0 peticiji na državni zbor za izbolj- šanje gmotnega položaja ljudskega učiteljstva. Poročal pri >Zavezinem» glavnem zborovanju v Pulju nadučitelj Pavel Plesnlčar. Slavna skupščina 1 Cestita gospoda ! Četrto desetletje že teče, odkar obstoja za nas vse državni ljudskošolski zakon. Zasijal je v tistih časih kakor zvezda rešiteljica vsemu tlačenemu učiteljstvu, ki pa pravzaprav do tiste dobe Še ni zaslužilo tega imena 1 Sluge, hlapci so bili in še več; marsikateri črnosuknež je poizkusil nad njimi svojo pest, da, prav kakor svojčas inkvizitorji. Hvala Bogu 1 Tisti časi so minuli, minulo je hlapčevstvo, suženjstvo učiteljskih trpinov! Z novim zakonom je bilo po- stavljeno ljudsko-šolsko učiteljstvo — lahko rečemo — na lastne noge. Odkazana so mu bila nova pota, določeni novi smotri v težkem njegovem poklicu. No, in s tem še ni rečeno, da se je zadovoljilo vsem razmeram in potrebam ! Trebalo je marsikatere izpremembe, marsikaterega pojasnila. Državni ljudsko-šolski zakon z dne 14. maja 1869. 1. so popravili z novelo z dne 2. maja 1883. 1.; istotako so se pojasnili marsikateri paragrafi z ministrskimi odredbami. Vse lepo, vse dobro, vse hvalevredno ! Da bi se pa za življenjske pogoje učiteljstva kaj priskrbelo, o tem ne duha ne sluha. Tisti nesrečni § 55. Ijudskošolskega zakona je ostal do danes popolnoma nedotaknjen in nepojasnjen. Z,di se mi, kakor da bi si merodajni faktorji hoteli za vedno roke umiti pri tem paragrafu, češ : Saj hočemo tudi učiteljstvu dobro, saj mu želimo primernih plač. Slavna gospoda 1 Mislim, da mi pač vsi potrdite, »da takega paragrafa, ki eksistuje samo na papirju, učiteljstvu ni potreba ; da, boljšeje.da ga ni 1 Vara se s tem edino učiteljstvo, zaman sega po izboljšanju svojega gmotnega stanja, dasi bi moral bili § 55. vsakomur jasen, jasen vsakemu trezno mislečemu človeku. Tantal je segal po sadu, ki je plaval pred njegovim obličjem, učiteljstvo sega in hoče, da se uveljavi § 55., in zopet zaman. Gospoda 1 Grozno in zraven sramotno je I Za stan, ki je steber naroda, steber države, steber človeštva, za ta stan se nihče ne gane I Vsi šolski §§ vise kot Damoklejev meč nad našimi glavami. Gorje ti, učiteljska para, če se količkaj pregrešiš, po tebi je! Vse to hitro vidijo! Da se pa greši zoper § 55. lj. šolskega zakona z dne 14., maja 1869. leta dannadan, leto za letom, da trka beda, obup pri marsikateri učiteljski rodovini na vrata, tega nihče ne vidi. Rekel sem prej, da je ostal § 55. lj. šol zakona z dne 14. maja 1869. 1. do, danes nedotaknjen, nepojasnjen I Dokaz je na dlani, dasi je § 55. jasen in razumljiv vsakomur, kdor ga le razumeti hoče. Pa kaj hočemo, če ga mi in z nami mnogi razumejo, pa ga naši deželni očetje razumeti nočejo. Razlagajo si ga po svoje in ker je res § 55. nekam splošen, posebno v svoji prvi točki, ga obračajo na vse načine. Deželni zbori sestavljajo načrte; takih načrtov ki bi odgovarjali duhu omenjenega paragrafa, nočejo sestaviti. »Najmanjši prejemki, izpod katerih ne sme nobena šolska občina, naj bodo odmerjeni tako, da učitelji, podučitelji, neprimorani truditi se s postranskimi deli, obračajo lahko vso srojo moč na svoj poklic in da je učiteljem tudi mogoče živiti stojo družino primerno okolnostim dotičnega kraja.« Slavna gospoda I Po tem-Ie bi si vsakdo mislil in sklepal, da so si prejemki ljudskošolskega učiteljstva po vseh avstrijskih kronovinah približno enaki I Koliko prevare! Koliko razlike! Iz tega sklepamo, da naši deželni zbori ne razumejo oziroma nočejo razumeti gori citiranega odstavka. No, in slednjič pridem do vprašanja: Ima-li učiteljstvo pričakovati v kratkem času poštene regulacije svojih plač od dežtlnih zastopov? Jaz sem prepričan in z mano marsikateri: Dokler bo razsajalo po naših lepih pokrajinah klerikalno divjaštvo, dokler se bodo zasedanja deželnih zborov razbijala na tako brutalne načine kot v zadnjih časih, dokler bodo klerikalni preobjestneži v dež. zborih zavzemali tako stališče proti učiteljstvu kot v zadnjerrvčasu, toliko časa nimamo pričakovati kakcga korenitega izboljšanja učiteljskega gmotnega položaja. — Vprašam: Kdo pa trpi pri teh abnormalnih razmerah? Davkoplačevalci v materijalnem oziru, t. j. tisto naše rerno, zapeljano ljudstvo, ki še ni spoznalo volka v ovčji koži; trpi učiteljstro, ki ga nazivljajo za prvega pijonirja civilizacije in ljudske naobrazbe; trpe davkoplačevalci v duševnem oziru, ker nimajo materijalno dobro podprtega učiteljstva, ki bi zamoglo vse svoje moči uporabiti v korist šolstva in v boljšo bodočnost narodovo. Da, da 1 Tako se polagoma vsekuje rak-rano v narodno telo brez pomisleka, da z učiteljstTom stoji in pade narodov obstoj. Gospoda moja ! Spremljajte me v duhu po naših lepih slovenskih pokrajinah! Po Kranjski se hoče širiti klerikalni zmaj, ta največji sovražnlk šole, učiteljstva in svobodnega napredka sploh. A v Kranjski se svita, vrste prijateljev svobodnega učiteljstva se množe. Središče Slovenije, bela Ljubljana, razpenja ponosno svoja narodno-napredna krila. Kranjska mesta slede Ljubljani; upajmo, da se tudi ostalemu ljudstvu odpro oči. Nekdanji Ijubljenec narodov, takoimenovani oče naroda na Goriškem, je za nas odpadnik. Od njegovega kluba nimamo pričakovati Bog ve kakih iznenadenj. Pred časom so skovali v goriškem dež. zboru načrt za izboljšanje učiteljskega gmotnega stanja. Načrt še do danes ni sankcijoniran, in goriško učiteljstvo — hočeš, nočeš — trpi I Kaj pa pri nas v Istri ? Dali so nam toliko, da ne moremo umreti, niti dostojno živeti. Istra I Nikakor ni tako tožna, kakor jo vsak dan nazivljejo, ampak veliko bolj tožne so razmere, ki vladajo v nji. Kadar bo še tu zacvel v svojem popolnem cvetu brezdomoTinski klerikalizem — kar pa čuvaj dobri Bog — takrat bomo tudi mi lahko vzkliknili z Gorotanom: Morituri vos salutant! Le tovariši v zeleni Štajerski se vesele majhnega priboljška. Tožna slika in bodočnost! Cenjenl tovariši, cenjene tovarišice! Stališče svoje poznamo. Od deželnih zastopov nam je v doglednem času malo ali nič pričakovati, s čimer nas bi mogli zadovoljiti. Godi se nam naravnost vnebovpijoča kriTica, saj nam niti tega ne privoščijo, kar nam je v zakonu zajamčeno. A to naj nas ne straši! Klic nas vseh se mora združiti danes v zahtevo, da se § 55. drž. ljud. šol. zakona izpremeni, oziroma pojasni tako, da bo že enkrat konec vseh nezakonitosti proti učiteljstvu, da bodo vsi dež. zastopi popolnoma na jasnem glede gori omenjenega §, zoper katerega greše vedoma že desetletja sem. V dosego tega se moramo obrniti do svojih somišljenikov, potrkati moramo pri narodnonaprednih državnih poslancih, da spremljajo naše prošnje v parlament na Dunaj. V teh prošnjah povejmo, da bo vsem jasno, kaj hoče, kaj zahteva ljudskošolsko učiteljstvo. V imenu »Slov. učit. društva za koprski okraj« sem sestavil načrt take-le peticije, oziraje se pri tem v prvi vrsti na istrske razmere in upoštevaje pri tem zahteve ostalega slovenskega učiteljstva. Zato upam, da bo stvar vsakemu izmed cenjenih zborovalcev kar najbolje znana. Visoki državni zbor! Že leta sem je vprašanje o izboljšanju učiteljskega gmotnega stanja na dnevnem redu. Deželni zbori vseh avstrijskih kionovin se pečajo s to temo. Navzlic temu še ni regulacija učiteljskih plač do danes uravnana. Celokupno avstrijsko učiteljstvo zahteva z vso opravičenostjo svojemu stanu primernega plačila, ker si je v svesti, da bo le materijalno dobro podprto učiteljstvo kos svoji težki nalogi, da bo le tako moglo vse svoje moči žrtvovati v prid šolstvu, v prid celokupni domovini. Vzroki učiteljskih zahtev in prošenj leže na dlani: 1.) Najpreprostejši delavci širom domovine in izven nje zahtevajo — dasi niso maturirali — zvišanje svojih plač ali dnin in ugodi se jim. Le učiteljstvo, ki prodira v tmine narodov »z uma svetlim mečem«, ki vzgaja narodov najdražji zaklad, bodoče državljane, le učiteljstvo se pušča, da gineva in gine pri svojih sedanjih mizernih plačah. 2.) V zadnjem času so se korenito regulirale plače državnim uradnikom. Tudi dežele so prihitele na pomoč svojim uslužbencem z izboljšanjem njihovega gmotnega stanja. Celo mestni, občinski zastopi niso zaostali ter se krepko potegnili za svoje uradnike, sluge i. t. d. Z eno be•sedo: vsi stanovi se radujejo svojih priboljškov, le ljudskošolsko učiteljstvo je tisti nesrečni stan, ki naj mirno čaka, kdaj pade tudi njemu kaka drobtinica. 3.) Visoki državni zbor je pred kratkim sprejel nujni predlog glede uravnave službenih prejemkov vsega avstrijskega duhovništva. Dohodki lj. šol. učiteljstva se s dosedanjimi dohodki duhovništva ne dajo niti oddaleč ni najmanje primerjati, pri vsem tem, da posamezniki izmed učiteljstva nimajo skrbeti samo za svojo osebo, ampak za vso svojo, časih prav mnogoštevilno družino. 4.) Znano je, da preti vsem slojem in stanovem očividno naraŠčajoča draginja. Nekateri stanovi so bili torej že toliko srečni, da so jim povišali njihove dohodke. Dasi so sedaj materijalno ninogo na boljenl, tožijo ti še vedno o velikanski draginji. Kaj naj pa reče ljudskošolsko učiteljstvo, ki je ostalo pri prejšnjih škandaloznih plačah 1 Če občuti kateri stan sedanjo draginjo, je ta brezdvomno učiteljski, na katerega pritiskajo sedanje draginjske razmere z vso brutalno silo. Učiteljevo prej težko stanje je postalo v sedanjih razmerah neznosno in s strahom gleda v bodočnost. Vse te okolnosti so napotile ljudskošolsko učiteljstvo, da stopa vnovič pred visoki državni zbor s prošnjo, da se mu da skoraj to, kar mu gre po § 55. državnega ljudskošolskega zakona z dne 14. maja 1869. 1. državnega zakona štev. 62. 1. Temeljne plače. Temeljne plače naj se odmerijo po treh razredih. I. razred naj odgovarja plači državnih uradnikov 9. plačilnega razreda. II. razred naj odgovarja plači državnih uradnikov 10. plačilnega razreda. III. razred naj odgovarja plači državnih uradnikov 11. plačilnega razreda. 1200 K bodi sploh eksistenčni minimum, pod katerega naj se ne gre. To veljaj za provizorne učitelje, učiteljice, suplente, suplentinje, opremljene z izpričevalom učiteljske zrelosti. 2. Petletnice. Sedanje petletnice so po večini delovanju učiteljstva popolnoma neprimerne. Po nekod, n. pr. v Kranjski, so te odmerjene po 80 K, kar pride mesečno 6 K 66 h. V Istri znašajo le 150 K, kar je mesečno 12 K 50 h. Po petletnem neumornem delovanju, ki pa mora biti popolnoma zadovoljivo po sodbi predstojnikov, se povišajo učiteljstvu službeni prejemki na Kranjskem za 6 K 66 h, v Istri za 12 K 50 h, kar še vedno ne odgovarja zahtevam časa in stanu. Učiteljstvu se stavijo vedno nove zahteve, povsem logično bi bilo da se ga tudi plačuje vsem zahtevam primerno. Navadnemu delavcu se izboljša plača v petih letih gotovo za večji znesek kakor so gori navedeni, ki naj veljajo najvažnejšemu stanu: učiteljstvu. Učiteljstvo vseh avstrijskih kronovin si je, glede kvinkvenij edino, namreč: Visoki državni zbor bi izpolnil le svojo sveto dolžnost, ako pripozna celokupnemu učiteljstvu petletnice po 200 K, katere naj se — če le mogoče — vštevajo od izpita učiteljske zrelosti. Če štejejo n. pr. na Goriškem petletnice od zrelostnega izpita, sme biti deležno tega tudi učiteljstvo ostalih kronovin, saj ima vse učiteljstvo iste študije, iste dolžnosti in iste pravice. 3. Aktivitetne doklade. Avstrijsko ljudskošolsko učiteljstvo deluje z vsemi silami na to, da se njegove plače zenačijo plačam državnih uradnikov zadnjih treh plačilnih razredov, osobito v sedanji draginjski dobi, da si zagotovi svoj bodoči obstanek. Zategadelj blagoizvoli visoki državni zbor odreniti, da določijo dotični deželni zakonodajni zastopi podložnemu ljudskošolskemu učiteljstvu doklade po 200 K na leto do časa, ko bodo tudi plače vsega učiteljstva urejene enako plačam, ki jih uživajo državni uradniki XI., X., IX., plačilnega razreda. 4. Pokojninski zakon in leia provizoričnega službovanja. Istrski deželni zbor je v svojem zadnjem zasedanju sestavil načrt pokojninskega zakona, ki pa do danes še ni sankcijoniran. Nasplošno je v tem načrtu — kolikor ta ne nasprotuje tem izvajanjem — ugojeno učiteljstvu z razločkom, da načrt učiteljstvu, ki ni zadobilo definitivnosti, ne všteva provizornih let v službeno dobo, dasi je po omenjenem načrtu tudi provizorno učiteljstvo s sposobnostnim izpričevalom obvezano plačevati v pokojninski zalog, in sicer prvo leto po usposobljenju 10%, a vsako naslednje leto 4% svoje plače s pristavkom, da dobi provizorno nastavljeno učiteljstvo v slučaju istopa iz službe kot odpravnino povrnjene vse že vplačane zneske. Načrt je potreben v tem oziru, preden se ga predloži v sankcijo, korenite korekture. Učiteljstvo bo moralo po tem načrtu, če ta postane zakon, prav občutno in po krivem trpeti. Učitelj, oziroma učiteljica bi pač ne bila kriva, da nista zadobila definitivnosti, dasi sta zanjo morda mnogokrat prosila. Čas, od katerega se štejejo leta v pokojnino, je izpit učiteljske usposobljenosti. Ne sme se misliti, da je učiteljevo delovanje zaradi druge izkušnje plodonosnejše kakor pred izkušnjo. Celo obratno! Kandidat, vstopivši v življenje, gori v svojem mladeniškem navdušenju za svoj novi stan. Vse svoje moči žrtvuje, da rešuje čim povoljnejše svojo nalogo. Na največ krajih izvršuje svoj posel samostojno na enorazrednicah, in to v popolno zadovoljnost svojih nadzornikov. Bodisi še tako telesno krepak, mora omagati tekom let. Navdušenje za poklic pač ne ugasne, a pešajo telesne kakor duševne moči, ker učitelj nima zadostnih sredstev, da bi se mogel telesno kakor duševno dovoljno razvijati. Torej leta mladeniškega navdušenja, leta, v katerih učitelj deluje morda najplodonosnejše, ta leta se v službo ne štejejo. Razumljivo je, da je ta določba popolnoma neutemeljena in krivična. Zaradi tega prosi ljudskošolsko učiteljstvo: Visoki državni zbor skleni posebno določbo, ki veljaj za vse provincije in s katero se bodo vsakemu učitelju (učiteljici) z izpričeTalom usposobljenosti štela vsa provizoma leta, t. j. od zrelostnega izpita nadalje, v službeno dobo, bodisi da je dotični učitelj (učiteljica) definitivno ali provizorno nameščen. Kaj pa slučaj, da učitelj zboli in če po dolgotrajni bolezni nastopi smrt? Zaostali nimajo strehe, največkrat niti sredstev v boju za svoj obstanek. Čaka jih pač najhujše. Jzpolnila bi se vsemu učiteljstvu le goreča želja, da se gledfe tega uredi stvar tako, da imajo po umrlem učitelju zaostali pravico do tretjine letne plače, katero je učitelj nazadnje prejemal. To ugodnost uživa istrsko učiteljstvo, in le želeti je, da se po vseh kronovinah po tem zgledu ukrene. Ako že ne iz drugega vzroka, že zaradi humanitete same bi se moralo takim učiteljskim sirotam priskočiti v najhujšem trenutku na pomoč ter s tem nekako priznati delovanje umrlega, ki je izdihnil sredi v izvrševanju dolžnosti svojega poklica. Povsem pravično bi nadalje bilo, da se šteje v pokojnino vsaj 50% stanarine. (Konec.)