3/2020 letnik CXXII 77 IZ ZNANOSTI IN PRAKSE doc. dr. Danilo Bevk Nacionalni inštitut za biologijo danilo.bevk@nib.si Vrtni čmrlj je na prvi pogled zelo podoben obema zemelj- skima čmrljema, ki smo ju spoznali v prejšnji številki. Prav tako je črn čmrlj z dvema rumenima progama in belo konico zadka. Razlika je v drugi rumeni progi, ki v tem primeru ni v celoti na zadku, ampak se začne že na oprsju in prehaja na zadek. Tudi ta čmrlj je razmeroma velik, ena glavnih poseb- nosti pa je zelo dolg rilček. Čmrlji nasploh imajo v primerjavi Vrtni čmrlj (Bombus hortorum) Vrtni čmrlj na žajblju Foto: Danilo Bevk Evropska zveza Zaradi globalnega segrevanja ozračja in z njim povezanih pričakovanih sprememba v strukturi evropskih gozdov je opravila med- narodna skupina znanstvenikov raziskavo o sedanji in pri- hodnji razširjenosti nekaterih toploljubnih drevesnih vrst v Evropi ter jih primerjala z dvema pomembnima dreve- snima vrstama iz zmernega in severnega zmernega pasu – z bukvijo in smreko. Ti dve bi izgubili do leta 2080 kar 55 oziroma 60 % svojega dosedanjega obsega razširjeno- sti. Znanstveniki ugotavljajo, da so od 12 preučevanih to- ploljubnih drevesnih vrst kar štiri zanimive kot zamenjava za drevesne vrste v gozdovih zmernega pasu, kamor spada tudi Slovenija in kjer prevladujeta bukev in smreka. To so dolgopecljati brest (Ulmus laevis), rdeči ali ameriški hrast (Quercus rubra), cer (Quercus ceris) in robinija ali akacija (Ro- binia pseudacacia). Ker prvi dve drevesni vrsti pri nas nista avtohtoni, bi pri- šli v poštev poleg cera in robinije še lipa, javor, jesen, divja češnja ter jelka ali hoja. Paleoekološki dokazi, zbrani v za- dnjem desetletju, kažejo, da je jelka v preteklosti uspevala v predelih s toplejšim podnebjem, kot ga imamo danes. S teh predelov je bila izrinjena zaradi pašništva, požiganja in krčitev. Novejše študije nakazujejo, da lahko prenaša več toplote in suše od drugih vrst, na primer smreke ali celo bukve. Zaradi tega sta ohranjanje in pomlajevanje jelke po- memben del ukrepov za prilagajanje gozdov na podnebne spremembe. Žal je glavna ovira za prihodnje ohranjanje jel- ke divjad, ki jo v mladosti čezmerno objeda. Za nas čebelarje je poleg jelke vsekakor najbolj zanimiva robinija. Žal zaradi krivenčastih debel ni preveč primerna za lesno industrijo in tudi ne za gozdarje, ki so jo do zdaj imeli za gozdni plevel. To težavo so rešili madžarski goz- darji že pred pol stoletja in z načrtno selekcijo vzgojili več deset različic (kultivarjev) robinij, prilagojenih na različne pogoje. Glavni cilji odbire so bili ravna debla, dober prira- stek ter odpornost proti pozebi in škodljivcem. Eden od ciljev pa je bila tudi višja vrednost sladkorja v medovnikih robinijevih cvetov. Takšnih kultivarjev, ki so zanimivi za gozdarstvo in čebelarstvo, je kar pet. Če se bo naša gozdar- ska stroka odločila za razmnoževanje in sajenje robinij, bo lahko matične sadike nabavila pri madžarskih kolegih, na- daljnje vegetativno razmnoževanje pa bi potekalo v doma- čih drevesnicah. Prevod in priredba Franc Šivic Vira: Thurm, E. A. in sod. (2018): Forest ecology and management 430, 2018, str. 485–497. Keresztesi, B. (1988): The black locust. Akadémiai Kiadó: Budimpešta. Novice iz sveta Sestoj robinij na Madžarskem. Na levi je gozd selekcioniranih robinij (ravna debla), vmes je presledek, na desni pa gozd običajnih, kakršne rastejo tudi pri nas ali drugod po svetu. Razlika v ravnosti debel je očitna. Foto: Franc Šivic 3/2020 letnik CXXII 78 DELO ČEBELARJA Ivan Esenko – Ljubljana ivan.esenko@gmail.com loge lanske hrane, kasneje pa razpoložljiva spomladanska paša. V mesecu in pol se bodo družine povečale za 250 %, kar pomeni temu primerno porabo medu in cvetnega pra- hu, pomembnega za razvoj zalege. Vse dejavnejše čebele kar kličejo čebelarja, da preveri stanje v panjih, kajti ta čas je odločilen za uspešen začetek nove čebelarske sezone. Testni vložek na panjskem dnu ali podnici je najboljši kazalnik, kje se je pozimi družina zadr- ževala, drobir pa nam bo povedal tudi o prisotnosti varoj in o morebitnem neprimernem medu, ki je bil v zimski zalo- gi. O tem bodo govorili kristali strjenega medu, posuti na panjskem dnu. Prvi spomladanski pregled mora biti kra- tek, toda temeljit, zato predhodno pripravim medene sate, ki jih imam v shrambi za družine, katerim morebiti pohaja- jo zaloge. Če nimamo medenega satja, uporabimo sladkor- ne pogače. Dobesedno pri roki mora biti tudi pribor oziro- ma orodje, ki ga bomo potrebovali: kadilnik, panjski nož, kozica za satje, kamor bomo odlagali satje iz pregledanega panja, in panjska grebljica. Bodimo pozorni na morebitne plesnive sate z roba gnezda, ki jih nemudoma odstranimo iz panjev in jih nadomestimo z novimi medenimi, ki jih po- stavimo ob rob gnezda. Staro čebelarsko pravilo govori: sat medu da sat zalege, kar v praksi pomeni, da bodo ob obil- nem zaleganju matic tudi zaloge medu v panju kmalu sko- pnele, če bo paša slaba. Zaradi tega čebele v marcu obvezno pregledam dvakrat z najmanj deset- do štirinajstdnevnim razmikom. Razlika med prvim in drugim pregledom je oči- tna, kar poudari bliskovit spomladanski razvoj. Sladkorne pogače, ki jih v panje vedno položim nad gnez- do, kupim že izdelane. Kupljeno pogačo prodajajo pakirano v kilogramskih količinah. Pakirana je v plastično vrečko, ki preprečuje izsušitev, količina pa je ravno pravšnja za eno čebeljo družino. Na eni strani z ostrim nožem odrežem pla- stiko in jo s to stranjo plosko položim na matično rešetko, neposredno nad gnezdo. Čez pogačo položim nazaj opaž, ki sem ga pred tem dvignil. Tako ponujeno pogačo čebele z lahkoto uživajo. Kondenzirana vlaga, ki se nabira na njej, pa jim pri tem pomaga, saj sproti mehča trdo snov in čebe- lam pomaga pri odvzemanju. Ko pregledujem čebele dru- gič, običajno najdem ostanke pogače v vogalih ali pa so jo v celoti pospravile. Pri vnovičnem pregledu ponovno preve- rim zaloge medu in količino zalege in po potrebi ponovno To je ena najopaznejših značilnosti kranjice, po kateri je ta čebela ob drugih odličnih lastnostih prepoznavna po celem svetu. Medtem ko čebele italijanske rase prezimujejo v družinah, ki po številčnosti skorajda ne zaostajajo za tisti- mi v polni čebelarski sezoni, prezimujejo kranjske v druži- nah z zgolj približno 8.000 do 10.000 člani. To je v več kot prepolovljenem stanju glede na čebelarsko sezono, kar po- meni edinstven način varčevanja z zimskimi zalogami hra- ne. Buren spomladanski razvoj pa terja rodovitno matico, zdrave čebele in dovolj hrane, ki jo sprva pomenijo še za- Čebelarjeva opravila v marcu V marcu se po komajda prestanem zimskem mrtvilu neučakana in nestrpna prebuja živa narava. To velja za večino celinskega dela Slove- nije, medtem ko se pomlad na Obali prebudi bi- stveno prej, kar sem imel priložnost spoznavati v preteklosti, ko sem del čebeljih družin prezi- moval v Šaredu nad Izolo. Ko nas porajajoče se življenje pozdravi na slehernem koraku, na kar opozarjata tako rastlinski kot živalski svet, se začne eksplozivni spomladanski razvoj družin čebel kranjske rase. Konec marca ima matica že dobro nabrekel zadek, njena rodovitnost pa se bo še stopnjevala. Foto: Ivan Esenko z medosno čebelo veliko daljše rilčke, nekateri pa še posebej izstopajo. Vrste z dolgimi rilčki so vedno redkejše. Verjetno zato, ker je vedno manj rastlin z dolgim cvetnim vratom, na katerih se hranijo. Možno pa je tudi obratno, da je teh rastlin vedno manj, ker je vedno manj čmrljev, ki bi jih lahko opra - šili. Vrtni čmrlj je edina vrsta čmrljev z dolgim rilčkom, ki je še razmeroma pogosta. Vrtni čmrlj gnezdi večinoma pod ze- mljo v opuščenih gnezdih malih sesalcev, včasih pa tudi višje v duplih, ptičjih gnezdilnicah in na poslopjih. Gnezda so sre- dnje velika in lahko štejejo tudi več kot 100 osebkov. Njihov razvoj je hiter, tako da se nove matice in samci razvijejo že junija ali julija, gnezdo pa potem propade.