Velja, za celo leto 18 Din. Poštnina plačana v gotovini. Lelo XXII. 1924. SL 1. Januar. BOGOLJUB Izhaja vsak mesec. — Naročnino in darove sprejema uprav-nišl-v*o, Jugoslovanska liskarna v Ljubljani. — Rokopisi se pošiljajo uredništvu, Leonišče v Ljubljani; doposlali se morajo za vsako nadaljno šievilko do 1. dne prejšnjega mesca. Koledar za januar 1924. t i Vj, a' Mesečni namen apostolstva molitve določen od sv^očgja Mir Kristusov v kraljestvu Kristusovem. Dnevi Godovi Posebni namen apostol, molitve — so vsak dan še važne nujne zadeve češčenje presv. Rešnj. Telesa v Ijnblj. škoi lavant. škof. 1 2 3 4 5 Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Novo leto Ime Jezusovo Genovefa, d. Simon stol. Telesfor, p. Usmiljenje božje za novo leto Spoštljivo izgovar. presv. imena Evbar. zveza narodov v sv, Duhu Pobožnost presv. Srca v Jugoslav. Razšir. in poglobitev kongregacij Ljublj.Trnovo Dobrava p. K. Babnopolje Plan. p. Cirk. Javorje-Lit. Stari trg | Sv. Martin j Slov. Gradec i Bolnica J Slov. Gradec j Razborje | Sv. Ilj Sv. Vid Pameče Dolič Sv. Peter Podgorje Sela Celje f župna cerkev \ Sv. Jožef j pri Celju Mar. c. v Celju 1 Kapucini v Celju 1 Bolnica /v Celju Šol. sestre, C. 6 7 8 9 10 11 12 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Sv. trije kralji Valentin, š. Severin, op. Marcelin Agaton Higin Ernest Da pridejo pogani v cerkev! Kraljestvo božje v Rusiji Verski časopisi med Slovenci Pošt. in vernost naših vojakov Krščanski očetje in matere Misijoni med koroškimi Slovenci Usmilite se zmrzujočih in lačnih Sv. 3 kralji Stari log Mozelj i/2 Mek.-Repn. Begunje p. R. Olševek Morovec 13 14 15 16 17 118 19 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. po Raz. Gos. Hilarij Pavel pušč. Honorat Anton pušč. Sv. Petra stol. Kanut, kralj Zad. za grehe zoper 6. božjo zap. Sadovi V. kat. shoda: treznost Preziranje sveta in uživanja Častivci in češčenje sv. Jožefa Verska mlačnost; težko skušani K Združ. vseh ljudi v katol. Cerkvi S-Zed. razkolnikov s katol. Cer.k. Trnje Unec Podzemelj Sora Železniki Lj. Sv. Peter Spitalič 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. po Raz. Gos. Neža, d. m. Vincencii Zaroka M. D. Timotej Spr. sv. Pavla Polikarp, š. g Vrnitev evrop. prot. v kat. Cerk. g Vrnitev anglikancev k materi C. g- Zed. amer. kristjanov v kat. Cerk. g Spreobr. slabih kat. in odpadnikov ».Spreobrnitev judov S Spreobrnitev poganov Bogoljub in njegovi naročniki Kočevje Sela p. Kam. Goriče Poljanica Brezovica Vrhnika Mavčiče 27 28 29 30 31 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek 3. po Raz. Gos. Julijan Franc. SaleS. Martina, d. m Peter Nol. Zapuščeni Zveličar v tabernaklju Vpliv in ugled sv. očeta Ljubezen do bližnjega Sklepanje krščanskih zakonov Konvertiti. — Umrli. St. Oselica Goče Rakovnik Peče Senožeče SPOMINJAJTE SE UMRLIH: Albina Potokar in Mar. Zupančič, Trebnje. — Ana Povše, Dobova. — Jožefa Uhan, Jožefa Bohte, Terezija Kastelic, Šmihel pri Novem mestu. — N. p. v m.! V MOLITEV SE PRIPOROČAJO: P. M. za pravičen izid velike pravde, spoznanje nasprotniku in odvrnenje hujših posledic. — Močno bolna žena in mati. — Vse priporočene in še neizpolnjene prošnje. ZAHVALJUJEJO SE: A. Z., Dramlje, za odvrnenje nesreče, — Pavla Kocjančič za uslišano prošnjo. — N. W., Sv. Anton v Slov. Goricah, za ozdravljenje bolne prijateljice. — N, O. iz Savinjske doline za ozdravljenje. Stoletnica. Dne 17. maja 1924 pretsče sto let, odkar deluje red jezuitski na vseučilišču v Rimu, ki se imenuje kratko »Gregoriana«. Zavod vabi vse nekdanje slušatelje, ki zavzemajo danes po vsem katoliškem svetu odlična mesta, na slovesnost, ki se prične 17. maja v Rimu. S to proslavo bo združena tudi svečanost na čast sv. Tomažu Akvinčanu in tri-dnevnica na čast blaženemu Robertu Bellar-minu, nekdanjemu profesorju na Gregoriani. Tudi več vrst. Če pogledamo na desno in levo, naprej in nazaj, se bomo prepričali, da imamo kristjane s krstnim listom, kristjane po imenu, vodene kristjane, navidezn^ kristjane, tudikatoličane, mlačne in mrzle katoličane, liberalne katoličane, moderne katoličane, samostojne katoličane, politične in druge katoličane, premalo pa popolnih in značajnih katoličanov. s □LfJU Katoliška Cerkev med Jugoslovani Ker »Bogoljub« piše o cerkvenih razmerah med Slovenci in Jugoslovani, se mu zdi potrebno, da poda nekoliko splošnega pregleda katoliške Cerkve med Slovenci in Jugoslovani sploh. Cerkev je organizirana po škofijah, Po več škofij je združenih v cerkvene provincije, katerim na čelu so nadškofje. V pokrajinah, kjer cerkvene razmere še niso urejene, so namesto škofov nastavljeni apostolski a d -ministratorji (upravitelji) ali vikarji. Slovenci smo z malo izjemami skoro vsi katoličani. Le v Prekmurju je nekaj nad 20.000 slovenskih protestantov. Ob času verskih bojev po Lutrovi smrti so ogrski plemiči svoje podložne prisilili, da so sprejeli njih vero. Deloma so pa protestant je na Ogrsko pribežali tudi iz Avstrije, zlasti iz sosedne Štajerske, kjer je bilo pod vplivom katoliških vladarjev pro-testanstvo prepovedano. Prekmurski pro-testantje prebivajo pomešani s katoličani, s katerimi pa živijo v lepi slogi. V Jugoslaviji je katoličanov 4 in pol milijona (pravoslavnih pa 5 in pol milijona). Katoličani so vsi Slovenci (razen prekmurskih protestantov) in vsi Hrvatje ter nekaj Nemcev in Mažarov. Tudi med Srbi je nekaj katoličanov. SLOVENCI, Slovenci smo žalibog razkosani na več držav in razkosani tudi cerkveno. Razdeljeni smo na škofije: 1. ljubljanska, 2. lavantinska s sedežem v Mariboru, 3. krška s sedežem v Celovcu, 4. goriška, 5. tržaška, 6. videmska, 7. sombo-teljska. 1. Ljubljanska škofija ima zdaj z Ljubljano vred 18 dekanij. Dekanije Idrija, Postojna, Trnovo in Vipava, ki so prišle pod Italijo, niso še definitivno (končno) ločene od ljubljanske škofiie. pač pa so pod upravo goriškega nadškofa. Ravno tako nemška fara Bela peč (Weissenfels) na Gorenjskem. Od idrijske dekanije sta ostali v Jugoslaviji župniji Ž i r i, ki bo pripadla loški, in Hote-d r š i c a , ki bo pripadla vrhniški deka-niji. Nekatere župnije ob meji so deloma raztrgane. Pridruženi pa ste ljubljanski škofiji dve župniji na Jezerskem. Število duš v ljubljanski škofiji je zdaj 456.000, dušnih pastirjev pa dobrih 400; na enega pride torej 1100 duš. Škof dr. Anton Bonaventura Jeglič 2. Lavantinska škofija ima ves stari obseg razen male nemške župnije Sobote, ki je pripadla k sekovski (graški) škofiji. Razdeljena je na 24 dekanij. Pridruženo pa ji je P r e k m u r j e z 12 župnijami v dveh dekanijah, ki štejejo 64.000 katoličanov, jugoslovanski del Koroške s 14 župnijami in 17.000 dušami ter tri župnije sekovske škofije: Apače, Sv. Duh, Kaplja ter deli nekaterih drugih župnij z 8800 dušami. Skupaj torej je na boljšem za 90.000 duš in je dokaj večja od ljubljanske. Škof dr. Andrej Karlin. 3. Krška škofija (celovška) je zmanjšana v toliko, da spada mežiška dolina z 12 župnijami pod lavantinskega škofa, kanalska z 10 župnijami pod goriškega, Jezersko pod ljubljanskega. Slovenci so razdeljeni v 10 dekanij. Škof dr, Adam Hefter, 4. Goriška nadškofija je povečana za toliko, da spadajo 4 imenovane dekanije ljubljanske škofije in Kanalska dolina (de-kanija Trbiž) na Koroškem, pod goriškega nadškofa. Slovencev v Kanalski dolini je kakih 3000 v župnijah: Vrata, Zabnice, Ukve, Ovčja vas, Lipalja vas, drugod so Nemci, V pravi nadškofiji goriški so Slo- venci v 13 dekanijah, drugod (manjšina) so Furlani, Nadškof dr, Frančišek Borgija 5 e d e j. 5. Tržaška škofija je ostala dozdaj kakor je bila; le tri hrvaške župnije so pripadle Jugoslaviji. Slovenci prebivajo v 7 dekanijah, v drugih Hrvatje in Italijani. Škof dr. Alojzij Fogar, posvečen 15, oktobra v Gorici, 6. Pod videmsko nadškofijo na Laškem spadajo beneški Slovenci, ki jih je kakih 50.000, Nadškof R o s s i, 7. Pod somboteljsko škofijo na Ogrskem spada okoli 7000 prekmurskih Slovencev, ki so ostali še pod Mažarsko. Škof grof Janez Mike s, HRVHTSK25. Hrvaško ozemlje moramo ločiti: 1, na Hrvatsko in Slavonijo, 2. Dalmacijo, 3, Bosno, 4. Vojvodino. • HRVATSKA S SLAVONIJO: 1. Zagrebška nadškofija ima poldrug milijon katoličanov (torej trikrat toliko kakor cela prejšnja Kranjska). Duhovnikov pa le 660; na enega duhovnika pride torej 3600 duš. Nadškof dr, Anton Bauer. Ker ie škofija tolikšna, ima dva pomožna škofa; dr. Dominik Premuš in dr. Josip L a n g, 2. Senjska škofija (hrvatsko Primorje) ima 323.000 duš in 147 duhovnikov; na enega torej 2200 duš. — Mesto Reka je prej spadalo v senjsko škofijo, zdaj ima svojega apostolskega administratorja. Škof dr. Josip Maruši č. 3. Djakovska škofija v Slavoniji in Sremu ima 317.000 duš in 174 duhovnikov; na enega pride 2800 duš. Iz tega je razvidno, da je na Hrvatskem silno pomanjkanje duhovščine. Škof Anton Akšamovič. K hrvatskemu ozemlju spada še: 4. Krška škofija na otoku Krku in sosednjih (kvarnerskih) otokih. Škofija je od Italijanov raztrgana na dvoje, ker so otoki zapadnega dela škofije pripadli Italiji, Prej je štela 58.000 duš, zdaj le 35.000. Najbrž pa bo povečana s tem, da dobi severni del zaderske škofije. Škof dr. Josip Srebrnič, posvečen 8. decembra v Ljubljani. 5. Poreška škofija v Istriji (pod Italijo). V njej prebivajo Hrvatje in Italijani, Škof dr. Trifon Pederzolli. Zna hrvatsko in slovensko 6, Grško-katoliška križevska1 škofija. Ta škofija obsega u n i j a t e , t. j. s katoliško Cerkvijo združene pripadnike vzhodnega obreda; 40.000 jih je in so raztreseni po raznih krajih Hrvatske in Vojvodine. Škof dr. Dionizij Njaradi. * * * DALMACIJA ima 6 škofij, večinoma malih (ker je občevanje v Dalmaciji, ki je dolg ozek pas ob morju, težavno). 1. Nadškofija Zader. Mesto samo je pripadlo Italiji; ostali del škofije bo najbrž razdeljen: severni del pod krško, južni del pod šibeniško škofijo. 2. Škofija Šibenik šteje 99.000 duš. — Škof dr. Jeronim Mileta, 3. Škofija Split, največja dalmatinska škofija, šteje 210.000 duš, postane najbrž nadškofija namesto Zadra. — Škof dr. Kvirin Klemen Bonefačič, nastopil letos 30. septembra. 4. Škofija Hvar na otokih Hvar, Brač in Vis. 65.000 duš. — Škof Luka Pa-p a f a v a. 5. Škofija Dubrovnik, Starodavna škofija, 70,000 duš, — Škof dr. Josip M a r č e 1 i č. 6. Škofija Kotor v boki Kotorski. Samo 16.500 duš. — Škof Frančišek U c e 1 i n i. BOSNA ima tri katoliške škofije: 1. Nadškofija Sarajevo, 200.000 katoličanov. — Nadškof dr, Ivan Šarič, 2, Škofija Banjaluka, Škof O. Josip G a r i č , frančiškan. 3. Škofija Mostar v Hercegovini. 144 tisoč katoličanov, — Škof O , Alojz Mišic, frančiškan, 4, Grko-katoličani (unijati) v Bosni imajo svojega apostolskega administratorja, A 1 e k s i j a B a z j u k , ki je župnik v Banjaluki. Število vseh blizu 8000 duš. * • • VOJVODINA (bivša Ogrska). Katoličani sedanje jugoslovanske Vojvodine so spadali prej v ogrske škofije: Pečuh, Kaloča, Čanad (Temešvar). Zdaj sta ustanovljeni dve novi apostolski ad-ministraturi, ki bosta postali škofiji. Subotica v Bački. 480.000 katoličanov, — Apostolski administrator L u d o -vik Budanovič. 1 Križevci, mesto ob železnici med Zagrebom in Ogrsko Bečkerek v Banatu. 234.000 katoličanov, — Apost, administrator O. Rafael R o d i č , frančiškan. SRBIJA. 1. Nadškofija Bar v Črni gori je stara od apostolskih časov. Šteje 30.000 katoličanov, ki so večinoma Srbi, nekaj je Albancev. — Nadškof dr. N i k o 1 a Dobrečič. 2. Nadškofija Skoplje s sedežem v Prizrenu šteje v 10 župnijah 17.000 katoličanov, ki so večinoma Albanci, nekaj pa Srbov. Škofija je že tri leta prazna. Imenovanje novega škofa pa se pričakuje v kratkem, 3. Apostolska administratura Niš obsega celo prejšnjo Srbijo razen Belgrada, Katoličani so raztreseni po raznih krajih; število se ne da natančno določiti, morda jih je že okoli 20.000, in jih bo vedno več. Katoliška župnija je v Nišu in Kragu-jevcu, štiri nove župnije se imajo v kratkem ustanoviti. — Apostolski administrator Msgr. Ferdinand Hrdy, župnik v Nišu. 4. V Belgradu je samostojna katoliška župnija, ki šteje kakih 10.000 duš. Duhovniki so trije: župnik, kaplan in katehet (profesor). Vsi trije so Hrvatje; zelo si žele enega slovenskega duhovnika, ki bi posebe skrbel za Slovence. — V kratkem se ima ustanoviti v Belgradu katoliška nadškofija, ki ji bo podrejena skopeljska škofija, V Belgradu biva zastopnik sv. očeta apostolski nuncij nadškof Hermene-g i 1 d PellegrinettL BOLGARSKE. Med Bolgari so sledeče katoliške škofije: 1. Škofija Nikopolj, rimsko-katoliška, ima v 15 župnijah 15.000 duš. Upravljajo jo redovniki pasijonisti. 2. Apostolski vikarijat Sofija-Plovdiv, rimsko-katoliški, ima v 14 župnijah 19.000 vernikov. Oskrbujejo jo večinoma kapu- cini (24) in asumpcijonisti (12). * * * 3. Apostolski vikarijat Odrin, grško-katoliški, šteje 4000 katoličanov. 4. Apostolski vikarijat Solun, grško-katoliški, šteje 11,000 duš slovanskega rodu, ki bivajo deloma na jugoslovanskem, deloma na grškem ozemlju; čutijo se bolj Bolgare kakor Srbe, 5. Apostolski vikarijat Carigrad šteje malo število zedinjenih Bolgarov, Gotovo je, da se bo katoliška Cerkev na Balkanu jačila in širila. Ako se ustanavljajo nove škofije in župnije ter mestne občine (Belgrad in Niš) darujejo svoje zemljišče za katoliške cerkve, to ne kaže, da bi bili Srbi v tem oziru nestrpni in nasprotni. Toliko bolj je naša dolžnost, da ta razvoj pospešujemo in podpiramo! Svetniki novejšega časa. Leo Dupont, vzor katoliškega izobraženca. Mož močne vere in žive ljubezni, kakršnih tako zelo pogrešamo v našem ver-skomlačnem in brezsrčnem veku, je služabnik božji Leo Dupont (izg. Dipon), On je vzor katoliškega izobraženca. Znal je združevati dolžnosti moderne družbe s svetostjo. »Če ta ni svetnik, potem svetnikov sploh več ni,« trdi neki francoski škof, ki dobro pozna njegovo življenje. To nam daje upanje, da bo Dupont v do-glednem času proglašen med blažene ozir. svetnike. Leo Dupont je bil rojen 24. jan, 1797 na otoku Martinique (izg. Martinik) v Anti-lah ob severovzhodni obali Juž. Amerike. Njegov oče je bil doma iz Bretonije. (Bre- tonija je polotok v severozapadni Franciji. Ljudstvo, ki tam prebiva, je globoko verno in se je v grozni francoski revoluciji v verskem oziru sijajno obneslo, tako, da imajo Francozi izraz, ki pravi »biti veren kakor Bretonci«), Njegova mati je bila rojena domačinka na otoku. Prvo vzgojo je dobil mladi Leo pri svoji pobožni materi, kasneje so ga poslali v Severno Ameriko in v Francijo, kjer je povsod zelo pridno študiral. Dovršivši gimnazijo je šel v Pariz na visoko šolo; nameraval je postati doktor prava in se posvetiti sodnijskemu poklicu. Kakor ptiček, če ga iz kletke izpustiš, brezskrbno leta od veje do veje ter uživa svojo brezmeino prostost večkrat v lastno pogubo, tako saide marsikak dijak na vseučilišču vsled preobile svobode na naipačna pota in zapravi večkrat svoje talente in svojo nedolžnost. Mladi Leon je postal kmalu središče dijaškega življenja, kajti bil je iz ugledne družine in imel je dosti denarja, Z vedno večjim veseljem je zahajal v salone velikomestne elegance in na plese in veselice. Veljal je za enega najod-Iičnejših gospodov pariške družbe. Njegov življenjepisec pravi o njem v tej dobi: »Bil je posvetnjak, toda nepokvarjen.« Neznaten dogodek pa namah zasuče njegovo življenje in ga pokliče na drugo pot. Nekega dne išče zaman svojega sluga. Nikjer ga ne najde. Kasneje se mu ta opraviči, češ, da je bil pri patru Bor-dieru pri verskem pouku. Iz radovednosti gre Leo prihodnjič z njim. Patra najde med dečki, ki so pazno poslušali razlaganje verskih naukov. Leo, eleganlni visoko-šolec, ostrmi, in — ostane. Pater Bordier je postal njegov prijatelj in ga je kmalu pridobil za Marijino kongregacijo. V kon-gregaciji se mu odpre nov svet. S svetim navdušenjem se oklene družbe, ki zasleduje dvojni smoter: posvetiti sebe in delati za druge. Mnogo črtic se pripoveduje iz njegovega življenja, ki pričujejo, kako resno se je lotil nove naloge. Ob etkih je hodil z drugimi kongre-ganisti v številno obiskovane hotele in naročal zase postne jedi, da bi s tem dajal omahljivcem pogum. Nekoč je šel po samotni ulici, kjer so ubogi družini na javni dražbi prodajali zadnje imetje, ker ni mogla plačati svojfh dolgov. Beda mu seže globoko v srce. Kaj stori? Ubogi družini podari svojega krasnega konja z vozom vred. Povsod, kjer je le mogel, je navduševal sovrstnike za dobro stvar. Občeval je še vedno z odličnimi krogi, a svojega verskega prepričanja ni nikdar zatajil. Ni se strahopetno umaknil med štiri stene, temveč javno je nastopal s svetim ponosom kot veren katoličan. Ko je bil star 24 let, je dovršil visoko šolo in se vrnil v domovino in postal uradnik na kraljevem sodnem dvoru na Martiniku. Ker so mu pomrli vsi bratje in sestre, se je na željo svoje matere poročil. Žena mu je umrla čez 5 let. Da bi izvršil poslednjo njeno voljo, naj se edina hčerka vzgoji v uršulinskem samostanu v mestu Tours (izg. Tur) v Franciji, je zapustil svojo službo (bil je že sodni svetnik) ter se odpeljal preko Oceana v Francijo. Že se je bavil z mislijo, postati duhovnik, toda prijatelji so mu odsvetovali. Božja Previdnost je določila, naj ostane med svetom in tam pokaže praktično pot, po kateri lahko hodi izobraženec med svetom. Revolucija je zapustila v Franciji strašne sledove: stara svetišča so bila razdejana, verski običaji zasramovani ali pozabljeni in vera iz javnosti skoro pregnana, Svoje bogastvo (njegovo premoženje je bilo vredno nad 1 milijon frankov) je porabil v dobre namene, S svojim zgledom in z vplivno besedo je skušal pokazati mlajšemu rodu, kaj se pravi biti dosledno katoliški. Sveto obhajilo je čislal nad vse. V nekem pismu pravi: »Kristijan brez sv. obhajila je kakor riba brez vode,« Veliko vnemo je kazal za družbo nočnega češčenja presv. Zakramenta, V dveh mesecih je pridobil v mestu Tours, kjer so mu sploh propagando za tako društvo odsvetovali, 74 članov. (Dalje.) Zlate jagode. m. Ljubezen. »To je prva in največja zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca. Druga pa je tej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mat. 22, 37—39.) 1. »O moj Gospod in moj Bog! Kako, da je bilo šele treba, zapovedati mi, naj te ljubim? — Ali nisi zaradi svoje popol- nosti vreden največje ljubezni? In ali ne zaslužiš vse naše ljubezni za neskončno ljubezen, ki jo imaš do nas? Kako ja vendar mogoče, da je kdo na svetu, ki te ne ljubi? — Če pa sploh so taki ljudje, Ifi te ne ljubijo, je vzrok pač to, ker niso vredni, da bi te poznali. Duša, ki Boga pozna, se ga ne more braniti ljubiti, in čim bolje ga spoznava, tem bolj ga ljubi.« (Sv, Terezija.) Sv. Filip Neri je pogosto dejal: »Gospod, jaz te ne ljubim prav, ker te ne poznam dovolj!« Molimo! O moj Bog, kako je sploh mogoče z veseljem storiti, kar tebi ni všeč in te žali! — O daj mi serafsko srce, da te bom ljubil in ljubezen do tebe tudi v drugih užigal! Naj bom orodje v tvojih rokah, ki duše po potrebi razsvetljuje, da te vzljubijo, in veliko src unatne za tvojo ljubezen! 2. »Kdor je dospel do tje, da počiva njegovo srce popolnoma v Bogu, tega zemeljske reči nič več ne mikajo; sijajne časti .in blesteče bogastvo nič več no vplivata nanj; vso svojo tolažbo in varno zavetje najde ie v Bogu,« (Sv, Terezija, Če je sv, Bernard kdaj občutil kako zadovoljstvo nad čim ustvarjenim, ga je bilo tega sram in je zdihovaje govoril sam pri sebi: »Ljubezen do Boga v meni ni posebno velika; če bi bila, bi mi ne moglo nič drugega veseliti razen Boga!« Sv. Katarina Genovska je, užgana po ljubezni do Boga, vzkliknila: »Nič več naj odslej ne veže mojega srca na ta svet! Ne, nobene ljubezni ali nagnjenja več do tega, kar ljubi svet! Če bi imela tisoč svetov, bi se vsem popolnoma odrekla, da bi bil Bog popoln gospodar mojega srca!« Molimo! Moj Bog, tebi darujem srce, le zate je ustvarjeno, naj bo popolnoma tebi posvečeno! Ne daj, da bi se še kdaj oklepalo reči tega sveta, ali v ustvarjenih rečeh iskalo veselja. Moja edina strast bodi, ljubiti tebe in druge pridobivati za ljubezen do tebe! 3. »Ah, mi še davno nimamo toliko ljubezni, kakor bi nam je bilo treba! Kajti treba bi nam bilo neskončne ljubezni, da bi mogli ljubiti Boga tako kakor zasluži. In kljub temu zapravljamo še to malo ljubezni, kar smo je zmožni, za malenkostne in ničvredne reči, kakor da bi imeli ljubezni preveč,« (Sv. Frančišek Šaleški.) Isti Frančišek je rekel: »Če bi vedel, da je v mojem srcu tudi le ena sama nitka, ki bi ne bila od Boga ali za Boga, bi to nitko brž iztrgal. Rajši bi ne bil živ, kakor da bi živeč ne bil ves in brez pfidržka božji.« Sv, Filip Neri je dejal včasi. »Kako more tisti, ki veruje v Boga, izven njega še kaj drugega ljubiti, četudi morebiti zaradi njega to ljubi?« Koprneč od ljubezni do Boga. je vzkliknil: »O moj Bog, ti si tako vreden, da bi te ljubil, pa mi še velevaš, naj te ljubim! Zakaj si mi dal le eno srce, in to tako ozko srce?« Sv. Avguštin se je vnemal za ljubezen do Boga, govoreč svoji duši takole: »Kaj je pač na tem svetu, kar bi ti moglo biti všeč in kar bi smelo zahtevati tvojo ljubezen? — Ozri se kamorkoli, ne boš videla drugega ko nebo in zemljo; če pa najdeš, bodisi v nebesih, bodisi na zemlji, kaj tvoje ljubezni vrednega, kako velike ljubezni je pa potem vreden tisti, ki je stvari, ki jih ti ljubiš, ustvaril! — Vprašaj reči, ki jih ljubiš, odkod so, in če občuduje? delo, ljubi tudi tistega, ki ga je izvršil. Ne ljubi nikoli nobene stvari tako, da bi pri tem lahko pozabil na Stvarnika, Moj Bog, ti si vreden, da bi te neskončno bolj ljubili kakor vse, kar je v nebesih in na zemlji. Odrekam se vsemu minljivemu, da ne zgubim tvoje ljubezni!« Molimo! O, moj Bog, da imam pač le eno srce! Če bi jih imel tisoč, vsa bi posvetil ljubezni do tebe. Pa oh, da te tudi to eno srce ne more ljubiti, kakor zaslužiš, in da se še upa vdajati ne-čimernosti! O napolni s svojo ljubeznijo to srce, ki hrepeni biti popolnoma in samo tvoje! Med Hrvati in Srbi. Skrb za slovensko in katoliško diasporo. Poroča urednik. Nisem več mislil pisati svojih potopisov, pred kratkim rekel neki velik gospod in moker se bojim, da nekaterim že — presedajo. gočen pridigar: »Ti, Janez, tisto pa le še piši, Nisem mislil — kljub temu ne, da mi je še kako si potoval, tisto pa radi beremo.« Ne mislim več, sem odgovoril, bojim se, da je nekaterim tega že preveč. Samo en lep kotiček slovenske zemlje me je še mikalo opisati. Namreč gornjo Savinjsko dolino, ki sem jo na povabilo g. župnika v Mozirju obiskal pred dvema letoma. To je deželica, lepa deželica tam onstran Kamniških planin, obdana na vse strani od visokih hribov. Pot od Kamnika do Gornjegrada, od tam do Mozirja, od Mozirja pa gori do skrite Solčave in sloveče Logarjeve doline pa nazaj. Povedal vam bi, kako sva se z župnikom Mrkunom vozila z njegovim štetljivim konjem čez Črnivec (prelaz od Kranjske na Štajersko) in kako nama je vrh Črnivca prevrnil voz po brežičku doli ravno na sredo njive belega raš pa vendar kaj Bogoljubovim bralcem povedati! In pri tej priči sem se usedel ter začel tole pisati. Ne mislite pa, da vam bom pisal za kratek čas. Ne, za kratek čas in za pouk obenem vam je napisal in bo pisal celo leto češenjski gospod župnik Pavel Perko, kako se možijo in ženijo tam gori v njegovih hribih nad Črnim grabnom. To bo nekaj za naša dekleta — in seveda tudi za fante! Kajti za poroko je treba zmirom dveh. Prav prijetno se bere njegova zgodba in jo boste radi brali. — Jaz pa ne pišem za kratek čas, ampak pišem le — iz usmiljenja do naših rojakov, ki delajo tam doli, kopljejo to trdo zemljo in tolčejo s težavo kruh iz njg. Obrniti želim vašo pozornost na jugovzhod, In molili ga bodo vsi njegovi angeli (Ps. 96). zrelega ovsa in kako sva voz sredi njive in ovsa obračala in spravljala nazaj na cesto. Sicer se je pa še večjim gospodom, kakor sva midva, tudi že kaj podobnega prigodilo... Zanimivo pa je vendarle gledati tak prizor! To zgodbico me je še mikalo povedati in obenem opisati oni krasni kotiček naše domovine. Pa ne vem, če mi bo kda^' na vrsto prišlo to. 1. Ker nimam časa toliko pisati, 2. ker je za prostor v Bogoljubu vedno tako tesna, 3. ker bodo zdaj, upamo, začeli pisati v Bogoljuba drugi, učeni gospodje, ki smo jih naprosili, jaz pa bom, kakor sem rekel, nekoliko na stran položil svoje robato kmečko pero. Nocoj pa — svetega Andreja večer je — mi je pa naenkrat šinilo v glavo: o Srbiji mo- na kraje, kjer bivajo naši ro-ja-ki v veliki dušni z a p u š č e n o s t i , da se pomenimo, kako bi se jim pomagalo; na kraje, kjer so prve katoliške naselbine, da se zavemo, da je tam doli naše poslanstvo, da je naš poklic in pa naša d o 1 žno s t z ani m a t i se zanje, pomagati jim, podpirati jih, sodelovati z njimi... V Bogoljubu sem le mimogrede omenil, da me je pot v Srbijo veliko zamudila, več pa o tem nisem mislil tukaj pisati. Ni namreč prav, da vse obesim na veliki zvon in bojim se, da bom zaradi tega prišel pred Sodnika — s praznimi rokami... V »Slovencu« sem pač v glavnih potezah opisal svojo pot v Srbijo, ker mi je bilo naročeno, da moram poročati. Mnogih zanimivih podrobnosti pa v »Slovencu« nisem omenil, ker se mi je zdelo, da niso primerne za političen list. Če torej danes začenjam zopet govoriti o svojem potu v Srbijo, naj mi Bog to milostno odpusti: ni moj namen govoriti o sebi, ampak opozarjali le na duševne potrebe teh krajev in teh ljudi, ki nam morajo biti pri- srcu. Mi se namreč navadno le preveč omejujemo na svoj domači kraj, kvečjemu še na svojo domačo deželo. Kranjci vidimo le bolj naše Kranjsko, Štajerci Štajersko, deloma tudi celo Slovenijo, za rojake onstran meje, na Primorskem in Koroškem se pa že premalo brigamo in jih preveč prepuščamo njih usodi; o Hrvatih imamo svoje mnenje, da so daleč za nami in da se ž njimi ne da nič narediti, o Srbih pa celo ni da bi govoril! To pa ni slovansko in ne krščansko! Mi moramo razširiti svoj pogled in razširiti svoje srce! Pogledati in vedeti moramo, kako je kaj drugod, pri sosedih, in če vidimo, da je slabše kakor pri nas, ne smemo biti kakor farizej v templju in misliti sami pri sebi: Zahvalimo se ti, Gospod, da nismo taki kakor so drugi! Marveč če vidimo, da so drugi na slabšem od nas, jih moramo — ne zaničevati, marveč mi-lovati — ne farizejsko bahati, temveč jim samaritansko pomagati! Da, štejmo si v sveto in prijetno dolžnost, bratom v sili in potrebi roko podati ter skibeti, kolikor moremo, da bodo z nami vred deležni blagoslova krščanske omike, svete vere in ž njo združenih obljub Kristusovih. To je naš poklic, naše sveto poslanstvo! In ta misel je tudi mene vodila na Hrvatsko in v Srbijo. Sicer nisem mogel kaj prida pomagati, a vsaj rad bi bil. In če sam ne morem, pa želim vsaj zanimanje vseh Slovencev za to vzbuditi. In zato pišem tole. Besede »diaspora« pri nas dozdaj nismo poznali, ali vsaj ne rabili; zdaj jo bomo morali večkrat rabiti. Enkrat je Bogoljub to besedo že razložil. Bodi povedano še enkrat, da diaspora navadno pomeni katoličane, pomešane m' 1 drugoverci. Ta diaspora mora biti odslej naša skrb! Pota samega ne bom natančneje opisoval. Dolga je, dolga črta od nas do Belgrada, dolga celih 500 kilometrov! Vendar jo z brzovlakom dosti hitro prebrziš: če sedeš v Ljubljani ob štirih popoldne nanj, ob osmih zjutraj izstopiš v Bolgradu. Voziš se pa na ta način, posebno pozimi skoro ves čas v temi in ne moreš opazovati pokrajin, mimo katerih brzite. Podnevi pa bi — ob kratkem povedano — videl te-le slike: od Zagreba do Siska sama ravan, od Siska dalje do blizu Broda te spremlja ob severni strani dolgo, sempatja dokaj visoko pogorje, ob čegar vznožju stojijo čedna selišča s prijaznimi cerkvami, od Broda dalje do Ze-muna zopet skoro sama širr>a nepregledna ravan. Le na severni strani zopet te spremlja v daljavi Fruška gora, ki pa ni kaka posamezna gora, marveč dolgo, a ne visoko pogorje. Okoli tebe pa samo širno ravno polje, po katerem večkrat vidiš trope živine, pre-šičev, kur, rac in gosi. Za nas, ki smo vajeni hribov, je taka ravnina zelo enolična, recimo naravnost dolgočasna. Oko se razveseli vsakega brega, ki se dviga malo nad ravnino. Kako mora biti šele na Ogrskem, kjer je ravan še veliko večja! Tam mora učitelj v šoli otrokom goro na tablo narisati, da jo sploh poznajo, ker je nikoli ne vidijo. Mi bi jim lahko nekoliko hribov odstopili. .. Kaj pa šele na Ruskem, kjer se voziš dneve in dneve in ne vidiš nobenega grička! — O kako lepe so naše gore, hribi, griči, brda in bregovi, — posebno če so posejani s cerkvicami!... Lepoto dežele dela ravno hribovje; ljudje pa to naravno lepoto še dopolnjujejo s prijaznimi svetišči in bivališči. Nekaj pa imajo ljudje po teh krajih, česar pri nas nir-->mo dosti: zemlje rodovitne, žita in vsake vrste pridelkov. Cele gote korenja sem videl lansko jesen po kolodvorih. Toda danes nas ne zanima toliko vnanje lice dežele, po kateri se vozimo, — zanimajo nas bolj duše, ki tod okoli v telesih hodijo, k^ko je ž njimi, oziroma kako je z verskim življenjem po teh krajih, kako je posebno z našimi rojaki, ki jih je usoda sem zanesla. Vasi in mesta so bolj redka kakor pri nas, a veliko večja od naših. Kakor hriba sc oko krščanskega človeka razveseli tudi vsakega zvonika, ki se dviga kvišku iznad hiš in obrača naše misli gori proti naši pravi domovini. Tam blizu pod tem zvonikom biva v neumljivi skromnosti in tihoti sam Stvarnik vseh reči in čaka na duše, ki imajo zanj kaj umevanja in srca. Bog sam zna, ima li dosti prijateljev v tem kraju ali pa bolj sameva noč in dan ... O božji Zveličar, smiluj se tega ljudstva, med katerim milostno prebivaš, in blagoslavljaj ga neprestano iz svojega tihega bivališča! ... (Dalje prib.> Skrit zaklad v Pleterjah, Ko so bili kartuzijanski menihi I. 1903 pregnani iz francoske države, je pisal o njih slavni akademik Fr, Coppee: »Francija izgubi s sinovi sv. Brunona (ustanovitelja kartuzijanskega reda, f 6, okt. 1101) neizmeren zaklad pristne pobožnosti, popolne čednosti in vzvišene požrtvovalnosti,, Kakor voda gorskega potoka se je raztekla po celi okolici dobrodelnost dobrih menihov ., Največja dobrota pa, ki so jo nam naklonili, je njihova molitev, ki se je zdela v onih gorah (velike kartuzije) bližja Bogu«. Cela verna Francija je žalovala za temi sv. možmi kakor za dragocenim uropa-nim zakladom, Preprosto ljudstvo in velikani duha so znali ceniti visoko vrednost njihovih molitev in žrtev, ki jih prinašajo Bogu v dar dan in noč, in njihovo vzorno popolno življenje, kakor tudi njihovo dobrodelnost, Ta svoj zaklad so prenesli iz Francoskega v tihe Pleterje, v podnožje zelenih Gorjancev, blizu Šentjerneja na Dolenjskem, Dne 3, novembra 1904 je bila cerkev posvečena. Niso se prvič tu naselili, Že 200 let so peli božjo slavo na istem mestu; 1. 1403. jim je celjski grof Herman II. sezidal samostan. Pri svojem drugem prihodu 1. 1900, so našli od vsega starega samostana le še prejšnjo gotsko cerkvico. Morali so si sezidati nov dom, ki ustreza njihovemu kontemplativnemu poklicu. To je velikansko poslopje z obilnimi in prijaznimi prostori in obširnimi dvorišči, z lastno cerkvijo in z več kapelicami. Vsa zidava je sredi vrtov, travnikov in gozda, in vse to je ograjeno še z 2600 metrov dolgim, visokim zidom. Ni moj namen, opisovati zanimive zunanjosti te povsem originalne stavbe. V par besedah bi le red opozoril Bogoljubove bralce na »neizmerne zaklade«, in sicer duhovne zaklade, »ki jih rija ne sne in tat ne izkoplje in ukrade«, skrite zaklade, ki prinašajo slovenskemu ljudstvu bogate dušne obresti. Zgodovina priznava kartuzijanskemu redu to slavo, da so skozi osemsto let ohranili prvotnega duha in vso strogost svojega reda. Noben drug red se ne more s tem ponašati, da bi bil ohranil tako dolgo dobo gorečnost prvih svojih članov. In to je zasluga menihov samih. Od same rimske sto-lice ponujanih olajšav svojih pravil niso marali sprejeti. Nikoli niso dosegli števila drugih meniških redov, zato so pa ostali v notranji disciplini stanovitno močni. Oni goje predvsem in izključno notranje življenje. Ne pridigajo, ne poučujejo otrok, ne spovedujejo, ne obiskujejo bolnikov, Oni iščejo le Boga. Lepo mi je rekel menih — spremljevavec: Že bela barva našega oblačila me spominja, da stojim vedno pred božjim "prestolom. Kakor angeli, ki vedno gledajo obličje Očetovo, mislijo, kolikor mogoče, na božjo pričujoč-nost, da že v mrljivem telesu posnemajo po možnosti nebeščane. Zato je njihovo glavno opravilo pobožna molitev. Trikrat na dan se zbero menihi-mašniki k skupni molitvi: ponoči nekako od a/412 do %2 zjutraj k jutranjicam in hvalnicam, ob 7 h - peti maši, kjer pojo sami menihi brez spremljanja orgel, in popoldan ob 3 k ve-černicam. Kar se v meniškem brevirju moli na glas, vse pojo po starem koralu, počasi in nekako v otožnem tonu. Druge dnevnice, oficij bi, D. M. in druge redovne ter zasebne molitve navadno opravijo v svojih celicah. Tukaj preživi kartuzijan največji del svojega življenja, tukaj ,'šče in najde izgubljeni raj v neprestanem občevanju z Bogom, z Marijo in drugimi nebe-ščani, Te celice ne zamenja za celi svet. A bravec ne sme misliti, da je ta celica kaka zaduhla, temna, ozka luknja. To je kar cela hišica, enonadstopna »vila«, z razgledom na vrtiček, ki je pri vsaki celici. Pritličje je določeno za ročna, nadstroje z 2 sobama za duhovna dela in 7 urno spanje. Te celice so tako spretno razvrščene, da sosed soseda prav nič ne moti. »O blažena, samota, o sama blaženost!«, iz srca govori pobožni samotar, ki je zapustil vse, kar je imel na svetu, da najde tam svoj najvišji ideal: Boga samega. Tako menih nič ne izgubi, on zamenja le svet z višjo, neskončno popolnejšo dobino. »O Bonitas! O Dobrota!« je pogostokrat vzdihnil sv. Bruno, zamišljen v božje bistvo, Celico zapusti menih le, kadar gre v božje svetišče ali v kapitelsko dvorano. Na tem kraju posluša nagovore in opomine svojega predstojnika, očeta priorja, tu se obtoži sam očitno svojih pregreškov zoper zunanjo disciplino in sprejme pokoro za svoje napake. »Kar peklenšček drugje pri redovniku pridobi, to v kapitulu izgubi,« pravi stari samostanski rek. Enkrat na teden gredo menihi po dva in dva na sprehod v bližnjo okolico. To je pa tudi edini čas, ko se med seboj svobodno pogovarjajo. Drugače vedno molče tudi med seboj, razen kedar je treba komu kaj potrebnega povedati. Tako posvete svoj jezik, to »neukrotljivo zver, tega nepokoi-nega zlobca, skladišče vse hudobije«, kakor ga imenuje sv. apostol Jakob. Svoj jezik rabijo skoro izključno v slavo božjo, za molitev in popevanje psalmov, cerkvenih himnov, spisov sv. očetov. Kako vzvišena, uprav angelska uporaba jezika! Za občevanje z zunanjimi ljudmi sta določena dva očeta, eden da sprejema goste, drugi da vodi gospodarstvo. Seveda mora tudi predstojnik kartuzije večkrat zastopati svojo družino pred oblastmi, odličnimi gosti itd. Z molitvijo daruje kartuzijan Bogu svojo dušo, svoje misli in želje, občutke svo- ni molk. »Česar je polno srce, rado iz ust gre« velja tudi za kartuzijana-človeka. Hud udarec za človeški napuh so poniževalne vaje pri kapitulu, nekaka očitna spoved zunanjih pregreškov zoper redovna pravila. Težka pokora je tudi vedna postna hrana. Mesa ne je kartuzijan prav nikoli, nili na potovanju, niti v bolezni. Še gostje ga ne dobe v klavzuri. Zajutrk je v kartuziji nepoznana reč. Glavni obed imajo ob 10 ali 11; malice sploh ni, in večerjajo krog 6 ure. Skupno dobe hrano v obednici le cb nedeljah in praznikih med glasnim branjem, navadne dni se jim prineso jedi na okno v celico. »Postni čas« se začne za menihe ob prazniku povišanja sv. križa, 16. sept., Kartuzija v Pleterjah. jega srca. Ali on hoče biti popolna žrtev. Zato Bogu posveti svoje telo v strogi pokori. Občutna pokora je že kartuzijanska molitev zlasti nočni kor, ki utrga telesu najlepši počitek. Pozimi se pridruži še občutljiv mraz v visoki nezakurjeni cerkvi. Dolga in mučna pokora je opisano samostansko življenje. Človek ostane vendar socialno bitje, ki ljubi druščino. Na moj ugovor, da je vendar nekaj ljudi, ki jim bolj ugaja samota kakor družabno življenje, mi je odgovoril menih: to so melanholiki z bolestnimi živci in ti niso za nas; za naš poklic so primernejše vesele, mirne narave. Pokora je ved- in neha na Veliko noč. Med tem časom dobe za jed ob večerji sam kruh, predpol-dan pa postne jedi brez jajc in brez mleka in mlečnih izdelkov. To je post, kaj ne? Naš navadni post je komaj senca kartuzi-janskega, in še ta neznatna omejitev v hrani je premnogim — pretežka! Kartuzijani pa so se postavili na bojno črto — seveda z vsem spoštovanjem — zoper papeža samega, Urbana V., ko jim je hotel olajšati post le v toliko, da bi smeli uživati mesne jedi bolniki in slabotni. Sovražniki so vsakega kompromisa s svetnim duhom. Kakor jih je učil sv. oče Bruno, tako hočejo živeti do poslednjega dne. Ni jim za število, pač pa za močno krepost redovnih članov. Zagotovil mi je odločni menih, da potrebujejo močne volje, brez katere ne bi prenesli ostrosti svojih preizkušenih pravil. Le močna volja, sodelujoča z obilno božjo milostjo, je kos težavnemu, prosto izvoljenemu poklicu. Zato ni čuda, da je tako malo poklicev v ta vzorni, granitni red. Vendar bi se~gotovo priglasilo za vstop več prostih mladeničev, ako bi ta red bolj spoznali. Opozoriti na te menihe, je namen tem vrsticam. Sprejemajo ne le izšolanih gimnazijcev, akademikov in duhovnikov, temuč tudi fante kmečkega, obrtnega, delavskega stanu. Rabijo jih kot redovne brate-lajike za ročna dela. Oni imajo nekoliko manj stroga pravila glede molitev in posta kakor menihi-mašniki. Par let po sprejemu postane ^že član kartuzijanske družine in, če ostane zvest pravilom, je preskrbljen do smrti, čeprav mora na s 1 o -vesne obljube čakati več let. Ali ne bodo te kratke vrstice vzbudile kakega mladeniča, ki bi se hotel Bogu in sv. cerkvi popolnoma posvetiti kot žrtev za mnoge duše? Kdor bi čutil nagnjenje do tega strogega reda, naj piše po pojasnila in pogoje predstojništvu kartuzije v Ple-terjah, pošta Šentjernej na Dolenjskem, »Pa kaj koristijo narodu ti svetu oddaljeni menihi? Narod in cerkev potrebujeta delavcev na polju javnosti.« Tako misli marsikateri dober katoličan. Tako se je reklo tudi mlademu duhovniku, ki je vstopil v kartuzijo: »Kaj vendar mislite? Mar ne vidite, da po celem svetu gori ogenj, ki preti uničiti vse, kar je katoliško in nravno? In Vi se hočete odtegniti tako nujnemu delu? Vse roke k brizgalni, da rešimo požara, kar se še da!« Modro je odgovoril meniški kandidat: »Da, delavnih gasilcev potrebuje domovina in sv, cerkev. Ali kaj pomaga 100 brizgaln in tisoč gasilcev, če pa vode ni? Nič manj kakor gasilci, ki gonijo brizgalno, so potrebni taki, ki nosijo vodo iz zakladnic božje milosti, brez katere je vsako delo zastonj.« Enako je mislil kardinal Missia, ki je poudarjal na 1. katol, shodu, da je vzrok neuspehov pri našem socialnem delovanju, ker se premalo moli. Katoličan med svetom rad pozabi na molitev, vglobljen v »socialno delo« rad pripisuje vse uspehe človeškim močem; pokore, ki bi potolažila božjo Pravico in bi izvila bič božje jeze nad našimi grehi svetim njegovim rokam, pokore pravim se zelo bojimo in se je otresamo kolikor se le da. Zato so prav dobro došli možje, ki se hočejo žrtvovati Bogu, da na-domeste pomanjkljivosti naših molitev in naše pokore, brez katerih izostane božja pomoč, ki je neobhodno potrebna za srečen uspeh zunanjega delovanja, Kartuzija v Pleterjah, kakor tudi opatija oo. trapistov v Rajhenburgu in Karmel na Selu pri Ljubljani so prave, skrite zakladnice, iz katerih hoče zajemati božja Previdnost milosti, da jih razsipa na vse, ki pridno delajo v dušno in telesno dobrobit slovenskega ljudstva. AL žužek d. J. / Krščanski nauk v družini. Dopis z Goriškega. V zadnjih letih je nastal po mnogih državah hud boj zaradi krščanskega nauka v šoli. Krščanski stariši pa so se, hvala Bogu, povsod zavedali svoje dolžnosti in so odločno zahtevali svoje pravice, ki jim gredo po naravnem in po božjem pravu. In to nas more le veseliti, saj bi bilo zares nadvse žalostno, ako bi v sedanjih razmerah, ko so otroci že po duhu časa od vseh mogočih nečimernosti tega sveta tako nervozno razdraženi, odpadle še tiste maloštevilne urice, ki so bile doslej posvečene duši otrokovi in pa urjenju njegovega krščanskega značaja. In to se je zgodilo v Italiji z najnovejšimi dekreti in postavami, ki sicer pomenijo v tem pogledu za Italijo samo raz- veseljiv napredek, ker uvajajo zopet križ in verski pouk v ljudsko šolo, kjer ni bilo prej ne križa, ne molitve, ne krščanskega nauka, V naših slovenskih pokrajinah pa je s tem verski pouk skrčen na eno tedensko uro za posamezne razrede. Zato se krščanski stariši odslej nikakor ne smejo zadovljiti samo s tem, kar nudi njihovim otrokom šola, ampak morajo tudi doma svoji šoloobvezni cleci pomagati pri učenju vero-n a u k a, Katehetu je odmerjenega v šoli vse premalo časa za temeljit in uspešen verski pouk. Tudi je razen tega po nekaterih krajih število otrok v posameznih razredih tako veliko, da se veroučitelj ne more veliko muditi s poučevanjem posa- meznih učencev. Vrhu tega so nekatera poglavja katekizma precej težavna. Kako lahko se torej zgodi, da otrok kakega nauka, ki ga je katehet le v naglici razložil, prav ne razume ali pa da ga celo napačno umeje in se ne nauči vsega potrebnega, kakor bi bil dolžan. Pri tako pičlo odmerjenem času in pri obilici otrok je katehetu nemogoče voditi natančno kontrolo, v koliko so posamezni učenci nauk razumeli in se ga naučili. Otrok pa le trpi škodo, ki utegne v poznejših letih postati naravnost usodepolna za njegovo dušno stanje in versko življenje. Krščanski stariši! Ali bi ne bilo silno žalostno, da bi bil vaš otrok, morda dobro poučen v svetnih stvareh, zanemarjen pa v najvažnejših duševnih zadevah? Dobri krščanski stariši so vedno posebno na to pazili, da bi njihovi otroci zlasti v krščanskem nauku dobro napredovali. Zato jim je bila poglavitna skrb, da se je otrok za katehetovo uro vselej dobro pripravil. Kako je kaj pri vas v tem oziru? Ali uvidite potrebo, da bi vsaj sedaj v zimskem času, ko imate več časa, tudi v družini nekoliko bolj poskrbeli za verski pouk svojih otrok? Vsak dan bi odločili in žrtvovali nekaj malo časa, morda deset ali dvajset minut, za to prevažno zadevo. Zgodbe svetega pisma vam itak ne bodo delale preveč težav, saj so po večini že za otroke lahko razumljive. Težje bo seveda s katekizmom. Zato pa vam hočemo v naslednjem podati nekaj navodil, kako vam je pri tem ravnati, da bo vaš pouk zares uspešen. Najprej naj vam otroci povedo, kaj so slišali in si zapomnili pri razlagi v šoli. Pokažejo naj vam v knjigi vprašanja, ki so jim bila odkazana za učenje. Ta vprašanja preglejte in si jih razdelite za vsak dan nekaj. Najprej jih sami pazno preči-tajte in nekoliko premislite, šele potem začnite z razlago! Nekaj si bodo otroci gotovo zapomnili iz šole. Vi jim pa še čisto po domače s primernim svetopisemskim zgledom ali s kakšnim dogodkom iz lastne skušnje in s katero primero iz vsakdanjega življenja ali iz življenja svetnikov dotični nauk ali versko resnico še bolj pojasnite, tako ^a jo bo otrok dodobra razumel. (V Velikem katekizmu so navedeni svetopisemski zgledi v pombah pod črto.) Če je v stavku katera težje razumljiva ali zelo neznana beseda, jo morate seveda otroku raztolmačiti. Potem pa skušajte podano razlago — odlomek za odlomkom — z otrokom ponoviti. Nato pa še vprašanje iz Katekizma skupno z otrokom večkrat ponovite, da se ga deloma že takrat navadi na pamet. Hkrati mu seveda naročite, da naj je pozneje še sam toliko časa ponavlja, da je bo znal prav dobro na izust. Toda krščanskega nauka se ne učimo samo za šolo, ampak za življenje, ne učimo se ga samo za to, da bi ga znali, ampak velikobolj z namenom, da bi po njem živeli. Tudi to povejte otroku in ga pri vsakem nauku sproti že tudi opozorite na razne priložnosti, kjer bo moral izvršiti in v dejanju pokazati, česar se je sedaj naučil. Zato po potrebi že koj pri ponavljanju razlage obudite z otrokom vero v resnico, ki ste jo ravnokar razmišljali ali pa k e s a n j e nad tem ali onim pre-greškom, ki ga je otrok zakrivil, trden sklep v ozir ogibanja te ali druge grešne priložnosti itd. Kratka molitvica ali zdihljaj k Bogu pa veljaj kot iskrena prošnja, da bi mogel otrok ostati skozi celo življenje zvest resnici, ki se je tedaj učila. In ko se boste prihodnji dan prepričali, kako se je vaš učenec naučil odkazane naloge, ne pozabite ga zopet opomniti, da naj se resnice stanovitno drži in po njej živi. Da pa otroci kmalu vsega ne pozabijo, le pridno in večkrat z njimi ponavljajte tudi že znane odlomke iz Katekizma in iz Zgodb sv. pisma. Če naj torej doslej .povedano še enkrat ob kratkem povzamemo, morate pri poučevanju otrok, da bo zares dobro in uspešno, paziti zlasti na te tri reči: 1. da bodo otroci nauk dobro razumeli; 2. da si dotične resnice dobro vtisnejo v spomin in se jih naučijo na pamet; 3. da si jih vsadijo pa tudi globoko v srce in da bodo po njih živeli. Skrb za poučevanje otrok v krščanskem nauku pripade seveda v prvi vrsti s t a r i š e in. Naslednji zgled pa naj pove, kako veliko dobro delo vršijo tudi oni blagi bratje in sestre, ki svojim mlajšim bratcem in sestricam pomagajo pri učenju krščanskega nauka. Slavni nemški pisatelj Alban S t o 1 z, vzoren duhovnik in velik vzgojitelj in dobrotnik svojega ljudstva, piše: »Naša mati je bila večkrat in dolgo bolna. Zato je mogla le malo skrbeti za družino. Imela pa je pri vzgoji otrok močno oporo v moji najstarejši sestri Salomi. Le-ta je prevzela vse dolžnosti matere v gospodinjstvu in pri vzgoji mlajših bratov in sester. Ona je tudi mene poučevala v mladih letih in se pogovarjala z menoj o verskih resnicah. Bil sem celih dvajset let mlajši od nje, — Ko sem pa odšel na licej v Ra-statt, mi je tako pridno in prisrčno dopisovala, da so napravila njena pisma name, na moje versko življenje in vzgojo za čednost večji vtis kakor vsi nauki, ki sem jih prejel od drugih. Posebno učinkovito ie vplivala name v onem važnem času, ko sem se pripravljal na prvo sv. obhajilo. Lahko rečem, da so me ravno njeni topli opomini obvarovali največje nesreče — nevrednega sv. obhajila. Do takrat sem se namreč prav lahkomiselno in površno spovedoval. Zelo zgodaj so me bili nam- reč pripustili k sv. spovedi, dasi nisem bil še zadostno ali skoro nič pripravljen za ta sveti zakrament. Zato sem se spovedoval le stvari, ki bi jih bil lahko tudi javno v šoli pred učitelji povedal. O ke-sanju in trdnem sklepu ni bilo niti govora. Nauk za prvo sv. obhajilo, kakor sem ga prejemal na liceju v Rastattu, me tudi ni v tem pogledu nič poboljšal. Pisma, ki mi jih je pisala ob tej priliki sestra Šaloma, so pa tako mogočno vplivala name, da sem po hudem notranjem boju ob priliki prvega sv. obhajila opravil tudi svojo spoved prvič prav in dobro. Od takrat pa sem vse svoje spovedi tako opravljal, da sem se spovedoval vseh grehov, ki sem se jih zavedal. Bog bodi plačnik moji dobri setri za vse to!...« Ne imenuj po nema Odločno se pričenja boj zoper prekri-njevanje, grdo in surovo govorjenje, "in prav je to, saj se s tem kruto žali ljubi Bog, pa tudi fini čut bližnjega. Pozabiti pa ne smemo, da to delajp večinoma le brezver-ski ali vsaj srčno prav nič izobraženi ljudje, ki se ne boje ne Boga, ne greha. Je pa še ena razvada, s katero se žali Bog pa od druge vrste ljudi, versko mlačnih, včasih pa tudi vernih: izgovarjanje presv. imen Jezusa in Marije. Imen, pred katerima se naj pripogibljejo kolena v nebesih, na zem- nem božjega imena. lji in pod zemljo, pa ju imajo kake ženske (pa tudi moški) na dan neštetokrat brez vse spoštljivosti na jeziku. Ali je nam ljubi Bog zato dal dar jezika, da ga tudi na ta način žalimo? Saj imamo druge izraze začudenja, ali za karkoli se presvetih imen poslužujemo, n. pr.: jojmene, jejhata, jedet, jemnasta in podobno, in s takimi besedami si ne nakopujemo pravične jeze božje. Najsvetejšima imenoma Jezus in Marija pa večna čast in slava! M. Kako se možimo in ženimo... Povest v pismih. — Spisal Pavel Perko. I. Draga prijateljica! Skoro bi rekla: Škoda, da si šla nekoliko prezgodaj od doma! Vse kaže, da bomo imeli v kratkem imenitno poroko; ker Bernotova Mica in Debeljakov Lojz se bosta vendarle vzela. Pravim: vendarle, ker še pred kratkim se je Bernot rotil, da nikdar, pa nikdar! — »Gor na to podrtijo?! V tiste hribe! V bregove, kjer bi bilo komaj, da bi človek jeseni kosil s kremžarji na nogah! Tak grunt, ki nima več teliko lesa v svojem, da bi se mogel dober svinjak postaviti! In v hišo, kjer na vseh koncih in krajih noter teče? Nikdar! Naša že ne!« — Sedaj pa vendarle. Bizjakova Tona mi je oni dan zaupala, kako sta znala Mica in Lojz izsiliti Bernotovo dovoljenje. Kaj Ti bom pravila; saj se je govorilo, ko si bila še doma... Bernot ni nič videl, nič slišal in nič rekel na vse, kar se je godilo okrog njegove hiše ponoči in podnevi. Onadva pa sta rekla: Bo že prišel čas, ko bo rajši dopustil možitev kakor pa sramoto. In ta čas je sedaj prišel. Sedaj Bernot pač rohni in se huduje; ker mož je sila ponosen na svoje bogastvo in na dobro ime svoje hiše. A tega ne pomisli, da je dober del te nesreče njegova krivda; ker bi mu bilo treba imeti samo oči in ušesa odprte in pa košček zdrave pameti v glavi, pa bi bil naprej vedel, da do tega mora priti prej ali slej. Lojz in Mica sta pa menda kar vesela, ker načrt se jima je posrečil. In jaz stavim, da ta ali ona dekle v fari Mico zavida, češ: Dobila ga je pa vendarle! — A kako ga je dobila: to je pri mnogih zadnje "vprašanje, ali pa še vprašanje ne. Samo da bo »pod streho«, in da bo »preskrbljena«, pa je! Če je tista streha takšna, da na vseh koncih in krajih noter teče, nič ne de! In preskrbljena pa tako, da bo sedaj Bernot moral s svojim gruntom podpreti še Deb ljakov grunt. Ljudje pravijo, da se ni zanesti, da se bosta sedaj oba grunta porušila ali pa da vsaj prideta na bajto .., Zakaj, draga Rezika, Ti to pišem? Gotovo ne zato, da bi Mici privoščila. Dekle bi ne bila napačna; samo tista vedna misel: omožiti se moram! Lojza vzamem in nobenega drugega! To ji je bilo v nesrečo. V nesrečo? Pa saj druge tega nimajo za nesrečo! Ko mi je Bizjakova Tona povedala novico, je zraven veselo pristavila: »Poglej, pa ga je vendarle dobila. In jaz bom za družico. Tovariš bo pa Golovčev Martin »Kako pa, da si sprejela?« sem jo pokarala. »Ali Sli ne bila smela?« »Seveda ne. Take poroke bi se morale vršiti čisto na tihem in brez vsake svatbe; ker z zunanjo slovesnostjo se skoroda greh poveličuje. In taki, ki se take svatbe udeleže, se mi zdi kot bi govorili: »Saj to nič ni.« Tona je nekoliko osupnila. Saj veš: Tona ni slaba, samo nekoliko lahkomišljena je. Katera druga bi se mi bila v obraz zasme-jala na te besede, Tona se je pa izgovarjala: »Prepozno je sedaj. Sem že obljubila.« »In pa vesela si, ker ga je dobila na ta način?« sem ji pripomnila. »Saj ne rečem, da je bilo prav,« je rekla, »ampak to sem hotela reči, da ga taka, ki se le skriva in zapira, nikdar ne dobi, Mica ga je dobila, ker je znala stopiti za njim.« »Dobila —! Stopiti za njim —?! Pa kako? Ali nimaš nobene reči več za greh? Taka si kot jih je večina v fari — lahko-mišljenka!« »Ej — vsaka se ponuja!« je pikro pripomnila Tona. »Vsaka? Ali jaz tudi?« »Dosedaj še ne. To pa vem: ako vaš Tine ne ozdravi, da se bo takoj oglasil kdo, ki te bo zaprosil, in —« »No, le povej!« »Potem boš taka kot vsaka: z odprtimi rokami ga boš sprejela, in samo to te bo skrb, da se ti ne izmuzne, preden porečeš: ja!« Tedaj sem pa vzrojila: »Ne klati mi neumnosti še ti!" Dobro veš, da imam namen, da se z očetom preselim v hišico, ki jo je Tine očetu sezidal. In tako bom tudi naredila; ker Tinetova bolezen je samo mimogrede. Kaj potem mene pritičeš zraven, in govoriš o stvareh, ki jih nikjer ni! Ampak to me vselej pogreje, kadar vidim, kako se ve druge vedno vsiljujete, kjer se le morete . ,.« »Kaj, jaz da se vsiljujem? Komu?« je nastopila Tona. Potem sem pa jaz morala miriti in tolažiti: »Saj nisem tebe mislila. Ampak zato, ker 2 onim držiš.« »Nič ne držim. Jaz le rečem: Dobila ga je pa vendarle.« »Vendarle —. Pa čemu se prepirava in prazno slamo mlativa? Pot-akajmo, da vidimo, kako bo! Jaz ga vsaki privoščim; samo dobi naj ga na pravi način. Tudi tebi, Tona.« »Aha! Meni pa Gričarja, kajne?« »Pa prav nič napačen bi ne bil zate, draga moja.« »Starca vdovca mi privoščiš! Zato, ker lepo hišico ima, nič dolga, in z mizarstvom zasluži. .. Ampak če boljšega ne dobim —.« »Nič se ne zareci, Tona!« Ne vem, koliko časa bi se bile še prepirale, pa sem morala v hišo, ker naš Tine je zadnje čase bolan in pokašljuje, da mora ostati v postelji. Kamenje je lomil v dežju in se je prevzdignil in še prehladil navrh. Silno je jezast v bolezni. Če ne pridem na prvi klic, že godrnja, da se .zanj ne brigamo. Bojim se, da bo jetika; ker je že ono leto, ko ga je bila zima stresla, kamniški Dereani napovedal, da bo jetika. To bi mu bilo pa najhujše, če bi zavoljo bolezni ne dobil grunta, ker se je vedno tako trudil za dom. Pa sumljiv je, kar se da. Ne reče nič, ampak poznam ga, da se boji, da mu jaz grunt iz-podjem ... Kolikrat sem mu že namignila, da imam namen z očetom se preseliti v novo hišico, pa se mi zdi, da mi kar ne verjame. Jaz ne vem, ali sem res tako podobna za možitev, da nikomur dopovedati ne morem da mi za možitev nič ni? Rezika, kar bojim se, da me boš tudi Ti enkrat obsodila, da se le delam tako, mislim pa drugače. No pa danes upam, da mi še verjameš, saj sva, ko si bila še doma, dosti govorile o teh stvareh. Tega nikdar nisem rekla: Ne bom se —, ker človek ne ve, kako pride. To pa lahko rečem: Bog mi daj tako pamet, kot jo danes imam, — vsiljevala se nikdar ni- kcmui ne bom; ker nobena stvar se dekletu tako grdo ne poda, kot tista vsiljivost. Tako se mi zdi, kot bi se prodajala! Pa ravno v naših krajih je toliko tega ponujanja. To pa zato, ker je pri nas splošna misel ta, da le tista je kaj vredna, ki ga »dobi«. Jaz pa pravim, kot sva si rekle, ko si bila še Ti doma: Tista, ki ga dobi, je lahko kaj vredna ali pa nič; tista pa, ki bi ga lahko dobila, pa ga iz lepih in višjih namenov noče, — tista je pa prav gotovo veliko vredna. Sedaj sem Ti napisala teh ženskih marnj polno pismo, in bom z radovednostjo pričakovala Tvojega odgovora. Tako mora biti, kakor sva se domenile: Ker si ne moreva več osebno povedati svojih misli, bova si jih pa pismeno. Če boš Ti držala obljubo, jaz jo bom tudi. Za danes je bila na vrsti le možitev in ženitev; prihodnjič, upam, bo kaj drugega. Tvoja prijateljica Katarina. Kongregacijska pisarna je že začela pomalem poslovati. Na povabilo »Bogoljuba« sta se priglasila dva pridna gospoda: gg. stolna vikarja Ivan Vindišar in I. Koretič, da sta pripravljena pisarno voditi. Ker drugih prostorov ni dobiti, moramo zaenkrat biti zadovoljni s kotičkom v »Dobrodelni pisarni«. Seveda za sedaj se še ne deluje tako, da bi bil kdo stalno v pisarni; kajti gospoda imata še druga opravila in plačati jih tudi ni s čim. Zato se dela le po potrebi, dokler se delo dodobra ne razvije in tudi plača ne zagotovi. — Imenovanima gospodoma se je pridružil še tretji duhovnik, ki se je tudi ponudil, da je pripravljen ob prostih popoldnevih pomagati. Torej vidite, da bo šlo. Izmed 1 a j i k o v se je priglasil doslej le eden: neki mlad gospod, ki našo namero v pismu takole pozdravlja: »V roki imam 11, štev. Vašega lista Bogoljub. Članek ,Naši inteligenci' mi je zelo dopadel. Pove res resnico. Katoliški shod je šel mimo nas kot velika ploha navdušenja, toda na globoko ni prodrl. Zdi se mi, da je temu kriv vzrok, ker delamo preveč samo na zunaj in z naravnimi sredstvi, pozabljamo pa, da je milost božja, ki vse. oživlja. Zato z velikim veseljem pozdravljam misel ustanoviti ,kon-gregacijsko pisarno'. Gotovo bo veliko ovir, toda vse, kar je res dobro, mora premagati veliko ovir. Zato želim, da bi Bog obilno blagoslovil Vaše delo in Vaš trud! Po svojih skromnih močeh bom tudi jaz sodeloval v Vaši pisarni, čeravno sem vsak dan več kot 8 ur zaposlen.« Z dežele je pozdravil kongrega-cijsko pisarno pridni prednik mlade-n i š k e Marijine družbe v Dobrniču, ki je ravnokar prišel šele iz Macedonije od vojakov, in dekliška Marijina družba v Moravčah, ki je izjavila, da je pripravljena tudi prispevati svoj del k vzdrževanju pisarne. Kaj pravite pa drugi? * * * Na znanje gg, voditeljem Mar, družb izven ljubljanske škofije. Z novim letom začne izhajati kot priloga ljubljanskemu »Škofijskemu listu« »Voditelj Mar, družb«. Duhovnikom ljubljanske škofije se bo pošiljal s »Škof, listom« vred. Gospodje drugih škofij bi ga morali, če ga žele imeti, posebej naročiti. Morda bi hoteli naročanje sprejemati gg. škofijski voditelji vsak za svojo škofijo, oziroma urediti stvar s svojim ordinariatom, kamor bi se eventualno list mogel uradno pošiljati in odkoder zopet istim potom razpošiljati posameznim naročnikom. Zaenkrat bo izšel štirikrat na leto. »Družbenik Marijin« naročajte v večjem številu v »Dobrodelni pisarni«, kjer dobite na 10 izvodov enega povrhu. Cena po različnosti vazave 15, 20, 30 dinarjev. Odseki po Marijinih družbah v goriški nadškofiji. 1. Evharistični. Gorica. — Cerkno, Otalež, Ravne. — Črniče, Osek, Batuje, Kamnje, Lokavec, Ajdovščina, Otlica, Štomaž. — Kanal. — Libušnje, Drežnica, Sedlo (za žene in dekleta). — Solkan, Pevma. — Tolmin. — Bilje, Miren. Ljubljanska škofija: Idrija, Spodnja Idrija, Črni vrh. — Studeno, Hre-novice. — Trnovo, Knežak, Suhorje, Šmi-hel. — Vrhpolje. 4. Dobrodelni (misijonski). Gorica. — Otalež. — Štomaž. — Sedlo. — Solkan, Pevma. Ljubljanska škofija; Črni vrh. 5. Treznostni. Kanal. 6. Olepševalni. Cerkno, Ravne. — Osek, Batuje, Kamnje, Lokavec, Ajdovščina, Otlica. — Slavnostno zborovanje evharističnega kongresa v Zagrebu. Fotografirano iz zvonika stolne cerkve. Na levo oder, v ozadju odra naše zastave. 2. Tiskovni. Cerkno, Novaki. — Črniče, Osek, Batuje, Kamnje, Lokavec, Ajdovščina, Otlica, Štomaž. — Kanal. — Miren. Ljubljanska škofija: Črni vrh. — Studeno. — Trnovo, 3. Misijonski. Cerkno, Otalež, — Lokavec, — Kanal. Ljubljanska škofija; Črni vrh. — Studeno, — Knežak, — Podkraj. (Nadaljevanje Kanal. — Libušnje, Sedlo. — Solkan, Gr-gar..— Bilje, Miren. Ljubljanska škofija; Črni vrh. — Košana, Prem, Suhorje, Šmihel, Zagorje, Vreme. — Budanje, Col, Goče, Podkraj, Podraga, Slap, Št- Vid, Šturije, Vrhpolje, 7. Pevski. Gorica, — Libušnje. — Solkan (za dekleta in za mladeniče), Grgar. — Tolmin. — Bilje. Ljubljanska škofija: Idrija (cecilijanski). — Suhorje, Zagorje, Budanje, Col, Goče, Podraga, Šturije. na strani 19J AHegro. Korakoma, t Soprani I. „ h. Alti. Koračnica za Marijine družbe. Vglasbil Vinko Vodopi-ec. 'M____4-—!—t—: Ll, g—t-cr- hFr]r^T^T^^^^T^ i? P ^ / ^ ^ I - di - mo, aj, i - di - mo, mf 1 I L o—« -P—K i - di - mo, aj, i - di - mo, h * h h «.. o--.;—.« i - di - moi i nTTP TI M* m 4 P f " Da-nes je ne - de - lja, dan Go-spo-dov, dan ve - se - lja. Ra-de me ve - se - le smo, mo-re kdo ... N Konec. ~rm kaj nam mo-re, kaj nam more? I - di - mo, r ; r r f t i - di - mo, t t r 1 i i - di - mo! v t V ~ 1 Kam bi ra - de šle ? i • I • i. • V P t> t> I A - li mar na ples? f; f 5: r f- f f P 1 strast dr-vi vpro-past, #* - -JI r?—» f 7 * Ples po-gu-ben je po-tres, __A - li n: