V listinab od leta 1205 se imenujejo naj imenitniši plaveži na: Palti, Lesniki (ponemč. Liesing.), Lobniku (Lobming) Stavnici (Stainz), Bistrici CFeistritz), Ingerniku (Ingeringj, v Pelisi (Polsen, Pols), kar, kakor vsak lebko vidi, so sama čisto alovenska imena. Da beseda: Plaer, Pleer, se je rabila v poraenu plavar, raztopljar, pričujejo Iatiuske prestave: ,Ferri fusores", ako bi bila iz nemškega blaher izpeljevati, bi jo prestavili v: ioflatores. Drugokrat bom razložil, da so Slovenci tudi naj prvi bili, kteri so sol kopali in varili. Zgodovinski spominki. (Kdo je na Štirskem naj poprej železo plavil (raztapljal) Slovenec ali Nemec? (Spisal Davorin Trstenjak.) Dežela, ktera se sedaj veli štirska, po Nemcib po pačena: v nSteier" — štajeraka , se je nekdaj velela: Norik, Norjansko, to je dežela uorovitega sveta, v kterem jc polno nor — to je dolin, ponikev, grabnov, krnic, dupelj itd. Ta dežela, v kteri Slo\enci že od starodavnih časov prebivajo, je že za Rimljanov slovela zavoljo bo gatih rud, iz kterili so kopali zlato in železo, posebno norjansko jeklo je bilo zclo čislano. Imenitue orožnice so bile v Lavorjakn, v dnešnji gornji Avstriji, kjer stoji mestece Lorcb, dalje v Karnutu, v okolici detiašnjega Ilainburga. Od leta 847 je v štirski deželi obrtnija zelo trpela, nemški divjaki, Heruli, Kugi, Aleoiani bo razsajali po lepi zemlji, od leta 495 do 625 do 226 po Krist. rojstvu pa nemški Gotini, in do začetka osmega stoletja pa Huni (Pesjani) iu pa Obri. Ko so sledoji bili premagani in pokončani,so sopet po gornještirskib planinah ekriti Slovenci začenjali v rudnikib de lati, in iz uapiaa, ki je bil na steni eisenercke atene postav Ijen, sedaj pa že zabrisan, sezvemo, da so leta 712 eisen ercki rudnik odprli, tadaj pa so, kakor je zgodovinsko resnično, po vseni gornjeni Štirskem še Sloveaci stanovali. Nernški zgodovinar Mucbar, sicer v svoji strasti in ne prijaznosti ne da veljati, da hi Slovenci znali železo plaviti, in da bi Slovenci takrat že gojevali uiiietnosti, dasiravno naui uemški letopiaci pripovedajo, da je Koroško-Slovenski voj voda Jugov irocl na svoji mizi iz zlata uupravljene sklede in bokale. Ali mi še imamo druge dokaze, da so res Slovenci železo znaii plaviti, in to so slovenske besede, ktere tadajni DeiBŠki pisatelji rubijo za delavce, kteri so žclezo raztapljali Oni je inienujejo: Plaer, iu branie v kterih so železo plavili: Pleebaus, Plabaus, Plaubaus, v admonški dolini v okrožju jnnskega potoka (Johnsbach) še je breg Plaberg, Plahhcrg v starib listinab imeuovan, kjer se še sedaj najdejo sledovje železnib rud. Kaj so besede: Plaer, Pleer, drnga kakor dialektične (narečne) oblike za: Plavar, Plaver, kjer v Ko rotanski slovenščiai se glasnik v spremenja v j; prirueri be sedo: zavec in za/ec — zec, ime: Dobra/ec, Dobra/c za Dobrat;ec*J. Vsi slovanski jeziki pozoajo besedo: plaviti, v pomenu: nraztopiti, facere ut fluat, sveča se plavi, plarež plavž, scbmelzofen. Nemec rabi za besedo : železo plaviti izraz: scbnielzen, na nemško: blahen, se ne more misliti, ker ta potneoja napuhooti, nadati, v tropičneni pomenu ote kati. Besede: Plaer, Pleer, Pleehaus, Plauhaus se je Ie ie obrauila do leta 1448, pozueje se rabi zmirom nemška Eisenscbmelzer, Schmelzofen, Scbmelzbaus — goruje Štirskc se je vse ponemčilo, ln tako je tudi častivredni izraz: pla var, plaver, plajer, plavž se zgubil; pri Gradcu še opominja gora Plavuč, nad ktero so nekdaj tudi stala plavišča, pla veži na staro poznamenovanje. *) Glasnik v prestopi v j, tudi v moravšdini, kjer čujea: tatuj z% tatov; v bolgarsoini in srbšini, kteri govoro volujski za volovski Pis.