JANEZ DOLENC OB IDILI KOSMOVEGA JANEZA IN PRESEČNIKOVE METE Letos pozimi je preteklo že 40 let. odkar je legel k večnemu počitku veliki besedni umetnik Poljanske doline — dr. Ivan Tavčar, po umetniškem nazivu Emil Leon, po domače pa Kosmov Janez. Znano je, da mu je od vseh njegovih del bila idilična povest Cvetje v jeseni najbolj pri srcu. To je razumljivo, če se poglobimo v to intimno in iskreno izpoved njegovih najglobljih doživetij, razmišljanj in čustvovanj. Delo je ožaril s spomini na i-zoriie prejšnje dni«, zlasti na brezskrbna otroška leta v rodni dolini; v njem je izpovedal svojo neutešeno ljubezen iz študentovskih let. Čeprav je kasneje živel v srečnem zakonu, je vendar to močno, a pokopano čustveno doživetje znova in znova vdiralo v njegovo zavest. V številnih delih ga je skušal izpovedati, toda s polno umetniško močjo mu je to uspelo šele \ Cvetju v jeseni. Malo čudno je. a ne morem se iznebiti misli, da se moramo zahvaliti ravno svetovni vojni od 1914 do 1918, da je Tavčar to snov, ki je že dolgo zorela v njegovi zavesti, sploh prenesel na papir. Sam je sicer izjavil v Obiskih, da je spet segel po peresu zato. ker so ga mladi pri LZ prezrli. Vendar bo za nov umetniški polet verjetno pomembnejše dejstvo, da je šele sedaj na odmev vojnih grozot nekoliko potihnil stra-stni boj, ki je dotlej vsrkaval skoraj vse njegovi moči. Po trpkih življenjskih izkušnjah je umetniško dozorel, se umiril in začutil, da nui doslej še ni nsi>elo s pravim umetniškim žarom izpovedati, kar najgloblje misli in čuti in pri čemer je sam intimno prizadet. In med grozljivim bobnenjem topov s soške fronte uam je napisal zgodbo elementarne hribovske ljubezni, ki je sramežljiva, plaha in trpka, a brezmejno nesebična in globoka, izgubljajoča se \ splet ljubezni in smrti kakor klasični eros-tanatos. Stvarno ozadje nastanka in izdaje Cvetja v jes«ni nam je s spretno in izredno vestno roko prikazala Marja Boršnikova v Klasju št. 22 in v Tav čarjevem Zbranem delu VI. Nekatere dragocene podatke je ujela komaj v zadnjem hipu. Snov in ozadje sta nam po njeni zaslugi danes skoraj jasno pred očmi. Izluščila je tudi že nekatere idejne, estetske in stilne elemente. Raziskave v tej smeri je pričel že pokojni Ivan Prijatelj v Zbranih spisih dr. Ivana Tavčarja, v novejšem času jih je poglobil še Bori,s Paternu v študiji Slovenska proza do moderne. Vse te raziskave nam potrjujejo, da je Tavčar pregnetel « svojo ustvar jalno fantazijo večinoma resnične osebe in dogodke v resničnostno (izraz F. S. Finžgarja, Leta mojega popotovanja, 213) umetnino in vložil vanjo bogastvo svojih misli, toplino svojih čustev in prvinsko moč svoje umetniško dognane besedo. 157 »Eno je glavno: naša zemlja se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora stati kot večno drevo, ki mu korenine nikdar ne usahnejo!« Ta izjava, ki je kakor pribita še s podvojeno poljansko pritrdilnicoi, nam razodeva avtorjevo mučno skrb, kaj bo s peščico naših ljudi na tem križ- l>otju Evrope, kjer je močnejšima sosedoma tm ^ peti. Slovenski narod se je znašel v njnnih imperialističnih kleščah, ki se vedno bolj stiskajo. Grom topov je oznanjal nevihto, ki jo bodo izkoristili zemlje lačni tujci. Ta trpka slutnja se je kaj kmalu uresničila, saj so že leto po objavi Cvetja stopili Italijani na vrh samega očaka Blegoša — mikalo jih je še dalje, a zbali .so se srbskih l>ajonetov. Kakor se Presečivikovi Meti v predsmrtni bolečini izvije značilna poljaji.ska pritrdilnica »jade!«, tako si tudi on v tej hudi narodni stiski daje poguma, podkrepljenega z dvakratnim »jade!« Pogum najde predvsem v neizčrpnem rezervoarju ljudske moči, ki jo po njegovih mislih predstavljata kmet in delavec, ne pa pokvarjeni in iK>tujčeni meščan. Lahko rečemo, da je Cvetje v jeseni sinteza Tavč^irjevih misli in ču stvovanj o slovenskem kmečkem stanu, iz katerega tudi sam izhaja. Ta stan je poveličal kakor noben slovenski pisatelj z znanimi vzneseniuii besedami o kmetu-kralju in .slovensiki kmetici, ki jo še vedno premalo SIK>- štujemo. Vi tem zanosu oznanja tudi svojo utopično misel o porokah mešč.a- nov na kmete, ki je že kmalu po izidu naletela na kritike in pomisleke. Mislim, da tudi sam avtor ne veruje trdno v uspeh take ženitovanjske revo lucije, saj mora Meta umreti ravno tedaj, ko naj bi dokazala upravičenost njegove teze. Dejansko pa je Janez (avtor sam) živel v srečnem zakonu z meščanskim dekletom. »Neliterarni okvir«, v katerem je zagrešil največ teh proklamacij, je pM> mojem le izraz prej omenjene stiske, v kateri obupno išče rešilno bilko: od rodne grude odtujeno meščanstvo je treba okrepiti s takimi porokami. V. ozadju bo najbrž tudi nekaj tradicioualnega povzdigo vanja našega baje nravno zdravega in odpornega kmečkega človeka nad meščana, pokvarjenega škrioa, kar je značilno že za Linhartovo dramatiko in kasneje še za Vilharja, Jurčiča in Kersnika. Mimogrede se \- zvezi s problemom meščana na kmetih ozrimo še %• svetovno književnost. Posebno Rusi so zanimivi in že Prijatelj je omenil, da je Cehov v svojih kritičnih kmečkih novelah prišel do povsem drugih zaključkov kakor naš avtor. Blizu pa mu je v svojih nazorih Tolstoj, ki je I>od stara leta bos in v rnbaški kmetoval in hotel docela prekiniti s ponie- ščaijjenim fevdalnim razredom, ki mu je pripadal. Ta problem je načenjal že v Ani Karenini. Levin in Kitty, ki se nekako pokmetiia, sta antijKKla negativnemu liku glavne junakinje, žrtve strasti. Presenetljivo se pa ujema .s Tavčarjevo kmečko idilo Tolstojeva povest Kozaki, čeprav ne moremo trditi, da je Tavčar to delo sploh prebral. J. Vidmar pravi nekje, da je sorodnost idej velikih duhov zelo f>ogosta. Sorodnost snovi obeh del se po kaže že, če primerjamo Meto z Marjanko, Janeza z Oljeninom, Blegoš .s Kavkazom itn. Glede sorodnosti uazorov naj citiram razmišljanje glavnega junaka Oljenina: Vi ne veste, kaj je sreča in kaj je življenje. Treba je, da človek vsaj enkrat okusi življenje v njegovi preprosti leipoti. Treba je, da vidi in spozna, kar jaz vsak dan vidim pred seboj: večne nedostopne snegove in veličastno žensko v tisti prvotni lepoti, v kateri je pač nekoč prva ženska iz.^Ia iz rok 158 svojega stvarnika .. . Samo da v duhu zagledam namesto svoje koče, svojega gozda in svoje ljubezni tiste vaše salone, tiste ženske z napomadenimi lasmi nad podtaknjenimi tujimi kodri, tista nenaravno se gibajoča usteca, tiste skrite in pokvečene slabotne ude in zaslišim tisto salonsko brbljanje, ki bi naj bilo razgovor, pa nima nobene pravice, da si lasti to ime — me pograbi neznosen stud... Sreča — to je, biti z naravo, jo gledati in z njo govoriti... Želim si. du bi se oženil s preprosto kozačko. in si tega ne upam storiti, ker bi to pomenilo vrhunec sreče, ki ga nisem vreden. Tudi rešitev iz (eii utopičnih misli je pri obeh pisateljih sorodim: pri Tavčarju z Metino smrtjo, pri ToLstoju z Marjankino ixlkloiiitvijo. K-ritiko je doživelo tudi Tavčarjevo pretirano romantično oboževanje in idealiziranje kmeta. Vzrok bi v glavnem mogli spet iskati v \ojiii stiski. Levo: Mrkušcv doni Gorenji Želini. Tavčarjev vzor za Presečnikovo domačijo. (Foto J. Uolcnc. 1952.) — Dcsjio: Na poklonil, v ozadju Blegož. (Foto J. Dolenc) ko je sestradani in podhranjeni meščan z drugačnimi očmi gledal na kmeta. Tedaj so romale cele procesije na podeželje, da si preskrbe najnujnejša živiila, saj se ob aprovizaciji ni moglo ne živeti ne umreti. Podobno smo doživljali tudi med zadnjo vojno; zanimivo je tudi, da se je med zadnjo vojno zelo povečalo zanimanje za kmečko folkloro in umetnost (več naro dopisnih publikacij kakor v mirnem času; bibliofilska izdaja Cvetja v jeseni, priredba za oder in uprizoritev v Drami). Kakor da vsakodnevne vojne grozote pehajo človeka v drugo skrajnost: v mirno kmečko idilo, čeprav romantizirano in namišljeno. Mnenja sem, da bi Tavčar v mirnili in normalnih razmerah kmeta pri kazal bolj kritično. To nam potrjuje prejšnja Tavčarjeva vaška proza, zlasti pa Slike iz loškega pK>gorja in tri novele iz okvira V Zali. Najlaže |>a bomo primerjali, koliko je Tavčar zadel bistvo tedanje kmečke proble matike, če stvarno pogledamo življenje poljanskega kmeta v zadnji četrtini prejšnjega stoletja. Kar sem o tem mogel razbrati iz pripovedovanja starih ljudi v krajih Tavčarjevih vaških zgodb, skušam tu podati 's kratkih obrisih: 159 Prebivalstva je bilo v teh krajih tretjino do polovice več kakor danes. Zemlja je posebno v višjih legah skopa mačeha in slabe letine (ujme itcL) so si pogosto sledile. Družine kmetov, zlasti pa bajtarjev-kmečkih proletarcev. so bile navadno številne. Nabralo se je tudi do 11 otrok, kolikor jih je pač ibog dal«. To množico so rdečile le pogoste otroške bolezni. Vsak premožnejši kmet je imel še posle: hlapec in dekle, volarje in ovčarje, pastirice in pe stunje. Na nekaterih bolj gosposkih kmečkih domovih so posle ločili od domačih: jedli so slališc in posebej, zanje so pekli slabši kruh. Zaslužek poslov je bil boren in tako skoraj ni bilo možnosti za osamosvojitev, \farsikje so dekle veliko trpele zaradi zalezovanja gospodarja ali domačih sinov; slednji s-o navadno obetali zakon, potem pa prevarane zapustili in jih pognali od hiše. Pri manj premožnih kmetih je bil kruh večinoma ovsen, a v bajtah še tega ni bilo. V stiski za denar so pšenico prodajali. Celo pri kmetih je bila zato velika podhranjenost in umrljivost otrok, pa tudi odrasle je pogosto po birala • jetika. Ce je kak nadarjen otrok na prigovarjanje župnika odšel v šole. se je moral pristradati do lemenata. Ker je možnost porok vedno manjša, ostajajo na domovih še strici in tete. Ko prične vabiti Amerika ljudstva vsega sveta, beže ipredvsem ti čez »veliko lužo«, pa tudi bajte se praznijo zaradi bega v obljubljeno deželo. Ustaljeni delovni ritem so poleti pretrgala romanja in proščenja, i>ozimi pa ohceti, koledniki, številni berači in postopači. Z domačo žgaiijekuho na rašča alkoholizem, prenekatera parcela steče po grlu. Zato pa postajajo po- -sebno »birti« vaški magnati, ki posojajo denar na oderuške obresti in si tako podrejajo vso okolico, Cankar je zanje našel izraz »kralj«, ljudstvo pa jim je v teh krajih dalo še mogočnejši vzdevek »bog«. Tak bog je bil v Javorjih vsemogočni Vrbanač. ki je služil Tavčarju za model Kobiljekarja. Glavni vir dohodkov je bila prodaja volov, platna, lesa, žita in masla. Sicer pa je bil denar v trdih i|>esteh. Na domačijah, kjer je bilo treba veliko hčera »odrajtati« z doto. so grdo skoparili. Kjer pa dot niso pravočasno od šteli, je bil »ta mladi« velik revež, če so nanj vsi naenkrat pritisnili (Mlačan!) Katastrofa je bila za kmeta živinska bolezen (vranični prisad), ki je pogosto kosila. Preganjali so jo z vsemi mogočimi coprnijanii in zagovori, [K)tem je pa še župnik z leče pritisnil na obupane siromake, naj kupijo v odvrnitev tega zla nov zvon. Ce primerjamo v-s^e to s Tavčarjevim prikazom kmečke problematike, vidimo, da posebno v Cvetju le prerad zatisne oči, ko bi moral prikazati socialno krizo in že kar obuj>en boj za eksistenco. Pač pa se z veliko pozor nostjo njegovo oko ustavlja ob patriarhalnih kmečkih likih, ob folklornih zanimivostih in lepotah narave. Vse to naj bo nekak balzam v trpljenju surove vojne podivjanosti. Kmečka romantika naj ublaži kruti vojni rea lizem. Zanimivo je. da so Tavčarjevi epigoni problem knietstva veliko bolj kritično prikazali, seveda z neprimerno manjšo umetniško močjo. Tako je napi.sal prerano umrli bogoslovec Janez Okorn iz Luše pod Gabrško goro povest Pogrebci (dijaški list Mentor XIII, 1922—23). Tavčarja posnema v |M>drobnem prikazovanju kmečkih običajev in predmetov (sntibači, bala. ohcet itd.), ni pa več govora o kmečkem kraljevanju. ampak le o kmečkih pogrebcih. alkoholu, dolgovih in oderuhih, ki brezobzirno rušijo in uničujejo kmečko idilo. Tudi neutrudljivi. a zaradi obilice dela žal nekoliko površni slikar loškili hribovcev, Jan Plestenjak. je dokaj verno prikazal kričečo socialno in dulio\ 110 .stisko kmeta, posebno kmečkega prolctarca. Omenil bi le zbirko črtic Potrebuježi in povesti Lovrač. Bajtarji itd. 160 z naravo smo skupaj zrasli in eno smo se čutili z njo! Zatorej me sili vse nazaj v rojstni svet in tja me bo sililo, dokler me bodo noge nosile!« poudarja Tavčar že v začetku in ob koncu znova zagotavlja: »Moja duša je v pogorju. Meta zame ni umrla!« Zdi se, kakor da hoče v predsmrtni slutni pisateljevo srce to čustvo iše posebej izpovedati in poudariti, saj se misel slehernega človeka v poslednji uri rada ustavi pri najbližjem in najdražjem. Sicer pa Tavčarju skozi celotno delo čustva kar prekipevajo in razneži se tudi ob pov.sem neznatnih stvareli in dogodkih, le da so v zvezi z njegovim ljubim poljanskim s^•etom. V žarišču njegovega čustvenega svefa je človek, živeč skladno z naravo. Delo preveva humanistični zanoR, ki je tako močan, da izsili celo spravo med Kalarjem in Skalarjem. S pravo pobožnostjo opisuje vse, kar je v zvezi s pristnim poljanskim človekom: telo in duha. obleko in bivališče, delo in praznovanje. S posebno ljubeznijo pa |>osreduje njegovo melotlično be sedo, ki more izraziti najtanjše čustvene odtenke. Osrednja osebnost je poleg avtorja samega Pnesečnikovo dekle Meta, poosebljeni pisateljev ženski ideal. Bil bi kar preveč eteričen, da ga ni približal realnosti z nekaterimi človeškimi napakami in rahlo zastrtimi .•seksualnimi obriisi. Ta neizumetnioena gorska roža mu pomeni tolikšno \rednoto. da je zaradi nje pripravljen docela spremeniti svoje življenje. Pred izobraženimi in uglajenimi mestnimi dekleti pa beži. Ljubezen do Mete je takšna prvinska sila kakor nevihta; in hladni razum mestnega advo kata Ivana .se mora tu umakniti vročemu čustvu kmečkega fanta Janeza. Zelo pri srcu sta pisatelju raz.sodni oče Boštjan in postavna mati Barba, ki pa čuti s hčerko. Svojevrsten je trikot hlapec Danijel — dekla Liza — karlovški Anžon. Cini bolj si jih privošči, tem raje jih ima. Z veliko srčno prizadetostjo nam naslika še monumentalno dvojico kmečkih proletarcev .Skalarja in njegovo ženo Luco, ki sta edinstvena lika v naši književnosti. Pravi ljudski kolorit pa daje tej povesti močan in bogat narodopisni element. Cvetje v jeseni je bogata zakladnica poljanske folklore in hkrati tudi najboljši zgled, kako mora biti folklorni element organsko zlit z osta limi elementi leposlovne umetnine. To se nekaterim drugim folklornim leposlovcem (Jaklič, Golar, Jalen itd.) ni tako posrečilo. PosebnO' dragocen nam je danes Tavč.arjev prikaz ljudske materialne kulture (obleka, hrana, bivališče, orodje. [x>hištvo, delovni prcKes itd.), ki so jo tedanji narodopisci povsem zanemarjali. Poleg navad in običajev je avtor posebno posrečeno prikazal splošno mentaliteto ljudi tistega časa, čeprav brez freudovskih p.sihoaiialitičnih labirintov. Da bi se neposredno približal mišljenju in čustvovanju svojih Poljancev. je Tavčar požlahtnil svoje izražanje z izvirnim besediščem in stilnimi po sebnostmi poljanskega narečja. To je opravil s suverenostjo umetnika, za koreninjenega v svojem ljudstvu, ne da bi se posebno oziral na normativno slovnico in pra\'opis. Uporabil je cel slovarček narečnih izrazov in oblik, ki jih ne navaja niti prvi raziskovalec »poljanščine«, rojak Luka Pintar. v svojih Besedoslovnih paberkih. S tem je dal delu svojstven krajevni in časovni pečat ter po svoje načel in reševal problem sožitja naših narečij s knjižnim jezikom. Ta problem je načel že Levstik v Krpanu in kasneje Finžgar v Razvalini življenja ter \ Makalonci, a zadovoljivo še danes ni rešen. Mogoče nam bo prihodnost dala genija, ki bo tudi temu kos. 11 Loški razgledi 161 Prevajanje t&kega teksta gotovo ni lahka naloga in prevod v nemški jezik je zadovoljivo mogel uspeti le sorodnemu domačijskemu piscu, sedaj ze pokojnemu 'FT. Perkoniggu, ki je bil delno slovenske krvi. Tudi živalski in rastlinski svet ima važno vlogo v tem delu. Vnet lovec in ribič, kakršen je Tavčar bil, je čudovito lepo vpletel v pripoved svoje po znavanje ptic in rib (Jera!), pa tudi rastlinja (vranja noga, Kristusove srajčke!), a nekoliko je zanemaril elementarno navezanost kmečkega človeka na domače živali. Ponos vsakega kmeta so bili tedaj lepo rejeni pari volov, ki so bili skoraj večja gospodarjeva skrb kakor lastna družina. (Kako lejio je znal prikiizati to kmetovo čustvovanje Prežahov Voranc!) In še pokrajina pod Blegošem, ta prečudno lepi gorski svet. ki po svoje tudi živi in diha, samo da mu zna prisluhniti le tenkočutni umetnik. Car te pokrajine je tako močan, da se mu ni moč povsem iztrgati. Tavčar nam je sam zaupal, da mu duša živi v pogorju. Tudi telo se je po smrti vrnilo tja k večnemu počitku. Kadar ponovno prelistujemo njegovo Cvetje v jeseni, vedno znova zaživi pred nami v svojem pravem okolju njegov ne smrtni lik. R es u m e A PROPOS DE L'IDYLLE DE JANEZ KOSEM ET DE META PRESECNIK Dans cet article, ecrit a Toccasion du quarantenaire de la niort de l'ecrivain Ivan Tavčar, Tauteur etudie la naissance et les valeurs esthdtiques de Tidvlle »Fleurs d'autoinne« (Cvetje v jeseni), en evoquant l'affection de Tecrivain pour sa region natale (le pays au pietl du Blegoš dans la vallee de Poljane), telle qu'elle transparait a travers ce recit. 162