Dr. O. I.: 12 CMI KBIZ PEI HEASTOVCU. . Zgodovinska povest. IV. """"% VODJA SKAKAČEV. ¦ > : Oj pridi rešenik, druhal razpodi - Nesv6to nam, ki se rodi in pase, A Ijudstvo po puščavi lačno vodi. Stritar. Čitalec je vsekako radoveden, kdo je Koloman Šef, ki je bil na dan umeščenja župnika Morenusa predmet pogovora. Narodil se je v Radehovi v mali koči. Bilo je dosti otrok, a malo živeža, vsled česar je moral kmalu, ko je bil nekoliko dorastel in sposoben za delo, zapustiti revno domačo hišico in iskati pri tujih ljudeh svoj kruh. Ker je bil njegov oče doma iz LuČan in je imel tam svoje znance, je dal svojega sina v službo k nekemu premožnemu kmetu pod Ojstrim vrhom, kjer se mu je godilo prav dobro. V bližini tiste kmetije je stanoval v mali koči krojač Simon Horvat, ki je potoval v mladih letih dosti okrog, tako tudi po Goriškem in Kranjskem. Seznanil se je z nauki, ki so se jih navzeli skakači in postal njih pristaš z dušo in telesom. Slišal je o dejanjih Gašperja Goleš, posebno pa njegovega sina Lukeža v Moravčah. Ravno trdovratnost zadnje imenovanega, s katero je kljuboval skoraj deset let duhovski in svetni oblasti, je napravila na Šimona Horvata lak utis, da je bil za vsem prepričan 0 resnici tega, kar zasleduje sekta skakačev. Simon Horvat je začel kmalu po svojem okraju razširjati vero skakačev, pravil je 0 prikaznih, ki so jih ti imeli. Teh naukov se je navzel tudi mladi Koloman Šef, ki se je sešel s krojačem Horvatom večkrat. Udeležil se je pogosto shodov, katere je priredil Simon ter-zvesto poslušal, kaj je vedel ta povedati 0 novi sekti. Koloman Šcf je kot najstarejši sin prevzel po očetovi smr.i malo posestvo. Njegov glavni smoter je bii, da je začel razširjati tudi tukaj sekto skakačev. Njegovi zgovornosti in prikupIjivem nastopu se je kmalu posrečilo, da je prldobil mnogo pristažev. Pravil je, da se mu je prikazal Kristus kakor je bil na križu ves krvav in ga milo gledal ter mu naročil, da postavi v Radehovi kapelico, kamor prenesejo angelci božji grob, da se ga ne polastijo neverniki. Trdil je, da se večkrat zamakne in vidi Kristusa, Marijo ter svetnike. Našli so ga vaščani nekaterikrat, da se je tresel na celem telesu, se tolkel z rokami, začel zavijati oči. Ljudi je bilo prvotno strah, a ko se je Žef zavedel, je znal vedno povedati, da je govoril s Kristusom, ki mu je ukazal, da naj postane skakač, bliža se konec sveta in nastali so krivi preroki, a Marija bo rešila Ijudi vse pogube. Zato pa je treba pozidati cerkev, v kateri se bo častil božji grob in delala pokora, za katero se je trcba mučiti. Lahkoverno ljudstvo, kakor je že bilo tedaj, je poslušalo s slastjo vse to in Šef je imel lahko delo, pridobiti vaščane in okoličane za novo sekto. Obhodil je vse kraje v okolici, nobene hiše se ni ognil, bil je tudi v graščinah Velika Nedelja, Zgor. Cmurek, Negova, Maribor, Polhaimb, VVinterfeld, Biltovž in Borel, ker so imele te graSCine v teh krajih svoje podložnike. Posebno v graščini Borel je imel Šef s svojimi nauki srečo. Tam je izbruhnila med živino kuga, ki je uničila že dosti glav. Koloman Šef je svetoval oskrbniku, da naj napravijo procesijo v Radehovo, kjer se bo zidala cerkev. In res, hlapci in dekle graščine Borel so šli s procesijo ter darovali nekaj denarja in težko svečo. Ko so se vrnili, je nehala kakor naenkrat bolezen, nobena živina ni več poginila. Da je s tem Šef silno pridobil za svojo versko družbo je razumevno. S pomočjo oskrbnikov teh graščin in prebivalcev v šentlenartski okolici se mu je posrečilo dobiti sredstva, da se more pozidati kapelica. Največ pristašev si je pridobil v Radehovi. To pa zaradi tega, ker se prebivalcem iz tega kraja ni Ijubilo dajati vsako leto zbirce ne samo župniku, ampak celo cerkovniku in organistu. Z ustanovitvijo cerkve božjega groba pa bi odpadla vsa zbirca; tako je trdil Šef, češ, da se mu je prikazal Kristus in rekel, kakor je bil on reven, naj bodo tudi služabniki božji, katere naj vzdržujejo cerkveni patroni in graščine, ki imajo zadosti premoženja. Najbolj pa jih je privabil neki posebni slučaj, ki so ga smatrali vsi za Čudež. Ravno tisto spomlad je prišlo naenkrat vse polno belih miši iz zemlje, kakor jih ljudje do tedaj še niso videli. Vsi poskusi pokončavanja so bili zastonj, več ko •o jih uničili, tem bolj so se razmnožile, pretila je že nevarnost lakote. V tem pa pride nekega dne Koloman Šef, se postavi sredi vasi ter skliče vaščane in jim govori s silno resnim naglasom: »Bog nas opominja, da spolnimo njegove želje, on hoče imeti tu cerkev božjega groba, katerega prenesejo angelci sem, kakor sem to že večkrat omenil; če ne, pa pridejo velike nesreče in bo konec sveta. Glejte, ali nimam prav? Ali ste že videli kdaj take živali hoditi po zemlji in uničevati poljske pridelke, ali ni to božji migljaj, da se zaobljubimo, pozidati kapelico v čast božjega groba.« Vaščani so bili kakor prevzeti od teh besed; kakor bi jih nekaj navdahnilo, so zaklicali vsi: »Koloman, ti imaš prav, Bog nas kaznuje, ker ne spoštujemo njegovega povelja, povej, Koloman, kaj naj storimo, na vse smo pripravljeni.« In resni, stari možje kot prvi veljaki so stopili k Šefu, naj jim vse pove, kar želi. In ta jespoznal važnost trenutka ter ga porabil v to, daso mu vsi obljubili, pripraviti potrebni les za zgradbo kapelice. Le eden ni verjel, bil je to stari Rotman, mož že nad 80 let. Bil je globoko veren, zato pa te novotarije ni trpel in tucfi ni nič dal na to, kar je pravil Koloman Šef. Pa so slučaji, ki ravno vsled svoje posebnosti potrdijo pri večini ljudstva vero v to, kar drugi pripoveduje, med tem ko oni, ki se bojuje za resnico, trpi. Nekaj dni potem, ko so sklenili prebivalci vasi Radehova trdno, da pripomorejo k stavbi kapelice, je prišla ponoči sem od Pohorja strašna nevihta s silno ploho. Lilo je celo noč in celi dan, da ste Velka in Bobovnica zapustili svojo strugo in se razlili po polju ter poplavili vse; bilo je sicer nekaj škode, a glej čudo, tudi belih miši ni bilo več, vse je vzela voda, le ria malem hribčeku, kjer je imel stari Rotman svoje njive, so še ostale. In prišli so možje iz Radehove, a še bolj njih radovedne ženske. Vsi so gledali in sklepali roke, češ, Bog je napravil čudež, Koloman Šef ima prav, Rotman je že kaznovan na tem svetu, ker se je spakoval in norčeval. To je bilo za Kolomana Šef kakor voda na mlin. »Vidite, dragi vaščani,« .je pravil Šef ves navdušen, »Bog je storil čudež, sedaj pa takoj na delo, da pokažemo voljo, obljubb tudi spolniti.« »In začela se je stavba kapelice. Eden je dal nekaj dreves, drugi so tesali, tretjiso vozili stavbeni les na lice mesta in sičer na mali hribček tik pred trgom Sv.Lenarta, kjer je stal, kakor so pravili ljudje, nekdaj grad. Hitro so napravili luknje za sohe, krepko so prijeli vsi, kmalu so bili postavljeni stebri, v nq,glic_ so bile obite stene z deskami. Napravili so tudi streho, katero so pokrili z listjem in mahom, češ, drugo leto se napravi že lepša streha. V kratkem je stala na griču mala kapelica. Njena notranjost je bila še priprosta. Stene so bile gole, le nasproti vhodu je bil pribit velik križ, na katerem je visel kip Križanega. Ob vsaki strani sta stali dve sveči, kakor tudi spodaj pri nogah. A Koloman Šef ni miroval, šlo mu je za to, da dobi čimpreje sredstva za pozidanje večje cerkve, ki bi bila veličastno svetišče za božji grob, ki bi naj našel tukaj svoje mesto. Obhodil je še enkrat vse kraje ter prosil za darove. Obrnil se je tudi do oskrbnika v Hrastovcu Mihaela Trenak. Šefu je bilo znano, da je bil Trenak oskrbnlk že pri očetu sedanjega graščaka, ki je bil naklonjen protestantizmu in imel celo nekaj časa predikanta v hrastovškem gradu, ki pa je moral zapustiti ta kraj, ker tega ni trpela graščakinja Margareta. Oskrbnik Trenak, ki se je napram graščakinji delal vnetega katoličana, je v svojem srcu bil naklonjen krivi veri. Slišal je tudi o skakačih in njih stremljenju in bil vsled tega radoveden, zvedeti kaj natančnejšega o cilju, ki ga zasleduje ta družba. Zato se je prav razveselil, ko je prišel neki večer k njemu Koloman Šef. Poznal ga je kot svojega podložnika, ko je prišel v grad na delo; ugajala sta mu njegova resnost in nastop, bilo je videti, da je nekaj posebnega in ima na sebi neko privlačno moč. »Kaj pa je Koloman,« nagovori ga Trenak nenavadno prijazno, »kaj te privede še v pozni uri sem, ali je kaj tako nujnega?« »Spoštovani gospod oskrbnik,« pravi Šef ponižno in se globoko prikloni, »vzeli ste mi besedo iz ust, kako ste mi olajšali pot, ko ste tako milostni.« »Kaj pa takega, Šef,« praša Trenak, kateremu so te besede očividno ugajale, ter mu celo veli, da sede na klop pri dverih. Dalje bo sledllo.