List 10. Politiški oddelek. Po dolenjski volitvi. Izid poslednje volitve za državni zbor je znan že našim čitateljem. Reči moramo, da se ga nismo nič posebno razveselili. Zmagali so krajevni oziri in pa vladni upliv, pa pomoč kočevskih Nemcev. To so trije fakti, katere morajo užalostiti vsacega Slovenca. Gospoda Višnikarja niso volili zaradi njegovih narodnih zaslug, pa tudi ne zaradi njegovih posebnih sposob-nostij, temveč v prvi vrsti zaradi tega, ker od njega pričakujejo, da pribori s pomočjo Šukljejevo podaljšanje dolenjske železnice. Če se bi ravnali po tem načelu, ki je odločevalo pri dolenjskih volitvah, kam pa pridemo po tem z našim narodnim programom. Odločevalo bi pred vsem le to, kateri poslanec ima največ upanja, da doseže kako cesto ali pa kak vodovod ali kaj druzega, kar ima kak gospodarski pomen za dotični okraj. Taki poslanci bi potem v zboru ne mogli zagovarjati narodnih načel, vsaj jih volilci v deželni ali državni zbor niso poslali za to, temveč le za to, da jim pribore ceste, vodovode, mostove, vrejenje ali odpeljavo vode. Polega tega bode pa tak poslanec se sukal le okrog vlade, da gotoveje doseže, kar je obljubil svojim volilcem, podpiral bode njene predloge, naj so že dobre ali slabe v narodnem oziru. Kdo ve, če se še ne bode narodna stranka kesala, da ni pravočasno z vso odločnostjo nastopila proti taki politiki na Dolenjskem. Dolenjski okraji so že močno korumpi-rani, ondu nimajo več nobenega smisla za kake višje ideale, temveč le za krajevne koristi. Čudnega to ni, ker so jih nekateri politiki že dolgo v tem smislu vzgojevali. Položaj na Dunaji je jako zamotan, to vidimo o vprašanji o celjski gimnaziji. Utegnil bi priti čas, da bi narodna dolžnost zahtevala, da izstopijo slovenski poslanci iz koalicije. Vpraša se, če bi novi poslanec dolenjskih mest imel pogum storiti ta korak. Mi jako dvomimo. On je obljubil s pomočjo koalicije doseči dolenjsko železnico in bode torej podpiral na vso moč sedanjo vlado, ker ima od nje največ upanja, da doseže, kar želi. Kdo ve, katera vlada bi prišla za njo, in kdo ve, če bi pri v njej še veljal Sukljejev upliv toliko, da bi mogel Višni-karju pripomoči do dolenjske železnice. Če bode šlo za izstop iz koalicije, je pred vsem vprašanje, če izstopi tudi grof Hohenwart. O tem je pa znano, da iztopi le, če kranjski slovenski poslanci izstopijo. Če pa Višnikar ne bi hotel izstopiti, smo prepričani, da se nekateri drugi gospodje slovenski poslanci s Kranjskega tudi ne odločijo za izstop in grof Hohenwart lahko še ostane. Če pa on ostane v koaliciji, se pa ni bati posebne nevarnosti od konservativne strani. Tako utegne še zadnja dolenjska volitev ovirati politično delovanje slovenskih poslancev na Dunaji. Ker smo pa že govorili o podaljšanji dolenjske železnice, omeniti pa vendar moramo, da to vprašanje ni povsem odvisno od tega, če bode dolenjski poslanec s koalicijo hodil. Če se s hrvaške strani zgradi železnica do kranjske meje, potem je čisto naravno, da se bode prej ali slej zvezalo tudi Novo mesto z Metliko. To bodo že razmere zahtevale. K večjemu je mogoče, da se nekaj let poprej zgradi, ako bode dolenjski poslanec le moledoval okrog raznih ministerstev. Sploh je pa treba popolne jasnosti, bodo li na hrvaški strani zidali železnico z normalnim ali pa ozkim tirom. Če jo zidajo z širokim tirom, se bode na vsak način moralo delati na to, da se tudi belokranjska železnica zgradi s širokim tirom, in to se bode tudi zgodilo, ker bodo to zahtevale prometne potrebe. Prepričani smemo biti, da tukaj ne bodo zmagali nobeni oziri na Trst, na katere se je skliceval gosp. Šuklje v dežel, zboru. Mi ne vemo, zakaj so Šukljeju na srci tržaške koristi, a mi Slovenci se nimamo dosti povoda toliko na nje ozirati. Višnikar je na Dolenjskem bil v nekem oziru vladni kandidat. To je naravnost priznal neki uradnik na Dolenjskem, kakor poroča „Agramer Tagblatt", mož se je hudoval, da se je neko mesto pri volitvah premalo vladno pokazalo. Vladni upliv je pa za Slovence že bil tolikokrat ---_ 92---- škodljiv, da se zanj pač ne moremo nauduševati, posebno od sedanje koalicijske vlade Slovenci nič dobrega ne pričakujmo. V Kočevji je pa Višnikar dobil 81 glasov. Ti glasovi volitve niso odločili, a vsekako so označljivi za narodno mišljenje kandidata, ki jih je dobil. Nemška zagrizenost Kočevcev je dovolj znana in lahko smo prepričani, da bi ne bili volili slovenskega kandidata, da niso bili prepričani, da bode varoval njih narodne koristi. Tudi kdor prefriganost Kočevcev pozna, ve, da niso šli kar tako volit Višnikarja, temveč so se poprej morali gotovo vršiti kaki dogovori. Zato se je pa bati, da baš zaradi te kočevske pomoči gosp. Višnikar ne bode mogel tako prosto postopati, kakor bi bilo želeti od slovenskega poslanca v državnem zboru. Nekoliko je pa pri nekaterih volilcih na Dolenjskem uplivalo tudi nasprotje mej duhovskim in posvetnim stanom. Neovržno je znano, da nekateri niso hoteli voliti gosp. Zupana jedino zaradi tega, ker je duhovnik. To je pa jako obžalovanja vredno, ker Slovenci moremo le napredovati, če posvetnjaki in duhovniki složno delujejo. Čudimo se pa temu ne, če upoštevano vse, kar se je na Slovenskem poslednja leta godilo, do poslednje gonje proti notarjem. Vzrokov ni treba iskati v liberalizmu prinesenem s tujega, temveč jih je dosti doma. Če se je toliko hujskalo proti najboljšim slovenskim rodoljubom, potem ni čuda, če nastajajo tako sama na sebi obžalovanja vredna nasprotja. Seveda ljudje večkrat potem ne delajo razločka mej duhovnikom in duhovnikom. V cvetje gre seme, katero se je sejalo.