Iz dnevnika našega Šiškarja
Četrtek
Danes sem nekoliko več razmišljal o šišenski pre-skbi. Zdaj ko sem že nekoliko večji, me mama po-gosto pošilja v trgovino in tako lahko na lastne oči spoznavam življenje tudi s temne plati. Moram reči, da so šišenski trgovci še kar v redu, zlasti pa se za-bavam prj mesarjih. Mama pravi, da se bom takrat, ko bom kupoval za svoj denar, hitro nehal zabavat.
Zdi se mi, da so mesarji najbolj brezskrbni in do-brodušni Ijudje na svetu. Stalno se šalijo, stresajo domislice, mežikajo mladim mamicam, tolažijo stare mamice in žgečkajo otroke pod bradicami. (Tudi mene je eden hotel požgedkati, pa sem ga kresnil z mamino denarnico po prstih.)
Zadnjič je bila pred menoj v vrsti starejša ženska z berglami. Vljudno je mesarja spraševala, po čem je to meso, po čem tisto in mesar je odgovarjal kot iz topa. Mislim, da so za mesarje dobri samo najpa-metnejši Ijudje, saj se morajo vse cene naučiti na ' pamet. Pa ne samo cene. Že na prvi pogled morajo vedeti, da je žvarovna na kavlju junetina in ne na-vadna stara govedina — v ceni je namreč razlika. V sekundi morajo spoznati vsak kos mesa in to seveda še ni vse.
Tudi moj ata je pameten, toda strašno počasi ra-čuna na pamet. On že ne bi bil za mesarja. Mesarji tako hitro računajo, da bi elektronski računalnik hitro pregorel, če bi jih hotel z njim kontrolirati. Pravza-prav mi nikoli ni bilo jasno, zakaj tako hitijo računati, saj jih nihčT ne priganja. Jaz bi rade volje počakal, da bi mesni šaljivec lepo počasi sešteval, množil in odš-teval (slednjega navadno ne počno, razen če v lokal pride inšpektor). Toda mesarji so strašno požrtvo-valni. Delajo kot urice. Sk, pa je odrezan kos mesa, plof — že je presekan, pljas — že je na tehtnici, nakar se zasliši: osemsto dinarjev, prosim! Včasih imam občutek, da mesarji tehtnice sploh nepotrebu-jejo, tako so pametni. Številko (okroglo — tako na-tančno pač odrežejo!) povedo že, ko je meso še v zraku na poti na tehtnico. Tehtnice so v mesnicah le za okras in zato, da uprava ne bi bila užaljena, kerje mesarju za drag denar kupila dragoceno napravo.
No, htel sem povedati. da se je mesar z žensko pred menoj prisrčno šalil. »Kaj sprašujete, po čem je meso? Kam pa boste sicer z denarjem?« se je hah-Ijal izza sekire. Ženica se ni hahljala. Ne vem, zakaj ne. Jaz sem prepričan, da so mesarji tako veseli, pametni in spretni Ijudje, da jih dandanašnje stiske navadnih Ijudi sploh ne spravijo v zadrego. Najbrž je to povezano s sposobnostmi, ki sem jih omenjal prej.
Ko bom velik, bom zanesljivo mesar. Tudi jaz se rad hecam in rad bi imel, veliko denarja. Če pa že ne veliko, pa vsaj hitro zasluženega (kos mesa leti na tehtnico nekaj stotink sekunde — kaj ni to hitro?)...