DUHOVNI PASTIR. Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto. XXVII. letnik. 11 V Ljubljani, oktober 1910. H X. zrezek. (L Rožnivenška nedelja. O sreči Marijinega češčenja. Češčena, milosti polna, Gospod je s teboj, blažena si med ženami. Luk. 1, 28. Danes obhajamo zopet Marijin praznik, zopet »praznik veselja za naše srce,“ tako pravi sv. Tomaž Vilanovski. — In kdo izmed nas bi ne dal prav temu svetniku, posebno na današnji dan, ki nas spominja na slavno zmago, ki so jo kristjani po priprošnji Marije Device dobili zoper silovitega Turka pri Lepantu 1.1571., tako da od tistega časa Turki nič več nimajo tolike moči zoper kristjane kot poprej; praznik veselja je danes, ker nam sv. Cerkev danes priporoča posebno lep, izdaten, lahek pripomoček, doseči večno življenje, namreč češčenje Marije Device z molitvijo svetega rožnega venca. Raditega bi vam rad dal danes prav spoznati, kako velika sreča in milost je to, da sme in more kristjan častiti in ljubiti Marijo Devico. S tem želim tudi namen doseči, ki ga ima sveta Cerkev pri vsakem Marijinem prazniku, namreč, da bi se češčenje preblažene Device Marije pri kristjanih vedno bolj množilo in utrjevalo. Kakor je nekdaj sv. Elizabeta, portugalska kraljica, rekla svojemu sinu Dioniziju, ki je jokal na grobu svojega očeta: »Nehaj jokati, saj imaš še mene, svojo mater," tako tudi jaz rečem vam, ljubi kristjani: Bodite potolaženi v vseh nadlogah in potrebah svojega življenja, saj imate še Marijo, svojo božjo Mater, 37 Pastir, 1910. ki vas ne zapusti, katero sv. Ambrož imenuje mater, ki vsako težavo zmanjša, in vsako veselje zviša. Da bi torej s toliko večjim veseljem in zaupanjem Marijo Devico častili, vam hočem danes nekoliko o sreči Marijinega češčenja govoriti in vam pokazati, da je s srcem, ki Marijo ljubi, dobro živeti in dobro umreti. — Ti pa, o Marija, Kraljica svetega rožnega venca, prosi za nas! Da kdo more reči, da dobro in srečno živi, potrebuje pred vsem drugim dobre matere. In tega, preljubi, ne trdim le samo jaz, ampak sv. Bernardin, ki pravi: „Dobra mati stori življenje sladko in prijetno." Vi vsi, ki imate to neprecenljivo srečo, da imate dobro mater, vi boste resnico teh besedi spoznali; še bolj jo boste pa spoznali, če ste tako mater že pokopali; nič več ne morete svojega veselja z njo deliti in ga s tem pomnožiti; nič več ji ne morete tožiti svojega trpljenja in z njeno tolažbo bolečino polajšati; nič več ne morete v nevarnostih k njej bežati in z njeno materino ljubeznijo zavarovani biti; nič več ne morete pri njej doseči podpore in vse od nje zadobiti; vaše življenje je žalostno in težavno, ker vam manjka tiste, ki vam vaše življenje v resnici dobro in srečno stori, — manjka vam dobre matere. — To, preljubi, so tudi svetniki močno čutili; n. pr. sv. Ludovik, sv. Frančišek Šaleški in drugi so bili zelo presunjeni in so solze pretakali pri smrti svoje ljube matere. — Kako pa morate vsi veseli in potolaženi biti, preljubi! ko zdaj rečem, da imate vi vsi prav dobro mater, tudi vi, ki ste morda že zdavnej svojo po-zemeljsko mater pokopali, tudi vi, ki imate trdo, neobčutljivo, nerodno in celo slabo mater v življenju, vi vsi, rečem, imate prav dobro, najboljšo mater v nebesih, ki nikdar ne umre, ki vam hoče tako dolgo vaša najboljša mater ostati, kakor dolgo vi ostanete dobri otroci te dobre matere. In ta dobra mati je Marija, božja in tudi naša Mati — o ljubite jo, zakaj s srcem, ki Marijo ljubi, je dobro živeti. Kaj pa stori življenje slabo in žalostno? — Zapuščenost, samoten, reven stan, ko človek nima nobenega, kateremu bi mogel zaupati, na katerega bi se smel zanesti, pri katerem bi mogel iskati pomoči, z eno besedo: ko nima človeka, pri katerem bi našel ljubezen. Zato pravi sv. pismo: „Zvest prijatelj je močna bramba, in kdor ga je našel, je našel zaklad . . . Zvest prijatelj je zdravilo življenja" (Sir. 6, 14. 16); zato je bila nekdaj pri starih največja kazen, da se je povsod oklicalo: „Nobeden ne sme več tega hudodelnika ljubiti!" — Kdor pa Marijo Devico kot otrok ljubi in časti, ta nima le samo pravega prijatelja, ampak mater, v katere srcu prebiva ljubezen, goreča kot ogenj, stanovitna kot večnost, vsegamogočna kot Bog z močjo njene priprošnje. — Ali more kdo potem še dvomiti, da je z Marijo dobro živeti? Nikakor ne, posebno, če gledamo na toliko zgledov, ki nam resnico teh besedi potrjujejo. Glejmo na sv. Terezijo. Po smrti svoje pozemeljske matere je prosila jokaje in zdihovaje Marijo Devico, da bi jo ona v varstvo in za hčer sprejela, in kakor skrbna mati je Marija vse njeno življenje zanjo skrbela. — Glejmo na sv. Alberta! V svoji mladosti je bil tako slabe glave, da si nikakor ni upal v šolah kaj opraviti, pa molil je zaupljivo in se priporočal v Marijino priprošnjo, in postal je izmed najbolj učenih mož sv. Cerkve. — Poglejmo na sv. Frančiška Šaleškega! On je bil dalj časa od strašne izkušnjave nadlegovan, da če se Še toliko trudi, njemu vse nič ne pomaga, on bo vendarle pogubljen. Komaj pa je pred Marijino podobo opravil molitev: „Spomni se .. .“, že je bil rešen izkušnjav in ves potolažen. — Glejmo na sveto spokornico sv. Marjeto Kortonsko! Skoraj vsa obupana zavoljo grehov svojega življenja je šla molit pred Marijino podobo, in zaslišaia je tolažljive besede: „Bodi potolažena, moja hči! solze tvojega kesanja so omečile srce mojega Sina.“ — Glejte tedaj, preljubi! karkoli naše sedanje življenje izpre-obrača v solzno dolino, smrt preljubih ljudi, dušne bridkosti, izkušnjave in mnogotero trpljenje — vse to se po Mariji Devici odvrne ali vsaj polajša, in nimam torej prav, ko rečem: „Z Marijo je dobro živeti?" K dobremu življenju je potrebna posebno dobra vest, zakaj brez nje je življenje revno, nesrečno, milovanja vredno, nekaka podoba pekla. Zato nam sveto pismo tolikanj priporoča skrb za čistost srca ali mirno vest, rekoč: „Z vso skrbjo varuj svoje srce; zakaj iz njega izvira življenje." (Preg. 4, 23.) To je: Varuj se, da s kakim grehom srca ne omadežuješ in ne izgubiš miru vesti, ker iz mirnega srca in dobre vesti izvira vsa sreča življenja. Zato je rekla prav lepo in resnično sv. Katarina Senenska: „Ves svet je kakor velik trnjev grm, na katerem le ena sama roža cvete, namreč dobra vest." Če torej ti, o kristjan! ljubiš Marijo Devico, in jo v resnici in kot otrok častiš, potem se ti ni treba preveč bati, ona bo tvoje srce varovala in te ne bo pustila oro- pati največjega zaklada, dobre vesti. Ona, ki je v Kani Galilejski nenaprošena pomagala ljudem na ženitovanju, bo toliko raje tebe uslišala, ako jo za kaj duhovnega, za dobro vest in rešenje svoje duše, na pomoč kličeš. Če se o Bogu v svetem pismu stare zaveze bere, da je tiste, katere ljubi, v svoje roke zapisal, se more po besedah sv. Bernarda o Mariji reči, da je svoje otroke zapisala v svoje srce. In koliko stori potem za rešenje in čisto vest takih duš, ki jih ima ona v svojem srcu zapisane! — Kaj so sveti škapulirji, kaj so sveti rožnivenci drugega, kakor vezi, s katerimi naše srce nase vleče za lepo krščansko življenje? „Njene vezi so vezi zveličanja," pravi sveto pismo. Zatorej, o kristjan! ki zdihuješ pod težo hude vesti (in o koliko je takih!) pusti se voditi od te dobre Matere, podaj svoje srce v njene roke popolnoma, ona te bo pripeljala k skrbnemu izpovedniku in ti bo pomagala doseči dobro vest, katero že tako dolgo dolgo pogrešaš. Dobro in srečno življenje pa tudi ni brez veselja; če pa že pozemeljska mati svojim otrokom, ako je ž njimi zadovoljna, napravi včasih kako veselje, ali pač menite, da Marija Devica svojim služabnikom ne bo napravila nobenega veselja, ona, o kateri se bere: Jaz ljubim tiste, ki mene ljubijo;" ona, katero sv. Cerkev imenuje „začetek našega veselja"? — Ali pa mar to ni veselje, če smemo njo, svojo Mater, pozdravljati in se v vseh potrebah k njej zatekati, in da se po besedah sy. Bernarda še nikdar ni zaslišalo, da bi bil kdo zapuščen, ki se je s polnim zaupanjem k njej zatekel? — Ali ni veselje, ako vidimo Marijo češčeno, hvaljeno in na pomoč klicano od toliko milijonov ljudi, od enega kraja zemlje do drugega? — Ali ni to veselje, če moremo v nesreči in v žalostnih urah svojega življenja pred njeno podobo poklekniti in njenemu materinemu srcu svojo bolečino potožiti? — In ali ni to veselje, ako vidimo na božjih potih, s kolikim zaupanjem, s koliko pobožnostjo kristjani pred kako Marijino podobo molijo, in ako mi sami čutimo nekako posebno tolažbo in dušno prijetnost in zaupanje do Marijine pomoči v svojih srcih? In ali ni to nobeno veselje, če njene milosti včasih skoraj z rokami lahko moremo prijeti? ... Res, preljubi! to je veselje, ki ga sicer le tisti okušajo, ki Marijo Devico ne le po imenu, ali le navidez, ampak v resnici in s čistim srcem ljubijo, ki so polni resnične volje, Marijo zmirom bolj posnemati in ji veselje delati. To, preljubi, je veselje, ki nam izpričuje, da je z Marijo dobro živeti. Pa ne le samo živeli je dobro z Marijo, ampak tudi umreti. O sv. Radegundi se bere, da je na svoji smrtni postelji s solznimi očmi prosila, naj bi jo pokopali v cerkvi, ki jo je ona Mariji v čast sezidala, in ko so jeli za to priprave delati, je bila tolikanj vesela in je tako mirno in sladko v Gospodu zaspala, kakor otrok zaspi v naročju svoje matere. Iz tega zgleda pač vidimo, kako ljubezen do Marije stori tudi smrt sladko, in da je dobro s srcem, ki Marijo ljubi, tudi umreti. In imeniten božji in Marijin služabnik, Alvarec, je rekel na smrtni postelji: „Nikoli bi ne bil mislil, da je Marijinemu služabniku smrt tako sladka." Zakaj Marija Devica pač dobro ve, v kako nevarnem stanu je duša ob smrtni uri; ali more torej takrat svoje zveste služabnike zapustiti? Gotovo ne! Brezštevila veliko umirajočih je njeno materino pomoč ob svoji smrtni uri občutilo in spoznalo, da je z Marijo dobro umreti. Zato, preljubi kristjani! častite in ljubite Marijo vse dni svojega življenja, ker z Marijo je dobro živeti; molite večkrat in pobožno sveti rožni venec, da bo vse vaše življenje podobno vencu, ki se z Marijo začne in z Marijo konča, ker z Marijo je dobro umreti. Prizadevajte si z njeno pomočjo zlasti čisto vest zadobiti in ohraniti; zakaj le s čistim srcem in s čisto vestjo morete Bogu in Mariji služiti in doseči večno življenje; zakaj „blagor jim, ki so čistega srca," pravi Jezus, „oni bodo Boga gledali." Amen. J. K. Enoindvajseta nedelja po binkoštih. Izdatki in prejemki kristjana. Nebeško kraljestvo je podobno kralju, • ki je hotel račun delati s svojimi hlapci. Ko je Bog rekel prvima človekoma: „Gospodujta ribam v vodi in pticam pod nebom in vsem živalim, ki žive na zemlji" (Gen. 1, 28), jima ni dal neomejenega gospodstva nad stvarstvom, marveč je le to pridržal sebi: Bog je vrhovni Gospod vsega, kar je, on ima „oblast nad življenjem in smrtjo" (Sap. 16, 13), človek pa je nekako le oskrbnik, najemnik; Bog mu je le za čas življenja prepustil nekaj oblasti nad stvarmi. Ko pa poteče nit življenja, mora stopiti človek pred Boga in dati račun o svojem hiševanju in gospodarjenju, mora pokazati, kako je gospodaril z izročenimi mu stvarmi, kako jih je rabil. Blagor mu, kdor je vestno in natančno uporabljal od Boga dane mu dobrote. Gorje njemu, kdor je bil v tem zenikaren, lahkomišljen, površen. Številke ne lažejo in so neizprosne: ako se javnemu uradniku, ki ima opraviti z denarjem, s številkami dokaže primanjkljaj v blagajni, so zastonj vse prošnje, zastonj vse zatrjevanje nedolžnosti: doplačati mora, če ni še kaj hujšega. Istotako je pri Bogu: kar pokaže račun, to je odločeno za celo večnost. „Če pade drevo proti jugu ali proti severu, kamorkoli že pade, tam obleži." (Eccl. 11, 3.) Ker je torej račun, ki nas vseh brez izjeme čaka, tolike za večnost odločilne važnosti, bomo pač skušali vestno gospodariti. Ali ne? Gotovo. K temu pa mnogo pripomore natančen dnevnik prejemkov in izdatkov, koder se dannadan zapisuje, kaj je prejel, kaj izdal. Vsak pameten in previden gospodar, trgovec, obrtnik ga ima, nekateri uradnik ga celo mora imeti. Imejmo ga tudi mi, dragi v Gospodu, napravimo si tudi mi kot kristjani tak dnevnik prejemkov in izdatkov. In kako to storiti, hočemo si danes pogledati s pomočjo božjo! Oh, kako lahek nam bo račun pred neskončno pravičnim Bogom, kadar nas bo svoje hlapce poklical predse, če bomo vestno in zvesto pisali tak krščanski dnevnik! 1. Tak dnevnik ima navadno in sploh dve strani: eno za izdatke, drugo za prejemke, na eno stran zapišemo, kaj smo prejeli, na drugo kaj izdali. Poglejmo torej najprej, kakšni so naši izdatki, kaj da kristjan Bogu? Seveda mi Bogu pravzaprav ničesar ne moremo dati, ko ničesar nimamo, razen kar nam je on dal, a vendar Bog nekaj od nas zahteva, kar nas več ali manj, včasih pa dosti stane. Izdatki naši, ki jih Bog zahteva, so trojne vrste: »Varuj se hudega", »delaj dobro", »prenašaj nadloge". „Varuj se hudega“. Kaj pa je hudo? Vprašajte katerega hočete, vsak bo drugače odgovoril; a edino hudo je greh, tega naj se varujemo. Človek mora biti pripravljen, da da raje premoženje in imetje, čast in dobro ime, hvalo in naklonjenost ljudi, službo in zaslužek, zdravje in življenje in kri, da da raje vse to, kakor pa da bi prostovoljno in premišljeno storil kak greh. Zakaj pa vendar Bog tako ostro in silno to zahteva, si bo kdo mislil? Bog nam je dal in še daje vse ravnokar naštete dobrote, o tem ne dvomimo. Vemo tudi, da nam jih je dal zato, da nam pomagajo zveličati se: vse je vstvaril Bog v svojo čast, stvari pa v blagor, v prid, v korist človeku. Ako torej človek eno teh stvari samo ali pa nje uživanje bolj ljubi kot Boga, se je s tem odvrnil od Boga, ga ne ljubi več, ker ljubi stvar: greh je storjen. Bog pa hoče, da služimo samo njemu in zato tako odločno zahteva, da ga ljubimo, da se varujemo hudega, da ne grešimo. Sedaj razumemo, kaj Bog od nas zahteva; vprašajmo se le še: koliko pa nas stane to? Ali nas varovati se greha stane kaj truda, potu, prizadevanja, premagovanja? Malo dežja naj bo, pa še k maši ne pridemo v nedeljo, dasi je cerkev tako blizu; Ali se to pravi: hudega se varovati in naj nas stane kar hoče ? Obeta se zaslužek, par vinarjev kvečjemu, a kaj nam mar nedelja! Dopoldne brez maše in pridige v delavnici, popoldne brez krščanskega nauka in litanij pozno v noč v gostilni, kaj se to pravi prizadevati si za brezgrešno pošteno življenje? Oh, dragi v Gospodu, žalostna resnica je, pa resnica neizbrisna, resnica neutajljiva, da si ljudje, ustvarjeni za Boga po njegovi podobi, da si kristjani, odrešeni s krvjo Jezusa Kristusa, mnogo več prizadevajo za greh, kakor pa za pošteno življenje. Koliko stane nepotreben, včasih celo grešen lišp! Kako se nam smili vinar, ako ga je treba podariti revežu, dvakrat ga obrnemo, a preden ga damo cerkvi, za olepšavo hiše božje, celo trikrat: ni pa škoda denarja za šumne in hrupne veselice, z vsem, kar je pred in potem, kaj ne da ne? Marsikomu ni ne noč pretemna, ne pot predolga, ne plot previsok, ne mraz prehud, ne vročina presilna, da ne bi šel tja in tja radi grešne ljubezni; a reci mu iti v cerkev, to ti ve izgovor! Kaj smo res v slepoto udarjeni, da ne vidimo, da je greha se varovati sicer malo težko, a veliko težje in več stane delati greh ? Druge vrste izdatki so: „Delaj dobro11. Skesano se izpovedati svojih grehov, hoditi redno k pridigi in tudi v delavnik k sv. maši, povrniti krivično blago, popraviti škodo storjeno na dobrem imenu, izkazovati dušna in telesna dela usmiljenja, moliti, postiti se, svoje meso in poželjenje krotiti: to se pravi delati dobro. Ne tajimo : stane nas to vse truda, premagovanja, napora. Koliko nas stane izmoliti en očenaš brez raztresenosti, kako hudo nam de krotiti svoje oči in svoj jezik. No, pa ne bomo mar radi vse to prestali in prenesli, če se drugi toliko trudijo za greh ? Kristjani moji: satan in njegovi privrženci delajo z velikanskim naporom zoper kraljestvo božje na zemlji in v naših srcih; mar hočemo gledati roke navskriž mirno ta naval peklenskih moči? Turek, silni in krvoločni sovražnik naše sv. vere, si je razbil često svojo glavo tudi ob trdnih zidovih slovenskih mest, a stokrat hujši naš sovražnik Lucifer s svojo tolpo naj obnemore pred trdnjavo, ki si jo hočemo zgraditi iz trdnih sklepov in dobrih del ter milosti božje. Pogum velja pri delu za dobro: „Niste se še do krvi ustavljali!" Le še in še. Treba je to, dragi v Gospodu. Če pridemo s svojim dnevnikom pred sodbo, pa bo oddelek „Delaj dobro" prazen, kako bomo obstali? „To stori in boš živel!" je rekel Kristus bogatemu mladeniču naštevši mu nekaj dobrih del. „Ako hočeš v življenje iti, spolnuj zapovedi!" Kakor bi ura le slabo visela ali pa sploh ne visela na enem tečaju, tako se pa mora vse naše življenje sukati na teh dveh tečajih: „Varuj se hudega" in „Delaj dobro". Kdor to oboje stori, ta je popoln, pravičen. Tretji oddelek med izdatki pa ima napis: „Prenašaj nadloge“. „Kdor hoče biti moj učenec, vzemi svoj križ in hodi za menoj." Pa se bomo res mi kristjani križa branili? Branimo se ga, kakor nam drago, ubranili se ga ne bomo : zastonj. Konec pridige sv. Pavla in sv. Barnabe v mestu Derbe: „Da moramo po mnogih nadlogah iti v kraljestvo božje" (Act. ap. 14, 21), tudi nam velja. „Tukaj žgi, tukaj reži, samo da nam prizaneseš v večnosti," je ponavljal sv. Avguštin, in Tomaž Kempčan pristavlja: „Kajti ena ura trpljenja bo strašnejša, kot tu sto let najhujše pokore." To resnico imejmo pred očmi, pa bomo napolnili tudi tretji oddelek izdatkov. Prenašati in pretrpeti pa moramo vse brez izjeme, naj se imenuje križ tako ali tako, pogumno ga vzemimo na rame in ga nosimo brez mrmranja in godrnjanja. — Kako je z nami, predragi v Gospodu, kateri oddelek izdatkov je najbolj popoln? Znabiti ravno zadnji? Tudi dobro, a ne pozabimo izpolniti vseh treh, prazen list pred Bogom nič ne velja. II. „Ali ima kaj hvale gospod tistemu hlapcu, ki je storil, kar mu je bil zapovedal?" Menim, da ne. Ravnotako tudi vi, kadar vse storite, kar vam je zapovedano, recite: „Nepridni hlapci smo, storili smo, kar smo bili dolžni storiti." (Luk. 17, 9, 10.) Tako govori Jezus Kristus. Brez upanja na plačilo in povračilo morali bi tedaj služiti Bogu, saj zato nas je ustvaril. A Vsemogočni nam v svoji neskončni dobrotljivosti in pravičnosti poplača to, kar smo storili. „On noče jemati, koder ni dal, noče žeti, koder ni sejal." In to plačilo, ki nam je Bog deli iz zgolj dobrote, imenujemo svoje dohodke, ki jih zapisujemo v dnevnik, v računsko knjigo. Tudi tukaj imamo tri oddelke z napisi: „ Dobrote narave", „dobrote milosti", »dobrote nebes". Neizmerno je število naravnih dobrot, ki nam dannadan dohajajo od Boga. Daje nam življenje in zdravje, premoženje in čast, živež in počitek. Neizmerno krasno je ustvaril naše telo, neskončno modro je uredil razmerje njega in posameznih delov in temu telesu je dal petero čutov, ki človeku pomagajo, da stopa v dotiko z zunanjim svetom. Po svoji podobi in podobnosti nam je Bog ustvaril dušo z razumom in pametjo, spominom in prosto voljo: sami dragoceni darovi! Kje bi si jih mi kdaj mogli prislužiti, kdaj jih povrniti? Vse to naj nam pa služi kot sredstvo in pripomoček, da se ložje zveličamo in v častitljivem vstajenju poveličamo svoje telo. Kako malo pač Bog zahteva zase v primeri z obilnimi dobrotami! Dovoljeno je občevanje in prijateljstvo z mnogimi ljudmi, da si tako razveseljujemo srce: pa bi se ne mogli odreči občevanju z eno osebo, ki je nam v pogubo? Veselja nam Bog ni prepovedal, marveč je ustvaril mnogo stvari zgolj v naše veselje: cvetice tako raznovrstno pisane in barvane, ptice pevke z lepimi, nežnimi glasovi. Dajmo se vendar zdržati grešnega veselja! Obilo časa nam daje Bog, da ga prav rabimo sebi in drugim v korist, toda Bogu v čast. In izmed sedmih dni nočemo enega posvetiti in dati Bogu? Kaj nismo nehvaležni! Od obilih dobrot bomo vsaj nekaj dali revežem. Zdrava čutila nam je dal, da jih rabimo za tisočero koristnih, lepih in dobrih reči; ali moramo in smemo nedovoljeno slišati in brati, govoriti in gledati? Glejte, kako poln je ta oddelek prejemkov, in dobrot božjih je več kot naših izdatkov. Jezus Kristus je zapustil večna nebesa, človek postal, tisoč in tisoč korakov storil za nas, za nas bridke solze jokal, nosil težki križ, prelil dragoceno kri do zadnje kapljice, zakramente in cerkev postavil, vse, vse za nas. In mi? »Kaj smo povrnili Gospodu za vse, kar nam je storil?" Jokal je; nas pa ne gane ne trpljenje, ne ljubezen njegova; kamen je mečji, ko ta trda naša srca. Bičati in s trnjem venčati se je dal; mi pa mehkužimo svoje grešno telo in mu pokore ne privoščimo, celo nad vremenom godrnjamo, kaj šele da bi trdo in naporno delali. Po licih so ga bili; nam naj pa kdo samo žaljivo besedo reče in neprijazen obraz pokaže: precej je ropot in jeza. Samega sebe nam daje v hrano, a mi bežimo pred njim! Toliko milosti moramo zapisati v drugi oddelek prejemkov, a stran, koder so naši izdatki, je bela, prazna ! Oj, to bo strašen dan plačila in računa! — Nad vse obilne pa so dobrote nebes. Zato da se varujemo greha, dobro delamo in nadloge prenašamo, za vse to nam bo Bog dal poleg dobrot narave in milosti še nebesa. Premislimo! Nebesa 1 Jezus Kristus nam jih je obljubil in to obljubo takorekoč podpisal z lastno krvjo. Gotova so nam torej nebesa, koder bomo videli in uživali Boga samega, koder bomo v družbi najboljših in najplemenitejših bitij: pri angelih in svetnikih, in vse to bo trajalo večno, brez nehanja. Nikdo nam ne bo tega vzel! Oh, dragi v Gospodu, bodimo v malem zvesti, da nas bo Gospod postavil čez veliko. Kako malo Bog od nas zahteva, smo videli; nikar torej še tega malega ne opuščajmo, da ne bomo imeli v dnevni računski knjigi oddelek izdatkov res popolnoma prazen. Kar sedaj Bogu damo, je trenotno, kar bomo prejeli za to, večno. Ali ni to dobra zamenjava in kupčija? Jezus Kristus nas opominja: „Dajte in dalo se vam bo; dobro, natlačeno in potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v vaše naročje" (Luk. 6, 35). Res majhna, slaba je mera tega, kar dajemo Bogu mi, a Bog nam daje po besedah Kristusovih dobro, natlačeno in potreseno mero. Tako pišimo svoj dnevnik; pridno zapisujmo dobrote božje, naše prejemke. Večkrat premišljujmo te dobrote in čudo bi bilo, ko bi ob tem neizmernem plamenu ostala naša srca še mrzla. Ne, ogrela se bodo v ljubezni do Boga in ta ljubezen bode v nas obudila stud pred grehom in pa veselje do dobrih del, da bodemo tako kaj imeli zapisati v oddelek izdatkov. Prilike, ta oddelek napolniti, je dosti: revežev, podpore potrebnih, kamorkoli pogledamo. Ne pozabimo tudi svojih rajnih in ubogih duš v vicah. Pomagajmo jim z molitvijo in miloščino. Duše nam bodo hvaležne in po njih priprošnji bomo tako silno napolnili v dnevniku oddelek izdatkov dobrih del, da nam bo lahek račun, mila sodba ter srečna večnost. Zgodi se to nam vsem! Amen. Fr. S. Watzl. Praznik cerkvenega posvečevanja. Kaj je cerkev ljudem ? Danes je tej hiši došlo zveličanje. Luk. 19, 10. Cahej, prvi izmed cestninarjev, je želel videli Jezusa čudodelnika. Zlezel je na drevo, ker je bil majhen, da bi ga videl tem bolje. Videl ga je in bil je srečnejši, kakor je pričakoval. Jezus se je nanj ozrl, mu velel, naj stopi doli in je šel v njegovo hišo. In Cahej, ginjen tolike ljubezni, je začel pripovedovati o svojem grešnem življenju in rekel je, da je pripravljen, vse čveterno poravnati. Tedaj je izpregovoril Gospod pomenljive besede: „Danes je tej hiši došlo zveličanje." — TaJ