Štev.   12.
i j ubl j at\s KJ3%f^
c>iiiJJCiyTxoti-»*-i*S4Ji-«*jr**icjiJt*^* *•* *-* *•• ruj
Leposloven in znanstver\ lisK
V Ljubljani, dne  i. grudna  1894.
Leto XIV.
Č
arov
ni k.
*V
zatišji gorskem,  v seuci vej  zelenih, Puščavnik je ubožen dom imel; Po stezah skalnatih in  zapuščenih Le malokdaj  kdo k njemu je prišel. Sam  živel je v leseni koči svoji, Ki sam jo zgradil, z lubjem sam pokril; Bog vedi,  koliko že let prebil
V   molitvah,  prošnjah,  v skrivnem je
pokoji! Obraz mu  razordn kot skalna stena, Ki vanjo glodal je pravečni  čas ; Oče"m ugasnila je moč   ognjena, Na lice tek mu let užgal izraz Prečuden je,  čaroben, brez  imena. Po hrbtu padal sivih las mu  val, In do pasu razpletala se brada; Koreni, zelišča  iz gorskih  tal, Dovolj  vse to ga čuvalo je glada. Na vrvi je,  ki ž njo bil plašč prevezan, Križ visel, neumetalno  izrezan. Bog slušal sam molitve je njegove, Pel v slavo psalme hlapec mu pokorni In  ko je molil,  stan  njegov uborni Oživljali skovirji,  hrosti,  sove . . .
Ob gori  vas je stala  med  vrtovi,
V   nji žil ob  delu rok je oratar, A tudi vanjo  časih je  vihar Prihrul življenja, in strastij valovi Zajeli so v  vrtinec srce mnogo . . . Mlad mož, ki je okusil zgodaj  togo, Izbran,  da teža ga  podrfe  prevar,
Bolesti svoji želel je   zdravila.
Poslušal je,  kar vas mu govorila;
»V zatišji gorskem,   v  senci  vej  zelenih,
Dom čudotvorui  čarovnik ima,
Zdravnik on  duš in src je zapuščenih,
Z besedo samo ti  pomoči zud.«
Nekoč  v  pomladnem jutru dom  ostavi
In  v goro se  k  puščavniku odpravi.
Pogumno stopi pre\lenj  in  proseče
Odkrije svoje mu  sred trpeče:
»Glej,  oče,  pred  teboj  stojim  trpin,
Ti oslobodi  vseh me bolečin !
Spozual sem, da je svet varljiv,  nevaren,
Da sebe  mu zaupati ne smem,
Najsi sem mlad,  avender dobro vem,
Da žitju danes zmoter vlada kvaren.
Mladenko našel sem,  sred ji svoje
V  ljubezni zvesti sem  poklonil jaz  —
A ona kriva je nesreče moje,
Uničila mi žitja zlati  čas!
Kaj,   ona ? . . .  Ne! — Le človek, ki zaupno
Prijatelj  žil sem mu od mladih let,
Z besedo sladko sreče   moje  cvet
Vzel sebi,  pehnil me v življenje  hrupno.
In to me peče,  v srci me boli,
Ce hočeš,  lahko mi   pomoreš ti.
Cuj, govore",  da  čarovnik si zveden,
Kar si želiš,  to glas  ustvari  tvoj,
In ako še dobrote jaz sem vreden,
Usmili se,  rešitelj  bodi  moj !
Začaraj,  da  me bode spet ljubila,
Ukazi,  veli,  pomlad se  vrnila
45
706
Rdstislav :  Čarovnik.
V  globine bode mojega srca,
A nezvestost,   hinavstvo  naj neba Na glas tvoj  pokori mogočna sila! Glej,  čarovnik, pred tabo sem trpin, Ti oslobodi vseh me bolečin!«
In starec zgane se,  z roko po bradi Molče" nekoliko si hipov gladi,
V  odgovor možu potlej  to  veh': »Da  čarovnik sem, ljudstvo govori? Oh, ne! Kot ti sem solzne zemlje sin. Cuj, človek misli, govori in vzdiše,
A žabi,  da nad  njim Bog sodbo  piše! Pomagam naj  ti,  praviš. Glej,  pomlad Na  polje siplje cvet,  na drevje sad, Na zimo potlej cvetni čas premahne, In hipoma prirodi  čar usahne. Ti kliči,  prosi, čaraj  —  mrtvi  cvet
V  lepoto se ti ne  razvije spet.
Tako s teboj: Kar je  v življenji bilo, To na povelje se ne bo  vrnilo. Stvarem je božjim isti  pot odprt, In isti konec vsakemu je — smrt! . . Če zlih dejanj sred ti ne očita, Naj  dnij  te mladih zloba ne boli, Nekoč  radosti večnost ti zasvita, A grešniku  brezdanja noč preti. Vse bede,  žalosti,  skrbi in teže Največkrat  človek si ustvarja sam In ko napdsled  v smrtno   spanje leže, Minulega življenja ga je sram. Oh,  vem zdravilo  ti:  Sred varuj, Strasti ne tebi,  ti jim gospoduj!«
Posluša mladec v misli zatopljen, Jasni se mu  življenja težki sen, Umolkne starec in z roko  po bradi Molče" in zadovoljno spet si gladi . . .
Rastislav.
Balada  o  cipresi.
a grob mogotci te sade",  drevd, Na grob, kjer  drago jim sred počiva; Sladkd pod senco  tvojo se počiva, Ko žalostno kipiš nad grob  v nebd.
Pred mano  vrtec grajski se  prostira , . .
Tja v kot nekdaj mogočni gospodar
Ciprese žalne  vsadil je mladiko,
Ki  v senci hrastovih dreves umira,
Saj  tu zaliva cvetkam le vihar . . .
Imel prej  vrtec je  drugačno sliko
In štel cvetic je nekatero diko;
Po njem je  šetala nožica drobna,
In zdaj  — žaluje tam tišina grobna  —
Na grob mogotci te sade",  drevo !
J-S.