JETNIK Tojokiro  Mijoši
Zbudiim se ponoči. Nikogar nikjer — Pes, presenečen, začne nenadoma lajati. Vsa ušesa so v postelji, skušajoč se povzpeti do višine sna;
300
postelj je v oblakih,
zobje, vsi v strahu pred samoto, škripajo,
obupen glas plane pokoncu,
samo zato, da znova zdrsne navzdol;
in z njim vsakokrat tudi jaz.
Moje oči so luknje v zidu
in moje sanje so mrzle kot fosforescenca ma mizi.
Tam gori na nebu je žareča zvezda
in na zem^lji žalostno zavijajoč pes.
(Iz neznanega prihaja medel odmev.)
O, jaz vem za skrivnost!
Tudi v ječi mojega srca je pes, ki laja:
pes življenja, bled od nespečnosti.
Iz angleščine prevedel  Matej Bor
501