343
Podučne stvari.
Laž in sredstva zoper laž.
Spisal Jakob Dimnik, učitelj v Postojini.
Laž je jako primerno in prav ceno sredstvo zoper vsakateri pregrešek in uže tudi tako zelo v navadi posebno pri mladini in pogosto tudi pri odraslih ljudeh, da dostikrat marsikdo tako laže, da sam sebi verjame, kar govori. Dokazana resnica je pa tudi, da je laž tako grda, ostudna in pregrešna navada in mati vseh druzih hudobij in pregreškov, da je slehernega odgojitelja sveta dolžnost, otroke tako vzgojevati, da se njim laž kolikor
mogoče studi in gnjusi. Če otroku o laži govorimo, moramo vedno z največo gnjusobo o njej govoriti in mu razodeti, da je to tako grda lastnost, da vzame možu dobro ime, značaj in čast in da vsakateri, kdor ima čut poštenja in časti v sebi, ne more laži trpeti. Laž je znamenje največje sramote, katera človeka do najnižje stopinje nazaj potisne ter mu vzame vso veljavo in poštenje in vsakdo, kdor hoče hoditi v družbo poštenih mož. ne sme biti omadeževan z lažjo.
Rekel sem, da mora vsak vzgojitelj, stariši, učitelji in vsi, kateri imajo z otroci opraviti, otrobom z največjo gnjusobo v laži govoriti; gorje pa njim, ako to le navidezno delajo, v njihovem srcu pa laži ne sovražijo in se je tudi ne ogibljejo ter se tu in tam tudi sami lažejo! Gorje potem tudi bistroumnemu otroku, kateri na vsako besedo pazi in gorje potem njegovi kreposti!
Slavni pedagog „Montaignes^ o laži tako-le piše: ;,Resnično je, da je laž prav ukletu pregreha. Le z besedo smo ljudje in le z besedo se združujemo; če pa svojemu bližnjemu lažemo, potem gotovo ne ravnamo ž njim po človeški. Ko bi oscudnost in pomen te pregrehe spoznali, bi jo gotovo z ognjem in mečem preganjali."
Kedar prvič otroka na laži zasačimo, ga moramo bolj ostro in resno grajati, kakor pa za kako drugo navadno napako ali pregreho. Ako ga potem zopet zasačimo , ga moramo še hujše kaznovati in dostikrat moramo tudi palico v roko vzeti ter ga prav gorko na-švrkajmo.
Se ve da, palica je zadnje sredstvo , katero smemo pri otrokovih pregreških vporabljati in prizadevati si moramo, da jo kolikor mogoče dolgo odlašamo in potem redko kedaj vporabljujemo. Otročja koža se na palico rada navadi in utrdi, ako ga pogostoma tepemo. Duh njegov postaja od dne do dne bolj nemiren in dostikrat se primeri, če vzgojitelj nepremišljeno in strastno po otroku udriha, da se ukorenini v otroku neka skrivna jeza, katera navadno vskipi, ko je otrok uže odrastel ter ima pogosto prav žalostne nasledke.
Navada je pri otrocih, da se za vsaki pregrešek in tudi za laž prav radi opravičujejo ter skušajo dokazati, da so nedolžni. Razumen vzgojitelj ne sme otroku tega nikdar dovoliti; tako opravičevanje meji navadno zopet na novo laž. Otrok, kateri se je uže prej pregrešil, skuša zopet z lažjo prejšnji pregrešek popraviti in še se mu posreči , da vzgojitelja nalaže, se mu to prav dopade ter drugokrat ravno tako stori. Ravno zaradi tega ne smemo dovoliti otroku, da bi se opravičeval.
Ce pa otrok svojo napako spozna in pove vse tako kakor je resnica, mu moramo vprvič kazen odpustiti in njegovo odkritosrčnost hvaliti; tudi mu ne smemo nikdar o tej napaki kaj omeniti. Ako hočemo vzbuditi v otroku ljubezen do odkritosrčnosti in to ljubezen sčasoma v krepost spremeniti, moramo vedno paziti, da mu njegova odkritosrčnost nikdar neprijetnosti ne dela, temveč ga njegovo prostovoljno spoznanje še le bolj spodbuja k odkritosrčnosti. Tudi ne smemo otroku tako dolgo očitati, da je lažnjivec, kolikor le dolgo mogoče.