L. A.: Možu v spomin! V soboto popoldne smo spremili k večnemu počitku prof. v pok. in senatorja gosp. dr. Valentina Rožiča. Njegova življenjska pot je bila zelo pestra. Rodil se je pred 56 leti v Vivševku pri Sv. Trojici nad Moravčami. V šolo je hodil v tričetrt ure oddaljeno vas Vrhpolje kjer je poučeval cerkovnik pomožni učitelj v mežnariji zbrano vaško mladino v čitanju in pisanju. Od tu je odšel v Kamnik v tamošnjo meščansko šolo. Petnajstletcn deček je odšel na gimnazijo v Ljubljano. Tu je poučeval dijake imovitejših staršev in sc s tem preživljal. Visokošolski študij je dokončal v Gradcu, kjer sc je preživljal z instrukcijami. Po končanih študijah je bil nekaj lct ravnatelj družbe sv. Mohorja v Celovcu, obenem pa je deloval med koroškimi Slovenci. Pri tem je dobro poznal Koroško in njen živelj ter je v poznejših letih spisal več del kakor: Spomin na Gosposvetsko polje. Jugoslavija in njene meje, Slovenski Korotan, Plebiscit u Koruškoj Sloveniji, zbornik Boj za Koroško, ki ga je uredil v Ljubljani 1925. Kako je v deželi, kjer pod jarmom ječe sinovi Slave itd. Krepko se je zavzel tudi v našem senatu ob priliki proračunske debate za pravice Koroških Slovencev. Po vojni je bil imenovain za profesorja na srednji tehnični šoli v Ljubljani, na kateri je služboval vse do dne, ko ga je blagopokojni kralj imenoval za senatorja. Pri vsem svojem obilnem delu je vedno še našel časa, da je prišel na svoj rojstni dom. Zvest je ostal domu in šoli in nikdar se ni zgodilo, da bi šel mimo domače šole, ne da bi potrkal na šol. vrata ter se ne pomenil s šol. upraviteljem o potrebah šole, o deci in o potrebah domačega kraja. Kako je znal ceniti šolo, najbolj izkazuje blagajniški dnevnik krajev. šol. odbora pri Sv. Trojici, kjer so vpisani mnogi zneski, ki jih je sam daroval in podpore, ki jih je znal izposlovati pri merodajnih oblastih. Kako je domačo vas ljubil, priča njegova velikodušna oporoka, v kateri je volil šoli pri Sv. Trojici precejšen gozd in večje število knjig iz svoje bogate knjižnice. S tem si je postavil gosp. senator trajen spomin v srcih naše hribovske mladine pri Sv. Trojici. Toda ni bil naklonjen samo domačiinom. Po širnem kamniškem srezu danes žaluje za svojim dobrotnikom.nešteto mladeničev, ki iih je blagopoko.jnik vzdrževal in podpiral, bodisi pri študiju, bodisi pri rokodelstvu. Dasi smo vedeli za njegovo bolezen, vendar nismo pričakovali tako nagle smrti. Kako je bil priljubljen med narodom je najbolj pokazal žalni sprevod, v katerem so ga spremljali na zadnji tužni poti mnogi prijatelji iz mesta; posebno pa še mnogobrojni deželani iz vse banovine.