira peklensko spiralo spolne odvisnosti, sicer prinaša precejšen odmik od Lakote, čeprav ohranja prepoznavno čustveno senzibilnost in izrazit fokus na telo. Sramota je film nelagodja; lepa, estetsko dovršena, a tudi skrajno neprijetna filmska izkušnja, ki ostaja vseskozi trdno osredotočena na svojega protagonista, a kljub temu pove veliko tehtnega tudi o svetu, v katerem živimo. Film, v katerem ni niti zrna erotike, zato pa veliko eksplicitnega seksa, za kamero pa režiser, ki zna plan držati dovolj dolgo, da zares občutite mučno praznino pod kožo njegovega razčlovečenega junaka. Ni naključje, da je za glavno vlogo ponovno izbral Michaela Fassbenderja, igralca, ki igra z vsako mišico svojega telesa in poleg tega nosi še obraz, v katerem se lahko prepozna vsak od nas. Tudi scenografija Sramote je simptomatična. Trdota velemesta, množica brezimnih teles na podzemni železnici, minimalistična in sterilna, vsega človeškega očiščena stanovanja - vse to so zunanje podvojitve Brandonove notranje izvotljenosti in osiromašenega čustvenega sveta, ki se je zožil na eno samo temeljno občutje: sram. Slovenski prevod naslova se mi zdi površen: menim, da bi namesto »sramota« moralo pisati »sram«. Razlika je navidez majhna, a premik v poudarku je bistven: »sramota« je sodba, ki jo lahko podeli le pogled od zunaj, je družbena etiketa, »sram« pa prihaja od znotraj in ne potrebuje zunanje spodbude, le dovolj sadističnega notranjega sodnika, ki čisto navadno človeško življenje spreminja v pekel. McQueen je bil z izbiro naslova zelo natančen in ostaja enako precizen skozi celoten film. Vsak pogled je nabit s pomenom, vsi prizori z največ notranje napetosti se odvijejo v tišini, vsak glasbeni crescendo podpre sliko na pravem mestu, vsak montažni rez stoji natanko tam, kjer mora stati, in niti ena sama beseda v filmu ne zleti v prazno. Zgodba nepopustljivo vztraja v danem trenutku; ne spušča se v ozadja, ničesar pretirano ne pojasnjuje. Za to, da pove, da brat in sestra prihajata iz problematičnega družinskega okolja, porabi natanko eno repliko, in ta več kot zadostuje. To je vse, kar morate vedeti, da razumete njuno »bolezen«. Brandon in Sissy sta namreč le dve strani istega kovanca: vsebina je enaka, le embalaža je drugačna. Da ne bo nesporazumov: Sramota ni kakšen ošaben, hermetičen avtorski egotrip. V bistvu je relativno kon-vencionalen, premočrten, v svoji obliki zelo preprost in čist film, ki gledalca v trenutku posrka vase. In vendar je to zelo poseben, pomemben film, ki ga nikakor ne smete zamuditi. Zame brez dvoma film (preteklega) leta. ŠPELA BARLiČ • • • ODER Premalo nevarna razmerja Choderlos de Laclos, CHRiSTOPHER Hampton: Nevarna razmerja. Prevedla Luka Novak in Radojka Vrančič. Režija Aleksandar Popovski. SNG Drama Maribor. Premiera 10. 3. 2012, 135 min. Roman v pismih Nevarna razmerja (1782) je tik pred francosko revolucijo na nivoju intime s fascinantno drznostjo razgaljal hipokrizijo, nemoralnost in skrajni egoizem razreda, ki so mu bili šteti dnevi. Dramatizacija Christopherja Hamptona, ki je glavno izhodišče predstave v mariborski Drami (in podlaga za znani film Stephena Frearsa iz leta 1988), zgodbo o spopadu dveh brezsramnih manipulatorjev, razvpitega uničevalca žensk vikonta de Valmonta in hladnokrvne požiralke moških markize de Merteuil, in njune žrtve, častne in pobožne gospe de To-urvel, spremeni v pregleden, dražljivo pikanten historični prikaz dekadence neke dobe, brez morebitne ambicije iskanja vzporednic s (takratno) sodobnostjo. A te se, kot menijo ustvarjalci predstave, ponujajo same od sebe - zlasti kar se tiče razkroja vseh vrednot, pojavov skrajnega cinizma na vseh področjih javnega in zasebnega življenja ter nejasnega občutja, da bi verjetno moralo priti do radikalnega preobrata, da bi se osnovni postulati sobivanja na intimnem in družbenem nivoju postavili na novo. Pa vendar je prav to - vzporejanje občutka popolnega razvrednotenja s kaosom sodobne družbe - tisto, kar uprizoritvi na koncu umanjka. Režijski koncept Aleksandra Popovskega je možno razbrati iz treh uprizoritvenih nivojev: prvi je vzpostavitev distance in deklarativno rušenje odrske iluzije. V ta namen je ploskovito Hamptonovo predlogo zabelil s pismi iz romana, ki jih igralci berejo, medtem ko lahko na odru hkrati spremljamo dogajanje, ki jih pisma opisujejo. S tem po eni strani do skrajnosti potencira vlogo markize (in vikonta) kot režiserjev celotnega dogajanja, saj včasih celo sedita na rampi in z enake perspektive kot gledalci opazujeta rezultate svojih intrig, vsi ostali pa so s tem tudi formalno le lutke, žrtve njunih perverznih spletk; po drugi pa zabriše mejo med gledalci in igralci. Sem sodijo tudi duhovita stilizacija, menjavanje optik in poantiranje nekaterih detajlov, ki pripomorejo k učinkoviti in sodobni karakterizaciji - »pijanski« detajl viteza Dancenyja (Matevž Biber), poudarjena sprenevedavost vikontove tete (Milada Kalezic), vnebovpijoča pragmatičnost gospe de Volanges (Ksenija Mišic) glede usode hčerke Cecile (Barbara Ribnikar k. g.). Seveda pa je predstava velika priložnost za glavno igralsko dvojico: Nataša Matjašec Rošker je v markizi natančno, suvereno in z užitkom preigravala razpon med na-sladno hladnim manipulatorstvom in zatajevanimi čustvi ranjene ženske, ki si jih v takem svetu ne sme privoščiti, s čimer je ustvarila pretresljivo tragično figuro; Branko Jordan, sprva ves nonšalanten in nezadržno hinavski v pozi nepremagljivega, pozneje osuplo nebogljen, skoraj zgrožen ob nepričakovanem doživetju ljubezni. Drugi nivo je želja, da bi prodrl do dna vzgibom, ki vodijo osrednje protagoniste, pri čemer se je odločil, da bo v trojki markiza-vikont-gospa de Tourvel v ospredje postavil markizo in njen motiv maščevanja svojega spola nad moškimi in njihovim razumevanjem ljubezni. Čeprav je to zanimiv vidik, se s tem zelo (in na koncu skoraj do nerazumljivosti - ni npr. jasno, zakaj Danceny ubije vikonta) zmanjša vloga in pomen kolateralnih žrtev - tako gospe de Tourvel (Eva Kraš), ki je izrazito pasivna in ne doživi vidnejše preobrazbe, kot neizživete zgodbe med naivno Cecile in Dancenyjem. Tretji nivo je poudarjena estetizacija nekaterih elementov, tudi na ravni mizanscene, ki pa je bila večinoma - namesto da bi ironizirala lastno praznino - odveč in je dosegla skoraj nasprotni učinek. Sem sodi predvsem omejujoča scenografija z velikimi vrtljivimi ogledali (Numen, Ivana Radenovic), na prvi pogled sicer bleščeče povedna v svoji simbolnosti, ki pa se zelo hitro iztroši; poleg tega je bila uporabljena za predolge, delno skoreografirane prehode med prizori, ki so po nepotrebnem zavirali tempo. V pomanjkanju kontekstualizacije (ki je ta dramatizacija sicer res ne vsebuje) uprizoritev ne more preseči nivoja estetsko izpiljenega prikaza propada neke dobe - a ob tem se lahko gledalci le privoščljivo zgražajo, na trenutke celo zabavajo, ne pa zamislijo. vesna jurca tadel • • • KONCERT Izpolnjena najvišja pričakovanja Oranžni 6. Orkester Slovenske filharmonije. Dirigent sir Neville Marriner. Spored: Haydn, Webern, Holst. Ljubljana, Cankarjev dom, Gallusova dvorana, 8. in 9. 3. 2012 Le nekaj taktov Haydnove Simfonije št. 59 v A-Duru, imenovane Ogenj, ne prav izstopajoče stvaritve iz sicer imenitnega simfoničnega opusa dunajskega klasika, je bilo dovolj, da se je potrdilo pričakovanje, kako bo ta koncert orkestra Slovenske filharmonije enkratno umetniško doživetje. K temu je seveda odločilno prispeval eden izmed največjih glasbenih poustvarjalcev druge polovice 20. stoletja, ustanovitelj in dolgoletni karizmatični vodja slovitega Orkestra Akademije St. Martin in the Fields, plemič po statusu in duhu, sir Neville Marriner. Seveda ne gre hvaliti dneva pred nočjo ne koncerta vnaprej razglašati za vrhunec abonmajske sezone Slovenske filharmonije, vsekakor pa mu lahko pripišemo za naše koncertne odre redko vrhunskost izvedbe, v kateri sta se pod lahkotno, toda učinkovito dirigentsko palico posrečeno srečali tehnična natančnost in pretanjenost. Ne smemo spregledati niti skrbno sestavljenega sporeda, v katerem sta že omenjeni Haydnovi simfoniji sledili skladba V poletnem vetru, idila za veliki orkester, prefinjena simfonična pesnitev v času nastajanja šele enaindvajsetletnega Antona Weberna (1883-1945), in dobro znana suita Planeti, skladba za veliki simfonični orkester angleškega skladatelja Gustava Holsta (1874-1934). Marriner je žlahten tradicionalist. V njegovi interpretaciji Haydnove simfonije ni opaziti »sodobnih« pristopov, še najmanj nekaterim dirigentom tako ljubega »kurjenja« tempa. Zato je čutiti pristno omiko in lepoto klasike s primernimi tempi, jasno začrtanimi dinamičnimi odnosi in preprosto agogiko. Z občutkom (nekoč tudi uspešno delujočega) violinista se je izognil kovinski ostrini zvoka (pri filharmonikih, žal, prevladujoči maniri igre ob kobilici) in se s tendenco igre sul tasto vrnil k nevsiljeni lepoti zvoka, k polno zvenečemu, alikvotno uravnovešenemu, žametnemu zvenu godalnega korpusa, ki se je (zlasti v drugem stavku) kakor slap zlil v prostor. Čudoviti, iz tihosti niča razviti pianissimo začetka lirične pesnitve V poletnem vetru je nakazal strastno predanost filharmonikov do še tako majhnih podrobnosti vizije dirigenta, ki je povedno liriko narave in samote We-bernovih poletnih impresij, izpovedano v dolgo prikrivani mladostniški postromantično-impresionistični »pregrehi« (delu nastalem tik pred Schönbergovim vabilom in Webernovim prestopom k moderni in dodekafoniji), s poudarjeno občutljivostjo (odlična prva flavta in violinski solo!) v široko napetem loku izostrenih dinamičnih razmerij od skoraj neslišnega pianissima do mogočnega fortissima ter živahne barvitosti, povzdignil skoraj do popolnosti. Sedemstavčna in daleč najbolj znana Holstova sui- ta Planeti, v kateri je njegova dolgoletna nagnjenost k misticizmu našla svoj glasbeni odsev, je primer sijajno izpeljane orkestracije v imenitno zvočno krajino. Neizprosna ritmika, silovitost dinamičnih tokov in ravelovska gradnja napetosti (Mars), eterično bohotenje harmonij z mikavnimi diskurzi flavt, harfe in violine (Venera), scherzozna duhovitost (Merkur), veličastna himničnost (Jupiter), spleen vokalnih disonančnih fiksacij (Uran) „ so bili izjemna priložnost za prikaz izraznih in izvajalskih energij polno zasedenega orkestra. Filharmoniki so jo pod taktirko velikega mojstra Marrinerja z izjemno ubrano in navdihnjeno izvedbo petdesetminutne Holstove suite, tako kot že Haydnove simfonije in Webernove pesnitve, docela izkoristili, poslušalcem, ki jih je bilo prvi večer le za dobro polovico dvorane, pa ponudili resnično izjemen glasbeni užitek. stanisiav koblar • • • PLOŠČA Vrhunec slovenske sodobne glasbe Milko Lazar: Koda Chopin. Bojan Gorišek (klavir). Mettis Muzika, Ljubljana 2011, 14,99 € Album Koda Chopin je bil narejen za plesno predstavo Edwarda Cluga Watching Others. Založba Mettis Muzika je tako po albumih Pret-a-porter Variations in 4 Reasons izdala že tretji izdelek Milka Lazarja z glasbo za plesne predstave. Vendar pa je ta plošča bistveno bolj samostojna zbirka skladb kot prejšnje, saj je bilo v baletni predstavi uporabljenih le nekaj skladb iz zbirke, pa tudi te so bile deloma prirejene koreografiji. Glasbeno gre za variacije in dekonstrukcijo glasbenega materiala iz dveh Chopinovih preludijev, in sicer Preludija št. 14 v es-molu ter Preludija št. 20 v c-molu, oba op. 28. Skladatelj je iz njiju izluščil kodi in ju predelal tako, da na prvi posluh ne kažeta neposredne povezave z izvirnikom. Morda se na tem mestu velja spomniti variacij na isti preludij v c-molu Sergeja Rahmaninova, a vendarle gre za precej kontrastni deli - morda ne toliko v uporabi zvočnega materiala kot predvsem v njuni izhodiščni točki. Pri Rahmaninovem gre predvsem za oblikovne variacije, pri Lazarju pa za značajsko črpanje v minimalističnem okviru. Kot pravi skladatelj sam, ne gre le za priredbe Chopi-novih del: njegovo branje Chopinove predloge ni analogno, temveč digitalno, osnove glasbenega dela ne vidi v celoti dela samega, temveč v skritem ključu tega dela. Album se začne z dvoglasnim motivom, ki se postopoma melodično razvija ob nepopustljivem suspenzu, ustvarjenem z obilo časovnega prostora med posameznimi toni na klavirju. Prva skladba je tako motivični in harmonski nastavek za naslednjo, v kateri se suspenz prevesi v gibanje, s čimer postane jasna sled preludija v es-molu. Lazar se v svojem slogu naslanja na repetitiv-ne strukture z mikrovariacijami, ki se z vsako skladbo večajo v hitrosti in kompleksnosti, predvsem pa se iz poprejšnje meditativnosti prevešajo vse bolj v pripove-dnost. Ustvari ne samo dinamičen, ampak tudi oprijemljiv energijski lok, ki orisuje variacijsko spreminjanje in notranjo reminiscenco na material, nakazan v začetku in spreminjan v toku pripovedi znotraj skladb in celotnega albuma. Bistven prelom se zgodi v prehodu iz četrte v peto skladbo, ko se dinamika spet do neke mere upočasni in jasneje pridejo v ospredje linije iz uvoda, v naslednji skladbi pa nato jasno citiranje osnovnega vzorca iz preludija v es-molu. Zadnji dve skladbi delujeta kot razdelava vseh dotedanjih kontrastnih momentov - od uvodnega meditativnega suspenza do polnozvočnega dinamičnega viška. Šele v drugem delu zadnje skladbe se jasno pojavi preludij v c-molu s svojo kodo. Masivne akorde skladatelj uporabi kot bazo za arpeggie v desni in levi roki, ki spominjajo na preludij v es-molu. Po koncu kode se ta po krajši tišini spet ponovi, tokrat v obliki dokaj dobesednega citata, transponiranega za oktavo višje. Chopinova koda je tako tudi koda albuma samega. Preludij v c-molu se artikulira šele na koncu, v vmesnem poteku pa ga zaznamo le subtilno. Lazar predelani kodi, izluščeni iz preludijev, preplete v premišljeno strukturo, v celostno, koherentno novo entiteto. Skladatelj je ponovno ustvaril konceptualno dovršen, vsebinsko domiseln in izviren album. Četudi je založba Mettis Bu-kvarna pod okriljem znamke Mettis Muzika doslej izdala le tri Lazarjeve albume, trdim, da gre za vrhunec domače sodobne klasične produkcije. maja MATiC Jože Pučnik - državljanski pogum in svoboda MiLAN ZVER Težko bi trdili, da smo Slovenci odločilno zaznamovali tok evropske in svetovne zgodovine. A bili smo zraven, mnogokrat usodno in neizbrisno. V svoji zgodovini smo imeli ljudi, ki so s svojimi dosežki, pravzaprav presežki, zaznamovali čas, v katerem so živeli. Prispevali so k razvoju tehnike, znanosti, umetnosti, športa, skratka, k razvoju družbe in kulture. Premogli smo tudi narodove voditelje, ki so si prizadevali, da Slovenci ne bi izginili z nenehno spreminjajočega se političnega zemljevida. Eden izmed njih, dr. Jože Pučnik, bi te dni slavil osemdeset let. Že v gimnazijskih letih mu je vera v svobodo prinesla precej sitnosti. V krogu literarnih zanesenjakov so tajno izdali bilten Iskanja z družbenokritičnimi prispevki. Oblasti so reagirale tako, da so mu preprečile opravljanje mature po rednem postopku. To je bilo jasno sporočilo, da so meje svobode, ki jih je postavljal komunistični sistem, bistveno bolj skope, kot si je predstavljal nadobudni Jože. Po odsluženem vojaškem roku je odšel študirat v Ljubljano, ki je močno zaznamovala njegovo delo. Pomembne določnice zanj tipičnega vzorca mišljenja in vedenja je prinesel iz svojega družinskega in kmečkega okolja, ki mu nova oblast ni bila naklonjena. Študij filozofije v Ljubljani pa je Pučniku odpiral nove in nove razsežnosti osmi-šljanja slovenske stvarnosti. In ta ni bila do njega nič kaj prizanesljiva. Čeprav je leta 1958 z vstopom v partijo imel sicer dober namen skozi obstoječe politične institucije od znotraj spreminjati stvari na bolje, so ga prav te že po nekaj mesecih izločile kot nevaren tujek. Ko je za Revijo 57 napisal prispevek Naša družbena stvarnost in naše iluzije, je bil očitno prepričan, da so že prišli časi, ko se lahko oblasti odvzame kultna nedotakljivost, da se debirokratizira in zbliža z ljudstvom. No, niso še prišli ti časi. Prišel pa je pogrom. Obsodili so ga na devet let strogega zapora. Junija 1963 je bil zaradi splošne amnestije pogojno izpuščen. Kljub pogojni kazni mu prometejski duh ni dal miru, zato se je znova vključil v intelektualno in publicistično delo. Vrnil se je v Ljubljano v času, ko so mnogi mislili, da je zapihal blag vetrc liberalizacije. V novi reviji Perspektive je objavil znamenito razpravo O dilemah našega kmetijstva ter filmsko kritiko Iz oči v oči. Če se je Pučnik v svojem prvem soočenju z vladajočo politiko lotil same partije in njenih napak, se je tokrat lotil zgrešenosti kmetijske politike, ki je z nasilno kolektivizacijo, kot je zapisal, povzročala ogromno škode. Zapisal je provokativno misel, da je kmetijski sistem, ki temelji na ideoloških osnovah, prisiljen uvažati žito iz ZDA. Revijo so hitro razprodali, zlasti na Štajerskem je dosegla velik odmev, na centralnem komiteju pa so Pučnika označili za belogardista, buržuja, se pravi razrednega sovražnika. Pogojni izpust so preklicali in za dve leti in štiri mesece je moral ponovno v zapor. Dvajset mesecev je preživel v samici na Dobu. Fizično in psihično krepak Pučnik je zdržal tudi to. Ko je še drugič prišel iz zapora, je najprej v ožjem krogu sodelavcev želel pridobiti oporo za nov projekt, za kritiko Kardeljevega odnosa do kulture. A je ni bilo, ne pri Tarasu Kermaunerju, ne pri Venu Tauferju, ne pri Veljku Rusu. Počutil se je intelektualno osamljenega, izključenega. Odhod v tujino je ostala zanj edina izbira, ko so mu tudi na Udbi pojasnili, da zanj v Sloveniji ne bo službe. Domovina se je zanj spremenila v zapor. Edini, ki so mu stali ob strani, so bili redki prijatelji, ki so si to upali biti, in družina. Moral je emigrirati, a izstopiti iz domovine ni mogel, niti prestopiti v drugo, čeprav mu je Nemčija nudila politično zatočišče, socialno varnost, znanstveno delo. Ni zaprosil za nemško državljanstvo. Je pa moral še enkrat diplomirati, saj mu ljubljanska univerza ni hotela izročiti diplome. Ko je doktoriral in se zaposlil na univerzi v Lüneburgu, je pustil Zdi se, da ga je najbolj prizadelo pomanjkanje državljanskega poguma in kritičnega razmišljanja. Nekdo, ki je bil junak v svinčenih petdesetih, je verjetno težko gledal nekritičnega, pasivnega državljana, ki ne ve, kaj bi s svojo svobodo. velik pečat tudi na svojem znanstvenoraziskovalnem delu. Liberalna osemdeseta, povezana spet z novo revijo, ki je začela izhajati pod tem imenom, so ga ponovno klicala domov. To je bil čas, ko je stari sistem pokal po šivih, nastajajoča nova javnost pa je terjala nove odgovore. Oblast je bila na prvi pogled vsemogočna, a Pučnik je govoril, naj je še tako totalna, je v bistvu le sito. Kot sito propustna ne more v celoti zasesti življenjskega prostora zasebnega. Znotraj tega se je rojevala slovenska civilna družba. Glasna so bila nova mladinska družbena gibanja, nekateri mediji so odpirali polje medijske svobode, Nova revija je širila nov politični jezik. Aretacija Janeza Janše in kolegov je sprožila množično gibanje za človekove pravice in svoboščine. Nastajale so alternativne politične organizacije. Rodila se je slovenska pomlad. Pučnik se je najprej priključil Socialdemokratski zvezi. Še prej je sodeloval z Novo revijo, izdal knjigo Kultura, družba in tehnologija. Leta 1989 je od Franceta Tomšiča prevzel stranko in soustanovil večstrankarsko gibanje Demos, ki ga je kot nesporna avtoriteta opozicije tudi vodil. Vse ostalo je znano: Demos je zmagal na prvih demokratičnih volitvah aprila 1990 in opravil zgodovinsko vlogo - vpeljal formalno demokracijo in leta 1991 izpeljal osamosvojitev Slovenije ter jo v vojni za Slovenijo tudi dejansko zavaroval. Za vsem tem je stal človek velikih odločitev. Vznemirja vprašanje, od kje izhaja to prome-tejstvo, ta svobodomiselnost, resnicoljubnost in upornost do vsakokratnih avtoritet: iz socialnega okolja, iz družine, iz izkušenj ali študija? Ali vsakega po malem? Lahko bi rekli, da je kot Heglov duh svobode iskal prostor za svoje polno udejanjanje. Pučnik je z drugačnim voznim redom potoval skozi kozmos politike. Začenši v peklenskih petdesetih in šestdesetih letih; pa potem spet v osemdesetih. V devetdesetih je z Demosom prispel do tretje, tokrat »nebeške« postaje moderne politike - do demokracije! In do samostojne slovenske države. Formalni okviri normalnosti so bili vzpostavljeni. Vendar prehod v demokracijo ni bil takšen, kakršnega je pričakoval. Vedel je, da prve učne ure demokracije še ne zagotavljajo razcveta svobode, da je v Sloveniji demokracija krhka predvsem zaradi pomanjkanja demokratične tradicije. Stari vzorci politike so se prenašali v novo demokratično okolje, »strici« so ohranili vzvode moči. A zdi se, da ga je najbolj prizadelo pomanjkanje državljanskega poguma in kritičnega razmišljanja. Nekdo, ki je bil junak v svinčenih petdesetih, je verjetno težko gledal nekritičnega, pasivnega državljana, ki ne ve, kaj bi s svojo svobodo. Potem ko je Janši prepustil vodenje stranke, se je posvetil preiskovalni parlamentarni komisiji o povojnih pobojih. Izdelal je poročilo, ki je odličen temelj za nadaljevanje iskanja sprave, za pogoditev med Slovenci. Joachimu Gaucku, s katerim sta sodelovala, je bilo v Berlinu lažje. Tam je obstajalo splošno soglasje o tem, da se totalitarne strukture razgradijo in da se krivice popravijo. Pri nas še nismo tako daleč. Spomnim se neke televizijske kontaktne oddaje, ko ga je neki gledalec napadel kot revanšista. Vidno prizadet se je Pučnik tedaj vprašal: »Komu, za božjo voljo, sem pa jaz kaj hudega napravil?« Res! Človek, ki niti tistim, ki so mu storili krivice, ni ničesar očital. Pred dvajsetimi leti sem ga spremljal na obisku v zaporu na Dobu. Čeprav so bili tedaj tam še ljudje, ki so mu grenili življenje, ni vračal te grenkobe ali zamer. Pučnik je stoično prenašal krivice, ki so mu jih prizadejali. Njegova politična drža je bila drža državnika. Politiko je res dojemal kot tehnologijo, a v pomenu politeje, kot etično dejanje za skupno dobro. Ko tako za nazaj ocenjujem stvari, mi je hudo, da je včasih moral prenašati našo tipično domačijsko nestrpnost in radikalne delitve, ki so tradicionalna posebnost slovenske politike. Že Edvard Kocbek je dejal, da je povprečnemu Slovencu bližji politično enako misleči ameriški jenki kot pa drugače misleči rojak. A deliti se moramo, če je treba, tudi prerekati, naučiti se moramo živeti v nesoglasjih. Vse to je tudi značilno za demokracijo. A zreli vse to dostojno in tolerantno prenašajo ter uspešno rešujejo. Svoj prvinski politični nagon, če se tako izrazim, je morda prepogosto krotil z razumom. Verjel je v moč Človeka, v razsvetljenski projekt. Morda je celo preveč pričakoval od njega, ki bo s svojo sposobnostjo »argumentirano misliti« razreševal vsakokratne dileme. Pripisoval mu je moralne lastnosti, ki jih je sicer sam živel. Ni bil eden tistih, ki so iskali lažje poti; hodil je po strmih, neuhojenih, polnih trnov in kamenja. Njegov pogled je bil zato daljnosežnejši in globlji, racionalen in jasen, njegove presoje, odločitve in akcije so imele zato težo in dodano vrednost. Konec devetdesetih je bil spet zraven, ko so slovenski razumniki razvijali projekt sproščene Slovenije. Dozorevanje demokracije - je tedaj prevladovalo mnenje - ni več odvisno le od strukturne modernizacije, ampak predvsem od preseganja vrednotne krize s kulturno prenovo. In prihodnost Slovenije od tega, ali se bomo uspeli umestiti v ustrezen evropski in svetovni prostor. Uspelo se nam je umestiti tako v Evropsko unijo kot Nato in uniji celo predsedovati. V vse to je vtkano Pučnikovo delo. ■ Dr. Milan Zver je član Slovenske demokratske stranke in poslanec v Evropskem parlamentu. Pričujoče besedilo je za objavo prirejen govor, ki ga je imel na slavnostni akademiji ob osemdeseti obletnici rojstva dr. Jožeta Pučnika. Kam se mudi v ___ ministru Žigi Turku? ZENJA LEiLER ot vemo od Starih, so že v antičnih časih poznali običaj, da sta si nasprotni strani po končani bitki, kri neustrašnih mož je, kajpak, tekla v potokih, vzeli predah, da pokopljeta svoje mrtve. Celo jezni, trmasti, sa-movšečni in svojeglavi Ahil je staremu kralju Priamu, ko ga je ta prišel prosit za truplo svojega sina, vrnil mrtvega Hektorja, da ga je lahko oče v miru in s častmi, ki gredo junakom, pokopal. Morda od tod, primerjava se zdi vabljiva, izvira navada, da tisočletja po peripetijah grških herojev tudi novodobnim zmagovalcem političnega spopada - ti se namesto v krvavo bitko, med katero molčijo muze, podajajo v gostobesedno prepričevanje volivcev - darujemo predah, sto dni miru, da se razgledajo po terenu, na katerem jih v štiriletnem mandatu čakajo novi in novi spopadi. Teh sto dni je danes nekakšna gesta dobre volje javnega, tudi medijskega nadzora, ki potrpežljivo in tiho gleda pod prste novim oblastnikom. Minister novega »superministrstva«, ki je združilo izobraževanje, znanost, kulturo in šport, teh sto dni premirja očitno ne potrebuje. Če že ne na twitterju, potem pa v intervjujih in raznih izjavah, vsak dan po malem govori o ukinitvi te ali one institucije s področja kulture. Kot bi minister, ki je, vulgarno popljuvan in ozmerjan, še preden je sploh sedel za mizo svojega združenega kraljestva, želel sporočiti vsem svojim potencialnim nasprotnikom in zaveznikom - in prvih je čez deset tisoč zdaj predvsem iz vrst ustvarjalcev v kulturi -, da z njim ne bo šale. Da bo svoje odločitve izpeljal, pa naj stane, kar hoče. (No, morda še ni videl nič. Naj počaka na šolnike.) To odločnost je po svoje mogoče razumeti. Še zlasti z nekaj vnaprejšnjimi simpatijami do ministra, ki deluje kot sodoben, razgledan, urban mož in ki ima v svoji dosedanji karieri kaj pokazati, pri tem pa ta kaj ni le politična ali uradniška kilometrina. A to, da se je minister najprej lotil prav kulture, proračunsko daleč najmanjšega segmenta znotraj novega ministrstva, vseeno čudi in je voda na mlin teoretikom najrazličnejših zarot. Res je težko ostati čisto ravnodušen. Ne glede no to, ali navijamo za tiste, ki z nedomišljenimi deklamacijami, nevrednimi nekdaj častitljivega Društva slovenskih pisateljev, v boju proti ukinitvi ministrstva za kulturo stopajo pod prapor Kulture, ali za one, ki, na drugi strani, populistično ter demagoško privoščljivo pljuvajo po vseh, ki poskušajo v tej deželi živeti od umetniškega ali kulturnega ustvarjanja, ali pa celo le zmedeno opazujemo prve in druge. Tudi največji ciniki namreč ne razumejo, zakaj si minister tako lahkotno, dan za dnem, odpira nove fronte. Danes sredi televizijskega omizja mimogrede ukinja javno agencijo za knjigo, jutri med intervjujem napove ukinitev slovenskega filmskega centra. Komaj mu uspemo prisluhniti, že je pri novih fikusih, ki morajo takoj ven iz zaprašenih pisarn. Zato ni čudno, da skoraj vsak dan po medijih in družabnih omrežjih zaokroži kaka nova kulturniška peticija. Prav tako ne mine dan, ko v tej ali oni kulturni ustanovi ali združenju protestniki kulturi ne bi bili plati zvona. Najdlje v razkrivanju ministrovih »resničnih« namenov sta šla doslej pisatelja Vlado Žabot in Dušan Šarotar. V svojih dramatičnih javnih izjavah namreč trdita, da so vsi manevri ministra podrejeni enemu samemu cilju. Ta naj bi bil uvedba t. i. javno-zasebnega partnerstva v Resničnost, ki jo minister glede na svoje izjave trenutno vidi, morda le ni čisto taka, kot se mu zdi. In nasprotno, morda tudi minister ni čisto tak, kot se trenutno zdi pomembnemu delu slovenske kulturne javnosti. kulturi, zaradi katerega naj bi kulturne ustanove postale last oblasti všečnih in poslušnih kon-cesionarjev: opozarjata na »plenjenje kulture«, katerega posledica bo »skrajno provincialistična trivializacija programov in kulture«. Seveda smo pričakovali ministrovo odločnost, moderno rečeno - učinkovitost. Daleč od tega, da bi bilo na področju sistemsko vodene in javno podprte kulture vse lepo in prav. A najprej smo pričakovali trdne argumente, ki nas bodo, ob realni oceni stanja in denarja kulturniških stvari, pustili brez pravih protibesed. Javna agencija za knjigo je menda problem, ker naj bi delo, ki sta ga prej opravljala dva, zdaj opravljalo osem ljudi. Slovenski filmski center je bojda nepotreben zato, ker bi, tako minister, po tej logiki vse zvrsti umetnosti morale imeti svoje agencije ali sklade. A če bo minister z ukinjanji in združevanji nadaljeval v tem tempu, se lahko izkaže, da bo ta potreba postala zelo realna. Malo odmora na tem mestu. Pustimo ob strani, da številke o prej in zdaj zaposlenih skrbnikih slovenske knjige na agenciji za knjigo niso točne. Minister ima še dobro polovico stotih dni, da jih natančneje izmeri. Hudo napačna namreč utegne biti že sama domneva, da je mogoče učinkovitost javne uprave meriti izključno s številom zaposlenih ter zdraviti z združevanjem različnih resorjev, služb in uradov. Ali minister ve, kakšne rezultate sta prej dajala po njegovem dva zaposlena na resornem ministrstvu in kakšne daje po njegovem osem zaposlenih na agenciji za knjigo? Kaj pa, če so rezultati dobri in namesto manj zaposlenih zaradi dobrega dela in idej, vrednih uresničitve, zahteva agencija celo več zaposlenih? Ima minister te analize? In naprej, filmski center. Ali minister ve, da skoraj vse države Evropske unije poznajo takšne ali drugačne institucionalne in od državne uprave ločene oblike nacionalne kinematografije? Se je minister pozanimal, zakaj in s kakšnimi rezultati? In zakaj morda ne bi raje ukinil vsega, kar je s filmom in knjigo povezano na resornem ministrstvu - da ne bi podvajali stvari? Je minister, ko gre za filmski sklad, ugotovil, v čem je bistveni problem njegovih desetletje in pol dolgih turbulenc. Je to formalna (ne) organiziranost ali sistemska nedorečenost? So to neučinkoviti in predebeli kadri? Je to njihovo pomanjkanje, premalo denarja itn.? In še, ali minister ve, da področja delovanja nacionalne kinematografije nikakor ne more primerjati z ostalimi umetnostmi? Pa ne le zato, ker je film od vseh najbolj tudi »kulturna industrija«. Dobro je denimo vedeti, da ustvarjalci na filmskem (in še kakšnem) področju niti približno nimajo enakih pogojev dela in socialne varnosti, kakršno imajo zaposleni v gledališčih, obeh operah, filharmoniji, muzejih, galerijah, knjižnicah, na javnem radiu in televiziji „ Nekateri direktorji javnih kulturnih ustanov ob tem celo menijo, da je ta varnost preveč varna, da hromi konkurenčnost ter ustvarjalnost in ne zahteva prave odgovornosti. Pa tudi: ali minister razume, da so od ministrstva oziroma od vsakokratne izvršilne oblasti ločene oblike urejanja nekaterih področij lahko formalno in vsebinsko primernejše? Ta avtonomija seveda ni absolutna in z njo ne gre pretiravati, navsezadnje gre v vsakem primeru za davkoplačevalski denar. A tako kot ni središča brez obrobja, tudi velike kulturne politike ne more biti brez manjših avtonomnih centrov kulturnopolitičnih odločitev, ki jim mandat podeljujejo predvsem uspešno uresničevanje programa in konkretni dosežki, ne pa zgolj politična (ne)primernost. Miselnost, da nas bosta rešila le radikalno krčenje javnega sektorja in, posledično, vitka državna uprava, se sicer zdi všečna ušesom večine tistih, ki svoj kruh služijo v »realnem« sektorju in katerih socialna varnost je bistveno krhkejša. A vzpostavljanje javnega in zasebnega sektorja kot dveh sovražnih si strani ni samo »mimobežni« populizem, ampak je lahko tudi boleč bumerang. Ne le zato, ker odpuščanje še ne pomeni nujno prihranka, ukinjanje institucij pa ne učinkovitejšega delovanja tistih, ki bodo ostale. Bistveno je to, da očitno sploh še ne vemo, zakaj bi to ali ono javno institucijo ukinili. Ta zakaj ne sme biti le všečnejša vsota pod črto (če je ta vsota na koncu tudi zares kaj bistveno bolj všečna), ampak najprej in predvsem odgovor na vprašanje, kako radikalno posodobiti javni kulturni sektor, da posodobitve ne bodo uničile tistega, kar se je v preteklih dveh desetletjih izkazalo za uspešno, učinkovito in radonalno. Od pravih besed k pravim dejanjem torej, ne pa od zaletavih dejanj k post festum šepavim jemanjem besed nazaj. To bi utegnila biti prava pot, pa čeprav so postaje na njej tudi odpuščanja oziroma nadomeščanja nesposobnih s sposobnejšimi, pa ukinjanje ali združevanje ustanov itn. Zato minister, ki po lastnih besedah drži v rokah 20 odstotkov proračuna in 40 odstotkov javnih uslužbencev, nima še nobenega pametnega in konkretnega razloga, da seje nemir in strah pred spremembami tam, kjer ga za zdaj ni treba. Toliko bolj, ker so spremembe gotovo nujne, a ne zaradi sprememb samih po sebi, te pač niso nikakršna metafizična kategorija. Morda bi si bilo dejansko modreje vzeti podarjenih sto dni, v miru analizirati stanje, poslušati, brati in se o področju, ki mu minister med drugimi mini-struje, predvsem kaj zares naučiti in malo manj takole mimogrede ukinjati. Šele potem naj spregovori moč argumenta. V tem smislu velja tudi še enkrat prebrati misel slavnostnega govornika na nedavni podelitvi Jurčičevih nagrad Braneta Senegačnika, ki jo je minister med podelitvijo simpatično tvitnil svojim sledilcem: »Upad kulture ni birokratskega porekla, je znamenje vse manjšega zanimanja za resničnost.« Namreč, resničnost, ki jo Žiga Turk glede na svoje izjave trenutno vidi, morda le ni čisto taka, kot se mu zdi. In nasprotno, morda tudi Žiga Turk ni čisto tak, kot se trenutno zdi pomembnemu delu slovenske kulturne javnosti. Še pomembnejše vprašanje, ki na Slovenskem po večini ostaja v senci znotrajkulturniškega samozadovoljstva na eni strani in ministrove samozavesti na drugi, pa je vprašanje o razmerju slovenske kulture do slovenske resničnosti. Kaj pa, če sta vredni druga druge? Neprijetna resnica, a obenem kar zadosten izziv za združeno superministrstvo in kulturne deželne stanove. In za vse vesele žalujoče ostale. ■ pogledi naslednja številka izide 28. marca 2012 NadOdiatNE 080 11 99, 01 47 37 600, INFORMACIJE: www.pogledi.si ali narocnine@delo.si pogledi== = pogledi dE i= pnogledi dE j? pfogledi= ^s i® 1 ^^^ ' 1 ^ PoletnUestlrall ZA NEKO ^mrn/l K'slKL Prehudo za nežn, žanr mehiške telenovele ^ Tomaž Lavrič v ljubl)anskl Moderni galeriji ^ VZTRAJNO IŠČE SMISSEL % t^ F \ L... KU y ( ŠE NE ALI NE VEČ? pnogledid SI NAŠ . ALI > NJIHOV. ^ VMES NI NIČ. pnogledi I-1 ■-1 1 I 1 1 1 I NAJVEČ POGLEDOV NA ENEM MESTU t AKTUALNO analize, mnenja, kritike ODPRTA VPRAŠANJA družbene teme, intervjuji pBsbtb^* do digitalnega arhiva www.pogledi.si Delo, d. d., Dunajska 5, Ljubljana, 547546