KRONIKA. E K A IN MARIJ A O d 1 o m ki iz dnevni k a M i r a n a J a r c a Predglasje 14. 2. 35 pop. Tavam po ljubljanskih ulicah. Kakor da ne čutim sebe. Zjutraj sva se v taksiju odpeljala z Zinko v lj. žensko bolnišnico. Usoda se dopolnjuje. Šestnajst let mojega življenja, ki je bilo od prve plahe pesmi, od prvega iščočega pogleda pa do viharja zadnjili let prežarjeno z življenjem nje. ki mi je postala pred enim letom žena. šestnajst let mojega življenja bo že čez nekaj ur. morda šele čez nekaj dni našlo zaključek. Kakšen, kakšen? Ali se bo vrnila Zinka kot mamica z novim človečkom, o katerem bom — o. ali res, res, ali je mogoče? — rekel: moj je. najin je .. . izraz vseh mojih stoterih kričečih noči . . . Ali pa se bom vračal v svoj konec z — mrtvo ženo . . . Zinka čaka, čaka. V grozi nemega trpljenja! O. zakaj morajo žene tako trpeti? Pred nekaj urami sem se od nje poslovil. O. kako jo bom spet videl, kakšno jo bom našel. Jutri, jutri . . . saj se ne upam misliti na jutri. Bojim se, kot še nikdar v življenju! Z njo vred se odloča tudi moja usoda. Tavam po ulicah in cestah in venomer se mi vsiljujejo grozni kriki iz porodnišnice. Ali sem jih sploh slišal, ali mi jih ne prinaša razpaljena domišljija? Nikamor se ne upam. Hodil bi kar naprej, kar naprej: v večer, v noč, v noč. v noč. da bi ne bilo jutra, ker se jutra bojim ... In vendar. O. neki glas mi zatrdno pravi, naj verjamem, naj upam ... O. hočem verovati, hočem upati. Na današnji dan. ob tej uri. pred štirinajstimi leti. na dan sv. Valentina sem bil prvič v življenju na skupni poti s svojo Zinko na Limbarski gori. Od takrat se je pričelo moje romanje na njen dom .. . Študijska knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu hrani neobjavljeni dnevnik pesnika Mirana Jarca z naslovom Kronika, Eka in Marija. Dnevnik obsega štiri zvezke: prvi je v kvartu, ima 578 strani in obsega čas od 14. II. 1955 do 14. II. 1958, drugi zvezek je v oktavu in obsega čas od pomladi 1938 do 30. XII. 1939, tretji zvezek obsega leto 1940, četrti pa leto 1941 in 1942 do 17. VI. Odlomke iz Jarčevega dnevnika je izbral ravnatelj Studijske knjižnice v Novem mestu Bogo Komel — Op. ured. 829 In danes? Zinka. Zinka. Zinka. kaj bo s Teboj, kaj bo z menoj, kaj bo z — Njim. najinim Človekom iz naju. ki mu še ne veni podobe ne imena, lavam po ulicah k<>i omotičen... Prvo leto 14. [I. 1935. ob 3 -i na 10 zvečer je prišla na svet najina hčerka, ki so jo sedem dni pozneje krstili na ime Terezija (Avilska), Marija. Valentina. Drugi dan sem stopil čez prag sobe. v kateri sem vedel, da bom zagledal Zinko. Sleherno čustvo sem zatrl v sebi. pripravljen na vse. odločen, da bom na zunaj zatrl sleherni izraz, kajti neopisna radovednost, kakršne še nisem poznal doslej v življenju, (hkrati pa tesnoba) je šla skozi mene. Samo še enkrai prej sem doživel iak občutek: ko sem od sestre zvedel strašno vest. da mi je umrla — mati .. . Stopil sem \ sobo. O. za vedno mi bo ostala v spominu ta soba. v kateri so ležale pričakujoče in že rešene. Na postelji pri oknu je ležala Zinka. Sredi sobe sem za hip obstal. Najine oči so se srečale. Njen pogled je bil čudovito lep. Poklansko sonet' je sijalo na njeno odejo, pod katero je počivalo njeno telo -- v mirni, vodoravni črti. Takoj sem vedel vse: Zinka je že rešena. Na obličju ji je bil razlit čudežno lep smehljaj, lo ni bila več Zinka od prej. I o je nova žena. žena — mati... Začutil sem. še preden sva si segla v roke: Zinka je prestopila usoden prag v življenju /ene. Prehod od žene do — matere. In hkrati, ko sem ji stisnil roko in ko sem skušal tudi zdaj prikriti sleherni izraz silnega doživljanja v sebi (saj sem v trenutku moral zatreti strah pričakovanja in zavzetja, ker sem jo našel iti ker nisem hotel, da bi kdo od sosednjih obiskovalcev videl moje srce) — pa so že iskale moje oči... in vendar se sprva niti vprašati nisem upal. In niti spomniti se ne morem seč. ali sem res vprašal ali mi je že kar Zinka na nemo vprašanje povedala, kar je bilo do lega trenutka strahotno velika skrivnost: 'Punčka je . .. deklica je .. .< »Rezika!« sem vzkliknil čudno plaho in ji dal s tem že ime. In sem samo čakal. Kje ji', kje. da jo vidim, da se svetostno dotaknem nje. ki je del moje duše. ki je kri moje krvi... kje je moja hčerka! Hčerka! 11' potem sem se šele zbudil iz blažene odrevenelosti: zaslišal sem zbor 830 otroškega joka. Mislim, da so se kar trije oglašali. Trije človečki v sivih kotličastih »posteljicah.« Med njimi se je oglašala deklica z močnim, toplini, zvočnim glaskom. .Strežnica jo je prinesla k Zinki v posteljo. Tedaj sem jo prvič zagledal. Tedaj sem se šele zavedal, da sem oče. Gledal sem jo. kot da sem stopil v nov svet. Gledal sem. gledal. Nič se ne zavedam čustev, ki so valovala v meni. Bilo je čudno, čudno lepo. Pri Zinki je ležala majcena punčka z velikimi, sinjimi očmi v močno poudarjenih očesnih votlinicah. To je bil prvi vtis o njej: močan, iinizi-kalen glas in velike oči. Vse drugo — majcen človeček, ki je iskal samo hrane. * :" Drugo leto Od 14 II. 19% dalje štirinajst dni je preteklo, odkar je Čička prestopila prag svojega prvega leta, in vendar se mi zdi, da se je že tolikanj prebudila, kakor da je spregledala za mesece in mesece. Čedalje bolj in bolj si osvaja ta živa dekličica svet. Osvajanje — to je poslej smisel tega prehujajočega se življenja! Osvajanje — tako »doživljajo« svet mucike. kužki. ptičice in — naša Cička. Svoje zunanje orožje je z vstopom v drugo leto pomnožila z novim orodjem: s tretjim zgornjim zobčkom, ki ji ga je miška tako nerada in nekam pozno prinesla, zato pa bo bolj zakoreninjen 'saj naša Cička bo ena tistih, ki bodo močno zakoreninjene v sebi in jih bodo morali viharji močno majati in pretresati — vem, vem). Ali odkar je dobila svoj tretji zobček. je postala neverjetno zgovorna. >Ajs, ajs, ajs«, vzklika, kadar vidi predmet, ki bi ga bilo vredno prisvojiti, ki pa je nedosegljiv ali pa prepovedan. Če pa ji je predmet tako nov in nenavaden, da se ga ne more nagledati. tedaj vzklika s široko razprtimi očmi: »A-jej, A-jej. A-jej« ali pa »Jedel, jedet.« lak imenitni predmet je na primer preluknjana škatla, skozi katero očkuje. luknje pa morajo biti včasih tako velike, tla spravi skoz nje celo rokico, in tedaj se vsa iz sebe smeje, maha s škatlo in vpije: »Jezes, ojej, jezes. ojoj . . . joj. joj.c Zdaj pa ji vzemi škatlo iz ročic, to jo boš razumel! Divje te bo ošinila s pogledi, vsa se ho Iresla, od jeze bo zmeiala in zmečkala vse okrog sebe in potem... potem bo. če si ji dovolj blizu. storila to. kar je storila ob neki priliki mamici, katero je — udarila po licu. Mamica jo je strogo pogledala: »Kaj. Cička!? Kaj?« Čička pa jo je še enkrat pogledala. Potem pa se je začudena umirila in raznežila. 831 Pa tudi božati zna. Kadar pridem domov iz banke se — božava. Bolj hitro boža. seveda, in včasih tudi bolj trdo. Zdaj pa zna že tudi neko novo umetnost: žvižgati zna! Kdo bi si mislil: ali se je te umetnosti naučila od nas. ko nas sliši, kako kdaj kaj zažvižgamo, ali pa posnema svojo — mamico, ki je baje v prav drobnih letih, ko je bila še majhna kot njena hčerka zdaj. tudi žvižgala. Posebno zabavo ima z mojim klobukom. Pridem domov in se najprvo lepo pozdraviva. Tako: ona me gleda. Nekaj trenutkov. Nato pa vzklikne: Ata! Dvakrat, trikrat. In nato mi začne pripovedovati še, kar se je važnega zgodilo, ko me ni bilo doma. Hlastno pripoveduje, da se kar prehiteva: »Ata. ata, dla — dla — dla. doldla. vis — vis — vis. ghi — ghi — dla .. . ata — ata«. itd. To gre venomer dalje kot žuboreč studenček. In še: »Aj. ajaj. ojoj, vis — vis — vis!« In pri tem mala krili in maha z rokami, steza se in pleza po meni. objema me in stiska in mi kaže predmete, za katere naj se pozanimam. Ko mi vse izpove, kar je doživela, jo odneseni k peči pod obešalnik, kjer vise moja suknja, klobuk, njene pleničke in odejice. Moja suknja je — aja . Nežno se nasloni nanjo in jo boža: »Ta — ata!-* Zdaj pa klobuk. Potisniti si ga moram na glavo. Sname mi ga, podrži. maha z njim in se skuša z njim pokriti. Naporna zadeva. Ponavadi si ga potisne na hrbet! Pa se vsa razočarana ozira nazaj, ker ga nima na svoji glavici. Dolgo traja ta igra s klobukom. Slednjič pa jo zamaniijo vrata! \ rata široke svobode, odkoder prideš v širni svet, kjer so drevesa. Hektor in putke. Tedaj trka na vrata, maha z ročicami, miga s prstki in kliče: .Pa. pa, pa...« Najrajši bi se izmuznila z naročja in sama odbrzela. Še malo, pa bo to storila. Kajti: kadar jo postavimo v njeno stajico ali pa če jo postavimo na klop. ki se vleče ob stenah, tedaj naslonjena, oprijemajoč se ograje ali pa naših rok (posebno mamice) — nam kar — beži. Tako se ji prehitevajo nožice. da je v svoji ljubkosti podobna ježu, ki se trklja ob stenah: »Tk ... tk . . . tk . . . In dobro ji že gre. To ni več hoja, to je tek! Kadar pa se ustavi in nas gleda skozi paličke pri ograji — pomežikuje nagajivo ljubko. Kako zna pomežikovati! Pa ji zameri, če moreš, njeno koketnost. Te dni je imela priliko videti maškare! Vanje so se preoblekli njeni bratranci. To jih je gledala, te čudne Indijance, ljudožerce in puste. To je vzkliknila za njimi, ko so odšli iz sobe. Ker pa jih ni bilo več nazaj, se je začela togotiti. Ni zaman najina hčerka! * * * 832 21. septembra 1936. Jesen. Topla, tiha jesen. Eka se je zadnje tedne neverjetno razvila. Venomer bi kramljala, toliko ima povedati, in venomer bi jo poslušal, čeprav je dosti ne razumem. Eka ima že spet več zobčkov, čeprav ji počasi prikukajo na »dan«, te okamenele miške. Koliko jih ima? Saj ne vem, ker se tako boji zanje, da mi jih ne pokaže. \prašam jo: »Pokaži, Ekica, zobčke!« pa mi stegne iz ustec jeziček! In očki ji kar žarita! To niso zobki, to je jeziček! Tedaj pa stisne ustnice in je — konec. Toda ima jih. kako bi bila drugače tako zgovorna. Tukaj, na priliko, odlomek njenega pripovedovanja, ki sem si ga kraj nje skrivaj zapisal (skrivaj pa zato, ker bi mi drugače vzela iz rok svinčnik in papir, in bi sama »pija, pija« pisala), torej njen stavek, kakor sem ga pravkar slišal. Sedela sva na pručici in ona mi je pripovedovala, živahno očkujoč in mahajoč z ročicami, da bi s kretnjami podkrepila besede: » ... kja — kija — jenki — zija — kije — de — val — leje — oto — otto — lja — eta — Ija — atek — kapit — kis — ik — bi —• ijja — ejja — skleop — pija — kije — vel — ki — dija — pat — ped — je — aj — kaj — kije — atek — jeka — jaja — ak — pejsi — jenki — pika — paka — pika — paka — glje — glje — glje ...« I o vem. da se je nekaj tikalo avtomobila, ki je bil med najinim pogovorom pridrvel mimo (oto = avto), in da je imela v mislili Janezka 'jaja) in nekoga, ki je bil, ali pa. ki naj bi bil tepen (pikapoka). morda me je tudi hotela vprašati, kje je (glje je) katera stvar, ki jo je imela v mislih... In tako >žlobudra« venomer, da je kar veselje. Če ji pa kaj naročim, vse razume: ve. kje je travnik oz. travica (aoca, aca). kje so drevesa itd. Kako rada pomaga mamici. Zadnjič, ko me je obiskal moj znanec dr. Podgornik. s katerim prevajava roman Tampico. in je bila Zinka sama doma brez poslov, ji je Ekica pomagala. Zinka ji je v kuhinji naročila, naj gre v shrambo za jedila po čuka (cuker = sladkor) za čaj. In res: mala je tekla v shrambo, odprla (o. kako je ročna za odpiranje!) spodnji predal v omari in iz zavojčka vzela sladkorček in ga prinesla mami — seveda ji ni dalo. da ga ne bi spotoma odščipnila z zobki. Mama ji je naročila, da drugič ne am etika* in da jih mora še prinesti. Še! »E«, je ponovila Ekica in znova stekla po sladkor. To pot je prinesla sicer neodščipnjenega. vendar pa le polizanega! In tako jih je prinesla še tri koščke, vsakega posebej, ali vse oblizane na konceh. 5"i Sodobnost 833 A sak dan greva na sprehod. \ čeraj je vzela košarico, vrgla vanjo tri korenčke in mi dejala: »Atek, pejva Minki. Eka bo dala zajčkom lenčka! (korenčka)!« Zavzel sem se! Kako. da se je spomnila, da imajo pri šivilji Minki zajčke, ki jih je videla samo enkrat in od tega je že preteklo gotovo pol leta. Vso pot. ko sva hodila na Minkin dom. sva se pogovarjala o vodi. o rožah, drevesih, o Minki. ki da bo »Eki naldila paska, lepega paska (-naredila lep predpasnik«).« Minkin mož nama je pokazal zajčke, ki jili je klical »mandi. nunuli«. in že je tudi Eka začela drobno klicati »mandi, mandi — mandi« in v vsem posnema i i moža, ki je zajčkom nastrgal korenčka. Ukazovalna je. Marjanca, njena sestrična, ki ima čez. pet let. jo mora ubogati, drugače se Eka spravi nanjo kar z rokami. I o je borba, vik in krik. Vsak dan bi hotela nakrmili mlinarjevega psička Murka (Munko! Mimko! ga kliče) in run nadrobi kruha v takih drobtinicah, kakor da je Murko kak psiček, ne pa kužek. Murko se ji sinili, češ. ker nima mame! Tudi o Marijici. svoji sestri, trdi. da je devca« (revica. nima mame. nima ateka. zato pa »joka« in jo »bušek« (trebušček) boli. Zvečer, ko je košarica, v kateri leži Marijica. pri peči. vzame Eka stol. ga privleče (to je vriščanje) do košarice, stopi nanj in miluje malo sestrico, seveda tako, da jo moram braniti, kajti Eka bi jo kar strla. Ce pa pride kdo zraven in hvali Marijieo. tedaj je Eka vsa iz sebe od ljubosumja: Eka tudi plidna. ni sitna. Eka plidna!« udari z nogo ob tla. Pomlad 1958 Danes, 10. 3. 38.. je preteklo leto. odkar je prišla na svet Marijini. Marijica je danes takšna: blebeče in klepeče svoj: ata. teta. bata. deje. teje. tja-tja. taja... itd., vsa je žareča, temnili očk in lask. močna, ima že sedem zobčkov in hodi že sama! Vsakdo, ki jo gleda, je presenečen: božji otroček, ljubka punčka, bibelček itd. Hiti po sobi. oprijemajoč se na nevarnih prehodih stolov, mize. klopi itd., če ne gre drugače, pa po vseh štirih in vriska, da je radost. Kadar stoji sredi sobe. gleda zamiš- 834 Ijeno v tla in vzklika: ta-tam. la-lani . .. e-tej ta ta. An. am ... mama . Po kosilu jo zapeljejo v vozičku pred čebelnjak, kjer spančka kake štiri ure, nato pa se spel razživi. Kka pa je zdaj. ko ima tri leta. takšna: povsod jo je dosti: na vrtu. na dvorišču, na stopnicah, po sobah in povsod me išče in kliče. Ala. kupu mi boš živo kravo in živega konja. Boš pisan v banki, pa boš zaslužil in boš meni kupu kravo. In jaz bom pisala in bom zaslužila in bom imela kravico pa miz pa motiko in vile. Grablje že imam! Poletu bom naredila ven ček in ga bom dala na glavico in bom tako lepa! Tako bom lepa in vsi bodo gledali in bodo rekli: Ekica lepa punčka! Ne punčka, lepa deklica!« In Eka koplje z lopato po gredah, riše. piše, dela hišice, kuha. pere m se norčuje iz ljudi. I rape trapaste! Saj je vseeno!« vpije! Eka je še v spanju uporna in nagajiva. Vpije in se jezi v posteljici in godrnja. Ata. kar spat pejt . . . in se obrne proč. Marijica se že močno zanima za igračke. Miška z dolgim repom, ropotuljica. žogica, kocke — lo je njena posest, loda ta posest je samo zato na svetu, da zleti z roke. brž ko jo dobi Manjka v roko. Marijica zagrabi miško, jo gleda in vzklika: ko-ta. ko-ta, potem pa jo z vso silo vrže ob tla in že stika za drugo novostjo, če še tako neznatno, po tleh. Ponoči je mirna. Spi tiho: dva prstka ima v ustih namesto dudkc i kajsa«. ki jo ima Eka še vedno pri sebi!), ločno ob pol sedmih — takrat odhajam v banko, pa se Marijica zbudi: dvigne se iz košarice in pokuka na naju. »Aj, aj«. vzklika. In hoče ven. Prikobaca se do Zinkine posteljne omarice in v trenutku potegne vse na tla: svečo, električno svetilko, nivea kremo, karkoli je. In poleni se sklanja čez ograjico in gleda na tla in čaka. kdaj bodo te stvari priletele k njej! Poletje 1938 13. avgusta O. koliko tednov je preteklo, ko nisem zapisal niti besede: bolezen na očeh. ki me je privedla v bolnišnico in ki traja sedaj že četrti mesec, mi je ustavila pero. ki je lolikokrai hitelo zapisovat podrobne zgodbice iz življenj.' naših čečic. 835 Ko sem se vrnil iz bolnišnice, sva se z Marijico kar spogledala, saj me niti poznala ni in se me je kar bala. Zdaj pa. ko sem že nad mesec dni doma, sva največja prijatelja. Marijica — to je živ ogenj! Tako živ ni bil noben otrok pri tej hiši. Vsakdo, ki jo prvič zagleda, osupne: »O. to je sam angelček božji — ... Tako lepe deklice pa res še nismo videli...« Ta punčka je cel otrok. Medtem, ko je Ekica bila v njeni starosti (Marijica ima zdaj 17 mesecev) že kar intelektualna bistrica, pa je Bibiča ali Bibka, kakor imenujemo tudi Marijico. otroček, ki raste ves navzven. Otroček, ki hoče vse imeti, ki se togoti. če mu ne ustrežeš, ki sili neprenehoma ven na cesto, mahajoč z rokami: »Pa, pa. pa...« otroček, ki teka. da ga komaj vloviš, očarljiva s svojimi tako črnimi očki, da zenica v njih kar utone, otroček, ki se ga ne moreš nagledati. Že navsezgodaj naju zbudi s svojim toplim vzklikom: »Ata. ata .. . ata, mama!« Pogledam. Marijica hoče iz posteljice. Eno nožico je že prestavila čez ograjico. z eno ročico se opira hrbta postelje, z drugo pa že šari po bližnji moji posteljni omarici, s katere je že potegnila prt in z njim vred električno žepno svetilko ter uro budilko, da je vse skupaj zgrmelo na tla. Zdaj pa hoče vse te predmete dobiti v svoje ročice. Pomagam ji iz posteljice v mojo. Spotoma zagleda na steni drugo žepno svetilko in že hoče dobiti tudi to. Pa jo dam k mamici. Kako ljubko se privija punčka k Zinki. kakor da ni še pozabila ležanja pri njej! Toda to so samo trenutki: kje pa boš malo prebujalko obdržal v postelji. Njo kroti samo spanček! Zdaj je treba zares vstati. Mamica jo odnese dol, v »hišo«. Ekica medtem morda še spi v svoji posteljici. Ko pridem tudi jaz dol, zagledam Marijico že oblečeno. Zdaj bega po sobi, ki že očituje, da je otrok v hiši. Vse je na tleh. Košarica, kjer so njene srajčke, nogavičke, oblekice, leži pod pečjo, perilo pa je raztrošcno po vsej sobi. Pa ne samo perilo: tudi časopisi, tudi kakšna vaza, sploh vse. česar se loti bibkina roka. Toda Marijici je v hiši hitro dolgčas. Na vse pretege sili ven. Njen prvi pozdrav zunaj velja »mukatam«. mukata = to je izraz za vse živali, ki so velike, mogočne, ki mukajo in se uveljavljajo s svojo mogočnostjo. Zraven tega pa morajo biti poleg teh živali tudi blato, voda, nesnaga. To so torej krave, konji in prašički. Mukata, mukata! vzklika Marijica, ko jn povedem v hlev. Kolikšen strah, če odmeva po hlevu mu-u. Marijica se kar nagne nazaj in razprostre ročico v obrambo, kakor da hoče od sebe odbiti skrivnostni, zategli glas. O. te čudne, ogromne, repate. rogate mukate. Toda zdaj se zgodi nekaj, kar Marijici naredi ta bitja bolj domača: neka krava začne močiti! Vsa zavzeta vzklika naša bibica: kakala! kakala! 836 kakala! Ta beseda je za Marijico značilna, je ena najznačilnejših od glavnih treh. o katerih bom kmalu govoril. Kakala = nočna posodica, hkrati luža, blato, pa tudi klic po posodici, ali pa po tem. naj se jo usmilijo, ker mora iti na »vodo«. Kakala pa je tudi izraz za vse grdo. umazano. Drugi izraz, ki ga vedno uporablja je — papala. Papala pomeni: daj mi piti ali jesti pa tudi samostalnik: jabolko, kruh. pa tudi rože v grmovju. Papala je vse. kar je dobro za ustka in lepo za oči! Tretji izraz je: pakala. Pakala = zdaj te bom natepla ali pa: natepli so me. Hkrati pomeni: palico, bilko pa tudi drevesne veje. Sploh vse. kar je pripravno za roko. Pakala je tudi sinonim za paka. Poleg teh treh glavnih, najbolj uporabljenih besed. Marijica uporablja še nekatere druge. Kadar zagleda otroke na cesti, steče k njim in vpije: »Taka. taka. taka!« To se pravi počakaj. In ko počakajo, jih ogleduje, skače in vriska od veselja in jih začne preiskovati: s prstki jih otipuje po očeh, po nosu. po ličkih. Rada ugrizne, pa tako. da se ti dolgo pozna na roki. Konjem je nekaj časa dejala: koke. koke. zdaj pa so tudi konji Mukate. Če jo pokličeš — »Marija«, odvrne »Kaaj! mehanično, na kratko, ne da bi se obrnila in pritekla k tebi. Rada se vozi v vozičku, najraje se koplje v kadi, iz katere jo komaj spraviš ven. Potem pa nameče v kad peska in kamenčkov in se usede nanje. Kamenčki oziroma metanje kamenčkov v vodo, to je njena priljubljena zabava. Kako lepo izgovori kamen oziroma fcama. To bi jih ves dan pobirala in nabirala. »Kama leda< vpije, to se pravi: »Kamen bi imela rada!« Kako rada zaide po stopnicah na zgornji vrt. Tam so včasih »mene«, to je mucke! Vsa se razneži ob njih: mena, mena, mena (oz. mna, runa!) kliče in jih zaman lovi. Prav tako piske ali grlice. Gorje jim, če bi jih dobila v hude ročice. Kadar pa je jezna na ves svet, tedaj vtakne dva prstka v ustka, gleda spod čela, nasloni glavico na stol in se zamisli. V takem stanju jo zvečer tudi dohiti — spanček. * * * Marec — april Sredi aprila smo že in še nič nisem pisal o naših punčkah, ker sem bil ves čas v delu. Pisal sem mladinsko povest Skriti zakladi. V času, ko se življenje smehlja Eki in Mariji, pa se Evropa zavija v grozo vojnega 837 razdejanja, le dni so Nemci zasedli Dansko in Norveško in divji val gre dalje — bogve kaj bo še z nami. Eka. Marija in njeni otroški tovariši pa ne vedo nič o tem. Ti mali barbarčki imajo svoje življenje in tudi svoja barbarstva, lako so včeraj razbili glavo sv. Antona, ki je stal na vrtu. Nad meter visok starinski kip je bil kot nekaka kapelica. Pa se je zmislil Suhadolčev Ione. petletni tlon |uan . da bi jim ta kip lahko dajal bel prah. ki ga za igre hudo potrebujejo. lahka zadeva. Kip je neba razbiti! Najprvo ga je on obdeloval s kladivom, potem pa je še Eka napravila svoje, in glava je bila kmalu zdrobljena in razbita. Potem so se po svoje igrali na vrtu, h-ka. Marija, oba Suhadolčeva fantka. Ione in Matjaž, pa petletna sosedova Cvetka. Zaradi te Cvetke se je okrog velike noči razvil cel roman. Bilo pa je takole. Med Eko in lončka je vstopila Cvetka. Nenadoma smo opazili, da je Eka nekam žalostna. Nekega dne jo zalotim pri ogledalu, kako si ogleduje in popravlja last'. Ko me opazi, je v zadregi in ne ve, kaj naj mi reče. Pravim ji: No. no. Eka, kaj se pa gledaš?« Oh, atek. zakaj sem tako grda? Osupnem. »Veš. atek. tako sem grda. lake lase bi imela rada. kot jih ima Cvetka, in tudi tako obleko, veš. Pa kako lepe spodnje hlačke ima Cvetka... Ata. reče mami. da bom šla k brivcu, da mi bo napravil drugačne lase! Kaj ti pa je. Eka? Ali nisi neumna, da tako govoriš?« » Ja veš. atek. Tonček Suliadolčev me nič vež ne mara, veš zato. ker nisem tako lepa . . . On se zmeraj skupaj s Cvetko igra in mene podi stran, veš...« Skratka med otroke je udari! vihar ljubezni. Do velike noči je Tone letal samo za Eko. medtem ko se je Marija igrala z Ma-tjažkom. O veliki noči. ko smo šli za nekaj dni na Krtino, je govorila Eka o Tončku, medtem ko je Tonček občutil velik dolgčas po Eki in mi zabičal, da mu moram privesti Eko: »Eko hočem!« Bil je čez praznike kar potrt, ko ni bilo Eke. Toda v času najhujše njegove samote je vstopila v njegovo življenje Grafenauerjeva Cvetka. Ko je po veliki noči Eka. ki je medtem poslala lončku po meni napisane »srčne« pozdrave. prišla spet v Ljubljano in obiskala lončka, je prišlo veliko razočaranje. Tone je bil kar hladen do nje in celo stepla sta se zaradi Marijice, ki pa je bila samo povod za obračun med Eko in lončkom. Tone se je res začasno znebil Eke in se oklenil Cvetke, o kateri je trdil, da se bo z njo oženil. Nesrečna Eka je hudo trpela. Najprvo je silno zasovražila Toneta in vse druge otroke. Ce je le mogla, je zmerjala otroke z balkona, pri čemer ji je pomagala sestrica Marijiea. ki sploh 838 ni vedela (triletna!) za kaj gre. ampak je na Ekin ukaz vpila: »Vsi ste pokakani pa polulani!« Seveda je bil joj, če sta se Eka in Marija prikazali na vrtu, kjer ju je Tone zavrnil. »Kar pojdita, to je naš vrt, to je naša voda!« In zdaj se spet prično prepirati, celo telesno se spoprimejo, in naposled se Eka in Marija umakneta. Pa tudi Cvetka je — kot mi je pravila njena mama, trpela zaradi te ljubezni, saj je hotela sprva, ko je Tone še Eko imel rad. biti takšna in tako oblečena kakor tka. Eka je začela poslej mrziti Toneta in hoditi z mojo sestro Maro na sprehod proti Jezici, proti Klecam itd. »Ne maram loneta. ne maram ga. mi je vedno zagotavljala. Veš, ata. če ga ne bom marala, bo pa sam prišel k meni!« je dejala in me kar presenetila s to iskrenostjo. O ti otroci, kako so razumski in pretkani. »Veš, ata«, mi modruje, kadar nisem marala lončka, pa me je kar on iskal!; 1 orej sem videl, da ga ima še vedno v srcu. le da se niti noče izdati! No. naposled so starši stopili skupaj in ukrenili, da naj se vsi prav lipo igrajo, pa bo mir in konec vojne. Zadnje dni je spet mir na vrtu. Eka in Marija se spet igrata s tistimi otroci in. kot vse kaže. bo nekaj časa med njimi sprava še ostala. Eka je torej s svojo taktiko precej dosegla. 9. 6. 42. Danes ob petih pop. smo Marijico z rešilnim avtom odpeljali v otroško bolnišnico. Angelček je zbolel na ledvicah (Nephritis). Zadnje dni je ležala, pokašljevala. vročina do -M)" C. bledela in voda se ji je zapirala. In vse je tako vdano prenašala. Sam bog ve, kaj vse sem doživel v teh dneh in pa — danes. Zinka je skrivaj jokala. O, najina Marijica — živ odsev — Zinke. laka je bila Zinka v njenih letih. O bog. pomagaj nam. da bo kmalu, kmalu ozdravela. Revček je samo slutil, da gre v lx>lnišnico. Šele na koncu vožnje je dahnila utrujena, izmučena: »To je bil pa rešilni avto« Ne bom pozabil pogleda tega angelčka, za nama. za Zinko in mano, ko jo je sestra odnesla v boln. sobo. Marijica, Marijica. vsa moja. ves sem s teboj v tej večerni uri. ko je soba prvič brez tebe, ko je tvoja posteljica prazna in tvoje igračke počivajo in sem odnesel s posteljne omarice zdravila, ki si jih jemala zadnje dni. Marijica. 10. 6. 42. Popoldne ob 2'' sem stopil k Marijici v bolnišnico. lako nemirno noč sem imel. O. kako trpi Zinka! Čutim, kaj nam je Marijica, to ne-zemsko, to astralno bitje! 839 '\ stopil sem v bolniško sobo. Deset, dvajset posteljic, vse polne. Ne. Na eni leži angelček ... to je moja Marijica. Tiha je. Z velikimi očkami se zazre vame. Atek je prišel. Gle