—< 35 >¦— Po zimi.
^C*0%^L                              (Obrazek; spisal Župčev.)
»fsjsŠmJ1- Jau, kako je mraz, mraz, kar nič neče odjenjati in neče," tako se hu-
J5gjduje stari Strletov ded, ki se ravnokar napravlja v hosto po panjev, katere
vržejo na večer v peč, da ogrejejo mrzlo hišo. Za njim vle6eta sani mlada
unuka Tonček in Pranek ter jedva dohajata starega deda.  ,,Počasi, počasi, dedek,"
upije Toneek,   ,,sani so težke in Franek se baje samo drži tako, da moram vleči
njega in sani . . ."   Ozre se dobri dedek in sam poprime  za sani.   ,,Zdaj pa le
urno za menoj! Ti, Pranek, zavij se dobro, da ne ozebeš in potisni roki v žepe,
a ti Tonček pazi na-nj, da ne zaostane ..."
Aj, to je lepo gledati naše junake, ko ti tako korakajo v goro! Staremu dedku prhki sneg kar leti izpod kvedrastih čevljev in ogoljeni kožuh se mu opleta okolo nog, kakor bi imel kaj zamuditi. Hii, to ni lehko. predragi otroci, po zimi v goro iti po snegu! Toda mislite, da je to Strletova dva kaj težilo, ka-li? Le poglejte, kako čvrsto stopa Tonfek za dedom. In kake korake vam dela! Stopati hoče v njegove stopinje, da bi rau ne trebalo gaziti snega v celino. Videti bi pa morali tudi njegov obraz. Ovbe, kako je ponosen in mošk! Kaj bi pa tudi ne bil! Saj hodi vže kakor kak velik, ha ha!
Kaj pa Franek ? Joj! Ta pa ne more stopati tako široko: z vsako drugo stopinjo pride še-le toliko naprej, kakor onadva.
,,Ded, ded, poglejte, kje je ostal Francin, ki menea kakor čibka, ki hoče urno teči, pa ne more, haha. To raora tako kot jaz, jelite dedek?" Ded se ozre v dolino. Franek je bil zastal. Zato nra kliče: BNuj. nuj hitro, da ne ostaneš v snegu pa sedi za nekaj časa ria sani, saj bodemo kmalu na vrhu." Ded zopet napne vrvico, katero si je bil nataknil na levo ramo, prime z desno roko za sani n tako gredo dalje. Vže so v gozdu na zaželenem kraji. Kak prizor! Srareke vi-sokostasne in vitke jelke otožne mole svoje veje do tal kot bi hotele poljubiti beli snežec. Tam ječi stari gaber ves sklonen in zvit; na vejah se mu je nabralo mnogo snega, ki mu je skrivil hrbtišče tako, da ni več podoben drevesu. Žalostno se drži isti ponosni in ošabni hrast, ki se toli rad baha, češ, da njega ne zm6re nihče in ga ne zmore. Hej, ta sneg in zimski mraz sta mu dala, kar mu gre. In lipa, pohlevna, mehka lipa? Tožuo in boječe se vam stiska tja mej brstovje ter se sra-možljivo ozira na ohole hraste, ki stoje okolo nje ter se smijo njenej šibkosti. Da bi je pobrala zima in mraz, te ošabneže, ki nemajo nobenega sočutja in usmiljenja...
BOstanita tu; jaz vama zakurim, da si ogrejeta prezebli ročici, sam pa grem, da naberem panjičev in suhljadi." Ded ukreše gobo in kmalu gori žareS ogenj, kateremu Tonček in Franek pridno prikladata suho vejevje. Oj, kako prijetno se sedi pri ognji tam v tihem gozdu!
BVi, otroci, tega še ne veste ne . . . Strletova dva sta pa menda vže vedela, kei- sta tako silila iti z dedom v hosto . . In to petje gozdnih krilateev, oj to vam vzdiguje in razvedruje srce! Visoko tam na bukvi se glasi drobna seničica. ,,Oicifuj, cicifuj" gostoli tja v tihi gozd, da našima unukoma kar zveni po ušesih. Pisani ščinkovček priklada se svojim rezkim ,,ščink, ščink," a tam-le v onem grrau skrit oteplje potuhneni stržek se svojim repkom skakljaje od vejice do vejice ter v eno
raer klepeče: ,,stržek, stržek, stržek." Bog ve, kakšne saujarske inisli mu rojijo po glavi, temu sanjaču! Morda si celo domišljuje, da je kralj ali vsaj kraljič, ta prenapeti in samoljubui palček! Tudi brinjevka in strnad se oglašata in pomagata s svojima glasovoraa, da se petje čarobno razlega daleo tja v mirno naravo . . . Aj, to vam je lep zbor! Kako prijetno deje to ušesom! Krilatci tako lepo krožijo svoje pesence kakor bi se jih bili učili; tudi naša unuka sta se ucila v šoli, lia, pa ne znata tako ubrano peti kakor ti-le krilatci . . .
Tara doli v dolini zapaziš jato črnih krokarjev, ki lakomo vpijo svoj: kra, kra, kra." Ti črni sitneži niso nikdar siti in ugnani; njih kljun vedno zija. Po letu se ti potepini potikajo po polji in tatinsko ukradejo, kar koli morejo pa tako, da jim ni moči do živega. Menite, da vam vzlete, če nimate puške za hrbtom. To so vam zviti sleparji! Oe pa prinesete puško se seboj, tedaj jim vže od dalee snirdi in urno jo popihnejo kot bi za njimi zasmodil. Našima unukoma se skoro da maJo srailijo ti poredneži. Mislite Ji, ofcroti preljnbi, da sta imela Strletova po letu inalo opraviti s temi capini? Hii, kolikokrat sta je morala odganjati od pol-nega kozolea, okolo katerega je bilo časih te grde nesnage kar vse erno, da sta se jih skoro ustrašila. Hii, a zdaj vam daje in vam daje, požrešneži nikdar siti!... ,,A kam je šel ded tako daleč; saj ima tam-le nabrane vže dovolj suhljadi in panjičev za v mrzlo peč? nSt! letiho! Menite li, da rtinia na praran konci glave naš dedek? Ima jo, ima. Zato pa je šel gledat tja po gozdu, kje so še ostala otla drevesa, kje pa so jih morda vže posekali od zadnje jeseni ter je obliodil vse dobro znane mu dupline. Zakaj pač, to ni težko uganiti. Ko pride zopet jesen, nastavi ondii mastnim liščkom (polhom), ki so se čez zimo zarili globoko v zemljo, kjer zdaj varno in mirno spanekajo. A ko se ujaraejo, pripravi jih doma v ukusno jed, ki je neki tako slastna in dobra, da se kar sama je in se človeku pri njej zdi kot bi bil v malih nebesih, haha . . . Kaj pa tista polhovka. ki tako prijetno greje, menite, da ni nič vredna? Vredna, rredna, ,,huhu, bal bal kosmata kapa, vzlasti zdaj, ko piše zimska sapa." Vse to Strletov dedek dobro ve pa zato iz polhovih kož napravi to varno pokrivalo najprej sebi, a potem še le drugim do-rnačim. Kar pa jih preostaja, prodajih mej ljudi. ki kupijo najraje od njega, vedoč, da urae on delati najboljše in najtrdnejše polhovke. Isti odrasli vaški mladeuiči se jih ne sramujo in dokaj jih je vže spečal tudi med njitni. Saj jim pa tudi prav lepo stoje te sive kučrae, ki tako ponosno čepe na visokem in vedrem čelu po-maknene tako-le malo po strani na levo uho ...
Take misli se porajajo dedu, ko hodi po gozdu ter obleze priljubljene kraje, dokler se ne vrne k unukoma. ,,Ogledal sem vse. Zdaj pa le brzo naložimo! Ti, Franek, vsedi se tii-le, a ti Toncek poleg njega. Jaz se vsedem od spredaj pa zdrsnemo po bregu v dolino, da se bodo kar iskre delale . . . Tako!" ... Aj, to vam je dričalo po sneženej odeji nizdolu, da je malo ne sapo jemalo našim voznikom. Kot bi trenil so v dolini in kmalu potem doma. Po večerji pa vže gore panjiči v peči, okolo katere je posedlo staro in mlado. Stari ded sedeč na zidku pripoveduje razne povesti in pravljice. Vse ga pazljivo posluša, vzlasti mlada unuka, ki si zapomnita vse, prav vse ....