V Ljubljani, v decembru 1923. ■ . . • " ■ - POPOTNIK # ■ PEDAGOŠKI IN ZNANSTVEN LIST. Letnik XL1V. Štev. 11.-12. Vsebina: Razprave: 1. Dr. 1. Lah: Janez Nep. Primic..............237 2. Hinko Druzovič: Razvoj tonskega čuta pri učencih......245 3. Jurančič Bogdan: Učitelj kot tehnik . . ..........251 Iz šolskega dela: L Eli z a Kukoučeua: Računstvo in merstveno oblikoslovje v smislu delovne šole. (Konec.) •....................259 Telesna vzgoja: 1. Dr. Ljud. Pivko: Lestve in plezala............ . 270 Razgled: A. Slovstvo. Erjavec-Flere: J. Stritar, Izbrani spisi za mladino. (E. Gangl.) — Prevodi, ponatisi in drugo. (Fr. Erjavec.) — Kraljevič Marko 1924. — Ivo Tejkal: Matematične tabele. — Zemljepisni atlas Kraljevine S. H. S. — Dve novi šolski knjigi: Bučar »Zgodovina novega veka"; Pire: »Zemljepis slovenskega ozemlja', (-e) — M. M. TomiiH : 3oojio-rHja i. (K) .-...'.......: . . 274,275, 277,278,279 B. Časopisni vpogled. »Praktische Psychologie"...... 279, 282 C. To in ono: Engelbert Gangl petdesetletnik. — t dr. Hugo Gaudig. — Nekaj temeljitih šolskoreformnih poizkusov. — Nova pota psihologije. — Drobne pedagoške novice. — Dr. Fr. Derganc: Filozofski slovar. (Dalje.) .................. 283, 284, 285, 28 Last in založba Udruženja Jugoslovanskega Učiteljstva. — Poverjeništvo Ljubljana. Tiska »Učiteljska tiskarna" v Ljubljani. Upravništvo »Popotnika" ima v zalogi še spodaj označene »Popotnikove" letnike, ki se oddajajo vezani po ceni a 20 Din.: Letnik 1888 6 kompl. izvodov Letnik 1907 17 kompl. izvodov „ 1889 11 „ „ „ 1908 37 „ : „ „ 1890 5 , „ 1909 23 „ , 1892 8 „ „ 1910 32 „ , 1893 5 „ „ „ 1912 42 , „ 1900 37 „ 1913 54 „ y> 1902 2 „ „ 1914 60 , w 1904 37 „ „ „ • 1915 123 „ yt 1905 13 „ 1916 72 „ , 1906 43 „ „ 1917 43 „ DADATMfl^ izhaja 15. dne vsakega meseca v zvezkih in r VJL\J 1 i\JLIY stane na leto 20 Din, pol leta 10 Din, četrt leta :: 5 Din. Posamezni zvezki stanejo Din 2'50. :: Naročnino in reklamacije sprejema upravništvo listov UJU poverj. ------_ Ljubljana, Frančiškanska ulica 6. — Rokopise je pošiljati na naslov: Pavel Flerfe, okr. šolski nadzornik v Ptuju. Za uredništvo odgovoren: Anton S t e r l e k a r. DR. IV. LAH: JANEZ NEP. PRIMIC. (1785—1823.) rudi 011 je bil med onimi slovanskimi sokoli, ki so poleteli v prve zarja našega ranega jutra. Bil je med prvimi izpeljanci Vodnikovega do mačega gnezda. Poletel je na našo severno mejo in je klical ptiče domačega gozda na jutranji spev. Pa je bilo solnce še predaleč, ali pa se je zvečer bliščalo od žarkov dan oznanjajočih, ali pa je bilo preveč teme po zemlji pod njim — peroti so onemogle in je padel v nočno temo. Ko sem prvič slišal o njem, sem si ga predstavljal kot visokega resnega moža, okroglega obraza, polnega samozavesti in ponosa. Zdaj ga gledam drugače: bil je mladenič, ki je odhitel v svet iz Vodnikovega zavetja in je hotel v par letih ustvariti, kar so zamudila stoletja. Bil je to naš romantični duh. Pred sto leti je izkopernel na zaloškem hribu ob robu ljubljanskega barja. Mogoče je vam znan ta hrib. Ako se peljete do Škofljice, kjer se je včasih reklo »Pri Žegnanem studencu«, — ga zagledate takoj pred seboj. Tam ob robu barja se vleče od grmišč proti šmarski dolini vrsta gričev, katerih središče tvorijo Zelenike, to je košat gozd, ki je skoraj važen v naši zgodovini. Tu se je bila v prvih dneh oktobra 1. 1813. velika bitka med Avstrijci in Francozi. Par dni na to je padla Ljubljana, glavno mesto ilirskega kraljestva, v avstrijske roke. Zmago so odločili graničarji. Tu je bil torej: »Finis Illyriae«. Stari ljudje v okolici so se do zadnjih časov še spominjali teh dogodkov. Francozom je poveljeval sam Napoleonov sinovec Eugen Bonhairnais. Pravijo, da je »vicekonig« jokal na zaloškem hribu, ko je videl, da so padli njegovi najboljši ljudje. Sredi Ze-lenik stoji še dandanes kapelica v spomin na to bitko, in ob potu na Blato je bila svoj čas »grmada«, kamor so mimoidoči ljudje metali dračje v spomin na ranjenega Francoza, ki je baje umiral na tem mestu. Stari očetje so pripovedovali razne zgodbe, kajti bitka je trajala tri dni in ob poti skozi Zelenike je baje en sam velik grob. V Glinku in okoliških vaseh so našli ljudje na polju pri oranju še v poznih letih mnogo sledov, ki jih zapuščajo bojišča v zemlji za seboj. Imena »pri Rusu« in »pri Francozu« pričajo, da se je ljudstvo zanimalo za izid borbe med dvema svetovoma: med Francijo (Evropo) in med Rusijo. To je torej okolica zaloškega hriba. Na vrhu hriba je vas Zalog in tu se je rodil Janez Nep. Primic dne 23. aprila 1. 1785.1 Iz zapisnikov Ignacija Strniše, ki je bil pozneje dvorni svetnik pri naniestništvu v Trstu in je napisal svoje spomine (pisal jih je nemško še kot koncipist; hranijo se v šmarskem župnišču) izvemo, da je iz Primi-čeve rodbine izhajal dvorni kaplan »Johann Primitz«, ki je služil na dvoru nadvojvode Maksimilijana d' Este. Glede dr. Janeza Primica, profesorja slovenskega jezika v Gradcu, piše (25. 2.1S25), da ga ni natančno poznal: to je tem bolj škoda, ker glede zadnjih let tega našega moža nimamo nikakih podatkov. Toda vrnimo se k začetku. Najbrže je šel Primic v ljubljanske šole, ker je imel že strica »hofkaplana« in je vstopil v gimnazijo nekako takrat, ko je bil prišel Vodnik v Ljubljano. »Velika pratika« in pozneje »Ljubljanske novice«, so bile gotovo znane tudi študentom. Tako je najbrže deček doživel tudi prvi prihod Francozov v Ljubljano, mogoče je videl celo tedanjega prvega konzula Napoleona, ko se je vračal s svoje zmagoslavne poti iz notranje Avstrije nazaj v Italijo in je iz škofijske palače gledal na presenečene Ljubljančane. Važnejše za nas je to, da je Vodnik 1. 1800 postal profesor na ljubljanski gimnaziji in da je Primic postal njegov učenec. Vsi borni dogodki zadnjih let niso mogli iti neopaženi mimo mladine. Ako pogledamo Vodnikovo »Povedanje od slovenskega jezika,« S' moramo misliti, v kakšnem duhu je vzgajal svoje učence. Iz Primičevih pisem, pisanih Vodniku, vidimo iskreno zaupanje, ki ga je imel učenec do svojega učitelja tudi potem, ko je že samostojno deloval na svojem mestu. Iz ljubljanske gimnazije je odšel Primic v Gradec na vseučilišče in se je vpisal na pravniško fakulteto. Zakaj ni šel v bogoslovje, kar je bila naravna pot tedanjih študentov, ali zakaj se ni posvetil jezikoslovju — o tem danes ne moremo presojati. Glavna stvar je, da je skušal v Gradcu uresničevati ideale svojega učitelja. In s tem je stopil v vrsto onih naših narodnih buditeljev, ki stoje ob strani vodnika našega narodnega prebujenja. Ako pogledamo našo tedanjo dobo, zagledamo sredi nje Vodnika kot samorastlo pristno slovensko postavo, ki se je dvignila z domačih tal, premerila našo preteklost in bodočnost in se mimogrede ozrla v široki 1 Oče mu je bil Matija Primic, mati Marija Košak, boter Jakob Kastelic. botra Marija Udovič, krstil ga je v šmarski cerkvi kaplan Jožef Kodrič. Podatke iz šmar-skega župnišča mi je oskrbel g. dekan Pešec, za kar se mu tu zahvaljujem. slovanski svet. V Vodniku se združijo vse smeri zadnjih desetletij IS. veka in on sam združuje v sebi vse lastnosti in zmožnosti narodnih bu-diteljev, ki so prišli na neobdelano polje in so videli, da je dela mnogo, a delavcev malo. Zato so podobni pomladanskim oratarjem, ki ob rani uri premišljujejo, kako bodo razdelili, razorali in obsejali polje. In že takrat pomislijo na leto in na jesen. In celo zime se spominjajo in njene dobre in slabe strani. V Vodniku se druži pesnik s pevcem, prosvetni delavec z zgodovinarjem, profesor z vzgojiteljem ljudstva, slov-ničar s časnikarjem, jezikoslovec s starinarjem, učenjak s praktikarjem. On zna vse in piše vse od abecednika do slovarja, od preproste pesmice do učene razprave — nad vsem delom pa plava duh narodnosti, pro-svete in slovanstva. Zdi se nam, da je sam in da ni nikogar, ki bi mu pomagal pri delu. Šele pozneje zagledamo po raznih slovenskih pokrajinah njemu enake oratarje: bilo jih je mnogo, večjih in manjših, boljših in sla-bejših, vendar se zdi, da so se vsi učili pri njem; imenovali bi pred vsem tri: Zamika na Koroškem, Staniča na Goriškem in P r i -m i c a na Štajerskem. Toda glede Primica bodo nekateri rekli, ker je bil Kranjec, da so imeli v zeleni Štajerski svoje ljudi. Saj je bil pred njim Volkmer in ob enem z njim še precej drugih. To je res — toda Primic je — rekel bi — glavni zastopnik Vodnikovega slovenstva in slovanstva — on skuša ob skrajni slovenski narodni meji propagirati ideje svojega učitelja, ki še niso segle do tja, in ga hoče v agilnosti celo prekašati. To je bilo tem bolj mogoče, ker je bil Gradec takrat vendar le naše vse-učiliško mesto; Gradec je imel visoke šole, ki jih Ljubljana ni imela, in bilo je tam mnogo mladine iz vseh naših pokrajin, posebno iz Štajerske. Že 3. sept. 1808. piše »pravoslavni slušatelj prvega leta« prvo pismo svojemu učitelju v Ljubljano kot »pokušino v slov. listih«.1 Ako pomislimo na dogodke prejšnjega leta v Prusiji (Jena, Auerstadt), bomo razumeli, da je bila nemška mladina precej razburjena zaradi Napoleonovih zmag; naravno je. da so se ji združili tudi naši študentje, ki so smatrali Avstrijo za svojo domovino. Če je Vodnik še 1. 1809. izdal svoje »Pesmi za brambovce,« se ne bomo čudili, da njegovi učenci niso šli preko njega: saj še po celem stoletju narodnega boja, ko smo govorili že o probujeni narodni zavesti, mnogi niso razlikovali svoje domovine od — tuje države. Zato se je tudi Primic navduševal za Collinove pesmi in jih začel prevajati v slovenščino. A svojemu pesniškemu in jezikovnemu talentu ni popolnoma zaupal, zato je poslal te »še ne odgojene otročiče kranjske muze« Vodniku (19. marca 1809), da jih preobleče v »pravo slovensko obleko.« Med tem je Avstrija pripravljala na zadnji odpor proti Napoleonu in je organizirala svojo ljudsko armado. Primic sam je vstopil med bram- 1 Gl. P. pl. Radicz »Prvo slovensko društvo in njega ustanovitelj J. N. Primic«, Kres, 1883. Originali teh listov (16) se nahajajo v ljubljanskem muzeju. l* bovce. Kje in kako se je bojeval, nam ni znano — toda meseca maja se je vojna že končala s porazom Avstrije: Francozi so bili na Dunaju in južna armada je prodrla preko naših gor do Gradca. Kako je naš »bram-bovec« spremljal avstrijske poraze, ne vemo. Meseca oKtobra je bil sklenjen schonbrunnski mir, ustanovljena je bila Ilirija in Primic je ostal na oni strani meje — Save. Zgodilo se je nekako tako, kakor sto let pozneje po svetovni vojni: večji del Slovencev je prišel v Ilirijo, manjši del je ostal tam, le da so se odrešeni smatrali za neodrešene. Sicer pa je treba, da gledamo preteklost z nazori ljudi j tedanje dobe. Dočim se je v Iliriji vsaj v nekaterih bistrejših glavah začela preorijen-tacija na francosko stran — ki je dobila končno izraza v »Iliriji oživljeni« — kako so take preorijentacije težke, smo videli zadnja leta — je premišljeval Primic v Gradcu, kaj bi kazalo storiti za oni del Slovencev, ki so ostali pod Avstrijo. Hotel je posnemati zgled svojega učitelja in je skušal vzgojiti četo mladih ljudi v slovenskem jeziku in slovanskem duhu, da bi mogli delati med narodom. A zato bi bilo treba šole in knjig. Kulturne zveze, ki že prej niso bile posebno močne med posameznimi pokrajinami, so bile sedaj onemogočene, in tudi diplomatična zveza med zetom Napoleonom in tastom Francem najbrže ni mnogo izpremenila na meji in razmerju med obema državama. Ni kazalo torej drugega nego delati na tej in na oni strani: v Ljubljani za narod, ki je bil v Iliriji, v Gradcu za rod, ki je ostal izven nje. Kakor je to tudi dandanes... In Primic se je lotil dela in poročal o uspehih 12. maja 1810. iz Gradca (nemško) »prečastitemu g. profesorju« (Vodniku): ». . . sedaj sem izvršil načrt, pri katerem sva prizadeta jaz in vi, in sem ga že davno nosil v svojih željah. Torej poslušajte me! Vi poznate mojo ljubezen do slovenskega jezika. Skušal sem to ljubezen vcepiti tudi drugim. Vsa tri leta, odkar sem v Gradcu in sem moral z nevoljo gledati brezbrižnost slovenske duhovščine do njenega materinskega jezika, sem pogosto premišljal, kaj bi storil, da bi se ta sramotna brezbrižnost odpravila in da bi kako prebudil spoštovanje do naših narečij. Pridobil sem nekaj tukajšnjih bo-goslovcev za dobro stvar: skušal sem jim skratka pojasniti, da spada naš jezik med najznamenitejše, da je le vsled brezdelavne zanikarnosti naših prednikov v tujini tako razvpit, da so ravno o n i poklicani, da rešijo čast našega zasramovanega jezika sploh, izvršil sem svoj načrt — delal sem, — kjer sem mogel — slovanske spreobrnjence, in uspeh, ki krona moj trud, je, da sem 15 bogoslovcev navdušil za slovniški pouk našega jezika.« Ta uspeh — 15 ljudi — njih imena so shranjena, — se nam zdi danes majhen, a to so oni mali začetki, iz katerih je rastlo slovensko narodno drevo. Shajali so se trikrat na teden in čital i — Kopitarjevo slovnico. Petindvajsetletni »lektor« slovenskega jezika je bil seveda — navdušen in je že sanjal o ustanovitvi akademije »des inseriptions Slavonnes« ... Entuziast je znal navdušiti svoje učence, družba se je krepko držala in 28. junija 1810. že imenuje v pismu svojo družbo: »S o c i e t a s s 1 o-v e n i c a.« Prevajali so že evangelije za nedelje in praznike. O tej družbi so zvedeli na višjih mestih in jim je — ugajala, — zakaj, ni težko uganiti. Bili so praktični in politični vzroki. Primic piše: »O našem delu so nekaj zaslišali tudi nekateri višji tukajšnji gospodje in ga niso le odobravali, ampak so celo izrazili željo, da bi se ustanovila s 1 o-venska s t o 1 i c a. Ako se to zgodi, bomo delali z združenimi močmi na polju naše literature.« Dalje priporoča Vodniku, naj pospeši svoj slovar — on sam mu bo s svojo družbo pomagal. Dne 4. jul. 1810. pa piše navdušeni učenec svojemu učitelju »Naj skusijo eno slovensko akademijo napraviti« (namreč v Ljubljani.) Skuša tudi posredovati spravo med Vodnikom in Kopitarjem. Ker ga je zaneslo navdušenje za slovenski jezik proč od pravoslovja, je zapustil v jeseni 1. 1810. juridično fakulteto in je postal prih. jesen (1811) skriptor na lic. knjižnici v Gradcu. Tu je pripravljal za tisk zbirko štajerskih narodnih pesmi in koval železo, da bi slovenstvo »malo više povzdignol.« Med tem pa je dozorela misel za ustanovitev slov. stolice v G r a d c u tudi na višjih mestih. Dne 5. marca 1812. piše Primic Vodniku : »S o v e n s k a s t o 1 i c a je v našem mestu ustanovljena in jaz jo bo m zasede 1.« Dne 26. marca se že podpiše kot »profesor slovenskega jezika«. (Stolico je dobil z datumom 19. februarja 1812.) Dne 25. aprila je prinesel »Der Aufmerksame« navdušen poziv Primičev, ki je s ponosom trdil, da ima mnogo slušateljev, rednih in izrednih. Dne 28. junija 1813. zopet piše — Vodniku, da bi bila potrebna enaka stolica v Ljubljani in se posebno sklicuje na duhovnike, ki so >>pravi učitelji ljudstva«. Med tem je Primic sestavljal in izdajal knjige, ki so se mu zdele nujno potrebne za splošno vzgojo ljudstva v slovenskem duhu in jeziku. Tudi v tem je vestno posnemal svojega učitelja in ljudskega vzgojitelja Vodnika, ki je ob istem času izdajal v Ljubljani primerne knjige za ilirske šole. Primicove knjige so: Abeceda za Slovence, kateri se hočejo slovensko brati naučiti. (Gradec 1812.) Prava pot k dobre m u stanu, ali ena beseda ob pravim časi. Napervo iz angleškiga na nemški, zdaj pak v slovenski jezik prestavljena (Gradec 1822). Nemško - slovenske branja, v katerih se znajdejo razne pravljice, basnije, ali fabule, v zvezanim in prostim govoru, pogovori, pripovisti, vestniga zaderžanja, pesmi, uganke, kratek obraz historije 1 ( 01. J. Macun: Stolica slov. jezika na graškem liceji. Kres 1. 1881.) starih Slovanov, prigovori, ranogitere koristne vade v govorjenju ino zgodbe sveta na kratkem. Na svetlobo dal Janez Nepomuk Primic, očitni učenik slovenskiga jezika na graškim liceji. (Gradec 1S13.) Novi nemško - slovenski b u k v a r ali ABC. Otrokom lehko zastopljen. (Gradec 1814.) Glede zadnje knjige piše Vodniku (nemško), naj se »Kranjci nikar ne čudijo, če bodo v tej pomožni knjigi za slovenske ljudske in šolske učitelje čitali nekaj navdušenja vrednih besedi«. V knjigi sami piše na str. 96., sledeče (nemško): »Da se slovenščina navadno tako pokvarjeno govori, temu ni kriva pravzaprav siromaščina našega jezika, ampak brezbrižnost in lenoba onih, ki jo govore, ker nečejo iskati pristnih slovenskih izrazov: deloma (je kriva) tudi grda razvada večine onih, ki se sami sebi zde bolj izobraženi in bi se radi pred navadnim ljudstvom (kajti po mnenju takšnih ljudij, naj bi samo to ljudstvo svoj materin jezik čisto govorilo) odlikovali s tem, da svoj govor okrase s tujo zlato peno; dalje (je krivo tudi to), da zanemarja čisto izgovarjavo ravno oni del Slovencev, ki imajo največ časa in so najbolj izobraženi in katerih glavna skrb bi morala biti pravzaprav, da bi se brigali za gojitev in pouk materinega jezika, kot prve in najpotrebnejše gibalne sile vse ljudske izobrazbe. In končno, ker so Slovenci v južni Avstriji že 12 stoletij pod nemško oblastjo, ker med Nemci žive in z Nemci največ občujejo, ker se v nemških šolah uče in vzgajajo, in ker doslej sploh ni bilo slovenskih šolskih zavodov — ali je po vsem tem čudno, da se je marsikaka nemška beseda v njih domači jezik pogosto popolnoma brez potrebe vrinila. Čudno bi bilo, ko bi se bilo nasprotno zgodilo.« Naša naloga ni, da bi obširneje govorili o navedenih štirih knjigah, o vsebini, jeziku itd. To spada v strokovno razpravo. Že naslovi nam kažejo na kratko smisel in namen teh knjig. V že objavljenih in še ne objavljenih Primičevih pismih bomo našli še mnogo njegovih nazorov glede naših tedanjih jezikovnih, prosvetnih in narodnih vprašanj — iz navedenih njegovih stavkov se mi zdi, da smo vsaj v glavnem spoznali program njegovega dela. Preden je bila dotiskana zadnja njegova knjiga, se je v jeseni 1. 1813. bila okoli njegove rojstne vasi ona velika bitka, o kateri smo v začetku govorili. Na to je sledila bitka pri Lipskem — Ilirije je bilo konec in zdaj bi bilo mogoče zopet združiti delo, ki se je v dobi štirih let vršilo to in onstran Save. — V življenje našega buditelja pa je prišlo v teh dneh nekaj, kar je zakrivilo njegovo življenjsko katastrofo. Marnu piše (Kres, 1881): »Meseca oktobra leta 1813. je J. Primic težko na možganih zbolel in začelo se mu je mešati; 13. oktobra je dobil protomedik nalog, da poroča o njegovi pameti: meseca aprila 1815. so namestili stalno drugega skriptorja, a stolica slovenskega jezika je ostala izpraznjena.--« Kopitar piše, da se je to zgodilo zaradi »neke deklice«, Glaser pravi, da se ga je že v mladih letih lotila sušica: toda o vsem tem naj poročajo drugi. Gotovo je, da je njegovega duha objela črna tema — in tako se je vrnil domov v Zalog. Tam je hiral do smrti. Umrl je dne 3. februarja 1. 1823.1 Starejši njegovi življenjepisci imajo napačno letnico 1818. Radics celo piše, da je umrl v Ljubljani. Glaser ima pravilen datum. Življenje zadnjih njegovih let je bilo temno in pozabljeno. Moremo si misliti, kako je bilo človeku, ki je razvijal s tako vnemo svoj kulturni narodni in prosvetni načrt, ko je naenkrat padlo vse in je postal nesrečen gost svoje domače hiše, ki ji je bil prej v čast in ponos. Kaj se je zgodilo z njegovimi rokopisi? Glaser poroča, da je baje poslovenil I. spev Mesijade, I. spev Ilijade in nekaj iz Goethejevih »Lei-den des jungen Werther«. Bili pa so gotovo še drugi rokopisi pisma, nar. pesmi itd. Obrnil sem se na g. Pr. Primca, živinozdravnika v Logatcu, ki mu je bil J. N. Primic stari stric, t. j. stric njegovega še zdaj živečega 921etnega očeta, in on mi je sporočil sledeče: »Spominjam se, da je bilo za časa mojih najmlajših let pod streho hiše v Zalogu cel kup raznih knjig in rokopisov, ki so jih glodale miši, ženske pa so rabile to starino za podkurivo. Tudi mi otroci smo se udeleževali uničevanja te ostaline. Okrog 1. 1903 (natančno se ne spominjam) je prišel k nam v Zalog neki mlad človek, menda iz Matenje vasi, ter je dejal, da kupuje stare rokopise, najrajše nar. pesmi, baje za Štrek-Ijevo zbirko. Nabrali smo celo veliko vrečo raznih pesmi ponajveč nabožne vsebine. Za vse to je plačal 20 K. Izpod čigave roke je bilo to, ne morem znati. Nekaj je bilo izpod peresa mojega starega očeta,2 ki je kaj rad prepisaval ozir. prestavljal razne nabožne pesmi menda vsled vzpodbude šmarskega šomaštra. Nekaj rokopisov se menda še zdaj valja v Šmariji pod streho, ker so jih gotovo vsled obširnosti zvezkov prenesli iz Zaloga v Šmarijo. Ob priliki pregledam, če bo kaj za rabo. Kakor mi je oče pravil, so vse Janezove »bukve« ostale v Gradcu. Janez je menda tudi prvi prinesel v naš kraj dežnik »rdečo marelo«. Zapustil je menda tudi ustanovo za grmiško cerkev.3« 1 Mrliška knjiga v šmarskem župnišču izkazuje: Dorf Salog 6. H. Johann Nep. Primiz, supl. Professor der Phylosophie und wirklicher der slawischen Sprache in Gratz. Gestorben am 3., begraben am 5. Februar. Alter 35 (?) Krankheit: Auszehrung als Folge des Wahnsinnes. Versehen oder nicht: Blos ungiert. Einsequender Priester Math. Kuhar, Kaplan. 2 Matevž Primic je bil brat Jan. Nep. Primica. 3 Grmiška cerkev je imela posebne »stiftenge« in je bila najbogatejša podružnica v šmarski fari. Ljudje so pravili, da izhajajo te ustanove iz francoskih časov, češ da je dobila cerkev razne obligacije. O tem ne bo težko dobiti podatkov. Gosp. dekan šmarski mi poroča, da je zapustil Primic tudi šmarski cerkvi krasen emajliran kelih z letnico 1825. Ako je torej v tej ostalini še kaj važnega — Primic je mnogo ko-respondiral s sodobniki — bomo lahko dobili v roke. Naši slavisti bodo potem mogli podati natančnejšo sliko o njem. Naš namen je bil le ob stoletnici smrti zbuditi spomin na moža, ki je važen v naši kulturni zgodovini. Primic se nam zdi človek pesniško romantične narave, ki pa kmalu spozna praktične potrebe časa in jim prilagodi svoje delo. Njegovo krepko navdušenje, vzgojni talent in smisel za prosvetno delo — mu dajejo častno mesto v dobi našega nar. probujanja. Ako pomislimo, da se njegovo delo konča s 30. letom — potem se ne bomo čudili, da ni tako obširno — občudovali pa bomo tembolj njegovo delavnost v teli letih. Prosvetni delavec prevladuje pri njem nad znanstvenikom — kakor pri Vodniku, zato ga ne bomo merili s Kopitarjem. Njegov cilj je jasen: v narodu je treba zbuditi ljubezen do domačega jezika: zato je treba, da zna inteligenca ta jezik prav in lepo. Delo med narodom bosta opravila učitelj in duhovnik: zato je treba vzgoje in knjig. V tem je ves program. Za ljudstvo je treba praktičnih knjig. V predgovoru »Prave poti k dobremu stanu« piše: »Ljubi Slovenci! Tu imate ene nove bukvice polne lepih in nucnih (haslivih) naukov, kateri pokažejo, skozi kaj si človek narveč svoj stan pohujša in na kaj za eno vižo si on zopet taistega poboljšati zamore. Te bukvice je nar na pervo v polnočni Ameriki en imeniten ino visoko učen mož z imenom Benjamin Franklin v angleškim ali inglendarskim jeziki spisal ino jim to ime dal: Ubogi Rihard ali Pot k do-brimu stanu: potem so bile na nemško zdaj pak, ljubi Slovenci, k vašimu pridu inu podučenju na slovensko prestavljene.« — To povdarjanje »ljubega slovenstva« se nam zdi i. 1812. zelo važno, če pomislimo, da je bila takrat Sava politična-državna meja med Ilirijo in Štajersko. Primic, ki je bil prišel iz Vodnikovega ljubljanskega središča v štajerski Gradec, je mogel glede skupnosti imeti mnogo bolj jasne pojme nego oni, ki so skušali v/dr/ati nekake štajerske provincijalne tradicije. Zato se nam ždi njegovo delo v Gradcu zelo važno. Stolica slov. jezika, ki je izšla iz njegovega »slovenskega društva« je 1. 1817 zbudila podobno stolico v Ljubljani — in bilo je zelo škoda, da je prezgodaj omagal oni vodilni Pri-mičev duh, ki je imel poleg slovničarjenja toliko smisla za skupno narodno idejo in za vzgojo in prosveto ljudstva, kajti po viharnih časih, ki so prišli takrat preko naših pokrajin, je narod najbolj potreboval: narodne zavesti in prave izobrazbe. V obeh ozirih je pokazal Primic pravo pot, dasi samemu ni bilo dano. da bi bil s polno moško silo stopil nanjo, in ustvaril vse. kar je snoval njegov duh. M. DRUZOVlC: RAZVOJ TONSKEGA ČUTA PRI UČENCIH. (Donesek k eksperimentalni pedagogiki.) I. Novejša eksperimentalna pedagogika se bavi tudi z raziskovanjem pojavov, ki so v zvezi z razvojem čuta za tonaliteto. Tozadevni poizkusi so zelo dolgotrajni ter otežkočeni; vendar nam pa dajo rezultati zanimiv pogled v otroško muzikalno življenje, osobito v šolski dobi. Vzemimo n. pr. estetsko razsodbo: otrok naj se izjavi, katera harmonija mu bolje ugaja —- dur ali mol? Učitelj zaigra na harmoniju dur-trizvok, nekaj sekund nato pa mol-trizvok. Otroka vprašamo, kateri zvok mu doni lepše, prvi ali drugi? Zraven mnogih neodločnih odgovorov bo dobil učitelj tudi stalne izjave, ki se odločujejo vsakokrat za prvi ali pa vsakokrat za drugi akord. Precejšnji del otrok, osobito na prvih stopnjah osnovne šole. se izjavlja za mol (kakor bo razvidno iz dotičnih razpredelnic), medtem ko se smisel za dur harmonijo bolj ukorenini vedno šele tekom šolske dobe. Tukaj se torej vidi vpliv šolskega petja. Dr. H. M e i s s n e r 1 je prišel tozadevno do sledečih rezultatov: Starostna doba: Dur: Mol: lnditerentno: 8 let 43% 13% 44% 10 „ 56% 20% 24% 12 „ 59% 28% 13% 14 „ 70% 20% 10% Vzemimo estetske razsodbe glede učinkovanja posameznih intervalov, predvsem kvint in terc. Nekaterim učencem ugajajo v večji meri lerce, ker jim done glasneje ali pa, ker v njih že razločujejo dva tona (kar se ne zgodi zmiraj pri kvintah in osobito ne pri oktavah). Pri oktavah, kvintah in kvartah sliši nerazvito uho često, radi velike sorodnosti tonov, le eden ton. Otroci, ki so se torej odločili za kvinto, so storili to radi tega, ker so slišali v tem slučaju oba tona, na katera so se v svoii razsodbi tudi sklicevali. Nikakor pa ni kvaliteta muzikalnega sluha v 1 Zur Entwicklung des nmsikalischen Sinnes beim Kinde wahrend des schulpflich-ttgen Alters. Berlin — Trovvitsch. 1915. zvezi z bistrostjo sluha; tudi priglušni učenci morejo imeti dober muzi-kalni sluh. Rezultati so glede intervalov pri Meissnerju naslednji: Starostna doba: Terce: Kvinte: Indiferentno: 8 let 46 % 4 % 50 % 10 „ 48% 21% 31% 12 „ 50% 23% 27% 14 „ 60% 26% 14% (V starostni dobi S let je torej n. pr. 46% vseh učencev razločevalo v tercah dva tona in le 4% taisto v kvintah. Kvinte jim torej done iz večine kot eden ton.) Poizkusi fiziološkega značaja so n. pr. sledeči: Otroci dobe nalogo, da zapojo posamezen ton (v okvirju tonskega obsega), ki se jim zaigra na harmoniju. Zraven učencev, ki sigurno zapojo zahtevani ton, najdemo še take, ki zapojo drugi ton, ki je s prvotnim tonom v sorodu; torej kvinto ali kvarto, redkeje pa terco. Sigurnost v zadevanju tonov je v slučajih, ki jih je raziskoval Meissner, rasla od 80% do 94% in to tekom osemletne šolske dobe. Iz tega torej sledi, da se javlja precejšnja stopnja razvitega muzikalnega sluha že na nižji stopnji. Merilo za določevanje muzikalne inteligence je pa muzikalni spomin. Poizkusi so dokazali, da si otroci ložje zapomnijo melodiške postope na narmonski podlagi (torej z uporabo trizvoka), kakor pa manjši tonski postopi s sekundami. Sicer pa vpliva v tem oziru tudi sistematni pevski pouk s svojimi metodiškimi vajami. Ravnotako se javljajo glede muzikalnega spomina še posledice domače muzikalne vzgoje in podedovane muzikalne nadarjenosti. Dognala se pa ni zveza s splošno nadarjenostjo, temveč le s splošno kvaliteto učenčevega spomina. V naslednjem oddelku naj slede rezultati na podlagi lastnih poizkusov. II. Glede pevskega pouka se morajo eksperimenti ozirati a) na fiziološke in b) na psihološke prikaze. Pojavi prve vrste so: Dihanje, bistrost sluha, tonski obseg ter spretnost v tvorbi glasnikov. Psihološki pojavi so: Muzikalni sluh, spomin, ritmiški, harmonski in estetiški čut. Naslednji podatki so rezultati poizkusov z dečki nižje učne stopnje. (53 dečkov-vadničarjev, v starosti 7 do 9 let.) 1. Dihanje. Učenci so morali krepko vdihniti in polagoma izdihati. Oprsje je bilo pri tem prosto. Določil se je čas izdiha in uspeh je bil sledeči: Pri 40% je trajal izdih 5 — 10' „ 34% „ „ ,10—15' , 19% . . , 15-20' „ 7% , „ „ 20 - 25' Zadnji rezultati so že pripisovati sistematičnim dihalnim vajam, ki so se gojile pri pevskem pouku. 2. B i s t r o s t sluha se je določila na podlagi opazovanja, kako reagira uho na neznatne akustične dojme. Otrok je moral sedeti, obrnjen s hrbtom proti učitelju, najprej v odaljenosti 10 m. Učitelj zašepeče posamezno besedo ali kratek stavek. Ako ga učenec lahko ponovi, je to dokaz za normalni sluh. V negativnem slučaju se razdalja skrajša na 6 m in po potrebi še na 3 m. To so potem slučaji slabega sluha. Pri naglušnih otrokih je razdalje 1 m. Rezultat poskusov je bil sledeči: Kvaliteta sluha: Normalni sluk Slabi sluh Priglušnost Razdalja: 10 m 6 m 3 m 1 m Število učencev: 48 2 1 2 3. Tvorba glasnikov ozir. spretnost v govorjenju. Določila se je kakovost artikulacije: Odpiranje ust, funkcije ustnic in jezika. Največ nedostatkov se je ugotovilo pri funkcijah jezikovega konca; učenec je n. pr. hotel v največ slučajih tvarjati glasnike (zobnike) s tem, da je silil jezik med zobni vrsti, mesto da bi tvarjal zaporno ali pa zadrževalno lego za zobmi. Rezultat artikulacije je bil sledeči: Delovanje ustnic Delovanje jezikovega konca Delovanje jezikovega korena Normalno Nezanesljivo Pomanjkljivi glasnik Normalno Nezanesljivo Pomanjkljivi glasniki Normalno Nezanesljivo Pomanjkljivi glasniki 51 2 f 40 13 d, t, s, 50 3 Korenski r in 1 4. Tonski obseg. Določil se je najnižji in nato najvišji ton vsega učenčevega tonskega obsega. Naslednja razpredelnica, ki se ozira tudi na višje učne stopnje, kaže. da se vrši v naših krajih mutacija med 12. in 17. letom. Menjava registrov se vrši pri dečkih v okvirju e1 do h1. cc O Najnižji ton ton skega obsega Najvišji ton tonskega obsega >2 Posebni slučaji «2 d e f g a h c* d1 e' f1 g1 a1 h1 e2 d2 e2 f2 g2 a2 h2 >oo 7 5 6 6 8 4 5 1 10 1 2 5 2 2 1 29 Nenavadno velik tonski obseg g — g2 8 2 5 7 7 1 7 2 1 2 5 1 2 21 Nenavadno majhen tonski obseg c1 — d1 9 1 11 5 17 10 1 1 1 3 15 10 4 44 En slučaj velikega tonskega obsega g — a2 10 4 9 4 1 1 2 1 1 4 5 1 19 Dva slučaja nizke tonske lege g — d1 11 14 2 4 1 4 7 2 2 20 En slučaj velikega tonskega a — h2 12 1 13 10 1 1 1 7 6 2 25 13 1 5 23 7 2 1 6 8 4 9 3 1 37 Tonski obsegi: h — g, f - a2 g - d1, a - h1 14 8 21 3 4 2 6 11 4 1 32 f — ll2 15 7 5 5 3 1 1 1 6 3 4 1 21 Slučaji menjavajočih glasov, ki vsebujejo obenem deške in moške glasove. .5. M u z i k a 1 n i sluh. Shvatanje tonskih oddaljenosti je merilo za določevanje muzikalnega sluha. Čim ožje tonske postope more učenec lazločevati, tem boljši je njegov muzikalni sluh. Pri poizkusih so morali učenci določevati čedalje bolj ozke tonske postope (oktave, kvinte, terce in sekunde); uspehi so bili ali pozitivni ali pa nezanesljivi. Učenci so natanko railočevali sledeči intonale (na podlagi številk) Nezanesljivi uspehi O h CS S Oktave Kvinte (in oktave) Terce (kvinte in oktave) Sekunde (terce kvinte, in oktave) °/o Oktave, kvinte, terce % 7 4 7 1 5* 50 17 50 8 2 3 1 4 56 13 44 6. Muzikalni spomin. Dognati je bilo treba, v kateri meri učenci lahko obdrže v spominu a) posamezne tone in b) zaporedbo treh 1 Med temi sta dva razločevala tudi male sekunde. Tonsko oddeljenost so zazna-menovali učenci s številkami, na podlagi številčnega petja. tonov, (s podloženim besedilom)1 ter jih takoj po čutni zaznavi tudi po-nove. Uspeh je bil sledeči: Pri posameznih tonih Pri treh zaporednih tonih Pri razstavljenem trizvoku s> - ® o o o u s M pozitiven nezanesljiv negativen pozitiven nezanesljiv negativen pozitiven nezanesljiv negativen r? d t» ® o >o m 7 21 12 1 17 13 2 14 13 5 32 8 14 6 3 12 5 6 12 6 5 23 Kvaliteta muzikalnega spomina se tudi javlja takrat, če zahtevamo, da zapoje otrok na pamet priučeno pesem. Klasifikacija, ki se je izvršila na tej podlagi, je podala naslednjo sliko: Tonski spomin razvit Tonski spomin vneto razvit Pomanjkanje tonskega spomina > •S S >w 7 13 11 7 1 32 8 11 3 4 6 23 7. Ritmiški čut. Učenci morajo ponoviti a) ložje, b) težje ritmi- ške oblike, katere podaja učitelj (n. pr. trkaje s palico). Ritmiške oblike so bile sledeče: a) I I 1 b) I H I c) 1 ~T> I ' 0 0 0 0 0 0 0 / 0 0 0 0 % Rezultat: Starost Ritmiški čut razvit. Učenci so samostojno ponovili Ritmiški čut nezanesljiv. Le s pomočjo učiteljovo so ponovili učenci Ritmiški čut pomanjkljiv. Tudi s pomočjo učiteljovo učenci niso bili v stanu ponoviti obliko a Število učencev obliko c obliko b obliko b obliko a 7 8 12 9 3 31 8 10 2 4 5 2 23 8. Čut za harmonijo. Učenci naj določijo, kateri od akordov, (dur ali mol) jim je bolj všeč. Razsodbe so torej estetskega značaja in preden se pride do zaželjenih uspehov, je treba natančnih poizkusov z 1 V podporo muzikalnega spomina. vsakim posameznikom. Začetniki se razmeroma v veliki meri odločijo za mol - harmonijo. Do sličnih rezultatov je prišla eksperimentalna pedagogika tudi v drugih krajinah.1 Rezultat: Starost Din % Mol % Nezanesljivo °/o Število učencev 7 12 46 9 34 5 20 26 8 16 64 7 28 2 8 25 9. Da dobi učitelj pregledno sliko o muzikalni inteligenci poedinih učencev, treba je, da se zabeležijo vsi dobljeni rezultati v posebni r a z-p r e d e 1 n i c i, ki poda obenem prav zanimivo statistiko. N. pr.: Muzikalni matični list. Ime učenca Starost Dihanje (trajanje izdiha) Bistrost sluha (Razdalja) Tvorba glasnikov Tonski obseg (in kvalitete) Muzikalni spomin (Klasifikacije) Harmonski čut Ritmiški čut Opomba A 7 8' 10 m Goltniški r d' — d2 C1-C2 sopran 1 dur Normalen Tvarja nosne glasove B 8 13' 8 m Normalno 2 Nezanesljiv Slabo razvit EflO 1 Primerjaj prejšnje rezultate Meissnerjeve! BOGDAN JURANČIČ: UČITELJ KOT TEHNIK. (Po dr. E. Webru.) Na draždanskem kongresu za mladinsko vzgojo, je »Zveza za šolsko reformo« posvetila prvi dan obravnavi problema »delovne šole«. Med mnogimi referenti o tej temi sta bili dve samorasli in nasprotujoči si osebnosti, dr. J. Kerschensteiner iz Miinchna in dr. H. Gaudig iz Leipziga. Ker sta bila v svojih izvajanjih neizprosna ter se ločila v ciljih in sredstvih, so jima pripisovali glavni interes zborovanja. V diskusiji so hoteli oba referenta zbližati, njuna nasprotujoča izvajanja pa smatrati kot vidne ugovore, — a brezuspešno. Gaudig trdi, da sporazumljenje ni možno. »Tu je mnenje proti mnenju, prepričanje proti prepričanju. Tukaj je samo da ali ne, brez sporazumljenja načel, katera se ne dado družiti.« Kerschensteinerjev ideal vzgoje temelji v pojmu država. Cilj svoje vzgoje pa vidi v praktičnem državljanu. Na tej postavki motri ves način javne vzgoje. Gaudigu se zdi formulacija takšnega cilja preozkosrčna. Ne zadovoljuje se s Kerschensteinerjevim pojmom države, celote, ki naj pomeni vzgojo. Kot vzgojni cilj mu ne zadostuje samo praktični državljan, marveč zahteva popolnega človeka, idealno zamišljeno osebnost. Kerschensteiner se protivi, češ da se njegov pojm država ne omejuje na pojm današnje države, nego na idealno kulturno državo bodočnosti. Gaudig vidi v tem nikjer bivajočem idealu nekaj, kar je nezmožno, da postavi sedanjosti prave cilje. Odklanja vsako državo bodočnosti, ki vlada samo v oblakih, računa le z realnostjo, z resničnim človekom in njegovo posebnostjo. Njegov cilj je v individualnosti, ne v kolegijalnosti. Kako čutimo močno nasprotje v ciljih, tako tudi v njihovih vzgojnih izobraževalnih sredstvih. Kerschensteiner zahteva radi poznejšega državljanskega poklica učenčevega strokovni pouk. »Velika večina ljudi v državi je rokodelskih poklicev, ki bodo imeli veljavo za vse čase.« Po njegovem mnenju moramo iskati talentiranost mas na polju rokodelstva, ne na duševnem. Zdi se mi, da je podlaga vsake prave umetnosti in znanosti v rokodelstvu. Zato smatra kot neorganizirano vsako šolo, katera nima naprav, da bi razvijala ročne zmožnosti gojencev. — Gaudig nasproti je mnenja, da reformacije šole na podlagi rokodelskega pouka ne bo nihče smatral za resno. Učenci naj ne postanejo rokodelci. Dolžni smo jih brez vsake izgube časa intelektualno tako izobraziti, da bodo pozneje v višjem duševnem življenju našli uteho v času nečutnega in neduševnega dela v poklicu. Produktivnosti ne najde v ročnosti, temveč zre v njej le posnemanje. Kerschensteiner zahteva kot drugi vzgojni cilj nravnost v nalogah poklica. Kot sredsvo mu služi šolsko poslovanje v duhu zadružnega dela. — Gaudig smatra takšno mnenje kot pretirano. »Priložnostni ter skupni učinek mladih delavcev ne izvršuje dela hitro in brez nadaljnega medsebojnega razumevanja, medsebojne pomoči hvaležnosti in drugih socialnih lastnosti.« Po Gaudigu ne podpira vsako zadružno delo soci-jalne vzgoje. Kakšna razlika med obema! Kerschensteiner ima svoje vzgojne cilje v višjih sferah, v bodoči državi; kot sredstvo vzgoje pa mu je realno delo v rokodelstvu. — Nasprotno zaupa Gaudig v resnično individualnost razvijajočega se človeka, sredstva za dosego cilja jemlje izključno iz duševnega sveta. Najvažnejše je. kako učenec dela, ne kaj ie vsebina njegovega dejanja. »Samo takrat, če se samostojno dela, pomeni delo delo.« Gaudigovo stremljenje v vzgoji je v samodelavnosti in produktivnosti. Gaudig pojmuje delovno šolo formalno in psihološko. Bujenje in gojenje samodelavnosti učenca mu je pravzaprav jedro reformacije, princip. ki ima prodreti v skupni pouk. Kerschensteinerju je pojm delovne šole v glavnem materijalen. Omenja sicer tudi, da je samostojno duševno delo še večje znamenje delovne šole kot samostojno manualno delo, a v njegovih reformističnih nasvetih ni ta misel dovolj izrazita. Ni merodajna samodelavnost otroka, nego le popolnost v moči do dela. Zato zahteva od prvega do osnovnega šolskega leta sistematičen strokovni delovni pouk v veri, da se z njim neizogibno preneso duševne, nravne in manuelne navade na vsa druga učna torišča ter izloči preteči diletantizem. »Tako vzgojena deca prenese pridobitve v manualnem delu ter vse stavljene naloge v drugih poukih takoj v življenje, ko njegova zrelost odgovarja tem nalogam.« Oba reformatorja sta si v postavki vzgojnega ideala v skrajnem nasprotju. Vendar se oba strinjata v tem, da zahtevata za bodočnost nov tip učitelja. S tem postanejo lahko njune reformistične ideje tudi re-formistična dejanja. Razumljivo, da si bosta tipa učiteljev bodočnosti stala v istem nasprotju, kakor ideala vzgoje obeh stvariteljev. Kerschensteiner, ki je prijatelj manualnega dela, proglaša seminarno izobraženega učitelja kot nezmožnega za rokotvorni pouk. Rokotvor-nost je stroka, katero poučuje v razredu poleg seminarno izobraženega učitelja tehnično izobražen učitelj. Drugega izhoda po njegovem mnenju ni. Ta delitev pedagoške naloge se mu ne zdi nova, ker vidimo isto že v Franciji, Švediji in Združenih državah ameriških. — Gaudig ka-rakterizira svojega učitelja bodočnosti čisto drugače. Ta ni tip učečega učenjaka, ki se zadovoljuje z obvladanjem snovi, ne učitelja umetnika, ki ima svoj smoter v umetniškem ustvarjanju in dejanju, ne tip, ki vlada dušo, temveč učitelja, ki suvereno vlada mlade ljudi. Novi tip ni čislan. Pravzaprav je sluga rastoče moči, skoraj v ozadju, dokler gojenec lahko sam dela. Najti sredstvo k gibanju mladih duhov, so duševne vrline učitelja v delovni šoli. Le tisti učitelj, ki zaposli mlade prirojene moči mladih duhov, se poglablja v šolo prihodnosti. Kerschensteiner loči po zunanje in vsebinsko dve vrsti pedagogov, Gaudig pa pojmi svoj ideal pedagoga formalno, psihološko in analogno napram svojemu idealu izobrazbe. — Tudi Gaudig govori o neki delovni tehniki, ampak že v temelju ni sorodna Kerschensteinerjevi. »Ne kar učitelj dela z učenci, marveč kar dela učenec sam, to je zanje prava točka interesa. Delo ne sme biti zunanje mrzlo intelektualno ali zunanje manuelno. Upoštevati mora skupnost duševne moči in zunanji učinek rastoče mlade moči. Učitelj mora torej poznati svoje mlade delavce in jih skušati razumeti. Potrebno je vzgajati moč k delu. Če se hočem izraziti po domače, zahtevam od vzgojitelja dobro metodo, ki pokaže učencu pravo metodo dela in delo samo.« Tako vidimo pojma delovne tehnike obeh reformatorjev precej različna. Kerschensteiner misli ob svoji tehniki na manualno delo in ročnost. Seminarno vzgojen učitelj nima ročne tehnike, zato je razen njega potreben še tehniško izobražen učitelj. Vsaka šola, ki je brez naprav, da bi pospeševala manualno delo, je neorganizirana. Manualni poklici so v popolni večini. — Gaudig pojmuje tehniko globlje. Mesto ročne tehnike se mu zdi potrebna delovna metoda posameznih strok. Vsaka posamezna učna stroka ima svojo lastno delovno metodo. Duševne znanosti zahtevajo drugo metodo kakor znanosti prirode, spet drugo metodo kot so zgolj tehniške stroke risanje, lepopis in telovadba. V notranjosti posameznih strok so zopet številne delne tehnike. V risarskem pouku govorimo o tehniki s čopičem, svinčnikom, peresom, kredo itd. Po mnenju Gaudiga mora biti vsak literarni učitelj obenem tudi tehnik, da vpelje gojence lahko v pravo delovno tehniko svoje znanosti. Razumljivo, da slede iz temeljno različnih razumevanj tehnike nasprotujoče si zahteve in njihove razlage. Vprašajmo se samo, katero mnenje in razumevanje je pravo, Kerschensteinerjevo ali Gaudigovo. Kerschensteiner trdi, da njegove zahteve niso nove, ker so druge države že prehodile to pot in tudi pri nas delujejo v slogi poleg seminarno izobraženih tehniško izobražene učiteljske moči. Kar se tiče prvega dokaza, bi lahko priznali, da ni trden, če pomislimo, da so se nahajale amerikanske šole v drugačnih razvojnih perijo-dah kakor naše. Tako nam ne more biti vzor njih organizacija. Ne bomo mogli postaviti poleg seminarno tehniško izobraženega učitelja, dokler ne bomo upoštevali globljih vzrokov. Tudi drugi dokaz ni dovolj močan, ker moramo delovni pouk v dekliških šolah pojmiti drugače kakor v deških. Če govori Kerschensteiner o tehniško izobraženi učiteljici, misli na učiteljice ženskih ročnih del, ki vršijo manualni pouk s šivanjem, pletenjem, krpanjem, sploh s tem, kar je res prepotrebno za vsako dekle v poznejši vlogi matere ali gospodinje. Preudarili bomo prej ko bomo za dečke predpisovali isto važnost manualnega pouka, kakor dekletom šivanje in pletenje. V tej primeri spoznamo njegove postavke kot napačne. Pomembno je tudi, da je na omenjenem kongresu referentinja za ženska ročna dela Maryot zahtevala odpravo učiteljic rečnih del. »Spremenjena učna pot zahteva nov cilj, novo učiteljico, osebnost, ki lahko vodi manualni pouk z ozirom na duševno kulturo.« S pravico zahteva novejša šola reformo pouka ženskega ročnega dela, ki irna že desetletja svojo določeno pravico v dekliških šolah. Zato je to najboljši dokaz, da manualno delo nima sposobne vzgojne moči. marveč je odvisno od načina dela, ki pospešuje moč. To je praktično potrdilo mnenja v bistvu delovne šole, ki ne obstoja v vpeljavi delovne tehnike, marveč le v reformi metode. Če razumemo besedo »tehnika« v Gaudigovem smislu in jo smatramo za izhod v gotovi učni stroki, ki zahteva manualno delo v popolnosti, mora seminarno izobražen učitelj biti usposobljen za potrebno manualno tehniko v svoji stroki. Na prvi pogled spoznamo, da je taka vrsta stroke pri učnih predmetih osnovne šole neznana. Ni učnega torišča, kjer se zahteva manualno delo v Kerschenstei-nerjevem smislu kot samolastna stroka. Pa tudi obratno, da ni nobene rokodelske tehnike, ki bi podpirala mnogoštevilne delovne tehnike v osnovni šoli. Ali je potrebno, da znajo učenci tehnično pravilno skobljati in kovati? To bi bilo za različne delovne metode vendar preenostransko! Učenci naj ne delajo samo iz železa in lesa, nego tudi iz papirja, lepenke, usnja, kamenja, peska ilovice itd. Dovolj jasno nam je, da učitelj potemtakem ne sme biti tehnično izobražen samo v mizarski, ključavničarski stroki. V glavnem sem navedel Kerschensteinerjeve zahteve, katerih konsekventna izvedba je nemožna. Kerschensteiner se boji, da bi učenci pod vodstvom seminarno izobraženega učitelja v manualnem delu ne dosegli tiste popolnosti, kakor pod vodstvom tehnično izobraženega. Kajti kakor napoveduje v svoji hipotezi, edino pod tem pogojem bodo možne duševne, nravne in manualne navade, ki jih potem učenci neizogibno prenese na vse drage učne stroke. Obenem upa reformator, da bodo na ta način šolani otroci vršili dela, ki jih niso bili zmožni pod dosedanjimi pogoji. Če bi ta hipoteza odgovarjala resnici, da bi bila deca resnično potom rokodelskega »d/ila« vzgojena za popolne uspehe v vseh drugih učnih strokah, bi bil s tem najden prvi ključ do skupnega dela. Zalibog, da temu ni tako Rokodelska tehniška popolnost ni zmožna, da zasigura popolne uspehe na drugih toriščih, ki so izključena od duševnega dela. Najpriročnejši mizar in ključavničar imata lahko strašno pisavo, ki pa s skobljanjem in kovanjem ne bo popolnejša. Istočasno je lahko najpriročnejši mizar moralni lurnp, pa ga vendar ne bo skobljanje iztrgalo iz trdih pesti moralne lumparije. Potemtakem manualna izobrazba po svojih učinkih ni univerzalni lek za druga poprišča izobrazbe. Nazadnje se vprašajmo, če je psihološko sploh pravično, zahtevati od otrok osnovne šole popolnih uspehov v rokodelstvu! Naša deca še vendar ni popolno dozorela osebnost. Ne poznamo nobenega učnega predmeta, v katerem bi deca mogla dcseči popolnost, tako v enostavnem, kakor v umetniškem smislu. Nočemo, da postanejo sami geografi, zgodovinarji, astronomi, slikarji, operni pevci itd.; zadovoljiti se moramo samo s približanjem, ker je naša deca v perijodi, v kateri ne more doseči nič popolnega. Samo pravi mojster lahko doseže popolnost. Ko pa učenec doseže popolnost v tej ali oni stroki, ni več učenec, marveč je že sam mojster. V nobeni učni stroki deca ne doseže popolnosti, ali naj jo doseže v manualni? Ali se da ta trditev sploh psihološko utemeljiti? Kdor hoče mladega človeka izobraževati, mora poznati zakone duševnega razvoja. Ne sme mu biti tuje, kako se pokažejo čustva na zunaj, kako nastanejo predstave, kakšnega pomena so v človeškem življenju afekti in pojavi volje, asocijacija in apercepcija. Z drugimi besedami: učitelj mora biti psihološko šolan, če hoče psihološko postopati in se obvarovati nesigurnosti; Psihologija velja po pravici kot temeljna pedagoška veda. Vse, kar hoče vzgojitelj pričeti pri gojencu, mu mora svetovati psihologija, ki je pravzaprav veda izobraževalnega predmeta in »nastajajočega človeka«. Psihologija zahteva, da se vse prilagodi razvojnim stop njam z ozirom na duševni proces shvatanja snovi in ustvarjanja. Kratko: otroka ne smemo siliti k temu, kar mu je pretežko, prezamotano in visoko. Psihologija ima nalogo, da odtrga vzgojo diletantizmu ter ji da značaj znanosti in umetnosti. Noben misleč in pravi vzgojitelj se ji ne more ubraniti. Kdor hoče psihološko ravnati, mora upoštevati psihologijo gojenca in psihologijo snovi. Vsaka snov ima svoje notranje življenje, ki sledi le lastnim psihološkim zakonom; ti pa ne smejo biti neupoštevani, da snov ne izgubi svojega značaja in dostojanstva. Najtežje, kar pedagogika zahteva, je, da pojmuješ, kako naj se spravi snov v ono harmonijo moči, ki naj jo prejema. Če hočemo postopati pedagoško, mora biti po načelu psihologije med obema gotova vrsta kon-genialitete. Po Gaudigu si mora učenec sam postaviti svoj smoter, urediti si mora svoj lastni delokrog ter samostojno preizkušati končne izhode ali posledice, prav tako med njimi ter jih samostojno korigirati. »Samostojno delo v učinkih lahko da duška individuelne posebnosti mladega delavca. Če se sam odloči za delo, se odloči iz individualnosti lastne na- rave.« O kakšni rokodelsko-tehniški popolnosti ni govora. Pri tem ni odločilna ne narava ne psihologija, nego le posebnost psihologije roko-tvorne tehnike. Delovni postopki pri žaganju, vrtanju, skobljanju itd. morajo biti priučeni in te lahko podajamo v vseh stopnjah z navajanjem po sameznosti potom posnemanja. Prej ko učenec obvlada manualno tehniko ter doseže individualno karakteristične uspehe, so potrebna leta. Ali pa ima osnovna šola nalogo, izobraževati v specijalno manualnih strokah? Kaj naj potem preostane mojstrskemu pouku? Koliko bi se s takim poukom potratilo dragega časa! Skupni pouk bi trpel občutno škodo, posebno kar se tiče duševne izobrazbe učenčeve. Kaj zahteva bodoči rokodelec od osnovne šole ali splošno duševno izobrazbo ali manualno tehniko? Šolanje,.katerega mu poznejše življenje ne more nuditi, ah tisto šolanje, ki naj mu zasigura poklic? Na takšna vprašanja je pač lahko odgovoriti. Vsaka kultura čutnih organov, — tako tudi onih roke, — je samo sredstvo k vzroku, ne pa samovzrok. Delovna šola ni isto, kar je šola za manualna dela. Manualno delo postane lahko šablona in mehanizem. Zato ima manualno delo v notranjosti šolskega poslovanja toliko pravice, v kolikor pospešuje in podkrepljuje duševno delo. Saj je mogoče, da manualno delo najbolj podkrepljuje in pospešuje duševno delo, a ne sme se staviti pred znanstvena umetniške in moralne kvalitete. Isto velja tudi z ozirom na hipotezo v delovni skupnosti. Kerschensteiner sicer pravi, da osnovna šola stremi za gotovo popolnostjo, ki ne obstoja samo v zunanjo tehniški popolnosti; ki ceni produkte dela, a le po vidikih, posnetih po psihologiji snovi. Stremi tudi po notranji psohološki popolnosti, je možna v soglasju z močjo veselja do dela. Ne briga se v prvi vrsti za tehniško okoriščanje, prihaja pa v po-štev tudi, kako učenec dela. Podobno zahtevo vidimo pri Gaudigu, ki pa sega še dalje. »Če se pokažejo snovi ali metode glede trajnosti težke, da njihova izvedba ni možna brez učiteljevega odločujočega vpliva, tedaj so takšne metode in snovi za šolsko izobrazbo nasprotne.« Tudi Kerschensteiner zahteva, da morajo stavljene naloge odgovarjati učenčevi zrelosti. Ne odgovarja pa tej možnosti njegova druga zahteva tehniške popolnosti. Nezrelost dece in tehniška popolnost sta nerazdružljivi nasprotji. Če je tako, zanikamo vsako samodelavnost in pospešujemo !e tehniški »dril«. Kerschensteiner je zahteval na kongresu manualno delo kot princip pouka in ga smatra kot stroko pouka. Iz nadaljnih zaključkov je razvidno, da stremi osnovna šola za neko vr-sto stroke kot princip. Govorjenje je princip skoraj v vsaki učni uri, kot stroko pa ga smatramo samo v jezikovnem pouku. Pisanje je vedno princip, kadar učenec prime za pero, stroka pa je le v lepopisni uri. Risanje je princip v prirodopisni in zemljepisni uri, stroka pa samo v risalni uri. Podobno je tudi pri mnogih drugih predmetih. Vsi ti produkti so nastali v šolskem poslovanju potom stroke, istočasno pa tudi potom principa. Zakaj bi potem morala biti izjema pri manualnem delu? Zakaj ne more biti tudi ročnost — princip in stroka? Kolikor potrebuje osnovna šola manualne tehnike, se je je že navzela, in kako daleč je potrebno urjenje v njej, so učne stroke tudi že pripravljene za manualno delo. Pisanje, risanje, telovadba zahtevajo vendar izključno le manualno tehniko in so tudi najpotrebnejše od vseh drugih. Kdo razen mizarja in ključavničarja potrebuje v poznejšem življenju tehniško popolno stroko iz ključavničarstva in mizarstva? V katerem učnem predmetu osnovne šole bi lahko dosegli omenjeno popolnost? V osnovni šoli ni učne stroke, ki bi zahtevala tehniško popolne zmožnosti in manualne tehnike, ki naj pripomorejo številnim delovnim tehnikom osnovne šole. Priznati moramo, da na podlagi teh izvajanj sledijo zopet neljube posledice na račun reformatorja. »Učenci morajo doseči pod vodstvom tehniškega učitelja tehniško popolne uspehe, da prenašajo potem lahko pridobljene uspehe na druge učne predmete.« Če bi bila popolnost res pridobljena, jo lahko smatramo uporabljivo kot princip v drugih učnih predmetih, ako bi bil seminarno izobraženi učitelj zmožen isto uporabljati. Ali je mogoče spraviti delovno tehniko in metodično odvisnost v harmonijo, če vodita pouk dve osebi, katerih prva obvlada samo vednost in možnost ter se nahaja v družbi druge kot lajik? Upravičeno trdimo, da ne! V tem ravno obstoja moč osnovne šole, katere popolni uspehi slone le na notranji koncentraciji. Osnovno-šolski učitelj ne uči slovenskega jezika samo v jezikovnih urah pri čitanju in spisju, marveč najde zanj možnosti pri vseh tistih predmetih, ki urijo učenčeve izraževalne sposobnosti v ustni ali pismeni obliki. Kratko: stremiti mora za tem, da zveže dejanja v en organizem, kjer druga drugo pospešujejo in zahtevajo. Gotovo je, da mora biti notranja enotnost učiteljev pretrgana, če se bodo ločili v znanstveno in tehniško izobražene. Izobraževalno, oziroma duševno delo bi povsod nazadovalo in nazadnje bi pripravljali pot le še pravemu šolskemu rokodelstvu. Iz Kerschensteinerjevih izvajanj zveni tupatam, da mora biti njegov tehniški učitelj tudi znanstveno izobražen; da ni poklican direktno iz kakšne delavnice; rokodelsko-tehniško da se mora izšolati po absolvi-ranju kakšne srednje šole; tako, da ne bo poučeval samo mizarstva in ključavničarstva, marveč tudi risanje, telovadbo, kemijo, fiziko itd. Ali pa so omenjeni slučaji navedeni iz realnega življenja? Notranji razkol ostane še nadalje. Katera učiteljska osebnost bo merodajnejša v razredu, čisti znanstvenik ali tehnik, ki je v tem slučaju tudi znanstvenik? In potem še eno vprašanje! Ali bo učitelj, ki je sprejet kot mojster in specija- list v manualni tehniki, tudi enakovreden na vseh drugih toriščih? Ali ne bo zopet v osnovni šoli nastopila doba osovraženega diletantizma kakor smo jo že imeli? Tu je čutiti v Kerschensteinerjevih izvajanjih neka nedoslednost, kajti na drugem mestu trdi drugače. »Deca mora v pouku samostojno doživljati«, kar je pravzaprav vendar vsa skrivnost za razvoj produktivnega dela v vseh šolah od osnovne šole do univerze. Tak pouk zahteva celega mojstra, v katerem biva samostojna, ustvarjajoča, prilagujoča in pogljabljajoča se duša, ki spoznava kali nadarjenosti dece in se veseli najslabših uspehov do tistega trenutka, dokler so samostojni. Omenjeno načelo je zastopal že prej v svojih spisih, a na kongresu je pobijal samega sebe, ko je zahteval tehniško popolnost, »dril« in delo v družbi Rokodelska tehnika je le majhen del delovne tehnike in, kakor vsaka druga tehnika prodre le pod pogoji le-tam, kjer jo zahteva psihologija snovi. Učitelj mora sam odločiti, kje in kedaj zahteva narava učne snovi konkretno upodabljanje s konkretno snovjo in v koliko je otrok, ki so sposobni, da delajo samostojno. Možnost je dana pri različnih predmetih. Pri geografskem pouku izdelujejo deca reliefe iz ila in peska, pri geometriji izrezujejo geometrične like iz lesa, papirja lepenke, itd. Podobne ročnosti pač ne zahtevajo učitelja v Kerschensteinerjevem smislu, pač pa v Gaudigovem, ki zahteva moža z delavno tehniko svoje stroke, v kolikor je to potrebno z ozirom na psihološko utemeljitev napram snovi in stroki. Ne tehniška popolnost in ne vzoren produkt je namen delovne tehnike, pač pa služi ta samo uspehom v učnih predmetih, da dosegajo lahko svoj učni cilj. Izdelan relief pri zemljepisju in izdelani liki pri geometriji služijo samo kot sredstva v dosego smotra in ne kot produkti v Kerschensteinerjevem manualnem smislu. Seveda bo mogel zastopati to smer le tisti učitelj-pedagog, ki bo temeljno predizobražen znanstveno in psihološko ter bo znal v metodičnem smislu uspešno dati duška svojemu in učenčevemu manualnemu delu. Kar potrebuje pravi pedagog,' da je res mojster v metodičnem postopanju, mu nudi prava upodabljajoča sila, ki ima svoj izraz v duševnih sferah, a tudi preprosti konkretnosti, v tem, kar vidi. čuti, sliši, tipa, voha. IZ ŠOLSKEGA DELA. ELIZA KUKOVČEVA: Računstvo in merstveno oblikoslovje v smislu delovne šole. (Konec.) Drugo šolsko leto. Najprvo je ustno in pismeno razširiti številni obseg do 100. Sedaj otroci 2. š. leta sicer znajo šteti do 100; znajo tudi zapisovati in čitati številke do 100; a imajo šele slabe predstave novih števil. Treba je podrobnega poglabljanja v posamezne desetice. Da tembolj razjasnimo de-kadični sestav, ponovimo pri obravnavi vsake desetice razširjenje številne vrste, razstavljanje števil v desetice in ednice ter zapisovanje številk. Da poživimo številične predstave, opozorimo učence na bitja v naravi, ki poočitujejo dotično desetico. Kakor že pri 1. šol. letu omenjeno, je za števila do 20 na razpolago obilica primerov. Ali tudi za števila nad 20 se najdejo tipi. Črnivec opozarja v tem pogledu na zobovja: mačje 28, človeško 32, brana 32, zajčje 24. Pripravne primere nudijo kite cvetov in plodov: 2 jabolki, 3 črešnje, 4 vinske jagode, 5 redkev, 6 šip v oknu, 7 opek v vrsti strehe na ohišju občinske tehnice, leha z 8 zeljnimi sadikami v vrsti, plesna dvorana s skupinami, 9 svečnikov, brzojavni drogi z 10 lončki. S takim opozarjanjem pobudimo računarsko zanimanje učencev. Nehote bodo motrili okolico, ali ne nudi računskih primerov. Opazili bodo n. pr. na brušeni steklenici, ki jim slučajno pride v reke. okrasek zasnovan v porabi števil 3, 5, 7, namreč cvetov, črt, pik. V svrho pridobivanja pravilnih veličinskih in vrednotnih predstav odmerijo učenci vselej dotična števila m, dm, cm, zlasti poslednjih. Vsak učenec imej svoje merilo, vsaj papirnato, ki si ga je priredil sam, zaznamujoč vselej po 10 cm, stopnjena od desetice do desetice. Učenci naj merijo pogosto in vse, kar morejo dobiti. 1. desetica: Zmeri dolžino svojih prstov! 2. desetica: Zmeri obseg svojega zapestja! dolžino stopala na nogi. 3. desetica: Zmeri dolžino svojega rokava! 4. desetica: Zmeri tovarišu dolžino suknje, dolžino šipe v oknu, višino papirnate pole. 5. desetica: Zmeri si obseg svoje glave; dolžino predpasnika, višino šipe v oknu, širino papirnate pole; Zmeri stranico svojega žepnega robca! 6. desetica: Zmeri koliko cm imaš v pasu! 7. desetica: Zmeri razsežnosti na kraljevi sliki! razsežnosti na šolski omari, višino stola! 8. desetica: Zmeri razsežnosti šolske mize, širino stenskega zemljevida! 9. desetica: Zmeri razsežnosti nastenskih slik! 10. desetica: Zmeri širino šolskih duri! Za poočitovanje votlih mer je neizogibno, da si šola omisli hektoli-tersko kadico. Začasno pa služi tudi domača pralna kad. V svrho tehta- nja si priredi vsak učenec tehtnico. Gradivo: steklenica napolnjena s peskom. Skozi zamašek vtaknjeno obešalo iz žice, lesena palčica kot prečka; škatljice od šibic kot skledice. Fižolova zrna so uteži (g) tudi suha hruša (dkg). Seve je možno tehtati le majhne predmete; radirko, kamenček, košček sladkorja. Vsekakor pa ta igrača pobudi zanimanje za tehnico. Poleg tega priredi učitelj iz navadnih deščic, samo da mu je znan ustroj te tehtnice, tehtnico decimalko. Pri obravnavi vsake desetice odmerjajo učenci dotična nova števila litrov vode ali peska. Iščejo predmete, ki imajo po njih mnenju dotično število kg, dkg. Najpripravnejša je menda vreča peska. V šolski omari tudi ne sme manjkati 10 leg papirja, da je pri obravnavi nove desetice možno, našteti dotična števila pol. Zelo važno je polaganje novčanic. Načeloma bi si moral vsak učenec napraviti te novčanice sam. Toda v 2. š. letu še nimajo otroci primerne risarske spretnosti. Pomisliti moramo tudi. da si odrasli ne delamo denarja sami, marveč ga prejmemo. Torej naj tudi učitelj priredi za svoj razred potrebne novčanice ter jih razdeli učencem. N. pr. V peti desetici vsebujejo računske škatlje 5 desetakov, 20 posameznih dinarjev, 10 petakov. Vsak učenec ima svoje računsko škatljo, ki jo po končanem računskem pouku shrani v šolski omari. 20 posameznih dinarjev je treba za poočitovanje prehoda iz desetice v desetico, torej za izmenjavanje. V vsaki desetici nastopajo računski slučaji, ki so lastni izključno dotični desetici, ki jih prejšnja desetica nima, in ki se v naslednjih dese-ticah ne ponavljajo. V svoji pismeni pripravi naj učitelj ugotovi te račune. N. pr. v tretji desetici: a) 2+1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 c) 30 — 1 29 — 1 28 - 1 27 — 1 26 — 1 25 - 1 24 - 1 23 — 1 22 - 1 21 - 1 21 - 1 21 = 20 + . b) 21 + 1 21 + 2 21 - F 3 21+4 21 + 6 22 — 2 22 = 20 + . 22 + 1 22 + 2 22 - h 3 22+4 22 - 6 23 - 3 23 = 20 + . 23 + 1 23 + 2 23 - r 3 23 + 4 23 + 6 24 - 4 24 20 + . 24 + 1 24 + 2 24 - r 3 24 + 4 24 +_6 25 - 5 25 = 20 + . 25 + 1 25 + 2 25 - r 3 25 + 4 21 + 7 26 - 6 26 = 20 +. 26 + 1 26 + 2 26 - h 3 26 + 4 22 + 7 27 — 28 -29 — 7 27 28 29 = 20 + . 20 + . 20 + . 27 + 1 28 + 1 29 + 1 27 + 2 28 + 2 27 -i - 3 21+5 23 + 7 8 9 = 22 + 5 23 + 5 21 22 s 30 - 10 30 20 + . 24 + 5 25 + 5 ^ o 21 + 9 30 — 2 30 - 3 30 — 4 30 - 5 29 — 2 29 - 3 29 - 4 29 - 5 28 — 2 28 - 3 28 — 4 28 — 5 27 - 2 27 - 3 27 — 4 27 - 5 26 — 2 26 - 3 26 - 4 26 — 5 25 — 2 25 — 3 25 - 4 25 - 5 24 — 2 24 - 3 24 — 4 30 — 6 23 - 2 23 - 3 29 22 - 2 28 27 26 č) S prehodom: 2 18 + 3 17 + 4 15 + 6 3 4 5 7 4 5 6 8 5 6 7 9 6 7 8 14 + 7 7 8 9 8 8 9 16 + 5 9 9 6 13 + 8 7 O 9 O 9 12 + 9 d) S prehodom: 2 22 3 23 — 4 25 - 6 3 4 5 7 4 5 6 8 5 6 7 9 6 7 8 26 — 7 7 8 9 8 8 9 24 — 5 9 9 6 7 8 9 27 — 8 9 28 - 9 e) Vrste do 30 1 + 2; 2 + 2; 1 + 3; 2 + 3; 3 + 3; 1 + 4; 2 + 4; 3 + 4; 4 + 4 ; 1 + 5; 2 + 5; 3 + 5; 4 + 5; 5 + 5; 1 + 6. 2 + 6; 3 + 6; 4 + 6; 5 + 6 ; 6 + 6; 1 + 7; 2 + 7; 3 + 7; 4 + 7; 5 + 7; 6 + 7; 7 + 7; 1 + 8; 2 +• 8 ; 3 + 8; 4 + 8; 5 + 8; 6 + 8; 7 + 8; 8 + 8; 1 + 9; 2 + 9; 3 + 9; 4 + 9 ; 5 + 9; 6 + 9; 7 + 9; 8 + 9; 9 + 9. f) Vrste do 0. 30 - 2; 29 - 2; 30 - 3; 29 - 3; 28 30 — 5; 29 - 5; 28 — 5; 27 - 5; 26 26 — 6; 25 - 7; 30 - 7: 29 -- 7; 28 30 - 8; 29 - 8; 28 — 8; 27 - 8; 26 28 — 9; 27 - 9; 26 — 9; 25 - 9; 24 g) Posnetek. 4 + 2 6 + 3 12 + 6 8 + 5 16 14 + 2 16 + 3 23 + 1 IS + 5 19 24 + 2 26 + 3 21 + 6 7 + 6 12 3 + 5 5 + 4 17 + 2 17 + 6 14 13 + 5 15 + 4 24 + 3 5 + 9 18 23 + 5 25 + 4 22 + 5 15 + 9 13 14 + ■ = 18 22 + = 29 9 23 + • = 29 26 - - = 30 14 21 + • = 27 7 + = 11 18 i) 11 + 10 21 _ 10 1 + 20 21 - 20 12 22 2 22 13 23 3 23 14 24 4 24 15 25 5 25 16 26 6 26 17 27 7 27 18 28 8 28 19 29 9 29 20 30 10 30 — 3 30 - 4; 29 - 4; 28 - 4; 27 — 4; — 5 30 — 6; 29 — 6; 28 - 6; 27 — 6; — 7 27 - 7; 26 - 7; 25 - 7; 24 - 7; 8 25 - 8; 24 - 8; 30 - 9; 29 — 9; — 9, 23 - 9; 22 - 9. + 7 5 — 3 7 — 2 12 - 1 27 — 9 + 4 15 — 3 17 - 2 26 - 4 22 — 4 + 9 25 - 3 27 - 2 19 - 8 26 — 7 + 8 9, - 6 8 - 5 25 — 5 23-5 + 3 19 - 6 18 — 5 29 — 7 28-9 + 9 29 — 6 28 - 5 16 — 3 30 — 8 + . = 16 + . = 22 + . = 24 /719 + 11 15 + 11 13 + 11 11 + 11 18 + 11 12 12 12 + 12 12 13 13 13 + 13 17 + 11 14 14 14 + 14 12 15 15 15 + 15 13 14 + 11 16 16 + 11 12 17 12 13 12 + n 13 14 13 14 15 15 16 17 18 30 - u; 30 — 12 30 + 13 30 — 14 30 29 29 29 29 29 28 28 28 28 28 27 27 27 27 27 26 26 26 26 26 25 25 25 25 25 24 24 24 24 23 23 23 22 22 21 30 - 21 30 — 22 30 - 23 30 - 24 30 29 29 29 29 29 28 28 28 28 28 27 27 27 27 27 26 26 26 26 26 25 25 25 25 25 24 24 24 24 23 23 23 22 22 21 15 25 30 - 16 30 — 18 29 29 28 28 27 26 30 29 - 19 30 — 17 29 28 27 30 - 26 30 - 28 29 29 28 28 27 26 30 29 - 29 30 - 27 29 28 27 m) 7 X 3 3 X 7 11 X 2 2 X 11 8X3 Obratno! 3 X 8 12 X 2 2 X 12 9 X 3 3 X 9 13 X 2 Obratno! 2 X 13 10 X 3 3 X 10 14 X 2 2 X 14 15 X 2 2 X 14 n) 3 v 21 3 v 22 2 v 22 11 v 22 o) -!- od 21 * od 22 24 23 24 12 v 24 24 24 27 25 26 13 v 26 27 26 30 26 28 14 v 28 30 28 28 30 15 v 30 30 29 »Vsak novi računski slučaj se naj poočituje.« (Pestalozzi). Toda sedaj ne poočituje kakor doslej več učitelj, marveč poočitujejo otroci. Učitelj pa gleda in se ozira po mizah, kjer se mu razkriva v pravilnosti po-ložkov umevanje in uvidevanje učencev. Deci pa, ki si je morala novi računski izrek pridelati, je to poočitovanje doživetek, ki se ji močno vtisne v spomin. Pač je poočitovanje po učencih za učitelja precej mudno, a učencem je igra in zabava, neoporečno ne samo prijetna, marveč tudi duhovita. Prištevanje in odštevanje poočitujejo učenci z novčanicami. Ob prehodu iz desetice se pokaže potreba, da izmenjujejo desetake v dinarje. Za poočitovanje poštevanja, merjenja in deljenja so bolj pripravna koruzna zrnca, ki jih istotako vsebuje računska škatlja v povoljnem številu. Koruzna zrnca imajo, kakor uči poizkus, prednost pred fižolovimi, ker so vsled svoje ploščatosti stabilnejša od fižolovih oblik. Običajna računala smemo postaviti v šolski muzej. V razredu jih ni več treba! Da učenci polagajo račune z novčanicami in zrnci, se zdi menda iraisikomu kot nepotrebno igračkanje. Toda v trgovinah in na pošti lahko opazujemo, kako celo premnogi odrasli okorno in nerodno kretajo z novčanicami, kako pogosto se vštejejo in kako počasni in nespretni so pri šteiju. Trgovci se pritožujejo, da so njihovi učenci in učenke začetkoma nezmožni, pravilno poslovati pri blagajni. Pričakovati je, da bo sinotrena in trajna vaja s polaganjem novčanic odpravila ta nedostatek. Nanovo cdmišljene račune uvrstimo med znane in primerjamo. Opozorimo na sorodnost računskih izrekov ter izvajamo obratne pretvorbe. Vrsta in pretvorba olajšata pomnenje. Sledi prenos novo odmišljenih računskih slučajev na slučaje domačega ali krajevnega žitja. Učitelj tudi na tej stopnji le pobuja in navaja, učenci pa izmišljajo računske povestice, uporabne naloge, ki so resnično domorodne, otroškemu mišljenju primerne. Pričakujemo lahko, da privedejo naše učence do boljših uspehov, kakor so jih dosegle naloge iz starih računic. Gotovo je to zloglasni »papirnati zmaj«, ki zeva iz vseh listov starih računic, kjer čitamo n. pr. a) Mati porabijo na dan 4 jajca; za koliko dni jim bo dosti 28 jajc? V kmečki šoli je ta naloga nesmisel. Kmečke matere ne porabijo vsak dan jajc, marveč jih skrbno shranijo ter nesejo ob priložnosti k trgovcu v zameno za blago. b) 1 parni stroj delajo 4 tedne; koliko strojev bi naredili v 32 tednih? Ta naloga zahteva v krajih, ki so daleč od tovarn in železnice najmanj 1 uro stvarne razlage, ki prekorači zemljepisni obzor 2. š. leta in je torej nesmotrena. c) Branievka kupi sadja za 63 K 60 h. Proda ga za 72 K 40 h. Koliko je zaslužka? V Halozah ne poznamo branjevk. Tudi ne mara pri nas nihče prodati sadja, niti ga ne kupuje. č) Za zastor pri oknu računajo mati 3 m 20 cm blaga. Koliko za 5 oken? Na kmetih nimamo zastorov in jih tudi ne potrebujemo celo ne takih, ki so dolgi 3 m 20 cm. Tolika je jedva višina koče. V odstranjenih krajih se ne bavijo ljudje s kupčevanjem. Navezani so izključno na pridelek svojih zemljišč. Ta pridelek poberejo samo enkrat v letu, bodisi žito, krompir. zabel, vino, denar, kadar prodajo vole. Od pridelka jemljejo, dokler ga ne zmanjka. Potem pa si izposojajo in željno čakajo na novi pridelek. Ne poznajo štedenja v smislu meščanov. Baš zaradi uporabnih nalog je potrebno, da za svoj razred vsak učitelj spiše novo, domorodno računico. V uporabnih nalogah najdejo poleg že imenovanih mer zlasti časovne mere svoje mesto. 1. desetica: teden. 2. desetica: 1 leto ima 12 mesecev. 3. desetica: 1 dan ima 24 ur; dobe dneva. 4. desetica: 1 mesec ima 28, 30, 31 dni. Letni časi. Ko je Jezus pričel učiti, bil je slar 30 let. Ko so ga pribili na križ, bil je star 33 leta. Od pusta do Vel. noči je 40dan-ski post. 40 dni po svojem vstajenju je Jezus šel v nebesa. Vesoljni potop je trajal 40 dni in 40 noči. Izraelci"so potovali 40 let po puščavi. 5. desetica: Šolsko leto traja 42 tednov. Mrliča imajo na odru 48 ur. Od Velike nedelje do Binkošti je 50 dni. 6. desetica: 1 leto ima 52 tednov. Ura ima 60 minut. Čltanje na uri. V ostalih deseticah ni primerov za časovne mere 8. in 10. desetica nudita priložnost za čitanje na toplomeru. Iz razloga mičnosti imajo računske naloge lahko tudi obliko — re-čenice: 6 gosi po luži brodi; 9 jih pride; zdaj jih bo na vodi? 10 2 7 o 16 breskev na veji visi; 8 pojej! ostane jih ti — ? 5 12 9 15 2 rokavici sta en par; a 8 parov ? — Lahka stvar! 10 6 9 12 15 Pozneje pridejo resnejše na vrsto. Naš oče so stari 52 leti; mati so 11 let mlajši; torej —. Milica je 40 let mlajša od cčeta; torej —. V razredu je 39 dečkov in 41 deklica; skupaj —. Koliko stane 26 škatelj šibic po 4 K? Koliko stane x/a kg sladkorja po 28 Din? Koliko je 80 K? Koliko štruc po 5 K dobimo za 80 K. Koliko kg soli po 16 K dobimo za 80 K? V prispevku k obravnavi posameznih desetič je predočiti tudi gotov geometrijski lik, in sicer: 2. desetica. Naša šolska soba je kakor velika škatlja. Vidimo 4 stene, strop in tla. Oglejmo si sprednjo steno! Ima štiri kote. To je četverokotnik. Opazimo dolžino in širino. Izmerimo dolžino, širino! Skladnost stranic. Izračunajmo obseg! Izrežite iz barvnega papirja četverokotnik! Nalepite v risanko! 3. desetica. Severna stran naše šolske strehe ima tri ogle. Torej je triogelnik. Ima 3 stranice Ne moremo jih doseči. Torej jih cenimo: