t Silvo Mehora »Mlada njiva je požeta o jesenskem soncu sanja, a Ijivbezen. tiha, sveta iz prsti nov cvet poganja ...« Šele sedaj, ko smo se privadili bolečini, ko smo vsak po svoje opravili sedmino, naj se te spomnimo v našem staiiovlskem glasilu — ljubljeni tovariš Silvo. In še se bojimo; težko Te motimo v Tvojem poslednjem razmišljanju, saj ne vemo, če Te ne bo užalostila naša nevednost; vznemirila, začudila vsiljivost. V svojem pet in dvajsetem letu si utonil; izpustil plug, katerega Ti je bilo dano prijeti pred 9. meseci. Zakaj je moralo tako biti, je težko razumljivo. Opravil si delo, le preveč si žrtvoval; sebe ni bilo treba dati. Silvo Mehora se je rodil 27. dec. 1913. 1. v Šent Petru na Krasu. Njegov oče je bil v poštni službi, a je zgodai umrl, da je mati sama z občudovanja vredno vnemo in Ijubeznijo vzgojila troje sinov. V Ljubljani, kamor ise je družina presclila, je Silvo študiral gimnazijo in učiteljišče. Njegova delavnost se je zelo zgodaj uveljavila v študentovskih organizacijah in dijaških kulturnih podvigih. Najvidneje se je to pokazalo v dijaškem listu učiteljiščnikov »Orači«, katerih kvalkativno grafična oprema je bila skoraj izključno njegovo delo. Izvrstnih gledaliških predstav gojencev učiteljišča v 1. 32 do 35 si brez Silva ni bilo moč zamisliti. Dramatski umetnosti, predvsem Cankarjevim delom je posvetil večji del svojega prostega časa. Ko je 1935. leta z diplomo v žepu stopil preko šolskega praga v svet resničnega življenja, borbe, ga teža le-te ni presenetila. Zavihal je rokave, stopil v prvi borbeni red. iztegnil desnico stisnjeno v pest, stresnil z glavo, ter zaklical z ostalimi borci oiaahljivcem: »da ne bo med nami nepoznan, ko pride čas, ko sine dan, da ostane, plane kladivar, kladivar silni iz nas!« V dobi DTezposelnosti je povsod zagrabil za delo, zato je tudi dober znanec mnogih Ijubljanskih diletantskih odrov. Prvenstveno pa se je posvečal delu v odseku brezposelnih učiteljskih abiturientov sekcije JUU za dravsko banovino. Temu odseku je bil duša v letih 1936. do 1938. Ravno tako je z vso vnemo sodeloval v šolskem radiu. Njegov estetski čut je mnogo doprinesel k programom omenjene ustanove. Lani v oktobru je dobil državno službo učiteljskega priptravnika v Brigi na Kočevskem. V par mesecih ise je pokazala njegova sposobnost; bil je takoj učitelj in pol. Ustanovitev kvalitativnega ljudskega odra sredi kočevskih gozdov, dovršene priprave za dramatsko šolo v Kočevju, ki naj bi se pričela 21. avgusta, pričajo o gornjem. Malo je med nami mlajšimi tovariši učiteljev, ki bi se prostovoljno vrnili 10 dni prej na službeno mesto. Za našega Silva iskreno veljajo besede: »Ne kar mora, kar more storiti je mož dol- zan.« O tem, kako ga je vljubil narod, pričajo naslednje besede: »Nam pa ne bo preostalo nič druigega, kakor da Ti prinesemo kepo grude, preproisrt venec iz kraja, ki si ga Ti vzljubil iz srca ...« Tovariši, o našem idealnem učitelju so bile zapisane v dnevnem časopisju sledeče besede: »... Silvo Mehora je bil človek, kakršnega naj bi si naša mladina, pa tudi starej'ši rod vzela za vzgled. Njegov idealizem je vrel iz zavesti, da kot Slovenec in Jugoslo- van pripada k veliki slovan&ki skupnosti, temu morju neizčnpnih, nepremagl.jivih sil za napredek in svobodo človeštva. On, ki je bil izbran, da bi ustvarjal med nami, je moral pasti v borbi, da reši potapljajočega se otroka. Človeku se zdi, da je v tej smrti skrit najgloblji smisel njegovega življenja: fant, ki je bil vajen bor-b, a ni bil nikoli vajen kloniti torbtenice, se je vdal, ko je brio treba rešiti otroka, mladast...« DTagi Silvo, mi pa smo samo žalostni, žalostni in sram nas je, ker živimo in se le od časa do časa zavemo; tolikobrat smo govorili a si niismo src izpovedali...