List 32
Kako bi asekuracija zoper točo
se dala najbolje napraviti.
Letos hvala Boga! v naših krajih toča se ni toliko škode storila kakor v drozih; vendar človeka serce boli, ako bere, kako je drugod, in kar pri nas letos ni, utegne biti drago leto.
Ko pa človeka serce boli, začne glava premišljevati to in ono. Tako tudi mi že več let premišljujemo, kako bi se dala asekuracija napraviti, ktera bi zavarovala poljske pridelke brez prevelikega plačila, ker ravno prevelika tarifa je, ki ljudi straši, da si ne dajo zavarovati svojega polja. In res moramo reči, da nobena asekuracija zoper točo, kolikor smo jih poznali, ni še na terdnih nogah stala, pa se tudi dolgo ne obderžala. Slišali smo, da hvalevredna asekuracija „Phonixa je jela tudi na to misliti, kako bi škodo toče pod svoje varstvo vzela; prosila je tudi krajnsko kmetijsko dražbo za nektere pripomočke in za svet; dražba ji je povedala, kar ve, in ji dala v pripomoč, kar ima.
Al naša misel je bila in bo vedno ta, da ni mogoče nobene asekuracije dober kap napraviti, ako se vsi kme-tovavci, vsi poljski gospodarji cele dežele ne udeležijo take asekuracije.
Za postavo bi se moglo izreči, da vsak gospodar pristopi k tej asekuracii; tako bi dobili vzajemno ase-karacijo (wechselseitige Hagel-Assecuranz) ali po naše reči bratovšino zoper škodo toče. Taka asekuracija bi bila najcenejša in pa tudi popolnoma varna. Kako pa bi se dala osnovati?
Pošten gospodar, ki se zapiše v asekuracijo, ne išče pri nji kakor v loterii sreče in dobička na kupe; on želi le, da se mu, kolikor je mogoče, škoda poverne.
Da se tedaj vsako prenapeto hrepenjenje po dobička odverne, pa vendar vsakemu deležniku te asekuracije po pravici odškodovanje odmeri, se ujemajo tudi naše misli s temi, ki smo jih unidan v tedniku češke gospodarske skušnje brali, da naj bi se ka taste rska cenite v za podlago djala in vsakemu, ki mu je toča polje, nograde ali senožeti pobila, se toliko odškodovanja dalo, kolikor pridelek po versti (klasu) zemljišča znaša. Pri tem se ve da ne bo dobička ua cente; al toliko bo vendar vsak gospodar povračila dobil, da  bo mogel izhajati.
Kako pa bi se plačilo ali tarifa odločila, ki bi jo mogel zavarovanec ali deležnik odrajtovati  leto in dan?
Ta tarifa bi se najpravičniše odmerila po davkov-skem goldinarji.
Kdo pa naj bi škodo cenil, ki jo je toča naredila? Po  naših   mislih   bi   bila   poddružnica kmetijske družbe,   ki je v tistem okraji,   za to opravilo najpriprav-niša;   ž njo   vred   naj   se   pa   pri   tej   cenitvi tudi   združijo župani in županijski odborniki po toči pobitih krajev.
Znesek povračil ali odškodovanja naj se po preteku leta ali konec leta po davkovskem goldinarji na vse gospodarje odloči aii  razparti.
Vsakoletne plačila od posameznih gospodarjev za to asekuracijo naj bi pobirale ž upa ni je.
Po izgleda graške vzajemne asekuracije za ogenj se ve da bi se moglo napraviti potem v vsaki deželi središče ali glavno vodstvo, ki bi to reč v svoje roke vzelo.
Tako, mislimo, bi se dala ta reč dobro osnovati. Vsakoletne plačila, ki bi jih morali gospodarji odrajtovati tej asekuracii, bi bile po tej napravi, tako majhne, da nižje tarife ne more biti pri nobeni drugi asekuracii, in treba bi ne bilo, da bi se posestnik vprihodnje že vsakega sivega oblaka bal, ki se prikaže na nebu in mu žuga s točo posuti rodovitno polje.
Podavši pa te čertice bravcom našega lista ne morem drugač, da bi tudi ne želel, da bi deželni zbori to za blagostan vsake dežele važno zadevo vzeli v prevdarek io na noge spravili tako asekuracijo zoper škodo toče.