pogledi umetnost kultura družba WWW.POGLEDi.Si štirinajstdnevnik 14. september 2011 letnik 2, št. 18 Brezplačen izvod Cankarjeva založba v sodelovanju z Delom ob deseti obletnici 11. septembra izdaja knjigo Vojna terorja Delovih avtorjev Boštjana Videmška in Jureta Eržena Delov novinar Boštjan Videmšek že deset let v živo poroča iz vojne, ki je ubila stotisoče ljudi, sprla civilizacije, zamajala imperij in svetovno gospodarstvo, hkrati pa vzpostavila platformo tretje svetovne vojne - vojne za energetske vire in vodo. Vojna terorja je poročilo pričevalca, ki je zadnje desetletje preživel na bojiščih novega časa: v Iraku, Afganistanu, Pakistanu, Sudanu, Somaliji, Demokratični republiki Kongo. V njegovih zgodbah igrajo glavne vloge tisti, na katere režiserji vojne najprej pozabijo - civilisti. Na poti ga je spremljal Delov fotoreporter Jure Eržen, ki je zgodbe ljudi ujel v svoj objektiv. CENA ZA BRALCE EDiCiJ DRUŽBE DELO 26,96 EUR* CENA v REDNi PRODAJi 29,95 EUR »Ko sem po televiziji spremljal rušenje newyorških dvojčkov, sem vedel, da se končuje čas kompromisnega miru in se začenja čas brezkompromisnih vojn.« Boštjan Videmšek, Delo 4-5 DOM IN SVET ZVON 6 MOja, TVOjA, NAŠA ZGODOVINA V Moderni galeriji so po večletnem premoru odprli stalno razstavo del iz nacionalne zbirke 20. stoletja. To dejstvo bi se lahko zdelo povsem nevznemirljivo, pregled najboljšega iz naše likovne ustvarjalnosti prejšnjega stoletja pač, a zadeva je precej manj samoumevna. 8 EDO MIHEVC - PRVI ARHITEKT SLOVENSKEGA MODERNIZMA? Zakaj več kot četrt stoletja po smrti arhitekta Eda Mihevca (1911-1985) stroka še vedno ne more doseči »sprave« med nekdanjimi napetostmi, ki naj bi vladale med obema velikima arhitektoma - Edom Mihevcem in Edom Ravnikarjem? 9 PREKIPEVAjOČA ENERGIjA Ob koncu poletne festivalomanije pride na vrsto Festival Maribor, letos s sloganom Festival of serious(ly) fantastic MUSIC: festival resne, premišljene, upoštevanja vredne glasbe. Svoje četrto leto v novi usmeritvi, sicer pa že globoko v petem desetletju, prinaša še bolj izviren, samosvoj pogled na glasbo. 10 KDO SE BOji poEzijE? O tem, kakšni so pesniki v resnici, kdo bere poezijo in kdo ne, se je bilo mogoče poučiti tudi konec avgusta na Ptuju, kjer je potekal festival Dnevi poezije in vina. 12 Za VEDNO IZGUBLjENI RAj Razcepil je mnenja kritikov. Osupnil je oboževalce Brada Pitta in zmedel svoje občudovalce. Ameriški režiser Terrence Malick, letošnji zmagovalec canskega festivala, je v filmu Drevo življenja serviral nekaj tako bombastičnih in do kraja doživetih podob, da jih boste nosili v sebi še dolgo potem, ko boste zapustili kinodvorano. Tudi če vam film ne bo všeč. 13 Predsodki se pogosto RODijo iz slepote Lawrence Schimel je junija obiskal Ljubljano kot gost projekta O'živela knjiga, spremljevalnega programa festivala Živa književnost. Predstavil je pred kratkim izdano slikanico Tak kot drugi, ki je že njegova četrta knjiga za otroke, prevedena v slovenščino. 14 PIRATI, pisATELjI IN pROstOVOLjci Leta 2002 je pisana druščina zelo cenjenih književnikov in drugih osebnosti iz literarnih krogov v San Franciscu ustanovila prostovoljski center »za pomoč učencem pri pisnem izražanju in za pomoč učiteljem, ki bi učence radi navdušili nad besedno umetnostjo«. Po slabih desetih letih v zdaj že osmih centrih po ZDA deluje več kot šest tisoč pisateljev - prostovoljcev. 16-21 PROBLEMI Učbeniki: zgolj posel ali dejanski problem Vprašanja, kakšne in koliko učbenikov potrebujemo ter kakšen sistem preskrbe z učbeniki in delovnimi zvezki bi bil idealen, so predmet dolgoletnih polemik med založniki, ministrstvom za šolstvo in šport, pedagoško stroko in starši. O soglasju za zdaj še ni niti sledu. Nasprotno - razpotja med glavnimi akterji so na vrhuncu. Medtem pa od 1. septembra letos na ljubljanski Osnovni šoli Prule prvošolci že uporabljajo tablične računalnike. Ravnatelj te šole, Dušan Merc, je namreč prepričan, da bodo vse težave z učbeniki minile, ko bodo učbeniške vsebine postale dostopne preko elektronskih medijev. Pišejo Valentina Plahuta Simčič, Mitja Čepič Vogrinčič in Agata Tomažič. 22-23 RAZGLEDI ALEN širca - SALOMON ibn gabirol: Krona kraljestva ANDREj blatnik - JOHN gardner: Umetnost pripovedništva MANCA G. RENKO - ROBERTO BOLANO: Nacistična literatura v Amerikah 24 DIALOGI Vsak jEZIK mora preživeti brez TERITORIjA Pogovor z založnikom Lojzetom Wieserjem 28-29 KRITIKA knjiga: Tomaž Letnar: Jedci trupel (Tina Vrščaj) knjiga: Lucija Stepančič: V četrtek ob šestih (Ana Geršak) KINO: Jane Eyre (Špela Barlič) KINO: Kako sem preživel to poletje (Denis Valič) koncert: Ensemble La Pace (Aljoša Škorja) 29 AMPAK Bogdan Gradišnik se odziva na sodbo Častnega razsodišča Društva slovenskih književnih prevajalcev (Pogledi, 13. 7. 2011) 30 BESEDA BOŠTjAN TADEL: Je kultura preveč pomembna, da bi jo prepustili kulturnikom? NA NASLOVNICI: Novinarka Agata Tomažič in fotograf Matej Družnik sta obiskala Osnovno šolo Prule v ljubljani, kjer sta prisostvovala učni uri prvošolcev, ki za učenje kot prvi v sloveniji uporabljajo tablične računalnike. (objava fotografij z dovoljenjem oŠ Prule, ljubljana.) pogledi Pogledi issn 1855-8747 Leto 2, številka 18 štirinajstdnevnik za umetnost, kulturo in družbo izhaja vsako drugo in četrto sredo v mesecu odgovorna urednica: Ženja Leiler namestnik odgovorne urednice: Boštjan Tadel urednica: Agata Tomažič lektorica: Eva Vrbnjak likovni urednik: Ermin Mededovič tehnični urednik: Matej Brajnik poslovna direktorica: Mojca Mededovič izdajatelj: Delo, d. d., Dunajska 5, Ljubljana predsednik uprave: Jurij Giacomelli tisk: Delo, d. d., Tiskarsko središče oblikovanje glave časopisa: Matevž Medja naslov uredništva: Pogledi, Dunajska 5, 1000 Ljubljana tel. (01) 4737 290 faks (01) 4737 301 e-pošta: pogledi@delo.si www.pogledi.si Število natisnjenih izvodov 35.000 naročnine in reklamacije tel. 080 11 99, (01) 4737 600 e-pošta: narocnine@delo.si oglasno trženje aline.belinger@delo.si tel. (01) 4737 566 nina.kinkela@delo.si tel. (01) 4737 560 Vse pravice pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov na katerem koli mediju je dovoljen samo s predhodnim pisnim dovoljenjem izdajatelja in navedbo vira. Mestna občina Ljubljana ' ' ' ^ • republika Slovenija ministrstvo za liuituro Poglede sofinancirata Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Pogledi so začeli izhajati 7. aprila 2010 v okviru projekta Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010. Meceni Pogledov so BTC, d. d., Cankarjev dom, Ceeref naložbe, d. o. o., Festival Ljubljana, Mercator, d. d., SRC, d. o. o. in Slovensko narodno gledališče Maribor. Film Zgodba z zahodne strani z glasbo v živo Verjetno najbolj znana obdelava mita o prepovedani ljubezni v 20. stoletju je bila Zgodba z zahodne strani (West Side Story, 1957), izjemno uspešen broadwayski muzikal tekstopiscev Arthurja Laurentsa in Stephena Sondheima, koreografa in režiserja Jeroma Robbinsa ter skladatelja Leonarda Bernsteina. Predstava je bila kmalu predelana tudi v film, ki je leta 1962 prejel kar deset oskarjev. In zdaj ob petdesetletnici filma pripravljajo razkošne nove izdaje na DVD-jih ter blu-rayih, poleg tega pa je veliko pozornosti pritegnila tudi glasba, ki je bila v filmu precej drugačna od izvirne gledališke. Orkester, ki je v živo spremljal gledališke predstave, je imel trideset članov, za razkošno filmsko partituro pa so ga kar trikrat povečali: v nekaterih delih hkrati igra pet klavirjev in prav toliko ksilofonov. Mogočnejša zasedba je poskrbela za bolj uglajen zvok, kar je očitno ustrezalo filmski industriji, ki je ustvarjalce priredbe nagradila z oskarjem - za izvirno partituro. Manj navdušen je bil dejanski avtor glasbe: Bernstein je v času nastajanja filma ravno prevzemal položaj glasbenega direktorja newyorških filharmonikov in se s priredbo ni utegnil ukvarjati, pred kratkim pa je bila v spominih producenta filma Walterja Mirischa Mislil sem, da delamo filme, ne zgodovine (I Thought We Were Making Movies, Not History, 2008) objavljena zgodba o tem, da je bil Bernstein nad priredbo precej razočaran. Ko je prvič slišal uverturo, naj bi glasbenemu producentu Johnu Greenu dejal: »Johnny, kako je možno, za vraga, da si to naredil tako slabo?« Zdelo se mu je, da je zvočna podoba »premogočna in s premalo izdelanimi teksturami ter finesami«. Vseeno je bil Bernstein V filmu je glavno junakinjo Mario odigrala Natalie Wood. Skladatelj in dirigent Leonard Bernstein (1918-90), ena osrednjih glasbenih osebnosti v preteklem stoletju. profesionalec in to njegovo mnenje na dan prihaja šele dobri dve desetletji po njegovi smrti leta 1990. Ob jubileju pa so se lotili tudi poustvaritve izvirne par-titure: to je sicer izjemno zahtevno, kajti film seveda ni bil neposredna preslikava gledališke predstave, poleg tega pa je na petdeset let starem traku enoten zapis dialoga, petja in spremljave. Prvi izziv je bil zato odstraniti obstoječo instrumentalno podlago. To nalogo so opravili francoski tonski mojstri, ki so nekaj podobnega naredili tudi za film Življenje v rožnatem (La Vie en Rose, 2007) o življenju Edith Piaf (za katerega je Marion Cotillard prav tako prejela oskarja za glavno žensko vlogo). Pri tem postopku gre za nekaj podobnega, kot je obdelava fotografij s programom Photoshop. Naslednji korak pa je bil to novo-staro partituro predstaviti: ker gre za več ameriških ikon v enem projektu (Broadway, Hollywood, Bernstein), za izvedbo ni bilo omejitev, osnovni model pa je znan iz projekcij nemih filmov z živo glasbo. Tokrat seveda ni šlo za nemi film, zato pa za toliko bolj vrhunske glasbenike: na premieri v Hollywoodu so igrali losangeleški filharmoniki, po mnenju nekaterih trenutno najboljši orkester v ZDA, v New Yorku domači filharmoniki, predvidene pa so še projekcije v Chicagu in Londonu, kjer so prav tako orkestri najvišjega razreda. Komentarji v zvezi z legendarnim »Lennyjem« omenjajo dve njegovi značajski potezi: da je bil purist in hkrati populist. To pomeni, da je, četudi je vseskozi stremel k popolnosti, iskreno verjel, da je pomembno čim več ljudem omogočiti dostop do njegove glasbe, pa čeprav s kakšnim kompromisom, ki je bil po njegovem okusu odveč. V zvezi s filmsko glasbo pa lahko dodamo še, da bodo Simfoniki RTV svoj abonmajski koncert pod vodstvom prejšnjega šefa dirigenta Davida de Villiersa v četrtek, 13. oktobra, posvetili prav njej. B. T. Francozi hvalijo, Slovenci grajajo Slovenski kritiki pogosto zelo na nož ocenjujejo nastope Emmanuela Villauma, francoskega šefa dirigenta Orkestra Slovenske filharmonije. Konec pomladi je v Franciji izšel prvi Villaumov posnetek s filharmoniki in dva francoska kritika sta kratko malo obratnega mnenja. Dirigent in orkester sta posnela izbor orkestralnih del francoskega skladatelja (in muzikologa) Mauricea Emmanuela (1862-1938), cenjenega, a manj znanega sodobnika nekaterih temeljnih imen zgodnjega glasbenega modernizma. Na plošči so mladostna Uvertura za veselo zgodbo, ki je s svojo ruralno robustnostjo šokirala Lea Delibesa, nato pa Francoska suita iz leta 1935 ter dve simfoniji: tristavčno Prvo iz leta 1919 je zaznamovala prva svetovna vojna in gre za glasbeno pripoved o brezskrbni mladosti in smrti v boju mladega letalca. Druga ima programski pripis »bretonska« in slika zgodovino ter geografijo mesteca Ys, kritik revije Res Musica Michel Tibbaut pa jo opiše kot »17 minut neverjetno zgoščenega glasbenega bogastva«. Obe simfoniji veljata za izvedbeno izredno zahtevni in dosedanji posnetki po pisanju francoskih ocenjevalcev ne veljajo za prav dobre. Jacques Bonnaure je v reviji Classica zapisal, da dirigent Villaume in slovenski filharmoniki »dobro izvajajo te težke in redko igrane partiture, ki zahtevajo nenehno skrb nad kompleksno teksturo in raznoliko barvno paleto«. Res Musica pa hvali »občudovanja vredno strukturirane izvedbe s popolnoma uravnoteženimi zvočnimi plastmi«. Naslov članka pa verjetno pove še največ: Maurice Emmanuel v vsem sijaju. Orkester Slovenske filharmonije je sicer sezono 2011/12 z izvenabonmajskimi koncerti že začel, redni nastopi v Cankarjevem domu pa se začenjajo 15. in 16. septembra z gostovanjem francoskega dirigenta in skladatelja Frederica Dirigent Emmanuel Villaume in Orkester Slovenske filharmonije med izvedbo Mahlerjeve Druge simfonije na otvoritvenem koncertu Festivala Ljubljana 2010. Chaslina, pred časom asistenta Daniela Barenboima in Pierra Bouleza, rednega dirigenta Dunajske državne opere in od lanskega leta šefa dirigentov opere v ameriškem mestu Santa Fe. Emmanuel Villaume bo v Ljubljani dirigiral novembra in decembra, nato pa še spomladi. B. T. Prvih 5 prihodnjih 14 dni KNJIGE ZA VSAKOGAR, TUDi ZA PSIHIATRIČNE BOLNIKE Knjig ni nikoli preveč, Knjiga je najlepše darilo, S knjigo nisi nikoli sam ^ so krilatice, ki jih ponavadi stisnjenih ust izgovarjajo ljudje, ki so se že dolgo tega morali odpovedati kopanju v kopalni kadi, ker je ta postala dom za - knjige. Nova priložnost za vse, ki še niso natrpali vseh knjižnih polic in ostalih zasilnih prostorčkov za knjige, vključno s kadjo, je že drugi Modrijanov Knjigokup. Ob drugem rojstnem dnevu njihove knjigarne na Trubarjevi ulici v Ljubljani bodo pripravili akcijo, ki bo trajala od 19. septembra do 15. oktobra, med tem časom bodo knjige naprodaj po nižjih cenah, v založbi Modrijan pa so pripravili tudi nekaj kulturnih dogodkov, ki bodo na sporedu praviloma ob torkih in četrtkih. Gostili bodo nekaj pisateljev (Aleksandra Koncut: Andraž spozna knjižnega molja, Roman Rozina: Šumijo besede domače, Zoran Benčič: Psi brezčasja, Jose Maria Merino: No soy un libro - obvezno čtivo za dijake, ki bodo v letu 2011/12 opravljali maturitetni izpit iz španščine; veliki hrvaški kulinarični pisec Veljko Barbieri) in prevajalcev (Iztok Ilc, Jure Potokar, Nada Grošelj). V soorganizaciji s Kinom Šiška bodo obeležili rojstni dan Nicka Cavea. Hkrati pa bo potekala tudi akcija zbiranja knjig za psihiatrične bolnišnice pod geslom »Poiščimo vašim knjigam nov dom«. Gledališki supertris Mile Korun Janez Pipan v Dragan Živadinov v Mestnem Slovenskem v ljubljanski gledališču ljudskem Drami 24. ljubljanskem 15. gledališču v Celju septembra septembra 23. septembra V prihodnjih desetih dneh so napovedane premiere treh izjemno pomembnih, a med seboj popolnoma različnih gledaliških avtorjev: prvi bo v četrtek, 15. septembra, z otvoritveno uprizoritvijo letošnje sezone v Mestnem gledališču ljubljanskem udaril Mile Korun z Molierovim Namišljenim bolnikom; redko za velikega mojstra Koruna je, da poleg režije podpisuje tudi priredbo, tokrat skupaj s hčerko Barbaro Korun, pesnico in gledališko lektorico. V naslovni vlogi Argana bo zaigral Boris Ostan. V petek, 23., bo otvoritveno uprizoritev v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju režiral Janez Pipan. Šlo bo za prvo uprizoritev necenzurirane verzije Utve Antona Pavlo-viča Čehova in za prvo Pipanovo režijo Čehova, saj je Platonova v MGL leta 1993 postavil v priredbi Thomasa Brascha in Andree Breth iz konca sedemdesetih. V tem tragičnem štirikotniku bodo v nosilnih vlogah nastopili Nina Rakovec in Aljoša Koltak ter Renato Jenček in Lučka Počkaj. Otvoritvena predstava na Velikem odru Drame v Ljubljani pa bo v soboto, 24. septembra, igra Ljubezen in država hrvaškega pisatelja Vladimirja Stojsavljevica iz sredine osemdesetih, nastala v okviru Elizabetinske trilogije. Seveda pa lahko pričakujemo še marsikaj, kajti gre za obnovitev sodelovanja avtorja z režiserjem Draganom Živadinovom, ki v koprodukciji Zavoda Delak prvič režira na odru Drame. Živadinov je z lektorico Tatjano Stanič in Draženom Dragojevičem tudi prevajalec, med drugimi sodelavci pa najdemo režiserjeva vesoljska tovariša Dunjo Zupančič ter Miho Turšiča kot scenografa in avtorja digitalnih konstrukcij (Zupančičeva pa je tudi kostumografka). Med igralci omenimo gosta Lotosa Vincenca Šparovca v vlogi Shakespeara in Matjaža Tribušona kot slavnega igralca Richarda Burbagea, prvega interpreta večine največjih Shakespearovih vlog. Nina Rakovec bo v Celju nastopila kot Nina Zarečna v Utvi, čez nekaj tednov pa jo v Portorožu čaka slovenska premiera celovečerca Izlet Nejca Gazvode, v katerem je prav tako zaigrala glavno vlogo. pogledi 14. septembra 2011 TRNOW NA OBiSKU V SiŠKi »Če pa ta koncert zamudiš, je pa tko, k da bi se pozabu rodit!« je napisano v komentarjih k napovedi koncerta ljubljanskega raperja Klemna Klemna 16. septembra v Kinu Šiška, ob drugi obletnici delovanja Centra urbane kulture. Deset let, 10 mesecev in 29 dni od izida njegove plošče Trnow stajl bo Trnovčan nastopil v Šiški, zraven pa bodo prepevali The Playbackers. Pred koncertom se bo zgodilo še odprtje fotografske razstave Katedrala na prostem na fasadi Upravne enote Šiška. GRAFiČNi BiENALE PO VSEJ LjUBLJANi Na šestih razstaviščih v središču Ljubljane bo od 24. septembra do 20. novembra potekal 29. grafični bienale, ki ga letos ku-rira Beti Žerovc. Otvoritev bo v petek, 23. septembra, v MGLC, v prihodnjih dveh mesecih pa bodo sledili umetniški in teoretski dogodki, maratonski pogovor s 30. septembra na 1. oktober in novembra še dvodnevni mednarodni simpozij. V okviru bienala je do 30. septembra v Galeriji Lek tudi razstava sedemnajstih grafičnih listov iz zbirke MGLC pod naslovom Pariška šola. PREiZKUS ZA GLEDALCE 26. september bo za slovensko televizijsko produkcijo pomemben dan: na programu POP Brio se bo začela predvajati nadaljevanka Na terapiji, ki je nastala po predlogi izjemno uspešne izraelske serije. Priredba je delo Ane Lasič, režira Nejc Pohar, nastopajo pa nekateri vrhunski slovenski igralci, med njimi v glavni vlogi psihoterapevta Romana Igor Samobor, njegove nekdanje mentorice Eme Silva Čušin, kot bolniki pa Jana Zupančič, Marko Mandič, Maša Derganc ter manj znana Nika Manevski in Dejan Spasič. Igor Samobor nastopa v nosilni vlogi psihoterapevta Romana 29. grafični 1 m bienale kurira dr. 1 ir 1 Beti Žerovc. ■ iT 1 Gre za format, ki od ponedeljka do petka vsak dan prinaša eno polurno epizodo, traja pa skupno devet tednov. Bolniki se vračajo na isti dan v tednu, ob petkih pa gre terapevt sam na terapijo. Soočajo se z resnimi osebnimi in družbenimi problemi, zato bo vsekakor zanimivo spremljati, kako bodo serijo sprejeli slovenski gledalci. V Izraelu je bila izjemno uspešna, verjetno pa ne bomo zelo pretiravali, če zapišemo, da je od njenega tukajšnjega sprejema odvisna prihodnost podobno relevantnih televizijskih projektov zlasti na komercialnih televizijah, javna pa te tako ali tako predvsem posnema ... ALEKSANDRA OOMANOVIC 15.9. - 7.1 Muzej in galerije mesta Ljubljane Kulturni center Tobačna 001 Galerija 001 Tobačna ulica 1, 1000 Ljubljana T: +386 [0) 1 5411 770 E: mestna.galerija@mgml.si W: www.mgml.si QBACNA TOBAČNA LJUBLJANA GAL 00 Neizbežna smrt, norost, starost, neuresničena ljubezen, izdajstvo prijateljev, absurd modernega življenja, manko idej, modelov, pomenov in razlogov za življenje... vse to so univerzalnosti, ki včasih pustijo občutek, da je ves svet koncentracijsko taborišče. »Pošast« na Križevniški Letošnji dobitnik vilenice, romunski pisatelj Mircea Cartarescu,za STA lU(."£HOVENU[ ^ k ZAr -I / * PROGRAM 2011/2012 že pri vas in na spletu www.jskd.si ohranila je vse tisto, kar je dosegla v socializmu, pa še marsikaj dobila zraven. Grožnje s pastmi trga so se doslej izkazale za neutemeljene. Veliko pa je ostalo nedorečenega o tem, kaj je dejansko javni interes v kulturi: je to predvsem čim več delovnih mest? Je torej ministrstvo bolj ministrstvo za kulturnike kot za kulturo? Če vprašate kulturnike, ki se nenehno pritožujejo zaradi svojega položaja, to ne drži. Nesporno je, da mnogo ustvarjalcev, ki niso tako ali drugače »institucionalizirani«, nima kaj dosti od povečevanja proračuna ministrstva v zadnjih letih - in tudi nič od Žekševih treh odstotkov. Med dokumenti za pripravo predlaganih ukrepov Nacionalnega sveta za kulturo je tudi pismo pisatelja in prevajalca Uroša Kalčiča, v katerem piše o zloglasnem cenzusu letnih prihodkov, ki samostojnega kulturnika še upravi-čuje do plačila prispevkov za socialno varnost iz proračuna ministrstva. Res grozljivo je, kako je Kalčič povsem sprijaznjen z mizernim cenzusom (21.605,70 evrov bruto obdavčenih dohodkov v letu 2010) in predlaga zgolj minimalne popravke, na koncu pa napiše še naslednji otožni predlog: »Ministrstvo bi lahko določeno število pisateljev subvencioniralo s povprečno slovensko plačo. Morda se sliši - glede na trenutne ekonomske razmere - nekam za lase privlečeno „ ampak ali ni ravno tako ali pa še bolj za lase privlečeno dejstvo, da je nekdo, ki moje knjige izposoja (knjižničar), javni uslužbenec in za to dobiva redno plačo, nekdo, ki je te knjige napisal, pa ne?« To je po svoje res, res pa je tudi, da pisatelji od izposoje svojih del v knjižnicah dobivajo knjižnično nadomestilo - kar pa je že oblika tržnega razmišljanja. Seveda je tudi v kulturi tako kot na drugih področjih in so se nekateri bolje znašli kot drugi, ampak zelo na široko zastavljena osnovna dilema se glasi takole: ali je v javnem interesu, da podpiramo čim več umetnikov z bolj ali manj podobnimi zneski, ali raje elito bogato nagradimo, žalujoči ostali pa naj si eksistenco zagotovijo kako drugače? Tega vprašanja si v dvajsetih letih na ta način še nismo zastavili, se bo pa najverjetneje pojavilo ob urejanju klasifikacije umetniških poklicev v sistemu javnih uslužbencev, ki jo napovedujejo že dlje časa, omenjena Analiza stanja pa jo večkrat omenja tudi v zvezi s preobrazbo javnega sektorja v kulturi. MiNiMALNA PLACA iN KNJiGE ZA VSAKOGAR Človeka brez kulture ni. Najbrž nismo vsi še čisto ustrezno »senzibilizirani« za intermedijsko umetnost in nekateri tudi ne razumemo, zakaj potrebujemo dve operi in dva baleta (pri tem sta spomladi obe operi ostali brez umetniških vodij in le mariborska je hitro našla novega), namesto denimo lažje dostopnega glasbenega in baletnega izobraževanja na vstopni ravni? Državi se najbrž tudi ne bi več kot toliko poznalo, če bi končno ukinila davek na knjigo. Je pa vsaj zame zelo presenetljiv podatek, da ministrstvo (od leta 2009 v okviru Javne agencije za knjigo) sofinancira le okrog osem odstotkov knjižnih naslovov izmed več kot 6 tisoč knjig in brošur letno (gotovo jih kar nekaj sofinancirajo druga ministrstva, pa občine itd.). In za tiste naslove oziroma avtorje, ki jih podpre, agencija izpostavlja cilj izenačiti plačilo za avtorsko polo z minimalnim mesečnim osebnim dohodkom v Sloveniji; trenutno je na približno dveh tretjinah. Ker je težko pričakovati povečanje sredstev, to pomeni, da bi ob vsaj enakem proračunu višje honorarje prejelo manj izbranih avtorjev. Če je to eden od možnih scenarijev za »zagotovitev spodbudnega okolja za ohranjanje in razvoj slovenske kulture«, pa uspešno zgodbo o »omogočanju dostopnosti kulturnih dobrin in infrastrukture po celotnem slovenskem ozemlju« pomeni projekt Knjige za vsakogar, ki je izšel iz Svetovne prestolnice knjige Ljubljana 2010 in v okviru katerega je v sodelovanju z različnimi založbami izšlo 21 vrhunskih knjig za 3 evre, tudi po aprilski selitvi prestolnice v Buenos Aires pa se projekt nadaljuje, letos sicer s knjigami po 5 evrov, kar pa je še vedno zelo ugodno. To je akcija, ki je usmerjena neposre- Pobuda Javne agencije za knjigo za višanje avtorskih honorarjev si prizadeva za boljše pogoje pisateljev, akcija Knjige za vsakogar pa za večjo dostopnost kulture - kar je oboje hvale vredno, ob približno enakem ali celo manjšem obsegu sredstev za kulturo pa vodi v podporo manjšemu številu ustvarjalcev in manjšemu številu projektov. Trije milijoni evrov, ki so spomladi povzročili tak vihar, ko je šlo za plačilo nadur policistom, so čisto dovolj za izhodišče razmisleka o razdeljevanju kulturnega proračuna: malenkost manj kot tri milijone je v letu 2010 država namenila za plače 125 zaposlenih v Cankarjevem domu, četrt milijona več pa za plače 107 zaposlenih v Mestnem gledališču ljubljanskem. Za delovanje Kobilarne Lipica pa dobre tri milijone in 800 tisoč evrov. dno na domnevno neprijazni trg, a ga Knjige za vsakogar uporabljajo za »uresničevanje javnega interesa«. Ti dve pobudi na eni strani zagotavljata boljše pogoje ustvarjalcem, na drugi pa večjo dostopnost kulture - kar je oboje hvale vredno; ob v najboljšem primeru približno enakem, a verjetneje manjšem obsegu sredstev za kulturo pa pomenita podporo manj ustvarjalcem in manjšemu številu projektov. To ni nujno slabo, zlasti ker gre za smiselno dopolnjevanje strokovnih meril s tržnimi mehanizmi, o katerih pri knjigah za 20 in več evrov - kolikor resnejši naslovi običajno stanejo v knjigarnah - težko govorimo. Pri teh visokih cenah pa je avtor v najboljšem primeru plačan dve tretjini minimalne plače na avtorsko polo. Tudi od gledališč bi morda lahko pričakovali, da s prodajo vstopnic zaslužijo kaj več kot 16,5 odstotka svojih proračunov (toliko je namreč povprečje vseh slovenskih gledališč) - ali pa bi lahko pričakovali, da so vstopnice cenovno dostopnejše. Subvencija slovenskemu filmu bi prav tako lahko pomenila cenejše vstopnice, kot so tiste za globalne uspešnice. In če v Analizi stanja beremo, da je del težav likovne umetnosti povezan s neobstojem umetnostnega trga v Sloveniji, se je morda potrebno vprašati, ali je problem samo pri kupcih ali tudi pri ponudnikih? In kaj sploh je likovna umetnost danes? Slovenskega Charlesa Saatchija ali Francoisa Pinaulta bolj nabriti umetniki še čakajo, a morda bi vmes poskusili nagovoriti še koga? VSAKA GENERACiJA POSTAVLJA SVOJE iNstitucije Morda bi morali spregovoriti tudi o sorazmerni kadrovski nepretočnosti nekaterih institucij: ko je Vasko Simoniti leta 2008 imenoval Iva Bana za ravnatelja ljubljanske Drame, je ta zamenjal Janeza Pipana, ki je bil prej na tem mestu tri mandate od leta 1994. (Pravzaprav je bilo ob Banovi razrešitvi pred meseci najbolj bizarno to, da je tri sezone izvajal praktično identično programsko politiko kot Pipan, razrešen pa je bil zaradi domnevne nesposobnosti.) V ljubljanski Moderni galeriji je na čelu že od leta 1993 Zdenka Badovinac, v Cankarjevem domu pa Mitja Rotovnik od leta 1982. Da ne bo pomote, problem ni v »špicah«, ampak v tem, da si mora zaradi tega pokrova na vrhu v tako majhnem okolju vsaka generacija znova postavljati institucije, potem pa se jih seveda oklepa, ker ne more drugam: Galerijo Kapelica že od leta 1995 vodi Jurij Krpan, pri Študentski založbi, ki praznuje petnajsto obletnico delovanja, sta nosilna urednika še vedno soustanovitelja Mitja Čander in Aleš Šteger, ŠKUC, ki s prav tako študentskimi koreninami obstaja od leta 1972, pa v svojih projektih vključuje številne ustvarjalce, ki bi se zlahka vpisali na univerzo za tretje življenjsko obdobje. Vse to samo po sebi ni sporno, pogosto so zreli umetniki radikalnejši od oportunističnih mladih, ki si predvsem želijo uveljavitve, a spodobi se, da organizacije, ki prejemajo nekaj sredstev od študentske organizacije ali s svojim imenom namigujejo na študentsko delovanje, predvsem skrbijo za študente. Seveda so vsi omenjeni daleč presegli horizont študentskih ambicij, ampak v bolj pretočnem okolju bi s svojo vrhunsko dejavnostjo lahko nadaljevali v »odraslih« institucijah ali z lastnimi podjetji ali zavodi, študentski okvir pa prepustili študentom. Tako je prišlo do tega, da je v zadnjem letu Študentska založba med drugim objavila (pozneje nagrajeni) prvenec Lada Kralja Kosec koso brusi, nekdanjega ravnatelja Drame in dolgoletnega profesorja na Filozofski fakulteti, pa (pesniški prvenec) Nisem Dušana Jovanovica, ki je bil ne le dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo že leta 1990, temveč pozneje celo predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada, izdala je (prav tako izjemno) knjigo leta 1972 preminule, po krivici pozabljene Milene Mohorič Zgodbe iz tridesetih let, povrh pa še ponatis Jamnice Preži-hovega Voranca (1893-1950). Seveda ni problem izid nobene izmed teh knjig, nasprotno - je pa nenavadno, da se njihov izdajatelj imenuje Študentska založba. DiAlog v KULTURi V slovenski kulturi je vrsta dobrih zgodb, vrsta izjemnih umetnikov in kulturnikov. Obstaja tudi publika za vse vrste umetnosti, celo tista bolj senzibilizirana. Pravi izziv kulturne politike za prihodnja leta je zato vzpostaviti bolj neposreden stik med ponudniki in uporabniki. Teza, da sta Slovenija in slovenski kulturni prostor premajhna za produktiven dialog v kulturni sferi, je pokroviteljska in v resnici ne pomeni nič drugega kot alibi za administrativno upravljanje kulture. Prav bi bilo, da bi umetniki bolj iskali utrip tistih, ki umetnost potrebujejo ravno toliko, kot umetnost potrebuje občinstvo. Marsikateri izmed vrhunskih umetnikov iz zgodovine je bil tudi zelo uspešen poslovnež, Shakespeare je bil po uspešnosti Spielberg svojega časa (deloval pa je v Londonu, ki je imel tedaj tristo tisoč prebivalcev), podobno Verdi, pa številni likovni umetniki. To bo debata, ki nas čaka morda že v času pred prihajajočimi volitvami, morda pa v naslednjih letih. S potrpežljivostjo in z jasno definiranimi cilji bodo na koncu pridobili tako ustvarjalci kot uporabniki, tisti, ki v kulturi vztrajajo na robu preživetja, pa se bodo morda lažje odločili za spremembo poklicne poti, če jih pred skokom v neznano ne bo zadrževala sofinancirana kulturna miloščina. Zbiranje na okopih sredstev za kulturo je sicer čisto legitimen interesni pritisk, a slovenska kultura bi preživela tudi brez enega samega javnega evra. Seveda bi bila v tem primeru drugačna, a drugačna je bila tudi pred desetletji in stoletji in drugačna bo v bližnji in manj bližnji prihodnosti. Velika večina kulturnikov in uporabnikov kulture si želi dobre pogoje za delo in iz njih izhajajoče vrhunske izdelke. Želijo si umetnost, ki je izbrušen »dokument« našega časa in naših življenj. Nekaj zelo podobnega, le da v zakonodajnem jeziku, opisuje tudi zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture. Morda temeljno vprašanje pa je, ali je smotrno, da o javnem interesu in nacionalnem programu za kulturo odločata zgolj politika in strokovna javnost - ali bi kaj več vpliva kazalo prepustiti uporabnikom kulture? Politiki to seveda ne bi ustrezalo, saj z nadzorom financ v kulturi kaže svojo blagohotno naklonjenost več tisoč kulturnikom, slednjim pa je pogosto udobneje sprejeti pokroviteljstvo politike (kajpak v preobleki stroke) kot loviti pulz občinstva. Podoben argument o nezdružljivosti tržne uspešnosti in uresničevanja javnega interesa srečujemo tudi na medijskem področju, ki ga pri nas prav tako zakonsko ureja ministrstvo za kulturo. A tudi v medijih ta argument ni na nič bolj čvrstih temeljih: morda je tudi v medijih (zlasti tiskanih) ponudbe enostavno preveč za potrebe bralcev? Te potrebe pa so zoper ključ: v osemdesetih letih so nekateri mediji dosegali danes nepredstavljivo število bralcev in poslušalcev, ker so prinašali vsebine, ki so si jih uporabniki ne le želeli, temveč so celo hlastali po njih. Kateri medij v Sloveniji dandanašnji odpira teme, ki bi se tako živo dotikale javnosti, kot so se v svojem času tiste, s katerimi so se na meji cenzure in zaplemb gibale Nova revija, pa Radio Študent in Mladina? In ali se slovenski umetniki in intelektualci na enako zavezujoč način kot tedaj poskušajo vključiti v oblikovanje odgovorov na odprta vprašanja v družbi ali svojo potrditev raje kot pri širši javnosti iščejo v zavetju domačih in mednarodnih strokovnih krogov? Do tega imajo seveda pravico, vendar pa morda to ni nujno povezano z javnim interesom, kot ga doživljajo slovenski uporabniki. Ne kulture ne medijev v Sloveniji zlepa ne bo konec, lahko pa bosta bolj ali manj relevantna in uspešna. Pri tem se seveda velja spomniti citata dvakratnega francoskega premiera Georgesa Clemenceauja (1841-1928): »Vojna je preveč pomembna, da bi jo prepustili generalom.« Ker je bil Clemenceau tudi lastnik in urednik časnika L'Aurore, v katerem je Emile Zola objavil svoj znameniti spis J'accuse, bi mu morda kazalo zaupati tudi pri vprašanjih kulture in njene vloge v družbi. ■ pogledi naslednja številka izide 28. septembra 2011 NAROČILA IN DODATNE i i- • i- • ^ i i iNFORMAcnE: www.pogledi.si ali narocnine@delo.si 080 11 99, 01 47 37 600, pnoglediuE = pogledidE = pogledi-šr r ZA NEKO ^iSEL Prehudo za nežni žanr mehiške telenovele ^ Tomaž Lavrič v ljubljanski Moderni galeriji ^ VZTRAJNO IŠČE SMISSEL »Ne manjka nam ^^^^^^ ^ \ L-,: KUTi ŠE NE ALI NE VEČ? ZA NEKO rmiT^EL Prehudo za nežm žanr mehiške telenovele ^ Tomaž Lavrič v ljubljanski Moderni galeriji ^ VZTRAJNO IŠČE Ig 9 \/ r AFUtll o o „ KUCII __[dr^žbene teme, intervjuji doa^ita^ega I www.DOsledi.si nciln H H niinaicL-a ^ liiihliana ^LMIL