Nravnost pri mladini. (Spisal France Bajt.) Namen ljudski šoli je, podati otrokom najpotrebnejše znanosti za življenje, brez katerih bi težko izhajali, bodi si, da postanejo kmetski gospodarji, obrtniki, rokodelci ali kaj druzega. Ljudska šola ima poleg tega pa še drugi važnejši smoter; pripraviti hoee mladino do one stopinje samostalnosti, da se bo na podlogi tega, kar se je v šoli učila, doživela in skušala, po dovršenej ljudskej šoli, sama dalje duševno razvijala, tako, da iz šolskih otrok postanejo značajni, modri in razumni ljudje, blazega srca, v čast in ponos sebi, sosedom, narodu in domovini. Šoli ni dano, da bi vzgojo dovršila; postaviti pa ima temelj in podati otrokoin pripomočke, po katerih se bodo sarai sebe vzgojevali, ko ne bo več učiteljevo oko na nje pazilo in tudi ne več očetova ali materina roka jih vodila po strmih potih življenja, — ko bodo samim sebi pripušceni. — Da pa ljudska šola ta namen doseže, treba je učitelju pred vsem na to gledati, da vzbuja in krepča nravnost pri šolskej mladini, ker sama gola učenost brez nravnosti in druzih dobrih lastnostij bi nič ne pomagala; nasprotno, ravno uceni, a neznačajni in nenravni Ijudje so cloveštvu velika nadloga in gorje ; to nam priča zdanji socijalni položaj nekaterih dežel in celo držav. — Učitelj pa mora dobro poznati sredstva, po katerih se vzbuja in krepča firavnost pri mladini, tembolj, ker se mu je pri tem zelo težavnera delu vojskovati z mnogimi silami, ki žugajo vse njegovo prizadevanje uničiti. Še celo stariši mu nasprotujejo, in bodi si iz nevednosti, neizobraženosti ali malomarnosti podirajo, kar on z veliko težavo zida. Treba je tedaj učitelju poznati sredstva, po katerih se nravnost v mladini vzbuja in krepča, a vedeti in znati raora tudi odbijati sovražne napade njegovemu prizadevanju, katerim je mladina zunaj šole razpostavljena. Zdravnik mora poznati bolezni, predno podaja bolnikom zdravila; poznati mora telesne slabosti, radi katerih bolniku žuga huda, vedno hujša bolezen. Skušal bode bolezen v kali odpraviti. Da to izvrši, poznati mu je prejšnje bolnikovo življenje in njegove razmere. Za isto bolezen, ako je že nastala, moder zdravnik ne bode rabil vedno istih zdravil. Ravnal se bode po vzrokih bolezni in po telesni zmožnosti bolnika. — V nekem obziru in do neke meje se da učitelj zdravniku primerjati. Tudi on mora poznati, katerim slabostim in napakam je šolska mladina na čez in posamezno podvržena. Vedeti mora, odkod izvirajo in katere so, ki prihajajo iz otroške slabosti, katere zopet iz slabe domače vzgoje in pohujšljivih vzgledov zunaj doma in šole. — Kakor telesni zdravnik, skušal bode duševni zdravnik, učitelj, da napake pri mladini odpravi, da njih vir in povod odstrani, ali vsaj omeji. Velik razloček mej učiteljem in zdravnikom bi bil pa ta, da zdravnik ima že nastale bolezni odpraviti in skrbeti za to, da se zopet ne vrnejo; učiteljeva glavna naloga in vedno prizadevanje pa je v tem, da z vsemi vzgojevalnimi pripomocki varuje mladino pred nastankom duševne bolezni in po tej mnogokrat tudi telesne. Kakor nas učitelje vsakdanja skušnja uči, prikazujejo se najbolj pogostoma in pri najobširnejšem številu šolske mladine sledeče napake, katere mora učitelj odpravljati, ako hoče iz šolskih otrok vzgojevati nravne ljudi. Neubogljivostje zelo razširjena napaka, kijootrocioddoma v šolo zanesejo, katera pa modremu in previdnemu učitelju ne dela mnogo časa preglavice. — Z doslednim pedagogičnim postopanjem jo bode kmalu odpravil. Predno učitelj kaj ukaže ali naložf, mora dobro pomisliti, ali je to, kar hoče ukazati, primerno, toliko na čez, kakor v posebnih slučajih. Kakor hitro otroci sprevidijo, da je učitelj dosleden in da strogo zahteva, ubogal bode v kratkem času tudi tak otrok, kateremu doma stariši radi lastne krivde ne morejo skoraj ničesa ukazati, da bi jih koj ubogal. — Drugo težje vprašanje bi bilo, kako naj se otroke do tega pripravi, da bodo zunaj šole ubogljiv. — Učitelju je težko stariše in druge ljudi prepričati, da so neubogljivosti svojih otrok sami krivi in da najboljši otrok postane neubogljiv, ako se neumno ž njim ravna in mu večkrat ukazuje take reči, katerih otrok še celo ne more izpolniti, bodi si, da presegajo njegove moči, ali da so sploh nemogoče. Mnogo starišev je takih, da otrokom ukazujejo to in uno, nikoli ali le malokedaj pa gledajo, ali otroci tudi to store. — Učitelj mora biti previden, da ne sega predaleč v družinsko življenje in se ne prizadeva, kjer že naprej vidi, da ne bode kaj dosegel. — Nekoliko dobrih svetov starišem, kadar priložnost nanese, in opominov šolskim otrokom, to je vse, kar učitelj more storiti v prospeh ubogljivosti zunaj šole proti takim ljudem, ki skoraj te dobre lastnosti radi lastne krivde ne zaslužijo. Laž je druga nravna bolezen, ki se pa ne more tako lehko iztrebiti in odpraviti, kakor neubogljivost. Kakor neubogljivost, tako tudi lažnjivost otroci že seboj v šolo prinesejo. Srečnega se sme imenovati oni učitelj, ki more kazati na izšolane otroke po osmih letih in skoraj z gotovostjo reči, da jih je rešil te grde napake in v njih srca postavil zaslombo odkritosrčnosti in resnici. — Stariši sami otrokom lažejo za kratek čas, mnogokrat tudi zato, da jih potolažijo. Otročje oko je pa bistro in to kmalu zapazi ter posnema slab vzgled svojih starišev in drugih ljudi na domu in zunaj doma. Učiteljeva sveta dolžnost je, gojiti odkritosrčnost v srcih izročene mu mladine. Pri vsakej priložnosti bode kazal z besedo in lastnim vzgledom, kako draga mu je resnica in kako zoprna laž. — Onim otrokom, ki spoznajo svoj pregrešek, bode, če je le tnogoče, prizanašal; tiste pa, ki zasači na laži, bode strogo opominjal in 6e to ne izda, strogo kaznjeval. Previden in moder učitelj ne bode nikoli zahteval od otroka, naj pove resnico, če vidi, da se bode otrok zlagal in če ve, da bi bilo otroku zelo težavno, da bi resnico govoril. — Dober učitelj tucli ne bo zahteval, naj mu otrok obljubi, da se poboljša. Otrok naj iz lastnega nagiba in samo to obljubi, kar lehko izpolni in kar tudi mora izpolniti. Če pa tega ne stori, mora sletiiti kazen. — Na ta način gojila se bode v njem odkritosrčnost in oborožil se bode proti hudobnemu svetu, v katerem se zdi, da laž gospoduje in se pravica in resnica sploh zatira. Nevošljivost je tretja napaka pri otrocih, ukoreninjena je v človeškej naravi. —V šoli se pokazuje v več oblikah. — Pritoževanja bi ne bilo ne konca ne kraja, ako bi učitelj to hotel poslušati in trpeti; otroci bi bili vedno pripravljeni drug druzega za vsako malenkost ovaditi. Na ta način bi se gojilo sovraštvo, nevošljivost in škodoželjnost. Učitelj ne sme trpeti, da se otroci za vsako malenkost tožijo. — Treba mu je večkrat nevošljivca pred njegovimi součenci osramotiti. Od druge strani pa zopet mora biti pieviden, da mu otroci ne zamolče velikih napak, ki bi jih videli pri svojih součencih. Napeljevati je treba otroke na to, da si drug druzemu pomagajo in s tem goje mej seboj prijateljstvo. Otroci, ki se v tem odlikujejo, vredni so pohvale, drugi pa spodbude. Lenoba se tucli pogostonia prikazuje pri otrocih. — Naganjati jih je treba k pridnosti in marljivosti, da postanejo delavni ljudje. — Ako je šolski pouk dobro urejen, naloge primerno razdeljene, da se otroci ne preobložijo, a tudi ne puste lenuhati; ako so naloge ne prelahke, ne pretežke in vedno po znanji, starosti, času, razmerah in opravilib zunaj šole odločene; ako se pridnost primerno pohvali, lenoba graja; ako lenuh raora delati, ko drugi počivajo: učitelj odpravlja to napako in jih napeljuje k delavnosti. Lenoba je začetek vse hudobije; ne sme se tedaj trpeti. — Sicer pa življenje in osoda saraa lenuha kaznjuje in ga k delu sili; le škoda, ker se to mnogokrat zgodi prepozno. (Dalje prih.)