Karl May: Zaklad v Srebrnem jezeru. (Dalje.) »Ker —. No, odkrito vam vse povem!« Porinil mu je poln kozarec in zaupljivo pravil: »Z nami se vozi neki orjaški človek, ki mu pravijo Old Firehand. Ste ga videli?« »Kaj pa! Strašno močen čiovek je!« »V njegovi družbi sta še dva, čraobradat človek, ki mu pravijo Tom, in —.« »Tudi tistega sem videl.« »— in neka pustna šema v dolgi usnjati suknji, teta Droll mu pravijo. Ste tudi njega videli?« »Pravkar je prišel na krov?« »Da, tisti. Vidim, da poznate Ijudi, ki nas zanimajo!« »Kaj bi bilo z njimi?« Tisti Old Firehand je bogat farmer in ona druga dva sta njegova gosta, k njemu potujeta. Slučajno smo tudi mi namcnjeni na tisto farmo, delo dobimo. Pa bi radi zvedeli, kdo so tisti Ijudje. Saj razuiriete —! Človck ne stopi rad v službo pri ljudeh, ki jih nc pozna —.« »Seveda ne!« »Kakor vidite, ne zahtevam od vas nič napačnega in prepovedanega!« »All right, — vse v redu — sir! Nihče mi ne more braniti, da slišim, če se drugi glasno pogovarjajo.« »Pa tudi utegnete poslušafi? Mislim, če nimate morebiti službe prav sedajle —.« »Šest ur sem prost in lahko počenjam, kar se mi zljubi.« »Dobro! Prisluškovali torej bodete. Ampak v jedilnici! Smete stopiti v jedilnico?« »Prepovedano mi ni. Pa opraviti nimam nič v jedilnici.« Razmišljal je. »Lahko bi kako reč prinesel ali odnescl —.« »Premalo! Mudiii bi se kvečjemu nekaj minut in bi nič ne slišali ali pa le kako besedo.« >Hm —! Je res —! Sesti pa ne smam —.« »Ali nimate v jedilnici dela, ki bi se z njim ponuuHli vsaj za neka; časa?« »Zal ne —.« Spet je razmišljal. »Pač! Okna so umazana, snažil jih bom,« »Ne bo sumljivo?« »Ne. Jedilnica je ves dan zasedena in okna umivamo tudi, če so potniki v jedilnici.« »Vi jih urnivate?« »Okna mora umivati pravzaprav steward. Pa zelo se mu prikupim, če opravim delo mesto njega.« »Zasumil bi, da kaj nameravate —.« »Ne! Zvito se ga bom lotil. Dobro ve, da nimam denarja in da sem rad žejen. Pa mu porečem, da rad danes umijem okna mesto njega, če mi plača kozarec dobrega brandyja. Le nič se ne bojte, sir! Dobro bom opravil! Koliko mi obljubite?« »Plačam po vrednosti novic, ki rni jih prinesete, najmanj pa tri dolarje. Upam, da ste zadovoljni?« »All right! Se bo naredilo! Še enkrat mi nalijte, sir, pa pojdem.« Izpil je poin kozarec in odšel. Tovariši so se lotili cornela in ga izpraševali, kaj namerava s črncem. Navihano se je režal in pravil: »Ubogi trampi smo, veste, ;'n oči moramo odpreti, če hočemo kaj ,zaslužiti' —! Plačali smo voznino, kar pomsni za naš žep izgubo. Vrniti nam morajo tisti denar, vse bomo storili, kar raoremo, da ga dobimo nazaj. Pot je še ''olga, naša blagajna pa je prazna!« »Saj si jo bomo napolnili iz železniške blagajne, ki j'o mislimo Izprazniti, kakor si pravil!« je dejal eden. »Ali veš, da nam bo uspelo —? Ce nam ne uspe, — ali bomo s praznimi žepi potovali v gorovje? Prilika se nam nudi, da si jih lahko napolnimo kar tukajle na parniku, — res neumni bi bili, če bi je ne zagrabili! Bolje prej seči po denar ko pa prepozno!« »Hm —f Da povem naravnost, — krasti mislimo na krovu? Nevarno bo!« »Prav nič!« »Ce okradeni opazi izgubo, bo zagnal hrup, vso Iadjo bodo preiskali in vse potnike in tudi nas —! In nas še najpoprej! Našli bodo ukradeni denar in nas obesili!« »Največji otrok si, kar sem jih kedaj srečal! Taka zadeva jc ncvarna ali pa tudi ne, kakor se je pač kdo loti. In jaz seta eden tistih, ki bi se je ne lotil od napačne strani, to sam dobro veš! Le lepo ubogajte in storite, kar vam naročam, pa nam bo vse uspelo, tudi zadnji, največji udar!« »Gori na Srebraem jezeru —? Hm —! Če te le ni kdo potegnil s tistim jezerom —!« Cornel je zamahnil z roko. »Pshaw —! Vem, kar vem!« »Pa narn povej, kaj je s tistim jezerom!« »Mi na misel ne hodi! Ko pridemo na mesto, vam vse povern, prej pa ne! Čemu tudi? Saj bi me ne razumeli. Do tedaj pa mi zaupajte in mi verjemite, če vam pravim, tam gori ležijo zakladi, da jih bomo imeli dovolj za vse življenje! Pa pustimo nepotiebno besedičenje! Opazujejo nas! Rajši mirno počakajmo, kake novice nam bo prinesel neumni nigger!« Naslonil se je na ograjo in zaprl oči, kar je bilo za trampe znamenje, da ne mara nič več slišati in tudi ne govoriti. Trampi so polcgli in zadremali, eni pa so še šepetali o velikanskem cornelovem načrtu, ki jim bo nesel milijone in ki so se mu radi njega zavezali na življenje in smrt. »Neumni nigger« je manda le dosegel, kar je narneraval. Zdavnaj bi se že bil vrnil, da mu ni bilo mogoče prisluškovali. Videli so ga, da je stopil v stewardovo kabino in odšel v jedilnico. In dobra ura je minila, da se je spet prikazal. Cunje je prinesel, najbrž tiste, ki je z njimi snažil okna, jih zanesel k stewardu pa prišel k trampom in prisedel. Ni videl, da ga ostro opazujc četvero oči —. In tiste oči so bile oči Vclikega in Malega medveda. Cornel ga je že nestrpno čakal. »No —? Kako ste opravili?« Slabe volje je dejal: »Zelo sem se potrudil, pa ne verjamem, da bom za svoje novice prejel kaj več ko tiste tri dolarje —.« »Kako to? Povejte, kaj ste čuli!« »Zmotili ste se, sir!« »V čem?« »Tistemu orjakti je sicer inic Old Firehand, farmer pa ni. In tudi Črni Tora in teta Droll nista njegova gosta.« Cornel se je naredil razočaranega. »Tako —? O ti smola!« »Da da! Tisli orjak Firehand }e slaven lovec in westman, ne pa farmer! Farmerja sploh ni med njimi.« »Kam pa potuje?« »V Skalno gorovje.« »Kam posebej?« »Ne vem.« "Preslišali ste!« »Ne! Na vsako besedo sem pazil, nobena tni ni ušla. Tisti trije, ki bi jih naj opazoval, so sedeli za sebe, ločeni od drugih potnikov. Pri njih jc sedel lc oče deklcta, ki ga je napadel panier. Tistemu jc ime Buttler.« »Farmer je?« »Ne, inženjer.« »Kam pa tisti potuje?« »V gore z Old Firehandom.« »On —? Inženter —? Po kaj pa potujeta v gore?« fDalje sledi.)