LITERATURA

C
194245
VSEBINA
4 Pesniški simpozij v Kranju
Milan Kleč: Ali je lahko pesnik lenuh?
Denis Poniž: Premisliti pesem, razpesniti misel
11 Odmevi na Kranj 1984
Denis Poniž: Vprašanja literarne znanosti na Slovenskem
Jaša L. Zlobec: Kratka sapa skupinske zavesti
22 Pesmi
Alojz Ihan
Branko Gradišnik
Franc Lainček-Feri
Lidija Erčulj
Primož Piskemik
Slavoljub Omerzelj
Maijan Brezovar
38 Proza
Blaž Ogorcvc: Zgodbe
Marko Uršič: Skušnjavec
Franjo Francie: Stari štosi
Ida Renen Nedokončano platno je na statvah zaječalo
60 Smrtna kazen
Jure Detela: O smrtni kazni
U. K.: Čigavo je tnalo?
Branko Gradišnik: O smrtni kazni
Ervin Fritz: Podružbiti tudi smrtno kazen
71 Prevod
Goran Simić: Pesmi
Milan Dordevič: Pesmi
80 Izbor nove ameriške inovativne proze
W. s. Menvin: Naredite tale preprosti preizkus
Richard Brautigan: Losangeleški avion iz prve svetovne vojne
Donald Barthelme: Evgenija Grandetova
Kenneth Bernard: Kraljica vešč
92 Esej
Janko Glavar: Grobnica Milana Kleča
Samo Simčič: Kolektivizem in individualizem
Charles Krauthamer: Luč, ton, kamera ... politika
112 Arhivi
Janez J. Švajncer: Primer doktorja T.
Rajko Šuštaršič: Trije premisleki iz raziskave o raziskovanju
158 Branje
Andrej Blatnik: Vas in svet
Staniša Nešić: Iz mlade srbske književnosti
2
UVODNA BESEDA	^191245
Uredništvo Problemov-Literature v novi - bolje^Sìfo spremenjeni - sestavi pri-
haja s svojo prvo letošnjo številke pred bralce in sodelavce šele sredi leta. To dejst-
vo je samo po sebi dovolj zgovorno. Kaže na nevzdržnost absolutne ločitve Pro-
blemov na Literaturo, Razprave in po novem še na Esejistiko. Pri Literaturi smo
trdno prepričani, da takšna ločitev ni nikakršno naravno stanje revije Problemi, še
manj enoglasna odločitev sodelavcev. Ravno nasprotno, mnenja smo, da gre za
zapiranje, za varovanje skupinskih pozicij in interesov. Po našem mnenju revija,
ki deluje kot neplodno koeksistiranje parcialnih usmeritev, kjer vsak pol skrbno
ščiti svoj zakoličeni prostor, ne more zaživeti kot resnično delujoča revija tu in
zdaj. Problemi-Literatura ne morejo in nočejo delovati zgolj na področju literatu-
re brez refleksije, prav tako pa terjajo od Razprav, da razklenejo svoje zaščitne
obroče. Nočemo biti več soodgovorni za razparceliziranost in razkosanost Proble-
mov, kar jim a priori odvzema možnost suverenega nastopa v slovenskem revijal-
nem in sploh kulturnem prostoru. Ne izogibamo se konfliktom, nasprotjem,
soočanjem različnih konceptov. Prav obratno.
Uredništvo
3
Pesniški simpozij
v Kranju
Alije lahko
pesnik lenuh
Ko sem sp;¿jel vabilo, da se udeležim III. srečanja slovenskih pesnikov z refer-
atom o »Sedanjem trenutku slovenske poezije«, sem bil zelo radosten, čeprav si
sedaj tistega veselja sploh ne znam razložiti. Kot se ta trenutek spominjam, sem se
prav gotovo navdušil nad tem, da sem dobil neposreden izziv, češ zdaj lahko tudi
jaz napišem in povem tisto, kar si mislim. Torej lahko sklepam, da s splošnim in
veljavnim mnenjem nisem preveč zadovoljen, kar je čista resnica, če seveda ne
upoštevam častnih izjem, ki pa so prav povsod navzoče. Ko sem rekel mnenje,
sem mislil na tista mnenja, ki so tiskana, in seveda na ljudi, kijih spočenjajo. Jaz
gotovo mislim drugače in tako sem dobil priložnost, da bi lahko te svoje misli tudi
izpostavil. Takrat sem se gotovo tudi jezil in, čeprav nisem niti užaljen niti zapo-
stavljen, tolkel s pestjo po mizi, kako bom razkrinkal tiste, ki funkcionirajo pove-
čini samo zaradi tega, ker funkcionirajo v štiriindvajseturnem kulturniškem ži-
vljenju, ki (puhlo, kot je) celo kroji mnenje - kar ne pomeni s preprosto oznako nič
drugega, kot da so stvari povečini zgolj slučajne in bi lahko namesto njih veljale
tudi druge, seveda s temu primernimi energijami, ki pa na srečo nimajo nič skup-
nega s poezijo. Vse to bom sedaj pustil, vežno je samo, da sem nekaj podobnega
prav gotovo razmišljal, a čim bolj seje iztekal čas, v vedno večji zadregi sem bil,
dokler nisem končno ugotovil in si priznal, da referatov sploh ne znam pisati.
Vedno bolj sem se počutil, kot da bi dobil vabilo za extempore, čeprav marsikdo
ve, da ne znam slikati. A takoj sem moral vseeno pomisliti, daje referat kljub vse-
mu lažje napisati kot pa naslikati sliko, če nimam pojma o slikarskih potezah,
navkljub mojemu občutku in želji po nekaterih slikah. - Spomnil sem se še neče-
sa, in sicer vabila, ki mi gaje pred leti poslalo ČGP Delo. Izjasnil naj bi se o sodo-
bni slovenski dramatiki. Takrat sem bil seveda v silni zadregi, ker sodobne sloven-
ske dramatike sploh nisem poznal inje še vedno ne, torej bi se lahko zagnal po gle-
dališčih in se seznanil z njo ter kasneje pisal o svojih zapažanjih. A to bi bilo že
perverzno, zato sem lahko svojo zadrego samo priznal, a da bi si malo olajšal vest,
sem navedel, da poznam večinoma njene avtorje, ki da jim zelo zaupam. A tudi
4
takšen odgovor bi bil v našem primeru nezadosten. Poezije poznam vsekakor več
kot dramatike. Poznam tudi pesnike, ki pa jim žal mnogo manj zaupam.
Torej: Kaj naj bi storil? Zalotil sem se, da razmišljam, kako se referat pravzaprav
piše in ali sem ga sploh sposoben sestaviti. S končkom očesa sem že zrl proti slo-
varju tujk, kar ni pomenilo drugega, kot da imam za sabo izkušnjo, ki seje zgodila
očitno z branjem sicer redkih esejev. Pristal naj bi potemtakem na to izkušnjo in
svoje misli prelevil v nekakšen esejističen jezik, a takoj sem vedel, da to nikakor ne
bi šlo, pa še preveč časa bi mi požrlo. Zakaj naj bi se jaz bližal ideji in osnovi refe-
rata? Gotovo bi porabil preveč energije za obrobne stvari, in še skeptičen sem po-
stal. Ali bi mi na ta način sploh uspelo povedati tisto, kar hočem? In tako sem se-
veda kaj kmalu ugotovil, da bi si moral izmisliti popolnoma svoj jezik, če bi se ho-
tel odzvati vljudnemu vabilu. Svoj jezik torej. Jezik, ki ustreza mojim mislim. A
način življenja, ki sem ga živel, nikakor ni bil dobrodošel za takšen trud. Nezadrž-
no sem spoznaval, da se mora moje delo prilagajati načinu mojega življenja in ne
obratno. In vesel sem bil tega. Zelo vesel. Kaj naj bi bil potem storil? Spoznal sem,
da sem kratkomalo prelen. A če sem prelen, tudi to je ugotovitev, mi je še vedno
obstajalo upanje, da se na ta način rešim. Zato sem dal temu pisanju naslov: »Ali
je lahko pesnik lenuh?«
In že smo pri poeziji. Kaj ima to z njo skupnega? O tem sem se spraševal, ker sem
sklepal, da gre pač izključno za izhodiščno točko, ki je lahko povsem identična z
začrtano temo. Ker delo je delo. Pisanje je pisanje itd. Zamislil sem se skratka, ali
so slovenski pesniki lenuhi, in ko sem razmišljal o poeziji, sem se kaj kmalu zedi-
nil, da so slovenski pesniki izredno zagrizeni delavci. Pravi garači! Neverjeno!
Prav to sem neizpodbitno spoznal, in sploh ne govorim o tem, da je delavnost
kakršnakoli dobra lastnost. Vsaj v primeru poezije ne, kar pa seveda tudi ni pravi-
lo. In nisem se mogel znebiti občutka, da se podobno, kot sem se jaz skušal z de-
lom prebiti k ideji referata, torej, da se tudi naša poezija skuša podobno približati
nekemu skupnemu jedru, nekemu principu ter ideji poezije, in to z udarniškim
orodjem, ki dandanes prevladuje. To je ponavadi zagrizeno delo, ki ima le malo
skupnega s poezijo, in kot sem jaz meril svoje sposobnosti in hkrati ugotavljal, da
bi končno lahko napisal ustrezen referat, na podoben način sem prepričan, daje
skorajda sleherni, ki je vsak napol pismen, saposoben napisati kolikor toliko spo-
dobno in prepričljivo pesem. In kaj to pomeni! Gotovo nič dobrega! Govoril sem o
lenobi, a slovenski pesnik dandanes je takšen, dajo bo premagal, pa četudi je le-
nuh, samo da bo sledil trenutku poezije. Storil bo karkoli. Intelektualno, nenadar-
jeno, zagrizeno, čeprav vem, daje potrebno večkrat obvladati obe plati. Govorim
tudi o telesnem ustroju, ki ima prav gotovo vsakdo svojega, vsaj upam, torej seje
najbrž potrebno v tem za vsakega značilnem in lastnem ustroju bližati poeziji.
Svoji poeziji in ne poeziji, pa čeprav se potem za tisto izmisli drugo ime. Zato bi
lahko naštel na prste ene roke pesnike in poezijo, ki jim zaupam, čeprav bo seveda
zdajle vsakdo mislil, da ciljam prav na njega. Vendar ne! Drugače paje vse preveč
splošno, samo vase zaverovano na način, ki pa je že stvar skupnosti in sploh ne
posameznika, kar pa je izredno slabo. Torej: premalo je biti delavec. Kot bi jaz
moral pisati referat na svoj način in ne na način, ki ga poznam, prav tako bi se mo-
rala pisati tudi poezija. Še bolj! Takšnih referatov je zelo malo in jaz bi jih zelo rad
bral in tudi takšne poezije je zelo malo in jaz bi jo zelo rad bral. Splošne reči pa me
5
zaenkrat še ne morejo zanimati, kaj šele prepričati. Zato so referati povečini do-
lgočasni. Posamezni stavki ali posamezni verzi pa so tudi premalo. Mislim in pre-
pričan sem, da dajo slovenski pesniki premalo nase, čeprav je vtis ravno obraten.
Ker pa dajo premalo nase, s tem niti malo ne koristijo poeziji, temveč koristijo
samo trenutni ideji in sedanji poeziji.
In ostane nam samo še odgovor na vprašanje, ali je lahko pesnik lenuh!
Pesnik je lahko lenuh.
Milan Kleč
6
Denis Poniž
Razmisliti pesem,
razpesniti misel
Ko zremo v zdajšnjost poezije, zremo sami vase. Kar rečemo o poeziji, rečemo o
sebi. Naš glas (še) zmore predredi gluhoto časa. A vendar se moramo vprašati, pa
če smo še tako prepričani o svojem pesniškem poslanstvu, ki se res socialno znova
močno in kleno uveljavlja na najrazličnejših področjih družbe, kaj je danes z
nami, s poezijo. Kakšno vlogo ima, kako prebiva, kaj so njeni dvomi, radosti,
upanja? Je pesem samo stvar, je kaj več? Kateremu krogu dantejevskega pekla, ki
ga tako zvesto rekonstruiramo, je zapisana?
Ponavadi so najrazličneši govorci in misleci, tudi na letošnjem pesniškem sreča-
nju jih ne bo manjkalo, pripravljeni, najraje ob praznikih, obletnicah in drugih
slavnostnih časih, govoriti o poeziji najbolj vznesene besede. Poezija je pač, zaradi
svoje krhkosti in skrivnosti, miline in brezbrambnosti, najprimernejša snov za
razpesnjeno misel. Manj ali skoraj nič je besed, ki bi znale razmisliti pesem. Še po-
sebej pogrešam to pesniško samo-zavest med najmlajšimi ustvarjalci. Med tistimi,
ki še niso občutili hladnega rezila misli, s katerim mišljenje (ne vedno, a kadar se
tega loti, temeljito!) reže v živo meso pesmi. Da bi se, skladno s svojim zgodovin-
skim poslanstvom, prirezalo do jedra, do sredice. Da bi, skladno s svojo imanen-
tno logiko, skrivnost in jedro izpostavilo svetlobi sveta.
Skrajni doseg mišljenja je lahko samo izbris, uničenje pesmi. Pesem je tako dru-
gačna, samosvoja in v jedru neulovljiva, da s svojo vseprisotnostjo in z močjo ne-
nadnega, nepredvidenega učinkovanja, po letih ali stoletjih spanja, mimo vseh
policijskih preganjanj in sežiganj rokopisov, daleč presega sleherno mišljenje.
In v nenehno ponavljajoči se igri razmišljanja pesnjenja in razpesnjenja mišljenja,
si ni pesnjenje izmislilo formule o nepotrebnosti mišljenja, marveč prav obratno.
Poezija ves čas najdeva smisel svojega ob-navljanja v ogroženosti, v preganjanju, v
»popravljanju«, v molku - vse to so metode mišljenja, ne glede na to, kakšno ime
si nadene mišljenje v neki dobi.
Zbrali smo se zaradi poezije. Zaradi stiske, ki jo pesniki čutimo, a je v poslednjem
času znova privrela, vroča in grozeča kot lava, na svetlo. Pred nas. Skozi nas, sko-
zi naša besedila. Zbrali smo se zaradi poezije. Po mojem trdnem prepričanju ta
stavek, na videz tako preprost in neobvezen, odpira strašno in nepreklicno odgo-
vornost govorcev in poslušalcev. Z njim, s tem stavkom, v jedru katerega je spet in
zgolj poezija, namreč zarisuje ris, ki neusmiljeno pušča izven svojih meja vsako
približnost in šarlatanstvo, rokohitrstvo in približnost, ponarejeno jecljanje in
umno konstruiranje.
7
s poezijo ukinjamo poljubnost, približnost, samovoljo. Poezija je namreč edini
predmet tega sveta, ki še ni predmet, marveč je še v stanju tiste skrivnostne nape-
tosti, pred katero lahko samo po otroško odpremo oči v začudenju, v nedolžni in
hkrati sveti očaranosti, ne da bi jo znali do kraja izreči.
Pesem lahko razmislimo le tako, da v resnici, čisti in nedolžni (naj vas ne moti, da
konotacija teh dveh besed v našem ideologiziranem in scientiziranem svetu vodi k
prav čudnim rečem - naj čistost in nedolžnost pomenita to, kar je temelj antičnega
mita) razpesnimo svojo misel. Da v pesem vstopimo brez vnaprejšnjega razmisle-
ka. Zavedam se, da v svetu, ki je ena sama blazna želja po totalitarnosti, monolit-
nosti, venosmerjenosti, skrajni, nekompromisni razlagi, tako početje zvezano s
skoraj nepremostljivimi težavami. Vsi ves čas popuščamo pritiskom: vsi ves čas
razmišljamo o pesmi, a da bi si upali razpesniti misel, to nam ne pride na kraj pa-
meti.
Razpesnjena misel namreč pušča pesmi njeno izvorno govorico. Kaj mislim s
tem? Sleherna pesem, koje napisana, natisnjena, prebrana, stopi v prostor, ki je
malone oglušel od prepletenih govoric. Svetega molka in svete zbranosti, kije ne-
koč omogočala neposredno zvezo med pesnikom in uživalcem njegove pesmi, ni
več. Pesem je pomnoženo, reproduktibilno, instant blago. Pesmi se njeni bralci s-
ploh ne zavedajo več, če se je ne morejo polastiti. Najvišja in najbolj zapletena
oblika polaščanja pesmi je mišljenje. Razmislek pesmi je pravzaprav razmislek o
njeni nepotrebnosti; nepotrebnost je rezultat ugotovitve, da je pesem zamenljiva
in nadomestljiva. To je ugotovilo mišljenje, to mišljenje še naprej innaprej ugota-
vlja, pa ne samo zaradi ohranjanja lastne quasi legitimitete, marveč zaradi trdoži-
vosti pesmi, ki raste iz najtrših in najbolj neprijaznih skal.
Besede svetost, tišina, zbranost bodo večiniposlušalcev zvabile na usta le nasme-
šek; tudi mišljenje si z njimi ne zna pomagati. Svet seje preveč pozunanjil, da bi še
lahko prenesel kakšno skrivnost, preveč govoric seje zlilo v eno samo nepretrgano
blebetanja, da bi zmogel povprečni slehernik še prisluhniti sveti tišini, v kateri
lahko živo pesem; preveč ideologij je ponujalo blaženost tu in tam, v nebesih in na
zemlji, da bi še znali razpoznati šepet poezije, ki ničesar ne obljublja, pred ničimer
ne svari, najmanj pa grozi.
Vse to so mejniki prostora, v katerem se dogajata razmislek opoeziji in razpesnje-
nje mišljenja. Ali - še precizneje - kjer naj bi se dogajala. Kajti precej znakov seje
dvom, če se dogaja, v svoji polnosti, celo ta, do skrajnosti prignani redukcionizem,
ki si ga mišljenje dovoljuje s poezijo.
Ugotovili smo, daje poezija kljub svoji krhkosti in milini tudi nedotakljiva: naj jo
mišljenje meri tako ali drugače, zbrisuje ali palimpsestno prepisuje, naj jo meri ali
misli milo ali zlobno, vestno ali nevedno, vendarle pesem ostaja ves čas pesem.
Za nobeno drugo reč ne vem, ki bi zdržala take preizkuse.
Že nekaj časa se razmislek o pesmi in pesnjenje o razmisleku vendarle v nečem
tudi strinjata in srečujeta. Da pravzaprav tako za pesnjenje kot tudi za mišljenjem
ničesar ni, da ni nobenega temelja, na katerega bi lahko postavili, trdno in enkrat
za vselej, eno ali drugo početje. V jedru pesnjenja in mišljenja, nekdaj in danes, v
uri triumfa ali uri obupa, ždi tisti strašni zajčevski škrbetavec, ki stori samo eno:
zastavlja, ne da bi vedeli, kako in zakaj, prek zmožnosti našega doumetja, pa naj
bo to doumetje v obliki pesniške prošnje ali grožnje mišljenja, pot in zastavlja ne-
8
razrešljivo uganko. In pot in uganka se odpreta, kadar se človek za vedno zapre
vase. Kadar tudi v njem, skozi smrt, zazija brezno niča.
Razmislek o pesmi in razpesnjenje misli se običajno ogibata védenju o tem brezte-
meljnem položaju. Najznačilnejši zgled ni samo znanost o pesništvu, je tudi dobr-
šen del pesnikov, ki svojo pesem nenehno tehtajo na tehtnici slave in uspešnosti.
In več koje tega zunanjega, bleščečega praznovanja, manj je resnične poezije. In
manj koje resnične poezije, večje tiste razpesnjene misli, ki se dobesedno hrani z
mesom poezije.
Živimo v času, ko bo morala poezija opozoriti nase z dejanjem strašnega odreše-
nja, o kakršnem sanjajo kocbekovske poetike, ali z dejanjem zgovornega in odgo-
vornega molka. Tretje, vmesne možnosti, za katero se vsaka na svoj način navdu-
šujeta znanost in ideologija, za poezijo ni. Njena temeljna pozicija v svetu, še po-
sebej v tako shizofreničnem, kot je sedanji, mora biti radikalna. Precej znakov go-
vori v prid tezi, da se radikalne oblike poezije že pojavljajo, čeprav so notranje ne-
diferencirane, netematizirane, zmedene, v fazi takoj po »vélikem poku«.
Uvodoma sem zapisal, da je za pesnike lahko poezija samo strašno, neizrekljivo
breme. Da je sleherni pesnik pred sleherno pesmijo v razmerju prvinske erotike:
sleherna pesem mora pesnika zapeljati. Temelj pesmi je (pesnikova) razpesnjena
misel o zapeljivosti in zapeljanosti. Od okončni, nespoznavni predanosti, koje pe-
sem najdlje od mišljenja, najbolj svobodna, najbolj sama-v-sebi-samotna. Najbolj
pesem.
Vsakdo od vas, ki ste pesniki, ima to izkušnjo. Morda jo ima tudi kdo od vas, ki ste
misleci (o poeziji). Zato ni treba posebej poudarjati, da poezije pač ni moč ničesar
učiti. Tak razmislek o poeziji in tako razpesnjena misel sta se v zgodovini evrop-
ske poezije (pa tudi človeške zavesti) že nekajkrat razrasli v najbolj pogubno gro-
zo, v kateri je do kraja zazeval uničevalski nič. V to smer ni nobene poti, tu zija
samo strašljivo brezno molka.
Zato poezija z nezaupanjem zre v sleherni poskus poučevanja, ne glede na to, ali je
čas za poezijo »zlat« ali »železen«. Zato tudi z nezaupanjem zrem v poezijo, ki ni
zmožna razumeti druge poezije. Pri nas je vse preveč tovrstnega molka. Vemo,
komu koristi, kdo zmore potem poezijo, skozi skrajno poenostavljeno, upravlja-
joče in nezgodovinsko mišljenje postavljati v službo moči, oblasti, ideologije.
Vemo, da lahko živimo in pre-živimo čas brez ideologij. Ne vemo pa, ali je čas
brez pesništva mogoč: kajti edina skušnja, tisočkrat ponovljena, se je zgodila v
svetu, ki je priznaval poezijo. Zato smemo živeti v strahu pred svetom, kjer ne bo
nobene poezije in samo mišljenje. Kjer ne bo svetosti, tišine in zbranosti; ne za po-
sameznika in njegovo dragoceno neponovljivo podobo, ne za spreminjajoči se so-
cies, občestvo.
Naš čas, če seveda »imamo« kakšen čas, mora vendarle biti pesnikujoče popoto-
vanje skozi pasti in nevarnosti, kijih prinaša s seboj razmislek o poeziji. Kajti raz-
misleka o poeziji se ne da ukiniti; ko sta se mišljenje in pesništvo razšla, sta se raz-
šla tako, da lahko mislita drug drugega. Tisto mišljenje, ki se noče znajti v brezdnu
niča, seveda nikoli ne bo pristalo na ukinitev pesništva. In tisto pesništvo, ki ni
samo panegirično kolcanje, ne bo pristalo na izbris mišljenja.
Zdi se, da čas krutosti in strašljivosti odpira pesništvu razsežnosti, kakršne je ime-
lo pesništvov svoji prvi, arhaični dobi. Ne plediram za vračanje v arhaičnost, ple-
9
diram za razmislek, znotraj dogajanja poezije same, o poti, ki jo je prehodilo pes-
ništvo. .
Čas, ki ga živimo in ki gaje, skozi pesniško zrenje, evociralo pričujoče razmišlja-
nja, terja od nas prav tak odgovor.
10
Odmevi na Kranj
1984
Denis Poniž
Vprašanje literarne
znanosti na Slovenskem
Nekaj tez za polemično razpravo
III. srečanje slovenskih pesnikov v Kranju - potekalo je pod naslovom »Sedanji
trenutek slovenske poezije«, je med drugim načelo tudi zanimivo vprašanje raz-
merja med znanostjo in literaturo. Ne glede na to, da so nekateri diskutanti skušali
temeljno vprašanje eleminirati, češ, saj se ne izplača pogovarjati o znanih in razre-
šenih rečeh: literatura namreč potrebuje svojo kritično refleksijo, seje kar naprej,
samo iz sebe, postavljalo ves čas peturne debate.
Pokazalo seje - in tu verjetno lahko začnemo pričujoče razmišljanje, katerega ob-
seg bo bržkone kar nevarno prekoračil meje, postavljene z naslovom - da namreč
še vedno niso niti približno razjasnjeni pojmi o vlogi znanosti v razmerju do lite-
rarne produkcije ali, bolj na široko, o vlogi slehernega razmisleka o umetnosti.
Drugače seveda ni mogoče razumeti tiste globoke in jasno vidne poči, ki je zijala
med prispevki samo-literarnih teoretikov (pa najsi so bili filozofi, esejisti, publici-
sti, kulturni sociologi etc.) in samimi pesniki, ki so seveda pesniško govorico za
čas simpozijskega poliloga zamenjali z govorico kritične refleksije. Kar je namreč
zahtevala refleksija, je tudi v dobršni meri storila: zahtevala in uresničila paje, ti-
sočprvič ali tisočdvajsetič, kdo bi natančno vedel, svoj »kritično-razvojni sistem«,
v katerega je skušala vpeti sodobno slovensko pesniško vztrajanje. To svoje poče-
tje, ki naj ga legitimira prav naslov, ki govori o poeziji v določenem času, je zasta-
vila skrajno resno: od filozofsko-ontološkega formiranja prostora, v katerem se
danes dogaja pesništvo, do skrajno poenostavljenih (s tem pa tudi vsebinsko za-
ostrenih) klasifikacij in formalizacij, odsplošnega modeliranja do posameznega si-
stemiziranja imen, del in naslovov. Dobili smo nov prispevek k pojmovanju po-
ezije v času (kot tudi v Kosovi Slovenski liriki 1950-80), ki seveda zahteva nekaj
resnih, a tudi ostrih razmislekov.
11
Znanost je danes funkcionalistično razplastena v vrsto medsebojno hierarhično
povezanih opravil: od čisto naključnega in poljubnega govorjenja o poeziji, ki se
hrani iz emfatičnega zanosa ob dejstvu, da je pesem moč prebrati, do skrajno ne-
dvoumnega, matematično-logičnega modeliranja, ki se seveda ne spušča v emfa-
tično igro, marveč v igro (prav tako vprašljivih, a o tem bodi beseda pozneje) ak-
siomatičnih postulatov. Zanimivo je, da se seveda predmet znanosti z narašča-
njem hierarhičnega vzpenjanja oži in ostri: emfatično govorjenje ponavadi zaj-. ma
poezijo nasploh, aksiomatsko posamezno pesem ali celo samo njene elemente.
Znanost se skozi svoje imanentno organizacijo specializira in fokusira: zato seve-
da izreka vedno bolj parcialne ugotovitve in sodbe, ki seveda prav zaradi ozkosti
izrečenega (in obravnavanega) izgubljajo videz in pomen sodb. Vemo namreč, da
aksiomatsko približevanje predmetu nič več ne govori o tem predmetu, marveč ga
samo še vpenja v mrežo podobnih, interaktivnih »pojavov«. Zato se seveda zdi, da
je emfatično govorjenje primernejše svojemu predmetu: največkrat obnavlja kar
celoto pesniških dogodkov neke osebe, epohe ali gibanje, nenehno se odvrača od
izbranega predmeta in govori še o drugih predmetih, nenehno se sklicuje na minu-
la ali sočasna podobna mnenja, mnogokrat tudi (bolj ali manj urejeno, torej smi-
selno in siviadno z obravnavanim predmetom) polemizira ali zavrača nasprotna
mnenja, nagnjena je k primerjanju in ekskluziviranju, podrejena jé torej pravilom
igre, ki bi jo lahko definirali z naslednjimi tremi sklopi zahtev.
Prvi sklop. Med pesmijo in njenim govorjenjem mora biti določen časovni raz-
mik. Zato je emfatični način govorjenja tem bolj prepričan o sebi in prepričljiv,
čim bolj oddaljene predmete opisuje. Načelno npr. s poezijo 19. stoletja ni nobe-
nih zadreg, s poezijo, ki nastaja v tem trenutku, pa so silne: že na prvem, izbirnem
nivoju, na nivoju imenovanja del in imen.
Drugi sklop. Poimenovanje pesniškega izdelka je vedno vključeno v dinamično
dogajanje, kjer več različnih pesniških izdelkov, imen, pojavov, praviloma dobi
skupno ime. Romantična poezija, recimo, združuje tako raznorodne pojave, da
komaj lahko verjamemo njihovo skupno osnovo ali skupni temelj. Če so koheziv-
ne sile le preveč šibke, nastane znotraj širšega polja več ožjih polj: npr.»satanistič-
na romantika« znotraj širše zastavljene romantike ipd. Imenovanje je temelj em-
fatičnega pisanja o literaturi. Imenovanje je seveda tudi tisti princip, ki emfatično
pisanje omogoča v njegovi breztemeljni volji: v trenutku, koje izrečen ali zapisan
en izbor, ena selekcija, nastane prostor za drug izbor in drugo selekcijo. Tudi en
sam avtor si lahko privošči več diahronih izborov, novejše celo pojasnjuje z minu-
limi, ne da bi se enkrat samkrat vprašal po kriterijih, s katerimi določa posamezne
selekcije in s katerimi eno selekcijo zamenjuje z drugo. Na podlagi te samovolje so
utemeljeni vsi pesniški izbori, vsi pregledi, antologije, narejene vse lestvice naj-
boljših pesnikov, pesmi ipd.
Tretji sklop. Manipulacija s poezijo, ki jo počne emfatičnopisanje, je prikrita in
neizrečena manipulacija. Medtem ko druge znanosti danes že priznavajo - prav
zaradi svoje matematično-logične osnove, na kateri se utemeljujejo- manipulativ-
nost svojega početja, ki nemalokrat sicer sproža probleme pri znanstvenikih in za-
stavlja moralne dileme, česa več pa ne, se literarna znanost kot emfatično pisanje
12
izogiblje manipulativnosti. Največkrat s formulo »menim, da je to tisto, kar« ali
»mislim, da pesniki, kijih obravnavam ...«. Manipulacija je skrita v samem bra-
nju. Branje samo je prepuščeno naključju. Nihče namreč ne more prebrati vsega,
kar nastaja, še manj vsega primerjati s tistim, kar prinašamo kot kulturno dedišči-
no od prej. Pa vendar: naključni in poljubni izbor postaneta hkrati modelni izbor,
o modelnem izboru pa nihče več ne razmišlja kot o naključnem, poljubnem, sa-
movoljnem izboru.
Tu smo seveda že pri naslednjem vprašanju, o katerem govori uvod. V trenutku
pa, ko nekaj razglasimo za model, smo naredili že bistven korak naprej; model je
alibi sodobnega govorjenja o nečem. Model ima namreč nekaj temeljnih karakte-
ristik, ki jih velja podrobneje opisati. Prva karakteristika modela je prav gotovo
njegova navidezna univerzalnost. Model pesmi je torej kar pesem sama. V trenut-
ku ko - čeprav samo v določenem časovnem segmentu, pa še tako ozkem in po-
sebnem - neko pesem razglasimo za modelno pesem, z njo ipso facti opišemo vse
pesmi tega segmenta. V trenutku pa, ko XY postavi model W, se nihče več ne
sprašuje o tem, zakaj in na podlagi kakšnega kriterijskega aparata, kakšnih ima-
nentnih zahtev ali določil o pesništvu, je XY izbral za model W prav pesem
Z.Model W blokira našo misel v obe smeri: proti subjektu izbora in proti objektu
izbora. Model ukinja spraševanje o subjektivnosti in objektivnosti, oboje inkorpo-
rira v sam model. Druga karakteristika modela je njegov ekskluzivizem. Ko po-
stavimo, po prej opisanih načelih, model pesmi v času (segmentu časa), seveda ne
potrebujemo nobene druge (in drugačne) pesmi, saj so vse na perfekten način
vključene v ta model. Posedovanje vedenja o modelu nas nenadoma odvezuje po-
znavanja vsega, kar je navidezno v modelu, v resnici pa živi mimo modela. Zato so
npr. tako priljubljene, še posebej v anglosaksonskem »racionalističnem« svetu,
najrazličnejše antologije, izbori, priročniki, kjer se dogaja prav to reduciranje ce-
lote pesniških besedil na nekaj modelnih, »uni-verzalnih« primerov. Ko ekskluzi-
viramo, ko se predajamo modelnemu vedenju o nekem pojavu ali sklopu pojavov,
seveda odvračamood sebe krivdo, da morda pesniških besedil sploh ne dojemamo
v tistih njihovih razsežnostih, s katerimi le-ta prihajajo pred nas. Modelni svet
pesništva nas seveda tudi odrešuje branja, ki bi zahtevalo od nas poseben napor;
modelni izbor prihaja pred nas kot zamrznjena jed; treba jo je samo še pogreti, da
dobi svoje prave karakteristike, o njeni pripravi in nastanku se ne sprašujemo
(več). Tretja razsežnost modela je njegova zamenljivost. Modele lahko poljubno
kombiniramo v višje modelne celote. Vsak model je kompatibilno vključen v
množico modelov. Tu seveda emfatična znanost marsikdaj pozabi na ostrino, s
katero posamezni njeni predstavniki obračunavajo med seboj, in brez posebne za-
drege jemlje modele svojih konkurentov, čeprav nemalokrat pod spremenjenimi
ali prirejenimi imeni. Zamenljivi model omogoča permanentno korekcijo »po-
mot«, kijih emfatično govorjenje kar naprej producira kot način svoje eksistence.
Treba je samo brati antologije minulih časov, tudi slovenske, da bi nam postalo
jasno, kako nezanesljiv način »obvladovanja« poezije so modeli in modelne
združbe. Imena in pesmi - ti dve pojavni obliki modelov, se že čez trideset štiride-
set let bistveno korigirajo in zamenjujejo. Tu ne mislimo samo na primere posega-
nja ideologije v take zamenjave (novemu režimu nasprotni pesniki, neprimerne
13
pesmi ipd.) marveč samo na samoregulativne mehanizme, s kateri poezija sama
korigira in v določeni meri blaži tako početje. Emfatično govorjenje o poeziji na-
mreč nenehno producira navidezno teoretično ozadje, ki ga ustvarjajo tako sposo-
jene oznake z drugih področij (tu prednjači filozofsko-sociološki tip pisanja) kot
nove skovanke (kjer je izjemno produktivno emfatično pisanje v ožjem pomenu
besede), ne glede na to, da nenehno zavrača kakršno koli teoretično, filozofsko,so-
ciološko, zgodovinsko, družbeno-kritično, estetsko utemeljevanje. Emfatično pi-
sanje se, kadar koli je »zasačeno« pri svojem breztemeljnem in manipulativnem
početju, vedno sklicuje na svojo »znanstveno« osnovo. Primer smo imeli tudi na
kranjskem srečanju, kjer tudi najbolj samovoljni in poljubni spisi o poeziji nika-
kor niso hoteli ostati zunaj risa, ki ga zarisuje znanost. »Znanost« tako sama sebi
producira alibi, tudi takrat, kadar je evidentno jasno, da neko pisanje o poeziji se-
veda nima nobene znanstvene osnove, te osnove celo ne želi imeti, marveč se hra-
ni iz najčistejše manipulativne misli in manipulativnega početja, za katerim se
skrivajo seveda povsem neznanstvene in nepesniške tendence.
»Znanost« o poeziji pa se, žal, na Slovenskem dogaja predvsem na emfatičnem ni-
voju. Ta sam po sebi seveda ni nič posebnega in vznemirljivega in tudi poeziji ne
povzroča posebnih nevšečnosti. Nobena pesem, pa naj bo še tako »problematič-
na«, skozi emfatično pisanje seveda ničesar ne zgubi in ničesar ne pridobi. Emfa-
tična, poljubna, približna, samovoljna, naključna razlaga pesmi kot pesmi ne
spreminja nobene od njenih razsežnosti. Zamolčana ali v zvezde kovana pesem
ostajata sami pred bralci. Pesem se namreč dogaja na drugem in drugačnem nivo-
ju kot pisanje o pesmih.
Trdim, da med obema področjema mora in more vladati ko-eksistenca, vendar
mora biti izpolnjena neka zahteva po medsebojnem raz-umevanju. Referati pes-
nikov so namreč vsi po vrsti, čeprav vsak v svoji govorici in z različnih izho-
diščnih točk, zahtevali »sveti prostor«, v katerem naj se dogaja poezija. Seveda je
treba »svetost« svetega prostora razumeti pravilno: »svetost« ni v zvezi z božjim
in torej z nedotakljivim (najvišjim), marveč povsem z nečim drugim. Ko zahteva
poezija »sveti« prostor, ne zahteva nič več in nič manj kot razmislek o lastni gene-
rični in zgodovinski usodi. Če se to ne dogaja, veliko znamenj pa priča prav o tem,
da se v resnici ne dogaja, potem se seveda poezija spreminja v reč med rečmi in
prav to omogoča znanstvenemu umu, na vseh njegovih stopnjah, da manipulira s
poezijo. Poezija kot reč med rečmi paje seveda obsojena na tisto usodo, ki jo nas-
protniki kibernetizirane (torej najbolj logično-matematizirane, v sebi sklenjene)
znanosti vidijo v zamenljivosti in nadomestljivosti, v našem primeru poezije s si-
mulirano poezijo. Ko se namreč poezija spremeni v predmet, je njena avtentična
in avtonomna usoda tako rekoč izbrisana. To seveda pomeni dvoje:
Znanost potrebuje tako rekoč »omrtvičeno« poezijo. Zato se malo ali skoraj nič
ne ukvarja s tisto poezijo, ki je po svoji notranji strukturi najbolj vitalna: to je po-
ezija eksperimenta, avantgardna poezija. Ukvarja se le z zgodovinsko zaključeni-
mi obdobji take poezije - pri nas je tak primer poezija skupine OHO. Hkrati je
znanosti - tu je njena druga notranja kontradiktornost - pripravljena govoriti
predvsem o tistem položaju poezije, ki že sam po sebi omogoča produktiven raz-
14
mislek: to je poezija formalno dogovorjenih pesniških oblik, kjer seveda kritika -
kot prva znanstvena stopnja - govori predvsem na način primerjanja formalnih
zahtev z njihovo vsakokratno realizacijo. Tu seveda ne more zgrešiti: taka analiza
je podobna sestavljanju slike iz koščkov po predlogi; ni težko ugotoviti, kaj
»manjka«, kaj je »odveč«, kaj je postavljeno »narobe«.
Resnejši, če ne kar hujši problemi pa nastanejo, kadar znanost meni, da mora go-
voriti v imenu poezije. Ta proces je viden tudi v sedanjem, dokaj nerazpoznav-
nem, in nediferenciranem času za slovensko poezijo. Kadar namreč znanost
meni, da mora govoriti v imenu poezije ali celo govoriti namesto poezije, kadar
pojasnjevanje v smislu interpretacije odstopi prostor interpretaciji v imenu nado-
meščanja, takrat seveda poezija ne more storiti ničesar drugega, kot da zahteva
zase prostor izrekanja, »sveti« prostor, v katerem njena govorica obvladuje svet.
Znanost v svoji logalizaciji in scientifikaciji sicer navidezno ogroža poezijo globlje
kot pa emfatično, kritično pisanje, pa vendar je resnica drugačna: pravi prostor
poezije je v resnici, kot je dejal eden izmed pesnikov v kranjski debati, neposre-
den, globinski in neponarejen stik med pesnikom in svetom. Ta stik, v katerem
nenadoma predmeti, o katerih spregovori poezija, zasijejo v novi in skrivnostni
luči (dotika se jih tudi nešteto drugih govoric, pa nobena tako globoko, tako nena-
vadno, v taki neoprijemljivi svetlobi), je zelo blizu tistemu, kar imenujemo bistvo
ali poetičnost poezije (v kranjski debati je bilo imenovanih še nekaj pojmov, med
njimi predvsem »lirizem«). Poezija to bistvo skriva; skrivnost je prav v tem, da si
jemlje pravico - tu paje nedvomno v povezavi s tem, kar zaznamuje drugi pol po-
menskega polja besede »sveto«. Tudi matematično-logični um se danes vidi in
skuša utemeljevati v tem svetem (saj ta um vidi sam sebe na način neskončno za-
pletene in z notranjo koherenco napolnjene »igre«) - prav zaradi tega si jemlje
pravico, da skuša predse priklicati celoto pesniških besedil; počenja nekaj, kar
ima dvojno naravo. Velja jo opisati. Na eni strani logično-matematični um res -
skozi svojo kibemetizirano aktivistično projekcijo - vidi pesniška besedila v sin-
hroni in diahroni osi kot množico zamenljivih in nadomestljivih členov. Vendar
je to samo del resnice. Na drugi strani pa kibemetična projekcija vendarle stoji ko-
rak naprej od do sedaj znanih »branj«: zmore namreč sočasno »brati« poljubno
množico pesniških besedil, ne da bi se do njih a priori opredeljevala. V tem trenut-
ku, ko množica besedil fungirá kot množica pesniških besedil, seveda postanejo
pojmi kot »poetično«, »lirično« vprašljivi: ne razločujejo več besedil, marveč jih
družijo. Kibernetizirani svet daje tako podobo pesniških besedil, kjer je vse, kar
vstopi v ris, izrečeno istemu »pogledu«: ta » po gled« pa »ve«, da skrivnost, ki seji
pravi »literarnost literature«, nikakor ni podeljene samo enemu pesniškemu bese-
dilu, marveč je - to bodi hipoteza - ta »literarnost« (bistvo) razpršena skozi vsa
pesniška besedila.
Tu seveda prihajamo na novo področje, ki ga lahko le bežno in v obrisih prikliče-
mo predse: tako pojmovanje pesniškosti pesniških besedil namreč ne nivelizira
poezije, kot bi se zdelo na prvi pogled, marveč ravno nasprotno ukinja tisto po-
ljubno razsojanje o tem, kaj je bolj in kaj manj poetično. Za emfatično razsoja-
nje pa smo že ugotovili (o tem nesporno govorijo antologije, izbori, literarne zgo-
15
dovine, estetike pesniških besedil) daje časovno omejeno, da se nenehno in vedno
znova z nastopom nove dobe demantira, če ne povsem, pa vsaj v dobršni meri, kar
seveda ne povzroča nič drugega kot možnost novega emfatičnega govorjenja, za
poezijo samo pa ni relevantno in še manj usodno (o tem zasledimo marsikaj v
dveh izjemno pomembnih slovenskih avtopoetikah, Kosovplovi in Kocbekovi).
Skozi princip, ki nenadoma zmore videti in brati sočasno množico pesniških bese-
dil, preseva vprašanje o tem, kdo in s kakšnim instrumentarijem določa, kaj je in
kaj ni poetično, lirično .. . Prekmalu se namreč izkaže, da je za vsem skrit samo
»občutek«, »okus« . .. skratka, pojmi, ki nas vodijo k subjektnosti subjekta, k do-
ločilom, po katerih se posameznik razlikuje in ločuje od drugih posameznikov, ne
morejo pa biti odločilna za poezijo. Vprašanje je, odkod posamezniku moč in pra-
vica, da o tako usodnih rečeh (saj konec koncev vprašanje o poetičnosti poezije
vendarle zadeva v sam temelj celotno evropocentrično umetnost in civilizacijo)
tako suvereno odloča, ne da bi se vprašal, kaj je v sredici tega odločanja. V sredici
paje samo volja in moč, torej nekaj, kar je utemeljeno samo v sebi in iz sebe in to-
rej govori v imenu niča samega.
Znanost je naredila korak, zaradi katerega so njeni predznanstveni postopki pro-
blematizirani. Govoriti danes o poeziji je vendarle nekaj več kot emfatično izkli-
cevanje imen in naslovov, je več od samega golega poimenovanja. Mora in zna biti
razmislek o tistem prostoru, ki ga takšno emfatično izklicevanje in poimenovanje
nepreklicno zabrisuje. Najhuje seveda je, kadar se ne dogaja niti to emfatično ime-
novanje in izklicevanje, ko vlada molk, v katerega zadeva poezija. Ta molk na-
mreč dobesedno ničesar več ne prepušča skozi svoje debele stene. Zahteva po uki-
nitvi kakršnega koli razmisleka o poeziji, kaj šele znanosti o poeziji, paje v resnici
napoved barbarstva, quasi samoodsevanja pesmi, njene pohabljenosti.
O tem paje bilo v Kranju vse premalo povedanega. Ta nevarnost kot da ni prisot-
na. A njena teža se že kaže. Sledi namreč splošni tendenci po »urejeni« in »nadzo-
rovani« govorici: po represivni in totalitarni »družbi«, ki seveda ni več socies,
marveč samo še podivjana truma razosebljenih bitij.
V tej »družbi« pa res ni več prostora za pesem. Zato bi se bilo treba povprašati, od-
kod taka vehemenca pred spoznanjem, daje moč pesem vendarle razumeti sočas-
no kot znanstveno misel, da pa nas ukinitev slehernega mišljenja prav nič ne na-
vdaja s strahom in grozo.
Naj vprašanje zaenkrat ostane odprto.
16
Jaša L Zlobec
Kratka sapa skupinske
zavesti
Ta zapis je nastal obceli vrsti vprašanj, ki mi jih je porodilo letošnje kranjsko sre-
čanje pesnikov. Zdi se mi namreč, da tako na kranjskem in podobnih srečanjih kot
tudi sicer po slovenskih revijah, pa tudi po časopisih in celo v političnih govorih
prihaja zmerom pogosteje do vse hujših nesporazumov, do različnih jezikov, ki
ne morejo, pogosto pa tudi nočejo razumeti drug drugega. V globalnem odnosu
med politiko in kulturo je ta jez še razumljiv in ta apriorni spor v marsikateri točki
nerazrešljiv, ko pa se ta nasprotja preselijo v območje kulture - konkretneje, lite-
rature - prav kmalu pride do mistifikacij, ki so docela nesmiselne in nepotrebne.
Slovenska literatura postaja tako vedno bolj podobna nekakšnemu permanen-
tnemu plesu v maskah, kjer si nasprotni poli drug drugemu obešajo identične ma-
ske, z enako ihto pa sami sebi natikajo nasprotne, spet identične maske. Ob tem,
kot že rečeno,permanentnemu plesu pa se vsi z vso resnobo delajo, kot da plesa in
mask sploh ni. Ko pred gledalcem zapleše čista podoba bojevnika za umetniško
svobodo, ves zmeden ne ve več, ali za masko tiči Taras Kermauner ali morebiti
Josip Vidmar, in ko naslednji trenutek prišepa mimo črni hudič osebno, se gleda-
lec vpraša, ali vidi Tineta Hribarja ali Jožeta Javorška. Vse to bi lahko bilo celo
komično, ko to vsesplošno dvojno etiketiranje (svojih in nasprotnih) ne bi imelo
vrste žalostnih posledic. Posameznik dandanes v slovenskem kulturnem prostoru
le težko, ali pa sploh ne, izoblikuje svojo, osebno pozicijo. Svoja stališča, svoje in-
timne opredelitve, svoje afinitite, celo svoja teoretska izhodišča mora vpeti v tak-
šen ali drugačen krog. In tu smo že prav srhljivo blizu tistemu grozljivemu reklu:
ali z nami ali proti nam. Pripadnost skupini je postala nekaj tako rekoč apriorne-
ga, kdor je noče sprejeti, jih dobi kaj hitro po prstih, če pa se noče poboljšati, ga
čaka še hujša kazen: molk. Dokazov za skupinskost kot vrednostno pozicijo je nič
koliko. Od tako imenovanih marksističnih pozicij, ki vsemu drugemu prišijejo
desničarstvo ali vsaj malomeščanstvo, pa do »postideološkega« mišljenja, ki mu
vse zunaj lastnega kroga diši po stalinizmu. Docela jasno in nedvoumno je
to miselnost pred časom v Delu ekspliciral Dimitrij Rupel, ko je zapisal, »da
nobena kritika ne prihaja z neba, ampak je povezana z družbenimi skupinami in
njihovimi interesi.« Ker je to fatum vsakršne kritike, zatrjuje Rupel, se kritik ne
sme sprenevedati, da bi lahko imel kakršnokoli osebno, samostojno pozicijo. Še
najboljše, kar mu ostane, je to, da je »kritik-tolmač-neke-skupinske-literame-
zavesti«, ali drugače: »Kritiki so lahko člani nekega literarnega kroga, ko interpre-
tirajo, protežirajo in promovirajo neko skupinsko zavest.« Žal se Rupel - in tu ni-
17
kakor ni edini - ne sprašuje o posledicah takšne logike. Ker je popolnoma jasno,
da v današnjem trenutku na Slovenskem nobena literarna (poudarjam: literarna)
skupina ni tako ogrožena, da bi morala za vsako ceno strniti svoje vrste in si tako
zagotoviti preboj ali celo obstoj, sega princip skupinskosti-za-vsako-ceno onkraj
umetnosti (literature), s čimer hočeš nočeš vstopa v polje ideologije, pa naj se tega
zaveda ali ne. In prav tu smo se znašli pri osnovnem vprašanju, ki se zadnja leta
zastavlja na kranjskem pesniškem srečanju.
Dejstvo je, da kranjsko srečanje tako rekoč v celoti obvladuje, določa in usmerja
tako imenovana srednja generacija, zbrana okoli Nove revije. Pridruženi so tisti
pesniki in posamezniki, ki brez pridržkov pristajajo na postulate omenjene skupi-
ne. (Izjemno zgovorno je na srečanju to izrazil pesnik Milan Dekleva, koje izjavil,
da je njegova pesniška generacija zdaj končno dozorela in zato vrača slovensko
poezijo v roke Tarasu Kermaunerju, ki mu jo je pred desetimi leti še hotela iztrga-
ti.) Peščica pesnikov predvsem starejše generacije, ki je letos še vztrajala na sreča-
nju, je bila strogo in nedvoumno poučena, da pesmi sicer lahko pišejo, da pa ne o
svojih ne o tujih pesmih nimajo kaj govoriti, ker se na to ne spoznajo. Kako je
pravzaprav dandanes z govorjenjem in pisanjem o poeziji in ob poeziji? Najbolj
zgovorno bo, če kar navedem kratek odlomek iz razprave T. Kermaunerja ob
kranjskem srečanju izpred dveh let. »Kranjski simpozij Poezija, pesniki in čas je
bil daleč najboljše slovensko zborovanje te vrste, kar sem se jih udeležil; predpo-
stavljam tudi: kar so jih Slovenci organizirali. Zrasla in razcvetela seje 'filozofska
generacija' pesnikov. (.. .) Literarni večer, kije simpoziju sledil, me ni osrčil ne
osrečil. (. . .) Potrdilo se (mi) je, kar sem izrekel na simpoziju v svojem referatu: da
seje med pesnike in poezijo - tudi njihovo lastno - vrinila kritika, to je, diskurziv-
no premišljevanje o poeziji. Naj torej zapišem tudi manj obetavno sodbo: misel
slovenskih pesnikov o njihovi poeziji je ta hip zanimivejša od njihove poezije.«
(Nova revija, 10-11). Ta citat - pa tudi siceršnje Kermaunerjevo razmišljanje-je
pomemben in zgovoren predvsem zato, ker eksplicitno pove, da ima edino teorija
pravico govoriti o poeziji, jo tako ali drugače umeščati, še zlasti pa vrednotiti. Jas-
no je seveda, da poezija (umetnost) govori sama zase, da ji kritiška beseda ne more
ničesar ne dati ne odvzeti, kot zadnje čase pogosto slišimo. Prav tako je jasno, da
avtor nima pravice nikomur odvzeti pravice, da o njegovem delu presoja tako ali
drugače. A vendarle ima vrednotenje pomembno, velikokrat odločujočo vlogo,
saj ni samo mediator med avtorjem in bralcem, ampak določeni poeziji (umetno-
sti) daje ali odvzema njeno socialno relevantnost in odmevnost.
Tu pa se že skriva nevarnost zlorabe poezije in umetnosti nasploh. Teoretski apa-
rat se lahko izkaže kot orodje in orožje za postavljanje zakonov in zakonikov. Še
zlasti tak aparat, ki ustvarja vseobsegujoča merila in pravila, ki zajemajo vase ce-
lotno ustvarjalno produkcijo nekega prostora. Na zadnjem kranjskem srečanju je
šel v tej smeri prav gotovo najdlje Tine Hribar s svojo zdaj že znamenito periodi-
zacijo slovenske poezije (in tudi mišljenja). Hribarjeva periodizacija je problema-
tična z več vidikov. Predvsem gre za grobo in v marsičem poljubno shemo povoj-
nega miselnega in ustvarjalnega življenja na Slovenskem (v zvezi s tem je Janko
Kos zapisal vrsto utemeljenih pomislekov), kjer seje poezija (literatura) znašla v
vlogi dekle različnih političnih situacij in stopenj filozofskega razvoja. Drugič,
takšna periodizacija omogoča svojemu tvorcu demiurški položaj, saj lahko po
18
mili volji daje, odvzema, prikraja, prilagaja, kajti prvi in poglaviten je sistem, vanj
pa so potem prokrustovsko uvrščeni posamezni ustvarjalci. Poleg tega so bile pe-
riodizacije vedno nekakšen zasilen pripomoček literarne zgodovine, daje lahko
pregledno uredila in razporedila pretekle avtorje, šole, gibanja. Zaradi nuje pre-
glednosti so tako imenovani tipični avtorji nenadoma postali nosilci epohe, neti-
pični pa so se porazgubili po razpokah literarne vode. To rešitev v sili paje Hribar
iz šolskih čitank vehementno prestavil v sedanji čas in vrh vsega še razdelil pesni-
ke na žive in mrtve. Pomenljivo je dejstvo, daje Hribar svojo periodizacijo končal
s sedanjostjo, z obdobjem avtopoetik. Ce bi mu misel nesla nekoliko dlje, bi hitro
uvidel, daje v zvezi z avtentično poezijo tako ali tako mogoče govoriti zgolj o av-
topoetiki, ali drugače rečeno, če bo Hribar čez dvajset let spet delal novo periodi-
zacijo, bo za nazaj periodiziral, za čas nastanka svoje nove periodizacije pa bo spet
postavil princip avtopoetik.
Tu mi ne gre za zasebne očitke Tinetu Hribarju et consortes, zanima me predvsem
vprašanje, čemu je tako, čemu vsi ti rigidni in agresivni vrednostni predznaki, ki
nosijo pečat dokončne resnice. Na drugih straneh barikade so namreč zgledi prav
tako ali še bolj žalostni. Tradicionalizem - če mu lahko tako rečemo - se po večini
že kar vnaprej odreka vsakršnemu razmisleku o svojem in še toliko bolj tujem pi-
sanju, in kar je še huje, včasih se celo kar odkrito poigrava s skušnjavo, da bi vsev-
prek izrekal kulturne, nacionalne, politične anateme. In potem so, med drugim,
tu še naši lacanovci, ki so pred leti tudi naredili svojo periodizacijo slovenske po-
ezije, kije pozneje niso ne preklicali ne dopolnili ne spremenili, z njo pa so doka-
zali, da jim je poezija španska vas oziroma zgolj predmet čiste manipulacije, pri-
ložnost za dokazovanje teorij na povsem drugih področjih in v povsem druge na-
mene, da jih kakršnokoli so-čutenje poezije prav nič ne zanima, daje zanje - kot
so to večkrat eksplicite izjavili - današnja literatura v celoti (razen t. im. alternati-
ve) nepotrebna in jalova.
A naj se vrnem h kranjskemu srečanju in generaciji, ki mu daje ton. Gotovo gre za
v tem trenutku najmočnejšo generacijo, ki je na vrhuncu svojih miselnih in
ustvarjalnih sil. Dolga leta je bila kljub dovolj neomejenim možnostim za revi-
jalne in knjižne objave vendarle potisnjena na rob, brez pravih priložnosti za soci-
alno realizacijo. Z leti sije pridobila vrsto bolj ali manj ključnih pozicij po založ-
bah, zdaj pa si je končno pribojevala organizem, ki gotovo pomeni višjo stopnjo
možnosti delovanja, se pravi revijo. Dosedanja neizživetost in zavrtost sta si dali
duška z obrestmi. Prav gotovo tudi na račun slabosti drugih revij (od Sodobnosti,
ki meče svoje mreže tako na široko, da se preprosto ne zmore profilirati, do Pro-
blemov, ki jim niti ne gre za to, da bi bili revija, ampak zavestno ostajajo speciali-
ziran zbornik). Nova revija sije zastavila maksimalen cilj: postati hoče absolutni
arbiter pesništva in mišljenja na Slovenskem. In tu se skriva zanka, v katero se
ujame vsakršna volja do moči, ko hoče svojo parcialnost razglasiti za univerzal-
nost. Skupinski refleks, kije dolga leta deloval prejkone obrambno in celo ustvar-
jalno, seje povampiril, postal je skrajno ekskluziven in nestrpen. Kohezivnost za
vsako ceno seje izkazala kot problematična vsaj na dveh ravneh. Vnaprej je odre-
kala kakršnekoli vrednote vsakomur zunaj svojega kroga, hkrati paje onemogoča-
la kritično in kritiško diferenciacijo znotraj lastnih vrst. Zdaj, ko vsaj na področju
kulture ni več močnega zunanjega nasprotnika (v odnosu do politične sfere pa so
19
zavezništva dosti širša in ne več tako izključujoča), centripetalni naboj nujno osla-
bi, ali drugače rečeno, potreben je samo še tistemu, ki se mu račun s skupinsko lo-
giko pozitivno izide. Zato se ni čuditi histeriji Dimitrija Rupla ob »odcepu« Jova-
noviča, Šeliga, lnkreta(ki jim je iz takšnih ali drugačnih potreb in razlogov, bržko-
ne predvsem intimne, ustvarjalne provenience, postala homogenost skupine pre-
tesna). Prav tako je simptomatično besno reagiranje na vsakogar, ki sije drznil iz-
reči kritično besedo o Novi reviji ali njenih sodelavcih. Naj ob tem mimo dejan-
skega križanja nesrečnega Javorška omenim samo žolčne paskvile na račun Jane-
za Strehovca. Značilno in žalostno je dejstvo, da je omenjeni krog vsak kritičen
glas nemudoma povezal s sicer nečedno in pritlehno politično gonjo, ki seje raz-
mahnila proti Novi reviji. Tako smo se na koncu znašli v situaciji, koje na vseh
straneh prevladal in zavladal argumentum baculinum.
Čeprav je v zadnjem času ta umetno povzročena (in predvsem umetno gojena) str-
njenost začela po nekaterih šivih pokati, paje letošnje srečanje pokazalo, da zako-
ni skupine še zmerom uspešno delujejo. Ker pa ti zakoni delujejo po kriterijih pri-
padnosti in ne po kriterijih estetike, smo samo še korak stran od ideologije, tistega
hudiča, ki bi ga prav skupina okoli Nove revije rada za vedno izgnala z naših tal,
pa seji očitno zmerom znova pritihotapi skozi stranska vrata. Samo daje tokrat
vse zavito v mistično besedo znanost in prekrito z nalepkami o znanstveni objek-
tivnosti. Kadar pa postane edino pomembno dokazovanje, kako so »moji« rele-
vantni, »tvoji« pa ne, takrat ne gre rakom žvižgat samo vsakršna estetika, ampak
neznano kam poniknejo tudi osnovne etične premise.
Gotovo se bo kdo vprašal, čemu to rohnenje in kazanje s prstom na kranjsko sre-
čanje (in Novo revijo). Naj cveti tisoč cvetov, je rekel nekdo, kije sam sicer uvelja-
vljal popolnoma drugačno prakso. Samo kaj, ko so ti cvetovi na Slovenskem strp-
ni drug do drugega le v besedah - ali celo to ne - dejansko pa se postavljajo za edi-
ne relevantne glasnike in lastnike resnice za vse okoli sebe. Svoj razcvet v resnici
doživlja slovenski provincializem: velik sem zato, ker so drugi okoli mene majhni;
ali drugače: Niko Grafenauer bo postal slovenski Mallarmé šele tedaj, ko bo Hri-
bar znanstveno dokazal, da sta Menart in Fritz navadna stihoklepca. To je tisto,
kar me moti, to potrjevanje samega sebe skozi zanikanje drugih, zdravljenje kom-
pleksa zaradi neodmevnosti v evropskem prostoru s provincialnim svetovljan-
stvom, solipsistična samozaljubljenost skupine, ki ji je podrejen tudi celotni teo-
retski arzenal.
Ob tem fenomenu, ki seje prav na letošnjem kranjskem srečanju razkril v zelo jas-
ni obliki, bi človek navsezadnje lahko skomignil z rameni, ko ne bi prav Nova re-
vija in krog njenih sodelavcev v tem trenutku imela odločilne vloge v slovenskem
kulturnem življenju. Smo namreč sredi pomembnega zgodovinskega obdobja, ko
se slovenski intelektualec odloča, ali bo izpolnil svojo človeško in državljansko
(ne navsezadnje tudi svojo razredno) dolžnost. Ali bo širil meje svobode v družbi
in kulturi, ali bo širil polje zavesti, državljanskega poguma in predvsem odgovor-
nosti. Ali pa se bo spet, kot seje v preteklosti že nekajkrat, zaprl v lupino svoje za-
sebnosti. Pray zaradi tega je še toliko bolj pomembno, da se žive energije ne razsi-
pljejo za utrjevanje privilegijev, za skupinsko samopašnost in objestnost, za pri-
tlehne prestižne boje.
Dati kranjskemu srečanju svoj pečat, že vnaprej odgnati vse zoprnike in ga napra-
20
viti za svoj fevd, to ni težko. Ampak ta samovšečnost in samoljubje sta v skrajni
konsekvenci vendarle kratkovidni. Ali je res bistveno, da predvsem sebi dokažeš
svoj prav, svoj edini edincati pravcati prav, in si potem ves srečen, ker ti edini veš,
da veš, in veš, da drugi ne vejo?
21
Pesmi
Alojz Ihan
GORSKA BALADA
Včasih seje treba spustiti po besedi
in slepo zaupati, da bo na njenem
koncu začetek nove besede. Zares,
veliko je potrebno zaupati in celo,
če se naenkrat izgubi oprijemališče
in med teboj in prepadom ni ničesar
več, je treba verjeti, da ti bodo
zadnji hip zrasla krila ali se bo
odprlo padalo, včasih se odpre tik
nad zemljo in celo, če to nič ne pomaga
ter obležiš na tleh, imaš še vedno upanje,
da ti mesa ne bodo raznesli volkovi.
Vsem ljudem je skupno grozljivo spoš-
tovanje do trupel, in kdor ga bo našel,
ga bo obzirno zagrebel v zemljo in se
nato vsaj pet minut zamislil, ja, samo
zaupati je treba, zelo zaupati.
MINUTA MOLKA
Bila je minuta molka za postopača,
ženskarja, kvartopirca in konjskega
tatu, morda malo manj kot minuta ampak
vseeno so se vsi spomnili pesmi, ki
jo je nekoč zložil na čast svojemu
dedu. Ta seje menda v neki krčmi ljubil
s samo špansko kraljico; vražja ženska,
prsata in ritasta, gibka pa kot kača, je
potem vedno govoril mladcem, ki so se
nerodno spogledovali z dekleti pred
cerkvijo.
22
To pesem so potem kmalu vsi znali na
pamet in vsako leto jo je postopač prav
bogoskrunsko zapel na vaškem pokopališču
ter godei vse dotlej, dokler ga niso
preglasili zvonovi, na katere sta se
jezno obešala mežnar in gospod župnik.
Vsi so se torej spomnili te pesmi, čeprav
je bila tisto bolj čudna minuta, kajti
nekateri so izpili pivo zelo hitro, drugi
pa so nagibali celo večnost, končno paje
vendar tudi zadnji ves zaripel odložil
steklenico in zamrmral: »Naj visi v miru.«
PIGMEJEC
Včeraj sem prvič videl pigmejca,
na misli je poveznil črn klobuk
s plapolajočo belo pentljo, izpod
nje paje izviral živahen alpski
potoček in se zlival v strugo širokih
krajcev. K žuborenju so kmalu prileteli
golobi in podoba je bila tako lepa,
da seje pigmejec razposajeno zasmejal;
tudi meni seje zazdelo nenavadno pri-
srčno, a sem potem videl, da so ljudje
resnobno gledali predse in sem se spomnil
na enakopravnost ras, emancipacijo, obzir-
nost do invalidov in se še jaz z blagim
razumevanjem zazrl mimo njegovega klo-
buka, iz katerega je pritekalo čedalje
manj vode.
ČE BI BIL RIBA
Če bi bil riba, bi nekoč našel
najčistejši studenec in si tam
z iglo prebodel škrge. Potem bi
zaplaval po strugi navzdol in
razpenjal rdečo črto od izvira
do smrti. Ne bi se oziral na
krape, ker jim je pač v navadi,
da opsujejo vse, ki so različni. ,
Tudi ščuke bi zabavljale, ampak
23
zanje vem, da na tihem občudujejo
moč rdeče niti. Nihče je ne zna
prav zavezati, zato vsakemu nekako
polzi med prsti in če se nekdo sploh
ne skuša zadržati, je morda našel
manj brezupen izhod; tako na tihem
sklepajo ščuke in opazujejo. Naučile
so se življenja, zato
nazunaj kimajo krapom, zraven pa
si mislijo svoje.
LEV
Spet ti bo mučno, ko bodo zaškrtala
železna vrata in boš moral planiti
pred ljubega gospodarja; vedno se
razumeta že v najmanjših kretnjah,
zdaj pa ti bo z bičem pretil, da sko-
čiš na rdeči podstavek, nato pa se bo
z nerazumljivo opreznostjo priti-
hotapil k tebi.
Potem bodo neprijetno utihnila cirkuška
glasbila, trepetal boš, ko ti bo vtikal
glavo med čeljusti, da se ne bi po nerodnosti
zganil in bi tvoje okorno zobovje odrgnilo
svilo njegove dišeče kože. Ko pa ti bo
na koncu v čudni grozi zakričal k umiku,
boš moral rjoveč oditi, čeprav bi najraje
padel pred gospodarjeve noge in mu lizal
dlani, da bi že enkrat izvedel za vzrok
nedoumljivega spremenjenja.
24
Branko Gradišnik
ZGODOVINA
Snel sem očetov kip s stene
in ga odnesel zadaj na vrt.
Dolgo je tega. Sonce in dež
sta ga spremenila v prst.
Kadar se vrnem s polja
in mi postrežejo z jedjo,
se zagledam skoz okno,
proti reki in vrbam za njo.
Spominjam se očeta.
Pravil mije, kot otroku,
da si vsak sam ustvaija srečo.
Sivolasega se vidim v oknu.
Oblaki bežijo nad vrbami,
menjavata se dan in noč.
Skoz zabrisano šipo gledam
trpljenje nedolžnih otrok.
Včasih stopim zadaj za hišo.
Trava poganja iz prsti.
Zjutraj na rečnem bregu
vidim bose otroške sledi.
KAJ SEM VIDEL V VRTU
V tistem vrtu sem videl drevo,
kije bilo iz gline.
Iz razpokane skoije je mezel prah.
Trup temen in zleščen od let.
Namesto nogje imelo korenine.
Namesto glave plod.
Bilo je drevo iz kake knjige arheoloških najdb.
Vrt obdan z visokim zidom.
Zvok na oni strani je mehaničen.
25
K.ot da kdo drgne z rašpio po lesu.
Ko se privadiš, pozabiš na zvok.
Glede vonja?
Neda se reči,
da bi bil neprijeten.
Pač vonj po presušeni ilovici,
po suhi kleti,
polni jabolk.
Dovolili so mi,
da sem se dotaknil zida.
Drevo ima deblo brez rok.
Spodaj leži nekaj koščic iz gline.
Vprašali so,
ali meje strah.
Ali vidim, kako se glina suši.
Kako se sipa v prah.
Naj ne hodim preblizu drevesu.
NESPEČNOST
Skoraj vso noč prespal v miru.
Ob štirih zjutraj odprl oči.
Gryzen strah,
da bom umiral sredi nespečnosti.
Potem pil mleko,
jedel sadje,
zaman odpiral okno,
zapiral veke.
Nazadnje samo čakal na dan.
V nemiru nog mečkal odejo
v pokrajino mehkih tal.
Nad njo oblok luči.
Nad njim noč in line zvezd.
Zavohal ilovico,
vonj po prsti,
zagledal veje,
vzcvetele v brstih.
Odprl oči.
Iz mene raslo drevo iz gline.
Segalo vame s korenino.
26
Izčrpan hotel spati,
pa se bal pasti.
Krošnja, sklonjena kot mati,
pila iz mojih žil.
Utrgal plod.
Spoznal okus prsti.
Zaprl oči.
Franc Lainšček Feri
OROSLAN
Izšteta
Kako se pari prst
kako kaščam krušnih semen
kako nam, kako Bog
kako iz dreves
blizu hodi
Kako vem, kako mije
nekaj storiti
Druga
Prt,jerbas, v oblicah
ogelj brez plamena
- trdo človekovo kost
po hlapčnjeku udari
Vemo, on je
ki otrokom spet
roke prešteva
on, ki stelje, seje
znani
27
Druga ponovljena
Na mizi kruh, iz solz
rozina, otrokom mati mesi
iz spomina. V krvavo
se odprejo dveri
mati šteje
mati čaka
V prvi vrsti
nemi, mrzli, brez obeda
OROSLAN PONOVLJENI
Napev:
Vem, da nas bodo
nas bodo iz kosti
nas bodo okoli srca
nas bodo prezgodaj
nam bodo okoli
tisto storili
Ponovljena prva ponovljena
Okopelo postaja
Okopelo in moči in moči
In ni nam iz kruha
ne bo nam iz vina
ne bo nam
žena, storiva jim tisto
iz sina
Ponovljena tretja ponovljena
Smrt
In vse to naproti
Kar komu ostane
kar komu, roženkranc
delana dnevovina
Kar komu
28
taka dosmrtna beseda
da se iz nje
pesem dela
K prešteti
Kako zdaj, kako
iz boli, kako
iz prsti
na sleherno sled
Kako zdaj, kako Oroslan
kako medlim
in pišem
in pišem in pišem in pišem
Lidija Erčulj
In vino Veritas
avec passion
trenutek razblinjanja svetlobe
v sončne spremenljivke,
jedka sol krvi, telesa,
veseli strup strasti,
ki ubija,
da živi
razklenila bom tvoji
in svoji nogi,
pobotnica,
in te požrla v erupciji mesa,
ker priznavaš njegov obstoj
in svoje pričakovanje
29
razgrizla ti bom ustnice,
da bo vrelo v mojem trebuhu,
da bo rana črna in globoka
do jeseni,
ko najin plod dozori
v belo in žvepleno kri
mon amie
et le soir de pluie
ona ve za moje dozorevanje
iz sonca, noči,
dežja in nevednosti...
a vendar je ta večer
kot dež,
ki pada na jezersko gladino
in izginja sam vase,
v srebrno nebo za sonce
in belo socvetje dlani
skrivaj jo poljubim na lase,
da ne gleda več španskega bezga
v vazi iz črnega porcelana,
da pozabi moje pesmi o urokih
in ne odide
ssinjesivimi oblaki
la vie
pour aujourd'hui
moja prijateljica pride
in prinese zorenje,
čez valovite njive
se bom igrala z odsevom
njenih belih bokov
in z rdečo zarjo ji omogočila ustni
v tišini pričakovanja
med ajdo večernih vonjev
se gibljem s svobodo
njenega ponosa:
prihaja s počasnimi koraki
kot poletna noč v nebo
30
njene besede so gibke in čvrste
kot jagnedi v pomladanskem vetru
ali vrtinčasta omama življenja:
vsak čas cepi poti,
dajo po Rimski cesti
vodi k meni
mon amie
aime l'agonie
zjutraj se zbudiva lačni lepote,
kajti najine sanje
so bile nežne in krhke
kot čipkasta dolina Smirne,
bele kot morska pena
in čiste od svobode
v mladem brstičju so
še čisto nedozorele
in puhaste majhne pomladi,
vzbrstijo škrlatni in zlati poljubi
med letom ptic šelesteči
kot svila najine kože,
kjer so ujete prosojne dlani
potem ji spletem venec zvončnic v lase,
venec gozdov okoli njenega doma,
in jo zapredem v vrtnice,
katerih opoja in trnja
sije želela v prejšnji noči;
kajti kot mavrični trak svetlobe
se pozibava med jablanami,
med odhajanjem in nemirom:
ves prostor je poln sinjine,
s katero mi napiše
SONCE
v večerno sporočilo
31
Primož Piskemik
ROMANCA
Ko se obrača naglas, ko se vrte sanjski liki
nikogar ni, ki bi kričal, čakaj, da posveti
čez mrežo dovolj luči, poglej kako se ustnice
dotikajo bokov, vidiš tu se stakneta močviiji.
Še ko si narisal ladjo, krila in kuharja, ko
si s peso pobarval jambor, te ni oblil hlad okoli
vročičnega čela, tema ti ni vzela tresočih rok
golih nog spet si lahko hodil in vpil, o ljubezen.
Poglej še predno si spregovoril si na ustnicah
začutil poljub, sladko peno morja si slišal
ko si prislonil školjko na uho in ni te bilo več
sram pred ravnodušjem nekih noči, ki so te zagledale.
Slast, da bi govoril, da bi pel ali špricnil kri
se ti je obrnila in si previdno molčeč. Kdo teje
prestrašil na robu, da si pozabil na val, ki se na
vrhu obrne vase v nov val, ki šele na obali tiho
ponikne, in na ptiča, ki se v letu obrne in sprt s širino
lastnega letenja krikne v modro nebo, ki ga zopet sprejme.
Si slišal kakšne so možnosti, ko te prežame ljubezen
ki druži vse svobodno, ko drviš po deblu gor v sedečega
ptiča, oh vem, nič ni bilo takega slišati, sanja se ti.
Pa se da preleteli naenkrat več življenj
ne da bi vmes le za hip umrl; da ne bi parcele
delile prostora, ukiniti je treba kastracijo delavcev
vse je narejeno za nadobudno smrt, ki mi poljublja
rob obleke, nalašč nji v častjo nosiš, skriti
golotnež, ki si se ustavil tik za kožo in drgetaš
zamaknjen v njej, ki te tako zdolgočaseno prežema.
GANGA
Po mirni reki plavajo venci spletenih rož,
oranžna svetloba so njena jutra,
lesk kopanja je nuja...
32
in zmočeni ljudje so videti lepši,
oprane krave niso več tako izmučene
in perilo diši po svežem. Po Gangi plava
lotus. Jasnost spomina nebes.
Šel sem čez, sam pri veslih
ona razpuščenih las. Ganga je
dehtela. Na oni strani
sva si slekla kar je še ostalo
od oblek, opaziti je bilo meglice
in bele lobanje vodnih bivolov.
Ta stran Gange je bila stran greha
v nasprotju s svetim bregom.
In bil sem na strani greha.
Čutil sem, da me vesolje določa
in počaščen sem ležal na vročem pesku
in dihal misli z reke. Bojana meje
zaljubljeno gledala kot to počne
vedno ko sem svoboden.
Šla sva nazaj med ljudi z željo
da bi zavohali najih prah.
HOMUNKULUS
Izpod treh kubikov peska so zublji,
da se bo videlo ime samcev, ki ostrita
lopati za neko neviđeno prihodnost.
Pokopali so Goetheja in Paracelsusa.
Kadim, pijem in ne mislim na jutri.
Včasih se zabliska diamant v glasbi.
Škotska je dežela, kjer bom napisal
najlepše pesmi za neke določene ljudi.
Čutila se bojo pristanišča, dež in bari.
Nove prijatelje bom pospremil, ko bojo
odhajali in imel bom prizvok v imenu.
Naj bo današnji četrtek posvečen tej
pesmi, ki ne nosi v sebi nič nenavadnega.
33
Slavoljub Omerzelj
Kaj je pisanje pesmi?
Pisanje pesmi,
je samo sestavijenje,
brezmiselnih besed
in zlogov,
v čim bolj smiselno
kombinacijo,
s pomenom katere,
pripraviš bralca do tega,
da zapre knjigo,
ker ničesar ne razume.
Mama je spekla potico
in oče je prinesel,
vina iz kleti,
pozabili smo na
vse skrbi,
peli in preklinjali,
smo pozno v noč,
še sosedje so nam
priskočili na pomoč.
Da, vse to,
seje zgodilo,
med butanjem valov,
onstran peščene plaže.
Otroci so skakali
nagi po obali,
nekateri so prehitro odrasli
in drugim,
so že poganjale prve dlake,
pod pazduho.
34
v zraku nekje,
lebdi vonj ozona,
veter pa prinaša
ione na moj balkon.
Moji možgani,
se že vesele,
dobrega kosila.
Brez klobuka,
hodim po stopnicah
in ulicah,
do doma.
Brez dežnika hodim,
kadar sije sonce.
Kako normalna stvar.
Rad bi se grel,
v tvojem objemu,
in brusil,
med tvojimi stegni.
Prinesel ti bom,
cvetja na grob.
Sprašuješ zakaj,
te ne razumem,
da si slabe volje,
ko imaš menstruacijo.
Zakaj pa ti,
mene ne razumeš,
da se veselim,
kadar sem pijan.
35
Maijan Brezovar
Vsak, ki se sprosti, ve, kaj dela.
Smrt je treba prelisičiti na mostu,
in jo potem poriniti dol, da čofne
v valove. To je vedel že Krjavelj, ko
seje spoprijemal z rogatim. Pesnik
smrti ne prelisiči, on z njo tekmuje.
Iz tega lahko potegnemo logičen zaključek,
zakaj slovenski pesniki umirajo
tako mladi. Na smrt pripopajo
znamko in jo transcendirajo v drug
prostor, da jim ne bi več hodila v
zelje. Ampak smrt se vrača, kot bumerang,
in pesniku odbije glavo. Telo
lahko prodamo žabam za futr.
Pišem, ker nimam kaj povedati.
V vrečki imam tri steklenice.
Po poklicu sem pijanec in pisec.
Kadar pijem, trpim.
Kadar pišem, trpim še bolj.
Vsak moj stavek je enako resničen.
Dejanja so različna. Zdaj ne
vem, kaj bi. Bliska se.
Kure tekajo po dvorišču.
Tudi slepe! Košir, kot pravi,
je nehal pisati.
Jaz kar pišem. Pišem za vse.
Za srečo in ljubezen in obup.
Ajde, gremo. V prostoru, kjer
držijo starinsko orožje, sem
se posea 1 v kot. Tvegal
sem veliko, jaz sploh
tvegam veliko. Odporen sem
kot kakšen slon. Poka.
Nekaj poka. Mečejo petarde.
Novo Leto bo. Me ne moti.
Moti me. Ugasil sem cigareto.
Spil bom vse tri steklenice,
bruhal ne bom, jaz nikoli ne bruham.
Bruhajo ljudje, kijih silim
brati moje pesmi. Samozadovoljen
36
sem. Sardine jem in pršut. Vse
pada na tla, ko jaz pišem.
Ura, blok, cigareta.
Pepel ostaja v kupčkih. Kadar
pijem z Maksom, se sledovi
poznajo še leta. Starši kolnejo.
Starši kolnejo dan, ko sem
se jaz rodil. Jaz nikogar ne kolnem.
Vsakomur sem hvaležen. Vse vas
ljubim in sovražim.
Kdor je pesnik, ni pisec.
Pisec prevaja, pesnik je
pa stalno tam notri. To
je razlika. Razlika je
sploh grozna. Ta svet obstoja,
se mi zdi, zaradi razlik.
To bo pa dol padlo, ni
Boga. Eni fantje postavljajo
snežaka in šrango.
Ni rešitve.
Nevesta jim bo ušla.
Mene ni za noben denar.
Ko meje karala tovarišica,
v črnih telovadkah,
sem razmišljal o tem,
kako bom napisal knjigo.
Na gozdni jasi sem se sprostil.
Sonceje padlo v lužo.
Izletnikom sem zasvinjal avto,
z blatom. Spustil sem vse gume
in jih prerezal s pipcem.
Poznam dva Milana. Eden Škander,
eden Košir. Škander je bil pred Koširjem.
Škander meje spremljal v gozd,
ko sem imel dvanajst let.
Pokazala sva si lulčka.
Škander mi je posodil pipec,
jaz sem rezal. Škander je zelo
privoščil izletnikom. Košir ne
privošči nikomur, še sebi ne.
Zato je med njima taka razlika,
zato je Škander avtoličar,
Košir pa pesnik.
37
Proza
Blaž O gor eve
O hudičevi stari mami
Pogosto in mnogo se govori o hudičevi stari mami. Mnogi, ki sicer hudiču nikakor
niso blizu in ga poznajo le po govoricah ali iz zapisov v bulvarskem časopisju, tr-
dijo, da so si bili z njegovo staro mamo dobro znani in daje bila to nadvse ugledna
gospa, pač vse nekaj drugega kot njen razvpiti vnuk. Brez dvoma pa marsikaj, kar
se razširja kot resnično, ne zasluži nikakršne pozornosti inje popolnoma zlagano
ter izmišljeno, ali pa je resnični osnovi toliko pridodanega, da takšno govorjenje
izgublja vsako realno osnovo. Torej vsa množica zgodb, ki krožijo o njej, priča
bolj o pomembnosti in nenavadni popularnosti njenega vnuka, kot pa o njenem
življenju.
Čeprav ne bi rad poudarjal samega sebe in se silil v ospredje, pa moram vendarle
opozoriti na dejstvo, da sem hudičevo staro mater v svojih otroških letih dokaj do-
bro poznal in jo tudi precej pogosto videval. S hudičem se takrat osebno še nisva
poznala, kajti v tem času je bil varovanec vzgojno poboljševalnega doma Ljublja-
na-Šiška in sva se torej seznanila šele precej kasneje v času skupnih študijev na
ljubljanski filozofski fakulteti. Hudičeva stara mama paje precej pogosto zahajala
v naši hišo, upal bi si celo trditi, daje bila nekakšna družinska prijateljica. Čeprav
sem bil v času njene smrti v domu za ostarele v Podbrdu, kjer je preživela zadnji
dve leti svojega življenja, komajda dvanajstleten deček, se mi je njena oseba vtisni-
la globoko v spomin. Prav tako pa so vsi podatki, ki jih navajam na tem mestu, a
jih kot nezrel otrok takrat še nisem mogel doumeti, preverjeni in popolnoma av-
tentični.
Vsi, ki smo to staro gospo kdajkoli poznali, se strinjamo, daje bila popolnoma
povprečen primerek polsiromašne meščanke. Njene sive, dovolil bi si celo pouda-
riti, prazne oči, njen neizraziti nos, ozke ustnice in v obraz pogreznjena brada, so v
popolnem nasprotju z današnjimi slikami, ki nam jo prikazujejo v idealiziranem,
skoraj klasičnim boginjam podobnem liku. Tudi njena postava je bila dokaj ne-
pomembna, merila je namreč le pičlih 155 centimetrov inje bila prej suha kot de-
38
bela. Poleg tega pa jo je kazila še neka telesna hiba. Grba, ki je bila v mladosti sko-
raj neopazna, je postala z leti, ko seje ženica sključila, dokaj izrazita. Še bolj ne-
prijeten vtis pa je vzbujala velika, za moško pest debela golša na njenem zguba-
nem vratu.
Vedno je bila oblečena enako, v čmo klotasto obleko in črn klotast predpasnik.
Sive, nikdar ostrižene in nikdar razčesane lase je v figo zvite skrivala pod čmo svi-
leno ruto. Pozimi seje ogrnila v težak suknen plašč, katerega kocine so nas otroke
dokaj neprijetno pikale v nežna lička. Zaradi pomanjkanja higiene in nikdar opra-
ne obleke je okrog sebe razširjala neprijeten suh vonj, ki meje iz povsem nerazu-
mljivih razlogov vedno spominjal na miši.
Preživljala seje s priložnostnimi zaslužki, predvsem s šivanjem. Imela je singerjev
šivalni stroj na nožni pogon in z njim je hodila od hiše do hiše. V dveh ali treh
dneh, približno toliko časa je ostala pri eni družini, je pošila vse zavese, rjuhe, prte
in obleke, ki so bili tega potrebni. Za svoje šivanje sicer ni zahtevala mnogo, ven-
dar paje bila pri hrani neznansko izbirčna. Prav tako paje pri mizi še marsikoga
motila neka druga njena razvada. Objedi je namreč glasno cmokala, tako da soji
v nekaterih bolj finih družinah postregli šele takrat, ko so vsi ostali že pojedli, da
jim ne bi kvarila apetita.
Njen najljubši posladek je bila turška kava, v katero paje v nasprotju z vsemi pra-
vili lepega vedenja namakala kose kruha, ki jih je potem ob neznanskem mlaska-
nju sesljala. Zaradi te neobičajne navade, zaradi njenega videza in vonja ter seveda
malce beraškega načina preživljanja paje mestne dame nikoli niso vabile v svojo
družbo, čeprav je po svojem stanu pravzaprav sodila mednje.
Potrebno paje poudariti, daje bila nenavadno verna. Svetih obredov seje udele-
ževala redno, prav tako je vestno opravljala vse druge verske dolžnosti. Dokler
njenega glasu ni stria starčevska hripavost, je prepevala na koru. Govorilo pa seje
celo to, da izvrstno igra na orgle, čeprav jo je imel le malokdo priložnost slišati.
Zaradi njene verske gorečnosti in zaradi za nekatere mestne gospe prevelikih vsot
denarja, ki jih je svoji varčnosti navkljub dajala cerkvi, je prišla celo pod jezike
mestnih opravljivk: »Raje naj bi siromašnim otrokom kupila kakšno slaščico, pa
bi s tem storila Bogu bolj ugodno dejanje,« so menile, »kakor pa da pita že tako
predebelo cerkveno gospodo.« Vendar pa to njenih navad ni spremenilo. Za vse,
razen za puščico v farni cerkvi svetega Jakoba, je bila njena denarnica zaprta s sed-
nimi pečati.
Zaradi te njene verske vneme morda tudi ni čudno, da so že pred desetletji pričele
krožiti nekakšne govorice o čudni in perverzni naklonjenosti hudičeve stare
mame do nekega prikupnega mladega farnega kaplana, ki so šle celo tako daleč,
da so pričeli pripisovati očetovstvo njenega edinega nezakonskega sina, torej hu-
dičevega očeta, temu klerikalu. Vendar pa vse kaže, da so to le nesramna obreko-
vanja, a kljub temu so verski predstojniki mladega kaplana kazensko prestavili v
neko ravninsko vas v okolici Varaždina. Povsem resnično paje dejstvo, da hudi-
čeva stara mama ni nikoli povsem pretrgala stikov z njim in jih je skrivoma vzdr-
39
ževala vse življenje. Prav tako je resnično tudi to, da jo je prav omenjeni kaplan,
takrat že župnik v Polhovem gradcu, navdušil za njeno romanje v sveti Lourdes.
Njeno štirinajst dni trajajoče bivanje v tem mestu čudežev ni povsem pojasnjeno.
Vemo le, daje tja in nazaj potovala z vlakom. Prav tako je znano, da sojo v bližini
železniške postaje v južnofrancoskem mestu Peauju, kljub njeni starosti, takrat ji
je bilo namreč že petinsedemdeset let, posilili trije mesarski vajenci. Vrnila seje
brez vsake prtljage, s seboj je prines.la le dve črni svileni ruti z živahno pisanim ro-
žastim vzorcem ob robovih, za kateri je trdila, da sta čudodelni, in zavojček bon-
bonov, v katere je bil vtisnjen lik lourdske Matere božje.
O njenem značaju in njenih navadah pa se poleg že prej omenjene skoposti ne ve
skoraj nič zanesljivega. Nikdar namreč ne bomo mogli dognati, ali je bila zla ali
dobra. Vendar pa po naslednjem dogodku, ki sem mu bil sam priča, lahko sklepa-
mo o nekakšni čudni zlobi v njeni naravi. Neko jesen je začela s šivanjem v naši
hiši natanko na dan Vseh vernih duš v vicah. Vlažen jesenski večer z lenimi me-
glami je legel nad mesto. Otroci smo v toplo zakurjeni sobi na štedilniku pekli ko-
stanje, kajti star in lep običaj je peči ta okusni sadež ob večerih v času tam okrog
dneva mrtvih ter ob tem kramljati in se spominjati rajnkih, njihovih življenj in
njih dejanj. Kostanji so cvrčali in piskali na vroči plošči štedilnika,.hudičeva stara
mama paje, sedeč v kotu na zaboju za kurjavo, ob neznanskem mlaskanju in se-
sljanju použivala svojo večerjo. Nenadoma pa je utihnila, grižljaj se ji je ustavil v
ustih in zdelo seje, da nenavadno pozorno prisluškuje nekim zvokom. »Ha,« je
naenkrat zavpila in pri tem jije iz ust zletel prežvečeni zalogaj, »ha, otroci, ali sli-
šite, kako v grozi tulijo duše grešnikov v vicah?« Naša mama, kije bila mnenja, da
smo otroci še premajhni in prenedolžni za taka spoznanja, jo je le s težavo pomiri-
la, nam paje pojasnjevala, da so cvilili le kostanji, ki so se pekli. Vendar pa bi sko-
raj lahko prisegel, da seje tisti večer v piskanje kostanja mešal še drug, srh vzbuja-
joč zvok.
Takšna je bila hudičeva stara mama v času mojega otroštva. Stari ljudje pa so mi
kasneje pripovedovali, kakšna je bila v času svoje in njihove mladosti. Golše ta-
krat še ni imela, morda je bil le njen vrat, tako so poudarjali, malce izrazitejši.
Prav tako je bila v tem času tudi njena grba skoraj neopazna. Prsi, ki so seji na sta-
rost raztegnile ob telesu kot dve majhni in tanki palačinki, pa so bile takrat skoraj
neopazne. Le dve nabrekli bradavici soji namreč ždeli na rebrih, kar pa seveda v
času polnih, kot krogle za balinanje velikih prsi, ni bilo najbolj cenjeno. Njeno
telo pa vsemu omenjenemu in nizki rasti navkljub ni bilo povsem brez čarov.
Predvsem so možje preteklih desetletij poudarjali njene polne in čvrste boke ter
mehka stegna.
In baje so te čare tudi v izobilju izkoriščali, saj je bila hudičeva stara mama dokaj
radodarna z njimi. Menda je vedno, kadar je popoldan ali pod večer krenila ob
reki na sprehod, pod pazduho tiščala deko. Kakšnemu namenu je ta deka služila,
pa tako vsi vemo. Nikomur pa nikdar ni bilo popolnoma jasno, kako je združeva-
la svojo versko gorečnost in stroge moralne norme, ki vladajo vernikom krščanske
cerkve, s svojim seksualnim razvratom.
40
Toda kljub omenjeni spolni razbrzdanosti in že prej poudarjeni skoposti mnogi
opozarjajo tudi na nekaj zelo pozitivnih značajskih potez hudičeve stare mame,
predvsem na njeno resnicoljubnost. Prav tako je poudarka vredno tudi dejstvo, da
ni bila nikdar nikjer zadolžena in da nikdar nikomur, kljub mnogim priložnostim,
ki so seji nudile pri šivanju po tujih stanovanjih, ni ničesar izmaknila.
Umrla je, kot sem že prej omenil, v domu za ostarele v Podbrdu, stara 78 let. Njen
edini živi potomec, vnuk hudič, se pogreba ni udeležil. Starka je vso svojo skrom-
no imovino zapustila cerkvi, čudodelni ruti, ki ju je prinesla iz Lourdesa, pa sta
ob njeni smrti na skrivnosten način izginili.
LETOVANJE V BADEN-BADNU
Na porcelanu nežne modre barve je temnejša modra arabeska.
Gospa ima prsi, mehke in bele, v nedrčku leže kot mleko v steklenici,
so kot vroča tekočina.
Je popoldan in pijemo kavo v nekem hotelu na terasi. Nebo je že tretji
dan sivo.
In sploh ni toplo, svež je zrak, kot daje malo mrzlo, kot da te malo
zebe. Ob takih dneh paje koža, zakrita s toplo obleko, vroča. Včasih
začutiš, kako ti kapljica potu spolzi izpod pazduhe in steče dol prek
reber.
Zraven je bil še neki gospod.
PODGANE IN MIŠI
I.
V naši stari, sivi hiši so včasih, ko smo bili še otroci, živele podgane.
Mama je rekla, da so najbolj sitne jeseni, ko silijo v topla stanovanja.
Največ so se zadrževale spodaj, v tistih vlažnih in temnih prostorih, kjer smo imeli
spravljeno razno šaro. Francelj, ki je v delavnici previjal generatoije, je rekel, da
jih je ponoči večkrat slišal, kako so cvilile.
Nekoč sem ravno sral. Straniščna vrata sem pustil odprta, pa sem zamišljeno zrl v
staro šaro, ki je v neredu ležala po ganku. Pa pride iz tiste svinjarije ena podgana
in me gleda. Je imela majhne črne svetleče oči, ki jih je nepremično uprla vame.
41
Potem sem seje pričel polagoma bati, kajti kar stala je tam in me nepremično gle-
dala. Postalo meje groza. Še enkrat zakričim, pa spet nič. Se samo gledava. Popol-
noma nepremično. To je trajalo mogoče kakšno minuto. Potem pa se je podgana
počasi obrnila in tiho izginila nazaj med smeti.
Bogvc kaj je ta podgana takrat hotela?
Pozneje, ko smo morali tisto svinjarijo očistiti, smo odkrili v spodnjih plasteh
smeti dve trupli podgan: bili sta popolnoma izsušeni, že čisto tanki, s spačenimi
raztegnjenimi gobčki in zglajeni kot kakšne stare, obrabljene denarnice.
2.
Seje vtihotapila v naše stanovanje neka miš. In smo jo pričeli loviti. Prišla je tudi
soseda Micka, kajti ona seje razumela na miši. Mi otroci smo stali pri strani, ker
smo se malo bali, le Janez, najstarejši, je pomagal mami in Micki. Je miš zbežala
izpod divana in se skrila pod omaro. Ampak tam jo je Janez prebodel z zlomlje-
nim ročajem metle. Potem smo jo potegnili ven in vsi smo jo gledali. Ne morem se
natanko spomniti, kakšno je bilo mišje truplo, ampak Micka je govorila, tole je
špicmuh, take so najbolj nevarne. Janez je bil zelo ponosen, ker je ubil špicmuha.
pa tudi mama je bila zadovoljna, kajti pomislila je, še malo. da Janez še malo zra-
ste, pa bomo spet imeli moškega pri hiši, moškega, na katerega se bomo lahko na-
slonili.
Pozneje sem večkrat razmišljal o tem Špismuhu. Predvsem se mi je zdelo čudno
ime »špicmuh«.
3.
Včasih zvečer pa nam je mama pravila, da seje nekoč, kmalu po svobodi, od ne-
kod pritepla v naše stanovanje podgana. Menda je prišla iz kanalov, ki so bili spe-
ljani pod mesarijo v sosednji hiši. Ponoči je baje grozno razbijala in povzročala
tak hrup. da se ni dalo spati. Potem ji je naš oče nastavil past. za vabo je popekel
malo slanine, kajti to baje te živali obožujejo. Naslednji večer pa seje ujela. Stena
v tisti mali sobici, kjer se je obesil stric Jakob, kajti tam seje to dogodilo, je bila
tako pobrizgana s krvjo, da sojo morali na novo prepleskati, in mama je rekla, da
je bila podgana tako velika kot kakšen maček.
Pa me je pozneje pogosto obsédala neka podoba, čeprav ne vem čemu. Svojo
mamo sem videl mlado, krepko in nasmejano. Z visoko prek kolen spodrecanim
krilom kleči v kotu tiste male sobice in s cunjo briše krvavo steno in tla. Poleg nje
je vedro, polno vode, ki seje že navzela barve krvi. Tudi mamine mišičave roke so
do komolcev popolnoma zamazane s podganjo krvjo. V drugem kotu sobe pa
spokojno visi stric Jakob.
Neka moja znanka je nekoč trdila, da me ta podoba obseda zato, ker meje mama v
času te zgodbe s podgano že nosila v trebuhu.
4.
In so se naselili bosanci v prostore, kjer je bil včasih mlin. pa so ga pozneje nacio-
nalizirali, a to nikakor niso bili kaj prida čisti ljudje. Vse smeti in odpadke, celo
42
dreke, so metali kar skozi okno na breg reke. In kadar smo se šli igrat k vodi, smo
morali iti pod njihovimi okni.
Je bil vFoč dan in sem se šel kopat. Ko sem stopal čez tiste smrdeče kupe, mi je pod
nogo nekaj zahreščalo, ali resknilo, če se lepše izrazim. Občutek pod podplatom je
bil mehak in dlakast. Ves prestrašen sem hitro dvignil nogo in opazil, da sem sto-
pil na crknjeno miš. Stresel sem se od gnusa. In sem si pral nogo v vodi in sem si
drgnil podplat ob pesek, pa ni nič pomagalo, občutek gnusa in umazanosti je kar
ostal. Ko sem šel domov, sem si tislo miš še enkrat ogledal; je čisto mimo ležala
tam med krvavimi damskimi vložki in olupki krompiija.
Noga pa se mi je še par dni gnusila.
5.
Nekoč smo sedeli ob vodi in kurili, pa že noč je bila. In smo se razgovaijali, kako
bi bilo, če bi slučajno prišel v SkoQo Loko Tito in bi padel čez kapucinski most, pa
ne bi znal plavati in bi ga mi rešili, pa bi potem rekel, da vsakemu izpolni tri želje,
inje Rok ravno rekel, da bi si zaželel čredo dirkalnih konj, takrat paje kar na le-
pem priletela od izlivališča kanalov sem ena podgana in nii preskočila nogo ter iz-
ginila v lapuhu na drugi strani, tako, da se je en list še doígo tresel. Sem takoj za-
vpil podgana, a so me vsi le začudeno pogledali in rekli, da imam privide in da
sem malo trapast. Ampak še danes sem prepričan, daje bila res podgana, saj sem
natanko čutil drobne krempeljce na stegnu. In še danes se mi zdi čudno, kako to,
da tiste podgane ni prav nihče drug videl.
6.
Tam čez vodo pa je bil breg, poraščen z ogromnimi lapuhi, in tam so se iztekali
kanali iz starega mesta in tam so živele podgane v neveijetnem številu. Pa se mi je
sanjalo, da smo stali na bregu in metali kamenje tja čez. Pa se prično lapuhi majati
in se vedno bolj majejo, pa plane ven neka ogromna podgana in skoči v vodo in
plava proti nam. Je bila vsaj tako velika kot kakšen konj, a še precej bolj debela in
v vodi se ji je mastna dlaka spnjemala v čope. In Štrus je zatulil na, zdaj pa ima-
mo, zdaj nas lovi podganji kralj. Podgana paje bredla reko inje bila vedno bliže in
se je grozeče hahljala.
7.
Smo po cele večere sloneli na ograji škarpe, ki seje vila nad bregom reke, in preža-
li na podgane. So se priplazile iz kanala, so malo vohljale, tekle sem in tekle tja.
potem so jedle kakšne odpadke, potem smo rekli ena-dve-tri in vrgli kamenje dol
in so se prestrašile ter histerično planile nazaj v luknje. Kanili smo sem pa tja kak-
šno ubiti, vendar nismo nikdar nobene zadeli. Ko so bežale v luknje, pa smo se
vedno zmagovalsko hahljali.
Enkrat, ko so drugi šli po nove skale, sem ostal na preži, naslonjen na ograjo, in ko
so prišli nazaj, sem rekel, da je prišla ena podgana, vsa krvava in smrtno ranjena,
bržčas v agoniji, in da je na bregu pila vodo, ampak daje zdaj že izginila, da seje z
naporom odplazila nazaj v luknjo. Vsi so mi veijeli in Damir je rekel, ta pa ne bo
43
preživela današnjega dne, in se cvileče zahahljal in smo bili potem cel večer iz-
vrstne volje.
Potem pa nam je dal stric Viki zračno puško, pa smo zelo radi podgane tudi stre-
ljali. Nekoč je Boris eno zadel, pa je padla s skale v vodo in je v vodi ležala na boku
in obupno migala. Voda jo je odnesla in nikdar večje nismo videli.
Bila je popolnoma srebrne barve.
8.
In včasih, ko smo metali kamenje dol na podgane, je mimo prišla Katra z vozič-
kom, na katerem je bil čeber s pomijami, ki jih je vsak večer pobirala po gostilnah.
Se je ustavila in se naslonila na ograjo ter gledala dol. Potem se je odhrknila in
pljunila, potem je še nekaj časa stala tam in je rekla a jo vidiš, potem je spet stala,
potem je rekla ja, ja, te podgane, in je potegnila voziček, da so pomije pljusknile
čez rob, ter odšla.
9.
No, pa me je povabil sošolec Anton na obisk. Pa je bilo daleč do njegove vasi in
zato sva se peljala kar s kolesi. Tone, pazi na Blaža, tako je dejala moja mama, ko
sva odhajala, saj veš, da on ni kaj prida kolesar. Gospa, je odvrnil Anton, vse bo v
redu. In ko sva prispela, sva se malo sprehodila po hlevu in gledala krave, potem
pa šla z vaškimi fantini na skedenj igrat karte. Vmes pa smo malo kramljali, o
puncah in take zadeve, pa še sam ne vem, kako je pogovor nanesel na prašiče. In
pravi Anton, da so pri njih obžrle podgane neko prasico pri živem telesu. Kaj ima-
te tudi pri vas podgane, ga začudeno povprašam. Ja, mi odvrne, v hlevu in tam na-
okrog so. Kaj več pa tistega dneva o podganah nismo več spregovorili.
44
Marko Uršič
Skušnjavec
(IX. poglavje romana »Razpoke«)
Kar pozabili so na obljubo, da bo Jon izpuščen, če dokaže, daje nedolžen. Komi-
sar sploh ni hotel poslušati njegovega zagovora, prekinil gaje že po nekaj besedah,
češ da bo Jon že sodniku povedal, kar hoče povedati, nato paje pomignil jetniške-
mu čuvaju, naj ga odpelje. Velik zavaljen žandar mu je na lisice zataknil verigo in
ga jcakor psa na povodcu vodil po stopnicah globoko dol v klet. Odpahnil je žele-
zna vrata celice in porinil Jona v temo. Preden so se zaprla, je Jon opazil posteljo,
in ko gaje zagrnila tema, seje dotipal do tja in se vrgel na slamnjačo. Doživljal je
trenutke obupa in polaščala se gaje čedalje večja brezbrižnost. Očitno mu hočejo
naprtiti umor Anšarja. Kako jim bo dokazal, daje nedolžen? Se bo lahko skliceval
na stotnika Uruja, ali pa na Kamo? Preveč dobro je vedel, da pri oblasti nobena
opravičila ne zaležejo, če si sodniki, dušebrižniki in policaji kaj vtepejo v glavo.
Zadosti je že, če kdo od višjih trdi, da je osumljenec kriv, in krivica bo obveljala
kot pravica.
Ležal je na hrbtu in gledal v temo.Edina svetla točka je bila luknja za ključavnico
v vratih, sicer pa ni videl niti svoje toke, tudi če jo je približal tik pred oči. Imel je
občutek, da je ječa ozka in tesna kakor grobnica, čeprav seje morda motil - vča-
sih, koje za minuto ali dve zmanjkalo elektrike v podzemeljski inje vlak obstal v
temi sredi predora, si imel občutek, da si zakopan sam samcat globoko pod ze-
mljo, a to je trajalo le kratek čas, kajti vedno je kdo kaj rekel ali si prižgal cigareto.
Jon seje spomnil na dekle, kije zjutraj jokala v vlaku in ponavljala, daje vseeno.
Gotovo je tudi ona občutila krivico, tisto dokončno krivico, proti kateri se ne da
nikamor pritožiti in ki je ne more nihče več zbrisati. Njemu je preostajalo vsaj
medlo upanje, da bo oproščen na sodišču. Ne, si je rekel, ne smem se slepiti - no-
benega upanja ni. Spet bom končal v kakšni zavrženi ustanovi, kjer me bodo ob-
delovali z elektriko in letargiki. Morda me obsodijo celo na totalko. Pa tudi če ne,
tudi če bom še kdaj svoboden, bo znova vse izgubljeno: vse, kar sem v tem letu
ustvaril in kar sem se spomnil za nazaj. In tako spet in spet, do takrat, ko bo moje
telo staro in mi bo kdo dal milostni udarec v srce, da bom mrtev in hladen kot An-
šar ... Ta trenutek je Anšarju skoraj zavidal: morda ima njegova duša kljub vse-
mu možnost, da izbira in pristane v kakšnem drugem svetu, daleč proč od prekle-
tega mesta. Ni večje groze, kot če bi se moral še po pravi, telesni smrti znova vrniti
v ta temni svet, k temu Gospodarju.
Nenadoma se mu je zazdelo, daje zaslišal nekakšen šum: kakor da bi se nekaj pre-
maknilo prav blizu. Od zunaj šum prav gotovo ni prišel, glasovi s hodnika so bili
čisto drugačni. Za hip je pomislil, daje slišal, kako seje sam obrnil na postelji, pri
čemer se mu je zazdelo, da šum prihaja od drugod. Ali pa so tukaj miši... ali pod-
45
gane? Zmrazilo ga je po hrbtu. Žeje hotel vstati, da bi pretipal temo po dolgem in
počez, pa seje premislil. Bolje bo, če počaka, morda se bo šum ponovil. Napel je
ušesa kakor zalezovana žival in popolnoma mirno ležal na postelji. Čez nekaj tre-
nutkov je prasnilo tik nad njim in svetloba vžigalice seje razlila po temi. Jon je
kriknil. Brezumen strah mu je vzel razsodnost. Saj to ne more biti res- ta prikazen
I
Za gorečo vžigalico, tako blizu, da bi ga lahko dosegel z roko, se mu je iz teme
smejal obraz tistega soseda - Madhuka - hudoben starikav obraz ubijalca ptičev,
štrleč na tolstem vratu iz poštirkanega ovratnika, obraz, kakor izpran od dolgega
deževja, zlobno smejoč se z mišjimi očmi, iz katerih veje sovraštvo.
Prikazen je! Prikazen! - je Jonova misel iskala rešitve, odmaknil seje na rob poste-
lje, prav do zida, in čakal, da mine.
Vžigalica je dogorela, za hip je spet zavladala tema, toda bila je še strašnejša, Jon
je trepetal, in koje prasnila nova vžigalica, seje skoraj oddahnil... Madhuk seje
zdaj zasmejal naglas. »Kaj teje tako strah, Jon Ešmun, saj sem samo jaz, tvoj so-
sed,« seje nakaza spakovla, »saj si me zjutraj iskal, celo tekel si za mano, mar ne?
No, zdaj me imaš tukaj ob sebi - kaj ni bolje biti v dvoje kakor sam? Zlasti če sva
oba obtožena istega zločina. Marsikaj se lahko pomeniva...«
Jon je počasi prišel k sebi. Tudi druga vžigalica je dogorela. Madhuk jo je podržal
v roki in se umaknil nekaj korakov stran.
»Usedel se bom na svojo posteljo,« je rekel. »Bolje se bova pomenila, če se me boš
malo manj bal ...« Jon je molčal. »Vidiš.« je nadaljeval Madhuk, »včasih prav
pride, če človek kadi. Nikoli ne veš, kdaj boš rabil vžigalice. Tebi je lahko žal, da
si nehal.«
»Nehal kaj?« je uspelo izdaviti Jonu.
»Kaj, kaj! Kaditi vendar. Saj si kadil več kot deset let, vse do lani. Takrat so bili v
ustanovi res temeljiti s tabo, še kajenje so ti pozabili, ha ha!«
Groza je spet lezla Jonu v kosti, zdaj drugačna, morda še hujša. »Kako pa vi to ve-
ste? ... Kdo ste vi?«
»Kako, ha? Prebral sem v tvojem prisrčnem dosjeju, dragec. Stvari so zelo prepro-
ste, prav v tem je moč. Ti pa me kakor bebček sprašuješ, kdo da sem. Saj veš, kdo
sem: tvoj sosed Madhuk... Kaj ti to ni dovolj?«
Spet je prasnila vžigalica in Madhuk sije prižgal cigareto.
Še zmerom je bolje, če imam opraviti s tem pokvaijencem kakor s prikaznimi, je
pomislil Jon: tega človeka so mi nastavili policaji, ni dvoma. Tudi njegova trditev,
da sva oba obtožena istega zločina, je zagotovo past. ^oraj so mu povedali nekaj
mojih dosjejskih podatkov, da bi me izsiljeval.
»Prosil bi vas, da me nehate tikati kakor kak dušebrižnik,« je Jon rekel naglas.
»Tikanje te moti? Kako si rahločuten, ha ha! Kako naj te vikam, človek, ko pa
vem malone vse o tebi, še več kot ti sam ... pa bi te vikal! Še na misel mi ne pride,
gospod Jon.«
»Dobro, imenujte me, kakor hočete, saj tako vem, da ste od policije. Ni treba, da
se sprenevedate, tako neumen že nisem.«
»Poglej ga no, poglej! Te je strah minil, kaj? Ti moram povedati še kaj lepega, da
se ne boš prehitro prevzel?«
»Pustite me pri miru.«
46
»Nikar tako, no! Lepo te prosim!« se je rogai Madhuk. »Končno gre zate. Zdaj
imaš prilonost. da marsikaj zveš... Lahko ti na primer p»ovem, kako sem ubil An-
šaija... S pištolo. Ti še veš ne, kaj je pištola, jeli, dragee? Počil sem ga od daleč...
takole: pok!...«
Jon je bil spet pahnjen v negotovost: zakaj ta hudoba tako govori? Izziva, da bi kaj
zvlekel iz mene? Kako ve, da je bil Ansar ubit s pištolo? Je morda preiskava tako
pokazala?
»Madhuk - pravite, da ste ubili Anšaija. Pa zakaj ste ga ubili? In zakaj so potem
tudi mene vrgli v ječo?«
»Napreduješ, Jon, napreduješ! Prav, prav, le verjemi mi, da sem Anšarja ubil jaz.
Saj sam dobro veš, da ga nisi ti. Tebi ni delal zgage kakor meni, ko mije kvaril na-
črte s svojo prismuknjeno poštenostjo ... Sicer pa tebe nič ne briga, zakaj sem ga
ubil. 2^te je čisto dovolj, če veš, da sem ga ubil jaz. Tega kmetavzi tu zgoraj seveda
ne vejo. Prijeli so me, kakor so prijeli tebe, ker meje nekdo videl v bližini Mingove
piramide. Še dobro, da so mi pustili cigarete. In tudi to je naključje, da so naju
vtaknili v isto celico, vražje naključje, ha ha!... Zdaj si ti, dragec, že maneš roke,
takole si misliš: oba sva osumljena, toda Madhuk je morilec, saj sam priznava, jaz
pa sem nedolžen, kar se bo razkrilo na sodišču ali že kje... Ampak zdaj ti povem
pravi vražji štos. Jon: nič se ne bo razkrilo, jaz sem sicer res Anšaijev morilec, tebi
povem in to lahko trobiš kjerkoli, kajti jaz imam tak alibi, da se ti še sanja ne! Vsa-
kemu. ki bi me obtožil umora, lahko dokažem, da sem bil danes ob dvanajstih za
deveto goro, ha ha!«
Jonu seje vsa ta igra že krepko upirala, čeprav si je moral po drugi strani priznati,
da ga je prav ostudni Madhuk s svojim čvekanjem ohranjal pri zdravi pameti. Še
vedno je bilo bolje deliti temo s hudobcem kakor biti prepuščen na milost in nemi-
lost lastnim mislim. Vendar mu ponos ni dal, da ne bi Madhuku še enkrat zabru-
sil: »Pustite me pri miru. Saj vem, da se lažete in me samo izzivate.«
Skušnjavec pa se ni dal kar tako odpraviti. Spet seje zasmejal s svojim zoprnim
smehom in nadaljeval: »Pa te nič ne zanima, kaj še piše v tvojem dosjeju? ... Ali
pa vsaj to, zakaj sem ti zjutraj rekel, da te sovražim? Saj gre konec koncev zate, ne
zame.«
»Ne zanima me,« je vztrajal Jon. »Saj vem, da mi lahko natvezite karkoli«.
»Dobro,« je škodoželjno rekel oni iz teme. »ne bom silil vate. Se mi pa vseeno zdi
čudno, da se tako malo zanimaš za svojo prečastito dušico. Saj si nekoč, že pred
leti, na nekem študentskem zborovanju rekel, da je najvišji namen vsakega člove-
ka. da zbere svoje razpršene spomine: kakor pastir zbere ovce, ko se zvečeri, si re-
kel. Kakšna sijajna primerjava! Ti si mi pravi pesnik, dragec. Kako da te vse to
zdaj kar naenkrat ne zanima več?«
Jon je molčal, čeprav je poslušal z našiljenimi ušesi.
».. .običajno si vi pesniki, takrat ko mozgate po svojih velepomembnih dožive-
tjih, spominjate samo plemenitih stvari, kako ste na primer rešili kakega ujetega
ptička ali posušili solzice na obrazu kakšni nesrečno zaljubljeni deklici ... In iz
takih plemenitih spominov potem hočete zbrati svojo preteklost kakor otroci, ki
zbirajo vkup svetleče kamenčke. Tisto, kar prihaja iz resnične teme, kar je sra-
motno, nizko, občutljive dušice nevredno, pa rajši pustite, da ostane pozabljeno.
Če pa vas kdo hoče spomniti na kaj takega, takoj vpijete, da je lažnivec, da to že
47
niste bili vi, kje pa, kako naj bi pravičnik zabredel tako globoko! Blatno močvirje,
ki se cedi čez ves svet, so si izmislili podli hudiči, ki kakor vampirji na kri čakajo
na umazanijo, da priteče na dan iz smrdečih kloak... Kako bedasto!«
Madhuk seje zakrohotal, njegov smeh je prihajal iz teme kakor čudno vreščanje
pragozdnega ptiča. To je bilo kar težko prenašati. Bolje je, če govori, je pomislil
Jon in naglas rekel:
»No, in potem? Kakšno je tisto močvirje?«
»Brezdanje, sega prav do pekla. Pogoltne te, če preveč bezaš po njem, in te ni več
nazaj. Ampak ti, Jon Ešmun, prav hočeš bezati po svoji močvirni preteklosti, iz
tvojega dosjeja je jasno razvidno, da najraje riješ po kalni vodi kakor pujs.«
»Dajte mi že enkrat mir!« je zavpil Jon.
»Ne, ne, dragec!« seje hehetal Madhuk, »treba je slišati tudi tisto, česar človek ne
mara slišati. Povedal ti bom eno tako zgodbico, takole za pokušino, drugih stvari
se boš tako in tako spomnil sam . .. No, nekoč je živel majhen deček, ki seje ime-
noval Jon. In deček je imel mamico, kije zanj lepo skrbela, in med drugim mu je
kupila tudi glinastega angelčka in mu ga obesila nad posteljo, da bi ga čuval vsega
hudega. Mali Jon je imel rad angelčka, vsakič ga je pogledal, preden je zaspal.
Imel paje deček tudi vrstnika, nekega Šuna po imenu, katerega je občudoval čez
vse: Šun je Jona prekašal po moči, znanju in pogumu. Večkrat je s prezirom govo-
ril o maminih sinčkih, ki jih je strah teme, škratov in čarovnic. Mali Jon si je na
vse kriplje prizadeval, da bi si pridobil Šunovo naklonjenost. In zdaj ta nesrečni
angelček na steni nad posteljo! Če bi Šun zvedel zanj, bi Jonu prav gotovo prezir-
ljivo obrnil hrbet. Ukrepati je bilo treba čimprej, kajti Šun je večkrat prihajal k
Jonu na obisk. Nekega dne, ko je šla mamica k sosedi, je Jon angelčka vzel s stene,
nekaj trenutkov je še okleval, ali bi ali ne bi, potem pa gaje skril pod srajčko in ste-
kel dol na dvorišče, kjer je angelčka vrgel v smeti, med pomije in odpadke. In kaj si
je izmislil za mamico! Rekel ji je, daje angelček padel s stene in se razbil in da gaje
raje odnesel dol in ga zakopal na vrtu, kakor da bi bila mamica žalostna, ko bi vi-
dela razbitega angelčka na tleh . .. Kaj se ti zmisli takale mala nedolžna dušica, ha
ha!«
»Lepa zgodbica,« je brezbrižno rekel Jon, »žal pa ste si jo prikrojili po svoje. Mali
Jon je res imel glinastega angelčka, takšne angelčke imajo mnogi otroci, vendar ga
ni razbil on, ampak je nekega dne resnično padel na tla.«
»Oh, seveda, seveda!« seje rogai Madhuk: »Kje bi ti kaj takega storil! Seveda ne!
To si lahko izmisli samo vražja domišljija ... toda poslušaj me dalje, dragec:
zgodba s tistim Šunom še ni končana, v tvojem dosjeju vse lepo piše, verjetno si jo
sam izblebetal v ustanovi, ko so ti dali zadostno dozo seruma resnice. Nekega dne
sta se namreč dečka, mali Jon in njegov vzornik Šun, sprla. Večja skupina dečkov
seje po dvoriščih šla ravbarje in žandarje, Jon je bil žandar inje ujetemu ravbarju
Šunu ukazal, da mora izvršiti zasluženo kazen: klečati pred vhodnimi vrati toliko
časa, dokler kdo ne pride dol po stopnišču. Šun tega ni hotel in je žandarja Jona
sunil, takole malce za šalo, češ kaj boš ti meni ukazoval. Takrat paje Jonu zavrela
kri in začela sta se pretepati. Seveda, boj je bil povsem neenak, Šun je bil veliko
spretnejši in močnejši in Jon seje kmalu znašel na tleh, ves zamazan z blatom, ki
mu je sililo v usta, v oči. Šun gaje s kolenom tiščal navdzol, hudobno seje režal in
vprašal dečke, ki soju obstopili v krogu: 'Fantje, kaj naj naredim s to glisto? Naj ga
ubijem?' Dečki so začeli vreščati in Šun je premaganca še nekajkrat s pestjo udaril
48
v obraz, da seje mali Jon skoraj onesvestil. Potem so se razbežali na vse strani. . .
ti pa si ostal sam v blatu, ponižan in osramočen, z neskončnim sovraštvom v duši.
Ne boš zdaj trdil, da se tudi tega ne spominjaš, ha? Pomisli malo, dragec, saj ven-
dar hočeš zbrati svoje izgubljene ovce ...«
Jon je molčal. Čez prepade časa je korak za korakom prihajal vanj spomin na tisti
prizor. Res je bilo, res! mu je kljuvalo v glavi.
»... A s tem zgodbica še ni končana,« je nadaljeval skušnjavec, »pa tudi edina ni.
Koliko je takih zgodbic!... Mali Jon je počasi odrasel, postal je študent, pozabil je
na otroškega vrstnika Šuna, zaljubil seje in nekega večera seje od svoje drage po-
zno vračal domov, sam je stopal po temni ulici, na kateri so gorele le redke brlive
svetilke, in od daleč se mu začne približevati neki človek, očitno je bil pijan, tako
seje majal sem in tja, in glej, kaj ne pridrvi izza vogala kočija in še preden kočijaž
v tisti temi opazi pijanca na cesti, že ta leži pod konjskimi kopiti. Kočijaž pusti vse
skupaj in izgine v noč, Jon pa steče tja k ponesrečencu, obrnjenemu na hrbet, usta-
vi se pred njim, zakliče, če je kdo v kočiji, nobenega ni, samo konja rezgečeta, kaj
naj zdaj stori? Strah gaje, vendar mu nekako uspe obrniti tisto telo na tleh, ne ve,
ali je človek mrtev ali ni, obraz ima krvav, Jon pomisli, da bi bilo treba človeku
dati umetno dihanje, skloni se nadenj, pa ne more, ne more se ga dotakniti, saj je
že mrtev, si pravi, čeprav mu notri govori, daje človek morda še živ in da ga le on
na vsem svetu lahko reši smrti, če ga sploh kdo. Tedaj pa se mu zazdi, da tega člo-
veka od nekod pozna. Vrta za hip po spominu, šine mu v glavo, da je nesrečnik
podoben Šunu, njegovemu vrstniku iz otroštva, ne ve zagotovo, alije ali ni, toliko
let ga ni videl, zdaj pa mu kri teče po čelu in nič ne kaže, da bi bil še živ. Strah gaje,
Jona, za to gre. Pa ne samo strah, tudi hudobna misel se mu utrne, da mora steči
čimprej po zdravnika, čeprav noter v sebi ve, da mu lahko pomaga le on sam, in
sicer takoj, z umetnim dihanjem, tako da mu piha v usta. A strah gaje in premalo
ljubezni je v njem, preveč sovraštva. Dvigne se in steče po ulici, da bi prišel do te-
lefona. Naj kar drugi, ki znajo, pomagajo nesrečniku. Saj so zdravniki za to na sve-
tu, pa tudi policaji znajo dati prvo pomoč. Ko končno pride do telefona in pokli-
če, mu povejo, da so o nesreči že obveščeni. Žandarska patrulja je ponesrečenca že
našla in sporočila na reševalno postajo. Že prihajajo. Jon se počasi vrne v tisto uli-
co, od daleč zagleda nekaj postav, ki se premikajo gor in dol po kraju nesreče; na
tistega, kije padel pod konje, pa so že vrgli belo rjuho. .. Tako je to, dragec.«
Jon sije otri potno čelo. »Pa je bil ponesrečenec Šun?« je tiho vprašal.
»Ne, ni bil,« je odvrnil Madhuk, »pozanimal sem se pri Gospodarju, ker me take
stvari zanimajo ... Če verjameš ali ne, tisti nesrečnik sploh ni bil Šun. Tvoj Šun,
zaradi katerega si razbil angelčka, živi z družino kot pošten in vesten podložnik
nekje v Z ... skem okraju. Čisto seje spremenil, tiček, ha ha! Ti pa si ostal prav
tako kakršen si bil: pravi vragec, ho ho ho...!«
Pekel je to, pekel, pekel.. .¡sijev mislih ponavljal Jon. Nikamor se ni mogoče več
umakniti, nikamor! Niti v samega sebe ne. Vse, kar pravi ta hudičev oproda, je
res, to je tisto najhujše. Resnično, kakšen smisel ima vrtati po spominih, če se ra-
zodenejo takšne stvari? Bolje je pozabiti, bolje je vse požgatii...
Kljub vsemu paje v Jonu še vedno kljubovala želja, daje treba priti vsemu do dna,
celo peklu, naj stane, kar hoče, tudi če se iz preteklosti dvigne cel trop ostudnih
pošasti; še slabše je namreč, če pošasti ždijo nekje pod varljivo lupino sedanjosti.
49
če rovarijo od spodaj, pa človek niti ne ve zanje in se dela, kakor da jih sploh
ni.. .
Na hodniku, od zunaj so se zaslišali približujoči se koraki.
»Zdaj prihajajo po enega izmed naju«, je rekel Madhuk. »Vedel sem, da naju bodo
zbezali iz te luknje še pred nočjo. Ponoči jim v zaporih tega zavrženega komisari-
ata zmanjka prostora: preveč navlečejo raznih pijancev, lopovov in kurb brez
listka, da bi naju lahko še držali«.
Zaslišala sta ključ v vratih. Paznik ni mogel takoj odpreti, nekaj seje zataknilo,
zato je začel z vso močjo stresati vrata in preklinjati.
»Še nekaj imam zate,« je v naglici rekek Madhuk, »še spominek za slovo ... No,
kam sem jo že dal?... Aha, tuje: na, dajem ti sliko tvoje bivše žene Sare, vzel sem
jo iz dosjeja ... Na, pa še vžigalice ti dam, da si jo boš lahko ogledal, če boš ti tisti,
ki bo še ostal.«
Vrata so se s silo odprla in v celico je stopil velik žandar - tisti, ki je bil Jona pripe-
ljal v ječo.
»No, Madhuk, gremo! Vstani!«je zarobantil.-»Ti pa še počakaj!« je odrinil Jona,
da seje zgrudil nazaj na posteljo.
»Pa dobro se drži, dragec, ha ha ha ...!« je odmeval Madhukov smeh po hodniku,
ko sta z žandarjem odhajala.
Vrata so bila spet zapahnjena. Jon je s tresočimi rokami prižgal vžigalico in pogle-
dal sliko, ki mu jo je dal Madhuk. Na njej je bila mlada žena črnih las in živahnih
oči. Nekaj trenutkov je gledal njene poteze, vžigalica je dogorela in prižgal je še
eno, poteze na obrazu mlade žene so mu postajale vse bolj znane, vse bolj živo je
vstajal pred njim tisti čas, preden so ga pred letom dni odpeljali v ustanovo ...
»Seveda, saj je to Sara!« je vzkliknil in v trenutku seje pred njim razprlo célo deja-
nje njegove lastne pretekle zgodbe, kakor da bi se dvignil zastor. ..
50
Franjo Frančić
Stari štosi
SLOVO
Včasih se zruši. To v nas. Ko ni več nobenih ptic in so misli okorne. Vrtimo se v
krogu. To dvojno življenje. Dvojne podobe, dvojne sanje in misli. Ustavi se. Ne
moreš naprej, ker ne veš, kam. Zadaj je brezno, spredaj megla.
In lije svetloba skoz nebesno zaveso. Boli te, ta svetloba.
Skril si se pred samim seboj. Slast bega si užil in zdaj ti ni več rešitve.
Obrazi umrlih te zbude iz sna. Koščeni obraz tvoje matere. Očetov zapiti zabuhli
obraz. Obrazi tvojih nerojenih otrok, ki sijih nekoč pustil ubiti. Obrazi znancev,
ki so storili samomor.
Nisi še star. A to umiranje od rojstva. Kaj je z naravo?
O smrti veš samo to, daje. Nič več. Nič.
Pogledaš se v zrcalo in se spačiš.
Opraviš nekaj nujnih obiskov. Kupiš rože in jih neseš na svoj grob.
Letnica rojstva je vklesana v kamen.
Leta.
Zakaj bi se moral naučiti živeti z bolečino? Je lažje? To, učiti se, učiti. Odrasti.
Odmreti. Kot suh list v vetru.
Samo vrh se vidi. Kje pa so vsi tisti svetovi?
Tvoj seje zaprl z štirih strani. Neba ni. Oblaki so pojedli zvezde.
Spominov ni. Čas teje ogoljufal.
Sprijazni se, da so ti ljudje odšli. Ni jih več, ne živijo več, za nobenim soncem se ne
skrivajo. Čarovnije.
Prekleto jasno je. Brezizhodno. Samoten poženeš konja čez puščavo življenja.
Drugo so triki. Nauči se jih. Vsaj nekaj, preden umreš.
Cirkusa je počasi konec. Šotore podirajo in se selijo v južne kraje. Klovn. Tebe so
pustili tu.
Sam si ostal. O ničemer ne odločaš. Lajne in psi. Trupla, ki naletavajo kot snežin-
ke.
Samo mižiš. Svoj sen si prodal.
Najraje bi se raztrgal na dvoje. Tako bi za hip ujel dvojnost.
Spet bi bil v maternici. Kot sončni žarek.
Groza je v majhnih rečeh. V kamnu.
In umreš.
51
PARTIZANSKE SANJE
Tako sanjam, da se znajdem v hosti, med partizani. Siv trenčkot, zelene pumpari-
ce, gojzarji, rukzak, titovka in italijanska karabinka, zaplenjena v zadnjih bojih.
Bilo je na ogromnem griču. Tolčemo se do nezavesti.
-	Dejmo pobje, zdržimo, daj z leve, pokrij, dejmo! se dere politkomisar nekje z
obronka gozda.
-	Komandant, vsi so padli! zakričim.
-	Kaj me briga, borili se bomo do konca! zatuli in spusti rafal po dolini.
In klasika:
zbudim se ves obtolčen.
SHS
Še zmeraj hranim fotografijo pa pana iz leta 1958.
Širokopleč kalabrijski tipček, bela platnena obleka,
bel slamnik, bel ten, lokav nasmešek in seveda črna
očala in temna kravata.
Svež fante, deželan v svojem prvem mestnem gvantu.
In delo. Visokokvalificirani zidar.
Petindvajset let.
V vsakih petih letih ena stolpnica.
Petindvajset let, pet stolpnic.
Bore malo je ostalo od fotografije.
Zadnjič seje moj papan vračal okajen s fuša. Iz službe
so ga vrgli ravno na obletnico.
Tako hodi in se utaplja v samogovorih. Pristopi mu
gruča mladeničev.
- Kaj je, Bosanc zafukan, si se ga nažrl, bi jih rad dobil
po pizdi?!
Moj papan paje kar stal tam, skoro je zajokal.
STARI ŠTOSI
da starčki fukajo mladenke, da zmagujejo bebci z dobrim
rodovnikom, stari štosi, to jebanje, da norci zapirajo
normalne, ti norci, ki se pretvarjajo in vladajo, da,
stari štosi, rekla, lep obraz je samo posoda za možgane,
da mladeniči štepajo klimakterične babe, nič usodnega,
stari štosi, da poraženci niso ne lepi, ne nori, ne revni,
ne bogati, ne sami, ne s prijatelji, da so pač poraženci,
da, stari štosi, da od zgoraj jebajo srednje, da srednji
jebajo nižje, da nižji jebajo nižje, da najnižji jebajo
52
poražence, da, stari štosi, da ni več praskupnosti in
promiskuitete, da nihče ne bere, daje svet v kurcu,
da bo vojna, da bo konec sveta...
Da, stari štosi.
KORAKI
Res pridejo hudi, žalostni časi. Ura je brez kazalcev,
glava votla, misli odštekane.
Res pridejo.
Takrat sanjaš zmaje, kentavre, nimfe, najbolj nenavadne
živali, polživali, polljudi.
In zunaj dežuje, dežuje.
In v tebi dežuje, dežuje.
Vse otroške pesmice pozabiš.
Ležiš trd, negiben. Komaj da dihaš.
Pusto in tiho je, samotno in turobno.
Vstaneš. Korak za korakom. In kar omahneš.
Z dlanjo si greš prek čela.
Kri.
Poližešjo.
SELITVE
Gor, dol, sem, tja, sranje, sranje, nova mesta, nove izbe,
novi kraji, novi ljudje, stare kamre, stari kraji, stari
obrazi, ven, naprej, morje, gore, sranje, sranje, en vlak
in en avtobus, brez sanj, morje, gore, tesnoba, prižgeš luč
in se začudiš, prebudijo te neznani šumi, kje si, kje za
boga svetega si, se ti je končno strgalo, se ti je scufalo,
pa ne, neka nova soba, nov obraz, nov kraj, truden si, vstaneš
in si oči pomaneš, bedaste pesmi, ni pesmi, rad bi nekam
pisal, komu bi pisal, sranje, sranje, dolgo potovanje, dan
je predolg in noč neskončna, misli tope, čuti napeti, kam
pa zdaj, kam po tem krogu, po začaranem krogu, gor, dol, sem,
tja, obrazi, sence, strah, ponavlja se, ponavlja, ponavlja...
Te preklete selitve!
53
PIK, PIK
(Pavlu B.)
Če zavijete na levo, mimo kostanjev, pa prek parka, do
glavne ceste, pri semaforju na desno, potem prek mostu
na levo, pa prva ulica na levo,
en apaurinček, adubranček, artanček, tavorček, mogadenček,
revibolček, klic v sili, delamo od 20 h do 6 h, psihiatrična
hitra pomoč, ni problema, depresije, depresije
in kakšnih sto metrov do secirnice, (op.: tam lahko vidite,
lepo modro lučko, tam, kjer je delal S. Grum) prek ozke brvi,
navkreber, mimo vratarja, v dežurno sobo, kjer vas en dva tri
slečejo in vam dajo pik, pik v rit
54
Ida Rener
Nedokončano platno je na
statvah zaječalo
v moje bolno telo se zažira. Niti ne vem, kdaj seje to pričelo. Kar leze vame, za-
grizlo seje v drobovje, ga prepletlo in me potegnilo nekam, kjer ni več prostora za
nočne šume, ki prihajajo z materine in očetove postelje.
Pes me tako ali tako vedno redkeje blagoslavja s svojim obiskom. Prihaja vedno
bolj ponižno; nekaj bolnega seje zažrlo tudi vanjo. Psica je, stara že tri leta. Zavra-
ča vse moške partnerje; bolestno se trese, z očmi prosi, naj ji to prihranimo. In se
stisne k nogam, ali pa hoče na vsak način v naročje. Ponoči me včasih budi s svo-
jim čisto pasjim jokom. Ne vidim je, toda vem njeno tesnobo. Pritisne se ob moja
koščena kolena in drhti. Videti je, da postaja čedalje bolj podobna meni.
Sanjam jo bežečo pred trumo psov, ki bi jo radi zlorabili; hitreje in hitreje poga-
njam voziček, da bi ji pomagala. Dohitim jo, padem iz vozička in jo prekrijem s
svojim pohabljenim telesom.
In v istem hipu, ko začutim s svežino odet trenutek rešitve, zaprepadena opazim,
da naju zasleduje še skupina moških.
Mene ne, mene ne.
Grozotnaprisotnost nemoči.
Oči zatisnem, oči zatisnem, da ne bojo videle.
Kristusa molim, da jih odreši.
Aničko, Aničko, moja si, Aničko, slišiš, ni res. Ničesar ni bilo.
Aničko? Me slišiš, Aničko, nikoli naju ne bodo!
Še vedno drhti po celem životu in bolj in bolj se stiska k nogam.
Kajne, Aničko, skupaj umreva.
Aničko, česa si želiš bolj, življenja, Aničko, ali smrti?
Priplazi se do moje glave in me gleda.
Vidim, Aničko, da se gledaš v mojih očeh. Le glej se, le.
Tvoje oči so moje zrcalo.
Liže me.
Na polju sva. Čisto sami. Nikjer ni postelje, ne vozička, ne maminega zatajenega
nočnega sopenja, pridušenih krikov. Na sebi imam le tanko belo bombažno krilce
in bele dokolenke. Oblekla sem se sama; nihče mi ni pritrjeval steznika. Moje telo
je gibko, gladko. Božam ga. Z roko drsim po vratu, mirim komaj vzbrstele dojke
in mehak trebuh, tolažim vznemirjene boke, tipam stegna. Vse telo se voljno vda.
Dlan polzi ob dlani, prsti se prepletajo, se krivenčijo in nenadoma se stisnejo v
krč.
55
Aničko me liže, liže.
Na okenski polici so vijolice. Ponavljam si: Manja, to so tvoje vijolice. Tvoje vijo-
lice so, čeprav jih zalivajo drugi. Misliš nanje, vsi drugi jih vedno pozabljajo. Ved-
no znova jih pozabijo zaliti. Zakaj? Ker so moje ali zato, ker so bile podarjene od
ljudi, ki so z njimi prinesli tudi vonj cest, travnikov, gozda, kamor me sicer tako
poredko vodijo.
Mami vedno pravi, daje zmatrana.
Oče redkokdaj pride pred večerom.
Sestra ima petnajst let. Zdaj je spolzela mimo mene; jaz pa sem nehala šteti leta.
Niso me dvignila v življenje. Prikazovala so me k papirnatim resnicam, me za
vedno prepustila tujim rokam; prinesla so mi menstruacijo.
Manja, a si danes že šla na potrebo?
Ne, mami.
A te dam zdaj?
Lahko, mami.
Z eno roko me slači, v drugi drži kahlo. nenadoma začutim, kako ji zastane roka.
Zravna se in se hipoma obrne k oknu.
Mami, kaj ti je?!
Prsti se še bolj krčevito oprijemajo kahle. Molči.
Mami!
Manja, nič ni, moja Manja, nič ni.
Stisne se k meni; zreva si v oči. Drhti ji obraz, oči ji steklenijo in vsa mlahava po-
stane. Lovi se za rob postelje.
Že čez minuto pa teče spet vse po ustaljenih tirih. Morda.
Toda zvečer se je mama izdala. Slišala sem, kako je šepnila sestri:
»Poskusi se no vendar kaj pogovoriti z njo o tem!«
O tem se pogovorim z Aničko. Ona me bo razumela.
Vse poti vodijo v labirint brez izhoda.
V	nočeh se vedno zgubim; kričim. Planem kvišku.
Manja, si kaj hudega sanjala?
Ne, mami, nič.
50	ceste bele in kače se plazijo po njih. So kuščarji, ki sem jih privlekla iz krede,
triasa, toda zakaj imajo vsi človeška obličja? In pravi soseda: »Zdaj bo dovolj, od-
lično ste odigrali svoje vloge. Najlepša vam hvala. Zdaj pa vsi nazaj v morje!«
Čez čas se obrne k možu, opolzko raztegne usta v nasmeh in pravi: »Kaj je na tem
svetu lepšega od družinskega življenja?!«
In iz torbice potegne fotografijo svojega najnovejšega ljubimca.
Sneg se v ogromnih kvadrih usipa s streh in se razprši na mimoidoče.
V	veter je najlepše kričati.
Kako ti je. Manja?
51	se veliko naučila ta teden?
Teje Karmen peljala kdaj na sprehod?
Kakšno hrano ste imeli?
Glej, prinesli smo ti banane,jabolka, pomaranče. Glej, babica seje spomnila nate:
cel kozarec sladke smetane ti je steplâ. Pa oči je bil ta teden na službenem potova-
56
nju v Milanu in Bologni, glej! In razgrne še njegovo darilo: krema za obraz, lak za
nohte, čistilno mleko, tonik, polna vrečka pisanih kosmov vate.
Jaz imam dvanajst let.
Že cel teden po malem stradam. Karmen vije roke, ker nočem na sprehod. To je
povedala že vzgojiteljici in vsaj že pol zavoda ve za to. Prihajajo in sprašujejo, za-
kaj. Buljijo vame, v moje koščene prste, v voščen obraz in iščejo odgovor v mojih
očeh.
Želim si smrti.
In vem, da me ne bodo pustili umreti. Morala bom vzeti življenje takšno, kot mi
ga ponujajo.
Res, najlepše je kričati v veter.
Pomaranče dam malemu Pavelčku. Osem let ima. Prišel je iz Pirana.
Njegov oče je mornar, zato mu dam pomaranč.
Milena dobi banane. Prišla je s Kozjanskega. Doma ima še štiri bratce in sestrice.
Oče pije, mati gara. Pred mesecem je Jerneji zaupala, da še nikoli v življenju ni
jedla banan.
Jabolka razdelim v sosednji sobi. Rada bi razveselila Blaža. Samo mater ima, pa
še ta se tako malo zmeni zanj. Septembra je bila zadnjič pri njem. Počitnice je pre-
živelv zavodu. Pa ga kljub temu še nikoli nisem videla jokati. Smeje se tudi ne.
Mogoče pa se bo ob jabolkih nasmehnil? Pravzaprav je edini, ki se nikoli ne udele-
žuje iger Človek ne jezi se,noče potapljati ladjic, ne sestavlja križank, ničesar. Le
Braneta včasih prosi, da ga zapelje do okna, skozi katerega vidiš smrekov gozd. In
potlej tako sedi po cele ure. Kdo ve, kaj misli, koje tako sam?
Mogoče na svojo polsestro; na očeta, ki ga še nikoli ni videl in o katerem njegova
mati tako vztrajno molči.
Gaje imela rada?
Jo je ljubil?
Kdo je ta človek?
Sem mu podoben?
Včasih ga vidiš, kako zre v svoj obraz v zrcalu in počasi dviguje roko, da se pogladi
po laseh.
Priden, Blažek, danes si bil pa res priden.
Vzgojiteljica Marija ga ima rada. Brane pravi, daje pogosto pri njej v sobi in da
igrata šah. In da se smejeta.
Tuje še Miha. Ta bo seveda prosil, naj mu dam tri jabolka, da bo z njimi vsaj lah-
ko žongliral. Le kaj bi njemu dve jabolki?Če bi mu dala le dve limoni, bi bil z nji-
ma zadovoljen, toda z dvema jabolkoma?! In se smeje,dviguje dekletom krila, jim
žvižga. Ampak Miha ni zaznamovan: njemu bolezen ne napreduje, le nekoliko
upognjen hrbet ima. To ni nič. On bo šel čez dve leti v življenje, večina pa ne bo
imela kam. Šepali bodo po kakem drugem zavodu, se učili za urarje, šivilje, radio-
mehanike. Starši jih ne bodo vzeli več k sebi.
Za prvo prejeto plačo si bodo kupovali obleko, kajti do sedaj jim vsa oblačila poši-
lja Rdeči križ. Kako sovražijo te cunje! Dekleta še posebej. Martina ne, ona je ved-
no najlepše oblečena; kadar pridejo k njej starši na obisk, ji vedno prinesejo kaj
novega. Že celo leto nosi nederček. Njej dam lak za nohte.	,
57
Manja pa si belih nageljnov kupi, s čmo pentljo si lase spne in krokarje naprosi, da
ji skljuvajo srce.
Sosedovi otroci delajo snežene može. Dajte jim sonca, ljudje.
Manja, kaj si želiš za rojstni dan?
Fotografijo sosedinega ljubimca.
Manja, kako?!
Onstran jo bom peljala.
Seje cesta v hrib zatekla, od ljudi zbežala, se med smrekami spočila.
Še Aničko seje iz prepovedane ljubezni rodila.
Kaj še hočete?
Je Nina le od matere blagoslov dobila. Bo znala tekati za prvimi zvončki, hrepe-
neti za lilijami, bo smela utrgati rdeči mak?
Mami, daj jim sonca za moj rojstni dan.
Zapoj jim srca ciganskih otrok.
Najraje kričim v veter.
Smejem se v mrzla jutra.
Na pokopališču je polno abortiranih bratcev. Z Aničko jim bova uspavanko zala-
jali. Lepa govorica. Iz čutenja stkana.
Lajali bova, Aničko, dolgo lajali, da zganeva srca njih očetov in mater.
Šopki vijolic se že sprenevedajo na dekoltejih dam. Slavci so zbežali iz kletk v gaje
in zapeli najbolj žalostno zaljubljeno pesem.
Trinajstletna Nataša seje vrgla iz četrtega nadstropja in vstopila v svet invalidov.
Smrtji jezdaj še bolj nedosegljiva. Kdo bi si mislil, kajne.
Sonca jim dajte, sonca za njih obraze.
Pisala mije, daje iz četrtega nadstropja vrgla le ljubezen, ne sebe.
Pogled ptice s prestreljenimi peruti. Mehkoba belega oblaka.
Gledala sta ga na dnu vodnjaka.
Prozorno zelena brezizhodnost.
Aničko je na pasjo govorico pozabila.
Ne verjamem vašim orgazmom v časopisih. Pokošene trave spomladi.
Kopmenje je drugačne barve.
Seje v luno zaljubilo.
Se navzelo vonja oči.
Roke razprostrlo.
Jemalo dih, belo rjuho razgrnilo in ugasnilo luči.
Je belo belo nje telo,
srebrne srebrne nje oči,
na prsih se škrlatna zarja budi.
Krvavi so kriki petelinov v jutrih.
Mami seje ob mojem rojstvu pozabila.
Oče izgubil telo.
Sestra se bo nezavestna zgrudila v življenje. Bojazni klice drgetajo v njej. Kdo bo
tisti, ki ne bo verjel v rojstvo pohabljenih otrok?
Belo platno se blešči na statvah.
58
Zakrneli cvetovi vrtnic upogibajo vratove.
Se škrlatna zarja ne zaljubi v srebrne oči.
In črne so, črne klice upanj, vsajene v nje dlani.
Belega konja sedlo je prazno.
Jezdeca ni.
Upanja so v majhnih grobovih.
Aničko, nocoj prisanjava jezdeca za njene srebrne oči.
V	belo platno vtkeva rdečih rož.
V	zeleno noč pribijeva pijano luno in bel konj bo hrzal v njene zapletajoče poti.
Najraje kričim v veter.
Smejem se v mrzla jutra.
Aničko, česa si bolj želiš, smrti, ali življenja, Aničko?!
Luna pijana je vse niže,
zelena noč v jutro izkrvavi,
Aničko se nad pohabljeno telo sklanja
in me liže, liže.
59
Smrtna kazen
Jure Detela
O smrtni kazni
Tisti, ki trdijo, da gre pri želji po ukinitvi smrtne kazni za meščansko filantropični
humanizem navadno sodijo abolicioniste po tem, kot si predstavljajo, s kakšno
mislijo bi oni sami, ki so zagovorniki smrtne kazni, zmogli nasprotovati smrtni
kazni. Jaz se zavzemam za ukinitev smrtne kazni iz čistega egoizma. Zavedam se
namreč, da bi v primeru, da je smrtna kazen v kakršnikoli situaciji upravičena,
moral jaz biti prvi, kije obsojen na smrt. Kajti ne morem trditi, da ne povzročam
smrti drugih ljudi. Kdo zmore z gotovostjo presojati, s kakšnimi vezmi so dejanja
enega človeka povezana z dogajanjem okrog njega? Tradicija logike nas sicer na-
vaja k misli, da ima vsak dogodek en sam vzrok. N.pr. če kdo koga zaštiha z no-
žem, smo nagnjeni k zmotni misli, daje edini vzrok za ta dogodek skoncentriran
samo v ubijalcu, ki ga zagovorniki smrtne kazni seveda pojmujejo kot bitje, kije
popolnoma ločeno od sveta. V človeka, ki ga pojmujemo kot izolirano bitje, pa se-
veda zlahka projiciramo najhujše oblike tistega zla, ki ga sicer polzavedno čutimo
v sebi, pa si ga nočemo priznati. Tako v jurističnem diskurzu izpadejo morilci kot
nekakšni monstrumi, ki so prišli z nekega tujega planeta kot utelešenje čistega Zle-
ga: vzroki za zločin niso v tem, kar so ti ljudje doživeli v povezavi s svetom, ampak
v tem, zaradi česar razglasimo zločinca za nepoboljšljivega. Včasih imam obču-
tek, da ima smrtna kazen tudi nekatere značilnosti magičnega rituala: s tem ko
morilca obsodimo na smrt, hočemo prevpiti, daje to, zaradi česar morilca obsodi-
mo, prisotno tudi v nas. Da smo tudi sami vpleteni v socialno konstelacijo, iz ka-
tere izhaja morilčevo dejanje.
Morilci prezrejo svetost življenja, ali pa vsaj za hip v njih neka druga težnja, neka
druga obsesija ali poblaznelost premaga zavest o svetosti življenja - ampak koliko
vzrokov je v svetu za propad te zavesti! Od militarizma in politične propagande do
kolonialistično-izkoriščevalske trgovine s tretjim svetom, do brezbrižnosti spri-
čo genocida nad amazonskimi Indijanci, in ne navsezadnje do same smrtne kazni!
Smrtna kazen je eden od najpomembnejših vzrokov za propad zavesti o svetosti
življenja, kajti pri smrtni obsodbi je skoraj dvajset ljudi naposredno udeleženih pri
usmrtitvi obsojenca, ( od sodnikov, tožilca, do strelskega voda), in nobenemu od
teh dvajsetih ljudi ni obsojenec storil ničesar žalega. Kako torej moremo pričako-
60
vati, da se bo pred umorom ustavljal nekdo, kije recimo ljubosumen, užaljen, oz-
merjan in povrhu še ogoljufan pri kartah? Skrajno neumno je postavljati ločnico
med ljudmi, ki ne povzročajo propada zavesti o svetosti življenja in so nedolžni, in
med ljudmi, ki v njih ta zavest v nekem trenutku propade, in so zato kriminalci.
Mislim, daje praktično vsak odrasel Evropejec toliko zapleten v najrazličnejše za-
tiralske mehanizme, da ločnica med zavestjo o svetosti življenja in med moril-
skostjo poteka v vsakem posamezniku. Smrtna kazen sporoča: eksistirajo nekateri
ljudje, ki so posebej slabi - in kdo je kriv za vse nasilje, ki se dogaja na svetu, če ne
ravno oni? Ravno zato, ker se težko odrečemo prevari o ljudeh, za katere mislimo,
da so edini krivi za večino nasilja, ki se dogaja po svetu, se težko odrečemo smrtni
kazni. Moram priznati, da se ne strinjam popolnoma s stavkom iz pisma deleg-
atom, da se smrtna kazen ohranja samo kot nadaljevanje maščevalnega načela (se-
veda se zaradi tega nestrinjanja pismu kot celoti ne odrekam). Smrtna kazen je re-
torična figura, ki na vprašanje: kdo je kriv za vse to nasilje?, odgovarja: tale, tale,
tale in tale. Tako nam smrtna kazen preprečuje, da bi v sebi našli svoj delež vzro-
kov za svetovno nasilje. Preprečuje nam, da bi se s temi vzroki soočili in jih pre-
magali tako, da bi mi sami nehali podpirati svetovno nasilje.
Ravno zato, ker iščemo vzroke za nasilje v drugih ljudeh, posebej v tujcih, in ne v
sebi, je svet tako zajeban. (Smrtna kazen ima pomembno funkcijo v RAZGLAŠA-
NJU nekaterih ljudi za tujce). Vzemimo na primer problem razorožitve. Vzhodni
blok se boji zahodnega orožja, zahodni blok pa vzhodnega. A vsakdo vidi vzrok za
eventuelno kataklizmo v tujcih, nikakor pa ne v sebi. A na žalost so še zmeraj pre-
več maloštevilni ljudje, ki so v sebi do takšne mere premagali strah pred tujčevim
napadom, da se zavzamejo za popolno razorožitev v svoji domovini, in ki zaupa-
jo, da bojo tujci dosegli razorožitev v svojih domovinah. Lahko seje zavzemati za
razorožitev tujcev, teže pa je z razorožitvijo premagati strah pred tujčevim napa-
dom. Edini možni doprinos Jugoslavije k svetovni razorožitvi bi bila popolna ra-
zorožitev Jugoslavije. Jugoslavija ni tu v prav nič težjem položaju kot katerakoli
druga dežela. Ves svet se prav toliko kot Jugoslovani boji tujega napada. Brezveze
je pizditi nad Rusi in Američani zaradi njihovih bomb, ker s tem pizdenjem, lan-
siranim čez državno mejo, ne premagamo nobenega strahu. Premagajmo svoj
strah in tako prispevajmo k ukinitvi svetovnega strahu, ki vodi v kataklizmo! Zato
zahtevam popolno razorožitev Jugoslavije in absolutno prepoved izvoza jugoslo-
vanskega orožja.
Ukinitev smrtne kazni smatram za neizogiben prispevek k odgovornejši logiki, ki
mora razveljaviti logiko strahu. Upam, da sem dovolj jasno nakazal, kako nevar-
na je logika strahu. Na žalost pa se moramo pri razveljavljanju logike strahu upre-
ti marsikaterim zastrašujoče splošnim socialnim strukturam, ki podpirajo logiko
strahu. Vzemimo primer amazonskih Indijancev. Ko bo smrtna kazen ukinjena,
bo mnogo jasneje kot kdaj, da za genocid nad amazonskimi Indijanci niso krivi
samo tisti oboroženi oddelki, ki spremljajo graditelje cest, ampak vsi, ki se okoriš-
čamo s produkti, katerih surovine prihajajo iz zemlje, ukradene Indijancem - vse
do banan in rud. Mi Slovenci smo posebej krivi n.pr. za izsekavanja afriških goz-
dov, ki jih je izvajal Slovenijales, za afriške plantaže kave podjetja Emona, za oko-
61
riščanje s perzijsko-iraško vojno, pri kateri smo udeleženi s prodajo orožja, in še
za marsikaj . . . Seveda pa je v interesu centrov kapitala, militarizma in čaščenja
Države, da se ljudstvo ne sooči s svojo soudeleženostjo pri ogromnih kompleksih
svetovnega nasilja: tako lahko omenjene socialne strukture perpetuirajo zatiranje
in izkoriščanje. Kaj bi bilo n.pr. s podjetjem, ki prodaja produkte, zatiralsko oro-
pane tujcem, če bi se matično ljudstvo tega podjetja odločilo za popoln bojkot teh
produktov?
Najbrže so danes še zelo redki ljudje, ki zmorejo biti dosledni v svojem abolicio-
nizmu. Človek, ki se okorišča s kakršnimkoli produktom, kije nastal v zatiralskih
razmerah na kateremkoli koncu sveta, podpira v tisti deželi zatiranje, ki se seveda
perpetuira tudi s pomočjo smrtne kazni. Zato se nobeno ljudstvo le z ukinitvijo
smrtne kazni v svoji deželi še ne osvobodi sokrivde za smrtne obsodbe v eksploati-
ranih deželah. A to ne pomeni, da gre pri ukinitvi smrtne kazni za meščansko-fi-
lantropični humanizem zahodne Evrope. To bi bilo res, če bi ukinitev smrtne kaz-
ni v neki deželi kompletno zaprla oči za trajanje in zatiranje v drugih deželah.
Upam, da sem dovolj jasno razložil, daje ravno obratno; res paje, da moramo z
maksimalno intenzivnostjo upoštevati, daje ukinitev smrtne kazni v matični de-
želi šele prvi, majhen, opotekav korak k popolni ukinitvi medsebojnega usmrče-
vanja in zatiranja v svetovnem merilu. Zelo naivna je predstava, da se bomo abo-
licionisti takrat, ko bo v Jugoslaviji smrtna kazen ukinjena, naslajali s samovšeč-
no zavestjo o nedolžnosti našega ljudstva. Ne! Šele takrat se nam bojo zares odprle
oči za trpljenje, zatiranje in usmrtitve v eksploatiranih deželah. Šele takrat se bo
začela doba resničnega, očiščujočega trpljenja - saj bomo odrešeni prevare, da ek-
sistirajo ljudje, ki so po svoji hudobiji tako močni, da povzročajo večino nasilja na
svetu, toliko nasilja, da bi se svet bistveno izboljšal, če umrejo, zaradi česar bi jih
bilo treba obsoditi na smrt. Mislim, da tisti, ki abolicionizmu očitajo meščanski fi-
lantropizem, padejo na finto meščanske logike: vse ali nič. Ker ne moremo naen-
krat ukiniti usmrtitev v svetovnem merilu, kar bi bilo vse, naj smrtna kazen osta-
ne tudi domovini. Šele s popolno ukinitvijo smrtne kazni v Jugoslaviji se bomo
zmogli zares zavedati svoje sokrivde za zatiranje v eksploatiranih deželah.
Mnogi se težko odrečejo smrtni kazni, ker se oklepajo iluzije, da zgodovino us-
merja Pravičnost, ki posvečuje zmagovalce. S tem ko branijo smrtno kazen, prav-
zaprav branijo svojo pozicijo zmagovalca, ki jo hočejo posvetiti s pojmom zgodo-
vinske Pravičnosti. Menijo, da se z umorom na svetu poruši stanje pravičnosti, ki
se lahko nanovo vzpostavi samo tako, daje ubit tudi morilec. A z ukinitvijo smrt-
ne kazni svet ne izgubi nobene pravičnosti, saj je nikoli sploh ni imel. Nikoli ni
pravičnost odločala, kdo naj ostane živ in kdo naj umre; o tem je odločala groba
sila. S kakšno pravičnostjo bi lahko n.pr. opravičili dejstvo, da so izumrli Tas-
manci, ki so bili eno najbolj nenasilnih in najplemenitejših ljudstev? Nikjer na
svetu ni ustanove, niti subjekta, ki bi mi mogel sporočiti: do življenja imaš pravi-
co. Tudi če bi bila smrtna kazen ukinjena, še ne bi nastal tak sobjekt; vendar pa bi
bili potem ljudje solidarnejši v uživanju življenja onstran vprašanja o pravici in
krivdi. Kajti če se vprašam, ali imam pravico do življenja - če na svoje življenje
pogledan z aspekta Pravice - potem moram odgovoriti: ne. V katerokoli polje bi-
62
vanja se zazrem, vidim, da sta smrt in krivda pojma, ki sta popolnoma ločena med
seboj. Z vidika vprašanja o pravici in krivdi je življenje nekaj popolnoma absurd-
nega; a hotel bi, da ta trditev o absurdnosti življenja ne bi bila njegova obsodba,
temveč njegov blagoslov. Dovolj je, da pomislim na Tasmance in na brezštevilno
anonimno množico premagancev, ki so bili ubiti - mnogi od njih ravno najpo-
gumnejši in najmanj nasilni - pa takoj vidim, da je um, ki si prizadeva iz dejstva,
da se ubijamo med seboj, potegniti konsekvence, da je v imenu kaj jaz vem kak-
šnega smisla sveta upravičeno, da so bili ubiti ravno tisti, ki so bili ubiti, navadna
klerikalna podlost. Kdor opravičuje preživele in obsoja umrle z vidika krivde in
pravičnosti, brani pozicijo zmagovalca, s katere hoče zreti na zgodovino in na se-
danjost. Zgodovino hoče videti kot kontinuum, ki ga usmerja neka pravičnost, ki
ohranja dobre in odstranjuje slabe, in ki na koncu posvečuje samega zgodovinarja.
To je stališče, ki z iracionalnim prezirom do premagancev in z opravičevanjem
nasilja pri zmagovalcih razlaga grobo silo, pri kateri sodelujemo z neštetimi vezmi
in z lastno vpletenostjo v politično-ekonomsko-vojaško podlost, kot manifesta-
cijo Pravice, čeprav ta sila še danes peha množice nedolžnih v pogubo. Na tem
stališču si človek ne upa priznati, da današnjega sveta ni oblikovala pravičnost,
temveč groba sila. (Mislim, daje dovolj, da pogledamo, kakšen je današnji svet, in
vidimo, daje trditev o Pravičnosti, kije usmerjala zgodovino, navadna floskula).
Kdor zre v zgodovino kot zmagovalec, ne more drugače, kot da utemeljuje nasilje
neštetih zmagovalcev v zgodovini s pojmom iste pravičnosti, ki posvečuje njega
samega.
Če branim pozicijo zmagovalca, potrebujem dejanja, v katerih se bo utelesil
triumf Pravice. Uboj množice minulih in sedanjih žrtev, ki so padle pred zmago-
valci, ne sme izgubiti aure pravičnosti. Zato pozicija zmagovalca potrebuje neko
posebno polje dejavnosti, na katerem se lahko Pravica manifestira s čimvečjo na-
videzno smiselnostjo in doslednostjo, da ne bi slučajni in kaotični uboji neštetih
anonimnih žrtev izpadli kot manifestacija grobe sile. Zato pozicija zmagovalca
potrebuje smrtno kazen: vse natančno po paragrafih, in s čimvečjo navidezno lo-
gičnostjo in bistroumnostjo. Jaz pa bi se rad odrekel poziciji zmagovalca. Hočem
biti čimbolj solidaren z neštetimi premaganci. Zato brezpogojno nasprotujem
kakršnikoli smrtni kazni.
63
U.K.
w
Čigavo je tnalo?
Ob prispevku J. D. o odpravi smrtne kazni se mi zbuja manjši pomislek, zato bi
rad opozoril na neki aspekt te problematike, ki se mi zdi, čeprav ga imam za bi-
stvenega, ves čas, kar spremljam abolicionistična prizadevanja za odpravo smrtne
kazni, nekako zastrt.
Začarani krog zločin/kazen se začne in strne v isti točki: v (zmotni) zamenjavi člo-
veka z znakom oz. vlogo, ki jo nosi (le deloma po svoji volji) in ki mujo pripisuje-
jo oči sveta. Edino ljubezen je tisti odnos, ki uvideva človeka v njegovi celostni in
čisti podobi, t.j. v osvobojenosti od njegove vloge/znaka, zakaj ljubezen je po sa-
mem svojem bistvu ljubezen-do-vsega, je uvidenje vsega, medtem koje vsakršen
drugačen, bolj »rezerviran« odnos (ni nujno, da ravno sovraštvo) odnos do delne-
ga, prezrtje in slepota nasproti celoti, v našem primeru prezrtje »celotnega člove-
ka«. Iz optike ljubezni, ki vidi človeka kompletno in razločno, zločin ni le nemo-
goč (saj je vsak človek najmanj oboje: zločinec in njegova žrtev hkrati), temveč
celo - cinično rečeno - nesmisel (iz istega razloga). Torej človeka ne moremo ubi-
ti, dokler ga vidimo v njegovi čisti, kompletni podobi, temveč šele takrat, ko ga
identificiramo z njegovo vlogo in ga označimo; rečemo npr.: »Ti si zver, ne člo-
vek, zato te ubijem!« Se pravi, zločin postane legitimen tisti hip, ko človek zgubi
svojo legitimacijo. Ker hudega duha ni (več) mogoče izgnati iz človeka, je treba iz-
gnati celega človeka - in čmomagijski ritual urekanja in žrtvovanja se lahko za-
čne. Tu se torej začne začarani krog, strne pa se v isti točki, le daje zdaj (ob izreka-
nju smrtne kazni) absurdnost logike tega kroga še toliko bolj usodna (ker je pač
sklenjen) in v nebo vpijoča, saj je redukcija človeka na njegovo vlogo oz. znak
(pravno) sankcionirana, zlo pa potencirano: dvojno zlo namreč dela tisti, ki vé
(sodnik naj bi vedel) za »zlo zlega«, pa kljub temu - oziroma, da je mera polna,
ravno zaradi tega - isto zlo vrača; zlo(čin) torej nikdar ne more biti bliže premišlje-
nosti/naklepnosti in hkrati blaznosti kakor ob izrekanju smrtne obsodbe.
Stvar v resnici seveda ni tako enostavna in jasno je, da ne gre za nekakšno osvešče-
no, naklepno hudodelstvo s strani inštitucije, temveč za usodno zmoto, ki je v svo-
jem bistvu identična z izvirno zmoto hudodelca in ki bi sejo dalo parafrazirati ta-
kole: »Ti si hudodelec, zato te giljotiniramo.« Justica nikdar ne reče: »Na smrt
smo obsodili človeka«, temveč: »Na smrt smo obsodili hudodelca.« Zaplet igre je
torej srhljivo preprost: Človek ubije človeka, ker oslepi za Človeka (gre predvsem
za propad zavesti o Človeku kot nosilcu svetosti življenja, ne toliko za propad za-
vesti o sami svetosti življenja), ubije ga torej, ker ga zamenja za znak (zver) - in pri
tem nemara misli, da ravna »v skladu s stvarmi«, in isti človek je ubit od justice,
ker ga le-ta zamenja za hudodelca (in kajpada ravno tako meni, da ravna v skladu
64
s stvarmi); in da je veseloigra še strašnejša: za hudodelca ga ima in obsodi ravno
zato, ker »ugotovi«, da ni ubil zveri, ampak Človeka - torej že vse tako kaže, ka-
kor da se je justici »posvetilo«, v čem je usodna »hudodelčeva« zmota in daje raz-
krinkala tragično »zamenjavo«, a v isti sapi že sama obsoja na smrt Človeka, ker
ga je zamenjala za zver. Skratka, kadar človek umre po človeku, mora umreti in
umre pod drugim imenom. S smrtno kaznijo ne umre zgolj zločinec, temveč tudi
človek, ki »zločinca nosi na sebi« in kije neskončno več kot zgolj delavec hudega.
V luči tega je kazen katastrofalno krivična, vendar ne le zaradi tega, ker »smo vsi
vpleteni«, ker vsi nosimo svoj delež kolektivne krivde, temveč (tudi) zato, ker je
delež individualne krivde človeka, ki jo le-ta nosi za svoja zmotna dela, nerazi-
skan, nerazviden, ker je vpletenost človeka v njegovo »vlogo« izjemno subtilna in
problematična zadeva. Seveda bi se dalo na tem mestu vstaviti pomislek oz. vpra-
šanje: kaj pa naj bi bil sploh ta »čisti človek«; kaj je človek sploh še brez teh svojih
»vlog«? Ali gaje samega sploh še kje kaj? Ali tisto bitje, ki ga imenujemo »goli, či-
sti človek« ne potrebuje teh bremen/križev/vlog ravno zato, da bi se v »diferenci«
izčistil - in šele potem postal to, kar je predmet njegovega kopmenja na zemlji
(svobodno bitje),šele potem dobil svoj pravi obraz? Ali še drugače: kje najti garan-
cijo, daje pod maskami sploh kak obraz? Ves pričujoči razmislek izhaja iz slutnje,
daje svoboda izvirno človekovo stanje in daje torej svoboda (v prikritosti) že ves
čas tu - le demaskirati jo je treba. Garancija, daje pod masko obraz, paje ravno v
temeljnem človekovem občutju nesvobode oziroma nasilja, ki gaje deležen v vlo-
gi prenašalca nekakšnih vsiljenih mu zakonov in pomenov, kijih čuti kot temelj
svoje nesvobode.
Svoboda, »ki je (v prikritosti) že ves čas tu«, pa ni ogrožena samo po doslej kritizi-
rani logiki, temveč - bojim se - ravno tako po nekem aspektu miselnosti abolicio-
nizma in aktivizma, katerega sled razbiram tudi med vrsticami članka J. D. in ki
kljub svojemu najboljšemu hotenju ostaja zasidrana v militantni logiki, logiki raz-
ločevanja. To ni razločevanje med človekom in znakom, temveč razločevanje
med samimi znaki. To je razločevanje Človeka na rablja in žrtev, sodnika in obso-
jenca, premaganca in zmagovalca. Logika, ki se postavlja v solidarnost s »trpečo
stranko«, je ravno tako slepa za kompletnega človeka kot njena nasprotna stran-
ka. Logika, ki ne uvidi, daje sodnik tisti hip, ko obsoja, nujno sam obsojenec (inje
obsojenec njegov sodnik), rabelj žrtev tisti hip, ko vihti sekiro, in da so zmagovalci
»v bistvu« premaganci, skratka, logika, ki ne uvidi, da »smo vsi v krempljih« in ki
premore solidarnost zgolj z vojsko premagancev, je sama tisti trenutek, ko se ma-
nifestativno postavi na stran premagancev oz. potencialnih žrtev, (pri tem ne
more drugače kot da se odkrito sklicuje na svoj »egoizem«), logika zmagovalcev,
ki spet kodificira človeka in ga (za)pušča v prej opisanem začaranem krogu; tudi v
tem na videz odrešenem svetu je sodnik še vedno samo sodnik, rabelj še vedno
zgolj rabelj, (črna) magija vse te menažerije mask, ki so vse po vrsti iluzije, deluje
naprej. Igra, ki jo z našimi dušami uprizarjajo »demoni« pa ostaja nedotaknjena -
v najsvetlejši perspektivi te logike bomo nekoč vsi zgolj »neobsojene žrtve«. Četu-
di ukinemo vsakršno smrtno kazen, nehamo izkoriščati revne dežele, se razoroži-
mo itn. - vse, kar bomo storili, bo zgolj »prvi, opotekavi korak« in jasno je, da bo
(kolektivna) krivda neizbrisana in da bo ostala, zakaj nemogoče jo bo odkupiti vse
65
dotlej, dokler na mesto abolicionistočno-aktivističnega razločevanja človeka ne
bo stopila jasna zavest in spoznanje o tem, da ni le zločinec tisti, ki je vreden, da
pokleknemo predenj, temveč ravno tako njegov sodnik. Šele zavest o tem prinese
tisto »izčiščujoče trpljenje«, ne pa triumf »premagancev«. Ali se poklonimo vse-
mu in vsem ali pa začnejo padati glave levo desno - ne vidim druge alternative.
Dejstvo je namreč, da so človeku a priori vsiljene neke vloge/bremena/križi, ki jih
mora prenašati (razdelitev vlog nima zveze s pravičnostjo, kolikor jo lahko doje-
ma človek) in da je primoran sodelovati v nekakšni predstavi, katere zakonitosti
(kaj šele poante) ne obvlada.
S tega stališča je vloga krvnika in sodnika enakega »spoštovanja« vredna kot vloga
nedolžne, trpeče žrtve; teža teh vlog je enaka, in edino resnično trpeče in žrtvova-
no pri vsej tej postavitvi/igri je tisto nedolžno bitje, ki je v to igro postavljeno - če
že ne zoper svojo voljo, pa vsaj onkraj svojega doumevanja. Resnična dimenzija
očiščujočega trpljenja se odpira torej ravno v tej razliki, v razkritju te razlike, ne
pa v trpljenju oz. razkritju trpljenja, ki si ga prizadevata sodnik in obsojenec ozi-
roma kdor si že bodi zoper kogar si že bodi. Resnično osvoboditev izpod začarane-
ga jarma zločin/kazen vidim torej v doumetju razlike med obrazom in masko in še
predvsem v priznanju, ki naj si ga izkazujeta drug do drugega obsojenec in sodnik
(beseda »priznanje« je, upam, v tem kontekstu dovolj jasna, da ne bo obveljala za
bogokletno: ne gre namreč za priznavanje oz. dopuščanje eksploatacije partiture
te »Igre«, temveč za priznanje neveljavnosti vseh mask). Gre torej za nekakšno
obojestransko, recipročno solidarnost in sporočanje te solidarnosti na relaciji sod-
nik-obsojenec, in ne zgolj enostransko in enostrankarsko solidarnost med »pre-
maganci« na eni in »zmagovalci« na drugi strani; se pravi za obojestransko soli-
darnost spričo spoznanja o obstoju »bitnega balasta«, katerega tujost in odvečnost
se manifestirata v človekovem občutju nesvobode in »zajebanosti sveta«. Dokler
se bo kogarkoli razločevalo (in še to nedosledno) in se ga postavljalo na pozicijo
zmagovalca/premaganca, oz. dokler se ga bo na tej poziciji »videlo«, bo princip
kolektivne krivde zgolj orožje (premagancev) v boju zoper »Pravičnost« (zmago-
valcev) in bo kot tak neproduktiven in brezperspektiven. Pozicijska logika, ki jo
razmejuje načelo krivde in nekrivde, je brezupna in ima pravzaprav naravnost
grozljivo prognozo. Namreč, če sem res »jaz prvi, ki moram biti obsojen na smrt«,
ker »ne morem trditi, da ne povzročam smrti drugih ljudi« (cit. J.D.) in ker »ne
morem z gotovostjo presojati, s kakšnimi vezmi so moja dejanja povezana z doga-
janjem okrog mene« (ibid.), kako morem potlej v isti sapi trditi, da obsojenec »no-
benemu od teh dvajsetih ljudi ni storil nič žalega« (ibid.)? Ali jim ni ravno s tem,
daje njih žrtev, »storil« najhujše? To je namreč, naj se še tako čudno sliši, povsem
legitimno vprašanje pozicijske logike - s katere strani, je menda jasno. V resnici je
prepletenost dejanj, vezi in krivde tolikšna in takšna, da pri eksekuciji ni le rabelj
kriv pred žrtvijo, temveč v nekem smislu tudi žrtev pred rabljem. Da se sicer reči,
da gre za različne »nivoje« krivde (rabelj je kriv smrti obsojenca, obsojenec pa je
že hkrati »kriv« krivde, ki jo je s svojo smrtjo »naprtil« rablju), a prav opisana si-
tuacija ob eksekuciji izpričuje absurdnost odločanja za solidarnost na temelju
krivde. (Menda je jasno: če se še tako solidariziram s premaganimi in tako rekoč
ponujam glavo rablju na tnalo, s tem krivde sveta ne odvzamem, temveč si le svo-
66
jo podvojim - ko jo nehote valim v tabor »zmagovalcev«, tj. na pleča rablja - in
obenem večam kvoto kolektivne krivde v nedogled in brezup). Iti se pozicijsko
vojno na polju kolektivne krivde je potemtakem ne le naivno, temveč tudi usodno
nevarno. Če »vidimo« torej določeno število ljudi na poziciji zmagovalcev (in
sebe na drugi strani) tako, kakor da v njihovi krivdi za politiko grobe sile njihovi
premaganci nimajo absolutno nič deleža, in obenem razglašati svojo sokrivdo v
Zlu tega sveta za odrešujočo formulo, potem to ni le naivnost, temveč tudi smrt-
na nevarnost. Da ne bo nesporazuma: zatiralci se povsem upravičeno izkazujejo
za zatiralce - in to velja tudi za vse druge identitete (npr. rablja, obsojenca, sodni-
ke itn.) - a to zgolj v sferi Moči, ki je sama podeljevalka tega metafizičnega fanto-
mizma, ki šele omogoča princip krivde in seveda začaranega kroga zločin/kazen.
»Aktivizem«, kakršen veje iz pisanja J.D., je na prvi pogled nujna in edina rešitev
(J. D. sicer sam priznava, da postopna, pa vendarle - nekoč - dokončna?) in se ne-
mara zdi pričujoče razmišljanje v primerjavi z njim preveč načelno in - s stališča
kritizirane logike - celo zaviralno, a tako je samo na prvi pogled - zakaj slediti lo-
giki abolicionistično-aktivističnega »egoizma«, kakršnega se spoveduje J.D., ozi-
roma »logiki premagancev« je v luči zgoraj napisanega povsem brezperspektivno,
saj ne odstranjuje/razpira temeljnega Spora, smpak se vanj vključuje (čeprav »ple-
menito«). Dokončna Sprava je (kakor sleherna sprava) mogoča šele na podlagi
razkrinkanja Konflikta, v razločitvi Spora-vse drugo je zgolj premirje in kot tak-
šno negarantira ničesar. Dokler bo človek v obstoju smrtne kazni videl predvsem
(poglavitni) vzrok za »propad zavesti o svetosti življenja«, ne pa posledico tega
»propada«, bo slep za resnični Prepad, kamor »propada« ta zavest, in bo sekal le
po eni izmed številnih glav zmaju, ki mu hitro rasejo nove.Evidentno je, da je
smrtna kazen vrhunska zabloda in po svoje karikatura tega Spora in vojne, ki po-
teka v prikritosti od človeka, a dokler bo kampanja zoper smrtno kazen vztrajala
na nivoju logike, ki takšne zablode sploh lahko producira, t.j. logike, ki ne vidi, da
leži vsa krivda človeka med njegovim obrazom in njegovo masko, ne pa med sa-
mimi maskami, bo temeljni spor ostajal nerazrešen, zabloda smrtne kazni (in z
njo človekova kolektivna krivda) pa se bo samo preseljevala iz enega »polja biva-
nja« v drugo. Zatorej: naj pade zabloda smrtne kazni, a naj ne pade brez spozna-
nja, da nismo le »krivi drug pred drugim«, temveč hkrati tudi »nedolžni drug pred
drugim«; res je namreč, da smo krivi drug pred drugim - a le dotlej, dokler bomo
vsi nekaj drugega, kar smo; dokler bomo drug do drugega nekdo drug.
67
Branko Gradišnik
O smrtni kazni
Občutju, s katerim se lev požene na antilopo, se pravi iskrenost - to je skok celega
bitja. Prav zaradi tega leva preklicujem svoj podpis na peticiji za odpravo smrtne
kazni. Ce so moja dejanja dejanja celega bitja, potem se ne morem udeležiti tak-
šne akcije, ki predpostavlja, da na svetu ni ničesar več, za kar bi bili pripravljeni
zastaviti vse bitje.
68
Ervin Fritz
Podružbiti tudi smrtno kazen
Zadnje čase opažamo, da vzdigujejo glave elementi, ki bi radi iz našega kazenske-
ga zakonika in s tem iz naše družbe eliminirali smrtno kazen. V Beogradu se celo
že nekaj let trudijo ustanoviti društvo borcev proti smrtni kazni. Čeprav so nalete-
li že na vrsto zavrnitev in jih je nazadnje zavrnilo celo Vrhovno sodišče SR Srbije,
češ da je smrtna kazen »osnova socialistične samoupravne demokratične uredi-
tve, določene z ustavo in zakoni«, so nadvse trdovratni. Vrhovno sodišče SR Srbi-
je upravičeno trdi, daje smrtna kazen stvar, kije Jugoslovanom zajamčena z usta-
vo in zakoni, in da je torej društvo, ki ga že dolgo hočejo ustanoviti v Beogradu,
naperjeno zoper ustavo inje potemtakem nedopustno.
Seveda se moremo s takim stališčem samo strinjati.
Vseeno pa se zdi, da pojmovanje in prakticiranje smrtne kazni v naši družbi za-
ostaja.
V času, ko se na premnogih področjih zavzemamo za večje podružbljanje (splošna
politika, kultura, šolstvo, film, celo poezija in zunanja politika), ko smo na mno-
gih področjih dosegli pozitivne uspehe (nekaj je tudi negativnih), pa se zdi, da gle-
de tega kazenskega ukrepa še vse preveč stopicamo na mestu.
Kratek značilen primer.
Sredi aprila letos so v Titovi Mitrovici justificirali človeka*, kije ubil sovaščana
pred očmi njegove lastne (sovaščanove) matere in s tem ubojem povzročil v vasi in
okolici veliko politično škodo...
Čeprav je iz kratke tanjugove vesti razvidno, da usmrčeni ni bil navaden hudode-
lec, temveč političen, nas je o njegovi upravičeni eliminaciji iz družbe obvestila le
kratka vestička v dnevnem časopisju, medtem ko radio in televizija o tem sploh
nista poročala.
Ugotovimo lahko, daje bil ta hvalevredni akt eliminacije hudodelca opravljen da-
leč proč od širokih ljudskih množic, daje bil od množic tako rekoč alieniran, kar
se vsekakor ne sklada z našimi prizadevanji po podružabljanju čim širšega spektra
naših dejavnosti.
Predlagam torej tudi na tem občutljivem področju določene premike v smeri ve-
čjega podružbljanja.
Ker vemo, daje vsak začetek težak, predlagam nekaj izboljšav, kajpak postopnih,
da jih bo laže izvesti.
Za začetek naj se predstavijo javnosti izvrševalci smrtnih kazni, zaradi načela jav-
nosti pri opravljanju javnih del in zaradi načela socialističnega nagrajevanja po
delu. Ljudstvo ima pravico spoznati zaslužne tovariše, ki izvršujejo kazni v njeço-
* Delo, 26. aprila 1984
69
vem imenu, pa tudi ti zaslužni tovariši sami imajo pravico, da za svoje delo niso
poplačani le materialno, temveč tudi moralno. Moralno pa je mogoče povrniti
tem vrlim ljudem njihov trud samo tako, da izve zanje in za njihove zasluge jav-
nost. Treba bi jih bilo popularizirati v dnevnem tisku vseh naših narodov in v vsej
naši televizijski mreži. Ti požrtvovalni uničevalci največjih izmečkov naše soci-
alistične samoupravne demokratične družbe bi lahko služili tudi v vzgojne name-
ne. Predlagam, naj ob kulturnih dnevih na šolah našega usmerjenega izobraževa-
nja predavajo o svojih delovnih izkušnjah učencem, ki so najbolj proizvodno
orientirani. Tako bi lahko učvrstili nove vezi med proizvajalno bazo in kazensko
eksekutivo.
Naslednji korak podružbljanja in velik korak naprej bi prestavljale javne usmrti-
tve, kar je pri nas docela zanemarjeno. Z uvedbo javnih usmrtitev bi dosegli naj-
manj troje. Prvič: novost bi ugodno vplivala na vsesplošno moralnopolitično pod-
nebje, kije trenutno žal dokaj nemoralnopolitično. Drugič: ljudstvo bi lahko ne-
posredno na kraju samem (pa prek radijskih in TV valov) kontroliralo, kaj se po-
čenja v njegovem imenu. (Tu ni deplasirano navesti, kaj je rekel naš veliki voditelj
in učitelj Lenin: »Lepa reč je zaupati tovarišem od zgoraj, še lepša paje kontrola
od spodaj!«) In tretjič: v teh težkih časih bi z javnimi usmrtitvami - zlasti če bi v
kratkem času njihovo število bistveno povečali - priskrbeli ljudstvu docela nov
način vseljudske sprostitve. Ker nogometne tekme vse manj izpolnjujejo to svojo
vlogo, se zdi, da bi javne usmrtitve bistveno nadgradile tovrstno zabavnodružbe-
no nalogo socialistične, samoupravne, demokratične družbe. Neposreden obra-
čun najširših množic s svojimi sovražniki in zoprniki bi bil torej najvišji stadij po-
družbljanja prakse smrtne kazni, te v naši družbi tako pomembne ustavne pravi-
ce.
Desna inteligenca bo seveda takoj razglasila, da se v tem kratkem pledoajeju za-
vzemamo za linč, zavrženo obliko buržuaznega brezpravja, ko drhal vzame pra-
vico v svoje roke.
Nas besedica linč ne straši! Tu si ne zamišljamo, da bi hudodelcem sodila drhal.
Hudodelcem, zlasti političnim, bi sodilo združeno delo, naša proizvajalska baza,
neposredni proizvajalci! Ce že linč, potem ne brezumje pijane, od kapitala obse-
dene drhali, temveč dostojanstvena sveta jeza neposrednih proizvajalcev, samo-
upravljalcev!
Pojem linč bi tako dobil v naši stvarnosti novo, napredno, razredno vsebino.
Smrtna kazen pa bi se v tej svoji podružbljeni obliki šele do kraja pokazala kot
eden glavnih nosilnih stebrov naše družbe.
In šele ko bomo ubili zadnjega ubijalca, bomo začeli razmišljati o njeni ukinitvi.
TITOVA MITROVICA, 25. aprila (Tanjug) - Okrožno sodišče v Titovi Mitrovi-
ci je sporočilo, da so izvršili smrtno kazen, na katero je bil obsojen Ferat Muja iz
Samodraže (občina Vučitm), ker je sodba postala pravnomočna. Muja je bil obso-
jen na smrt zaradi tega, ker je 2. junija 1982 na njegovem posestvu in pred očmi
njegove matere zahrbtno umoril svojega sovaščana Danila Milinčiča. Umor je na
področju mednacionalnih odnosov na Kosovu in drugod povzročil veliko politič-
no škodo.
70
Prevod
Goran Simić
Goran Simić, rojen leta 1952, je doslej objavil tri zbirke pesmi: Tačka do kruga ili
put (Svjetlost, Sarajevo 1976), Vertigo (Veselin Masleša, 1977) in Mandragora
í Veselin Masleša. 1982).
Za svojo poezijo je dobil več pomembnih literarnih nagrad in velja za enega naj-
boljših mlajših pesnikov v BiH. Delal je kot urednik mladinskega ča.wpisa Naši
dani in bil dopisnik Borbe za kulturo, zdaj pa je glavni in odgovorni urednik revije
Lica. Ukvarja se z literatno kritiko in dramatiko, letos mu bodo v Sarajevu igrali
otroško igro Palčič dugonja, v Zenici prav tako otroško igro Djevojčica sa šibica-
ma, spet v Sarajevo pa bo na eskperimentalnem odru doživel krstno uprizoritev
njegov tekst Brbljanje tišine.
Prevedel Jaša L. Zlobec
DO JEDILNEGA VAGONA
Pa pojdimo še kaj popit, pojdimo do jedilnega vagona,
dokler pod nami galopira čas kot tuši kolodvorskih umivalnic.
Pojdimo tja, kjer prepoteni vojaki spijo na praznih
gajbah piva in kjer se konča svet tistih, ki vladajo.
Tistih, ki več nimajo vprašanj.
Stopimo na hodnik kot v praznično jutro, spokojni in mlačni,
in pojdimo mimo odprtih straniščnih vrat,
z vlažnimi kosi toaletnega papirja na petàh.
Ko bomo hodili mimo, bomo kukali v kupeje: glej, iz ust tistega človeka
leze moder pajek, tisti otrok ima čudno obliko glave,
glej, tista ženska ne more upogniti ortopedske noge,
glej, na njih so tisoči mušic, poglej, poglej,
in prosim te, ne govori mi o svečah, ne omenjaj sveč.
Pojdimo tja. Pritiskali bomo nosove na okna vagona,
poskušali uganiti, kje smo, a vse, kar bomo videli,
bodo moje široko odprte oči v steklu. Kakor oči mrtve ribe
na gladini vode, oči, polne blaznosti.
Kam potujemo in ali bomo sploh kdaj prišli iz tega vlaka,
postaja vse manj pomembno, kakor tudi tvoj bledi obraz,
o katerem mi bodo pripovedovale samo navade in sanje,
če bom sploh kdaj zaspal.
71
Pa pojdimo do jedilnega vagona še kaj popit,
tja, kjer nihče ne išče več smeri, smešnih potnih listov.
Pojdimo tja, kjer se poleg šanka guga kondukterjeva obleka,
kjer poplesavajo sence lahkih žensk,
tja, kjer se vrata odpirajo sem in tja, tja in sem,
odprta v obe smeri.
TAKO TOREJ
Torej, bil sem v norišnici in vse razumel. Sem.
Poslušal, kako ubrano zvenijo rajski mikrofoni in
zvočniki groze, kako moji prsti bobnajo v kovčkih,
ki so ostali na dežju. Moje lesene bergle so zdravili
drvarji, gozdarji, lovci na glinaste ptice.
Kaj seje tedaj zgodilo z mano, ne vem, se ne spominjam,
ampak vem, da se ničesar nisem bal, in tega meje bilo strah:
predstavljal sem si, da sem okostnjak, ki gre čez mejo, okrašen
z medaljami. Paje tudi to minilo in počasi mi vse postaja jasno.
Tudi v zaporu sem bil in sem poslušal, kako me tepejo. In sem.
Ne spominjam se datumov. Ampak po odtisih na koži se spominjajo tisti,
ki sem jih pozabil. Kot modro žrelo morskega psa,
ko ga potegnejo iz morja, tako sem tudi jaz grizel mrak in zrak
in steno. Na skrivaj poljubljal ogledalce. Samo žalostni očetov
vojaški plašč prihajal je ponoči skozi zid in sedel tam v kotu,
dokler ga niso zjutraj pazniki odgnali. Pa tudi to je minilo
in delček tega mije zdaj jasen.
Potem sem odpuščal. Uredil sem račune. In sem.
Svoje bergle sem pustil v gozdu, dolgo sem se pogovarjal
z rečnim bregom in vse to so zdaj le nepomembne podrobnosti.
A vse to so stvari, ki zaradi njih verjamem, da ne bom,
z mačko v naročju, s palico v roki, umrl v naslanjaču
nekega dne. Ob oknu.
PESEM O SVOBODI
Pripadam drugi strani ulice in kri me zanima
samo kot barva. Nisem privolil, da bi sijal tako,
kot sijejo zlati zobje v družinskih grobnicah,
da bi utripal kot modra neonska luč
na hotelski posteljnini, da bi dišal kot španski bezeg
iz šolarskih herbarijev.
Nisem privolil, da bi bil isti.
72
Ampak tebe bi rad videl nago,
kako se ziblješ pod reflektorji v baru s strip-teasom,
kako zaudarjaš po alkoholu in se znojiš, ne da bi opazila,
kako skačejo iz tvojih ust vlažne žabice mraka.
Na tvoji posteljnini bi tako zapustil sled
svojih blatnih sandal,
stlačil bi te v besede, porinil bi te v tekst,
v črke, ki gomazijo po robovih knjig kakor odtisi
mastnih prstov. Vzel bi ti intimo, skrivnost
vseh pomenov, ki sem sijih predstavljal v tvoji
kameleonski koži in postal zvonec na tvojih vratih.
Rad bi te videl nago, da bi se zavaroval
pred to uniformo, ki sem jo ukrojil po tvoji senci,
pred to zastavo, sešito iz tvoje posteljnine.
Ker jaz, ki, glej, nisem privolil, da bi bil isti,
še zmerom iščem svojo čelado v cvetnih listih,
polnih neošiljenih svinčnikov, in si predstavljam, kako dišiš
kot listi z lanskih koledarjev.
In po ulici zavija sirena rešilnega avtomobila.
»Nekaj seje zgodilo,« bo zavpil voznik in spustil roko
na prestave iz kartona, »nekaj seje prav zares zgodilo,«
bo zacvilil in pomislil na svoje božične otroke
in sploh ne bo opazil, kako se razmikajo pločniki
na obe strani ulice
in kako po ulici brezbrižno
skačejo važne žabice mraka.
MOGOČE SO ZASIJALI KAKOR SONCE
kam so izginili moji zlati zobje
tistega dne, ko sem poslušal, kako nekdanji taboriščniki
razlagajo o bodeči žici in brišejo
svoje kalne oči z robčki iz nekdanjih uniform.
Le za trenutek sem pomislil,
da eden med njimi ne misli enako,
in sem se nasmehnil.
Mogoče so se zableščali kakor sonce,
mogoče so.
73
KORAK v MRAK
za Amelo
Rad te gledam, kadar stopaš iz kavarne,
z očmi, polnimi heroina,
s pogledom sme, ki se ziba v izložbi mesnice,
mimo tebe pa jo ubira premražen pes
z vonjem decembra v kožuhu.
Rad imam tvojo spokojno neodločnost,
tvojo jasno žalost, kije kot vlažni marmor,
ko zreš v rdeči sneg, ki pada
kot listi lanskega koledarja,
in razmišljaš,
kam bi se končno namenila s tako običajnim obrazom,
kako bi se lahko smehljala,
medtem ko se počasi hladijo dimniki v koncentracijskih taboriščih,
globoko potopljeni v maternico neba.
In tako je minil obred skupaj popitega kozarca.
Stopaš iz kavarne v meglo, v mrak,
in slišiš, kako odmeva porodničin krik v vesolju,
in vidiš svoje noge, zvezane s popkovino,
in dihaš, in dihaš,
in mimo tebe se pomikajo uniforme, ljudje brez obrazov,
in pada sneg.
V tvoji negotovi hoji je nekaj,
zaradi česar stopam v trgovine z orožjem,
se ogibam mesnic
in ponoči streljam v svojo sliko na steni in ponavljam:
moj Bog, nesrečen sem, strašno nesrečen.
74
Milan Đorđević
je mlajši srbski pesnik in prevajalec iz slovenščine. Rojen je bil leta 1954 v Beogra-
du, kjer je tudi študiral primerjalno književnost. Leta 1979je izdal svojo prvo pes-
niško zbirko Sa obe strane kože (Pegaz). Je dober poznavalec slovenske književ-
nosti, predvsem mlajše, iz katere je veliko prevajal za najrazličnejše revije, na izid
pa čaka njegov prevod Pirjevčeve Strukturalne poetike.
Pričujoče pesmi so iz njegove druge zbirke Crni mrest, ki zaenkrat še ni izšla v
knjižni obliki.
Prevedel Jure Potokar
TEBI, LJUBEZEN MOJA
ljubezen
o, moja ljubezen
kadar na ulici
zalega zlodejevega mesta
najdeš zmrznjenega
sivega glodalca
mu nikar s kamnom
ne razbij glave
nikar mu z nohti
ne izkoplji oči
nikar ga ne ubij
kajti sivi glodalci so
naša bodočnost
vzemi ga v naročje
in odnesi domov
ljubkuj ga, čebljaj mu:
ljuba moja zverinica
božaj mu rdečka, klinčka
in dlakavi obraz
poljubi ga na sredo rdečega smrčka
daj mu svoje oble
tolste dojke
naj jih s sekalci zagrize
naj okusi njihove
sočne murve, bradavice
nahrani ga s svojim gostim mlekom
in odnesi v toplo posteljo
da bosta v njej nežno šepetala
krotke uši iskala
nežno šepetala
dlakave mladiče spočela
75
ZLODEJ
Zlodej ima ob sebi
tisoče zlodejčkov, hudirčkov
vsak zlodejček, hudirček
ima usta polna sekalčkov
za grizenje vratov
drhtečih ptičkov
Zlodej ima tisoče
mrgolečih oči, uši
da nam možgane s pogledi pije
da nam jajčeca v drobovju pušča
Zlodej živi
v veliki hiši
v brlogu noči
v njem poslujejo
lačni črvi
skrčeni slepci
obkrožajo jih ledeni zidovi
kjer žuborijo krvavi potočki
Ko Zlodej zakriči
gozdovi upognejo krošnje
v usta skrijejo mošnjfe
in gore se zberejo
ena k drugi se privijejo
O, ko Zlodej
skozi usta vseh zlodejčkov, škratov zakriči
iz zemlje takoj vzklije nešteto
ovaduških ust, lepljivih cvetov
USPAVANKA
gore, reke in doline
hoste, polja in širine
so vsem vam obljubljali
zlodejevi ogromni zmaji
lepo so vas uspavali
nina nana, nina nana
in vam oči izpulili
nina nana, nina nana
76
in jezike iztrgali
nina nana, nina nana
in vam glave pogoltnili
nina nana, nina nana,
in glej zdaj
zmaji so postali lepši
in govori zdaj
zmaji so postali boljši
in misli zdaj
kaj so zmaji izpljuvali
mirno zdaj zaspali ste
mirno - glejte - sanjali ste
gore, reke in doline
boste, polja in širine
živelo, naše zlodejevo mesto
ČRNA VODA
črna voda njihov sen
črna voda njihova noč
črna voda njihov dan
plavajo iz črne vode
v črno vodo iz noči v dan
plavajo iz sna v sen
jata brezglavih rib
jata odprtega droba
padata kot mrest z neba
plavajo ribe iz noči v dan
iz črne vode v črno vodo
v razklenjeno čeljust:
naš ribji sen.
MESEC, RIBJA GLAVA
temačno nebo, črna voda
v njej plava mesec, polna luna
bela luna, odsekana ribja glava
njena usta so razklenjena
iz duplin oči privrele
in po črni zemlji kapljale
na črni zemlji niso nikogar našle
77
ribja glava je po vodi odplavala
vzdolž vse se krohotala
se iz vode stegovala
črni ženki govorila:
bom prišla k tebi, zemlja, bom prišla
iz noči bom padla nate
v ustih bom prinesla ogenj in vodo
bom na tebi vse požgala, vse poplavila
v materah bom zarod snedla
bom očetom seme posrkala
opustela boš, črna zemlja
a gledala boš, kako nad tabo
plava mesec, polna luna
bela luna, odsekana ribja glava
ČRVI
nasmejani grejo zlodejevi črvi
kaj je svatba, kaj gostija
ena dva, ena dva
kdo bo koga, kdo z drobom
kdo brez droba, kdo v grobu
kdo iz groba kakor riba
od njih spet zdaj vse vrvi
eden slastno možgane mrvi
drugi srka kaplje krvi
tretji strašnega ptiča davi
grdega ptiča, da ta čivka:
ena dva, ena dva
mi smo složna družina
grejo črvi, grejo sivi
nasmejani in objeti
preko polja in planin
preko rek in prek strmin
spitani in razveseljeni
nazdravljajo hladni mrhovini
lačnemu soncu
beli mrhovini črnokrvni
v glavi mu plešejo
ringa, ringa, ringa raja
ijo, ijo, ijo,jo
V glavi mu plešejo
ena dva, ena dva,
hura, glava črviva
78
ZLOČESTI PTIČ
iz zelenega pepela seje izlegel
kukavičji ptič, grozni mladič
rasel je okat, rasel je krilat
črni pelinjezobal, črno vodo pil
in koje ogromni ptič postal
je glasno začivkal
zlodejevo pesem zapel
meni, plazilcu, v zemlji
s kljunom grob izkopal
zaprtega v jajce
me v grob odnesel, joj, odnesel
79
Ameriška
inovativna proza I.
Izbral in prevedel
Branko Gradišnik
W. s. Merwin
Naredite tale preprosti preizkus
Zavežite si oči s čim primernim. Če čas dovoljuje, ostanite za trenutek pri miru.
Utegnete zaznati enega ali več svojih čutov, kako zaplavajo skozi temo nazaj proti
vam, sami od sebe in brez svojih imen. Medtem naj vam kdo drug postavi proiz-
vode, ki bodo rabili, v vrsto pred vami. Zaželeno je, da jih imate v enakih poso-
dah, čeravno ni nujno. Kjer je mogoče, speljite preizkus tako, da vam da drugi uži-
ti kanček - žličko - vsakega proizvoda po vrsti, brez pripomb.
Uganite, kaj je kaj, drugi pa naj zapiše, kar poveste.
Potem odstranite slepivko. Medtem koje drugi razpostavljal proizvode,je moral
odstraniti z vsakega del nalepke ali ovoja in ga položiti pred proizvod, h kateremu
spada, kakor naziv. Ta delček napisa ne sme vsebovati ne tovarniškega ne izvirne-
ga imena proizvoda in tudi ne kakršnegakoli namiga o okusu ali vrednosti proiz-
voda. Ali o ceni. Omejiti se mora na tisti del napisa ali ovoja, kjer so naštete prave
sestavine proizvoda, za katerega gre.
Tako na primer:
»Vsebuje dekstrinirano moko, izlužen kakav, nemastno mleko v prahu, kvasovo
hranilo, rastlinske beljakovine, agaragar, hidrogenirano rastlinsko olje, jajčni ru-
menjak v prahu, gvar, natrijev ciklamat. sojin lecitin, posnetek limonovega olja,
emulgatore v obliki acetiltartarnih estrov iz mono in digliceridov, polisorbat 60,
1/10 1% natrijevega benzoata za konservacijo.«
Ali:
»Vsebuje hitro dehidriran krompir, sirotko v prahu, rastlinsko smolo, emulgator
(glicerol monostearat), invertni sladkor, sredstvo za konservacijo in prhkost, lak-
80
tozo, jerebikovo kislino proti plesnenju, karamelno barvilo, naravne in umetne
dišave, pirofosfat natrijeve kisline, natrijev bisulfit.«
Ali:
»Vsebuje izvleček govedine, izvlečke koruze in soje, predelan jedilni škrob, suho
osladkano sirotko, kalcijev karagenin, rastlinsko olje, natrijeve fosfate za konser-
vacijo, BHA, BHT, propilenglikol, pektin, niacinamid, umetno aromo, dovoljena
barvila.«
Različnih proizvodov ne bi smelo biti manj kot troje.
Znova poskusite, zdaj brez slepivke. Znova ugibajte, drugi pa naj zapiše odgovore.
Nadenite si spet slepivko. Naj drugi zamenja vrstni red proizvodov in vam spet da
zaužiti po žlico od vsakega.
Znova ugibajte od primera do primera, kaj jeste ali pijete (če lahko ugotovite razli-
ko). Ampak tokrat se ne ustavite pri tem. Ugibajte, zakaj jeste ali pijete ta proiz-
vod. Ugibajte, kako vam lahko dene. Ugibajte, kako so mislili, da naj bi vam del.
Kdo. Kdaj. Kje. Zakaj. Ugibajte, kdaj v teku razvoja ste storili prvi korak proti
njemu. Ugibajte, kateri vaših organov ga prepoznajo. Ugibajte, alije dobrodošel v
njihovih svetiščih. Ugibajte, kako nastopa v njihovih molitvah. Ugibajte, kako
docela postanete to, kar jeste. Ugibajte, kako kmalu. Ugibajte, kakšen je okus po
kobilicah in divjem medu. Ugibajte, kakšnega okusa je voda. Ugibajte, kaj vidijo
reke, ko umirajo. Ugibajte, zakaj gorijo otročički. Ugibajte, zakaj je v nebesih
molk. Ugibajte, zakaj ste se sploh rodili.
Richard Brautigan:
Losangeleški avion iz prve svetovne vojne
Ko so ga našli, je mrtev ležal blizu televizorja na podu v prednji sobi najemniške
hišice v Los Angelesu. Moja žena je bila odšla v trgovino po sladoled. Bila je ena
tistih zgodnjevečernih zavogalnih trgovin. Bila sva sladoledne volje. Pozvonil je
telefon. Bilje njen brat s sporočilom, daje popoldne umrl njen oče. Imel je sedem-
deset let. Čakal sem jo, da pride domov s sladoledom. Skušal sem se domisliti,
kako bi ji najbolj obzirno povedal, daje njen oče mrtev, tako da bi jo čimmanj bo-
lelo, ampak smrti ne moreš zakamuflirati z besedami. Na koncu besed je vedno
kdo mrtev.
Ko seje vrnila iz trgovine, je bila prav dobre volje.
»Kaj pa je?« je rekla.
»Pravkar je klical tvoj brat iz Los Angelesa,« sem rekel.
»Kaj seje zgodilo?«je rekla.
»Popoldne je umrl tvoj oče.«
To je bilo leta 1960, zdaj pa smo le nekaj tednov proč od 1970. Mrtev je že skoraj
deset let in medtem sem veliko razmišljal o tem, kaj nama pomeni njegova smrt.
1. Rodil seje nemške krvi in rasel je na neki kmetiji v Južni JDakoti. Njegov dedje
bil grozen tiran, kije popolnoma uničil svoje tri odrasle sinove, ker je z njimi rav-
nal natanko tako, kot je z njimi ravnal, ko so bili otroci. V njegovih očeh sploh
81
niso odrasli in v svojih očeh tudi ne. Poskrbel je za to. Sploh niso zapustili kmeti-
je. Seveda so se poročili, vendar paje on uravnava! vse njihove domače zadeve, le
vnukov ni zapiodil sam. Ni dovolil, da bi kaznovali svoje otroke. Namesto njih je
sam skrbel za to. Njen oče je gledal na svojega očeta kot na še enega brata, ki si ves
čas prizadeva uiti nepopustljivemu srdu njihovega deda.
2.	Bilje bistre glave, tako daje pri osemnajstih postal učitelj inje odšel s kmetije,
kar je bilo revolucionarno dejanje proti dedu, ki gaje od tistega dne imel za mrtve-
ga-
Ni hotel končati kot oče in se skrivati za skednjem. Tri leta je učil v neki šoli na
Srednjem zahodu, potem pa je delal kot prodajalec avtomobilov v pionirskih
dneh prodaje avtomobilov.
3.	Tuje bila zgodnja poroka, sledila ji je zgodnja ločitev, čustva, ki so ostala, pa
so ta zakon zakopala na družinskem vrtu kot okostnjak, ki ga ne sme nihče najti.
Najbrž je bil zelo zaljubljen.
4.	Bila je tudi grozna avtomobilska nesreča tik pred prvo svetovno vojno, v kateri
so se ubili vsi razen njega. Bila je ena tistih avtomobilskih nesreč, ki v družini in
prijateljih mrtvih pustijo globoke duševne brazgotine, kot zgodovinske mejnike.
5.	Koje Amerika leta 1917 šla v prvo svetovno vojno, je sklenil, da bi rad bil pi-
lot, čeprav seje bližal tridesetemu letu. Rekli so mu, daje to nemogoče, ker je pre-
star, vendar paje v svojo željo po letenju vložil toliko energije, da so ga sprejeli v
pilotsko šolo, tako daje šel na Florido in postal pilot.
Leta 1918 je šel v Francijo, pilotiral je de Havillanda in bombardiral neko železni-
ško postajo v Franciji, in nekega dne je letel nad nemškimi položaji, ko so se okrog
njega začeli pojavljati oblački, in zdeli so se mu prelepi in še dolgo je letel, preden
je spoznal, da so to nemški protiletalski topovi, ki ga skušajo sestreliti.
Spet drugič je letel nad Francijo in za repom njegovega letala seje prikazala ma-
vrica, in kakorkoli že je zavilo letalo, je mavrica zavila enako in mu tako sledila
po francoskem nebu del popoldneva v letu 1918.
6.	Koje bilo vojne konec, je prišel ven kot stotnik, in z vlakom seje peljal skozi
Teksas, ko mu je neki moški srednjih let, kije sedel zraven njega in s katerim sta se
pogovarjala že kakih tristo milj, rekel: »Če bi bil jaz takole mlad kot vi in bi imel
malo denarja na strani, bi šel gor v Idaho in odprl banko. Bankirstvo v Idahu ima
lepo prihodnost.«
7.	Njen očeje to tudi storil.
8.	Odšel je v Idaho in odprl banko, ki je kmalu prinesla še tri banke in velik ranč.
Zdaj je bilo že leto 1926 in vse je šlo tako lepo.
9.	Poročil seje z učiteljico, kije bila šestnajst let mlajša, in za medeni mesec sta se
z vlakom odpeljala v Philadelphijo in tam preživela teden dni.
10.	Koje leta 1929 propadla borza, gaje to hudo zadelo, tako da seje moral odre-
či svojim bankam in špecerijski trgovini, ki jo je kdove kje mimogrede snel, ven-
dar paje še vedno imel ranč, čeprav gaje moral obremeniti s hipoteko.
11.	Leta 1931 seje odločil, da se bo lotil ovčereje. Kupil je veliko čredo in bil
je zelo dober s svojimi ovčarji. Z njimi je bil tako dober, da so ga zaradi tega opra-
vljali po tistem koncu Idaha. Ovce so dobile neko grozno ovčjo belezen in so vse
poginile.
12.	Leta 1933 je kupil novo veliko ovčjo čredo in še podpihal opravljanje, ker je
82
bil še naprej tako dober s svojimi ovčarji. Ovce so leta 1934 dobile neko grozno
ovčjo bolezen in so vse poginile.
13.	Svojim možem je izplačal lepodoklado in se nehal ukvarjati z ovčerejo.
14.	Potem koje prodal ranč, mu je ostalo ravno dosti denarja, daje odplačal svo-
je dolgove in kupil popolnoma nov Chevrolet, v katerega je posadil družino in se
odpeljal v Kalifornijo, da bi začel spet od začetka.
15.	Imel je štiriinštirideset let, imel je osemindvajsetletno ženo in hčerkico, ki je
bila še dojenček.
16.	V Kaliforniji ni poznal nikogar in bila je depresija.
17.	Njegova žena je delala nekaj časa v sušilnici češpelj, on paje parkiral avtomo-
bile na nekem parkirišču v Hollywoodu.
18.	Dobil je službo knjigovodje pri majhnem gradbenem podjetju.
19.	Njegova žena je rodila sina.
20.	Leta 1940 seje bežno lotil posredništva nepremičnin v Kaliforniji, potem pa
seje odločil, da ne bo nadaljeval, in seje vrnil k tistemu gradbenemu podjetju kot
knjigovodja.
21.	Njegova žena je dobila službo blagajničarke v neki špeceriji, kjer je delala
osem let; potem je pomočnik poslovodje dal odpoved in odprl svojo prodajalno,
ona paje šla delat zanj in še vedno dela tam.
22.	Zdaj že triindvajset let dela kot špecerijska blagajničarka v isti prodajalni.
23.	Pred svojim štiridesetim letom je bila zelo čedna.
24.	Pri gradbenem podjetju so ga odpustili. Rekli so, daje prestar, da bi skrbel za
knjigovodstvo. »Čas je, da izprežeš in greš na pašo,« so se šalili. Imel je devetinpet-
deset let.
25.	Vseh petindvajset let, kolikor so živeli v isti hiši, sta plačevala zanjo najemni-
no, čeprav bi jo lahko bila nekoč kupila brez pologa, z odplačevanjem po petdeset
dolarjev mesečno.
26.	Koje hodila njegova hči na gimnazijo, je delal tam kot hišnik. Videvala gaje
na hodnikih. Njegovo hišniško delo je bila tema, o kateri so doma prav redko raz-
pravljali.
27.	Njena mati je obema pripravljala malice.
28.	Upokojil seje pri petinšestdesetih in postal je prav previden alkoholik. Pilje
desertno vino. Rad je imel viski, vendar si niso mogli privoščiti, da bi ga zalagali z
njim. Večinoma se je zadrževal doma, piti pa je začel okrog desetih, nekaj ur
zatem, koje žena odšla delat v špecerijo.
29.	Čez dan se gaje po tihem nalezel. Vinske steklenice je vedno skrival v kuhinj-
ski kredenci in iz njih je pil naskrivaj, pa čeprav je bil sam.
Zelo poredkoma je delal scene in hiša je bila vedno pospravljena, ko seje žena vr-
nila z dela. Resda pa seje sčasoma navzel tistega premišljenega načina hoje, ki ga
uporabljajo alkoholiki, kadar si zelo prizadevajo dajati vtis, da niso pijani.
30.	Desertno vino je imel namesto življenja, ker življenja ni imel več kaj uporabi-
ti.
31.	Gledal je popoldansko televizijo.
32.	Nekoč gaje po francoskem nebu spremljala mavrica, medtem koje pilotiral
avion iz prve svetovne vojne, opremljen z bombami in strojnicami.
33.	»Popoldne je umrl tvoj oče.«
83
Donald Barthelme:
Evgenija Grandetova
Balzacov roman Evgenija Grandetova (Eugénie Grandet) je izšel leta 1833. Gran-
det, bogat skopuh, ima edinko Evgenijo. Ta se zaljubi v svojega mladega brat n-
ca Karla. Ko odkrije, daje ta finančno pogorel, mu posodi svoje prihranke. Karel
odide v Zahodno Indijo, na skrivaj zaročen z Evgenijo, s katero naj bi se poročil ob
vrnitvi. Minejo leta. Grandet umre in Evgenija je dedinja. Ampak Karel, ki se ne
zaveda njenega bogastva, jo v pismu prosi, naj mu vrne svobodo: želi se poročiti z
nekim bogatim dekletom. Evgenija mu da svobodo, odplača dolgove njegovega
očeta in sklene zakon brez ljubezni s starim družinskim prijateljem, prezidentom
de Bonfonsom.
- Enciklopedija knjižnih vsebin
»Oh, oh, kam pa gre stari Grandet tako zgodaj zjutraj, v diru, kakor da bi mu hiša
gorela?«
»Na koncu bo pokupil vse mesto Saumur!«
»Mraza še opazi ne, z mislimi je vselej pri poslih!«
»Vse, kar stori, ima svoj pomen!«
»On pozna skrivnosti in misterije življenja in smrti denarja!«
»Kaže, da bom tukaj v Saumuru kaj uspešen,« je pomislil Karel, ko sije razpenjal
površnik.
*
Res veliko ljudi se zanima za vprašanje: kdo si bo pridobil roko Evgenije Grande-
tove?
*
Roka Evgenije Grandetove:
84
*
Pride prezident de Bonfons s cvetlicami v roki.
»Mati, ste opazili, da se družba, v kateri živiva, malce nagiba k . . . represiji?«
»Kaj pa to pomeni, Evgenija? Kaj pomeni to, ta čudna nova beseda, 'represija', ki
je še nikdar nisem čula?«
»Pomeni... to je tako, kot če skleneš, da boš kaj storil, pa se vzdigneš s stola, da bi
to storil, in narediš še korak, takrat pa se zaveš ledenih pogledov, uperjenih vate
od vseh strani.«
»Ledenih pogledov?«
»Kar zadušijo ti želje.«
»O kakšnih željah govoriš?«
»O željah na splošno. O kakršnihkoli. To je cela, rekla bi, da bo prava beseda at-
mosfera ... tendenca, ki jo kaže družba...«
»Raje sešij še nekaj blazinic, Evgenija.«
♦
Del pisma:
... In zdaj je sam, uničen
izogibali in jaz sem tisti
ponižanja. Ah! Hotel bi imet
poslal v nebesa, k materi. Nes
eči Karlovi.
Poslal sem ti ga vendar
o moji smrti in njegovi bodoči
dober oče! Ne iztrgaj ga hipom
ubil bi ga. Na kolenih ga pro
bi ga kot dedič po materi mogel
je prošnja odveč; vedel bo, da
Stori, da se odreče. Odkrij mu
sem mu jih jaz zakrivil; in če
reci v mojem imenu, da ni še vse
delo, kije naju oba rešilo, mu
mu ga jaz odnašam; in če hoče p
očeta, naj odpotuje, naj gre v
»
»Prosim, dovolite mi, da se umaknem,« je rekel Karel. »Začeti moram dolgo in
žalostno korespondenco.«
»Vsekakor, nečak.«
♦
»Tuje slikar iz Pariza!«
»Dober dan, slikar. Kako vam je ime?«
»Ime, gospod, mije John Graham!«
»John Graham! To pa ni francosko ime!«
»Ne, gospod. Američan sem. Moji letnici sta 1881 - 1961.«
»No, po videzu ste sposobni. Je tole vaša oprema, na strehi poštne kočije?«
»Tako je. To je moja oprema. To je slikarsko stojalo, moja paleta, in moja škatla z
85
barvami, v kateri so tako tube z barvo kot čopiči iz najfinejše kamelje dlake. V tej-
le torbi tule imam nekaj oblek, ker pričakujem, da mi bo to portretiranje vzelo
nekaj dni.«
»No, to je imenitno. Kako vam je všeč naša dežela?«
»Kaže, daje prav imenitna dežela. Rekel bi, daje v tej deželi mogoče veliko slika-
ti.«
»Res je, imamo nekaj prav dobrih slikarjev. Zato pa tudi sem presenečen, ko vi-
dim, da so poslali ameriškega slikarja in ne francoskega, da bi portretiral gospo-
dično Evgenijo. Ampak prepričan sem, da boste delo opravili prvovrstno. Plača-
mo vas dovolj.«
»Drži, honorarje res zadovoljiv.«
»Ste prinesli kak primerek svojega dela, tako da bi videli, kako slikate?«
»No, v temle albumu tule ... tole je portret Ellen West... tale je gospa Margot
Heap... to je neki indijanski poglavar... Tole pa Patsy Porker. ..«
»Kako da so vsi križemgled?«
»No, na tak način pač ustvarjam. Ne vem, kaj bi bilo pri tem narobe. V naravi je
to pogostno.«
»Ampak prav vsak . . .«
»No, pa kaj je v tem tako čudnega? Pač rad ... tako pač slikam. Všeč mije ...«
*
»Po mojem mnenju Evgenije kot otroka niso dovolj crkljali.«
»Tudi Adolfa des Grassinsa niso dovolj crkljali!«
»Pa prezidenta de Bonfonsa?«
»Kdo bi se mogel pripraviti do tega, da bi crkljal prezidenta de Bonfonsa!«
»In Karla Grandeta?«
»Njegova zgodovina v tem pogledu ni poznana. Opaženo paje, da se venomer ta-
pija, tap, tap, tap, po laseh, po pogačici, tap tap tap tap tap tap. To nakazuje -«
»Ti otroci potrebujejo crkljanje!«
»Država bi morala crkljati te uboge otroke!«
»Tudi Balzaca samega so premalo crkljali!«
»Moški so bedaki!«
Evgenija Grandetova z žogo:
86
Karel in Evgenija razumeta drug drugega.
Pogovarjata se samo z očmi.
Ubogi strti gizdalin se umakne v kot in ostane tam v mirnem, ponosnem molku.
Ampak od časa do časa nežni, ljubkujoči pogled njegove sestrične
♦
»Nič več masla, Evgenija. Ta mesec si porabila že celo četrtinko.«
»Ampak, oče.. . maslo je za Karlov éclair!«
Maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo
maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo
maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo
maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo
maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo
maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo
maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo
maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo maslo
♦
Evgenija Grandetova se odloči, da bo umorila očeta.
*
Karel se odloči, da bo poskusil srečo v Zahodni Indiji - v najbolj nevarnem izmed
vseh podnebij.
*
»Na, Karel, vzemi tale moj denar. Tale denar, ki mi gaje dal oče. Tale denar, za-
radi katerega bo zagnal celega vraga, če odkrije, da sem ti ga dala. Rada bi, da ga
imaš ti, za finansiranje svojih podjetij v Indiji - v najbolj nevarnem izmed vseh
podnebij.«
»Ne, Evgenija, tega ne bi mogel. Ne bi mogel vzeti tvojega denarja. Ne, tega ne
bom storil. Ne.«
»Ne, resno mislim, Karel. Vzemi denar in ga uporabi v častivredne namene. Pro-
sim. Lej, tule je dukat, skovan leta 1756, pa še vedno sijajen kot sonce. In tuje ne-
kaj dublonov, vsak je vreden dva eskuda. In tukaj je nekaj sijajnih kvadrunov ne-
precenljive vrednosti. In tule v tej vrečki so tolarji in šilingi, pa srebrni funti in ba-
kreni polpeniji. Vsega skoraj šest tisoč frankov. Le vzemi, tvoje je.«
»Ne, Evgenija, ne morem vzeti tvojega denarja. Tega ne morem storiti.«
»Ne, Karel, vzemi moj denar. Moje skromne prihranke.«
»O.K.«
*
Da se tok dogodkov v okrilju Grandetove rodbine ne prekine, je treba obrniti po-
gled na operacije, ki jih je dobričnik izvršil v Parizu po posredovanju des Grassin-
sa. Mesec po bankirjevem odhodu je imel Grandet obligacijo na sto tisoč liber ren-
te, kupljeno po osemdeset frankov netto. Poročila na osnovi inventarja po njegovi
smrti niso prav nič osvetlila sredstev, ki mu jih je nezaupanje vdihnilo, da bi me-
njal ceno obligacije za obligacijo samo. Mojster Cruchot je domneval, da je bila
Nanon nehote zvesto orodje pri prenosu kapitala. Ta čas je bila služkinja približ-
87
no pet dni zdoma, pod pretvezo, da mora nekaj urediti v Froidfondu, kakor da bi
bil mogel dobričnik sploh kaj pustiti neurejeno.
Kar se tiče zadev hiše Viljema Grandeta, so se uresničila vsa sodarjeva pričakova-
nja. V Francoski banki so, kakor je vsakomur znano, natančni seznami o velikih
pariških in podeželskih posestvih. Imeni des Grasins in Félix Grandet iz Saumura
sta bili tam dobro znani in sta bili deležni spoštovanja, kakršno gre vsem zname-
nitim finančnikom, katerih bogastvo temelji na neizmernih posestvih brez hipo-
tek. Prihod saumurskega bankirja, o katerem seje govorilo, da mu je ukazano za-
voljo časti likvidirati hišo pariškega Grandeta, je zatorej zadostoval, daje spomin
preminulega trgovca obvaroval stamote protestiranih menic.
Pečati so se odstranili v navzočnosti upnikov, ki
»Tuje petnajststo tisoč frankov, gospod,« je rekla Evgenija in izvlekla izza nedrij
potrdilo in sto delnic Francoske banke.
*
Karel v Zahodni Indiji. Prodajal je:
Kitajce
Zamorce
lastovičja gnezda
otroke
umetnike
Fotografija Karla v Zahodni Indiji:
Pismo:
Draga sestrična.
Sklenil sem, da vzamem gdč. d'Aubrionovo in ne Vas. Nos ji v nekaterih okolišči-
nah pordeva: vendar sem odkril, kako naj je v takšnih trenutkih ne gledam - vse
bo dobro. Če naj pridejo moji otroci na SÉcole Normale, je poroka bistvena; in
88
dolžni smo se žrtvovati otrokom, kajneda? Caka me sijajno življenje, to Vam sku-
šam povedati, če se ne poročim z Vami, in zato se bom poročil s tem drugim de-
kletom, ki je nagnusno grda, vendar pa ima ugleden, četudi trhel položaj v aristo-
kraciji. Zatorej sta zavezujoči obljubi, ki sva siju izmenjala na klopi, v vsakem po-
gledu sporni. Kaj morem za to, če sem obenem zatrl Vaše upe? Deležni smo uso-
de, kakršno si zaslužimo, jaz pa sem v Zahodni Indiji storil toliko slabega, da Vas
bržkone nisem več vreden. Ker vem, da se bodo škodoželjneži v Saumuru nedvo-
mno razveselili te novice, novice o tem, kako slabo sem se odrezal. Vas prosim, da
potrpite z njimi, na ljubo
Vašemu nekdaj ljubečemu Vas
Karlu
*
»Sklenila sem, da dam vse Cerkvi.«
»Dohodek osemsto tisoč letno!«
»Tako je.«
»To bo ubilo vašega očeta.«
»Mislite, da ga bo ubilo, če bom dala vse Cerkvi?«
»Vsekakor.«
»Pri tej priči stecite po župnika.«
»
Stari Grandet se zgrabi za prsi in kapitulira. Osemsto tisoč letno! Kar sapo lovi.
Smrt na lovu za sapo.
Adolphe de Grassins, neuslišani snubec Evgenije Grandetove, sledi svojemu oče-
tu v Pariz. Tam postane ničvreden malopridnež.
Kenneth Bernard:
Kraljica vešč
Možno je, da postajam suženj svojih fantazij. Sinoči: vroče. Žuželke: neverjetno
nadležne. Posebno vešče. Že tedne jih opazujem, preden ugasim luč; kot pajek ča-
kam, preden jih usekam z muholovko, opazujem jih, kako obupno frfotajo, poslu-
šam njihovo pobmevanje, občasno me impresionira katera izmed tistih redkih, ki
ubežijo, ko se splazijo prek trupel svojih sester. Včasih ubežijo, brž zatem pa
tlesknejo ali cepnejo na tla in brenče poginejo od izčrpanosti. Ali pa odletijo tako
lepljive, da se morajo, kjerkoli pristanejo, spet naprezati. Kakšna utegne biti po-
tem narava njihove prikrajšanosti? Ko ugasim luč, se ponavadi umirijo, tako da
spim brez težav. Ampak sinoči jih je vročina prignala do skrivnostnega vrhunca
samorazdajanja in v temi so se brenče zaletavale v neskrite dele mojega telesa in se
plazile pod odejo po mojih skritih delih. Opletal sem z rokami, včasih ves iz sebe,
priznam, ampak še kar naprej so prihajale. Naposled sem, da mi ne bi šel čas v nič,
prižgal luč, bral, dokler nisem bil omotičen, in potem poskusil spet zaspati. Pa se
89
ni obneslo. Ležal sem tam, buden, v znoju, dokaj vznemirjen. Takrat, med to tor-
turico, meje obšla tista misel; ali vešče grizejo? In skoraj nemudoma: seveda ne.
Pa vendar, usta imajo in v ta usta lahko gre to ali ono, ta usta lahko spravijo kaj
vase. Zakaj ne tudi človeškega mesa? Seveda, mogoče to tudi počno, le da tega ne
čutimo. V tem primeru: zakaj? in kako zanimivo! Od vešč so mi misli šle k drugim
bitjem, ki bi lahko grizla, pa ne grizejo ali pa to počno brez vidnih posledic. Na
primer, žabe (in krastače). S tako velikimi usti. Z zobmi? Verjetno ne. Samo dolg
svitek švigajočega jezika. Vsekakor pa so to usta. Kako bi bilo čutiti te vlažne dles-
ne na, recimo, prstu? Mati, žaba meje ugriznila, samo da se ne vidi. (Kaj se ne vi-
di?) Zakaj tako velika usta, če gredo noter samo male žuželke? Žaba bi morala
imeti zobe. Pa čebele. Čebele pikajo, res je. Ampak poleg žela imajo tudi usta.
Koga je že ugriznila čebela? (Ta bi bil nekaj posebnega). Kar se tuhtal, sem omenil
ženi (ki je prav lepo spala), in rekla je, da gre za fantazije seksualne bojazni. Žaba
(in vešča in čebela) da so simboli ženskih genitalij. Prav učena je postala, govoreč
o kožuščku pri veščah in čebelah, o kreketu žab, o močvirjih in panjih, pa o ne-
ktarju, o želih in o še čem, kar se mije posrečilo pozabiti. Ni mi bila v ne vem kak-
šno pomoč. Meje zafrkavala? Ali paje to počela celo iz hudobije? Pa tudi, kaj naj
počnem z osrednjo podobo njenih pripomb, ki jih je kar stresala iz rokava? Na-
mreč, če je spolovilo moje žene žaba (ali vešča ali čebela - ali ima polž zobe?), kaj
je potem moja žena? Pravzaprav to zastavlja veliko več vprašanj, kakor pa nanje
odgovarja. Skrajno vprašanje je tole: bi bilo v resnici karkoli narobe, če bi mislil,
da je ženino spolovilo žabja usta? Ali veščina? Ali čebelja? (Ona bi brez dvoma
odgovorila: zakaj si dajem opraviti z njo, ko paje še toliko žab v mlaki?) Še drugo
vprašanje: je mogoče, da bi se njej zdelo, da ima žabo med nogami, in če je tako,
kaj sem jaz? (Ali bolj natančno, če je moje spolovilo žuželka za njeno žabo, kaj
sem potem jaz?) Naposled je tu seveda še vprašanje, od kod sploh prihajajo vešče.
Navsezadnje imam na oknih mrežice. Podnevi vešč ne vidim nikjer. In nje očitno
ne motijo. Zdaj je avgust, tako da bodo minili še tedni, preden se bo shladilo.
Vem. da kresnice vzmrgolijo sredi avgusta in potem kmalu izginejo. Glede vešč pa
ne vem. Veselim se že snega in ledu, ampak ostaja vprašanje o jajčecih in kosmi-
nastih rečeh, in nanj hočem odgovor. Ampak o tem ne bom spraševal žene, ki ima
očitno čisto svoje pojme o tem. O katerih si bom še moral priti na jasno.
OPOMBE
' Ali dejavnost vešč res pojenja, ko ugasne luč? Ali paje samo ne opazim več, ko
tonem v spanec? (Je mogoče še kak drug odgovor?)
- Kakšna čudna izraza: »neskriti in skriti telesni deli«. Skriti: genitalije, ritnice,
popek, prsi, bradavice, pazduhe - seksualna ropotarnica. Ampak hrbet? oprsje?
rame? Ste kdaj videli zares neskrito ramo? Ali pa ušesno mečico? Jezik je, bi rekel,
skrit telesni del. In seveda reči, kakršni sta jetra in hipofiza. Polipi: neskriti po-
sredno. Pavijani vam prav radi razkazujejo svoje zadnjice. In često so čedne pur-
purne barve. Moja ljubezen je purpurna zadnjica. Civilizacija je prima. Itn.
Glede velikosti žabjih ust: če bi imela zobe, bi lahko jedla krompir.
Če bi imeli genitolije, bi lahko tukaj imel lepo rimo: simboli genitolij.
' Štorklje, čaplje, ponirki itn.; aspiracije v zvezi z.
^ Sneg in led. Zdi se mi, da bi moralo biti tu kako vprašanje. Ali odgovor.
90
Literatura je način gledanja na svet. Izbrani zgledi inovativne proze ponazarjajo
način gledanja na svet, kije razpadel in v katerem je pisatelj že umrl. Vsem avtor-
jem inovativne proze je skupna volja, da bi ta svet spet sestavili, in to se jim posre-
či s čarovnijo, v kateri se njihova epistemologija izkazuje kot sam proces pisanja.
Bolj preprosto; pisanje je spoznavanje. Na srečo je spoznavanje mogoče najzani-
mivejša dejavnost, s katero se ukvarja človek. Zato banalnosti tega »odštekane-
ga« sveta učinkujejo kot nekdaj najbolj žlahtna pisava. V epistemološki igri, v ka-
ter je vse dovoljeno, triumfira zgolj bralec, ki kar strmi nad svežostjo percepcije in
oblikovnimi inovacijami, kakršne zahteva zbanaliziranost sveta. Temu smo pri-
ča tako pri Evgeniji Grandetovi Donalda Barthelma (roj. 1931), ko prepušča Bal-
zacov roman tistemu procesu, ki vse bolj razkraja svet, kot pri Losangeleškem
avionu iz prve svetovne vojne Richarda Brautigana (1935), ki sestavlja fragmente
svojega tasta v celovito biografijo. Banalnost zadobiva pomen skritega smisla, po
katerem se sprašuje Kenneth Bernard, sicer dramatik, ali pa pogube, tako kot pri
zahrbtnem preizkusu pesnika W.S. Merwina (1927). Izmed razpok, kijih skušajo
zakrpati, pa seveda ne glede na današnjo nemočno epistemologijo preseva zgodo-
vinska skušnja človekovega spoznanja, bodisi ironizirana bodisi lamentirana. Na
to opozarjamo še posebej zato, ker je tudi ta apriorna izkušnja del ozadja, na
katerem lahko inovativci čarajo svežost svojih kontrastiranih domislic in razi-
skav, in se kot takšna kaže za neogibno dediščino, za podstat inovacije. Skratka,
inovativci poznajo vse prejšnje, preden se prepustijo neznanju zdajšnjega. Mogoče
je prav v tem bistvena razlika med inovacijo in pa maniro tako imenovanega eks-
perimentalnega pisanja.
Branko Gradišnik
91
Esej
prof. Janko Glavar
Grobnica Milana Kleča
Pravijo, da ni niicoli prepozno.
Ali je potemtakem vedno prezgodaj? Ne glede na to, ali izjema s tem postaja pra-
vilo ali paje ravno narobe, se oglašam s prigodniškim zapisom, čeprav sem Mila-
na Kleča poznal bolj površno in mije po njem ostalo zgolj nekaj dvoumnih in iz-
mikavih vtisov: kako pred davnimi leti sodelujeva v pijanskem pretepu, ki nama
obema koristi; kako v svojem večnem dopetnem plašču igra nekega rahlega jutra
na Savi nogomet; kako ob predstavitvi svoje pesniške zbirke' zavrne njeno likov-
no opremo in napove, da se bo posvetil slikarstvu ... ne govorim torej iz vzgibov,
ki bi mi jih porajalo dolgoletno prijateljevanje, kakor nemara pričakuje bralec, in
tudi ne iz pietete ali gole simpatije - čeravno moram priznati, da meje pritegoval
njegov spotegnjeni, robato žalobni in, skoraj bi lahko rekel, wildovski^ obraz (kije
nekoliko spominjal tudi na megalite z Velikonočnega otoka in klical v spomin
vero v prihod brezbrižnih božanstev), ko sem ga videval, kako se ozira iznad glav
mimoidočih na tej ali oni izmed večno obljudenih ulic v Centru, na Nazorjevi ali
Čopovi. Tudi ni poglavitni razlog, ki meje napeljal k pisanju, Klečevo omahova-
nje med askezo in nezmernostjo, volja, s katero je zdaj hodil mimo obetov tega
sveta in zdaj spet hlastal po njih, ali odločnost, s kakršno se ni menil za to, kaj si
bo o njem mislila naša srenja, dasi je vse to brez dvoma prispevalo k dejstvu, da
pri literarnih urednikih ni bil najbolj priljubljen. Ne, k temu zapisu meje pripra-
vila pravzaprav nesmiselna usoda tolikerih Klečevih predhodnikov, ki so jih spo-
znali za umetnike šele dolgo po njihovem času. Ukaniti nameravam to pravilo, ki
je, kot nam kaže zgodovina, malone neizbežno, kadar gre za umetnika, čigar svet
je nov in samosvoj, viden v novi in samosvoji luči. Zakaj takšen umetnik je Milan
Kleč.
Kleč je sicer precej objavljal - kot prozaik se bom omejil na obravnavo njegove
proze, nedvomno paje tudi, daje imela njegova poezija večji odmev-ampak nje-
gova prozna zbirka Briljantina^ je ostala povsem prezrta. Tudi posamezne zgod-
be, ki so izhajale v različnih revijah, niso doživele pohvalne ali vsaj kritične obra-
vnave. In ker je zdaj že docela jasno, da se Kleč sam ne bo potegoval za kakršnoko-
li slavo, mi vest ne dovoljuje, da bi se pridružil zaroti človeške brezbrižnosti. Do-
datna spodbuda mije prepričanje, daje literatura poglabljanje razumevanja sveta.
92
Klečev literarni svet je zlahka prepoznaven in v skladu s tem seveda izviren in av-
torski: v ta svet je prvič resneje stopil kot še ne dvajsetleten mladenič s Kravieo,
napisano leta 1975. Zgodba jasno kaže mladeničevo voljo, da bi z magijo domiš-
ljije preoblikoval svet, inje za razumevanje Klečeve umetnosti izjemno pomem-
bna. Svet, ki ga zarotuje Kleč s svojo poetično čarovnijo, je svet prvinske nedolž-
nosti, svet materinega mleka, svet, v katerem je vsak pogled roža. Kravica Liska,
ki jo Kleč v zgodbi pusti pri Jaši Zlobcu, da vsa Zlobčeva družina potem v zadost-
nosti toplega mleka leži še mesece pod vimeni, dokler seji v nedolžni imaginaciji
ne pridružijo še prijatelji Kleč, Detela, Šalamun in Medved, vsi pesniki, vsak s
svojo nedolžno čarovnijo, je še neodstavljena dojka matere narave.
Ampak ali domišljija lahko tako poplemeniti svet? Je čarovnija, pa četudi v litera-
turi, sploh mogoča? Kleč namreč raste v naš ozki svet, zaznamovan z značilnimi
travmami in tabuji. Že v Babi iz leta 1972 smo lahko našli sindrom slovenske ma-
tere oziroma njenega »lika« z vsemi protislovji, od svetniškega obstreta pa do fa-
ličnega lasu, ki seji kakor kača vzdiguje vrh glave. Tudi Kleč mora torej, vsaj v
proznih delih, računati z resničnostjo sveta - tega pa ne mara. Poglejmo, kako v
Zimski pokrajini iz leta 1972 poskuša ubežati, ko ljubico, ki bi jo moral zapeljati,
raje prepusti krempljem neznanskega taščičjega samca, ki ga je porodil Klečev
travmatizirani strah pred odgovornostjo. Klečeva prvotna nedolžnost seje z vsto-
pom v s^et odrasle odgovornosti sprevračala v zanikanje dolžnosti, v izmikanje
pred odraslostjo. Ta nedolžnost torej kljub dobremu namenu ne zadošča kot te-
melj pesniškega sveta. V zgodbah samih uhaja v neodgovornost, hraniti se začne
umetno, začne se omamljati in mrtvičiti. Sveta, kakršen je. Kleč ne mara videti,
ker se boji za svojo nedolžnost. In tako ostaja svetu dolžen svoje sodelovanje v
njem. Skratka, Kleč je pripravljen na vse, samo da bi ohranil nedolžnost. In tako
svojo nedolžnost skrije onkraj ne-dolžnosti.
Po eni strani je ta nedolžnost, kije neodgovornost in jo sestavljajo naivnost, nera-
zumevanje, zapiranje oči pred dejstvi, zatekanje v omamo, nevarna, saj mu one-
mogoča, da bi zrl prav v srčiko sveta, in ga v svetu, ki terja prizadevnost in sodelo-
vanje, izpostavlja nevarnim nesporazumom. Po drugi strani je vendarle treba
nemudoma priznati, da je prav ta drža temelj umetnika v njem, nuja, brez katere
bi bil Kleč najbrž zgolj povprečen umetnik. V svoji prostodušnosti sije namreč iz-
brusil čist, nelep in že kar nemogoče preprost in brezobziren jezik. Ta jezik govo-
rečega sicer ovira pri razmišljanju, brani mu razčlenjati, razbirati, analizirati,
skratka, onemogoča mu zavestno umovanje, ampak obenem mu postaja orodje za
zapisovanje nedomišljenega, nerazumljenega, nedognanega. Z drugimi besedami,
ta na videz okorni jezik je najbolj gibko orodje pri izrekanju neznanega in neza-
vednega v človeku, v Kleču."
Tako jezik omogoča Kleču nemoč, ki je moč. Če bi bila to samo literatura - se
pravi, če hkrati ne bi šlo za temeljno načelo, na katero je oprto videnje resničnosti
- potem bi bila samosvoja po tem, da v njej ne avtor ne junak ne bi vedela, za kaj
gre. Literatura v tem smislu je malone ideal, saj deluje s pomočjo »črne škatlice«,
po kibernetični metodi, po kateri je bistven rezultat, ne glede na naše nepoznanje
93
procesov, ki pripeljejo do njega. Takšna »črna škatlica« je seveda tukajčlovek.
Kleč v svojih zgodbah spet in spet za hip uzre in hkrati prezre resnico, spregleduje
jo v obeh pomenih besede hkrati. Tako v Ali se zaradi tega ne vozim več z vlakom,
kratki zgodbi iz leta 1981, opisuje alkoholikov prvi delirij, ki pa ga alkoholik ne
opaža kot takega. Poglejmo si prizor pobliže. Glavni junak skuša po hudem in ne-
zmernem popivanju uiti svoji slabi vesti. Zdaj čaka na vlak v neznanem kraju, kjer
seje znašel na begu:
». .. Za ovinkom seje začulo sopihanje in rahel veter je prinašal oblake
sopare .. . Izza ovinka je prisopihal po tirih medved. Prav ste me slišali.
Izza ovinka ni prisopihal noben vlak, temveč orjaški medved. Kar so me
noge nesle, sem jo ucvrl v gozd, se ustavil šele za smrekami. Pogledal
sem proti postaji. Medvedje malo počakal, kot počaka tudi vlak. Saj je
bila končno postaja. Potem pa, kot da bi bilo dovolj postanka, jo je od-
sopihal naprej in se izgubil za ovinkom ...«
Kleč ne reflektira, noče reflektirati, pa vendar:
»Nikogar nisem speljal na led, ko sem najavil, da se zaradi tega ne vozim
več z vlakom, pa četudi je to čista resnica.«
V stavku je zajet paradoks. Na eni strani trditev, po kateri je čista resnica, da se ju-
nak ne vozi več z vlakom zaradi medveda (ali njegove prikazni). Na drugi strani
pa, da ta čista resnica ni nikogar speljala na led - se pravi, da je ta čista resnica
obenem laž. V sintezi je to seveda mogoče-junak je medvedovo prikazen raje po-
vezal z vlakom, kot pa da bi jo s pijačo. Gre torej za vprašanje, kaj ti je ljubše. Res-
nica je zamolčana, vendar očitno ni neznana, sicer avtor ne bi sklepal zgodbe z na-
migom:
». . . ni pomembno, kako sem se kasneje znašel, ampak vsakemu vsaj
približno prisebnemu človeku je jasno, da prekleto težko...«
Iz zgodbe v zgodbo nahajamo to dvoumnost, ki nastaja spričo tega, da nam junak
pripoveduje resnice, ne da bi sam hotel slišati zanje, tako da se nam razodevajo v
svoji prikritosti. Zato mora biti Klečev svet poln šifer, simbolov, optičnih in situ-
acijskih namigov. V tem je paralelen svetu naivnih slikarjev, le da v njegovem
vznikajo še bolj fantazmagorični pojavi. Baloni spodrinejo moškega tekmeca pri
ženski, ker jo lahko zadovoljijo bolje od njega (Baloni). Topel dom je hkrati »ku-
pleraj«, krepostna žena pa kurba (Majda). Ženski v sladostrastju nabrekneta dojki
do velikosti Šmarne gore (in Grmade) in postaneta smrtonosna past za moške, ki
ju ljubkujejo (Diverzija). Čarodej pride v osnovno šolo, da bi imel nastop, tam pa
mu zborček osnovnošolčkov pokaže nedoumljivo umetelne čarovnije in rokohitr-
ske spretnosti (Taksist). Reka se spremeni v praptiča (Pterodaktil ali ramforinh).
Galvaniziran delavec se spremeni v demonski kip (Saboti). Velikanska taščica od-
nese junakovo dekle (Zimska pokrajina). Junak prepozna v glavici svojega spolne-
ga uda kriminalčev obraz s tiralice (Fotorobot). To je zares svet, podoben Carini-
94
kovim ali Generalićevim sanjskim prizorom, sploh vsej predrzni in čudoviti me-
šanici realnega in magijskega od Altamire do Chagaila, tej mešanici, ki zmore
magijo prav zaradi, kot kaže, revščine svoje realne plati.
Lahko bi torej mirno trdili, daje Kleč žlahten naivni literat in da pomeni v okviru
naše književnosti nekaj takega kot Generalić v hrvaškem slikarstvu. Ampak ali
nam je to dovolj? Ali se bomo zadovoljili s tem, da kot naivca opredelimo umetni-
ka, ki se sam noče opredeljevati za naivca?
Marsikatera zgodba, na primer Baloni, nam kaže namreč Kleča kot moralistične-
ga pisatelja z jasno vednostjo o tem, kaj je prav in kaj ne. To se seveda sklada z nje-
govo željo po nedolžnosti, in enako tudi z njegovo vpetostjo med zdržnostjo in
omamo, bodisi nadomestno, v alkoholu, ali zaresno, v ljubezni. Tema dvema
omamama namenja Kleč tudi največ zavestne, povrhnje pozornosti, zato ne
moremo mimo zgodbe Matere in hčere iz leta 1982, ki nam podobno kot antolo-
gijska Ne obračaj se (to bomo analizirali pozneje) nakazuje, da je ljubezen tudi
smrt.
Matere in hčere so pièce de resistance tega pisanja. Ob njih in v njih se rušijo tabu-
ji, sesedajo se miti o slovenski ženi, o »liku slovenske matere«.V tej moraliteti (za
koga nedvomno nemoralni) junak pripoveduje o petih incestnih razmerjih, ki jih
je imel z materami svojih ljubic, dokler te orgije ne spelje v finale z nekrofilijo.Sle-
di pa značilen Klečev paradoks. Pripovedovalec - ki se izdaja zgolj za epskega po-
sredovalca tuje izpovedi - popiše nekrofilski akt in potem pripominja:
»Mislim, da so bile to njegove /nekrofilove, op. J.G./ zadnje besede . ..
Tako zadovoljnjega možaka nisem srečal še svoj živi dan. Nekaj je gore-
lo v njem ... takšne sreče na licih še nisem doživel...«
Doživel? Ali samo videl? Je to lapsus linguae, ki naj izda pripovedovalčevo vple-
tenost v nekrofilijo? Ali samo pisateljev lapsus calami? Je naivnost sploh lahko
tako prostodušna?
Pripovedovalec potem popiše, kako seje sneg zgostil in strnil v postavo, kije kot
komtur iz Don Juana odpeljala nekrofila v neznano. Tako je pripovedovalcu
ostalo ženičino truplo. Zdaj hodi od vasi do vasi in ponavlja nekrofilovo izpoved,
v upanju, da bo našel ženičino vas.
Vaščani mu ne verjamejo in mu tudi ne morejo verjeti, vse preveč ekshibicioni-
stične naslade je v njegovi pripovedi. Po njegovi reakciji na njihovo nejevero spre-
vidimo, daje sam nekrofil, o katerem pripoveduje. Hkrati pa občutimo njegovo
nedvomno zgroženost nad takšno skrunitvijo.
Sreča in gnus obenem? Zakaj ne? Pravimo, da junaki ne vidijo, ker je bralcu očit-
no. Zakaj ne bi bilo tudi narobe?
Zakaj ne bi bili bralci slepi za tisto, kar je neogibno za junakove misli? Tako kot v
95
Taksistu, še bolj poglobljenem Klečevem besedilu iz začetka leta 1983, v katerem
junak postane taksist, da bi se ognil delovni prisili, rutini, vsakodnevnemu urniku
in dolgočasju, ko pa kot stranka sede v njegov avtomobil čarodej, ki seje za svoj
poklic odločil iz istih nagibov in ki mu pove (tu že omenjeno) zgodbo o svojem
poklicnem polomu na šoli, Kleč končuje pripoved takole:
»Tako mi je govoril potnik. Prispela sva do kavarne, kamor je bil name-
njen. Ustavil sem se in pritisnil na taksimeter, kije pokazal dvajset jur-
jev. Avtomatično sem segel v hlačni žep in izvlekel dva stotaka. Bil sem
popolnoma prevzet od njegove pripovedi. Zato sem se z roko še enkrat
vrnil v žep in mu izročil še pet jurjev napitnine. Odprl sem vrata taksija
in izstopil ter se napotil v kavarno. Slišal sem še, kako so zacvilile gume,
koje naglo speljal. Ves sesut od njegove pripovedi sem poiskal prost se-
dež. Prišel je natakar in naročil sem malo pivo.«
Taksist je že zapis jungovskega »nočnega potovanja«, v katerem se v človeški
»črni škatlici« pokaže neizrekljiva resnica in odredi njegovo življenjsko pot. Dva
človeka sta si izmenjala identiteti. Čarodejeva izkušnja je v resnici taksistova. Ča-
rodeju ostaja upanje, taksist je »sesut«. Tisti, ki mu je izkušnja koristila, je izgubil.
Ampak taksist se nič ne ozira. Kot se zdi, mu zadošča »nočni skok«, ki bo v na-
slednjem hipu, ob malem pivu, že pozabljen.
Dokončno je Kleč dozorel v zgodbi, kije že s pomenljivim naslovom Ne obračaj
se' ujela bistvo dotedanje Klečeve hoje skozi življenje, tega simultanega uziranja
in pozabljanja, v katerem ni prostora ali časa za preudarek. V njej se prvoosebni
junak nameni na nekem našem otoku preživeti počitnice, na katerih naj bi se proti
siceršnji navadi držal načela vzdržnosti:
»Nobene ženske s sabo, sem si zabičal ... Tudi napil se nisem še prvi
dan, ker v takšnem primeru potem obvezno popivam, dokler mi ne po-
teče rezervacija. ..«
Dan pred odhodom, potem ko se ob vrnitvi z ogleda solin znajde na pokopališču,
na katerem so vse grobnice skrivnostno odprte in prazne, pa ga pograbi strastna
želja, da bi izkoristil to enkratno priložnost in spolno občeval v grobnici.
Iskati začne primerno partnerko in pri tem ne opazi, da so v resnici drugi izbrali
njega. Iz besedila je namreč očitno, da gaje gospodinja namenoma »usmerila« na
pokopališče, da mu je natakar podtaknil žganje in da so se šahisti nalašč usedli za
njegovo mizo. Tega ne sprevidi kljub (tudi njemu) nedvomnemu dejstvu, da je
nudistka, ki si jo je »izbral« za partnerko, v šahu »očitno ... zmagovala zaradi
tega, da seje lahko srečala« z njim. Ali pa vendar? Kleč je kot vselej izmikav, ko
pravi:
»Nudistka je bila moja. Ali pa sem bil jaz njen.«
Klečeva in junakova vednost nasploh je sestavljena iz tega spletanja nasprotnih si
videnj. Tako na primer pravi:
96
»Samo gledal sem jo in se zahvaljeval nebu za to pošiljko. Ker samó
nebo mi joje lahko poslalo.«
In hip zatem, ko se mu stisne v naročje in se znajde v njej, tako da začneta spolno
občevati v morju, »leglu življenja«, kot pravi junak, ko ta element primerja z
grobnico kot »leglom smrti«, se začno v njem zbujati čustva, ki jih je »že davno
pozabil«. Kakšna čustva so bila to? Nedvomno gre za obujeno vero:
»Nekomu bom moral plačati mašo.«
Klečev junak postaja v »leglu življenja«, medtem ko ekstatično spolno občuje z
žensko, »kije očitno prihajala iz nekje povsem drugod«, v »določenem smislu ver-
nik«.
Pa vendar logike v teh namigih ne izpelje do kraja. Ali se res ne zaveda, s kakšnimi
magijskimi motivi je povezano popularno nudistično gibanje, ki si nadeva videz
racionalnosti? Se zaveda, da nagost odganja zle duhove? In ko izraža hvalež-
nost nebu, kako more hkrati pomisliti, da vse skupaj, namreč kamping na poko-
pališču, svetilke in glasba transistorjev v grobovih, sanitarije v kapelici, pomeni
»samo napredek turizma«?
Klečev junak seveda ni tako naiven - ampak k temu se povrnemo pozneje. Zdaj si
poglejmo drugi obraz tega neba, ki bi se mu Klečev junak najraje zahvalil, obraz iz
zgodbe Pterodaktil ali ramforinh, napisane verjetno konec leta 1982, v kateri se
odprava lovcev na ptiče bliža planoti, kije »dajala občutek, ko da se z njo pokraji-
na konča. Kot da bi bilo za njo samo nebo«.
Tam je tudi reka, ki teče pod vrbami:
»Povsem navadna reka, samo če sedaj razmišljam, je bila v toliko nena-
vadna, ker se mi dozdeva, daje tekla nekam visoko. Ponavadi so reke v
nižinah. Nočem reči, da je tekla čez vrhove gora, kot kakšna meja, a
vseeno.«
Zdaj začne nebo napovedovati spremembo:
»Nebo je zadrhtelo. Najprej je postalo krvavo rdeče, kar bi lahko pome-
nilo sončni zahod, kar paje bilo za tisti dan vsekakor še dosti prezgodaj,
potem je postalo rumeno, sivo, črno, belo . . . Priklatil se je tudi veter.
Potuhnjeno je zavijalo. Udarilo je tudi nekaj strel.«
Reka potemni in se preobrazi v velikanskega ptiča.®. Ptičarji se zaman bojujejo z
njim. Vse že davno mrtve in nagačene ptice, ki so bile emblemi ptičarske vasi, oži-
vijo in uprizorijo vnebovhod.
To pranebo torej, ki še vedno zmore ustvariti življenje iz vode in ki obuja mrtve, je
v Ne obračaj se poslalo našemu junaku na pot prekrasno nudistko, ki živi v grobu.
Po orgiastični noči z njo se junak, ki »vedno bolj (razume) smisel teh pokopališč«,
mora posloviti od nočne ljubice:
97
»Kmalu sem se moral odtrgati od nje. Moral sem spokati. poravnati ra-
čune z gospodinjo in pohiteti na ladjo. Nudistka me je pospremila iz
grobnice do vrat pokopališča. Poljubljala meje v slovo in me ganjena in
iskrena svarila, naj se ne obračam. Nisem se obrnil. Tako lepih počitnic
še nisem preživel.«
Junak se torej ni obrnil. In tuje ključ do razumetja: kaj bi se zgodilo, če bi se obr-
nil?
Literarni junaki se na tem dobro znanem in nadvse kočljivem mestu obrnejo -
spomnimo se Orfeja' ali Lotove žene. Klečev junak ne. Ta zdrži svojo naivnost, ki
je v tem trenutku brez dvoma strašno in pekoče breme. Kakor da ne ve, kaj je za-
mudil, kakor da neve, daje pogled nazaj poguba, pogled naprej pa izguba.
Ali ravna tako v strahu? Po vsem, kar je doumel? Če bi bil stavek zadnji v pripove-
di, potem bi ga mogoče še lahko imeli za prefinjeno ironijo, za obsodbo, ampak
ne, naslednji, zares zadnji stavek, ki je kot iz osnovnošolskega prostega spisa o po-
čitnicah, s svojo samozavestjo nepreklicno prekrije skrivnost iz grobnice. Zdi se,
daje neizrekljivo - tisto, česar oči ne smejo uzreti - za vselej potonilo v obrabljeno
frazo kakor v mulj.
Česa potemtakem ni smel videti junak? Je šlo res samo za že v antiki znano pot iz-
pod zemlje?
Odgovor lahko slutimo iz zadnje zgodbe, ki jo je Kleč napisal decembra 1983, to-
rej že po vrnitvi iz grobnice. Imenuje se Kako da sem se šele danes spomnil in v
njej je prikazano novo stanje zavesti, stanje po resničnem koncu nočnega potova-
nja.
Črtica je skrajnje preprosta in presunljiva. Junak se spominja vožnje z vlakom. Ne
ve, kako da se je šele zdaj spomnil tega pripetljaja, čeprav seje šele takrat začelo
njegovo življenje - življenje, ki ga dolguje družinici, s katero je popotoval. (Potem-
takem seje vendarle šel vozit z vlakom! Potemtakem je premagal strah pred med-
vedom, beg pred slepilom! Ali paje ta vožnja še od prej?) V kupe stopi družinica,
namenjena na kopanje. Kleč pravi (in si v prvem izmed naslednjih stavkov izreče
pač zasluženo priznanje):
»Pravi mojster bi moral biti, da bi znal tako sila preprosto opisati poto-
vanje, kot je bilo preprosto. Vsekakor pa moram poskusiti:
Hčerka in sinek sta nenehno zrla skozi okno in kaj jaz vem kolikokrat
sem slišal: Kako je lépo. O, kako je lépo! - Očka in mamica sta spremlja-
la njune poglede in večkrat tudi sama pristavila; Kako je lépo. O, kako je
lépo! - Ne vem, koliko časa je trajalo. Sedel sem negiben in ves zdolgo-
časen. Kot napol mrtev sem se počutil, dokler se nisem tudi jaz zagledal
skozi okno v bežečo pokrajino in dokler nisem še jaz najprej plaho za-
jecljal, potem pa pogumno nadaljeval: Kako je lépo. O, kako je lépo!-«
Ob koncu potovanja junak odkrije, da ni bežala zgolj pokrajina, marveč tudi čas-
vožnja je minila hitro, v svetu zunaj paje minilo več dni! Junak je spet izmikav,
98
spet nam tega, kar vidi, ne opisuje kako drugače kot »bežečo pokrajino«. Prav
ima: uzreti jo bomo morali sami. On pa je nedvomno uzrl življenje sámo v vsej
njegovi nepopisni lepoti.
Pa vendar, kako da seje šele zdaj, leta pozneje, spomnil tistega, kar je bil nagonsko
vedel že ob svojem nedolžnem prihodu na ta svet in česar tudi v davnem letu
1975, kot nam kaže Kravica, zagotovo še ni povsem pozabil, sicer ne bi bil hrepe-
nel?
Zen nas uči: »Najprej je gora gora in voda voda. Potem je gora voda in voda gora.
Na končuje gora gora in voda voda.« Že, ampak ne ista gora, ne ista voda. Je gora
in voda, ki seje preobrazila, ki seje udeležila skrivnosti sveta. Tako je tudi Kleč v
Kako da sem se šele zdaj spomnil pripotoval na sklepno in nekdaj izhodiščno toč-
ko svoje poti, na lepem spet nedolžen, čeprav je videl grobnico in nudistkin obraz,
in v svoji vedeči lahkotnosti, ko kakor da so z njega odpadla vsa bremena strahov
in krivd, zadobiva čarovne moči tistega, ki celi rane, postaja naposled spet enak
kravici Liski in otrokoma iz črtice. Končno seje ozrl in uzrl vse, kar je kdaj spre-
gledal. Ni več nedolžen in zato ni nič več dolžen.
Tako. Konec je poti in h koncu se bliža moj poskus, da bi prebral Kleča.*Pa odgo-
vor? Kako da seje spomnil šele zdaj, šele po doživetju na otoku, na pokopališču, v
grobu?
Ni se obrnil, ni se oziral, poslušal je nudistkino prošnjo, saj takrat je imel svojo
ljubico že v sebi. Gledal jo je z notranjimi očmi. Vedel je, da se je ljubil s smrtjo
samo, da bo odslej zaznamovan z njenim poljubom, smrtnik, ki ne bo nikoli več
zakril svoje ranljive nagosti. Magična izkušnja gaje pobožila v umrljivo, golo člo-
veško bitje. Zavedel seje, daje umrljiv, to je njegovo ljubezensko dozoretje: tam
na pokopališču je umrl.'
Pred očmi si obnavljam prizore v tej prijazni, topli, domači grobnici, ki je bila kot
sobica iz študentovskega naselja. Leglo življenja in leglo smrti. Seme življenja in
seme smrti. Je vedel, kaj daje, kaj pa prejema? In da drug drugemu dajeta in daje
življenja vse več, kolikor manj gaje, in da se nimamo česa bati?
Zdaj vsekakor ve in srečen je. Njegovo umrljivo telo še hodi naokrog: ni dolgo, kar
sem ga videl, ko seje peljalo na kolesu nekam proti Poljanam.'" Ampak Kleč je
skusil grobnico, »mala smrt« orgazma seje spojila z ono drugo, in šele zdaj, koje
mrtev, je v resnici živ. Mu bo treba še kdaj kaj napisati, potem koje videl, kako je
lépo? Zdaj ko seje spomnil? Videli bomo. Nič več mu ni treba - in vse mu je mo-
goče. Vidim ga prežarjenega, za vselej presvetljenega (in obenem nič boljšega kot
prej, bi rekel zenovski modrec), otrplega od svetlobe prerojenja tam v vodi brez-
brežnega morja, v grobnici pod zvezdami brezbrižnega neba, v objemu brezimne
nudistke, h kateri se mu ni treba nikoli več ozreti."
OPOMBE
' Milan Kleč: Tavla. Mladinska knjiga, Ljubljana 1981.
' Kleč . .. Wilde .. . Mrak . .. Filip 11 .. . neki amazonski domorodec, za hipec
uzrt med listanjem po Ljudstvih sveta - njihovi (v mojem spominu) izmikavi
99
obrazi migetajo icot en sam obraz, odsvitan v tekočem času.
' Milan Kleč; Briljantina. Celjski tisk. Novo Celje 1984. Ob tem banalnem in po-
lizanem naslovu nemara ne bo odveč opozoriti na plemeniti, leskeči kamen, skrit
v njem; res, že naslov je razkrivanje v zakrivanju.
'' K. G. Jung s svojo vero v sinhronost priimka in značaja bi se bil brez dvoma z
veseljem lotil dešifriranja Klečevega priimka.
' Zgodnje črtice avtor v Briljantini sicer datira, pri poznejših besedilih pa to opuš-
ča. Domnevati smemo, da je Ne obračaj se nastala jeseni 1983, saj je avtor po
ustni izjavi Valentina Duše (z dne 13.1.1984) istega leta preživel dva tedna na
otoku Pašmanu. Iz zgodbe razbiram kot časovni koordinati nđvedbi, daje na »le-
tošnjih počitnicah« preživel »štirinajst dni«, in sicer v juliju (Cf ibid., str. 214).
Zgodba torej ni mogla nastati pred avgustom 1983.
^ Klečeva ornitologija je tu strtih peroti predvsem zato, ker ne pterodaktil ne ram-
forinh nista ptiča, marveč pterozavra, se pravi, »krilata kuščarja«. Zato niti ni
tako pomembno, ali je šlo za orjaškega pteranodona ali za povečavo komaj pol-
metrskega ramforinha; po ogromnih peresih, ki priplavajo izpod neba, je namreč
jasno, da se junak moti in da gre za pravega ptiča (archeopteryxa?). Tako je tudi
prav -kateri bog se bo kaj menil za bitja, ki niso ustvarjena »po njegovi podobi in
sličnosti«?
' V najstarejši verziji se Orfeju sicer posreči pripeljati Evridiko iz Hada.Vergil in
Ovid pa poročata drugače; Orfej seje ozrl, koje bil že skoraj zunaj, in zaradi tega
izliva ljubezni jo je izgubil, zakaj spremenila seje v meglico in izginila v Had. To-
krat mu glasba ni pomagala, da bi si utrl pot k njej. Mogoče je poučno, da so ga
menade bodisi iz poželenja ali iz jeze kasneje raztrgale na kosce. Utekla je le glava,
kije pokopana na Lesbosu, medtem koje njegova lira zdaj ozvezdje.
* Seveda je Kleča mogoče brati drugače. In celo takšno branje, kakršno je moje,
ne izključuje možnosti, da bi se posvetilo drugim elementom te pisave. Ampak zdi
se mi prav, da pišem o tistem, kar je zanimivo. In Klečeva proza je, čeprav tehnič-
no negotova, kar se da zanimiva, često pa tudi, priznajmo, nesramno zabavna. Po-
leg tega v resnici verjamem v njegovo srečanje s smrtjo. Telesno je sicer nemogoče,
dogaja se na papirju, vendar paje psihološko dejstvo in to zadošča. Kleč paje tudi
fizično dejstvo.
' Klečevo potovanje v oni svet ni tako naporno in nevarno, kot bi utegnilo biti v
kaki drugi kulturi. Dva tedna zdržnosti od žensk in žgane pijače, premagana skuš-
njava (ne da se premamiti zapeljevanju gospodinjine hčere), posluh za nasvet star-
ke (na pot gre na gospodinjin nasvet in se drži njenih napotkov), že vrojeno prepri-
čanje, da se smrt stika z ljubeznijo (iz tega vznika njegova strastna, »nekrofilska«
želja po spolnem občevanju v grobnici), pravilno ubrana pot k solinam (sol odga-
nja demone) in potem čez hrib k pokopališču, zatem pa intoksikacija (žganje, boj
in ples šahovskih figur), spolno posvečenje v morju (simbolu plodnosti in podza-
vesti), nekaj poguma, da drži besedo, zleze v grob in nič preveč ne sprašuje, to je
vse. Veliko težje je, na primer, priti v Nai Thombo Thombo, oni svet na Fijiju,
kamor pride le malokatera duša, ker na poti preži nanjo toliko nevarnosti. Na pri-
mer, duša mora imeti s sabo kitov vos (žalujoči ga stisnejo truplu v dlan). Z njim
mora zadeti neko drevo ob poti. Če zgreši, se mora vrniti v grob. Če zadene, gre
naprej na kraj, kjer mora počakati duše zadavljenih žen. (Samce demoni vselej do-
bijo). Potem gre duša v spremstvu svojih žen naprej, ves čas pa se mora spopadati
z demoni. Če jih ne premaga, ga požrejo. Naposled pride do planine, kjer ga zasli-
šijo. Po zaslišanju ga bodisi pošljejo nazaj na ta svet, kjer ga potomstvo poboži, ali
pa ga pahnejo v morje, kije pot do zadnjega bivališča. (Podobno kot Klečevo po-
kopališče na Pašmanu je tudi Nai Thombo Thombo resničen kraj, kamor drži res-
100
nična pot skozi resnično mesto. V tem mestu si vsa hišna vrata stojijo nasproti, da
ne bi begala že tako zbeganih duš. Prebivalci pazijo, da na tleh ne bi obležal kak
oster predmet, ki bi lahko ranil popotno dušo.)
Poljane . . . Nazorjeva ... Čopova .. . Center - po vsem povedanem se mi zdijo
to nadvse pomembne in malodane usodne točke na vztrajnem popotovanju v oni
svet, popotovanju, ki se ga udeležujem skupaj z vami, ki živite v Ljubljani, Srečno.
' ' Res se mu ni treba več ozreti, res paje tudi, da mu to tudi ni več mogoče. Prilož-
nost je priložnost prav v tem, dajo lahko zamudiš.
Obdelajmo kolikor toliko skrbno zdaj še možnost, ki se ni uresničila, namreč da bi
se obrnil, in si poglejmo, kakšne bi bile posledice takšne odločitve. Ker so posledi-
ce odvisne predvsem od tega, kaj vidi ali česa ne vidi, so možnosti dokaj raznolike:
oglejmo sijih po vrsti.
Prvič, izkaže se lahko, da sploh ne gre za to, kaj je za njegovim hrbtom, ampak za
moralo prepovedi in njene kršitve. Ne glede na to, kaj Kleč zagleda: ker seje ozrl,
je prekršil pravila in za vselej ostane v grobnici. Tudi v metafori: smrt je tako videl
šele ob koncu življenja, spoznanje je prišlo prepozno. Tako se zgodi, če ga smrt za-
drži.
Drugič, lahko se seveda izkaže, da se ne zgodi nič, da torej skrunjenje skrivnosti ne
kliče maščevanja. V tem primeru je odsotnost maščevanja maščevanje samo. Kleč
vidi nič, in iz tega niča ne nastane niti nekaj niti nič. Smrti kakor da sploh ne bi
bilo. Vse doživetje je smrt s tem, da se ne pokaže in ne odzove, izbrisala. Tako je,
kakor da Kleč sploh nikoli ni bil v grobnici.
Tretjič, lahko se izkaže, da bo ob pogledu čez ramo uzrl tisto, kar je neuzrljivo. Ob
tem se spominjamo Ojdipa, ki se oslepi, ko sprevidi, daje zagrešil rodoskrunstvo;
spominjamo se Mojzesa, ki sije na Horebu, ko se mu je prikazal goreči grm, zakril
obraz, ker seje bal gledati v Boga (2 Mojz, 3, 6); spominjamo se Savla, kije osle-
pel, ko se mu je prikazal ta, katerega je preganjal, in ki je spregledal že kot Pavel
(Apd 9, 3-9; 17-19). Spominjamo se tudi kaznovalne politike, s katero so vse do
srednjega veka kaznovali hudodelce z oslepitvijo, ki je simbolično nadomeščala
usmrtitve. Najsi bi bila oslepitev Milana Kleča kazen, samokaznovanje, ohromi-
tev vidnega živca (kot pri gledanju v sonce ali v atomsko eksplozijo) ali kaj druge-
ga, nasledek bi bil vselej isti: kot slepec ne bi več videl in si ne bi mogel obnoviti v
spominu pokrajine, kije bežala mimo njega, ko seje peljal z vlakom. Spoznanja
o spoznanju ne bi mogel posredovati nikomur.
Potrjuje se nam domneva, daje Kleč storil edino pametno, ko se ni ozrl. Nagon-
sko je slutil, da se ti skrivnost najbolj približa, če ji pokažeš hrbet. Ravnal je v skla-
du s svojo metodo.
Tako ima zdaj, koje mrtev, na voljo življenje. Utrl sije pot med Scilo in Karibdo.
Sirena ga ni premamila. Onkraj Scile in Karibde je Kleč.
BIBLIOGRAFIJA:
Pesniške zbirke:
Maroža, 1976, ŠKUC Ljubljana
Kresnice, 1978, Cankarjeva založba, Ljubljana
Nad dečki sije sonce, 1979, Obzorja Maribor
Tavla, 1981, Mladinska knjiga Ljubljana
Avgust - januar (dvojna zbirka z Jašo L. Zlobcem s skupnim naslovom Pesmi),
1983, Lipa Koper
Drama Polka, SLG Celje, 1981
101
Samo Simčič
Kolektivizem in
individualizem
Kadar govorijo psihologi o tem, da je človek osebnost, ki jo moramo z voljo ustva-
riti, mislijo s to besedo individualnost. Uporabljamo mnogo izrazov za isti pojem
ali isti pojav. Osebnost je tudi samostojno človeško bitje. Obstaja tudi še vrsta
oznak, ki so natančnejše, vendar skušajmo raje osebnost okarakterizirati z njenim
bistvom: vemo, da ima osebnost svoje jasno, razumljivo mnenje, kije hkrati tudi
spoznanje življenja in njegova izkušnja. Če vemo samo to, bomo znali opazovati
ljudi in razločiti v njih pojave osebnosti.
Toda pomislimo, kaj pomenijo spoznanja psihologov za družbo, ki ji je osnova
socialistična kolektivnost! Ali smo v javnosti dovolj resno premislili odnos med
kolektivizmom in individualizmom? Spoznanj kake vede tudi ne moremo pustiti
pri miru v njeni teoriji, temveč moramo z njimi, če so resnične, ravnati praktično
in jih uporabiti kot izkušnjo v vseh pogledih človekovega življenja.
Seveda kolektivnost ne bi smela biti ovira razvoju človeške osebnosti, dejstvo pa
le je, da individualizem nasprotuje skupnemu mišljenju ali skupnemu odločanju.
Četudi vsi potrdimo skupni dogovor, ohrani vsakdo o njem tudi svojo misel. Ka-
tera od teh dveh strani je boljša, kaj je pravilneje? Na to vprašanje ne moremo
zlahka odgovoriti. Zavedati se moramo, da imamo opraviti s parom nasprotij, ki
šele skupaj obstajata in tvorita celoto.
Danes je kritičnost vsakdanji pojav. Človek se z njo oddalji od stvari, ljudi in sveta
ter pove,kaj si misli o njih. Tako pokaže, daje v njem samota, v kateri je od vsega
odtrgan. V njej je svobodni opazovalec in sam svoj mislec, in ker je v njej prazen
prostor za njegovo svobodo, ga ne ovira in ne veže nič. Seveda pa so v človeku tudi
vtisi, občutki in doživljaji sveta, ki prispevajo k temu, daje njegova misel realna,
če pa se odtrga tudi od teh, lahko njegova zavest izgubi trdna tla. Zato se iz svoje
samote vrača v svet in k doživljajem, ki jih potrebuje za trdnost in realnost svoje
samotne notranjosti.
Samota kritičnega človeka je doživetje individualnosti.
Takšni pa so ljudje samo v današnjem času. V preteklosti namreč niso bili tako
osamosvojeni. Povezanost z naravo, življenjem in ljudmi je bila močnejša. Človek
ni doživljal prazne samote, v kateri se godijo njegove misli; prežemala so ga čutna
stanja, ki se niso odtrgala od zunanjega sveta. Ta stanja danes potiskamo na rob
zavesti, da bi bile naše miselne predstave svobodne, tedaj pa je človek predvsem
čutil, vendar ni mogel svobodno misliti in si predstavljati nekaj po svoje. Zato ta-
krat ni bil individualnost. Pred tri tisoč in pet tisoč leti so bili ljudje mnogo bolj
kolektivni, ker je bila njihova notranjost povsem drugačna kakor danes. Tisti, ki
so čutna stanja notranje osvetlili in po spominu obnovili njihov tok, kakor so ga
102
doživeli, so doumeli misel.Te misli si niso mogli izmisliti, kot to lahko storimo
danes, temveč jo je določalo čutno razpoloženje, ki je bilo v zvezi s tokom zunanje
resničnosti. Misel je bila ta zveza. Vse to so sprejemali kot razodetje resnice. Ne-
katerim so se te resnice bolj razodevale kot drugim, ker so se notranjemu svetu
bolj posvetili. Njihove misli so vsi spoštovali, a tudi oni sami jih niso imeli za svo-
je, temveč so jih pripisovali sili, ki sojo v čutenjih doživljali kot tok božanske res-
ničnosti. Oblikovali so skupno modrost in živeli v kolektivnem predstavljanju
sveta. Ker so te predstave izhajale iz notranjih razodetij v njihovih čutnih stanjih,
so bila naziranja tedaj žive podobe ali prispodobe duševnih in naravnih sil, kijih
poznamo kot mitologije. Danes je tudi dokazano, da so mitologije podobe našega
skupnega notranjega sveta.
Zaradi takšne duševne vsebine je bil človek skupinsko bitje inje bil tudi v družbe-
nem smislu predvsem član skupnosti. Ker paje v človeku sposobnost spominja-
nja, je lahko kdo obujal čutno stanje, ki ni bilo v zvezi z zunanjim svetom. V tak-
šnem primeru so bila njegova razodetja bolj osebna kot sicer. To je bil začetek in-
dividuacije. Zato tudi ni nastala ena sama resnica in ena sama človeška skupnost,
temveč mnogo podobnih.Sčasoma so se zmeraj bolj razlikovale. Nastali so tudi
različni socialni sloji, ker so samo nekateri ohranili sposobnost neokrnjenega ra-
zodetja resnic inje to postal njihov poklic (svečeniki), drugi pa so se posvetili bolj
lastnemu čutenju in zaradi tega razvili drugačna dela. Kot vemo, seje od kolektiv-
nih predstav prvič radikalno odmaknil stari Grk, ki ni samo verjel v mitologijo,
temveč je o njej oblikoval lastno misel. Skupnega verovanja sicer ni zavrgel, le
mislil, govoril in pesnil je o njem po svoje. To je bilo človekovo prvo individualno
prebujenje. Najprej seje pokazalo samo v starogrški kulturi, šele kasneje, ko so se
pojavile prve demokracije, pa tudi v družbi. Vendar niso vsi ljudje kar nenadoma
postali individui, zato so tudi demokratične družbe ohranile vse oblike skupinske
zavesti in tem ustrezne družbene sloje. Preteči je moralo tudi dva tisoč let, da so se
individualnosti, kakršno so dosegli najnaprednejši predstavniki starogrškega na-
roda, zavedeli tudi evropski izobraženci. Starogrški humanizem je v dobi renesan-
se postal evropski humanizem.
Tudi v Evropi je individualnost postala najprej kulturna vrednota in je le počasi
prodirala v družbo. Tako so se vse do nedavnega ohranile socialne oblike skupin-
ske pripadnosti. To so bili družbeni razredi. Tudi v Evropi so kakor v stari Indiji
obstajale štiri glavne kaste: teokracija, aristokracija, buržuazija in proletariat.
Tem je človek pripadal bolj kakor samemu sebi. Skupinskemu človeku je vladala
tudi ideologija njegove socialne skupine. Ceje kdo hotel postati individualnost, je
izoblikoval lastno misel, zaradi katere gaje skupnost lahko izločila kot krivover-
ca, izobčenca, izdajalca ali samozvanca. In ker seje pripadnost razreda dedovala,
je bila ta oblika skupinskega razlikovanja tudi krvnega ali rodovnega značaja, kar
je človekovo individuacijo še bolj oteževalo. Kot vemo. je družbo najprej upra-
vljala teokracija; to je spodrinila aristokracija, ki jo je kasneje zamenjala buržoazi-
ja, končno paje po tej logiki začela prevzemati oblast četrta evropska kasta: prole-
tariat. Ob koncu prejšnjega in v začetku tega stoletja so se pojavili delavski vodite-
lji, ki so pripravljali delavske množice na ta prevrat. Storili pa so napako, ker niso
pravilno razumeli duhovnega razvoja človeštva. Zanemarili so namreč vrednost
in pomen človekove individualnosti ter poudarjali pripadnost človekovemu raz-
103
redu. Razvijali so skupinsko, razredno miselnost, kolektivno identiteto, ki je zavi-
rala razvoj človekove lastne presoje in zavezala posameznika k povsem določe-
nim masovnim predstavam. Kolektivizem seje obrnil zoper individualizem. V
njem seje posameznik skril, se ognil lastni odgovornosti, utišal lastno, samostojno
misel in se podredil skupinski ideologiji. Tako je prišlo do razredne oblasti. Stali-
nistični socializem je pokazal svoj kastni značaj, kije toliko hujši, kolikor misel,
spoznanje in odločitev na podlagi osebnega čutenja vnaša v življenje kot mitologi-
jo. Ne upošteva tega, kar seje s človeštvom zgodilo v zgodovini, zato ne pomeni
napredovanja, temveč nazadovanje k arhaičnim oblikam predantične, skupinske
miselnosti.
Individualnost pa nezadržno postaja vedno bolj priznana in spoštovana vrednota
in samo zato je kastni ali razredni družbeni red začel razpadati. Danes je vsak člo-
vek pred zakonom enakopraven. To pomeni, daje pravna enakost ukinila nekda-
nje zakonite pravice razredov ali kast. Vendar razlik v sposobnostih, spoznanjih in
nagnjenjih ni mogoče z zakonom odpraviti, zato ljudje zavzemamo različne polo-
žaje v družbi; nekateri se ukvarjajo z umskim delom, drugi s političnim, tretji
upravljajo gospodarstvo, četrti opravljajo fizična, mehanska in rutinska opravila.
To so sodobne oblike ali odmevi nekdanjih štirih temeljnih kast, vendar lahko
današnji človek delo svobodno menja, če to hoče in če je sposoben pridobiti si
ustrezno znanje. Lahko stopi tudi na rob družbe in začne od tam oblikovati izvi-
ren socialni položaj.
Zavedati se sebe in samostojno razsojati ali biti sam svoj jaz pa niso samoumevna
dejstva, ki so kar tako dana človeku. To je treba doseči z voljo in s spoznavanjem
življenja. Pri tem je treba paziti, da te volje in spoznavanja ne spodbijamo drugim.
Človek nenehno živi z drugimi inje hkrati pod pritiskom vsakdanje resničnosti.
Temu ne more ubežati. Šele ko spozna okoliščine, ljudi in sebe, se lahko samostoj-
no orientira v družbi. V zgodovini se premik k samostojnemu individuu še ni
dovršil. Boj za ta človeški razvoj je izjemno krut in pdoben tihi vojni vseh zoper
vse. V urbaniziranem ali civiliziranem svetu lahko vsakdo čuti ta nenehni spopad
v sebi in svojem okolju. Razumljivo je, da se z otožnostjo obračamo k naravi in
nekdanji prvobitnosti človeškega kolektiva. Tudi misleci, ki so oblikovali delav-
sko zavest, so občudovali ta kolektiv. Toda pozabili so in tudi mi pozabljamo, da
je duševna vsebina sodobnegačloveka samota in praznina, v kateri se pojavljajo
lastne, intimne misli. Starega kolektiva zato ne more več biti, pa tudi ni bil tako
idealen, kot bi radi mislili o njem. Moramo se zavedati svoje individualnosti, torej
notranje osamosvojenosti od sveta in od kolektivne družbe. Šele ko seje zavemo
in jo uresničimo, lahko gremo iz svoje samote k doživljanju drugih ljudi in sebe ter
razvijamo razumevanje njihovih in svojih misli. Tako bomo spoznavali v njih in-
dividualnosti in sprejemali družbo kot skupnost samostojnih in toliko svobodnih
ljudi, kolikor znajo z razumevanjem spoznavati. Če se jim bomo tako približevali
in jih doživljali v svojem bitju in če bomo znali z lastno mislijo presojati njihove
misli, po katerih se v življenju ravnajo, nam bo zmeraj bolj jasno, kaj je v ljudeh
dobro in kaj zlo. Ta spoznanja nam bodo v premagovanju zla pomagala. Z njim
lahko pomagamo tudi drugim. To je potem tovarištvo, socializem. V tem primeru
ne ustvarja socializma skupinska miselnost, temveč razumevanje lastnih misli
vseh posameznikov. Tisti, ki živijo s to modrostjo, oblikujejo v svojem krogu in
104
po svojih zmožnostih socializem, ki je tukaj in zdaj. Marsikdo ga ne bo videl in se
mu ne bo mogel pridružiti, ker ga njegovo egoistično ravnanje od tega odvrača. Od
ljudi, ki imajo socialno spoznanje v sebi, pa živi vsa družba, ker ji dajejo svojo mo-
ralo. In če takih ljudi v družbi ni, je v njej kmalu vse narobe.
105
Charles Krauthamer:
Luč, ton,
kamera... politika!
Ko bi prišel v naše mesto mož, ki bi zaradi svoje mnogostranske sposobnosti znal
posnemati karkoli in kogarkoli, in bi nam ponudil svojo predstavo, bi se poklonili
pred tem človekom, obdarjenim s tako čudežno močjo vzbujanja užitka ... glavo
bi mu namazilili z mirtovim oljem in mujo okrasili z volnenimi trakovi, nato pa
bi ga pospremili do meje kakšne druge dežele.
-Platon
Vzemimo na primer igralce.Res dobri igralci se ne zanašajo samo na tehniko igre.
ampak se držijo tudi čustev. Iskreni so. tako kot jaz.
-Неџгу Kissinger
Platon ni cenil igralcev. Njihov talent za vzbujanje čustev namesto idej je po nje-
govem mnenju pomenil resno nevarnost za razumsko ureditev njegove Države. V
tej Državi razuma je izpostavljanje meščanov izmišljenemu in neposredno apeli-
ranje na njihova čustva pomenilo subverzivno dejavnost. Za Platona tu ni bilo
dileme: politiko kot aktivno angažiranje najvišjih človekovih sposobnosti v iska-
nju dobrega je postavljal proti gledališču - svetu senc, v katerem je mogoče vse,
resnično pa nič. Zato je lahko storil samo eno-gledališče je izgnal iz Države.
Nekaj civilizacij kasneje je njegova odločnost navdihnila Rousseauja: »Kaj! Pla-
ton je iz svoje republike izgnal Homerja, mi pa naj bi v naši prenašali Molièra?«
Rousseau je učil, da gledališče neizbežno vodi v sprijenost in korupcijo, kar
»temelji na strasteh«. Gledališču je pripisoval »usodno privlačnost« in opozarjal,
da utegne ta privlačnost oslabiti republikanske čednosti in obenem dati igralcem
ogromno moč in vpliv nad sodržavljani. O igralcih je zapisal naslednje:
»Če svoj uspeh na odru združijo z umetnostjo spletkarstva, potem se državi piše,
da jih bo prej kot v tridesetih letih imela za arbitre. Kandidati za državne službe se
bodo pehali za njihovo naklonjenost, o volilnih izidih se bo odločalo v gledaliških
garderobah, voditelji svobodnega naroda bodo orodje v rokah tolpe glumačev.
Pero mi zastaja ob tej misli.«
Resda niti Platon niti Rousseau nista bila posebno demokratična. Platonova de-
mokracija je bila »sprejemljiva oblika anarhije«, Rousseau paje svoj model drža-
ve zasnoval na ideji o »prisilni svobodi«. Vendar sta kljub temu zadržku oba ime-
106
la svoj prav. Mora, ki je tlačila Rousseauja. je v današnjem svetu postala stvar-
nost. Politiki danes ne le dvorijo igralcem, ampak so sami postali igralci, in obra-
tno - igralci dvorijo politikom in sami postajajo politiki. Prvič v zgodovini seje
zgodilo, da je na čelo velike države stopil igralec. Nikomur ni zastalo pero. Prav
nasprotno: Ronald Reagan sije največji politični kapital skoval prav iz svoje spo-
sobnosti, da si v pravem trenutku orosi oko ali pa da svoj resonančni glas po po-
trebi obarva s pravšnjo mero hripavega zanosa ali obvladovane jeze.
Platonu in Rousseauju je bila vizija o igralcu-kralju prihranjena, vendar se ob nju-
ni ideji o prepovedi gledališča danes zgrozijo celo tisti, ki sicer obsojajo prodor
gledališča na področje politike. Pri tem niti ni potrebno, daje človek vnet zago-
vornik državljanskih svoboščin - zadostuje že, daje realist. Prepozno je. Politike
bi s prepovedjo gledališča ne mogli več zaščititi, temveč bi jo uničili, saj sta podro-
čji danes tako prepleteni, daju ni mogoče ločevati. Dogaja se tisto, pred čimer je
svaril Rousseau; državljani, zasvojeni z iluzijami (npr. tisti, ki četrt dneva presedi-
jo pred televizorjem), izgubljajo zanimanje za svoje državljanske pravice in dolž-
nosti (npr. udeležba na volitvah). Še več kot to - javnost pričakuje, da bo še tisto
malo politike, kolikor je je sploh pripravljena konzumirati, ustrezalo kriterijem,
kakršni veljajo za njeno ustaljeno dieto dramatizirane fikcije.
Politika seje prilagodila tem kriterijem oz. pričakovanju javnosti. Spremenila se
je v gledališče, v katerem imajo politiki vlogo igralcev, javnost pa vlogo občinstva.
Proces preobrazbe je zdaj na že tako odmaknjeni stopnji, da celo teroristična za-
sedba kot najizrazitejša manifestacija političnega teatra danes velja za nekaj vsak-
danjega. Dogodek, kije bil še včeraj tako šokanten in celo nedojemljiv, danes velja
samo za enega od načinov izvajanja politike. Teroristi so bili pionirji političnega
gledališča. V obdobju, koje televizija začela svoj nezadržni pohod, so odkrili na-
čin, kako priti do političnih prerekvizitov, kot so legitimnost, vidnost in moč. Us-
pelo jim je, da so se iz nepomembnih zarotnikov, ki so dotlej ždeli v svetovnem za-
kulisju, čez noč spremenili v igralce, ki nastopajo na glavnem odru. Edini pogoj,
ki soga morali izpolniti, je bil, da so občinstvu ponudili spektakel ali kakšno dru-
go ustrezno obliko »zabave«, kar jim je odlično uspelo z živimi srhljivkami, kakr-
šen je bil na primer pokol na olimpijskih igrah v Miinchnu.
Seveda politični igralci že od nekdaj silijo na glavni oder. Toda teroristi so na oder
postavili nekaj povsem novega: moraliteto, dramatično uprizoritev njihovega šir-
šega boja. Iznašli so politično metaforo, ki je najzahtevnejša in najbolj radikalna
oblika političnega gledališča. To je zvrst, kije spričo svojih togih konvencij lahko
prepoznavna. Prvič, namesto argumentirane razlage uporablja deklaracijo, na-
mesto debate pa se poslužuje srhljivosti. Gibanja, ki niso tako marginalna in bre-
zobzirna, svoje izjave objavljajo-teroristi jih pa kar »storijo«. In drugič: politična
metafora je abstraktna. Teroristični izpad je sam po sebi brez pomena. Pomen za-
dobi šele z analogijo, s pomočjo katere dogodek dojamemo kot simbol nečesa dru-
gega, najsi bo to načelo, čustvo ali protest. Ko so moluški teroristi na Nizozem-
skem zajeli potniški vlak in pričeli pobijati potnike, je bilo to početje na prvi po-
gled brez slehernega smisla. Zajeti vozači so bili ljudje, ki glede moluškega vpraša-
nja, kolikor so zanj sploh vedeli, niso mogli storiti ničesar. Toda pobijanje talcev,
enako kot starodavne oblike človeškega žrtvovanja, ni samo sebi namen. V kon-
107
kretnem primeru je pobijanje simboliziralo krivdo Holandcev in voljo Moluča-
nov. Simbolika se razlikuje od primera do primera, interpretacija pa je naloga
množičnih občil, ki nastopajo v vlogi grškega zbora.Prisotnost sedme sile je zato
neobhodni element politične metafore. Absolutno potrebna je tudi prisotnost ob-
činstva - kajti brez gledalcev oz. poslušalcev dejanje zbledi v nič, enako kot trušč
drevesa, ki se zruši v oddaljenem gozdu, daleč od človekovih ušes.
Alije kako politično dejanje popolnoma teatralična poteza ali ne, luhko najbolje
presodimo, če se vprašamo, ali bi to dejanje lahko izvedli brez občinstva. Razlika
med umorom Alda Mora in atentatom na Anvara Sadata je v tem, da bi tiha in hi-
tra likvidacija Alda Mora zgrešila namen, medtem ko v Sadatovem primeru tega
ne moremo trditi. Umor Alda Mora je bil popolnoma simbolično dejanje, pri
atentatu na predsednika Sadata peje bila simbolika potisnjena v ozadje. Atentat je
bil mišljen kot vstajniško dejanje, kot državni udar, ki naj bi omogočil korenito
preobrazbo egiptovske družbe.
V enem od washingtonskih parkov je neka politično angažirana gledališka skupi-
na nedavno uprizorila »ugrabitev v živo«. Igralci, oblečeni v vojaške bluze, so vdr-
li v park, zgrabili soigralko, ki se je sončila v travi, in jo skušali odvleči s seboj.
Uprizoritev je prekinila policija z (zaresnimi) revolverji v rokah. »Ugrabitelji« in
»žrtev« so bili ogorčeni. Policija ni razumela poante - tako vendar izginjajo ljudje
v El Salvadorju. Toda policisti so izurjeni za odkrivanje kriminala in oe za odkri-
vanje političnih analogij, in kot kaže, jim nihče ni pojasnil, kaj se v resnici dogaja.
Politična metafora potrebuje simultanega prevajalca. Brez tega, in seveda brez
medija, ta najbolj skrajna oblika političnega gledališča izgublja občinstvo, tako
kot vsaka druga avantgardna umetnost.
Druge oblike političnega gledališča so po svoji dramatski strukturi manj zahtevne
in dovršene. Popularna alternativa metafore je pantomima. Njena sporočila so
bolj neposredna in hitreje razumljiva, zadenejo pa v živo. Politična pantomima ni
tako abstraktna, da bije brez komentarja ne mogli razumeti.
Tipičen zgled so množični mirovni pohodi v protest proti atomskemu orožju.
Črni kostumi udeležencev z izrisanim človeškim skeletom, maske smrti in »okr-
vavljene« obveze ne potrebujejo tolmača. Isto velja za tip demonstracije, ki je
znan pod imenom »množični konec«. Tisoči demonstrantov v danem trenutku
poležejo po tleh v vlogi žrtev atomske eksploziije, kar v posamezniku zbuja »oseb-
no« doživetje atomske smrti, hkrati paje to priložnost za enkratne zračne posne-
tke simulirane kolektivne destrukcije. Tako kot maska smrti tudi tak prizor brez
besed ponazarja osnovno misel: atomska bomba pomeni smrt.
Toda od vseh gledaliških rekvizitov, kijih najdemo na odru politične pantomime,
noben po učinku ne prekaša otroka. Uporaba otrok v politične namene je poprije-
la malone epidemične razsežnosti inje eden od kazalcev popularnosti tega politič-
no-gledališkega žanra. Svojčas so politiki jemali otroke v naročje samo v času
predvolilnih kampanj, želeč s tem izpričati svojo zainteresiranost za blagor naj-
mlajše generacije. Danes to počno vsi ob vsaki priložnosti. Ameriška pacifistka
108
Helen Caldicott dviguje otroke nad množico, češ da so vse nadaljnje besede o na-
menih protiatomskega gibanja nepotrebne. Jaser Arafat je med obleganjem Bejru-
ta pogosto sklenil dan tako, daje pred predstavniki sedme sile stisnil v naročje ka-
terega od palestinskih otrok, kot bi želel reči, daje to tisto, za kar se bije bitka za
Bejrut. Fanatiki, ki skušajo doseči prepoved umetne prekinitve nosečnosti, maha-
jo z grozljivimi fotografijami iznakaženih človeških zarodkov in nas opominjajo,
daje to tisto, za kar bijejo svojo križarsko vojno. Otrok je splošno sprejemljivo po-
osebljenje nepokvarjenosti; otroka braniti je samoumevno Dobro. Simbolična
identifikacija z otrokom občinstvu signalizira »pravičnost« borbe, in sicer na na-
čin, ki ne pozna jezikovnih pregrad. Politična pantomima ima univerzalni po-
men, tako kot glasba in druge neverbalne oblike komuniciranja.
Vse to gestikuliranje na političnem odru je krivo strah vzbujajočega nazadovanja
in revščine političnega diskurza. V nekaterih delih sveta, kot na primer v sovjet-
skem bloku, kjer je bogat politični dialog prepovedan, je signaliziranje edini pre-
ostali način politične komunikacije. Moskovska Pravda je bolj vir šifriranih spo-
ročil kot vir neposrednih informacij. Da bi, na primer, ugotovili, kdo je v Kremlju
v politični nemilosti oz. milosti, je treba dešifrirati tradicionalno prvomajsko fo-
tografijo sovjetskega vodstva na vrhu Leninovega mavzoleja. Metodam politične-
ga monolita se morajo prilagoditi celo sile, ki kljubujejo sistemu. Solidarnost so
mnogi kritizirali, češ daje preveč energije potratila za simbolične prekinitve dela,
za znamenito postavitev križev v ladjedelnici Lenin v Gdansku in za podobne
simbolične poteze. V resnici Solidarnost ni imela kdove kakšne izbire. Njeno vod-
stvo je dobro razumelo, daje v konfrontaciji z nasprotnikom, ki politični dialog
diktira s tanki, simbol edino učinkovito protiorožje.
Na zahodu so politični dialog ne vodi s tanki. Jezik je dovoljen, a se vse bolj umika
gestikulaciji in v tem procesu odmira. V sferi neuradne politike, kjer vladata me-
tafora in pantomima, je odmiranje jezika najbolj očitno. Isto se dogaja v sferi
uradne politike, le da je tu proces bolj prikrit. Tisti, ki imajo v rokah oblast, si na-
mreč lahko privoščijo kaj več kot samo poziranje pred kamero. Njihovo delo je
oblikovanje in izvajanje uradne politike, to pa jim dovoljuje, da se gredo bolj sub-
tilno vrsto političnega teatra. To je simbolistična politika, ki temelji na navidezni
akciji, na akciji brez prave vsebine. Njen namen je ustvarjanje videza. Vzemimo
na primer ameriške sankcije proti Poljski. PREDSEDNIKOVE SANKCIJE
OCENJUJEJO KOT SIMBOLIČNE, je poročilo o uvedbi sankcij naslovil eden
od vodilnih ameriških listov. Poročilo je jasno predočilo, daje predsednik Reagan
Poljski sicer odvzel status trgovinsko priviligirane države, da pa to v realnem sve-
tu ne bo imelo nobenih posledic. Naslov članka bi se torej moral glasiti: PRED-
SEDNIKOVE SANKCIJE OCENJUJEJO KOT PRAZNE, ali kaj podobnega.
Toda cesarji danes vedo, da smejo v javnost tudi brez oblačil - vse dokler njihovo
goloto »ocenjujejo kot simbolično«.
Eden od vsebinsko najbolj praznih političnih dogodkov na Zahodu je vsakoletna
vrhunska gospodarska konferenca, kije tako očitno nekoristna, da spravlja sim-
bolistično politiko na še slabši glas. Za zahodne voditelje je konferenca priložnost,
da drug drugega brcajo pod mizo in da nad mizo potrjujejo enotnost Zahoda -
enotnost, ki jo na koncu še enkrat potrdijo s tradicionalno skupinsko fotografijo.
109
Na ameriškem področju podobno prazen dogodek predstavlja nacionalna kon-
vencija - strankarski shod, na katerem republikanska oz. demokratska stranka
vsake štiri leta imenujeta svojega predsedniškega kandidata. Tako kot zahodni
gospodarski vrh je tudi konvencija svojčas imela resno posvetovalno funkcijo, kar
pa je že zdavnaj odvrgla. Danes je to razstava koreografiranega navdušenja in
strankarske lojalnosti, z vnaprej pripravljenim scenarijem, po katerem njen vrhu-
nec vedno sovpade z najbolj gledanim televizijskim terminom.
Vnaprej režirane politične dogodke, kot so vrhunske konference in strankarski
shodi, ki so očitno namenjeni samo kameram, danes označujemo z izrazom me-
dijski dogodek. Vendar izraz zavaja - vzbuja namreč vtis, da gre za nekakšno po-
sebno vrsto dogodka. V resnici paje relacija med medijskim dogodkom in pravim
dogodkom enaka relaciji med Potemkinovimi vasmi in resničnimi vasmi. Toda v
televizijski eri je to vseeno. Ko delavci začno razstavljati kulise, so televizijske eki-
pe že na poti domov.
Razmah televizije je najbolj vidni in najpomembnejši vzrok za eksplozivno rast
simbolične politike. Teoretik Cristopher Laseh to obliko političnega gledališča
imenuje politika spektakla, njen začetek pa postavlja v obdobje prvega »televizij-
skega predsednika« Johna Kennedyja. Tudi tako imenovani »krizni štab« je po
njegovem proizvod televizijske dobe, zamišljen kot sredstvo, ki politike projicira
kot heroje, njihove odločitve pa kot preskus vodstvene sposobnosti. Richard Ni-
xon, ki je do Watergata šel skozi kakšnih šest ali sedem kriz, je hojo po razpeti vrvi
spremenil v rutinsko zadevo. Zato si je bilo treba izmisliti nove točke, in razvoj, ki
je sledil, verjetno preseneča tudi samega Lascha: znani postinavguralni memoran-
dum, v katerem je Carterjev svetovalec Jordan Hamilton poudaril, da je v kon-
čnem seštevku pomembna samo percepcija in ne vsebina: zamračitev božične raz-
svetljave v Beli hiši v odgovor na zajetje ameriških diplomantov v Iranu; Carter-
jev dramatični odhod v samoto Camp Davida in njegove dvotedenske meditacije.
Končno pa seje moral Carter umakniti pred doslej najpopolnejšim zlitjem gleda-
lišča in politike - Ronaldom Reaganom, človekom, ki ni bil izbran na čelo ameri-
škega konzervativnega gibanja zato, ker se je izkazal kot mislec in vodja, ampak
zato. ker zna igrati pred kamero.
Novi predsednik je že takoj po prihodu v Belo hišo pokazal, da ne bo zamudil no-
bene priložnosti za simbolično gesto. Sovjetskemu veleposlaniku je prepovedal
vstop v State Department skozi predsedniško garažo. Ko so na Poljskem uvedli
vojno stanje, je v Beli hiši prižgal svečo. Obiskal je črnsko šolo v enem od čikaških
getov, želeč pokazati svoje zanimanje za položaj črncev. Uvedel je embargo na iz-
voz ameriške licenčne tehnologije, namenjene za gradnjo sovjetskega plinovoda
(čeprav je priznal, da to gradnje ne bo preprečilo). Osnovno vprašanje pri takšnih
in podobnih simboličnih potezah je vprašanje, kaj stoji za njimi. Avtentičnemu
političnemu simbolu, ki jedrnato in avtoritativno simbolizira kak otipljiv politi-
čen program, ni mogoče odrekati pomena. Sloviti pulover Jimmyja Carterja na
primer je (resda zelo nerodno) simboliziral njegov otipljivi program varčevanja z
energijo. Nasprotno paje predsednik Reagan svojo svečo za Poljsko podprl s tako
patetičnimi ukrepi, kakršen je ukinitev dvakratne tedenske letalske zveze z Varša-
110
vo. Njegovemu obisku v čikaškem getu je sledila gospodarska politika, kije zde-
setkala sredstva za socialno pomoč črnskemu prebivalstvu. Tehnološkemu em-
bargu in sankcijam proti zahodnoevropskim kršilcem paje sledila obnovitev pro-
daje afriškega žita Sovjetski zvezi.
Seveda vse to še ne pomeni, daje treba politični simbolizem vedno pisati z nega-
tivnim predznakom. Vsaka družba potrebuje svoje zmagoslavne procesije, ustoli-
čenja in prestolne govore. Politični rituali so nepogrešljivi del družbene prakse, saj
družbo povezujejo v celoto, ji dajejo enoten namen in potrjujejo kontinuiteto in
legitimnost njenih institucij. Toda tako kot je pobožnost prazna, kadar spodrine
dobroto, in napadalna, kadar prikriva zlo, tako je na političnem področju simbo-
lična gesta nemoralna, kadar stoji namesto stvarne poteze, ali še slabše - kadar
skuša prikrivati dejanja, s katerimi je v protislovju. In vendar simbolistična politi-
ka danes skoraj brez izjeme služi prvemu ali drugemu namenu.
Samo eno upanje ostaja, edina možnost, da nam bodo mogoče le prihranjene naj-
hujše posledice politike gledališča. To je hiperprodukcija njenih protagonistov.
Podobe, kijih producirajo, so tako številne, da prihaja med njimi do pojava, ki ga
atomski strategi imenujejo »bratomor«: medsebojno uničevanje. Gledalec, kije iz
dneva v dan izpostavljen tisočerim podobam, si ne zapomni veliko. Tu in tam mu
ostane kak bled spomin; to ve vsak, ki dela reklamo za šumeče pijače ali praške
proti potenju nog. Toda skupen učinek je tak, da sam sebe nevtralizira.
Programi so preobremenjeni in pozornost, ki jo vzbudi posamezna točka, je vse
bolj kratkotrajna. Toda politični impresariji ne mečejo puške v koruzo, ampak
pripravljajo še bolj spektakularne predstave. Popularnost igralcev (Reagan ni iz-
ključno ameriški fenomen - tudi v indijski državi Tamil Nadu predseduje bivši
filmski igralec, drugi pa ima dobre možnosti, da zmaga na volitvah v Andra Pra-
deshu, tretji je eden vodilnih politikov v Karnataki) in hiter razvoj tehnologije ilu-
zij napovedujeta, da politični teater še ni predstavil vsega, kar zmore.
Po vsem tem kdo še vedno poreče, da je politično gledišče nenevarno, češ da operi-
ra v svetu percepcije, onkraj metafizične meje, ki svet percepcije deli od realnega
sveta. Argumentu o nenevarnosti bi pritrdili, če bi bilo politično gledališče samo
bizarna enačica »realne« politike. A ni tako. V resnici politični cirkus vse bolj do-
minira nad realno politiko, zato ker zna videz predstaviti kot stvarnost. Politično
gledališče si je podredilo realno politiko in nam danes ponuja še kaj več kot »mno-
žični konec«, gverilsko moraliteto in Ronalda Reagana. Politično gledališče v ro-
kah tistih, ki imajo oblast, v rokah protagonistov simbolistične politike, je akcijo
nadomestilo z gesto. V rokah disidentov - protagonistov politične metafore in
pantomime - je z gesto nadomestilo argument. In končno: v očeh državljanov, ki
so protagonisti v umetnosti sprejemanja, je politiko spremenilo v obliko zabave.
Rousseauja bi nič tega ne presenetilo. Streslo gaje že ob sami misli na teatralično
politiko. Kaj lahko pa se zgodi, da bo pero začelo zastajati tudi v naših rokah.
Prevedel Veseljko Simonovič
111
Rajko Šuštaršić
Trije premisleki iz raziskave
o raziskovanju
(Ob ukinitvi neke raziskovalne enote)
Uvodoma vam bomo skušali pojasniti, kakšna raziskava je to.
Raziskava je pravzaprav raziskovalno poročilo, ki se razlikuje od administrativ-
nega poročila o raziskovanju predvsem po tem, da poročevalec raziskuje in tako
deluje s položaja avtonomne znanosti! Kakšnega pol leta po prehodu z znanstvene
ustanove ISF* pri Univerzi v Ljubljani v SŠP** se (mi) je raziskovalcu pojavilo
neko preprosto vprašanje kot odločilno vprašanje, tako odločilno, da se raziskavi
sploh nisem mogel izogniti. Vprašanje predlaganja in administrativne odobritve
raziskave v tem primeru sploh ni važno. To raziskovalno nujo bi najbolje ilustri-
ral z nujo gasilca, ki mu gori lastna hiša. Poročanje v raziskavi je sestavina razi-
skovalne akcije.
Raziskava išče odgovore na vprašanja o temeljnih problemih raziskovanja, ki so
označeni s podnaslovi raziskave:
»Ali je raziskovanje komunikacijskega procesa v instituciji množičnega medija
mogoče?«
»Kako uničiti vsako ustvarjalnost v raziskovalni enoti?«
»Alije mogoča avtonomno utemeljena znanost, kije današnji znanosti alternativ-
na znanost?«
»Administrativna rutinizacija, podreditev raziskovanja interesom institucije ali
kar institucionalizacija raziskovanja«.
Ker je raziskava akcijska, je hkrati način boja proti ukinjanju raziskovanja, to je
proti različnim vidikom enega in istega problema razvrednotenja znanosti.
Teoretsko je raziskava analizira in posplošen spor med raziskovalno in admini-
strativno institucionalno vlogo, to je med raziskovalcem in uradnikom v razisko-
valcu, v raziskovalni enoti, v instituciji medija. Problem je aplikabilen širše. To je
angažirana raziskava, katere končni cilj je vzpostavitev avtonomnega in avtentič-
nega raziskovanja v instituciji ali izven nje. To je raziskava, ki traja vse do realiza-
cije osnovnega cilja, ima kup navidez nepomembnega gradiva: zapisnikov, skle-
pov, zahtevkov, pripomb, pisem, ugovorov, deklariranih izjav ipd. ipd., a njen
rezultat je samo kratka diagnoza neke bolezni družbe. »Kako malo!« boste rekli.
• Inštitut za sociologijo in filozofijo
** Službe za študij programa pri Radioteleviziji Ljubljana
I 12
Vendar temu je to zato, ker vas simptomi bolezni družbe ne zanimajo. Če bi razi-
skoval npr. raka in bi samo sumil nanj, bi mi ne ugovarjali, kot pacient, ki pride k
zdravniku z diagnozo bolezni, kot jo sam postavi, in zahteva zdravljenje, ki ga
sam predpiše.
Vseeno pa vam bom zaupal diagnozo. Taje nedvomna. Raziskovanje v instituciji
množičnih medijev (ugotovljeno na primeru RTV Ljubljana) ni možno. Razi-
skovalni rezultati raziskav v instituciji so neuporabni, ker so neuporabljeni. Razi-
skovalno delo je razvrednoteno. Raziskovanje je tujek v instituciji množičnih
medijev. Raziskovalno delo degenerira v uradniško evidenco ali pa ga odstranijo.
Raziskovalci se spremenijo v nekritične manipulante s podatki, arhivarje, uradni-
ke. Raziskovanje je to, kar je v instituciji najprej moč ukiniti. Ta izrez tvora pa se
nikogar ne tiče: ne širše in ne strokovne, to je raziskovalne dejavnosti, tudi ne razi-
skovalnih institucij in raziskovalnih nadinstitucij ne?
Utemeljitev ukinitve raziskovalne enote, daje raziskovanje predimenzionirano,
je z raziskovalnega vidika nična. Morda je z vidika administrativne miselnosti
celo briljantna, vendar bi si upal podvomiti tudi o tem.
Pri tolikšni količini uradnikov in uradništva v naši instituciji je ukinjanje ravno
raziskovalne enote vsaj čudna uresničitev teze, daje »znanost osnovna proizvajal-
na sila«, bolj je uresničitev teze: »dober raziskovalec je ukinjen raziskovalec«. Te-
levizija hoče svoje raziskovalne enote, rezultate, kijih obvladuje, vnaprejšnje in-
terpretacije, ki jim je treba vstaviti le še številke, administrativno apologetsko me-
todo, v zadnji posledici hoče svojo privatno »gospodinjsko« znanost, ki pa ima le
eno napako, da potem, koje obvladana, ni več znanost.
Ne gre le za neko raziskovalno enoto, le za neko raziskovalno institucijo, le za
znanost pri nas, ampak za nekaj, kar je odločno več kot vse to. Odločilen je prin-
cip znanosti; v odnosu do tega principa so vsi trenutni rezultati akcije smešno ne-
pomembni. Zato se ne mudi. Z akcijo je treba kdaj počakati na pravi trenutek.
Vendar ima tudi institucija svoj princip. V imenu tega principa je morala razi-
skovanje ukiniti za vsako ceno. Še tako tehtni argumenti, sklicevanja na zakone in
sporazume, so v primeru s principom hierarhije nični; če je tako, potem je bil kon-
flikt obojestransko principialne narave in samo v tem primeru je konflikt vreden
svojega imena. Rezultat je določen vnaprej, konflikt je torej predvidljiv. Med
ustvarjalci in administratorji ali med malimi ustvarjalci in velikimi administra-
torji je ustvarjalni konflikt oziroma večni administrativni spor. To je isto, eni in
drugi protagonisti pa ga različno poimenujejo. Lahko rečemo: ko bi nekaj razisko-
valcev pravočasno pristalo na več križanj,* to je po našem na križanje znanosti,
bi oddelek še danes obstojal in seveda izračunaval odstotke gledalcev in poslušal-
cev, in to narobe, po metodologiji, s katero ni mogoče opraviti niti seminarske na-
loge v prvem letniku fakultete. A kaj bi res morali plačati tako ceno za eksistenco
nečesa, čemur pravimo strokovno šarlatanstvo in gospodarski kriminal? Tako bo-
sta sedaj dva raziskovalna oddelka. Eden na radiu in eden na televiziji. Ne bosta v
razvidu raziskovalnih organizacij, za interno znanost pa to tako ali tako ni po-
membno. In kot vse v tej zgodbi bodo po principu negativne kadrovske selekcije
tisti, ki so množični medij raziskovali najbolj administrativno, se pravi tisti, kijih
* »križanja« - to je ustaljen izraz za enostavno statistično tabeliranje
I L^
dolžimo, da so odgovorni za propad neke raziskovalne enote, dobili ponovno pri-
ložnost, da ponovno padejo na izpitu. Nismo prijatelji, pa vseeno vam ukinjeval-
cem in tistim, ki ste se solidarizirali z interno domačo ali gospodinjsko znanostjo,
rade volje odstopimo nasvet:
En sam raziskovalec, ki bi resno jemal raziskovalno vlogo (to pomeni le, da bi vz-
trajal pri tem, kar seje naučil), bi povzročil ponoven spopad v enoti, razpad na
uradnike in raziskovalce, na tiste, ki delajo, in tiste, ki ne delajo, ampak le razi-
skujejo. In zgodovina bi se ponovila. Temperament in stil delovanja posameznika
pri tem nista pomembna. Pomembno je dejstvo, da se, če je le kaj na sociologiji,
lahko konflikt med raziskovalno in administrativno vlogo aktualizira, že če se
pojavi en sam raziskovalec. Pomembnmoje tudi vzdušje. Raziskovalno vzdušje je
kužno že po svojem izvoru. Raziskovalna okužba je neizogibna in v določenih
razmerah so se okužili tudi na videz imuni preizkušeni administrativni razisko-
valci. Skrajšano se nasvet glasi:
Pazite, da se k vam ne vtihotapi niti en raziskovalec. Ostanite pri križanjih. Kopi-
čite podatke v preglednice in v nedogled. Merite občinstvo v tisočih in kritike v
kvadratnih metrih (m*). Delajte: kdor dela, ta ne misli! Toda ne recite, da je to
znanost in da kaj raziskujete, sicer vas bo bolezen popadla od zunaj. Imejte di-
skretne. interne raziskovalce.
Odločilnim, ključnim ali koordinativnim dejavnikom pa bi svetovali širše:
Mogoče je spraviti raziskovanje na nivo uradovanja (brez raziskovalne avreole)
ali ga ukiniti. Resnično raziskovanje nikoli ne bo administrativno dovoljeno! Uki-
nitev t.im. formalne raziskovalne vloge mi je visela nad glavo kot Damoklejev
meč 14 let. Ukinjali so raziskovalno organizacijo ISF pri Univerzi v Ljubljani,
ukinjal sem se še dodatno ali posebej sam, dvakrat sem hote ali nehote prekinil ra-
ziskovalno vlogo v isti znanstveni instituciji. Lahko samo rečem. Hvala vsem, ker
ste me ukinili. Čeprav sem zopet izkazal tradicionalno nehvaležnost, to je končni
protest DS DO RTV Ljubljana ali RAZGLAS o alternativnem raziskovanju.
Bodi dovolj osebne in formalne prizadetosti. Ker spoznanje samo po sebi nima
moči, raziskovalec spoznavanju dodaja še akcijo ali akcijsko intrigo, če hočete.
Sedaj paje čas za premislek, ker raziskovalec ne more nemisliti.
3. Trije premisleki
Interpretacija dogodkov akcije raziskave izhaja iz konkretnih razmer v konkretni
instituciji, premislek pa skuša to konkretnost preseči na nivo, kije edini relevan-
ten za znanost, to je na nivo univerzalne tipike medijev radia in televizije. Odločil-
ni dogodki, ki se porajajo, namreč niso zgolj interni problem nekega medija, am-
pak morajo biti pogojeni z determinantami, ki delujejo na medije v podobnih
stopnjah razvoja. Taka interpretacija je tvegana, kaj hitro je lahko zmotna, vendar
je last nekega raziskovalca, ki seje trudil, da bi problem, ki se mu je zastavil, razi-
skal.
Prvi del interpretacije je premislek o ujetem, neavtonomnem raziskovanju (iz ra-
ziskave: Administrativno raziskovanje množičnega medija. Bilten SŠP 42, marec
1981, R. Šuštaršič, P. Ocepek, B.Šibal). Drugi del je premislek o obeh medijih, te-
I 14
leviziji in radiu (in njunem odnosu do raziskovanja). Tretji del pa je premislek
predvsem o znanosti nekoliko širše, premislek o možnostih njene lastne propa-
gande (iz raziskave: Vrednostne orientacije EP in izhodišča znanstvene propagan-
de, Bilten SŠP 48, dec. 1982, R.Šutaršič).
3.1. Prvi premislek:
»BISTVA OPEHARJENA ZNANOST«
(Premislek ob raziskavi »Administrativno raziskovanje množičnih medijev« ali
za nameščenca RTV nenavaden pogled na raziskovanje radia in televizije)
Predlagali smo obsežno metodološko analizo, ki naj bi valorizirala predvsem
prednosti oziroma slabosti dveh načinov empiričnega zbiranja podatkov o od-
mevnosti radijskega programa.* Predvsem nas je zanimalo, kateri način zbiranja
podatkov o poslušalcih radia, njihovi pogostosti poslušanja posameznih radijskih
postaj in poslušalskih preferencah imajo večjo validnost oziroma releabilnost.
Hoteli smo zvedeti predvsem nekaj več o razlogih, zakaj se podatki, ki smo jih
zbrali na oba načina, med seboj razlikujejo, katere prednosti oziroma slabosti
imata oba načina merjenja. V raziskavo smo nameravali vključiti tudi zunanje so-
delavce, specialiste za statistične analize, za računalniško logično kontrolo, in
metodologe, ki bi analizirali doseg in relevantnost takega empiričnega raziskova-
nja. Za začetek smo se odločili za krajšo preliminarno analizo, ki bi vsaj delno do-
segla cilje širše metodološke analize, predvsem praktični cilj in sicer grobo oceno
prednósti oziroma slabosti posameznih merskih instrumentov, kar bi lahko pri-
vedlo do racionalizacije dela v raziskovalni enoti** pri RTV Ljubljana.
Vendar moramo reči, da nas je preliminarna analiza odvrnila od namere, da bi
realizirali nalogo v celoti. Izvedba analize bi zahtevala ponovno šifriranje in raču-
nalniško obdelavo podatkov in tudi ponovno anketiranje istih respondentov. V
preliminarni analizi pa smo ocenili, daje vrednost vsega empiričnega postopka
(vzorčenje, anketiranje, vrednost registriranih izjav, anketirancev, šifriranje, tako
imenovana logika kontrola in ne nazadnje možen doseg interpretacijske ravni)
tako približna ivi tako frivolna, da negira smiselnost narančnejše analize.
Dodatna metodološka analiza bi sicer odgovorila na vprašanje, kateri merski in-
strument je manj zanesljiv, in morda na to, v kolikšni meri nismo merili tistega,
kar mislimo, da smo izmerili, to je, smiselno in enoznačno opredeljeno odmev-
nost poslušalcev in sporočilo medija ali tako imenovani kontakt poslušalcev s
programom ali komunikacijsko polje medija vse do preferenc poslušalcev o dolo-
čenih vsebinah medijev sporočil. Vendar se sprašujemo, alije to dovolj resno ute-
* En način merjenja je vprašalnik z vprašanji o pogostosti poslušanja radia in pre-
ferencah poslušalcev o programskih vsebinah oziroma zvrsti vsebin. Drug način
merjenja je barometer, ki zaznamuje poslušanost določenih oddaj oziroma poslu-
šanost radijskih programov v časovni mreži.
** Delovna enota za raziskovanje programa in občinstva pri RTV Ljubljana.
I 15
meljen raziskovalni problem, ali opravičuje napor in stroške za izvedbo take ana-
lize?*
Že rezultate preliminarne analize lahko postavimo na raven problematiziranja ali
ocene smiselnosti oziroma nesmiselnosti obeh načinov tako imenovanega odsli-
kavanja odmevnosti radijskega programa pri poslušalcih in širše na smiselnost ta-
kih empiričnih raziskav.
Naše stališče utemeljujemo z izsledki preliminarne analize in s premislekom, do
katerega nas je privedla analiza. V povzetku pa želimo bolj kot rezultate ilustrirati
naš premislek. Pričenjamo ga s temeljno ugotovitvijo in temeljnim vprašanjem, ki
problematizirata smiselnost raziskovalne metode.
Če akentiranci na postavljena vprašanja ne odgovarjajo resno, natančno, dosled-
no, konsistenčno, ravnajo tako tudi zato, ker tega večinoma ne morejo!** Zakaj?
Merski instrument je enoten izdelek, torej izdelek za nekega enotnega, povprečne-
ga, abstraktnega poslušalca, anketiranca. Osnovni zahtevek metodologije je, daje
merski instrument za vse enak. Vendar se ti poslušalci med seboj zelo razlikujejo
in za vsakega izmed njih je ta izdelek (merski instrument) nekaj povsem drugega.
Mi samo mislimo, da sprašujemo vse anketirance enako, kar je formalno sicer res,
vendar se njihovo razumevanje naših vprašanj zelo razlikuje. Tisti, ki niso opra-
vljali anket, bodo trdili, daje ta trditev pretirana. Tisti pa, ki imajo izkušnje v po-
dobnem komuniciranju, vedo, da morajo že pri anketiranju kršiti navodilo (os-
novne postulate empirične metodologije) že s tem, ker so prisiljeni preformulirati
* Od tu proučevanja enega dela komunikacijskega procesa (odmevnost poslušal-
cev na medij) do proučevanja komunikatorja in analize sporočil vse do refleksije
posameznih vidikov celotnega komunikacijskega procesa je v raziskovalnem pri-
zadevanju logična pot, ki šele omogoča zagledanje v proučevani pojav »v celoti
družbenih odnosov«. To paje (kot kaže) za administrativno raziskovanje nezani-
miva in nedosegljiva orientacija.
Tako parcializacijo in sakralizacijo interesov v raziskovanju (raziskovalni usme-
ritvi) množičnih medijev je razgalil Prokop. Še konkretnejši paje po našem mne-
nju Claus Eurichs »Kritik der empirischen Kommunikationsforschung«, Run-
dfunk und Fernsehen 77/44, po katerem povzemamo tele ugotovitve. Metoda, ki
naj bo uporabljena, je odvisna od raziskovalnega komunikacijskega fenomena in
interakcij odnosov v komunikacijskem procesu. (Metoda določa problem in ne
obratno; ker paje tako, obratno namreč, se dogaja, da imamo toliko raziskovalnih
problemov, kot je programov in posameznih oddaj. Metodo pa le eno, statistično
preštevanje na oddajo. - Komentar R.Š.)
-	Po Eurichsu je statistično razvrščanje recipientov v demografske kategorije
oddaljevanje od realnih socialnih grup, realnih socialnih odnosov ali redukcija
analiz MM na mehanično proučevanje recipientov. Zato se zavzema za kombini-
rane kvalitativne pristope v raziskovanju namesto kvantitativnega šabloniziranja,
kije domena statistike in birokracije. (Konkretizirana ugotovitev o administrativ-
nem raziskovanju MM kot pri Lazarsfeldu - opomba R.S.)
-	Empirično komunikacijsko raziskovanje naj preide od ravni opisovanja na ra-
ven razjasnjevanja. (Dodali bi še konkretizacijo tega: od ravni utemeljevanja moči
MM na raven raziskovanja .. . R.Š.)
** In ta »izvirni greh« se ne ustavi pri anketirancih, ampak se razširi na vse druge
udeležence raziskovalnega procesa, in sicer na anketarje, obdelovalce, računalni-
ške strokovnjake, vse do bralcev takih raziskav.
16
(po navadi poenostaviti) vprašanja, i<i bi morala biti enako postavljena anketiran-
cem. Preprosteje povedano, mi vprašanim samo na videz postavljamo enaka
vprašanja. Za en del vprašanih so vprašanja pretežavna, prekompleksna, za druge
preenostavna, preneumna, preveč jih utesnjujejo v nekaj možnih modalitet. (Glej
opis neenoznačnosti odgovorov na videz tako enostavno vprašanje: »Ali poslušate
radio?«)
V komunikaciji z vprašalnikom, torej v sami metodi takega empiričnega razisko-
vanja, so že vsebovani razlogi, ki silijo anketirance, da dajejo konformne odgovo-
re, torej odgovarjajo tako, kot menijo, da se od njih pričakuje, in to ob zagotovlje-
ni ali nezagotovljeni anonimnosti njihovih odgovorov. (Podatki o pogostosti po-
slušanja radia na primer kažejo težnjo anketirancev po večjem izkazovanju po-
slušanosti radia, kot je dejanska).
Možnosti, da bi anketirance s katerimkoli enotnim merskim instrumentom »pre-
varali«, da bi lahko ali da bi sploh lahko zanesljivo, enoznačno, po resnici odgo-
varjali na smiselno postavljena vprašanja, so po našem mnenju majhne. To ome-
njamo zgolj kot ilustracijo metodoloških težav, sicer pa izvire metodoloških težav
pri zbiranju in valorizaciji podatkov v empiričnih raziskavah razvrščamo takole:
1.	imanentna naravnanost take empirične metodologije (ilustrirali smo jo s stališ-
čem: medij si ustvarja sliko o sebi)
2.	nizka raven in interpretacijski doseg take metodologije (konstrukcija neke em-
pirične realitete povprečij, lestvic distribucij, kategorij, ki zelo slabo reprezentira-
jo določene ali realne socialne vsebine, odnose in grupe...)
3.	nekorektnost izpeljevanja empiričnih raziskav ali neupoštevanje osnovnih po-
stulatov tudi tako omejene empirične metodologije (menimo,da prav naša preli-
minarna analiza dovolj ilustrira primer degeneracije raziskovanja v tako imeno-
vano »administrativno« raziskovanje), kot gaje označil Lazarsfeld.
Banalne težave takih empiričnih analiz so po našem mnenju samo izpeljava gor-
njih postavk, ki se kažejo le kot tehnološke slabosti metode.* Naj jih nekaj našteje-
mo:
-	variiranje pri »subjektivnem« opredeljevanju na osnovna vprašanja, tako med
anketiranci kot med anketarji,
-	nenatančnost vprašanj,
-	nenatančnost ob »naključnem« izboru vprašanih,
-	nenatančnost pri nadaljni obdelavi podatkov,
-	površnost v interpretacijah in preseganje pomenov v posplošitve, ki ne izhajajo
iz konkretnih podatkov,
-	revnost registra vprašanega (o njej v analizi ni bilo veliko govora, ker je sama po
sebi kompleksen problem, ki ga lahko le sistematično valoriziramo. Še najbolj si
jo ilustriramo, če si po tem, ko smo sami po vrsti odgovorili na vprašanja v vpra-
šalniku, postavimo še eno ali dve vprašanji.) Kaj smo povedali bistvenega o sebi in
svojem odnosu do medija?
Odgovor se nam zdi reven. O sebi na primer le:
-	da smo moški ali ženska,
-	da smo stari od 31 do 40 let...,
* Ker imajo fundamentalno omenjenost, jih s tehnološkim perfekcioniziranjem ni
mogoče odpraviti, lahko pa jih prikrijemo.
117
-	da smo udeleženec z nižjo ali srednjo izobrazbo . .
-	samostojenga poklica ali drugo* ,
-	svojo narodnost.
-	končano šolo,
-	članstvo v DPO, samoupravnih organih, delegatsko funkcijo.
To je tako imenovana socialdemografska opredelitev subjekta.
Količinsko precej več povemo o svojem odnosu do medija, medijev, vnaprej kate-
goriziranih medijskih vsebin. Imamo možnost odprtih odgovorov, toda v kalupu
ali šabloni predhodnih kategorij, ki nas predhodno usmerjajo. Pesti nas slab obču-
tek, da verjetno nismo dovolj natančno odgovorili, katere programe, vsebine, po-
staje in kako pogosto po navadi poslušamo, skratka, kakšne navade in želje ima-
mo; ali pa ugotovimo, da z vsemi temi odgovori nismo povedali nič bistvenega; da
smo ostali na površini problemov in daje tako spraševanje formalizem v vzvratni
komunikaciji med anketarjem in anketirancem oziroma recipientom in medijem.
Ravni in dosega takega vprašalnika za posameznika (gre za povprečnega posamez-
nika) v principu ne moremo preseči s še tako eksaktnimi izračuni in kombinacija-
mi podatkov. To pa nasvodi do osnovnega sociološkega ugovora proti vprašalni-
škemu načinu empiričnega ugotavljanja odmeva na medij (kar pa velja tudi širše,
to je za ugotavljanje javnega mnenja v takih empiričnih raziskavah), ki so danes
žal dominanten način raziskovanja v sociologiji.
To raziskovanje evidentno temelji na nevzdržni domnevi, da je javno mnenje (odgo-
vori statističnih kategorij) seštevek označenih individualnih mnenj, ki imajo enako
stopnjo moči, jasnosti razumevanja, veljave, vpliva, skratka enak socialni pomen.
V interpretacijah se seštevki individualnih stališč (izjav) praviloma subjektivizira-
jo ali »personificirajo« v stališče neke socialno neeksistente stališčne kategorije in
to ne glede na terminološko previdnost, ki se uporablja v interpretacijah. V konse-
kventno izpeljani interpretaciji te logike se uporabljajo termini: moški, ženska,
mladi do 30 let, delavci, gospodinje menijo ... V previdnejši terminologiji sicer
»večina med njimi meni«, kar pa se vseeno razume, da ta ali ona kategorija zastopa
neko stališče. Ali pa obratno; mnenjske, stališčne, preferenčne kategorije, kot na
primer: »poslušalci popevk, resne glasbe, vremenskega poročila« in tako naprej,
sestavljajo bolj moški kot ženske ali pa več moških kot žensk in tako naprej.
Ne glede na variacije v terminologiji je razumevanje pomena izjav vprašanih prin-
cipielno analogno, to je razumevanje v smislu pripisanih pomenov izjav personi-
ficiranih kategorij.
Splošneje opredeljena osnovna zgrešena domneva, ki je imanentna vprašalniški
metodi, se glasi: javno mnenje je seštevek enoznačnih in enakovrednih individual-
nih mnenj. Upoštevati ta ugovor pri takem empiričnem raziskovanju pomeni
principialno nemožnost seštevanja individualnih podatkov in s tem nemožnost
take empirije v celoti.
Žal pa obstajajo še banalnejše težave, s katerimi se ubada empirično raziskovanje
te vrste. Imenujemo ga »izpopolnjevanje kar tako«, na oko, naknadno friziranje
odgovorov, podatkov - termin se v tej zvezi uporablja. Možnost »friziranja« imajo
vsi udeleženci empiričnega rituala od raziskovalcev, obdelovalcev, anketarjev do
* Sem sodijo vsi, ki se niso mogli razvrstiti v osem predhodnih poklicnih katego-
rij.
18
anketirancev, še posebej pri merskem instrumentu, imenovanem barometer.
Vsekakor pa moramo imeti tudi nekaj razumevanja za take slabosti. Te so lahko
tudi način izražanja odpora do vse pogostejšega in nadležnejšega spraševanja, ki
ob večji natančnosti prehaja v zasliševanje.
Tako raziskovanje je po našem mnenju nesmiselno. Je dovolj teoretskih in prak-
tičnih, psiholoških ali socialno-psiholoških razlogov, da se ga ukine; ali pa naj se
ukine vsaj kot modno in reducira na minimalno mero, saj so možna tudi drugačna
empirična raziskovanja.
Če povzamemo nekaj stališč glede konkretne raziskave »Radio Koper '80'«, na
katero se preliminarna analiza nanaša, veljajo pa tudi za druge empirične raziska-
ve take narave, bi se odločili za tole:
-	odmevnost na medij merimo tako nenatančno, tako nereprezentativno, da se
postavlja vprašanje smiselnosti interpretacije empiričnih rezultatov (to je pro-
blem »pregrobega merila«),
-	večje so napake ali variacije ki izvirajo iz metodologije in tehnik »friziranja« ali
potvarjanja rezultatov, kot pa tiste variacije ali spremembe, ki izvirajo iz spremi-
njanja merjenega pojava samega,
-	ne merimo le tistega, kar mislimo, da merimo (enoznačno opredeljeno komuni-
kacijo: množični mediji - recipienti ali kontakt z medijem ali odmevnost na me-
dijsko sporočilo ali obseg komunikacijskega polja in tako naprej), ampak v pre-
cejšnji meri tudi naklonjenost poslušalcev do ustanove množičnega medija.
Problematično je variiranje deležev (procentov) na primer poslušanja radia od ra-
ziskave kot tudi znotraj iste raziskave.
Problematično je prikazovanje že skoraj doseženega odeala 100% poslušanosti
radia. Trenutno kaže barometer 98,2 % - poslušanost. Za ilustracijo navajamo ci-
tat:
»Zaradi boljše preglednosti in neposredne primerljivosti (vprašanje »Katere pro-
grame radia Ljubljana poslušate in kako pogosto?« je bilo v obeh anketah posta-
vljeno v enaki obliki) smo vnesli deleže poslušalcev oziroma neposlušalcev posa-
meznih programov iz obeh anket v isto preglednico (maj 1979 in marec 1980). Na
kratko lahko ugotovimo, da seje delež poslušalcev (na splošno) povečal, saj je le-
tos 1,8 % odgovorilo, da radia ne poslušajo (lani 4 %) in le 0,2 % je bilo takih, ki
nikoli ne poslušajo programov radia Ljubljana* oziroma redkeje kot enkrat na te-
den (lani I %).
S tem, kako blizu smo zastavljenemu idealu, kot tudi s postavljanjem rekordov z
92,4 % odzivom** na »pol poštno anketo« (kar bi lahko bil svetovni rekord, če ne
bi že v radijskem barometru marca '80 dosegli rekorda z 94,8 % odzivom***), se
ne gre postavljati. Oboje je namreč tako neverjetno, da je le indikator problema-
tičnosti vzorčenja in preostalega metodološkega instrumentarija.
Podatki nas slepijo in ustvarjamo si lažno sliko o sebi in o moči medija (njegovi
razširjenosti).
* Breda Kostanjšek: Barometer poslušanja (radia) za teden od 28.3. do 3.4.1980,
preliminarno poročilo, 4/80, SŠP, RTV Ljubljana.
** Isto tam *.
*** »Vzorec in zajemanje podatkov« iz raziskave »Radio Koper '80«: Stane
Obranovič, Rajko Šuštaršič, Peter Ocepek, Breda Kostanjšek, raziskava SŠP,
RTV Ljubljana, št. 6/80.
119
Ko uvedemo dodatni merski instrument za merjenje istega pojava, odmevnost re-
cipientov na radijski program, je ta hkrati kontrola zanesljivosti podatkov pred-
hodnega instrumenta, če te možnosti ne analiziramo, lahko ostanemo samozado-
voljni s svojim raziskovalnim početjem, saj so totali podatkov po obeh načinih
merjenja precej podobni. Zadovoljni smo lahko vse dotlej, ko ugotovimo, na kak-
šen način so postali podobni. Po taki, čeprav le preliminarni analizi, pa bi se lah-
ko naše samozadovoljstvo skalilo. Kontrola enega merskega instrumenta z dru-
gim dokazuje tolikšno nezanesljivost podatkov, s katerimi manipuliramo, da po
našem mnenju ne opravičuje stroškov in naporov za pridobivanje takih podatkov.
Tako raziskovanje je razmetavanje sredstev in raziskovalnih energij.*
Dokler raziskovanje ni le administriranje, ampak tudi reflektiranje lastnega po-
stopka, obstojajo vprašanja, ki sijih raziskovalec mora postaviti ne glede na njiho-
vo priljubljenost v instituciji.
Začne se z banalnimi vprašanji, kot na primer:
-	kakšna je resnost anketirančevih odgovorov,
-	kakšna je vestnost (sugestivnost - nesugestivnost) anketarjev,
-	kakšni sta vestnost in odgovornost obdelovalcev, programerjev do vsakega
zbranega podatka,
-	kakšni so vestnost, intenca in doseg raziskovalčeve interpretacije podatkov.
Vse to so, posamično vzeto, lahko malenkosti ali individualne slabosti, vendar ni
tako. Te so sistematične in oblikujejo celoto, ki po našem mnenju problematizira
smiselnost »raziskovalnega« dela.
Postavljanje (več ali manj) daljnosežnih hipotez, njihovo preverjanje, skratka ce-
lotna interpretacija in omenjene slabosti niso v smiselnem razmerju. Neresne po-
datke lahko le neresno interpretiramo. Je to še raziskovanje? Je avtor še raziskova-
lec alije uradnik? Kam nas vodijo interpretacije, v katere sami ne verjamemo?
Odgovor: ne le v funkcionalizem, kar je ustaljena obtožba, ampak v fikcionali-
zem. Kot raziskovalci delamo, kakor da bi bili raziskovalci, in naše interpretacije
so »als ob« interpretacije.**
Ceje resno raziskovanje usmerjeno v prodiranje ali poskus prodiranja od pojava k
bistvu, je napor tako degeneriranega raziskovanja usmerjen v zapiranje oči pred
dejstvi ali poskus prodiranja od pojava k fikciji.
Za konec naj še povemo, da vse te slabosti po našem mnenju niso rezultat neke
osebne »pokvarjenosti« protagonistov empiričnega rituala, ampak se rezultirajo
kot zakonitost, ki se generira iz temeljne omejenosti metode same v dosegu spo-
znavanja in njene administrativne rutinizacije, podreditve interesom institucij ali
kar institualizacije raziskovanja.***
* Preveč smo usmerjeni v mišljenje, ki se mu zdi potratno zapravljanje »naravnih
energij«, ne pa tudi razmetavanje s človeško psihično energijo, zapravljanje psiho-
cialnih energij.
** »Als ob« filozofija H. VVeiningerja.
*** Sistematično pozitivno sankcioniranje ugodnih rezultatov in negativno sank-
cioniranje neugodnih rezultatov s stališča institucije se nujno rezultira v razisko-
valni usmeritvi in metodi dela raziskovalne enote; kot pozitivne sankcije štejemo
ne samo sistem finančnega nagrajevanja, internih promocij, ampak tudi in pred-
vsem neformalne sankcije, kot konzultacije v ožjem krogu, pohvale itn. Kot nega-
mi)
Vsaj skušali smo prikazati primer generiranja (degeneracije) tako imenovanega
empiričnega raziskovanja. Za nekatere bo še potrebno, da povemo: ne mislimo,
daje opisani problem le problem raziskave »Radio Koper '80« ali le tega razisko-
valnega oddelka!
3.2. Drugi premislek:
»MEDU NOČEVEDETl«
(Premislek ob raziskavi: »Alije raziskovanje v instituciji množičnega medija mo-
goče« ali za nameščenca RTV nenavadna raziskovalna akcija na radiu in televizi-
ji)
Bili so časi, ko so v nedeljo popoldne ljubljanske ulice izumrle. Ljudje so se zaprli
v svoje domove, slovenske ceste so se spraznile. Resničnost je bila podobna fanta-
stičnosti. Tako se obnašajo ljudje ob usodnih dogodkih. So bili to znanilci česa po-
membnega, velikega, močnega, zastrašujočega? Dogajanje je bilo evidentirano,
sociološke raziskave z anketno metodo niso bile potrebne. Ljudje so bili doma; in
ne samo doma, tudi pri znancih, sosedih, sorodnikih (danes zveni že kar poučno)
so gledali nadaljevanko »Mestece Peyton«. No, to ni pomembno, gledali so tudi
poročila; prijatelji so zapustili lokal, da bi spremljali TV dnevnik. Bili so tudi taki,
ki so gledali vse, kar jim je nudil program ljubljanske televizije. Taje bila na višku
svoje moči, pomena, veljave. Ne po številu naročnikov TV sprejemnikov, pač pa
po svojem socialnem pomenu, po tem, kaj je pomenila ljudem. Gospodinje so na
trgu, pri mesarju, na avtobusu govorile o obleki, pričeski te ali one televizijske na-
povedovalke. Napovedovalci so bili nacionalni idoli. Upokojenci so v kavarnah
diskutirali o novicah in poročilih v TV dnevniku, kot o svoji glavni temi. Ni bilo
večje časti za preprostega Slovenca, kot da je nastopil na televiziji, pa čeprav po
naključju ali samo kot statist, inje tako videl samega sebe na ekranu. Videli so ga
sosedje, o tem so govorili tedne in tedne, v fantaziji pa si je domišljal, da o njem
govore tako sosedje kot vsi Slovenci, saj so ga ta dan spoznali, videli in slišali na
televiziji. Zgodilo se je, prišel je v zgodovino - na ekran. Tudi intelektualci, znan-
stveniki (da ne govorimo o politikih) so nabirali točke svoje publicitete na televizi-
ji. Televizija je zlahka izvajala strogo selekcijo pripuščenih k ekranu. Komur je
bila izkazana ta čast, si ni pomišljal, prišel je, pustil seje posaditi na stol, pustil je,
da so mu noge bingljale, postavil seje v nemogočo držo, pustil sije usmeriti reflek-
tor v obraz in govoril, govoril; karkoli, pa če mu je zavesa zagrnila možgane. Kaj
je povedal in kako dobro, so vedeli TV delavci. Tudi polom je bil uspeh, saj je na-
stopal na televiziji. TV delavci so dobro izkoriščali svojo premoč - privajenost na
medij, to je na njegove takratne in večinoma še današnje pomanjkljivosti.S to pre-
močjo, za katero vemo, da ni ravno intelektualne narave, so praviloma zasenčili
mnoge imenitne znanstvenike, kulturnike in politike.
Bilje to čas, koje v znanosti o televiziji dominiral Marshall McLuhan, znanstve-
nik, ki gaje ustvarila televizija. Trdil je, daje TV medij podaljšek človeških čutil-
in to ne vida in sluha, kot bi, če je že tako, pričakovali, ampak - osupljivo - tipa.
tivne pa spregledovanje raziskovalnih rezultatov, nasprotovanje objavi, torej jav-
nosti raziskovalnega dela.
121
Televizija torej ni zanj vizualno-avditivni medij, temveč tipni medij. Njegova
glavna skrivnostna teza je bila: »Medij je sporočilo«. Z njo si nekateri znanstveni-
ki še danes belijo glavo. »Vsebina sporočil je irelevantna« (vseeno je, kaj sporoča-
mo) pa je druga, teza, ki se mi zdi mnogo pomembnejša od prve, čeprav je McLu-
han ni tako izpostavil. Le kot primer se moramo spomniti, kako je predlagal reši-
tev problema terorizma: »black out iz množičnih medijev« (eksistentnost dogod-
kov sveta je le, če je na ekranu). Za pravega uradnika je stvarnost le to, kar je v za-
pisniku. Odtod po po našem mnenju izvirajo česti ponaredki zapisnikov in ana-
logno temu selekcija dogodkov v sporočilih množičnih medijev. Toda kaj nam vse
to pomaga, ko pa iz medija izključeni dogodki vseeno eksistirajo, in vedno se naj-
de kdo, ki trmasto trdi: »In vendar eksistirajo«.
To so bili časi. ko so TV hiše ustanovile raziskovalne oddelke za preučevanje svo-
jega avditorija, nekatere pa kar oddelke za preučevanje programa, komunikatorja
in občinstva. Prvih dveh fenomenov, se razume, niso nikoli kaj prida preučevali.
Saj je vsebina sporočil irelevantna, ilustracija medija pa je evidentna emanacija
popolne moči. Tako je nastala tudi »Služba za študij programa in občinstva« pri
RTV Ljubljana in analogni oddelki v jugoslovanskih TV hišah. Koje bila televi-
zija na višku moči, je imela malo gledalcev, vendar seje njihovo število naglo po-
večevalo. Povečevalo pa bi se še dosti hitreje, če ne bi bilo ekonomske bariere v
kupni moči množic množičnega medija. TV sprejemnik, sprva črnobeli, kasneje
barvni, je za sociologijo postal indikator socialnega statusa posedovalcev. TV spo-
red paje za lucidne politike in ekonomiste postal polnilec zavesti ljudi. EP in PP
(ekonomska in politična propaganda) sta postali dominantni komponenti medije-
vih sporočil. Torej sporočila za nekatere niso bila nikoli niti po vsebini niti po
zvrsti irelevantna. To tezo skušamo na kratko razložiti ali bolje ilustrirati takole:
Program medija je univerzalno sestavljen. Informativne vsebine, zvrsti zadovolju-
jejo človekovo željo po informaciji, umetniške
-	žejo po estetskem doživetju (kulturi), razvedrilne in športne
-	žejo po zabavi in igrah, poljudnoznanstvene in izobraževalne
-	žejo po znanju (s klasifikacijo bi seveda lahko nadaljevali).
Vse te žejne ljudi pa so žejne prepeljali čez vodo - kot smo rekli - lucidni ali na-
tančneje, močni politiki in ekonomisti (politika in ekonomika ali politični in eko-
nomski subsistem, kot bi se temu reklo v sociološki terminologiji). Privlačni del
sporeda seje spremenil v ogrodje (ali vabo), na katerem visita - parazitirata glavni
in dominantni komponenti medijevih sporočil, glavni polnilki zavesti ljudi: eko-
nomska in politična propaganda.
Število gledalcev - gledanost oddaj in ocena gledalcev - je postalo središče razi-
skovalnega zanimanja raziskovalnih oddelkov v okviru institucije medija. V od-
delkih, ki prednjačijo v raziskovalni tehnologiji, so proučevali še število kritik,
kritičnih stališč o televiziji, objavljenih v konkurenčnem mediju - tisku. Najna-
prednejši oddelki so merili obseg kritik kar v kvadratnih metrih (to ni šala!).
Lazarsfeld, znanstvenik, ki ga ni ustvarila televizija, je tako početje označil kot
»administrativno raziskovanje«. Da boste imeli možnost preveriti univerzalnost
njegove trditve, dajemo za ilustracijo konkreten primer takega raziskovanja v pr-
vem premisleku.
In kaj ima pri tem radio? Radio je medij, ki je v primerjavi s televizijo očitneje v
122
zatonu svoje slave in moči in to ravno po zaslugi medija televizije. Televizija gaje
po socialnem pomenu nekajkrat prerasla in vzela pod svoje okrilje. Kot tak se celo
v okviru skupne institucije ni pomiril s svojo drugorazredno vlogo. Za nas je zani-
miv kot medij v zatonu z daljšo tradicijo in je indikativen za to, kaj se dogaja ali
kaj se utegne zgoditi s televizijo. V odnosu obeh medijev do narave raziskovanja
komunikacijskega procesa med njima ni razlike. Oba zahtevata isto in to v enaki
meri: ustvarjanje »imagea« o njuni moči - moči medija, ne oziraje se na realno ali
bolje celostno sedanjo in bodočo vlogo medija v socialnem sistemu in predvsem v
zavesti ljudi.
Pa se vrnimo še za trenutek k radiu, koje bil na višku svoje moči. V tem razcvetu
moči je kot medij postal orodje militantne propagande.
Poročal je o zmagah, pa skoraj nikoli o porazih, poročal je o življenju, pa skoraj
nikoli o smrti, če pa že o smrti, potem le o heroični smrti. Ljudje so se predvsem
bali in uradni radio je uporabljal ta strah za krepitev svoje moči, svojega pomena.
Okupacijski radio so najbolj pogosto poslušali najbolj poslušni okupiranci. Bil pa
je tu osvobodilni radio, pri nas ROF. Ne le emitirati, tudi poslušali so ga pogum-
nejši. Hočemo reči, da je bil takrat radio medij, ob katerem so ljudje trepetali in
hrepeneli.
Bil je medij poniževanja, obupa in upanja.
Take psihološke moči, kot jo je imel v relativnem odnosu do sistema, in moči in
vpliva na zavest ljudi, radio ni več nikoli imel. Toda svoje popolne uporabljenosti
od militantne propagande kot svetovni medij zgodovinsko ni mogel izbrisati. Ra-
dio kot medij v socialnem sistemu je v vidnem zatonu ne glede na vedno večja
sredstva, ki se vanj vlagajo in ne glede na ekstenzivno rast - tehnološko in kadrov-
sko ekspanzijo, zlasti kadrovsko hipertrofijo in to prav določenih kadrov: tehni-
kov in administratorjev.
S tem pojavom pa nujno korelira birokratska okostenitev institucije in z njo nega-
tivna selekcija kadrov v njej. Krik ustvarjalcev se zaduši v uradniških aktih, na se-
jah, v uradni koordinaciji. Vse bolj konkreten postane stavek Bertolta Brechta:
»Težko človeku, ki ima kaj reči, a ne najde poslušalcev. Še težje paje poslušalcem,
ki ne najdejo nikogar, ki bi jim imel kaj reči.« (B.Brecht: Radio, predpotopni
izum?, 1927).
No, in sedaj smo pri našem osnovnem problemu. Kako planirati, kako pripraviti
administrativno vodstvo institucije, da pomisli, daje kaj takega sploh mogoče?
Institucija je kot človek, ki se ne more in noče sprijazniti s staranjem in smrtjo.
Institucija se oklepa vizije neskončnega naraščanja svoje moči v socialnem siste-
mu. Oklene se tudi apologetov tega kvazi-vzpona, kritike pa zmeče skozi vrata.
Vsak upad svoje moči, ki ga zazna, skuša preseči z ekspanzijo na nekem drugem
področju svoje institucionalne strukture. Npr. upad militantne propagandne
moči kompenzira z abnormalnim povečanjem ekonomske propagande, ali pa iz-
gubo vzgojnoizobraževalne funkcije kompenzira z abnormalnim povečanjem za-
bavno-razvedrilne funkcije.Tako planiranje je v rokah administratorjev in zato je
lahko le ekstenzivno, slepo, v neskončnost naraščajoče, če ne na tej, potem pa na
drugi postavki. Pri tem administracijo ustavijo le krizne razmere in te le za hip.
Ne morejo pa uradniki planirati kvalitetnega vzpona (o njem sicer vseskozi govo-
re in v njegovem imenu planirajo razvoj; vendar govorjenje, to je drugo). Ustvar-
123
jalci jim občasno poreko: »Dragi moji, to je račun brez krčmarja, izvolite samo
dvigniti kvaliteto.« (Tak dialog seveda le poveča že omenjeno negativno selekcijo
kadrov.)
Ustvarjalne kvalitete ni mogoče planirati, lahko pa sejo le omogoča in še veliko
lažje onemogoča. Omogočajo se lahko le pogoji zanjo. Ko bi le ne bilo tega krvne-
ga sovraštva med uradnikom in ustvarjalcem; ta paje in ni nobenega smisla, da bi
ga zamolčali. Razvite so mogočne teorije, kot npr.: da ustvarjalec sploh ne more
ustvarjati brez bede in pekla, v katerega ga spravlja njegov »rabelj«, da se pravza-
prav mora zahvaliti mogočnemu aparatu institucije, da sploh lahko svojo ustvar-
jalnost uresniči. Ste se kdaj vprašali: »Kaj, če to sploh ni res? Ceje to laž?« Kaj ni
potem ves institucionalni aparat rezultat neke minule x ustvarjalnosti oziroma
neke druge ustvarjalnosti? Potruditi seje treba, da se te ustvarjalnosti med seboj
ne seznanjajo. In samo minulo ustvarjalnost institucija ceni, ali pa jo ceni veliko
bolj kot porajajočo se ustvarjalnost. Kaj ni to teza, ob kateri bi se lahko zamislili?
Institucija oziroma njena administracija dopušča ustvarjalnost le do minimalne
mere. To je do mere, ko jo še obvlada. Obvlada paje lahko izredno malo. Mogo-
čen aparat predvidljivega je potreben za obvladanje nekaj malo nepredvidljivega,
neurejenega.
Neurejenost je napad na sistem. Urejena ustvarjalnost, boste rekli, to je konstruk-
tivna, tvorna za sistem. Urejena ustvarjalnost je kontradikcija v terminu, je ni, je
lahko le lažna ustvarjalnost.
»Preveč se ukvarjamo z institucijo medija, komunikatorjem«, pravijo. Važno da
je občinstvo, kije cilj komunikacijskega procesa.
Ko paje toliko ljudi, ki sploh ne znajo več poslušati. Radiu prisluhnejo, poslušajo
ga le mimogrede. In s površnim poslušalstvom seje radio mimogrede sprehodil
proti svojemu zatonu.
Po našem je torej treba planirati zmanjšanje kadrov in še posebej zmanjševanje
prizadevnosti obstoječih administrativnih kadrov. Planirati je treba zmanjševanje
afektivnosti in efektivnosti sporočil. Planirati je treba zmanjšanje poslušalcev in
poslušanosti radia. Planirati je treba zmanjševanje moči medija.
Pri vsem tem ali za vsem tem, nazadnje in ne najprej, paje dopustno planirati, »ali
določneje, s formalnim birokratskim planiranjem dopustiti zmanjševanje ustvar-
jalne moči medija, to je moči, ki jo mediju dajejo le ustvarjalci, tisti, »ki imajo kaj
reči«.
Upamo, da smo z našo celotno študijo vsaj nekoliko, in predvsem konkretno, iz-
hajajoč iz konkretne situacije, bolj osvetlili, kdo so »tisti, ki nimajo kaj reči«. In
gotovo boste vprašali, kaj imam reči ob tej priliki jaz, ko se že toliko mučim? Le
malo, in še to le mladim ustvarjalcem. Ukinjanje ustvarjalnosti je sestavljeno iz
samih majhnih, na videz nepomembnih reči, za ohranitev le teh se boste morali
boriti. Boriti se boste morali za malenkosti in rekli bodo, da ste malenkostni, pa
tega ne verjemite!
Ali se bosta radio in televizija znala sprijazniti z dejstvom, da sta medija v zatonu?
Da televizije ne bo rešila niti satelitska tehnika? Da kabelska televizija z banko
programov po naročilu ni več televizija? (Slednje lahko ilustriramo s primero: kot
bi se velezaložba, kije svojčas imela celo avtorja za svoje nameščence, bila je torej
neodvisna od svobodnih avtorjev, spremenila v zgolj velikansko knjigarno - knjiž-
124
nico). Da televizija ne bo več dolgo medij, ki bi lahko diktiral ljudem izrabo pro-
stega časa z informacijami, kulturnim, kulturno-umetniškim, razvedrilnim pro-
gramom? Da bo to morda konec dominacije ekonomske in politične propagande
na televiziji, da bo to morda čas, ko televizija ne bo več osnovni usmerjevalec za-
vesti človeka 20. stoletja, si kot raziskovalec ne bi upal trditi, čeprav za to obstaja-
jo indikacije tudi v zavesti ljudi. Med tistimi, ki so nekoč s tako radovednostjo go-
vorili o pričeskah napovedovalk, so danes tudi taki, ki se ob TV programu vpraša-
jo: kdo to sploh posluša (ne: gleda)? Da so med tistimi znanstveniki, ki so bili često
gostje TV hiše, tudi taki, ki odklanjajo sodelovanje, ni več redkost. So tudi taki, ki
bodo začeli postavljati pogoje o sodelovanju z močno institucijo, kakršna je televi-
zija, pogoje, kot je npr. popolna pravica avtorizacije vsakega posnetka. Kaj in
kako se bo dogajalo v TV hiši, v TV programu, pri TV gledalcih, natančneje ni
mogoče reči. Mogoče paje reči, da televizija o tem noče razmišljati in da njeni ra-
ziskovalni oddelki tega ne bodo proučevali?
3.3. Tretji premislek:
»SPOZNANJE SAMO PO SEBI NIMA MOČI
(Premislek ob raziskavi »Vrednostne orientacije ekonomske propagande«; Vred-
nostna utemeljitev ekonomske propagande in izhodišča znanstvene propagande;
ali za raziskovalca nenavaden ali vsaj redek pogled na znanost)
V vrednostni utemeljitvi hierarhije subsistemov je znanost tisti subsistem, ki kaže,
da bo postal dominantni sibsistem. Neznanstveni subsistemi vedno bolj aktualizi-
rajo vrednostno utemeljevanje na znanosti, se torej kvaziznanstveno utemeljujejo.
Znanost je tako moderna, da se celo umetnost skuša znanstveno utemeljiti, umet-
niška dejavnost jemlje navdih za »samoutemeljitev« v znanstvenih postulatih,
podmenah in predvsem vrednotah. Proces, ki ga skušamo opisati, je najbolj razvi-
den v ekonomskem in političnem subsistemu. Politična ekonomija in znanstveni
socializem, se iz okvira ved vrednostno povdigneta v nadvedi, se tako ideologizi-
rata, da se izločita iz znanstvenega subsistema in se tretirata kot znanstvena ute-
meljitev ekonomskega in političnega subsistema. To je seveda bolj ekonomska in
politična utemeljitev kot pa znanstvena vrednostna utemeljitev. Moderna ekspan-
zija subsistemov, predvsem ekspanzija ekonomskega, evidentno temelji le še na
uporabi znanosti. Tu ne gre za vrednostno aktualizacijo, ampak za njene posledi-
ce. Medicina n.pr. je kot znanost le sredstvo ekspanzije zdravstvenega subsistema.
Naravoslovne vede so predvsem sredstvo tehnološko-ekonomske ekspanzije pred-
vsem ekonomskega subsistema in vojaškega subsistema. To, kar smo skušali pri-
kazati, je način, kako se vrednoti znanost. Kljub ekspanziji znanosti, priznavanju
vedno večje vloge znanosti, se znanost ne utemeljuje avtonomno. Znanost je kot
subsistem razvita, podrejena predvsem dominantnim in s tem tudi drugim nedo-
minantnim subsistemom. Opozorimo naj, da ne opisujemo administrativne ure-
ditve, ampak vrednostno strukturo sistema. Dejal bi, daje aktualizacija avtonom-
ne znanosti celo nazadovala. To je proces, ki se aktualizira skozi stoletja. Znanost
kot subsistem seje stoletja bojevala za relativno avtonomijo v odnosu do domina-
cije religioznega vrednostnega utemeljevanja in je že takrat aktualizirala temelje
I2.S
svoje vrednostne samoutemeljitve. Današnji razkol in disproporcionalen razvoj
naravoslovnih in družbenih ved (pri čemer je treba pri nas poudariti, da zaostajajo
družbene vede, ki bi jih morali hitreje razvijati in ne obratno, kot trdijo uporabni-
ki znanosti) je pripomogel k temu, da se znanost vedno manj utemeljuje kot rela-
tivno avtonomen subsistem.
Današnja vrednostna utemeljitev znanosti kot subsistema je rezultat zgodovinske-
ga obvladovanja znanosti od rivalitetnih dominantnih subsistemov: sprva pred-
vsem religije, kasneje predvsem politike in ekonomike. Danes je znanost supersi-
stemsko povezana bolj kot kdaj prej in je subsistem, ki je najbolj prestopil meje
svojih sistemov. Znanost se torej kot svetovna znanost bojuje za relativno avto-
nomno vrednostno utemeljitev do ideologij političnih subsistemov, še posebej vo-
jaškega subsistema in pa predvsem ekonomskega subsistema. Njena ekspanzija je
v univerzalnosti znanosti. Znanost je ena. Tudi družbena znanost je ena znanost.
To, po čemer se družbene znanosti različnih sistemov raszlikujejo, je neznanstve-
no, ideološko obvladovanje neavtonomnih družbenih ved, družbene znanosti!
Ideologije in vrednostne utemeljitve dominantnih subsistemov pa so ne le neuni-
verzalne, ampak konfliktne, medsebojno uničujoče se ali razvrednjujoče se. Upo-
raba ali bolje zloraba znanosti, je pripeljala do take odspanzije n.pr. vojaških sub-
sistemov, daje z racionalnega, znanstvenega vidika to absurdno! N-kratnega po-
tenciala za medsebojno uničenje sovražnika in sebe in tudi take sovražnosti same
ni možno vrednostno utemeljiti, menimo, da niti na najnižjem pragmatičnem ni-
voju vrednostnega utemeljevanja ne. Edina utemeljitev je ekspanzija zaradi eks-
panzije, sovražnost zaradi sovražnosti. To paje »larpurlartična« utemeljitev, ki se
odreka znanosti in še posebej umetnosti, ki jo je odkrila ali bolje prva utemeljila.
V larpurlartistični vrednostni utemeljitvi je namreč ključ do avtonomije in kasne-
jše dominacije dejavnosti vsakega subsistema. Larpurlartizem je seveda napačno
tolmačen, in sicer, daje umetnost sama sebi namen in ne služi družbenim ciljem,
to je ciljem sistema - družbe. Pravilno pa je pojmovanje, da umetnost služi druž-
benim ciljem, le če je avtonomna, to je, le če je sama sebi namen, sicer služi pred-
vsem dominantnim subsistemom, ki pa se vedno predstavljajo kot reprezentanti
celotnega sistema - kot družba. Poleg tega je umetnost univerzalna in kot taka
»služi« ciljem vsega človeštva, je torej suprasistemsko utemeljena.
Iz povedanega ni možno optimistično sklepati, da se bo znanost kot subsistem
univerzalne razsežnosti avtomatično avtonomizirala in celo aktualizirala kot četr-
ti zgodovinsko dominantni subsistem. Taka sprememba bi pomenila ukinitev
vrednostnega utemeljevanja, ki ga simbolično izražajo apeli:
-	»znanost je moč«,
-	»znanostje profit, je dohodek«,
-	»znanostje razvoj«,
-	»znanostje institucionalizirana moč razuma«, ker moč simbolizira »politično
moč« - vrednoto političnega subsistema. Vrednoti »razum«, »spoznanja znano-
sti« sta sami po sebi brez moči. Navedene simbolične vrednostne utemeljitve so
primer neavtonomne znanosti in so proizvod neznanstvene propagande.
Simbolično izražena avtonomna vrednostna utemeljitev znanosti je:
-	»znanostje institucionaliziran razum«,
-	»znanostje institucionalizirana vednost, spoznanje« itn.
126
Znanost se lahko utemelji le na svojih vrednotah! Problem pa je, da si znanost
sama zastavlja temeljna vprašanja o teoretičnih možnostih za dominacijo avto-
nomne znanosti v občečloveški družbi. To so: Alije razum tako univerzalen, da
lahko racionalno utemelji institucionalno hierarhijo samo? Ali je hierarhijo sploh
moč vrednostno utemeljiti? Alije moč racionalno utemeljiti ekspanzijo, domina-
cijo? Ali so vrednote sploh dostopne racionalni analizi? Na taka vprašanja ni tako
preprosto nedvoumno in enoznačno odgovoriti. To močno presega naš namen,
zato se bomo problema lotili s praktične plati.
Nesporno je, da sije doslej znanost kot čista znanost sama izpodbijala vrednostne
utemeljitve, ki bi ji omogočale avtonomno ekspanzijo in dominacijo, se pravi eks-
panzijo, ki sejo doseže le z lastno ideologijo, scientificizmom. Zaničljiv ton vedno
odkrijejo tisti, ki slutijo velike nevarnosti. To je namreč edina univerzalna ideolo-
gija, to je ideologija, ki lahko utemeljuje druge neznanstvene ideologije. Tako ute-
meljevanje je sicer bolj plod iracionalne kot racionalne dejavnosti uma, vendar
brez takega utemeljevanja znanost kot subsistem ne more biti avtonomna, ostane
podrejena in uporabljena od dominantnih subsistemov, razbita v svoji univerzal-
nosti na posamezne antagonistične sisteme.
Največja praktična ovira za ekspanzijo avtonomne znanosti pa je, da nima avto-
nomne propagande! Znanstvena propaganda sicer obstaja, celo zelo razvita je,
vendar z dodatkom kot n.pr. znanstvena propaganda artiklov ali znanstvena pro-
paganda političnih idej. Znanstvena »propaganda znanosti in samo znanosti«,
brez dodatka, pa se imenuje kontradikcija v samem pojmu. Menda je razvidno, da
tako vrednotenje izvira iz ekonomskega ali političnega subsistema in pomeni us-
merjeno manipulacijo znanstvenikov in znanosti. Znanost se lahko uveljavi kot
relativno avtonomen subsistem le s potenciranim delovanjem avtonomne znan-
stvene propagande. Ta ima za svojo prvo nalogo, da loči znanstveno propagando
od ekonomske propagande in od politične propagande. Avtonomna znanstvena
propaganda demonstrira »znanstveni elitizem«, daje znanost vrh znanstveno teh-
nološke strukture. Tehnologija brez znanosti je mrtva in negibna, se ustavi. Po-
drejanje naravoslovnih znanosti svoji lastni bazi je največja banalizacija znanosti,
ki je sploh mogoča. Reduciranje in podrejanje fundamentalnih raziskav praksi in
aplikativnim raziskavam je neposredno odvzemanje minimalne avtonomije zna-
nosti, za katero se zdi, da jo je že imela. Znanost je razbita v subsisteme kot peto
kolo, vendar je njena prednost ravno v tem. Lahko se zgodi, da začno znanstveniki
zunaj svoje dejavnosti nekega dne delovati kot peta kolona za svojo dejavnost.
Doslej je bila največja prevara znanosti ta, da so proglašali za njen vedno večji
vpliv ravno to, da se dominantna subsistema ekonomija in politika, utemeljujeta
na znanosti. Zaradi predominantnosti ekonomije in politike pomeni tako vključe-
vanje znanosti njeno totalno podrejanje in učinkovito propagandno prevaro zna-
nosti.
Cilj avtonomne znanstvene propagande je, da se znanost utemeljuje v svojih baz-
nih subsistemih in subsubsistemih, to sta predvsem šolstvo in razvojna tehnologi-
ja. Po tradiciji so dominantne propagande obvladovale šolstvo. Koje šolstvo ob-
vladala cerkev, je bil religijski subsistem nesporno predominanten in ko gaje ob-
vladala država, je bil predominanten, politični subsistem. Danes ga obvladuje
gospodarstvo ali ekonomski subsistem (v simbiozi ali s pomočjo političnega subsi-
127
stema), kije danes predominanten.
Hkrati je vse bolj, čeprav že ves čas, aktualno vrednotenje, daje najbolj naraven in
racionalen tak razvoj šolstva, ki je le pod okriljem znanosti! Šolstvo je subsistem,
ki je indikator najobčutljivejših rivalitetnih premikov v utemeljevanju dominacije
in predominacije. Zato je to subsistem, ki se neprestano reformira.
Ker je univerza elitni vrh strukture subsistema šolstva in hkrati strukturni vrh
znanstvenega subsistema, je najmanj, kar je gotovo, to, da sta subsistema neločlji-
vo povezana. Ravno razvoj univerze na nivoju suprasistema v smeri vedno večje
avtonomije univerze je indikacija avtonomne utemeljitve znanosti v prihodnosti
kot dominantnega in v oddaljeni perspektivi kot predominantnega subsistema. Po
našem šolstvo torej ni avtonomen subsistem, ampak je subsubsistem znanosti (!)
ali temeljna baza znanstvene strukture. Ne more se avtonomno vrednostno ute-
meljiti, ampak le na znanosti, njeni ideologiji, scientizmu ali scientificizmu, če
hočete, ker je to edina univerzalna ideologija znanosti.
Znanstveni socializem je pretendiral, da postane vrhovna in univerzalna utemelji-
tev znanosti, vendar je klonil pred politično ideologijo.
Zaradi predominantnosti političnega subsistema je postal državna ideologija! Po-
stal je bolj državen in bolj političen kot socialističen. Kot ideologijo znanstvenega
subsistema ga je možno aktualizirati v scientificizmu, ne kot znanstveni sociali-
zem, ampak le kot socializem znanosti, osvobojen vladajoče ideologije. Aktualizi-
rati gaje mogoče kot emancipirano znanstveno propagando.
Konfliktnost v vrednosti orientaciji raziskovalca
Raziskovalec mora reflektirati svojo vlogo v subsistemu znanosti, ker samo v tem
referenčnem okviru lahko kot raziskovalec deluje ne glede na svojo konkretno in-
stitucionalno pozicijo - t.j. vlogo (na delovnem mestu) v kateremkoli subsistemu
in katerikoli instituciji.
Pred njihov individualni vrednostni sistem se postavljajo vprašanja, ki smo jih na-
vajali, kot da zadevajo samo neke imaginarne strukture, imenovane znanstveni
subsistem. Vendar naj ta vprašanja poenostavimo na tista, ki so po našem mnenju
bistvena za vrednostno orientacijo raziskovalca predvsem družnebih disciplin, pa
ne samo teh, ampak tudi naravoslovnih, čeprav je pri njih konfliktnost institucio-
nalne raziskovalne in institucionalne neraziskovalne vloge bolj prikrita.
Osnovnim vprašanjem se ni možno izogniti. Ta so:
-	Alije avtonomno raziskovanje sploh mogoče?
-	Ali je neusmerjeno raziskovanje, ki se nanaša na družbeni sistem, sploh mogo-
če?
-	Kdo dejansko usmerja raziskave?
-	Kdo postavlja, formulira raziskovalni problem?
-	Kdo kontrolira raziskovalni proces, potek raziskave in kako?
-	Kdo ponuja ali zahteva vnaprejšnje rezultate - vnaprejšnje rešitve problema?
-	Kdo uporablja rezultate raziskovanja, kakojih uporablja in zoper koga jih upo-
rablja?
-	Kje so nepremostljive pregrade inovativne in kreativne dejavnosti?
128
-	Ali je znanost kupljiva, ali pomeni financiranje raziskovanja tudi nakup razi-
skovalcev?
-	Zakaj se permanentno pojavlja konflikt med raziskovanjem in njegovo admini-
strativno kontrolo?
-	Alije raziskovalni proces kot ustvarjalni proces sploh moč eksterno kontrolira-
ti?
-	Kaj je z raziskovalci in znanstveniki, ki se opredele za eksterno kontrolo znano-
sti?
-	Kaj je z raziskovalci in znanstveniki, ki se ne vprašajo o smislu in smotru svoje
dejavnosti?
-	Ali je sploh mogoče bolj absurdna eksploatacija, kot je ravno eksploatacija ne-
osveščenih raziskovalcev, neosveščene znanosti?
Teze kot možni odgovori, ne sicer dobesedni
Ekspanzija družbenih sistemov, predvsem pa supersistema kot celote, ki se danes
kaže kot zgodovinsko mogoča, temelji na ekspanziji avtonomne znanosti.
Ekspanzija znanosti kot avtonomnega subsistema je mogoča z ekspanzijo znan-
stvene ideologije scientizma.
Ekspanzija znanstvene ideologije je mogoča le s potencirano ekspanzijo avtonom-
ne znanstvene propagande.
Osnovni konflikt znanosti na sistemskem nivoju je, da znanost ne more pristati na
sistemske omejitve. Slovenske znanosti ni! Je le znanost na Slovenskem in to ab-
normalno malo avtonomne znanosti.
Osnovni konflikt znanosti na subsistemskem nivoju je konflikt med znanostjo in
politiko in znanostjo in ekonomijo, torej ravno tam, kjer je deklarirano največje
sožitje. Znanost, ki jo »financira« ekonomski subsistem in »koordinira« politični
subsistem, je neavtonomna znanost. Avtonomna struktura znanosti temelji na
lastni (že zdavnaj izplačani) tehnologiji in nikakor ne na tehnologiji, ki je last ka-
pitala ali države ali celo družbe, ki ima reprezentativnega zastopnika. Vrh znan-
stvene piramide tvorijo fundamentalne l'art pour l'art raziskave, srednji nivo pi-
ramidalne strukture znanosti tvorijo razvojne, aplikativne raziskave za znanost.
Nato šele slede aplikativne raziskave za druge subsisteme in še te ne, če so »razi-
skave po naročilu«, ampak le če so to raziskave po presoji avtonomne strukture
znanstvenega subsistema. Inovativna dejavnost paje tehnološka baza znanstvene-
ga subsistema.
Vsa dejavnost avtonomnega znanstvenega subsistema je torej kreativna in vsaj
inovativna dejavnost. Raziskava, ki ni več kot inovacija, pa ni raziskava.
Inovacije, ki jih odobri administracija, so neavtonomne in le slučajne. To je naš
odgovor, zakaj pri nas skoraj ni inovacij. Za administracijo velja naslednje vred-
notenje inovacij, to je instiktivno pravilo uradništva: Osnova je volja po rutiner-
stvu. Vse, kar je nepredvidljivo, česar administracija ne more kontrolirati, mora
ukiniti. Vsaka inovacija pa ogroža rutino.
Administracija je naravni nasprotnik raziskovalne ustvarjalnosti.
Raziskovalna in inovativna dejavnost ne moreta biti usmerjeni, navdihnjeni in
kontrolirani z lastno administracijo. To kontrolo lahko izvaja le heteronomna
(odvisna) administracija.
129
Administracija je osvojila sicer skromno, pa vendarle znanstveno tehnologijo, sta-
tistiko, to je: evidence, popise, tabele, odstotke, povprečja . ..
To je administraciji prepuščeno orožje, orožje, s katerim vlada. No, sedaj ji zna-
nost predaja še močnejše orožje, informacijske sisteme, centralne registre, in to
brezpogojno!
Kot žrtev išče svojega rablja, tako raziskovalec išče svojega administratorja, ker
čuti svoj izvirni greh, da misli, ker misli avtonomno, to je »s svojo glavo«. Ravno
zato, ker raziskovalec misli, ve, kdaj in kako se spreminja iz raziskovalca v urad-
nika. Šele tako spremenjen raziskovalec omogoča manipulacijo v znanosti.
Ceje pri psihološko karakternih lastnostih raziskovalcev kaj zaskrbljujoče, je to
njihova neverjetna nagnjenost k rivaliteti: med znanstveniki in raziskovalci, med
naravoslovnimi in družboslovnimi raziskovalci, med univerzitetnimi in inštitut-
skimi, po dolgem in počez med vsemi, ki so na različnih nivojih institucionalne
hierarhije. Ekstremna odsotnost solidarnosti med raziskovalci je tako vpijoča, da
pri tem odpove vsaka razumska presoja. V cehovski solidarnosti jih stokrat preka-
ša združenje pekov na primer.
Obvladan raziskovalec ni klonil pod fizično prisilo, kot je klonil pred njim suženj,
tlačan, delavec, ker pač k raziskovanju ni mogoče nikogar prisiliti. Raziskovalec
je klonil pred podkupnino, to je pred za znanost heteronomno motivacijo. Edina
avtonomna motivacija je tista, ki se skriva v magičnosti raziskovalnega problema.
Najučinkovitejša oblika odpora proti heteronomiji raziskovanja, ki joje razisko-
valec že zdavnaj odkril, je pasivna rezistenca. Pameti ni mogoče prodajati brez ri-
zika. Raziskovalec ne dela! Raziskovalec raziskuje, raziskovalec misli, »misli s
svojo glavo!«
Hvala, ker ste mu raziskovanje omogočili. Kdo mu je omogočil raziskovanje?
Žal bolj pogum kot razum.
V neavtonomiji družboslovnega raziskovanja smo prišli tako »daleč«, daje razi-
skovalcu mnogo lažje problem raziskati, razkriti, osvetliti, spoznati, kot pa biti
radikalen, avtonomen, nenaravnan v avtocenzuro vnaprej dane, ponujene rešitve
problema.
Mislim resno! Skušal sem ilustrirati vrednostni konflikt imaginarnega raziskoval-
ca, ki pa se mi je razkrival le z introspektivno metodo, na lastni koži. Zato skle-
nem misli z apelom, ki bo veljal tako dolgo, dokler bom opravljal institucionalno
vlogo raziskovalca. »Nočem biti trojanski konj v znanosti! Hočem širiti propagan-
do uporne znanosti!«
Vendar kakšne znanosti?
Nesporazumi so tako pogosti; vsaj nekoliko jih bom skušal odpraviti tako, da se
opredelim do predmeta propagande tudi z nasprotne plati, to je, kakšne znanosti v
tej družbi nočem propagirati! Morda bom s preprostejšim opisom razjasnil vpra-
šanje, kakšne so možnosti znanstvene propagande pri nas.
Avtonomija znanosti je pri nas predvsem osvoboditev znanosti politično-
birokratskih pritiskov, organizacijskih intervencij v strukturo znanosti in pred-
vsem ukinitev kadrovske selekcije v znanosti po političnih kriterijih. Nadalje je za
osvoboditev znanosti pri nas potrebna ukinitev popolne podrejenosti znanosti
ekonomskim kriterijem. Industrijska tehnokracija, ki deklarira, da hoče rentabil-
no znanost, hoče v resnici dominirati zavesti, hoče podrejati znanost, hoče drugo-
130
razredno znanost, znanost, kije prilagojena zaostali in znanosti odtujeni tehnolo-
giji. Znanost, kije obvladana, ima le to napako, da potem, koje povsem obvlada-
na, ni več znanost. Kdo pravi, da mora s propadom gospodarstva propasti tudi
znanost? Pri nas so znanstvene institucije bolne institucije, izčrpane v kadrovskih
konfliktih, oslabele v finančnih možnostih, osumljene nazorskih (ideoloških)
opredelitev, organizacijsko odvisne, neprestano reorganizirane in reformirane,
družbeno razvrednotene, so tako imenovana »družbena neproduktivna dejav-
nost«.
Preprečevanje avtonomije znanosti od birokracije in industrijske tehnokracije je
primitivizacija znanosti, je proces ukinjanja znanosti.
Z vidika naše družbe je mračnjaštvo znanosti sabotaža celotnega sistema. Težko si
namreč zamišljamo, da bodo tisti, ki so odgovorni za stanje v znanosti, opravili
popravni izpit in reformirali znanost. Težko si zamišljamo, da bo večina razisko-
valnega kadra nenadoma dobila interes za avtonomno znanost, za avtonomno
motivacijo v raziskovanju.
Če avtonomno utemeljena znanost, ki je današnji znanosti alternativna znanost (!),
ni mogoča, potem je bolje nikakršna znanost. Taka kot je, je destruktivna, je ome-
jena; je poniževalna in ponižana za vsakogar, ki razmišlja o svojem položaju v
znanosti, in za vse tiste, ki reflektirajo položaj znanosti v naši družbi.
Dejali boste, avtonomna in dominantna znanost, to ni nič novega, to je utopično
oživljanje preživelih idej, ki se vlečejo že od Platona, pa so vsakič pokopane, še
preden odpro kljun. In veste zakaj? Ker znanost ni razvila avtonomne propagan-
de! Mi pa bomo rekli, daje to vizija, ki se vleče že od Platona.
P.S.
Naj vas ne moti, da smo se ponekod ponavljali, deloma v variaciji in deloma do-
besedno. Osnovno orožje vsake propagande in protipropagande je ravno pona-
vljanje in ponavljanje.
»PONAVLJANJE JE SMRT MODROSTI, ZATO PA JE PONAVLJANJE
MATI PROPAGANDE!«
P.P.S.
V besedilu uporabljamo termine: vrednostna orientacija, vrednostni sistem .. .
namesto: vrednotni ... (kar je pravilno), ker je termin izpeljan iz vrednote in ne
vrednosti. Vrednost je ekonomska kategorija, ki pa je postala tudi vrednota. S
tako terminološko »napako« simboliziramo ekonomizacijo - razvrednotenje
vrednot v vrednosti. Vendar je naš razlog le ta, da ne moremo iz svoje kože. Na-
pačno, to je danes neaktualno uporabo termina vlečemo že vrsto let inje tudi v na-
slovnih raziskavah o »Vrednostnih sistemih v samoupravni družbi« - ko izraz
vrednostna utemeljitev še ni bil aktualiziran.
Podobno bi lahko razpravljali o terminih: religijski oz. religiozen subsistem, ali
ekonomski oz. gospodarstveni, ali izobraževalni oz. šolski itn.
Termin je po svoje napačen in pravilen, odvisno od želenega poudarka, upamc
pa, da se bomo v osnovi, se pravi v pojmovanju vrednostne strukture, vseeno ra
zumeli.

Branje
Andrej Blatnik
Vas in svet
Ob branju knjige Florijana Lipuša ODSTRANITEV MOJE VASI, založba Drava
Celovec in Založništvo tržaškega tiska Trst, 1983
Lipuševa prozna nanizanka v osmih delih, če si izposodimo primeren označitveni
izraz iz besednjaka Velikega brata literature - televizije, je, kakor se brez dvoma
takoj razkrije tudi površnemu in v sodobno prozo neiniciiranemu bralcu, besedi-
lo, ki se uveljavlja s silovitostjo in specifičnostjo svojega jezika. Hkrati paje Od-
stranitev reprezentativno delo tistega načina pisanja, ki mu vrhunsko artističen in
v vseh niansah izpiljen jezik ni ne sredstvo ne namen, temveč način eksistence. Ali
kakor pravi Lipuš sam v pogovoru s Francetom Pibernikom (»Čas romana«): »Je-
zik ni samo izjemno pomemben, temveč je bistvo pisateljevanja, začetek in konec
ustvarjanja.« Seveda to ni več svet, kakršnega je ustvarjal radikalni modernizem
in v katerem je bil ne le najpomembnejši, temveč tudi edino pomemben le sam je-
zik (kakor duhovito ugotavlja v spremni besedi k Ljubezni Marjana Rožanca Ta-
ras Kermauner: »razen jezika na svetu ne velja nič več«); znamenito Wittgenste-
inovo misel 'meje mojega jezika so meje mojega sveta' velja sedaj razumeti tako,
da jezik vključuje vase tudi ves svet z njegovo spoznavno, estetsko in etično pojav-
nostjo, ne kot redukcijo, temveč kot sintezo, ne kot napotek za jezikovno kon-
strukcijo svetov, ki bi obstajali zgolj v jeziku, temveč za uporabo jezika, ki obstaja
zgolj v svetu.
Ob jezikovnem perfekcionizmu, ki nam ga ponuja Lipuševa knjiga, šele postane
zares zanimivo dejstvo, ki se mu ne more ogniti nobena omemba Lipuša in njego-
vega dela: namreč da gre za zamejskega, manjšinskega pisatelja. Ob še dveh jezi-
kovno in slogovno dognanih delih, ki smo jih v preteklem letu prejeli od zamej-
skih pisateljic (Ivanka Hergold: Pojoči oreh. Maja Haderlap: Žalik pesmi), se zdi
zanimivo, da slovenski jezik dosega svojo visoko pesem prav tam, kjer bi po ne-
ovrgljivi logiki asimilacije pričakovali, da se bo teže uveljavljal, kar dovolj zgo-
vorno spregovarja o njegovem položaju v matični domovini, ki ga očitno ne ogro-
žajo le razna skupna jedra in drugi zunanji faktorji.
Odstranitev moje vasi je knjiga, ki ne more prikriti osebne skušnje, ki jo je motivi-
rala, čeprav je nikjer niti približno neposredno ne razkriva; rdeča nit osmih epi-
zod je neprizanesljivo razkrivanje stisk vaške (vas je tu definirana po socialnih in
132
populacijskih limitah in ne po agrarni proizvodni usmerjenosti) ozkosti in pripa-
dajočega klerikalizma; temu Lipuš namenja precej ciničnih popisovanj. Vzorčen
primerek najdemo na str. 44/45, ko se popisovanje cerkvenega obreda sklene z be-
sedami: »Kako pa vi, ljubite ženska stegna? Marijino stegno je dogma papeža
Mercedesa I., na tem stegnu je počival bog v svojih otroških letih, drugih dogod-
kov ni bilo na njem.« Sploh se knjiga izkazuje kot obračun s klerikalizmom v vseh
njegovih razsežnostih, od institucionaliziranih (cerkvenih), ki funkcionirajo ena-
ko kot vsi ideološki aparati (epizoda Les o fajmoštru in kronistu), pa vse do posa-
mičnih. Lipuš, znan kot zagrizen razkrinkovalec 'resničnih stanj'je tako (kolikor
se da sklepati iz njegove zadržanosti ob pogledovanju nazaj na Zgodbe o Cuših,
nehote) znova napisal angažirano knjigo; seveda pa ne angažirano v dnevnopoli-
tičnem smislu, ki bi zahteval takojšnjo pragmatično akcijo. Ne. Odstranitev moje
vasi spremlja zavedanje, da vprašanja in stiske, o katerih spregovarja, niso pod-
ložne dnevni politiki in da zato z njinimi metamorfozami niso rešljive. (Tuje tudi
ključni nesporazum ob vprašanju o angažiranosti in neangažiranosti literature:
kaj ni milo rečeno smešno postavljati pred človekovo človeškost nekakšne social-
ne in ideološke opredelitve?) Gre pač za tiste reči človeška ozkosti, ki so vsajene
globoko v človekovo individualnost, družbena realnost pa jim le ponudi možnost,
da se eksplicirajo; v zvezi s spremenjenjem te ozkosti pa nam Lipuš ne ponuja ni-
kakršne optimistične vizije, življenje na vasi gleda vseskozi z nezadrževanim in
neprikritim odporom, ki ga ubeseduje z neblago ironijo in cinično distanco.
Vsak dogodek na vasi, kije zajet v Lipuševo kroniko, ima še svoj drugi pomen, ki
opravičuje njegovo pojavnost; ali pa si tako le domišljajo vaščani, ki hočejo proiz-
vajati videz, daje za njihovim banalnim vsakdanom še kaj pomembnejšega, odlo-
čilnejšega. Tako se tudi vas, ne toliko v pisateljevi kot v bralčevi optiki, prelevi: je
povsem uporabna metafora za ves svet. V Odstranitvi ni glavne osebe, še več,
sploh ni izdelanih človeških likov, ljudje nastopajo le kot bolj ali manj neosebni
interpreti najrazličnejših blodenj in morbidnih hrepenenj, edina resnična figura,
takorekoč kolektivni antijunak, je vas v vsej svoji razsežnosti - in tudi taje amorf-
na, brezoblična, pretakajoča se brez pravih povodov in ciljev. Lipušev pogled pač
ne more najti razumevanja za tako razosebljajočo situacijo, ki si za gibalo življe-
nja jemlje gostilno, za hrepenenje tujo smrt in za vest klerikalno cerkev; kot pred-
stavnik humanistične misli ne more simpatizirati ali vsaj biti usmiljen s tovrstnim
kolektivizmom, ki posameznim članom združbe ne omogoča drugega kot parano-
ični poizkus medčloveške korespondence, ki ostaja brez sogovornika, le kot iluzi-
ja (Pogovor); vse njegovo detajliranje, izrekano v pisateljsko izjemno rafinirani
govorici, je tu vendarle zato, da zarisuje global vasi/sveta; in naslov knjige lahko
tako preberemo kot globlje tolmačenje dogodka, ki vaškim pričakovanjem tuje
smrti končno prinese izpopolnitev - noseča kmetica po padcu rodi mrtvega otro-
ka. Tako je torej odstranjeno tisto, kar bi lahko postalo prava 'vas'; vas, ki bi jo
bilo mogoče imeti za 'svojo' - človeško življenje v svoji enkratnosti, individualno-
sti in neponovljivosti. Ne, tega v Lipuševi knjigi ni, in dokler ni tega, tudi ni vasi
(ali 'vasi'), ki bi jo lahko imeli za svojo. Do tedaj, ko se res porodi takšno življenje
(seveda je biološka 'poroditev' le spretna ponazoritev), bo 'vas' takšna, kakršno
opisuje Lipuš, in pisatelj, ki želi biti vest družbe, kakor je primerno njegovemu
poslanstvu, je ne bo mogel opisovati na drugačen, bolj prizanesljiv način.
133
Staniša Nešić
Mlada srbska književnost
Živorad Dordevič, Tumačenje snova. Rad, 1983
Razlaga sanj, slikanica za odrasle Živorada Đordevića (1952) je izšla sedem let
po njegovi prvi knjigi (Pomladni počitek. Matica srpska. Novi Sad, 1976). Nika-
kor ni naključje, da v podnaslovu te knjige piše slikanica za odrasle. Ta oznaka
opozarja na zelo pomembno razsežnost te poezije, na razsežnost, zaradi katere je
treba to knjigo tudi prebrati, napeljuje na slikovno.
2.
V	sodobni srbski poeziji obstaja smer, ki vztraja pri slikovnem, kjer slikovno pre-
vladuje na račun zvočnega. Ta vrsta poezija je zelo stara,še posebej pa seje okrepi-
la s prodorom množičnih občil v območje vsakodnevnega življenja in s tem seve-
da tudi v poezijo. Na začetku je šlo za eksperiment, pozneje pa seje ta poezija kon-
stituirala kot svojevrstna smer, lahko celo rečemo, kot pesniška šola. Živorad
Đorđević seveda ne sodi v to pesniško smer, vendar v svoji poeziji uporablja do-
sežke, ki jih je ta smer že uresničila v praksi, koje omogočila slikovnemu, da po-
stane v strukturi pesmi enako, včasih pa še bolj pomembno kot zvočno. Sonet o
m.p. je v nasprotju z drugimi pesmimi v tej knjigi izrazito slikoven: zvok je uni-
čen s sliko, pesem je mogoče videti, ni je pa mogoče slišati, in prav to je tisti skrajni
izid uporabe slikovnega v poeziji.
3.
V	nasprotju s Sonetom o m.p. se druge pesmi v tej knjigi konstituirajo na točki
križanja slikovnega in zvočnega. Pesnik uporablja postopek montaže in najpogo-
steje slikovno montira v zvočno strukturo pesmi, ne da bi pri tem porušil ravnote-
žje. S tem mu uspe uravnovesiti odnos med obema strukturalnima elementoma te
poezije.
4.
Na ravni zvočnega je najbolj zanimiva - in v tem je tudi posebnost te knjige - pri-
sotnost klasične rime, ki jo sicer pesnik lahko osveži s samo tematiko in slikov-
nim, v bistvu pa vendarle ostaja klasična. Na eni strani prisotnost rime kot odlike
klasične poezije in na drugi strani prisotnost slikovnega kot odlike »avantgard-
nih«, »eksperimentalnih« poskusov v poeziji komplicirata strukturo te poezije, in
lahko bi rekli, da pesnik s tem poskuša med sabo pobotati ta dva oddaljena ele-
menta v sodobnih pesniških tekstih.
134
5.
Določena tematika te poezije, natančneje, čas »administrativnega socializma«,
podpira zvočno stran te poezije, oziroma ritmično organizacijo zvočnega in s tem
tudi rimo, kar je v nekem smislu podaljšani ritem tega časa, ritem, ki odzvanja v
drugačnem kontekstu in seveda z drugačnimi konotacijami. V nasprotju z zvoč-
nim je slikovno, ki ima moč »dokumentarnosti«, podprto prav s kontekstom, ali
natančneje, kontekst mu podeljuje smisel in daje moč, kije sicer ne bi imelo. Kajti
tako zvočno kot slikovno imata v tej poeziji svoje semantično izhodišče v kontek-
stu, ki gaje mogoče razumeti na metaforični ravni.
6.
Spoj slikovnega in zvočnega je včasih tudi neuspešen, kar lahko vidimo na osnovi
nekaterih pesmi, kjer je zvočno v funkciji slikovnega, kjer beseda pojasnjuje sliko,
ki ima sama po sebi določeno in zadostno moč, da razloži samo sebe. Kadar paje
v nasprotju s tem slikovno v funkciji zvočnega, pride do semantičnih razširitev
zvočnega, slika z dodatnimi pomeni obogati besede, ki izvirajo - kot smo že ome-
nili - iz določenega obdobja in kot takšne konotirajo določene pomene. To je bi-
stveno ravno zato, ker nikakor ni nujno, da so pesmi uspešnejše, kadar imata sli-
kovno in zvočno približno enakovredno samostojno strukturalno vrednost kot
elementi, ki konstituirajo pesem. Neenakomerno prežemanje zvočnega in slikov-
nega v teh pesmih sega od uporabe zvočnega v funkciji slikovnega, kar je - bi lah-
ko rekli - najslabša varianta, prek uravnoteženega prežemanja do popolne izloči-
tve zvočnega na račun slikovnega, kakor na primer v Sonetu o m.p.
7.
O Razlagi sanj Živorada Dordeviča se nam zdi najustrezneje govoriti tako, da iz-
hajamo iz dejstva, da so ti elementi pomembni v njegovi poeziji, in iz dejstva, da
so odnosi med besedami in slikami v sodobni poeziji povod za dosti obsežnejši in
temeljitejši pogovor o tej temi. Ta knjiga, klasična po zvoku in raziskovalska po
realizaciji, nas vpeljuje v sfero vedno bolj zapletenih pesniških postopkov v sodo-
bni srbski poeziji.
Živojin Jovič, Ja sam vitao usred budućeg grada (Jaz sem vitel sredi prihodnjega
mesta), KOS, 1983
»Postopki se opevajo in ne bitje«
str. 20
1.
»Živojin Jovič (1950-1982, iz Orašja pri Leskovcu). Dragocen človek visoke du-
hovnosti, ki gaje s svojim bogastvom in močjo morda tudi uničila, najprej do du-
ševne bolezni in potem prav do smrti - do samomora prejšnje leto. Veliko je pisal
135
in tudi sežgal veliko rokopisov, risal je nekakšne čudežne oblike - in tudi to sežgal;
od vsega seje ohranilo to, iz česar sva midva, njegova prijatelja, sestavila nekaj ka-
kor knjigo ali predlog za knjigo, nekaj njegovih zapisov pa je ostalo še v rokopisu.«
Jovo Maric, Novica Tadič.
2.
Največjo napako pri razlagi te knjige bi storili, ko bi jo tolmačili s stališča psiholo-
gije. Kritične raziskave te poezije bi se lahko začele in najbrž tudi morale začeti s
psihološkim tolmačenjem, vendar je to samo orientacijska točka, snov za resnejše
raziskovanje te poezije. Kajti psihologija in poezija v tej knjigi se križata na škodo
psihologije in na srečo poezije.
3.
Veliko število simbolov iz psihologije je prisotnih v tej poeziji, vendar ne na ravni
psihološkega, temveč na ravni estetskega. Arhetipski simboli psihologije postane-
jo posebni simboli estetskih sporočil te poezije. Pomembnost tega nam postane
jasna šele tedaj, ko opazimo nadgradnjo arhetipskih simbolov psihologije, in sicer
tako, da postanejo posebni simboli poezije.
»Obstaja ali ne obstaja vrnitev v isto točko. Koje enkrat sprožen, prebije
celo stvaritev in se potopi v meglo neznanega in vse je podobno naprej in
nazaj. Tako obstane in se obrne, ne da bi ga kdo raziskal. S hitrostjo v
nevidno. Takšen meri svoj let. Mogoče nam bo prinesel novost, mogoče
ne. Tudi stari vernik pred njim veruje v novo. Tu in tam bomo uzrli
novo obliko.«
»Bumerang«, str. 18
4.
Doživljaj v tej poeziji se giblje od napovedi preko stanja do vizije. Konstituira se
na določenih simbolih, a pogosto se izneveri tej simboliki in zgradi zapleten splet
konotativno-asociativne mreže, tako na ravni mikrostrukture kakor na ravni ma-
krostrukture. Te vsebine izraža neenakomeren ritem izjav, ki si s tem izoblikuje
specifično formo.
5.
Doživljaj kot temeljno oporišče te poezije je lastnost notranjega, obenem pa tudi
oporišče vere v dialektike odnosa med imaginarnim in resničnim.
»Vera je globoko prisluškovanje sebi
tam kjer odrešilno poizveduje
prek brezna kije krepčilo osebnosti
Izogni se načelu in vprašaj koliko je ura
Temna svetloba in inkvizitor in rešitelj so zdaj zemljevid
tako da se čreda sama ureja in skače od tegob
in poje najglobljo himno novega«
str. 8.
136
To zapleteno prežemanje notranjega in zunanjega sveta oblikuje neke vrste empi-
rično poetiko, zasnovano na izkušnjah intenzivnih doživetij imaginarno-
resničnega, postavljenega v precizno, jasno izpeljano vizijo nenavadne moči in
dramatične slikovitosti.
»(. . .) Vidim te, brezkrvna prihodnost, v gumbih in četah strojev. Leteče
oko nadzoruje brezplamenski svet drobcev v prelivih naprav. Kar ni za-
beleženo na traku, ponujeno iz brezkončnosti, ne prebija meje, ampak
ostane na istem mestu. V erosovih enačbah počiva svet.«
str. 16.
6.
Za vsakega pesnika je pesniška praksa proces, v katerem individualno doživetje
postane univerzalno in večpomensko - to še posebej velja za poezijo Živojina Jo-
viča. S presenetljivo lahkoto in umirjenostjo izpovedi preide individualno dožive-
tje sveta v tej poeziji v sfero univerzalnega, in to tako, daje samo doživetje seman-
tično postavljeno v drugi plan, se pravi, da postane samo povod, izvor, impulz za
izpovedovanje temeljnih človeških dilem, med katerimi je vsekakor zelo pomem-
bna tudi dilema o smislu pisanja.
»V sebi nosim poezijo popolnega. Zgledi nisoveč galilejski, arhimedov-
ski, mikroskopski. Nesmrtni zgledi, ki nimajo zase sličic, pikic, seštev-
ka. Poezija popolnega, ki ne bo nič pomenilo, brez vsakršnih izjav, po-
stavk, besed, slik, muzikalnosti; to bo vse jutro skozi neskončne dialoge
preslikanega Duha. Kozmično zdravje v nas. Spet so klinasto zagrmele
začetne zore brezkončnih samoglasnikov.«
str. 22.
Univerzalnost estetskih sporočil v tej poeziji bi lahko označili kot stanje, ki ga do-
življajo vsi ljudje, ki ga pa zmore le redko kdo izoblikovati v estetsko sporočilo, s
čimer se dejansko upravičuje smisel pesniške prakse.
Nemanja Mitrovič, Rase, Prosveta, 1983
I.
Pet tematsko različnih tekstov sestavlja drugo knjigo Nemanje Mitroviča (I960),
medtem ko sta bili v njegovi prvi knjigi (Sanje vojne, KOS, 1980) le dve besedili.
Razen po številu tekstov in seveda po tematiki ni mogoče govoriti o kakšnih dru-
gih bistvenih razlikah med tema dvema knjigama. Nasprotno, Rase se v določe-
nem smislu navezujejo na Sanje vojne.
137
5.
To, kar je kritika že poudarila, koje visoko ocenila prvo knjigo Nemanje Mitrovi-
ća, namreč prisotnost fantastike, je značilno tudi za njegovo drugo knjigo. O speci-
fični naravi te fantastike bi bilo mogoče govoriti na različne načine, pa vendar ne
bi o njej ničesar povedali. Se najbolj sprejemljivo bi mogoče bilo, če bi o tej fanta-
stiki spregovorili v odnosu do realnega, natančneje, na ravni semantičnih odklo-
nov glede na-logiko pripovedi klasične zgodbe, ne pa glede na različne tipe fanta-
stike, ki so že navzoči v literarni praksi.
3.
Ohlapna tematiziranost teh tekstov gre samo do točke, da napove, ne pa označi
njihovo tematiko. Tekst Rase, ki je dal knjigi tudi naslov, zelo posplošeno in samo
v splošnih obrisih napoveduje tematiko, ki skozi fokus fantastičnega še naprej
ostaja splošna v makrostrukturi, medtem ko na ravni mikrostrukture konča v fan-
tastičnem.
4.
V teh tekstih je zelo zanimiv odnos med mikro in makrostrukturo.Avtor se for-
malno-vsebinski logiki v makrostrukturi izneveri s perfekcijo obdelave makro-
strukture, kjer je vse izpeljano skrajno precizno, pozorno in dosledno, tako da se-
mantična razgrinjanja mikrostrukture sestavljajo zapleten splet pomenov na rav-
ni makrostrukture, kjer se semantična razgrinjanja konstituirajo prav v semantič-
nih odnosih, kijih konotirajo paragrafi, oziroma izjave, ki imajo obenem določe-
no samostojno vrednost. Mikrostruktura torej ni v premočrtni funkciji makro-
strukture, temveč z njo sestavlja zapleten splet soodnosov.
5.
Prav zaradi takšnih prežemanj mikro in makrostrukture te tekste označuje ritmič-
na izenačenost, ki ima vse značilnosti proznega oziroma epskega ritma.
6.
Nenavadnost teh tekstov je tudi v tem, da jih je težko tipološko določiti. Po neka-
terih svojih lastnostih so pesmi, po drugih pa prozne celote. Te tekste kot pesmi
določajo predvsem slike izjemno močne intenzivnosti, ali natančneje, sistemi slik,
ki so kontekstualno združeni v tesnejšo zvezo. Strogost forme in perfekcija pripo-
vedi, kiji ni mogoče ničesar ne dodati ne odvzeti, in kratkost, so prav tako značil-
nosti, ki bi te tekste lahko določile kot pesmi. Po drugi strani pa nam njihova fabu-
larnost, kjer se vsaka slika razvija po načelih pripovedne logike, organizacija tek-
stov, natančneje, konstituiranje tekstov po načelih paragrafov oziroma odstav-
kov, in končno ritmična organizacija tekstov, sugerirajo, da jih uvrstimo v prozne
celote, kar pa spet ne bi bila najustreznejša rešitev. Zato je mogoče še najboljše, če
o teh tekstih govorimo kot o medžanru, kot o tekstih, kijih kritiki še ni uspelo ter-
minološko artikulirati, saj jih površno uvršča zdaj v prozo zdaj v poezijo, kar seve-
da ni najprimernejša rešitev. V vsakem primeru je treba poudariti, da so tako us-
pešni teksti take vrste redki v mladi srbski književnosti, ki se po obdobju minima-
lizma v poeziji in kipenja jezika v stvarnostni prozi vse bolj obrača h kratki zgodbi
138
in daljšim pesniškim oblikam, kar je v določenem smislu naravno, povratno delo-
vanje na ti dve smeri v srbski književnosti, ki sta ob koncu sedemdesetih in
na začetku osemdesetih let prišli do popolnega izraza.
139
PROBLEMI 5-6, 1984 (243-244, letnik XXII)
Uredništvo; Andrej Blatnik, Miran Božovič, Aleš Debeljak, Mladen Dolar (glavni in odgo-
vorni urednik), Branko Gradišnik, Milan Kleč, Peter Kolšek, Miha Kovač, Dušan Mandić,
Tomaž Mastnak. Peter Mlakar, Rastko Močnik, Denis poniž. Rado Riha, Iztok Saksida,
Marcel Štefančičjr., Jaša Zlobec, Igor Žagar.
Svet revije: Miha Avanzo, Andrej Blatnik, Mladen Dolar, Miha Kovač, Peter Lovšin,
Rastko Močnik, Braco Rotar, Marko Uršič, Jože Vogrinc, Jaša Zlobec, Slavoj Žižek (delegati
sodelavcev); Jože Dežman, Marko Kerševan, Valentin Kalan, Marjan Kotar, Lev Kreft,
Sonja Lokar, Tomaž Mastnak, Jože Osterman (predsednik). Marko Švabič, Jadranka Vesel
(delegati širše družbene skupnosti).
Sekretar uredništva: Iztok Saksida
Uradne ure: torek od 17.-19. ure in četrtek od 13.-15. ure.
Naslov uredništva je Gosposka I O/I, Ljubljana.
Revijo denamo podpira Kulturna skupnost Slovenije.
Po sklepu Republiškega sekretariata za kulturo in prosvetošt. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je
revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov. Tekoči račun:
50101-678-47163 z oznako: za Probleme. Letna naročnina (za letnik 1984) 500 din, za tuji-
no dvojno.
Oblikovanje in tehnična ureditev: Jure Kocbek.
Izdajatelj: R K ZSMS.
Tisk: DDI Parmova 39. [.¡ubijana
Cena te številke je 140 din.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo.
Popravek
V Problemih-literatura št. 4/1984 smo na strani 44 pesmi Vinka Mödemdorferja
In me jezdiš In me jezdiš in Ni ti mar pomotoma pripisali Ivanu Dobniku. Za stor-
jeno napako se obema pesnikoma in bralcem opravičujemo.
140