382
Vojanov: Prazno srce.
radi tega, ker izraža popolnoma harmoničen pesnikov nazor o svetu, vsesplošen in vsestranski, v katerem je verska resnica, človeško znanje in človeško hrepenenje zlito kakor v en zvon, zvonovina pa je bila pesnikovo življenje. Od detinstva vere do časa brezverstva, od biblijske starodavnosti skoz srednji gotični vek v Voltairjevo dobo, skoz celo legendo vekov (čisto po pravici je pesem posvečena Vrchlickemu, kajti tu se oba pesniška veleuma bratsko srečata in družita) k novočeški sedanjosti. To velekrasno potovanje opisuje ta pesem. To je izpoved novočeškega duha, ki je prebavil strupeno hrano svoje dobe pa tudi svetovne omike, izpoved reformskega duha, prebujenega v močni pesnikovi individualnosti.
Ko je dopovedal pesnik svoje grenke satire, je odšel, sit veli-komestnega gibanja, v samoto na Obfistvi v podfipskem kraju. Zasmehujoč slavo, čast in odlikovanje, nikomur pristopen ter gluh za sleharno laskanje, napolnjen z gnusom do sebičnosti in samoljubja sveta in vglobljen v krasoto narave na kmetih, je iskal in obenem našel svojo pot k zvezdam, ki jo je opisal v »Mo dlitbach«. Razen tega se je lotil narodnih basni, velike drame »Rohač z D u b e« ter urejanja svojih »Zbranih spisov«, katere izdaja pri Topiču v Pragi.
(Iz češkega rokopisa prevedel —dil.)
0
Prazno srce.
b morski obali, tam daleč            Tokajca prinesi mi, Afra
bilo je spomladi nekoč ...         in stisni se k meni sladko,
Rubinasta usta poljubljal              ljubiti te hočem jaz danes,
in dihal ljubezen sem v noč.       ko ni te še ljubil nikdo!
Bilo je... Ha! Proč, vi spomini    Zagodi, cigan sivolasi,
Veselja sem žejen nocoj.              zvedave zatisni oči
Iz dihov vzbujene pomladi           pa v strune srebrnodonece
pozabnosti pil bom opoj.             sladkost mi nebeško izlij!
Nabita cekinov mošnjica, a prazno je moje srce . . . Napolni srce za cekine in sviraj do belega dne.
Vojanov,