C O N C I L I O Y LAS M I S I O N E S
"llluminarc", obril 1968	— Continuacion —	Por C. COUHURIER S. J.
^Tendremos que pensar que los cometidos sociales, aunque necesarios, son siempre secundarios en comparacion con el ministerio de la Palabra? La verdad es que la Palabra no puede ser escucbada ni encontrar audiencia sino en virfud de los signos que la acompanen. Hoy, como ayer, al mundo no se le puede ofrecer otro signo que el signo de Jonäs: el signo de resurreccion, el misterio de nuestra vida de resucitados en Cristo resucitado. Nuestra caridad fraterna es el signo de este misterio: “Nosotros sabemos, nosotros, que hemos pasado de la muerte a la vida porque amamos a nuestros hermanos’* (I Joan., III, 14).
El impulso misionero implica que reconozcamos a los pueblos sin Cristo, el que son hcrmanos nuestros por vocacičn divina y que, consecuentemente, hagamos nuestras sus necesidades. Asi Io han practicado los misioneros de todos los tiempos que pusieron sus talentos al servicio de los pueblos misionados. A las veces llegaron en esto Kasta el heroismo. La enciclica Io subraya, pero no se puede dar por sentado que los misioneros de otros tiempos Kubieren comprendido el verdadero alcance de su intervencičn. Bojo la presiön de las ideas de la epoca, no veian en la accion social en pro del desa-rrollo de los pueblos sino simples medios indirectos que disponian a las gentes a la reccpcičn de la Palabra, Palabra que a su vez se diluia en una multiplicidad barroca de dogmas y preceptos, o que dlficultaba enormemente el llegar Kasta las profundidades de la vido de los evangelizados.
Gracias a la accičn del Espiritu, que Ka suscitado y encaminado la reflexiön del Concilio, Koy comprendemos mejor la esencialidad del Mensaje: desplegar ante el mundo el misterio del amor trinitario que se revela en el misterio pascual y que Ka deter-minado su visibilizacičn en el misterio de Pentecostes, como signo permanente. Pente-cost6s es, en efecto, la manifestacion de la fraternidad universal en Cristo; manifes-tacion no solo por palabras, sino por actos de oncuentro concreto y de mutuo servicio entre los Kombres de toda lengua y de toda raza. •
CRECIMIENTO DE LA HUMANIDAD
Si analizamos de cerca la enciclica Populorum Progressio, esta se evidencia como la respuesta exacta al decreto conciliar Ad Gentes. Uno y otro texto describen la marcKa de le humcnidad Kacia el Padre, El decreto se fijo sobre todo en el descendimiento del amor divino Kacia los Kombres por medio de la donaciön al mundo del Hijo de Dios, venido para fijar a la Kumanidad su verdadero destino y para comunicarles en la Iglesia el Espiritu de Dios, con cuya accion los Kombres pueden alcanzar las metas propias de la Kumanidad, a saber, la reunificaciön del mundo y con ello el acceso a la vida trinitcria.
El decreto Ad Gentes evidencia que “la actividad misionera posee un vinculo intimo con la naturoleza humana y sus aspiraciones. La Iglesia que maniifesta Cristo a los hombrss les revela coh ello la aufentica verdad sobre la condiciön y vocacion integral del hombre; porque Cristo es el principio y el modelo de la humanidad renovada sa#-turada de amor fraterno, de sinceridad de espiritu de paz, aspi/lacion comun de todos" (8).
(Sigue. y
izvažanje krize
Kolonialni časi so minili. Evropske države so v marsičem pomogle misijonskemu delu, a njihov negativni vpliv na misijonske narode je vrgel senco tudi na misijonarje in Cerkev in ta senca še ni povsem izginila.
Danes preti druga nevarnost. Misijonarji z ustanavljanjem mladih cerkva morajo predvsem pokazati, kako nekaj dobrega, lepega in za vsak narod nujnega je katoliška Cerkev. S svojo gorečnostjo in pristno ljubeznijo marsikje to tudi uspešno dokazujejo. A mnogi misijonski narodi, o katerih še vedno velikokrat napačno mislimo, ker jih istovetimo z neukimi primitivci, vedo prav dobro, kaj se v svetu dogaja. Tudi k njim Pride tisk, zvok radia in televizije. In danes je marsikakšnemu misijonarju tesno pri srcu, ko mu s prstom pokažejo na Evropo in Ameriko. Ne več toliko, kako razkristjanjena je evroameriška družba, ne na gospodarske rnogotce, ki izžemajo njihovo zemljo, ampak kako negotovi smo mi katoličani. Večne pravde in žgoči razgovori, včasih celo skrajno drzne misli o duhovništvu, misijonskem delu, avtoriteti Cerkve ali celo bistvenih točkah vereizpovedi same. Vse to poimenujemo z eno samo besedo: kriza.
Včasih so misijonarji delali napako, ker so v misijonske dežele izvažali svojo evropsko omiko. Danes je vsaka taka skušnjava premagana. Pač pa časopisje in vsa druga občilna sredstva posredujejo —navadno celo v zelo povečani in skrivljeni obliki— vse te probleme, ki mučijo Cerkev. Ni samo en primer, ko misijonarji poročajo, da se je ustavilo za-i'manje za Cerkev, ker so ljudje razočarani zaradi vsega, kar se dogaja v Evropi in Ameriki, kot je to piimer na Formozi.
Idealni misijonarji, ki že desetletja garajo v misijonih, zaskrbljeni gledajo, kako delo narašča, kako se manjša število novih poklicev. In ni pričakovati, da bodo mladi ljudje z navdušenjem sprejemali nase Poklic, o katerem niso gotovo prepričani, da je vreden njihove osebne žrtve. Vsaka negotovost moti. Idealizem v misijonih in idealizem v vrstah mladih katoličanov mora najti nekaj, kar je vredno. Zato moramo za bližnjo bodočnost pričakovati krizo tudi v misijonih zaradi krize v starih krščanskih deželah.
Toda ne čakajmo križem rok. Problemi so zato, da se rešujejo; krize zato, da se premagajo. Če nanje nalete močni, iskreni ljudje, ob tem samo zore. Zato smemo upati, da bodo vse te krize zazorele vrste tudi mladih ljudi, ki bodo po mučni pavzi obotavljanja in iskanja in negotovosti končno zaslutili, da je bolj kot kaj drugega vredno darovati svoje življenje zasajanju tiste Cerkve, ki je sicer v mučni krizi, a je in ostane an9el miru in znamenje odrešenja. In čim več bo v katoliških vrstah takih optimistov, tem prej bodo krize premagane, misijonsko delo bo zaživelo.	c c
NOVE MISIJONSKE METODE
o. STANKO PODERŽAJ, Bengalija
Do zdaj smo nova misijonska središča odpirali tako, da si je misijonar postavil hišo, cerkev in šolo in z naokoli naseljenimi verniki ustvaril krščansko naselje. Zdaj pa nekateri med nami z dovoljenjem pristojnih cerkvenih oblasti delajo ravno nasprotno: ljudje naj ostanejo, kjer so. Izpreobrnjenci naj ne zapuščajo družin, sorodnikov, delokroga, kraja. V Kalkuti so nekateri sobratje najeli stanovanja v hišah nekristjanov. Čutimo, da nam je dozdaj zelo manjkalo neposrednih stikov s srednjimi sloji, ki so hrbtenica bengalskega naroda. Namesto da kot v prRjšnjih časih čakamo, da oni k nam pridejo, gremo rajši mi sami k njim.
V Kalkuti imamo že tri taka središča. Prvo Hišo miru smo odprli že 1951. leta. Začel jo je sobrat,, profesor na javni univerzi in celo član univerzitetnega senata in sindikata. Še prej si je pridobil diplomo M. A. (master of arts) bengalskega jezika. Leta 1963 je Hišo miru prevzel drug sobrat, tudi M. A. (v sanskrtu, na univerzi predava primerjalno slovstvo), prvi pa je najel drugo stonovanje daleč na severu velemesta. Bivališču, ki je navadno stanovanje, je dal ime Dom miru. Pridružil se mu je še en sobrat (ta si je diplomo M. A. pridobil po triletnem študiju na sloviti Rabindranat Tagorejev! univerzi Šanti-niketon — - Gaj miru). V bengalščini piše zelo brane članke v najbolj razširjeni literarni mesečnik Deš (Domovina). Letos pa je še en sobrat, doktor filozofije z neke evropske univerze, odprl tretje takšno središče Gnezdo miru (v bengalščini pomeni pravzaprav Zavetje miru) na skrajnem južnem robu mesta. Je obenem tudi redni profesor na univerzi.
Namen vseh teh poskusov je približati se srednjim slojem v njihovem lastnem okolju, živeti med njimi, z njimi in, kolikor mogoče, kakor oni. Vezati z njimi domače stike ter z besedo in zgledom pobijati predsodke. Kot vscučiliški profesorji uživajo potreben ugled. Za življenje se jim ni treba ubijati,, saj kaj zlahka žive od profesorske plače. Ker so se šolali do najvišje akademske izobrazbe med domačo mladino, se počutijo doma tudi v najpristnejšem narodnem okolju. Tudi kakšne osamljenosti, ki nekatere misijonarje včasih zelo teži, ne čutijo. Uvajajo tako potrebni verski dialog na širši in bolj miselni podlagi.
Kaj pa mi na farah? V župniji imam stotisoče Bengalcev. Revnih in bogatih, ukih in neukih, zelo monogo jih je iz srednjega sloja. Poleg dvojnega angleško-bengalskega župnikovanja med katoličani, naj zdaj z dialogom stopim tudi v poganski začarani krog. O poskusih samih, ki jih ne manjka, zdaj ne bom govoril. Ko in če bo kaj sadov in pa časa zadosti, da se kaj stori, bom pa že spregovoril. Dejstvo je namreč, da si „bogovi“ spet nekaj pomišljajo...
S cvetjem krasijo dekleta poganske bogove. Naj bi kmalu krasile Marijin kip, naj bi čim prej vsi prišli: po Mariji k Jezusu . . .
GEOPOLITIKA MISIJONSKE MOLITVE
o. Vladimir Kos S J., Tokyo. Nadaljevanje.
II
S to mislijo, da je misijonski molitvi edinstvena geopolitična moč, se lahko še enkrat dotaknemo tistih temnih dvesto let japonske misijonske zgodovine. 2e leta 1614 je bi! diktator leyasu Tokugawa (1542-1616) prepovedal krščansko vero vsakemu Japoncu, a to prepoved so začeli sistematično izvajati šele spomladi 1638, po padcu uporne trdnjave Hara na polotoku Shimabara. Lahko bi jo imenovali velikonočno pomlad japonskega krščanstva z dvestoletnim Velikim tednom. Po informacijah misijonarjev je že od 1613 do 1626 bilo umorjenih zaradi Kristusa 700 do 800 kristjanov. Tridesettisoč mož, žena in mladine je branilo do zadnjega trdnjavo Hara pod poveljstvom krščanskega viteza Masuda Tokisada; med njimi je bilo veliko število kristjanov; borili so se predvsem proti nečloveškemu zatiranju kmetov s strani protikrščanskih grofov Shigemasa, Po japonskem izročilu se je rešil le Yamada Uemon - izdajalec trdnjavske posadke, po poklicu prvi japonski slikar evropske tehnike. (Se danes hranijo v Hondo na otoku Amakusa njegovo sliko sv. Rešnjega Telesa. . . ). Ne le izpoved krščanske vere, marveč tudi potovanje v tujino in vrnitev iz tujine je bila od pomladi 1638 pod smrtno kaznijo prepovedana. Evropske in azijske listine 18. stoletja govore o „nepremagljivih ovirah, ki so jih preganjalci ustvarili, da preprečijo vstop“. In šele 22. septembra 1859, na praznik sv. Tomaža villanovskega in mučenca Mavricija in na dan ratifikacije prvega francosko-japonskega sporazuma, so bile krščanstvu vrnjene nekatere pravice. Izmed sil, ki so sklenile prve moderne sporazume z Japonsko, je bila edino Francija katoliška. Na povabilo prvega generalnega francoskega konzula, g; Duchesne de Bellecourt, je postal P. S. Girard, misijonar pariške Missions-Etrangeres, njegov tolmač in „verski opravnik“. Sporazum mu je priznal pravico nabave zemlje, zidave bivališča in cerkve, in svobodnega kretanja v obsegu 25 milj, vse to zaenkrat le na ozemlju v to določenih pristanišč. In šele 12. februarja 1873, potem ko je japonsko odposlanstvo pod vodstvom modrega Iwakura Tomomi telegrafiralo iz Berlina o ogorčenju javnega evropskega mnenja nad preganjaško japonsko vlado, so izginila iz vseh javnih prostorov oznanila o prepovedi krščanske vere, peterokotne lesene table imenovane „kösatsu“, po naše „oznanila“.
Ta dan pomeni tudi vidni blagoslov na nezlomljivi up rimske Propagande, Cerkve ministrstva za misijone, ki od 1638 do 1873 ni nehala kovati načrte o pomoči preganjani japonski Cerkvi. V tem pomenu je res, kar je bil zapisal starorimski zgodovinar Livij, da nepomembnosti često rodijo velike dogodke. Ob tem upanju skozi skoraj 250 let se človek
nehote spomni svetopisemske razlage: ,,Verovati je za gotovo vedeti, da so stvari, ki jih upamo, čeprav jih ne vidimo“ (Hebr 11, 1). ,,Vsi ti ljudje so umrli v veri. Božjih obljub niso videli uresničenih, zrli so jih kakor iz velike daljave in se nanje pripravljali“ (istotam, 13). Po naročilu Propagande je do 1727 imel na skrbi japonsko vprašanje siamski vikariat. Nankinškega škofa G. X. de Laimbeckhovena je 1781 rotila, ,,naj nikdar ne izgubi upanja na možnost novega misijonskega vstopa na Japonsko“ in „ne neha poročati o dogodkih na Japonskem“, a poročil ni bilo. Leta 1803 je določila enega izmed v Rusijo pregnanih jezuitov za ,misijonarja za Japonsko“. Stirindvajset let pozneje je priključila od Japonske najbolj oddaljeno jugozahodno otočje RyOkyO (z glavnim otokom Okinawa) na novo ustanovljenemu korejskemu vikariatu, ,,da bi skozi te otoke.;. . evangelij na novo prešel na Japonsko“. Toda mučeništvo odgovornih misijonarjev na Koreji je spet preprečilo nadaljne podvige. Enajst let pozneje skoraj sili apostolskega vikarja v Shantungu, L. de Besi, ,,da se začne baviti energično z Japonsko". Medtem pa je korejanski administrator J. J. Ferreol pariške Missions-Etrangeres prenesel odgovornost za japonski misijon na svojega sobrata p. Napoleona Libois v Macao, ki je s svoje strani skušal izrabiti vsako priložnost za uresničenje zaupanega mu načrta. Ko mu je francoski admiral Cecille predlagal, da pošlje z njegovo flotiljo tudi misijonarja k otočju Ryükyü, je takoj poslal so-brata T. A. Forcade, ki je stopil na ta prastara japonska tla 1. maja 1844. Dve leti ie živel v templju budistične Shigon sekte, pravzaprav interniranec. A 27. marca 1846 ga Gregor XVI. poplača enako velikodušno: japonski imperij postane apostolski vikariat, msgr. Forcade njegov prvi vikar s sedežem v Hong Kongu. Med tem pristaniščem in Naha, prestolnico otočja Ryükyö, se je po 1846 pletlo še dokaj vezi, kljub stalnemu policijskemu nadzorstvu s strani otoške oblasti.
A odločilne važnosti za japonsko Cerkev se je spet izkazal politični dogodek. 8. julija 1853 se pojavi ameriška flotilja pod poveljstvom Mateja Perryja v tokijskem zalivu pri Uraga; 31. marca 1854 je podpisana Pogodba prijateljstva med ZD in tedaj še fevdalno Japonsko; 20. julija 1858 pa moderni prijateljski trgovski sporazum z ZD, ki mu je še ■stega leta sledil sporazum z Anglijo in sporazum s Francijo. Tedanji vojaški diktator leseda Tokugawa in nekaj fevdalnih grofov, posebno li Naosuke, so se odločili v prid sporazumov z Zahodom, posebno po modrem in pogumnem prizadevanju prvega ameriškega generalnega konzula na Japonskem, g. Towsenda Harrisa; tedanji cesar Ansei in dve tretjini grofov so bili proti. . . V ozadju se je pripravljal boj za odpravo vojaške diktature (1867), a trenutno še ni določal smer dogodkov. Zgoraj omenjeni misijonar Prudence S. Girard, ki se je bil vrnil iz Naha v Hong Kong, je mogel vstopiti v Edo - današnji Tokio - 6. septembra 1859, svobodno in častno.
III
Zato se mi ne zdi pretirano, da govorimo o geopolitični moči molitve. Če je res, kar pravi Ben Johnson, da ,,ie življenje igra“, potem ima molitev moč, da vpliva na osebe in dejanja in oder, in to tem bolj, čim bolj ji gre za dramo na določenem odru. Ker je njen cilj milost v očeh neskončno svobodnega in neskončno ljubeznivega Stvarnika zgodovine, more prekoračiti čas in prostor. Spominjam se angelovega zagotovila Devici Mariji v Nazaretu: „Ni stvari, ki bi je Bog ne zmogel.“ (Lk 1, 17) In Jezusovega pojasnila učencem do konca sveta: ,,So časi in dogodki, ki trajajo, ker tako hoče moj Oče" (AD 1, 7). In pri vsem tem tiste čudovite, skoraj hudomušne Jezusove prilike o vdovi in pokvarjenem sodniku, kjer vpraša Jezus na koncu svoje poslušalce: „Ali bo tako dolgo trajalo, preden se Bog odloči za pomoč, za pomoč svojemu ljudstvu, kadar Ga zanjo roti noč in dan?“ Tako bo odločil stvar, da bo „Njegovemu ljudstvu v prid“. Ne, na božji strani ni problema; problem je na strani ljudstva in njegove vere. Zato konča Jezus še z enim vprašanjem: „Toda, ali bo našel Sin Človeka vero na svetu, ko pride?“ (Lk 17, 7. 8.) Le Bog ve, koliko ljudi je sodelovalo pri 250letni drami japonske Cerkve; koliko velikih in malih ljudi je imelo priložnost, da sodeluje, pa ni hotelo; koliko jih je sodelovalo le 30-odstotno, le 60-odstotno, kakor v tisti paraboli o širjenju božjega kraljestva (Mt 13, 8). Koliko jih je sodelovalo z življenjem in smrtjo.
Zato si upam reči, da je tudi danes od naše vere in naše „zainteresirane“ molitve odvisno, kako bo misijonsko zaledje zasedalo misijonske položaje, jih držalo in vedno bolj spreminjalo v del novega misijonskega zaledja. In dasi sem sam del japonskega misijona in bi rad čim več src, „zainteresiranih" pri njem, se vendar zavedam važnosti drugih misijonskih položajev; ljudje in dogodki smo navezani drug na drugega. Da bi le vsak kristjan bil resnično z delom svojega srca, če ne z vsem, pri uspešnem širjenju največje in najlepše novice na tem svetu, novice o Jezusu Kristusu.
IV
Eden izmed največjih japonskih pesnikov, Matsuo Basho je pel pred smrtjo I. 1694 - bil je rojen šest let po začasnem uničenju krščanstva na Japonskem - : „Na večerno pot, kjer ni več nobenega, jesen potuje." Toda nekje je nekdo molil, zaupno in vztrajno, da se te poti spet dotaknejo noge glasnika, morda še pravočasno, da lahko tudi Basho odide v večnost smehljaje. Tako kot je pisano v Zaharijevem spevu o vlogi glasnika (Lk 1, 76-79).
Naj na koncu hvaležno omenim posebno: knjigo The Catholic Church in Japan Since 1959, s katero mi je J. L. van Hecken posredoval dosti koristnih podatkov; izdala je knjigo založba Herder-Enderle v Tokiu pred sedmimi leti.
P0GL6DI nfl CRtlOflFRISHA UGRSTUR
FRANCE RODE CM, LJUBLJANA UVOD
Izjava drugega vatikanskega cerkvenega zbora o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev podaja tale opis verskega pojava v človeštvu: „Od najstarejših časov do današnjih dni se najde pri različnih narodih spoznanje skrivnostne moči, ki je prisotna v teku stvari in v dogodkih človeškega življenja, včasih celo priznanje Najvišjega Bitja ali Očeta. To spoznanje in priznanje prešinja njihovo življenje z globokim verskim čutom“ (NV, 2, 1). „Tako si verstva prizadevajo, kako bi nemirnemu človeškemu srcu pomagala s tem, da mu kažejo poti, to je, nauke in pravila za življenje ter svete obrede“ (prav tam).
Koncilski tekst razodeva resnično simpatijo do nekrščanskih verstev, saj priznava v njihovem nastanku in razvoju skrivnostno božje delovanje. „Katoliška Cerkev gleda z iskrenim spoštovanjem na te načine delovanja in življenja, na ta pravila in nauke, ki se sicer v mnogočem razlikujejo od tega, česar se sama drži in uči, pa so vendar neredko žarek Resnice, ki razsvetljuje vse ljudi“ (NV, 2).
Verski pojav v človeštvu je lahko prva in najgloblja priprava narodov na evangelij. Res je, da „ta prizadevanja, s katerimi ljudje na mnoge načine iščejo Koga, potrebujejo razsvetljenja in ozdravljenja“ (M, 3, 1).
Vendar je priprava narodov na evangelij po nekrščanskih verstvih dejstvo. Nahajamo jo v obredih, družbenih ureditvah in tradicijah. Poglejmo na čmo-afriška verstva. Videli bomo, da so mnogi njihovi miti in verovanja kot negativna slika, ki čaka, da se razvije v luči evangelija.
* *
Etnolog Maurice Delafosse piše v svoji knjigi Les civilisations negro-africaines: „V črni Afriki ni ustanove, bodisi na socialnem, bodisi na političnem ali celo ekonomskem polju, ki ne bi temeljila na verskem pojmovanju in ne bi imela vero za temeljni kamen. Ti narodi, o katerih se je tu pa tam reklo, da sploh nimajo vere, so v resnici najbolj religiozni na zemlji.“
VITALNE SILE IN OSEBA
Podoba je, da je bistvena vrednota afriških ljudstev življenjska sila. Cilj verskih obredov je utrditev življenja, zagotovitev njega trajnosti. Za Afričana je sreča v čim večji življenjski moči, nesreča pa v njenem zmanjšanju. Bolezen, trpljenje, utrujenost, poraz v vojni so znamenja, da življenjska moč hira. Ta sila ni samo v živem človeku, najdemo jo tudi pri mrtvih in v naravi, kjer kroži kot električni tok.
Etnolog Marcel Gviaule jo takole opisuje: „To je neosebna, nezavestna sila, ki jo nahajamo v živalih, rastlinah, v nadnaravnih bitjih, v stvareh narave. Teži k temu, da ohrani življenje v bitju, kjer se nahaja.“
OSEBA IN DUŠE
Vsa afriška ljudstva verujejo, da človek sestoji poleg telesa tudi iz duhovnega počela, ki mu dajejo različna imena.
Pleme Bambara, ki živi v zapadni Afriki, v današnjem Senegalu in Maliju, veruje, da ima človek dve duhovni počeli, dušo (ni) in dvojnik (dya). Ni je dih (duh) in potuje med spanjem. Dya je človekov dvojnik nasprotnega spola: senca na tleh, odsev v vodi. Ob smrti se te prvine ločijo: dya gre v vodo, z Bogom, dočim poglavar družine položi ni v družinski oltar. Oba se bosta ponovno utelesila v kakšnem otroku.
Afričani se zelo bojijo duhov mrtvih. Nekateri mislijo, da se kateri izmed njih spremeni v ljudožerca. Ko Bambara nesejo truplo v grob, poglavar mrtvega zaroti: Pusti nas v miru, daritve bodo opravljene.
Plemena v Ubangiju mislijo, da je duša sestavljena iz dveh sil: ena dinamična, brutalna, počutna, druga pa statična, ki zavira prvo in ustvarja ravnovesje. Duša lahko potuje med spanjem, pleše z drugimi dušami, občuje z dušami nasprotnega spola. Lahko je tudi plen breztelesnih duš mrtvih: tedaj beži, da bi ušla. Če ji uspe, se človek zbudi v tesnobi. Če so jo ujele, je telo zjutraj mrtvo. Če je ranjena, je telo bolno. Isto verovanje najdemo pri mnogih plemenih v Kongo (Kinšasa).
ŽIVLJENJE MRTVIH
Človeška duša (dvojnik) je neumrljiva in ohrani svojo osebnost za novo življenje.
Dogoni menijo, da duša biva v hiši žalosti do drugih pogrebnih obredov. Tedaj jo vsa vas spremlja ven iz vasi in začne se zanjo dolgo potovanje. Najprej obišče vas očeta in matere, nato izroči svojo življenjsko silo kakemu novorojencu v družini, da zagotovi neprekinjenost plemena. Končno odpotuje proti severu, proti Mangi, v raj, kjer bo večno živela v hladni senci pod drevjem.
Na splošno imajo duše po afriškem verovanju precejšnjo možnost gibanja, živijo v kraju mrtvih, pa tudi pri oltarjih, ki so jim posvečeni, ali ob svojem grobu. Imajo tudi možnost, da nadzorujejo živeče. Če jih pokličejo k sebi, povzročijo njihovo smrt.
POGREBI IN DAROVI
Živeči imajo do mrtvih prednikov mnogo dolžnosti. Da bo njihov prehod iz tega sveta na drugi svet primerno zagotovljen, morajo opraviti pogrebne obrede. Z darovi in žrtvami se ognejo njihovi jezi in si izprosijo njihovo varstvo.
Črnska mamica z otroci v svojem preprostem domu.

Dogonski pogrebci so zelo zapleteni. Velika maska (poglavar verske organizacije) pride obiskat mrliča, medtem ko se jokajoče žene zbirajo okoli hiše žalosti in se oboroženi moški v navideznem boju polastijo prostora okoli hiše. Nato molijo litanije v nekem skrivnostnem jeziku, plešejo in izvajajo simulirani dvoboj. Truplo nesejo v cik cak čez vas in ga položijo v duplini na skale. Nekaj za tem opravijo druge pogrebne molitve, da bi dosegli dokončni odhod mrtvega. Obhajanje traja nekaj dni. Verski pleši in molitve se izmenjavajo z obilnim pitjem piva. V domači hiši postavijo oltar, kamor položijo glinaste posode, lestvice, želodove kapice in palčice. Najstarejši član družine jim mora vsaj enkrat na leto darovati prvence od žetve.
Ljudstvo Mande živi v bližini svojih prednikov in jih smatra za svetovalce in varuhe. Vendar tisti, ki so se v prejšnjem življenju odlikovali po svoji zlobnosti, niso sprejeti v kraj mrtvih. Potepajo se po vaseh, strašijo ljudi in jih preganjajo.
DRUŽBENI RED
Afriška skupnost sestoji iz živih in mrtvih, s stalno menjavo uslug in moči med enimi in drugimi. Mrtvi so resnični poglavarji plemena, varovalci običajev, ki pazijo na vedenje svojih potomcev, jih poplačajo ali kaznujejo, če so, ali če niso spolnjevali plemenskih navad. Tako jamčijo družbeni red in nravnost.
Prepovedi merijo na splošno ureditev družbe, na zadržanje do raznih oseb v raznih okoliščinah. Nahajamo pa tudi mnogo materialnih predpisov,
'	' kar se tiče hrane.
Prelom prepovedi povzroči srd prednikov, ki se izraža na različne na-kot so bolezni, slaba letina, neplodnost žena in živali. Predniki se n-. -'o z darovi in žrtvami.
Tako predniki urejajo odnose med člani skupnosti, ki vsi priznajo ista 'navila. Kohezija grupe, red, udeleženje pri življenju skupnosti in njenih obredih, neka ekonomska enakost so tako zagotovljeni brez težav. Posameznik v takem družbenem redu ne more biti osamljen. Njegova življenjska sila je v stalnem stiku z življenjsko silo prednikov in drugih članov skupnosti. Največja nesreča za črnca je v izključitvi iz skupnosti. Obsojen je na borno, nevarno življenje, zapisan uničenju.
NAJVIŠJI BOG
Vsi afriški narodi priznavajo enega najvišjega Boga Stvarnika. Njegovo vlogo v svetu pa si razlagajo na različne načine. Pogosto mislijo, da je preveč oddaljen od sveta, da bi bil dosegljiv, zato častijo predvsem drugotne bogove, ki so določeni, da skrbijo za svet. Le-ti so služabniki najvišjega Boga.
Bog stvarnik (Amma) zavzema v dogonskem panteonu odlično mesto. Kličejo ga ob sleherni priložnosti. V večjih družinskih hišah ima svoj oltar, vendar častijo prednike bolj kot njega.
t
OD SONČNEGA VZHODA DO ZAHODA SE BO DAROVALA MOJEMU IMENU ČISTA DARITEV...
Na to daritev na nek način pripravljajo misijonske narode njihovi običaji, njihovo bogoslužje, tudi njihove daritve. Modrost Cerkve skuša uporabljati vse, kar je domačinskega, v narodu zasidranega, a tako, da ne zatemni krščanske resnice in ne skali pristnega krščanskega življenja. To je težko in odgovorno delo, a edina pot do resničnega misijonskega uspeha. Le tako se bo Cerkev zakoreninila v posameznih narodih in ne bo tujka, ampak domača, z vso domovinsko pravico.
Ljudstva gvinejske obale priznavajo najvišjega Boga, ki je večen, neskončen, stvarnik vsega, toda brez večje praktične važnosti. Živi v nevidnih nebesih in je predal drugotnim bogovom skrb za svet. V Togu razlagajo njegovo nezanimanje za svet na zanimiv način: ljudje so imeli grdo navado, da so si brisali umazane roke ob nebes, ga trgali kos za kosom in si z njim kuhali juho. Ob takem početju se je Bog užaljen umaknil.
V Ubangiju, v osrednji Afriki, menijo, da je Bog neskončno močan, pa tudi neskončno dober, in se ga torej ni treba bati. Tudi Pigmejci poznajo enega najvišjega Boga, ki je zelo oddaljen in živi v popolnem nezanimanju za vse. Darujejo mu prvence lova in sadov.
NIŽJI BOGOVI
Število in važnost nižjih bogov se spreminja od ene dežele do druge. Pleme Lobi pozna blizu dvajset nižjih bogov, od katerih ima vsak svoj posel. Bog, ki varuje pred boleznijo; bog, ki ščiti pred tatovi; bog, ki daje pamet; bog, ki daje otroke; bog za dobro žetev; bog za varstvo pred čarovniki; bog, ki preprečuje prešuštvo žene; celo bog, ki pošilja revmatizem...
Gvinejska obala je obljubljena dežela nižjih bogov. Samo pleme Yoruba jih pozna nad štiristo.
VERSKA OPRAVILA
V	Afriki je ponavadi družinski svečenik plemenski starešina. Namen daritve je deliti življenjsko silo. Vsaka bolezen, vsak prelom prepovedi vsebuje zmanjšanje življenjske moči. Treba jo je priklicati nazaj s krvjo žrtve, ki zopet vzpostavi stik s predniki.
Največkrat darujejo domače živali, perutnino, ovce, vole. Agonija žrtve mora biti dolga. Gibi živali v smrtnem boju imajo preroški pomen. Meso se razdeli med prisotne in pomeni združenje z žrtvijo, katere moč preide v obhajance.
V	družinskih svetiščih vodi molitev najstarejši član plemena. Drugi so za njim na kolenih. Vloga laikov v kultu, ki ga vodijo svečeniki, je peti, moliti litanije, ploskati.
MITI O STVARJENJU
Kot drugi narodi, so črnska ljudstva čutila potrebo, da razložijo stvarstvo in njega nastanek, in da dajo vesoljski pomen svojemu življenju. Kot v drugih točkah, se tudi tukaj zamisli močno razlikujejo od plemena do plemena.
Dogoni menijo, da je Bog vrgel v zrak kroglice iz zemlje in tako ustvaril zvezde. Nato je naredil dva krožnika iz gline, enega z rdečim, bakrenim obročem, drugega z belim. To sta sonce in mesec. Črnci so se rodili pod soncem, belci pod luno. Z drugim kosom gline je Bog oblikoval zemljo, ki je ženska, ležeča v smeri sever-jug. Mravljišča so njeno spolovilo. Ko se je Bog združil z njo, se je rodil šakal. Nato so se rodili duhovi Nommo, z rdečimi očmi in zelenim telesom ter gibkimi udi. Neki Nommo, videč svojo mater
golo, je prinesel zvita vlakna. To so reke. Toda šakal je vdrl v mravljišče in naredil krvoskrunstvo. Privrela je menstruacijska kri, ki je obarvala vlakna. To je izvirni greh. Zemlja je postala nečista.
UVAJANJA
Uvajanje ima namen, da povede otroka v svet odraslih. Pomen tega obreda je smrt starega človeka in prerojenje v novo bitje. Podrobnosti uvajanja so različne, pomen pa je povsod isti. Vzemimo za primer pleme Manža iz Ubangija.
V začetku suhe letne dobe postavijo taborišče v gozdu, daleč od vasi, v bližini kakšne reke. Mladeniči (ganza) spijo na posteljah iz polen. Središče taborišča je sveti kovinski predmet. Ganza se najprej tri dni postijo, kljub temu, da v tem času izvajajo naporne plese. Po plesu se kopljejo v reki, potem pa morajo iti med špalirjem starejših, ki jih bijejo z biči. Sledi obred obrezovanja. Še isti večer morajo spet plesati, četudi so izgubili precej krvi. Po dvanajstih dneh v taborišču jim dovolijo, da gredo na lov. Med lovom jih starejši poučujejo o obrednih plesih, o morali, jim dajejo praktične nasvete za življenje, jih seznanijo s starimi navadami in prepovedmi. Tudi o spolnosti jih pouče. Za dan odhoda iz taborišča je telo mladeničev belo pobarvano. Dobijo novo ime in tri dni ne smejo govoriti. To so znamenja smrti in prerojenja. Končno zažgo taborišče z vso staro obleko, potem pa se novouvedeni vrnejo v vas.
Cerkev se prilagajo kraju. Kot v vsej Afriki so tudi na Madagaskarju umrli predniki predmet spoštovanja. Slika kaže katoliški malgaški grob.
BARAGO NA OLTAR
ZRCALO IN ZGLED
Prof. Alojzij Geržinič, Buenos Aires
Slovenci so za Baragovega življenja napravili velike stvari v duhovnem razvoju, v gradnji kulture, v političnem prebujenju. Nastajal je „slovenski čudež“ 19. stoletja, ko se je v zelo težkih okoliščinah iz razcepljenega ljudstva oblikoval narod.
Zunanji pritisk se je stalno večal ter dosegal v našem stoletju smrtno nevarno težo obeh svetovnih vojsk in komunističnega podjarmljenja. A ni nas zapustilo božje varstvo in naš narod je obstal; pokazal je, da premore žilavo odpornost in globoko duhovnost.
Med ljudmi, ki imajo zasluge za to, je kaplan, misijonar in škof Baraga. Carlylova teorija o herojih drži, če ji vdihnemo krščansko vsebino. Ne le Frančišek Asiški, Ignacij Loyolski, Vincencij Pavelski, Klemen Dvor-žak - vsak svetnik poganja oživljajoč sok v duše sodobnikov in poznejših rodov, v družbo in njeno dejavnost. Ta sok je nekaj božjega: milost, razsvetljenje, neizčrpne sile. Vplivu takih ljudi niso postavljene meje prostora in časa. Ne gre le za neposredno odrešeniško dejavnost, za požlahtnjenje uma in srca, marveč vpliv heroja—svetnika blagoslavlja celo civilizacijo, v kateri je vedno težnja k rasti v babilonski stolp, namesto da bi se uskla-
dila v celoto človeške ustvarjalnosti, kjer imajo le vrhovi duhovnosti nalogo rasti v nebo.
Podoba o tem, kakšen je Baragov duhovni vpliv na našo domovino, je učinek njegove osebnosti na kraje, v katerih je deloval. ,,Pri nas je kar naprej porcijunkula,“ so se hvalili Smartinci z njim kot dušnim pastirjem, zlasti spovednikom. Tudi v Metliki ga niso mogli pozabiti. Ko jo njegov duhovni potomec dr. Janez Gnidovec pridigal na misijonu v Trebnjem, je zajokala vsa cerkev in stari ljudje so se spomnili na Barago rekoč: Vsa cerkev je jokala tudi takrat, ko je prišel k nam škof Baraga in tu pridigal. Slavnosti ob stoletnici Baragove smrti so pokazale, da nanj še danes niso pozabili. Odkriva ga tudi liberalni zgodovinar, ko govori o Baragi kot o ljudskem apostolu, ki se je kot Dvoržak na Dunanju poskusil uveljaviti na Kranjskem proti jožefincem in janzenistom; ko omenja njegove knjige, med njimi „dolgo časa najpopularnejši slovenski molitvenik „Dušno pašo“ ", in ko imenuje Luka Jerana, pravega zmago-vavca jožefinizma in janzenizma na Slovenskem, posrednega Baragovega učenca.* Njegovo pastirsko delo in njegovi spisi so pripomogli do prenovitve evharističnega življenje in pobožnosti do Marije pri nas. Kaplan Baraga stoji torej v prvi vrsti tistih, ki so poglobili krščanstvo v slovenski Cerkvi in tako utrdili narodu temelj..
Z vidčevstvom svetnika je Baraga prodrl do jedra krščanstva („Le eno je potrebno!“) in mu ostal neomajno zvest. Plodovitost njegove ljubezni do Boga in do ljudi je v Ameriki spremenila brezmejne planjave. Spet se je izkazalo, da zvestoba „edinemu potrebnemu“ daje ali množi življenje vsemu. Ta zvestoba ustvarja skladje med nadnaravno, svetno, kulturno, družbeno in civilizacijsko rastjo. Večurne predmašne adoracije našega misijonarja, njegova odpoved vsem osebnim udobnostim, neutrudni pohodi za dušami, organiziranje dušnega pastirstva, vzgoje in pouka in urejenega sožitja, skrb za boljši način življenja njegovih ljudi, neustrašena obramba njihovih pravic, spoštovanje njihovih običajev in jezika - odtod je nastala informativna knjiga o zgodovini, značaju, šegah in navadah severnoameriških Indijancev, so izšle temeljne knjige za njihovo versko življenje, prva uradna listina v njihovem jeziku (škofovsko pastirsko pismo I. 1853), dragoceni znanstveni deli: slovnica in slovar očip-vejÄega jezika —: to" teo plodovi človeka, ki je popolnoma sprejel mesijansko postavo („Podvreči se Bogu in gospodovati naravi v njeno odrešenje.“ /Solovjev/). Ti plodovi vsebujejo in razsipajo v duše in v družbo nešteta semena za nove plodove.
Tako je razložiti, da je Baraga pritegnil k neposrednemu sodelovanj čudovite slovenske može.* Z njim vred spadajo med tiste idealiste in
*	Prijatelj, Duševni profili slovenskih preporoditeljev, Ljubljanski zvon 1921.
*	Ti Baragovi sodelavci in nasledniki, iz katerih truda živi ameriški katolicizem, Odslužijo posebno obdelavo. Kakšne osebnosti! Franc Pirc: odličen dušni pastir in zgled praktičnega človeka, poljedelca, sadjarja; tudi zdravil in celo proti kozam je cepil
garače, ki so zidali in utrjevali stebre, na katerih stoji sedanja najmogočnejša država zahodnega sveta. V njej so ob vseh velikih hibah močne težnje po pravi demokraciji in po krščanskem pojmovanju sveta in človeštva.
Baragi je bilo navrženo, da je v Cerkvi in svetu proslavil ime svojega naroda. V svoj narod je bil tako vraščen, da je pri odhodu s prvega obiska domovini rojakom napisal: „Dasiravno sem tako daleč od vas, več kot dvatisoč ur, je vendar moje srce vedno pri vas. Kakor sem vas prisrčno ljubil, dokler sem še med vami bil, prav tako vas tudi še seda| ljubim in želim iz celega srca vašega zveličanja.“ Ljubezen poraja ljubezen in narod vzljubi v svojih herojih svetnikih domače, privlačne vzore. Mnogo Slovencev je že v Baragi in po njem našlo zgled za lastno pot, za verski in nravni prerod, za vestno in stanovitno delo. Ob Baragi naj bi se nadaljevalo čiščenje in utrjevanje našega značaja. Zlasti izobraženci se morajo ob njem bolje spoznati, da izpopolnijo svojo osebnost. Ali je bilo v Baragi kaj hlapčevstva? Za svojim ciljem je hodil naravnost. Ko je šlo za pravice božjega kraljestva In božjih otrok, za večno In časno srečo bližnjega, je bil odločen in vztrajen. Koristolovstva ni poznal in ker je neomajno spoštoval vrstni red vrednot in ker zase ni ničesar iskal, ga ni mogla zavesti nobena vaba. Na žalost ga niso vsi posnemali. V letu njegove smrti je ena prvih številk novega časnika Slovenski narod prinesla krepak članek Frana Levstika o naših razmerah. Tam beremo med drugim: „Bojim se, da poreče modri potomec z glavo majaje in z ironičnim smehom na porednih ustnicah: ,moji slavni dedje so bili vendar pravi otroci, ako jih še objektivnejše sodim, a nekteri med njimi so bili pa tudi prave zvite lesice." In Stritar je v svojem 15. Dunajskem sonetu ugotovil: „Prej časa, novcev bilo je Izguba, / zdaj rodoljubje pase rodoljuba; / skrbi za svoje, kakor mati, stranka.“
Poleg Baragove popolne zdržnosti alkohola, pozneje tudi mesnih jedi, je toliko gršl drug madež na delu našega izobraženstva: ne le slabost, marveč včasih načrtno predajanje spolnemu razvratu in alkoholnim pijačam. V avstrijski dobi niso bile redke izjeme študentje, ki so iz tujih mest prinašali domov spolne bolezni, predanost pijači, ali pa so s sabo privedli tuje, ne vedno najboljše žene. Poleg Baragove gorečnosti, resnobe in zvestobe je toliko lažje opaziti neiskrenost, omahljivost in licemerstvo,
ljudi. Frančiškan Oton Škola, risar in glasbenik. 88-leten je ob povralku v domovino napisal pesem Baragi v čast. Lovrenc Lavtižar: mehka duša, sposobna žrtvovanja do konca. Ivan Čebulj: nenavadno prikupen značaj, pesnik v več jezikih, govornik, glasbenik, izreden jezikovni talent. Andrej Andoljšek, nabožni pisatelj. Pa vrsta škofov: Ignacij Mrak, Baragov naslednik, ki je kol lak zastopal Slovence na I. Vatikanskem koncilu, mož inteligence in valje. Janez Vrtin, ki ga je Baraga edinega še posvetil v duhovnika v Marguettu, Mrakov naslednik. Jakob Trobec, vzor potrpežljivosti in dobrote, škof v St. Cloudu, graditelj. Ivan Staiiha, apostol divjega plemena Sioux. Tudi Knoblehar je šel v Afriko, ker ga je navdušil Baragov zgled. — Iz junaške dobe slovenskih izseljencev v Združenih državah je omeniti posebno slovensko {„avstrijsko“) duhovnijo, ki jo je popisal dr. Režek.
5 katerimi sta se spoprijela že Prešeren in Čop, ki jih je bičal Levstik, upodabljal Kersnik, neusmiljeno razgaljal Ivan Cankar; ta je za take nečednosti našel skupno ime Dolina Šentflorjanska. Dr. Prijatelj je v Profilih opozoril: ,,V naturah vseh naših voditeljev najrazličnejših političnih in kulturnih struj je živelo več elementov Kopitarjevega in Bleiweisovega nego Prešernovega duha, dvoličnost, obskurantizem iz oportunizma (...), diktatorstvo, nestrpnost (...) Marsikaj je v tem oziru zakrivilo tudi naše avstrijsko robstvo.“ Najhujše nasprotje Baragove svetosti in ljubezni pa so iz brezboštva in sovraštva izvirajoče okvare, ki so jih sistematično gojili komunisti; sprostile so se v nečloveškem divjanju med revolucijo in se šopirijo pod oblastjo rdečega režima.
Vsakemu Slovencu postavlja Baraga zrcalo in zgled, postavlja ju vsemu narodu. Sam se je po prvem obisku domovine poslovil od rojakov z besedami, v katerih kaže dobre lastnosti, ki jih moramo razviti, kaže smer, v kateri nam je napredovati, naloge, ki nam jih je opraviti. Takole pravi v poslanici: ,, (...) zapuščam domovino, svojo drago, nepozabno domovino. Bridkost ločitve mi zelo omiluje zavest, da se velika večina mojih spoštovanih rojakov toplo zanima za vse, kar je plemenitega m svetega (...) Čeprav me poklic, s katerim me je Gospod v svojem usmiljenju oblagodaril, pelje na drugo zemeljsko poloblo, vendar ne bo minul prav noben dan mojega življenja, da se ne bi v duhu mudil med svojimi ljubljenimi rojaki in se veselil krščanskega duha, o katerem sem med obiskom dobil tako lepe vtise."
To |e program, ki ga postavlja slovenski svetnik: zanimanje za vse, kar je plemenitega in svetega; poklic, za katerim je treba do konca; ljubezen do domovine in rojakov; krščanski duh.
V ta program je stopilo na vidno mesto prizadevanje za Baragovo beatifikacijo. Najvažnejša posledica tega prizadevanja (in beatifikacije) mora biti sprejetje Baragovega duha in njegove pomoči.
Dr. Prijatelj je že citirano razpravo Duševni profili zaključil tako: „Naj bi torej vsaj zdaj (1921) v svobodni Jugoslaviji zasijala Slovencem Ijubkodomača in hkrati svetovnovisoka, mila ter svobodna zvezda Prešernovega duhal Zakaj šele takrat, ko se bo to zgodilo, bomo lahko rekli, da nimamo več Kopitarjev in Bleiweisov, temveč Čopov in Prešernov narod . . ." Ta zaključek je preoster. Biti moramo Čopov in Prešernov i n Kopitarjev in Bleiweisov i n — Baragov narod. Črpati moramo iz zakladnice vseh velikanov duha. Med njimi je Baraga eden največjih.
NE LE SLAVA, AMPAK TUDI MOČ VSAKEGA NARODA SO
SVETNIKI.

RAZMIŠLJANJA IN ZAPISKI
Za Katoliške misijone napisal na dopustu misijonar o. IVAN OBALLA
Ljudje, ki nie vedo, kako bi zapmmli denar.
Že nekaj mescev sem v Italiji. Mnogo stvari se je spremenilo: dan za dnem sem pred novimi, bolj ali manj veselimi odkritji.
Imel sem priložnost, da se približam raznim ljudem, z njimi govorim, spoznam njihove nazore in sodbe.
Opažam blaginjo in udobje, srečujem vsega site ljudi. Obenem vidim toliko nemira, nezadovoljstva, nezadoščenosti. Ljudje se za težave zanimajo, znajo tudi kritizirati, nimajo pa poguma, da bi se za kaj odločili, ako to terja predanost, napor in bolj iskreno spoznanje samega sebe.
Misijonsko vprašanje ni prišlo iz mode; še se prirejajo misijonski dnevi, še najdeš ljudi, ki ne odrečejo prispevka. Miloščina - ta žalostna stvarnost - se še nataka. Vsakokrat, ko prosiš, moraš skloniti glavo, da se ne opazi ponižanje, ki ga občutiš.
V Evropi se živi dobro kljub vsem sporom in nasprotjem. Ko sem odpotoval v Afriko, je moj okraj premogel eno samo motorno kolo -župnikovo. Ljudstvo je bilo zadovoljno, je delalo in se 'ni pritoževalo. Danes ni samo polno motorjev, marveč vseh mogočih strojev, hladilnikov, televizijskih sprejemnikov, pralnih strojev. Ljudstvo še dela, ni pa več zadovoljno; mladina odhaja, starci mrmrajo. Vsi bi nekaj hoteli, pa ne vedo, kaj.
Na svidenje!
Ko sem odhajal v Afriko, sem bil ganjen, kakor more biti vsakdo, ki zapušča svojce,, svojo deželo, domovino.
Ko sem zapuščal Irole, svojo misijonsko pstcjanko, je bila ganjenost močnejša.
Moji ljudje so sicer razumeli, da je od časa do časa počitek več ko potreben, vendar mi niso pustili oditi. Pozdravljat so me prišli starci; na vsakem obrazu sem lahko bral isto vprašanje: ali se boš vrnil? Ženske so se bolj izrazile z dejanji: obsule so me z darili — drobnim predmetom, kokoško, kovancem. Mladi ljudje pa so imeli prošnje; fantje so želeli kravato ali uro, dekleta svatbeho oblačilo, italijansko ogrlico. Tudi glavar je prišel. Zgovorni možiček je bil tedaj redkobeseden. Zahvalil se mi je in naštel, kaj je še potrebno napraviti: tri šole, most, dvorano za prireditve, traktor za nastajajočo zadrugo.
Vsem sem obljubil, da bom storil, kar bo v moji moči, da jih bom predstavil na diapozitivih, da bom prosil pomoč za njihove načrte, in tudi nabral ogrlice in ure.
Zdaj sem v Italiji. Predstojniki so odredili, da začasno ostanem tu. Naša semenišča so prazna, potrebno je iskati poklice. Tako bom propagandist deloma v Italiji, deloma v Sloveniji. Pokorščina nekaj terja cd človeka, a je treba biti pokoren. Sem pa gotov, da se bom v juliju ali avgustu lahko vrnil v Afriko - tako so mi zatrdili. Da ostaneš v Italiji za stalno, ne smeš videti misijonov ne velike potrebe misijonarjev tam doli ne koliko dobrega lahko tam storiš.
Čeprav živim med ljudmi, ki ničesar ne pogrešajo in so po barvi kože meni enaki, se mi zdi, da sem sredi drugega sveta.
Tam doli je življenje mnogo bolj preprosto, ni hrupa, ni zapletenih zadev. Lahko potuješ brez nevarnosti, da te napadejo, oropajo in umore. Kadar moram tu čez ceste, se trikrat ozrem na vse strani, zakaj navzlic semaforjem te lahko povozijo. Kadar hodiš po cesti, moraš biti sam s svojimi mislimi in težavami, kajti v središču mesta mora vsakdo misliti nase. Če stopiš v kavarno, moraš gledati samo glavnega natakarja; vsak drug pogled bi utegnil biti sumljiv.
Tam doli,, med mojimi ljudmi, ni bilo tako. Vsi smo se med seboj poznali, tudi če smo stanovali 13 milj vsaksebi. Potoval si lahko brez nevarnosti. Tam doli 'ni potrebno, da prosiš dovoljenja za dobra dela, marveč ti vsi pomagajo in te cenijo. Res je - življenje ni tako udobno, težav je na kupe in kadar greš počivat, moraš najprej urediti račune z bolhami. Vendar zmerom ostane lepo življenje, vredno, da ga živiš; v njem postaneš koristen, lahko izrabiš svoje zmožnosti; tam se krepko zaveš, kako smo odkrili Luno, nismo pa bili v stanu odkriti lastne brate, ki imajo brez krivde črno kožo in se niso rodili v Italiji ali Sloveniji ali v Ameriki.
Poročevalcem niso zanimivi
Od treh milijard in 300 milijonov ljudi, ki prebivajo na našem planetu, jih 20% trpi lakoto, in 60% jih gladuje, ker v običajni hrani, katero uživajo, manjkajo nujno potrebni proteini. Strokovnjaki sodijo, da zaradi lakote in na posledicah nezadostne prehrane umre vsako leto 25 milijonov ljudi.
Kadar me vprašajo, ako sem videl umirati ljudi od lakote, najrajši ne odgovarjam. Vem namreč, da mi ne bodo verjeli. Navajeni so, da ljudje umirajo, ker so bolni, ker so stari (200 let pač 'ni mogoče vleči), ker so žrtve nezgode, ker obupajo in se vržejo iz četrtega nadstropja, ker se še ni posrečilo iznajti napoj ali tableto, ki bi nas obvarovala tega tako naravnega pripetljaja.
Jaz sem videl umirati ljudi od pomanjkanja, od gladu. In ker Afrika n ec ne zahteva, nikoli ne prejme, zato v mnogih primerih nisem mogel nič napraviti - ali sem prispel prepozno, ali ni bilo v moji moči.
Umrljivost zaradi nedohranjenosti je še vedno zelo razširjena. Pred fotografijo trebušastega afrikanskega otroka se nasmehneš. Trebušček se ti zdi lepo napasen, ne veš pa, da je prazen,, bolje: napihnjen od zraka.
Prav lahko je kritizirati: črnci so ljudje, ki ne delajo, brez volje, navajeni na pomoč od drugod. Mogoče! Toda mojil judje imajo za obdelovanje na razpolago po en mesec na leto; ako jih pri tem spremlja deževje, lahko upajo na skromno žetev; če pa se plohe zamude, že vedo, kaj jih čaka.
Nimajo traktorjev, katerim bi se zaupali, temveč preprosto motiko, ki naj bi rahljaja zemljo, na kateri bi celo traktor obupal, tako je požgana, spremenjena v kamen.
V spominu mi je še procesija v moje misijonišče lanskega januarja. Vsakdo je želel nekoliko koruze, da bi potlej imel polento. A moderna tehnika še ni iznašla stroja za delanje čudežev, in vsaka zaloga se hitro izčrpa, pa je treba začeti znova.
Navaditi se moramo, da ne bomo gledali na pomoč tretjemu svetu kot na dobrohoten dar bogatih sorodnikov, marveč kot na priložnost, da se naučim 'nekaj zelo važnega.
Kadar se ponesreči zrakoplov ali kadar požar zajame plesno dvorano in pride na stotine ljudi ob življenje, gre novica kot blisk po svetu in povzroči obžalovanje. Tisoči človeških bitij, ki vsako leto umro od lakote, pa niso vredni novice.
Kakšno pravico imamo, da mirno živimo v hiši, polni udobja, in kaj so zakrivili oni, če so se rodili drugje in so drugačne barve?
Ali jim ne bomo priskočili na pomoč in žrtvovali kaj od svojega življenja ali vsaj kaj od tega, kar nam preostaja?
„Na svetu je toliko sestradanih, da bi se Bog, ako bi se pojavil med njimi, gotovo pojavil v obliki kruha.“
Dva milijona na večer
Nisem strasten bravec tednikov. Vendar jim je dobro od časa do časa vreči pogled, že zato, da se ne pokažeš tako zaostalega. Pravkar je pred mano odprt eden zadnjih, in kar pripoveduje, se mi zdi neverjetno. Pod naslovom „Koliko zaslužijo na večer“ vidim dolg seznam pevcev. Našteta so imena, ki jih poznamo in zaradi katerih moremo zboleti ali se stepemo. Ob imenu neke pevke na vrhu bereš, da vsak večer pobere skromni znesek 2 milijonov lir. Seznam gre naprej in se konča s pevcem, ki se zadovolji z 200.000 lirami za nastop. Računstvo nikdar ni bilo med mojimi najljubšimi predmeti. V domači hiši smo znali računati s prvimi števili. A številke v tedniku so take, da se pred njimi ustavi celo izkušeno oko.
Oprostite - ne dvomim o lepoti glasu tistih, ki trdijo, da znajo peti, niti ne očitam njihovim navdušenim ljubiteljem, da jih hočejo slišati in so se pripravljeni za en njihov nastop, pa naj bo v še tako natrpani dvorani in na še tako neudobnem sedežu, odreči izletu in s prihranjenim denarjem plačati vstopnico. Morebiti želite zdaj zvedeti, koliko je preteklo leto Italija darovala za misijone? Preteklo leto je
Italija preko papeške Družbe za širjenje vere dala misijonom 2165 milijonov lir, kar je manj, kot stane moderno letalo.
Računajo, da je italijanskih misijonarjev, ki delujejo v misijonih, 15 000. Ako bi vsoto, nabrano za 15 000 misijonarjev, morali razdeliti, bi vsak od njih prejel 144 000 lir. S tem zneskom naj bi misijonar živel celo leto, obiskoval svoje vernike - torej popotoval - gradil cerkev, šole, dispanzerje ter ljudem pomagal, da ne umro od lakote.
To je nesmisel! Vem in porečete mi, da je tudi toliko in toliko dobrotnikov, ki posebej pomagajo misijonarjem. Pravim: gorje, ako teh dobrotnikov ne bi bilo,, in gorje misijonarju, ako bi se lepega dne počutil utrujenega in ne bi več hotel delati, ker njegovo opravilo ni delo pravega poljedelca, zemljemerca ali obrtnika. V Italiji pa gre vsako leto za kajenje 750 milijard!
Ljudje hočejo podpirati socialne ustanove; z nejevoljo so slišali govoriti o cerkvah in krstih. V redu! Tudi mi vemo, da več zaleže kroglica proti bolečinam v trebuhu kot sto pridig. Tudi mi vemo, da se da o Kristusu in njegovem oznanilu govoriti sitemu človeku. Toda s 144 000 lirami (ki ne pridejo vedno do vsakega od nas) ni moč delati kroglic in graditi socialne ustanove, zakaj vsota je tolikšna, da ti ne dovoli niti zadovoljiti tistega, ki te najprej prosi kosa kruha in pričakuje, da boš ravnal z njim preprosto kot s človekom.
Nikakor ne nasprotujem nabiranju miloščine od časa do časa; toda s sto lirami, ki jih odrinemo na dneve, ko to ali ono društvo organizira nabiranje prispevkov, komaj plačaš kavo, ob kateri se zjutraj snideš s prijateljem.
Lahko pridemo tudi do tega zaključka: Preveč ljudi se čuti mirne, ker so sposobni enkrat na leto deliti revežem obleke ali prispevati svoj dar. Preveč ljudi se ima za dobre, ker včasih občutijo ganjenost. Kakor da bi se vest dala potolažiti s takimi pobožnimi dejanji ali s prgiščem centov, ki jih ne vemo kako zapraviti.
Resnično: kadar dajemo miloščino,, bi se morali vedno opravičiti zaradi sramote, ki jo povzročamo.
Vendar so tudi ljudje, ki življenje razumejo in ga znajo živeti. To so preprosti ljudje, ki ne kričijo, tiho delajo in dajejo na skrivaj, ker se boje vznemirjati ali pohujšati svojega bližnjega. Taki ne bodo nikoli videli svojega imena na prvi strani; njihova plača je preveč bedna, da bi mogla vznemiriti tisk. Pripadajo množici brezimnih, ki jih družba ne prezira, pa tudi ne zna ceniti.
Svet bo vseeno šel dalje, dragi prijatelji; ta in ta pevka bo še naprej prejemala po 2 milijona na večer; drugo, ki se zna dobro slačiti, bodo posuli s pogodbami in povabili; še vedno bodo tudi ljudje,, ki umirajo, ker se niso nahranili.
Spomnimo se vsi skupaj na premisleka vredne besede Raoula Felle-reauja: „Najhujša nesreča, ki vas more zadeti, je ta, da 'ne bi bili nikomur v korist in bi vaše življenje ničemur ne služilo.“
(Konec prihodnjič.)
it MSI
misijonarji
JAVA
Z Indonezije, z otoka Jave nam piše 12. julija sestra DEODATA HOČEVAR OSU:
„Želite, da vam popišem, kako je ljudstvo sprejelo smrt bivšega predsednika Sukarna. Vse se je izvršilo mirno in rekla bi, precej tiho: nihče ni veliko govoril o tem, najbrže v glavnem iz previdnosti. Sukamo je bil v hišnem zaporu in pod strogim nadzorstvom. Pred kratkim so znova začeli zahtevati, da postavijo Su-k „	' sodišče, kar je seveda
spravilo vlado v težak položaj. V za-ču	’ • i re je pa zdravje Sukar-
na zelo poslabšalo in zdravniki so pre< • r.-’ naj jra prepeljejo v vo-jašk Vniro Dali so mu najboljšo cskr’" in so res zdravniki poskusili vse, da hi ga rešili. Ljudje so se začeli vpraševati, kje in kako bi mogel biti Sukamo pokopan, če bi umrl. 21. junija je Sukarno padel v nezavest ob treh zjutraj in je umrl ob sedmih zjutraj. Po radiu so razglasili njegovo smrt. Vlada je ravnala zelo previdno in modro. Sukarno je proglasil svobodo Indonezije in je v začetku naredil veliko dobrega za Indonezijo; torej je vlada razglasila, da bo pokopan z vsemi vojaškim častmi kot „proglasitelj svobode Indonezije“ in da bo pokopan na pokopališču v njegovem rojstnem kraju poleg groba svoje matere. Njegov rojstni kraj je Blitar v vzhodni Javi, daleč od
Djakarte. Tudi zastave so v znak žalosti visele cel teden le na pol droga. Sam predsednik Suharto je predsedoval pogrebu, ko so v ponedeljek dopoldne dvignili krsto in jo odpeljali na vojaško letališče, odkoder so jo z letalom prepeljali v Blitar. Zelo veliko ljudi se je zbralo, da se poslove od Bung Karno, kot so ga imenovali. Tudi v Blitarju, kjer je še vedno prepovedano vsako politično gibanje, so prišli ljudje iz vseh strani Jave In ko je bil grob zasut in pokrit s cvetjem, ko je vojaštvo odšlo, so se ljudje približali grobu in odnesli vse cvetje in tudi precej prsti; prepričani so namreč, da imata prst in cvetje na njegovem grobu posebno moč.
Sedaj je zopet vse mirno in tiho, vsaj navidezno. Seveda je še zelo veliko težkoč in vprašanj, toda naravna smrt Sukarna je rešila vlado iz mučnega položaja.
Veliko je težav s fanatičnimi muslimani, ki bi menda hoteli, da bi Indonezija postala mohamedanska dežela, se pravi, da bi islam postal državna vera. A to je v nasprotju z osnovnimi zakoni Pantja Sila, državno ustavo, kot jo imenujejo. Muslimani iz vzhodne Jave so le bolj po imenu muslimani; zato je tam širjenje katolicizma lažje. V enem delu zahodne Jave in zlasti na Sumatri so pa muslimani zelo fanatični. V Atjehu, del Sumatre, so sploh samo muslimani;-katoličani in protestantje sem nimajo dostopa.
Najnovejša fotografija s. Ksaverije Pirc OSU v družbi z nekaterimi učenkami (febr. 1971).
Januarja so muslimani zažgali novo katoliško šolo v Djakarti. Ob začetku novega leta je bila šola ravno končana; po petem dnevu pouka je vdrla v šolo drhal, muslimanska mladina, in poslopje zažgala. Pravijo, da so to storili na povratku od molitev iz mošeje. Sicer so nekaj ljudi zaprli — ravno zdaj jih zaslišujejo — a zdi se, da se vlada v zadevo noče mešati. Mesto je ponudilo odškodnino, a katoličani zahtevajo, da se na istem kraju postavi nova katoliška šola.
Pred nekaj leti so muslimani požgali katoliško cerkev in več drugih hiš na otoku Madagaskarju; seveda vlada ni odobravala tega, a ni ničesar ukrenila. Drugič so na Sumatri
spet požgali muslimani katoliško cerkev in tudi tu ni vlada nič storila. Ko so zadnjega januarja zažgali o-menjeno osnovno šolo, se je celo govorilo, da bodo tudi druge katoliške šole v Djakarti deležne iste usode. Zato so katoličani sami poskrbeli za varstvo. Vlada je sicer nasprotna temu nasilju, a dejansko ničesar ne stori; samo besede so je.
Zdaj je vlada razglasila, da bodo prihodnje leto volitve. Vse mohamedanske stranke so se združile v upanju, da bi zmagale. Pravijo, da se pripravljajo neredi; vojaštvo pa se trudi, da bi vse spletke razkrilo in nerede v kali zatrlo.
Naš nadškof je zaradi starosti odstopil. Za novega je bil imenovan je-
zu it p. Soekoto SJ. Ker je stolnica že premajhna, bo škofovsko posvečenje na stadionu, da bodo lahko vsi navzoči. Posvetili pa bodo novega nadškofa indonezijski kardinal iz otoka Jave, nadškof, ki je odstopil, in škof z otoka Bali; vsi trije so domačini.“
Tudi s. KSAVERIJA PIRC OSU nam je pisala dne 27. februarja tega leta iz Bangkoka: „Pri nas je bolj malo vidnih uspehov misijonarjenja, nekaj pa vendar. Cerkveno izvestje za 1. 1970 navaja za Tajsko 1000 krstov odraslih. Takole so razdeljeni: ena tretjina jih je iz Bangkoka. To je sad katoliških šol. So izobraženci, ljudje, ki imajo v družbi vpliv. Druga tretjina so novokrščenci med primitivnimi rodovi v hribih in gozdovih okrog Čiengmaja. To je rodovitno misijonsko polje. Cele vasi se pripravljajo v ka-tehumenat. Tretja tretjina pa so posamezniki od tu in tam. To je ribarjenje s trnkom.
Naše uršulinsko delo pomaga približati Bogu prvo tretjino. Med tisoči naših učenk se izkristalizirajo duše, ki jih Bog osebno zaznamenjuje. Kar sejemo v šolskih sobah med raznimi predmeti urnika, često pade na rodovitna tla in vzkali, ko smo že pozabili na seme. šola je še vedno ne samo no-siteljica kulture, ampak tudi rodovitno polje za božje seme.
Te dni zaključujemo šolsko leto z raznimi izpiti. Nad 4000 učenk je bilo v naših uršulinskih šolah. Okrog 400 jih ba zapustilo naše zavode z raznimi diplomami. Ponesle bodo v življenje, kar so pridobile pri nas. V naših molitvah pa imajo stalno mesto.“
INDIJA
Spet imamo glas od našega bengalskega misijonarja o. STANKA PO-DERŽAJA DJ, ki deluje v središču
Kalkute in ne, kot smo zadnjič pomotoma javili, v predmestju. Zadnjič nam je pisal 25. maja lanskega leta:
„Nekam kasno se oglašam na vaše zelo dobrodošlo velikonočno pismo iz Slovenske vasi. Naznanilo mi je tudi izdatno vsoto 300 dolarjev prispevka za misijonsko delo, ki se vam zanj nadvse iz srca zahvalim. Denar sem prav danes tudi res prejel. Bil sem namreč odsoten mesec dni, pa me niso našli doma. Sprehajal sem se po Himalaji, kamor sem si šel dušo privezat z letnimi duhovnimi vajami. Zraven sem si pa še malo glavo prezračil, ker me je zaradi tega večnega hrušča in direndaja pri sv. Janezu tukaj še Orfej zapustil in me kar ni hotel pripuščati v svoje kraljestvo sanj; naravnost rečeno, mučila me je nespečnost. No, na Himalaji sem se pa lepo prezračil, razhodil in se ne le fizično, ampak tudi duševno okrepčal.
Imel sem tudi priliko opazovati, kako krščanstvo tam gori lepo napreduje. Naš jezuitski misijon so od Belgijcev prevzeli Kanadci že pred mnogo leti, švicarski kanoniki sv. Avguština so pa tudi cerkveno pokrajino prepustili domačemu duhovništvu z njih škofom. Ko sem bil še v Kur-seongu bogoslovec, je v farni šoli poučeval nek Benjamin, njegov sin je pa hodil v šolo. Ta je zdaj že 25 let duhovnik in šest let škof v Darjeelin-gu. Njegova stolnica je bivša samostanska cerkev sester loretink, ki je bila mnogo let krajevna župna cerkev. V njej sem leta 1933 pridigal na veliki petek devet govorov pobožnosti agonije Gospodove. Tam je tudi opravila noviciat zdaj svetovnoznana mati Terezija in pa misijonska zdravnica mati Magdalena, obe loretinki. Škof je ravno takrat, ko sem bil gori, Abrahama zagledal, pa smo ga slavili in se tudi dobro imeli. Bil je posebno dobre volje, ker se je v škofiji spro-
P. Cukale je napisal k lej sliki: „Delček velike družine, prvoobhajanci. — Na desni zgoraj je p. Anioine, ki vodi pevski zbor in mi pomaga ob nedeljah.“
žilo gibanje za vstop v katoliško Cer-kec, plod dolgoletnega dela naših šolnikov, ki vodijo v tistih krajih zelo mnogo šol, od osnovnih do najvišjih. Samo naš kolegij tamkaj ima letos 1180 vpisanih dijakov. V Cerkev vstopajo vplivni in izobraženi ljudje. V Kalimpomgu blizu kitajsko-tibetanske meje so mi sestre povedale, da je neka njihova učenka prosila za sprejem v red. Ko ni bila sprejeta, je šla na vseučilišče in potem doma za vero pridobila vso lastno družino, sorodstvo in precej sosedov. Žetev: 40 krščen-cev na velikonočno vigilijo v njeni domači farni cerkvi. Po drugih farah isto. Niso to animisti, temveč hindi. Nepalci v Indiji živeči. Iz Kalimpon-ga sme skočil tudi v Pedong, zadnja večja postaja in fara, preden prideš do kitajske meje, 40 milj po cesti, na prelazu Nathu La, kjer so se leta
1966 tepli naši indijski Javani in Kitajci. Tudi v prestolnico Sikkima sem šel; visi ob pobočju sikkimskih gora in ji pravijo Gangtok, pa tamkajšnjega katoliškega duhovnika nisem našel. Ima pa na javni cesti na prav moderno zidani hiši izvešeno tablo z napisom: Catholic Centre, Gangtok.
Kot vidite, mi je ta moj odmor dal tudi nekaj zaleta pri našem počasnem oranju božje njive po bengalskih poljanah. Če so dandanes na Himalaji naši sobratje kakor orli, smo mi v Bengaliji voliči. . . No, ko enkrat pre-orjemo naše brazde, bo tudi tukaj pri nas dosti veselja v Gospodu in bodo velikonočne vigilije dolge... Le pomagajte nam z molitvijo in drugače, kakor že doslej. Bodočnost je vsa pred nami in bo vsa božja, kajne! Prav lepa hvala vam za vse molitve, žrtve in darove!“
Od drugega jezuitskega misijonarja o. JOŽETA CUKALE DJ, ki župniku-je pri sv. Antonu v Kalkuti, tudi že dolgo nismo objavili kakega poročila. Od njega imamo dve kratki pismi še iz prve polovice lanskega leta.
12. januarja 1970 nam piše:
„Naša dežela je na glasu pravljične dežele. Da ne ostane zmerom sama začarana kraljična, jo poskušamo od časa do časa prebuditi iz sanj v resničnost.
Takole smo praznovali blagovest odrešenja v naših vaseh.
Nekdo je prišel na misel, naj bi bila božična maša na prostem. Zidovi cerkve so za take priložnosti res premajhni, čeprav meri vzdolž 75, v šir pa 35 čevljev. Zvočniki na baterije so prenašali liturgijo, petje božičnih kir-tonov je razgibalo ozračje, vedno več ljudi se je zgrinjalo pod palmami, kjer je bil postavljen bogato okrašen oltar. Voditelj zbora je nalašč za božič prišel iz Santikinetona, Tagorje-ve univerze. Zavzeti so poslušali hin-di glasbo in strmeli med obredi, medtem ko so imeli kristjani od ganotja solzne oči. Sveti Duh je zares osvetlil naše vasi, da so bile polne Kristusovega ognja. „Opurbo!“ so vzklikali po maši: „Prekrasno! Tega še nismo doživeli. ..“ Tako je bilo tudi na novega leta dan. Mislim, da sodim prav, če rečem, da so bili božični dnevi prava duhovna obnova, kjer je bil poglavitni igravec božja milost.
Dragi urednik! Veselja, ki smo ga doživljali na prav intimen način, voščim tebi in vsem misijonarjem in misijonarkam na terenu in tistim, ki pošiljajo svoje darove in energije na teren. Naj bo pristanišče novega leta izletna točka za nove načrte, podvige in sodelovanje. Tebi pa in vsem, ki pomagajo Bengaliji v teh težkih urah, ki so nekako predvietnamske, najlepša hvala za vse, kar sem prejel v
preteklem letu duhovnih in materialnih dobrot!“
Meseca aprila 1970 pa piše:
„Vabim te na izreden indijski balet o Kristusovem življenju. Ne bo tako preprost, kot ga utegneš gledati od časa do časa pri nas na vasi. Sodelovali bodo najboljši umetniki z juga iz skupine gospe Menon. Za zavesami stoji p. Antoine DJ, ki ga nekoliko že poznate, a igralci so vsi hindi.
Noben igralec ne bo ne govoril, ne pel. Govorila bosta le mimika in gib, pa glasba priznanih komponistov: Sunil Dutta, p. Antoine, Dineš in drugi.
P. Antoine ima rad malo vaškega miru, okusno bengalsko kuhinjo in lepo petje pri maši, zato je nedeljski gost vašega prijatelja Jožeta. Morali bi ga videti, kako je razlagal Dinnešu smisel in duha angelovega oznanjenja. Seveda angel sreča Marijo pri bengalskem vodnjaku, da ne navlečemo kake stereotipne zapadnjaške slame. In Marija ne nosi vrča na rami in drugega ob boku: iz finih gibov in nastopa ene najboljših umetnic bo to vseeno kot na dlani. In ko bo spuščala vedro po nevidni verigi, bosta kitara in indijske citre - gita pričarali zvok, ki bo donel iz vodnjaka. Magdalena bo za indijske vroče razmere primerno oblečena in se bodo njeni lasje razsuli v jok. Mogoče bo najlepši prizor tisti, ko mladi Jezus sedi med panditi - učeniki in jih uči ter odgovarja na njihove ugovore. . . ali pa bo mogoče najbolj pretreslijv pomor nedolžnih otrok? Morda! Vstajenje bo zahtevalo višek umetnikovih sil. A o vsem bom laže poročal, ko bom ta misterij doživel.
Srčna hvala vam in vsem dobrotnikom za lepo vsoto, ki ste nam jo poslali! Bog vam povrni iz svojih proračunskih revirjev in oddelkov, kakor le On zna!“
Misijonski brat Janez Udovč DJ je lani obiskal domovino. V Mariboru se je sešel s svojimi redovnimi sobrati, s katerimi ga vidimo tu na sliki. Brat Udovč je tretji gledano z leve.
Jezuitski brat JOŽE UDOVČ DJ, ki je prišel v Indijo s p. Poderžajem, nam je pisal julija lani iz Darjeelin-ga na Himalaji:
„Iznenadili ste me s tako lepim pismom in še lepšim darom. To bo zares izdatna pomoč mojemu skromnemu misijonskemu delovanju. Naj vam Bog stoterno povrne!
25. avgusta 1970 bom dopolnil 75 let življenja in še vedno delam, kolikor pač morem. V kolegiju opravljam službo blagajnika, za razvedrilo pa imam na skrbi razsežen vrt. Ker so pri nas pota vsa v strmino, gor in dol, so mi zdravniki odsvetovali preveč hoje, ker imam angino pectoris; še po stopnicah moram bolj počasi. Vrtnarstvo je vedno bila moja stroka, in ker sem bil pri tem spreten, me še vedno vabijo, da grem na razstave
kot razsodnik in ocenjevalec. Kajpada me vozijo z letalom na njihove stroške; ker je to vedno med počitnicami, porabim ta pota tudi zato, da se izognem himalajskemu mrazu. Zraven se pa srečam še s specialistom za srce. Navadno preživim dva mesca v Kalkuti, kjer opravim tudi letne duhovne vaje. Ker se naši misijonarji pogosto v Kalkuti zberejo, imam tudi priložnost, da se srečam z njimi. Eden od hrvatskih misijonarjev, pionir bengalskega misijona, o. Jožko Vizjak DJ je že drugo leto v postelji v Kalkuti v Ksaverijevem kolegiju; mrtvouden je, pa še slep zraven. Najbolj ga muči osamljenost, ker je bil v življenju tako aktiven. Tako se naše vrste redčijo. A tolaži nas misel, da bodo domači duhovniki nadaljevali naše delo v Indiji, ker iz Evrope in drugega za-padnega sveta ne smejo več sem.“
IZ MISIJONSKEGA ZAVODA
Pričeli smo novo šolsko leto- Veliko živžava je v Misijonskem zavodu. Kako ne, saj je letos v njem 43 fantov! Če bo šlo v takem postopku naprej kot zadnja tri leta, bo res treba kako raztegniti zidove. Ali pa še boljše: zbirati v zavodu elito. A kdo naj pri dvanajstih letih prerokuje, kdo je in kdo bo elita? Tako bo verjetno ostala dosedanja praksa: sprejemanje v šesti in sedmi razred osnovne šole, da se fantje preskusijo, če zmorejo študij in če so za zavod. Potem pa potrpežljivo obdelovanje celote in posameznikov.
Doslej so naši bogoslovci začenjali višji študij pri argentinskih sobratih; tako študirata v San Miguelu zdaj dva. Dva prejšnja iz San Miguela pa sta šla študirat v Ljubljano: eden od njiju je trenutno na Madagaskarju. Letos so štirje gojenci Misijonskega zavoda končali srednjo šolo; od njih so se trije odločili za vstop v družbo in v duhovniške vrste. Ti trije ne bodo šli več v San Miguel, ampak bodo ostali v Baragovem misijonišču. Na bližnjem inštitutu, ki ga vodijo štajlovci, bodo hodili k predavanjem modroslovja in bogoslovja, sicer pa bodo živeli s slovenskimi sobrati v Lanusu. S tem se načrti Baragovega misijonišča izpopolnjujejo.
Ker smo šele na začetku leta in tudi novi trije kandidatje šele pričenjajo svojo pot, bomo kaj več o življenju zavoda poročali kasneje. Naj bo to kratko sporočilo le pobuda dobrotnikom in prijateljem za njihovo sodelovanje. Zlasti priporočamo vsem dobrim dušam v molitev naše bogoslovce, pa seveda vse fante.
POROČILO IZ ROJANA V TRSTU
Gospod župnik Stanko Zorko je v začetku decembra poslal naročnino na „Katoliške misijone“ iz tamkajšnje dekliške Marijine družbe, izkupiček prodanih knjig „Skoraj 50 let v misijonih“ in razne misijonske darove. K temu je dodal:
Precej pomoči gre za gobavce na Madagaskarju. Tja pošiljamo pakete z obleko — letos 25 paketov v skupni teži okoli 230 kg. Poštnina je precej draga. Vse to gre misijonarju Štantu.
Misijonarju J. Kokalju v Zambiji sem posredoval okoli 200 darov za svete maše.
Nekaj denarja sem poslal tudi v Indijo misijonarju J. Cukaletu.
Še vedno vzdržujemo 2 misijonska bogoslovca v Afriki.
Hvala Bogu, nekaj se naredi. Prav ob pošiljanju obleke na Madagaskar je zanimanje za misijone poraslo.“
"KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih druži», slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče". Urejuje Franc Sodja C.M., upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in upravei Loubet 4029, Remedios de Escaladc, Provincia Buenos Aires. Tiska Slovenska tiskovna družba "Editorial Baraga", Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenjem. NAROČNINA ZA LETO 1971: V Argentini in sosednih deželah: navadna 1.200 pesov, podporna 3.000, dosmrtna 12.000. V ZD in Kanadi: 3 (6, 50) dolarjev; v Italiji: 1600 (3200, 25.000) Lir; v Avstriji 60 (120, 1000) šilingov; v Franciji 12 (24, 180) NF; v Angliji 1% (2 in pol, 18) funtov; v Avstraliji 3 (6, 45) dolarjev.
MISIJONSKI DAROVI
VZDRŽEVANJE BOGOSLOVCEV V MISIJONSKEM ZAVODU
Družina Ludvika in Marije Burgar, New York (ZD), 200 dolarjev.
DOSMRTNE NAROČNINE KM Ivanka Jenko, Avstralija, 45 dolarjev; Marija Lai, Avstralija, 45 dol.; Črne Antonija, Trst, 25.000 Lir.
ZA VSE SLOVENSKE MISIJONARJE
Argentina,: čg. Ivan Tomažič, Men-doza, 2000 pesov. Avstralija: Ivan Kovačič, 10 dolarjev. Italija (v lirah): ga. Abram, 10.000; N. N., 20 tisoč; N. N. 5.000; Bojana Simčič, 5000; Josipina Janežič, 1000; v spomin pk. mame Šajn njena hčerka Emilija za lačne v misijonih, 20.000; ga. Ločnik, 1.000; Bestjak Marija, 7.400 in še posebej za vzdrževanje domačega bogoslovca v misijonih, 30.000. Vsi po Marijini družbi na via Risorta 3 v Trstu (Dora Kosovel).
ZA MISIJONE
Argentina (v pesih) : Ga. Kukovič, Avellaneda, 1.000; g. Habič, Slovenska vas, 500; ga. Japelj, Miramar, 3.000; Toni Japelj, Miramar, 1.500.
ZA POSAMEZNE MISIJONARJE
Pavel Božnar, Mendoza, za o. Lovra Tomažina v Zambiji, 10.000 pesov. Za misijon na Madagaskarju: N. N. Mendoza, za Česnika 10.000 pesov; N. N., Lujan, za s. Moženo Pavlišič, 10 dolarjev; Stanko Skvarča, Lujän, za misijonarja Buha, 8.000 pesov; ga. Katarina Cukjati, za misijonarja Ci-kaneka, 2.000 pesov (vsi darovalci so. iz Argentine).
ZA KRST
Po Marijini družbi na via Risorta 3 v Trstu, 20 krstov na naslednja imena: Ana Marija, Terezika, Mode-sta, Leonora, Miranda, Elizabeta, Barbara, Štefanija, Kristina, Veronika, Ana, Marija, Gabrijela, Pavel, Peter, Jernej, Frančišek, Anton, Gvido in Srečko. Skupaj 10.000 Lir.
ZA TISKOVNI SKLAD KM
Vinko Žitnik, Buenos Aires, 800 pesov; Stane Žitnik. Slovenska vas, 800 pesov; Maks Ovčjak, Mendoza, 800 pesov.
VSEM ZA VSE ISKREN:
BOG POVRNI'
LEPO PROSIMO: PORAVNAJTE NAROČNINO!
Tudi nekrščanska verstva imajo v sebi resnico, četudi ne vso. In prav ta verstva že tisočletja pripravljajo misijonske narode na vstop v Cerkev- Koliko ljubezni in modrosti morajo imeti misijonarji, da ne zavržejo nič resničnega, lepega in božjega, kar je že v teh narodih, ampak da to izpopolnijo s Kristusovo resnico in milostjo.
FRANQUEO PAGADO Concesiön N9 3143
TARIFA REDUCIDA Concesiön N9 5612
Registro de la Prop. Inf. N? 977.679 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467. Buenos Aires